Praktični spisovnik ali
Šola strokovnega ubesedovanja:
Vademekum za študente slovenske književnosti,
zlasti za predmet Uvod v študij slovenske književnosti
|
|
Miran Hladnik Praktični spisovnik ali Šola strokovnega ubesedovanja: Vademekum za študente slovenske književnosti, zlasti za predmet Uvod v študij slovenske književnosti |
Strokovnemu pisanju je primeren enostaven, vrednostno nevtralen in razumljiv stil. Pomislek, da čustveno nevtralni stil omejuje kreativnost, je neupravičen: individualni stil naj se v strokovnem pisanju kaže v finesah, ki pripadajo žanru, ne pa v mešanju kategorij iz drugih žanrov ali v mešanju funkcijskih zvrsti. Čeprav so predmet literarnovednega pisanja umetnostna besedila in v njenem okviru celo umetniški teksti, je dolžnost literarne vede uporabljati strokovni ali znanstveni jezik, dokler se hoče imenovati veda ali znanost. Pisec tako ni neomejeno svoboden, pisno obnašanje mu narekujejo pravila strokovnega stila, ki si ga je izbral.
Strokovni jezik je, ker je kolikor mogoče enopomenski, navzven hudo uboren in se v lepoti z umetnostnim jezikom meriti ne more. Čeprav je metaforični jezik umetnosti bolj učikovit, saj lahko z malo besedami zadene bistvo reči, ima veliko pomanjkljivost, namreč da "metafor ni mogoče logično urejati, sortirati in jih uporabljati za vzročno-posledična sklepanja", z metaforami skratka ne moremo ničesar znanstvenega dokazovati in je zato uporaba metafor v strokovnem besedilu nepoštena. "Ko strokovnjak govori metaforično, nima nobene posebne prednosti pred nestrokovnjakom." V znanstvenem svetu so metafore dopustne le pri izrekanju hipotez (Alojz Ihan, O usodah metafor – v prozi, 1: Komunizem je pokopala – retorika, Delo 2. dec. 1995).
Nikakor ni nujno, nasprotno, celo moteče je, če je izhodišče in cilj pisanja čustveno utemeljeno ali v ljubezni ali v sovraštvu do literata, do teksta ali do umetnosti nasploh in se izčrpava v zagovarjanju ali zavračanju ter vrednostnih sodbah. Pisanje mora izhajati iz dejstev, logične domneve morajo biti argumentirane in sklepi dokazani, vse skupaj v kolikor mogoče čustveno nevtralnem jeziku, ki naj ga v prvi vrsti zanima predmet in ne lastna retorična veščina; slednjo je mogoče prihraniti za popoldansko pisanje izvirne literature. Ne sme se zgoditi, da bi študent na enak način napisal strokovni referat, politični esej za študentovski časopis in literarni prispevek za interne literarne vaje, saj bi s tem dokazal le, da ne pozna meja med žanri in da ni sposoben zagledati svojega bralca.
Puristično jezikovno kotičkarstvo svari pred uporabo pasiva, ki se menda slovenščini ne prilega najbolje. Res da toliko pasiva kot Nemci ne prenesemo, v strokovnem pisanju pa ga je vendar lahko več kot v drugih zvrsteh in se ga ni treba paranoično izogibati, saj je eno od pomembnih sredstev zahtevane nevtralnosti. Paziti se moramo le zveze glagola v trpniku s predmetom v 4. sklonu (Išče se Uršo Plut), ki utegne iztiriti kakega profesorja starejše šole.
Druga stvar, ki jo iz navade preganjajo, strokovna besedila pa kar ne morejo brez nje, je samostalniško izražanje z neprijetnim spremnim pojavom, kopičenjem rodilnikov; pretiravajmo: obravnava pete kitice tretjega speva pesnitve zrelega ustvarjalnega obdobja. Neprijetnostim te vrste se da kdaj pa kdaj izogniti z dajalnikom ali mestnikom (poskusi v tem smislu transformirati pravkar navedeni stavek). Znanstveni stavek je daljši od povprečnega; s tem je povezano dejstvo, da so tudi besede v znanstvenem besedilu v povprečju daljše kot v drugih zvrsteh (Wilhelm Fucks, Nach allen Regeln der Kunst, Stuttgart, 1968). Dodatne stilistične težave se obetajo pri poročanju o strokovni knjigi, ki piše o kakem pisatelju. Obstaja nevarnost, da se obe ravnini, namreč povzemanje izjav o pisatelju in kritična refleksija misli literarnega zgodovinarja, ki pisatelja v ocenjevani knjigi obravnava, pomešata in da bralec kar naenkrat ne ve več, na koga se stavek tipa Avtor si je prizadeval za čim bolj jasen prikaz časa nanaša, na literata ali njegovega zgodovinarja. Izognimo se takim stavkom.
