Praktični spisovnik
aliŠola strokovnega ubesedovanja:
Vademekum za študente slovenske književnosti,zlasti za predmet
Uvod v študij slovenske književnosti
|
|
Praktični spisovnikaliŠola strokovnega ubesedovanja:Vademekum za študente slovenske književnosti,zlasti za predmet Uvod v študij slovenske književnosti |
Kako so narejeni verzi, se lahko poučimo v prevodu Červenkove Večerne šole stihoslovja (1989), kako se piše proza, preberemo v Šoli kreativnega pisanja (1990), končno je na trgu tudi novi – sicer pretirano dragi – Slovenski pravopis (1990), ki natančno uči postavljati vejice, velike začetnice, zapisovati tuje besede in podobne reči. Inštruktivnih priročnikov za kulturno komunikacijo Slovencem pravzaprav nikoli ni manjkalo, pa naj gre za praktične spisovnike pisem, bonton, praktičnega računarja (za lesne trgovce), praktične kuharice, učbenike tujih jezikov, voščilne in godovne knjižice in celo za retoriko. Eno takih pogostih, vsakoletnih ambicioznih podjetij je bil v dvajsetih letih npr. Ročni spisovnik, ki je ponujal vzorce obrtnega, trgovskega, ljubavnega in snubilnega pisma, voščil h godovom, novemu letu in drugim prilikam, napisov za spominsko knjigo, godovne in pozdravne nagovore, napitnice itd. Zato zeva toliko bolj boleča praznina tam, kjer je v tem seznamu prostor za strokovno in znanstveno pisanje. Če od koga, potem pričakuje naivni človek od slovenista, da zna pisati. Lažno upanje, saj lahko spreten slovenist uredi tako, da mu je diplomska naloga po štirih letih študija prva šola v pisanju. Nobena skrivnost ni, da je kvaliteta pisnih izdelkov slovenističnih diplomantov večkrat prav žalostna. Naj tale priročnik pomaga v nasprotno smer. V prvi vrsti slovenistom, pa seveda tudi vsem drugim, ki ne vedo prav, kako oblikovati referat, seminarsko ali diplomsko nalogo.
Predmet, iz katerega je zraslo gradivo za knjigo, je pod naslovom Uvod v študij slovenske literarne zgodovine na slavistiko v šolskem letu 1953/54 v obliki proseminarja uvedel Anton Slodnjak; 1957 je povsem postal domena asistentov. Ti so pred več kot dvema desetletjema strnili svoje izkušnje v knjigo Lirika, epika, dramatika. Mala literarna teorija Matjaža Kmecla je 1976 slovenističnemu začetniku ponudila dodatno oporo v študiju. Šola strokovnega ubesedovanja se postavlja kot tretja knjiga v to vrsto in se trudi razširiti obzorje še v tisto smer, ki jo je pred leti v okviru seminarskih vaj pri literarnem praktikumu pokrivala Helga Glušič. Vprašanja, ki sem jih zastavil ob koncu vsakega poglavja, niso take narave, da bi bilo mogoče nanja odgovarjati z jasnim ja ali ne, postavljena so bolj za premišljanje kot za odgovarjanje, kar seveda ne pomeni, da premišljanja ni treba tudi artikulirati. Literatura, navedena za vprašanji, je namenjena poglobljenemu študiju problema, nikakor pa ni obvezna. Enote so razporejene tako, da gredo od domačega k tujemu, od pomembnega k manj pomembnemu, od novejšega k starejšemu. Zraven navedene signature so velika potuha, zato pa jih tudi ni povsod.
In še sramežljivo opravičilo: priročnik o strokovnem pisanju bi moral biti v stilu zgled takega pisanja, pa v obliki, v kakršni je zdaj, to ni, saj ga preveč zanaša v poljudno smer – vse iz velikega strahu, da ne bi skupaj s strokovnostjo prinesel med platnice tudi dolgočasnosti. Zatorej je vzeti kot zaresno inštrukcijo le vsebino povedanega, ne pa obenem misliti, da je stil knjige zgled strokovnega pisanja. Vaje in naloge so po celi dolžini prežete z dvema nesramnostima. Tičeta se druge osebe ednine (tikanja) in moške nagovorne oblike, ki se je ob izbiri tikanja izpostavila. Tikanje je razumeti dobrohotno kot še zadnji ostanek revolucije iz daljnega leta 1968, moški spol (npr. boš ugotovil nam. boš ugotovila) pa bogvaruj pripisati moškemu šovinizmu – kot da ne bi vedel, kateri spol je na filozofski fakulteti v večini in v moči –, ampak jezikoslovni resnici, ki pravi, da je moška oseba v slovenščini v primerjavi z ženskim ali srednjim spolom nezaznamovana, nevtralna. Dolžan sem se zahvaliti Humboldtovi fondaciji, ki mi je v šolskem letu 1989/90 dala na razpolago toliko časa, da sem ob drugem resnem delu mogel zasnovati tudi tole knjigo, in pripomogla do njene tehnične izgotovitve.