Običajna razpravna oblika je 1. oseba množine, npr. Izognimo se takim stavkom, le če pri tem ni mišljen avtor sam namesto navadno umišljenega poslušalstva (bralstva); v tem primeru je bolj na mestu 1. oseba ednine, vendar ne prepogosto. Torej Po mojem mnenju in ne Po našem mnenju. Prva oseba množine, če pogostnostno izstopa, vzbudi neprijeten občutek samopoveličevanja pisca (majestetični plural ali pluralis maiestatis).
Lepo je, če strokovna literatura da piscu krila, zavedati pa se je treba, da tuja misel in izraz predstavljata tudi nevarnost, da nezavedno postaneta del našega pisanja. Pogosta napaka je, da se pisec referata naleze stila predmeta, ki naj bi ga objektivno popisoval. V eseju o Cankarju tako naletimo na Cankarjeve sintaktične specialitete, tudi Pregelj pogosto zaznamuje svojega interpreta, presojevalci Pirjevčevega literarnovednega dela začnejo sami pisati kot umrli veliki mojster in postanejo njegovi plagiatorji. Zelo prepoznavna in zato tudi vabljiva za posnemanje sta Kosov vzročno-posledični način izražanja in Kmeclova esejistična živost. Kot že rečeno, naj se strokovni stil izogiba stilistični zaznamovanosti, ki spominja na druge funkcijske zvrsti; če pa že hoče biti stilno prepoznaven, potem naj po stilistično znamko ne sega k velikim vzornikom. Zgledovanja se je najbolj paziti pri besedju, besednih zvezah in ponavljajočih se tipičnih skladenjskih figurah.
Znanstvena besedila so nabita s pridevniki. Zanimivo je, da je gostota pridevnikov na 100 glagolov med vsemi zvrstmi tu največja (75), še enkrat večja kot v prozi (Peter Nübold, Quantitative Methoden zur Stylanalyse literarischer Texte, Braunschweig, 1974). Tudi publicistična kritika rada uporablja pridevnike, vendar so med njimi tudi taki, ki bralcu ne povedo dosti: zanimiv, ugleden, imeniten, bleščeč, klen, plastičen, sočen, fin, pristen. Druge "udarne" besede so razgaliti, obračunati, potemtakem. V strokovnem besedilu izpraznjene publicistične izrazne formule nimajo mesta.
K strokovnemu izražanju sodijo strokovni termini. Marsikateri učitelj je glede terminologije zelo občutljiv. Razlikovati je treba med literarno osebo, junakom, likom, tipom in značajem. Ni vseeno, ali se reče zgodba ali vsebina, literarna teorija loči med vrsto, zvrstjo, obliko, podvrsto in žanrom itd. Obvladovanje tega področja nikakor ni enostavno, saj kljub vrsti priročnikov literarna terminologija ni med najbolj utrjenimi in enoumnimi v svetu strokovnega izrazja. Zato je literarni zgodovinar prisiljen v uvodu svojega pisanja pojasnjevati, kaj si pod termini predstavlja, ali doda svojemu delu v dodatku terminološki geslovnik. Za slovenistiko so npr. lirika, epika in dramatika zvrsti, roman, novela, basen itd. pa zvrste, za primerjalno književnost pa ravno narobe. Nekateri pisci vztrajajo pri razlikovanju med slovstvom, literaturo, književnostjo in leposlovjem (na slovenistiki se raje zapiše književnost, na primerjalni književnosti raje literatura). Paziti je treba, kadar želimo uporabiti besedo siže. Ta je po svoji etimologiji (lat. subiectum 'snov kot podlaga umetnine') nekaj čisto drugega kot v pri nas uveljavljenem pomenu, izhajajočem iz ruskega formalizma – 'specifična ureditev snovi'. Redno obiskovanje seminarja v kratkem razsvetli sporna področja, ki se jih potem lotevamo tako, da ne povzročajo po nepotrebnem hude krvi. Če se odločimo za termin, ki je v stroki manj običajen ali se ga stroka celo izogiba, je treba izbiro seveda izčrpno argumentirati.
Po možnosti zapišimo slovensko varianto termina namesto tujke, če seveda tujka ne pomeni že nekaj drugega. Največkrat je poslovenjenje neproblematično, s to pripombo, da se strokovnjakom, ki obvladajo tujo terminologijo, iz katere izraz prenašajo na Slovensko, v citatni obliki zdi izraz veliko bolj poln kot predlagani slovenski prevedek – neologizem. Pomembno je termine posloveniti takoj, ko se pojavijo, ne pa čakati, da se bo to zgodilo kar samo od sebe. Uveljavi se pač to, kar se najpogosteje sliši, in naša odločitev pri tem ne igra čisto zanemarljive vloge. Dokler je izraz v citatni obliki, ga pišimo ležeče ali v narekovajih in ga ne sklanjajmo. Neposvečeni bo nemško Dichtung prevedel kot 'tesnenje' (pravilno 'poezija'), izumil za printer nov prevedek 'pisalnik' namesto že uveljavljenega 'tiskalnika' ali zamenjal sorodna izraza, npr. intertekstualnost z intratekstualnostjo. Previdni bomo pri prevajanju iz tuje literature, še zlasti kadar se prevaja preko srbohrvaščine. Kakšen je odnos knjižne norme do posameznih terminov, povedo Slovar slovenskega knjižnega jezika, Slovenski pravopis, Slovar tujk in Literatura, leksikon Cankarjeve založbe.
Stil strokovnega pisanja bomo najhitreje obvladali, če ga premišljujemo ob prebiranju strokovnih razprav, in z vajo v samostojnem strokovnem pisanju. Drži, da zapletenost problema stori pisanje manj razumljivo. Drži pa tudi, da je zapletenost problema refleks naše nevednosti in nebogljenosti pred njim. Prvi pogoj, ki ga je treba izpolniti, da bi pisanje postalo razumljivejše, je intenzivno poznavanje predmeta, tj. teme ali problema. Poznavanje ali spoznanje pa se rodi iz intenzivnega študija.
Drugi pogoj razumljivosti pisanja je stalna misel na sprejemnika. Vedeti je treba, kakšno védenjsko podlago ima, je specialist ali laik. Glede na bralčevo (poslušalčevo) predznanje se stil strokovnega pisanja močno spreminja. Drugače se zasuče stil referata, če je v razredu učitelj slučajno odsoten, drugače zveni predavanje za pedagoški kader, drugače za tujce. Zelo vpliva na stil način predvajanja strokovnega teksta. Prispevek, ki bo govorjen, je napisan drugače kot prispevek, ki bo le objavljen ali razmnožen in razdeljen v branje.
Tretje pomembno določilo stila je namen pisanja: gola predstavitev novega gradiva bo imela drugačen ton kot predstavitev nove metode ali aplikacija znane metode na novo gradivo, drugačnega spet takrat, ko se bo skozi strokovna spoznanja hotelo uveljaviti to ali ono nazorsko stremljenje.
Kratek pomenek s pravopisom bo odpravil travmo zaradi pisanja imen tujih avtorjev (Turgenjev ali Turgenev, Čehovov ali Čehovljev, Axmatova ali Ahmatova, Malrauxov ali Malrauxev, Gida ali Gidea) in tujih terminov.
Vsakemu stavčnemu ločilu (. , ! ? : ...) sledi presledek. Uklepaj – ( [ < { – je desnostičen, zaklepaj – ) ] > } – je levostičen, enako je z navednicami. Tropičje ni levostično ločilo! Če je v oklepaju cela poved, je pika znotraj, če se poved začne zunaj oklepaja, je zunaj tudi končna pika. Na koncu vsake samostojne bibliografske navedbe ali na koncu vsake opombe je vedno pika. Med naslovom revije in letnico ni vejice (JiS 1957), pri knjigah je to drugače (Sreča v nesreči, 1836). V stavku, kot je tale v oklepaju (Glede na stopnjo oblikovne verziranosti, govorimo o treh tipih literature), vejico odločno prečrtajmo. V stavku Mladi, še ne izkušeni pisatelj, se je lotil romana je pravilna samo prva vejica. Med zvezami veznikov tako da, češ da, posebno če, celo kadar ipd. ni vejic. — Veznik oziroma ima dva pomena. Kadar ga lahko nadomestimo z ali (veznikom ločnega priredja), pred njim ni vejice, kadar ga moremo nadomestiti s to je (veznik pojasnjevalnega priredja), stoji pred njim vejica. — Ne piši številke nič (0) s črko o in številke ena (1) s črko l, tako kot smo to počeli na mehaničnih pisalnih strojih!
Na mehaničnem pisalnem stroju smo imeli za vezaj, deljaj in pomišljaj le eno črtico, v urejevalniku pa so nam na voljo tri različno dolge črtice, zato bomo upoštevali v pravopisu (žal ne v zadnjem pravopisu) razloženo razliko med njimi. Vezaj je levo- in desnostična črtica, pomišljaj je nestična ali včasih tudi stična daljša črtica, deljaj je levostični vezaj. Enačaj namesto deljaja je zastarel. Naštetemu so sorodne tudi težave pisanja skupaj in narazen.
Pravopisna težava, ki me je trla ves čas pisanja tegale učbenika, so velike začetnice. Je prav Internet ali internet, Word ali word? Občna imena se rodijo, potem ko pozabimo, da je sprva šlo za lastno ime. Internet ni zaščiteno blagovno ime in ni naslov nobene inštitucije, zato ga pišemo z malo začetnico, v redu, kako pa je z okni, ki se jih zdi v slovenščini bedasto pisati z veliko začetnico, v angleški varianti Windows pa je mala začetnica celo prepovedana, pa ne iz pravopisnih, ampak iz pravnih razlogov. Se je popularni urejevalnik Word že zasidral v naši zavesti tako kot beemveji, fordi in mercedesi, da bi ga lahko začeli pisati z malo, kot vsa druga generična imena? Tega si še ne upam.
Hudo je tudi s kraticami. V angleščini se elementi, iz katerih je narejena kratica, v razlagi pišejo z veliko, v slovenščini se zdi to nepotrebno, še posebej če se je kratica poimenila tako kot prejle imenovani beemve iz BMW-ja. Nekatere uporabljamo tako pogosto, da jih ne občutimo več kot kratice in jih zato pišem kar z malimi črkami, čeprav so težko izgovorljive – tako jih najdemo zapisane tudi na računalniških zaslonih: http, html, ftp, rtf. Kaj pa npr. Arnes? Kadar mislim na javni zavod, ga pišem z veliko, ko mislim na omrežje, pa z malo. Zgledov je v temle učbeniku dovolj.
Čas naj bo isti skozi ves spis. Če gre za splošne ugotovitve, potem sedanji (Bevkov pripovedni opus v literarni zgodovini ni dovolj natančno ocenjen), če za zgodovinsko pisanje, pa pretekli (Ko je leta 1803 izšla prva slovenska posvetna pesniška zbirka). Stil Naš pesnik se rodi leta 1960 v Gameljnah je publicističen in ne ustreza standardu strokovnega spisja. Pri povzemanju zgodbe pripovednega dela se držimo sedanjega ali preteklega časa. Mešanica, v kateri sedanjik sprejme funkcijo dramatiziranja (dramatični sedanjik) ni na mestu (V šolo je začel hoditi z osmimi leti. Tedaj ga zadene mrtvoud). Ker gre za priročnik, poln navodil, priporočil in ukazov, si tale knjiga lahko privošči razsipanje s prvo osebo množine. V literarnozgodovinski analizi prvoosebne izjave (prozo delimo na, lahko govorimo, nas poučuje, nam je pokazal ...) omejimo na razumno mero. — Pri naštevanjih ni nujno vedno uporabljati itd. ali idr., kadar že prej opozorimo, da je našteto samo izbor; naslednji stavek je zato neroden: Naj naštejem nekaj izmed njih: fantastični roman, kmečki roman, ženski roman itd.
Ko je besedilo napisano, ga preberimo še enkrat z mislijo na to, katere prevzete besede bi se dalo brez škode nadomestiti z domačimi izrazi. Sinonimov ni treba iskati na silo, saj je za znanstvena besedila značilno, da se besede ponavljajo pogosteje kot drugje (40 % besed se pojavi v tekstu več kot dvakrat – Josef Mistrík, Exakte Typologie von Texten, München, 1973):
Gradnik je zapel najprej domovini, potem se je oddolžil Brdom in končno je ubesedil tudi žensko ljubezen. → Gradnik se je lotil po vrsti domovinske, pokrajinske (Brda) in ljubezenske tematike.Na koncu poiščimo prepogosto ponavljajoče se besede, ki so se nam vsilile v pisanje, in jih v vsakem drugem primeru nadomestimo z nemotečimi sinonimi; v začetniškem literarnozgodovinskem pisanju je taka beseda vsiljivka predstavljati, kakšen dan pisca obseda beseda seveda, naslednjič pa torej ali kaj podobnega. Moteči so tudi ponavljajoči se skladenjski vzorci, npr. ne samo, ampak tudi.
Naloga:
Vzemi v roke literarno kritiko v zadnji številki revije Literatura, prevedi tujke v slovenske izraze in jo popravi na tistih mestih, kjer je nerazumljiva.
Literatura:
France Verbinc: Slovar tujk. Ljubljana: CZ, 19744. [Tudi druge izdaje.]
Slovenski pravopis. Ur. Jože Toporišič idr. Ljubljana: ZRC SAZU, 2001.
Slovar slovenskega knjižnega jezika, 1–5. Ljubljana: SAZU in DZS, 1970–91. [Dobi se tudi v eni sami knjigi in na cedejki.]
Marta Kocjan-Barle: Abeceda pravopisa: 1. Vaje; 2. Preglednice, rešitve. Ljubljana: DZS, 1992.
Literatura. Ljubljana: CZ, 19874 (Leksikoni Cankarjeve založbe).
Čisto nič več nenavadno ne zvenijo slovenski izrazi za kose računalniške opreme, ki so pred leti med strokovnjaki in "strokovnjaki" vzbujali ogorčeno zgražanje in obenem razodevali njihovo rahločutno, pa po mojem prepričanju popolnoma nesmiselno skrb za ohranitev ekskluzivnega statusa angleščine na tem področju. Tak sporen izraz je bil zgoščenka za okroglo ploščico z glasbo, filmom ali s podatki, ki jo vtikamo v ustrezno režo na računalniku, na CD-gramofonu ali na DVD-predvajalniku. Nasprotniki so skušali zgoščenko na vse mogoče načine iztrebiti. Ene je motilo obilje soglasnikov brez vmesnih vokalov v besedi, kar naj bi prispevalo k neblagoglasnosti besede, drugi so ob njeni omembi dobivali neugledne asociacije na tlačenko, tretji z modroslovno pametjo so se razburjali, da tehnično gledano podatki na tem mediju niso zgoščeni, ampak samo stisnjeni, da torej beseda zavaja in da je nepodomačeni izraz CD ali CD-ROM veliko natančnejši. V polemiki so se razvile tolike strasti, da jezikovne pravde ni mogoče razumeti drugače kot oblike nazorskega boja. Nasprotniki zgoščenke bi imeli radi slovenščino pod strogo kontrolo in zakoni: vanjo bi bile na novo sprejete samo tiste besede, ki bi preživele strogo gramatikalno, logicistično in muzikalično preverjanje ter preizkušnje. Šele s tako počiščeno slovenščino jih ne bi bilo sram pred tujci. Ker bi se skozi opisani jezikovni Schengen nove besede le počasi prebijale, življenje pa nas vsak dan postavlja pred nove pojave, ki jih je treba sproti poimenovati, bi za vsakdanjo rabo pač imeli besede kar v tuji obliki. Grozljiv načrt. Zavzemanje za zgoščenko je na drugi strani zavzemanje za sproščen odnos do jezika. Besede imajo tak pomen, kot jim ga določimo, se zanj dogovorimo ali jim ga pripisuje raba. Ista beseda ima lahko več pomenov, enega za vsakdanjo, drugega za strokovno rabo in tretjega v slengu. Ljudje, ki jih pri kakšnem slovenskem izrazu strašno motijo že asociacije na podobne besede z manj uglednim pomenom, do angleščine ne gojijo nobenih predsodkov, ker jim je vse v angleščini lepo, celo tako nespodobni izrazi, kot je npr. hot dog. Se bomo postavili med tiste, ki se boje, da mimoidoči tujci ne bodo razumeli našega pogovora o zgoščenkah, ali med tiste s sproščenim in igrivim odnosom do svojega jezika? Seveda med slednje.
Poudariti je treba, da imamo slovensko računalniško izrazje prej po zaslugi računalničarjev kot po zaslugi uradnih skrbnikov domačega jezika slovenistov. Marsikateri slovenist namreč še vedno praska svoje vekopomne spise z gosjim peresom in si s poimenovalnimi zadregami v zvezi s tipkovnico in drugo sodobno navlako ne beli glave. Pa bi ga te reči morale zanimati, saj je sprijaznjenje z računalnikom in njegova udomačitev danes za civiliziranega pripadnika človeške vrste vsaj tako nujna, kot je bil prevod svetega pisma v 16. stoletju. Nisem sicer mnenja, da bi Slovencem v splošnem primanjkovalo samozavesti, v jezikovnih zadevah pa je pogosto premoremo bore malo, zato nam utegne dati nekaj vetra v jadra dejstvo, da smo bili po sreči ali po pameti v dveh kritičnih trenutkih sprejeti med privilegirane. Tako kot smo se s prevodom svetega pisma v 16. stoletju uvrstili na 12. mesto, tako se tudi s prevodom sodobne biblije, tj. operacijskega sistema Windows in zanj napisanega programja vpisujemo med prvih 30 ali nekaj takega svetovnih jezikov. Slovenščina je sicer najmanjši od teh jezikov, vendar bi bilo tarnanje o majhnosti slovenščine ob tem podatku čisto odveč.
Najbolj so se prevedenim oknom upirali pripadniki tega naroda in ne kakšni zlobni globalisti preko luže. Ko se je Slovencem še zdelo, da se prevajanje oken v slovenščino ne splača, so ti investirali v prevajanje, tako da je danes prevedeno vse od možnosti v menijih do obsežne pomoči. Pogosto se uporabnik računalnika znajde iz oči v oči s pogovornim oknom, preko katerega ga program sprašuje, kaj naj stori naprej. Odloča se med tremi osnovnimi možnostmi: da ukaz potrdi (Da ali V redu ali Prav), se zanj ne odloči (Ne) ali se odpove odločanju (Prekliči ali Pa nič).
Posvetimo še nekaj terminološke pozornosti tipkovnici, saj končno z njo preživimo več časa kot s svojimi najbližjimi. Z njo vnašamo v besedilo tudi znake, ki jih na tipkah ni vedno videti. Spodobi se potruditi in priklicati v besedilo vsa potrebna diakritična znamenja. Imena akcentov so ostrivec ali akut ´ (í ó ú é á) – vrsta slovanskih črk za konzonante se ponaša z akutu podobnim apostrofom, ki pomeni mehčanje: t' ń l' ć ś –, krativec je gravis ` (è ù ì à ò), ^ strešica je cirkumfleks (č ž š imajo narobe obrnjeno strešico, vendar to ni akcent, ampak del znaka), ima jo tudi češki ř, na e-ju pa ga najdemo v češčini in za praslovanski jat (ě, kar za literarno zgodovino ne bo bistvenega pomena), ' je opuščaj (uporablja se tudi za oznako minut), preglas ali dierezo ¨ imajo ä ü ö ë i, madžarski preglas je iz dveh akutov (npr. ű); če je sam (˝), pomeni oznako sekund in namesto njega lahko uporabimo tudi navaden narekovaj ("), piko zgoraj ima poljski ż, desni repek ˛ (tudi ogonek, iz pol. 'repek') pod seboj imata poljska nosnika ę in ą, tildo ~ ima španski ñ, makron je črta zgoraj, desna poševnica prečrta l v poljščini (ł), spodnji polkrog zgoraj je brevis, češki u ima zgoraj krožec (ů), levi repek pod francoskim c-jem (ç) se imenuje sedíj (iz špan. cedilla 'mali z'), zvezdica * je med drugim znak za rojstvo, # (grabljice, žargonsko "planke") se rabijo namesto št. pred številko. Imena drugih znakov so: / desna poševnica, \ leva poševnica, [ ] oglati uklepaj in zaklepaj, { } zaviti uklepaj in zaklepaj, < manjše kot, > večje kot ali lomljeni uklepaj in zaklepaj, & latinski in, $ dolar, † križ (umrl), § paragraf, % odstotek, = enačaj, @ "viseča opica" (afna), ™ (trademark) in ® (registered) sta znaka, ki ju v literarni vedi ne bomo velikokrat