Oktobra 1990
Predgovor k drugi izdaji
Prvo, samozaložniško izdajo priročnika v 300 izvodih, ki naj poteši stotnijo najbolj nestrpnih uporabnikov – študentov prvega letnika –, je bilo priporočeno razumeti kot nekakšen razmnoženi korekturni odtis, osnutek, namenjen popravkom, dopolnilom, pojasnilom ipd. Nekaj mesecev po tem, ko je izginil še zadnji primerek knjige, je zato čas, da vademekum izide popravljen vnovič. Za natančno branje in številne izčrpne ter izredno koristne pripombe se moram najprej zahvaliti višjemu bibliotekarju fakultetne slavistične knjižnice Marku Kranjcu; njegove izboljšave zadevajo zlasti poglavje o knjižnicah in bibliografiji. Svoj delež k popravkom so prispevali po vrsti še Lidija Wagner (NUK), Danijela Sedej (SK), Marija Smolić (celovška slavistika), Bernard Rajh (UK Maribor), Jakob Dormiš (Tiskarna Ljudska pravica), Velemir Gjurin, kolegi pri debatnem krožku Slava (zlasti Peter Weiss, Erika Kržišnik, Marko Juvan, Aleš Bjelčevič, Boža Krakar-Vogel, Marko Stabej, Vladimir Osolnik, Vlado Nartnik in še kdo). Posebna zahvala velja Andrijanu Lahu, ker se je odrekel uničujoči javni kritiki knjižice in je raje prispeval svoje številne in potrebne pripombe v Slavinem debatnem krožku, demonstratorki Aleksandri Kozarov pa za dopolnilo k informacijam o signaturah navajanih knjig.
Ob popravkih tipkarskih napak (o nekaterih pravopisnih spodrsljajih naj raje potuhnjeno molčim), stilističnih pa tudi stvarnih pomanjkljivostih je navzven najvidnejša sprememba mesta zbirke v bibliografski navedbi. Vzporedno z izjavo o slovenski suverenosti je bilo zavrženo suženjsko prevzemanje MLA-jevega standarda, ki je zbirki predvidel mesto takoj za podnaslovom, in bil ponovno vpeljan domači način z zbirko v oklepaju na koncu bibliografske navedbe, tik pred navajanjem strani.
Februarja 1991
Dodatek k tretji in naslednjim izdajam
Za zadnje izdaje so bili dopolnjeni bibliografski podatki o novoizšlih knjigah, popravljene še nekatere stvarne napake in upoštevane spremembe, nastale z osamosvojitvijo Slovenije. Za koristne pripombe pri tretji izdaji se zahvaljujem Dragu Bajtu; njegova knjiga Pišem, torej sem: Priročnik za pisanje (Maribor: Obzorja, 1993) gre v marsičem res širše od moje, je pa manj dorečena v detajlih. Na nekaj terminoloških napak je opozoril Robert Cazinkić. Peta izdaja ima vrsto novih poglavij. Zahtevala jih je sprememba pisnih navad, ki so jo prinesli računalniki (npr. poglavja o hipertekstu in pripravi besedila za tisk) in omrežna komunikacija (poglavje o elektronskih virih informacij). Razširjena so uvodna poglavja, zlasti na račun vprašanja o mestu literarne vede med družbenimi vedami in humanistiko. V zvezi z računalniki gre knjiga ponekod preveč v tehnične podrobnosti, ki so podvržene hitri menjavi, in jo bo treba zato v naslednji izdaji spet popravljati in dopolnjevati. Za te informacije sem se odločil zato, ker bi povprečni slavist sicer ostal tehnično nebogljen, tega pa si dandanašnji tudi naša stroka ne more več privoščiti. Številne natančne in dragocene pripombe, ki sta jih pripravila recenzenta Marko Juvan in Aleš Bjelčevič, je zaradi neznanskega hitenja s tiskom pete izdaje upoštevala šele naslednja, šesta izdaja.
V izdaji leta 2002 so seznami literature okrepljeni s svežimi deli na račun nekaterih starejših, preverjeni so bili spletni naslovi, črtani manj aktualni odstavki in dodani ter spremenjeni tisti, ki jih zahteva sodobna elektronska pismenost: o avtorskih pravicah, o računalniški terminologiji, o civilizacijskih predsodkih ipd. Novosti in večje spremembe so v spletni verziji knjige označene z zeleno. V spletno verzijo so bila vnesena tudi nekatera dopolnila, ki jih v zadnji knjižni izdaji še ni. Samo štiri leta so minila, pa se je literarni svet toliko spremenil, da je skoraj tretjina knjige nova. Jeseni 2001 je beli dan zagledala še ena knjiga te vrste, Borisa Kobeje Priročnik za pisce strokovnih besedil: Znanstveni aparat (Koper: Visoka šola za management, 2001), ki je v posameznih točkah mnogo podrobnejša od tele knjige in smemo kakšno spremembo v Spisovniku pripisati tudi njenemu zgledu. Zavidam starim, ki so živeli v veri, da je vsaka njihova knjiga kamen v stavbi, ki bo obstala. Moja skromna želja je, da bi tale knjiga v petih letih, kolikor je dolgo pogodbeno življenje učbenikov na Filozofski fakulteti, ne zastarala preveč.
Julija 1991, januarja 1994, julija 1997, decembra 2001
Postavljeno na http://www.ijs.si/lit/spisovn.html
5. julija 2002; za splet pripravila po 6., spremenjeni izdaji Andreja Musar.
Podatki o knjižni izdaji:
© Miran Hladnik
19901, 19912,3,
19944, 19975, 20026.
Recenzija prejšnje izdaje Marko Juvan in Aleš Bjelčevič.
Tisk Bori, Ljubljana.
1200 izv.
CIP - Kataložni zapis o publikaciji
Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana
001.8:378.68
HLADNIK, Miran
Praktični spisovnik ali Šola strokovnega ubesedovanja : vademekum za
študente slovenske književnosti, zlasti za predmet Uvod v študij
slovenske književnosti / Miran Hladnik. - 6., spremenjena izd. -
Ljubljana : Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in
književnosti, 2002
ISBN 961-237-002-8
115795968
To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco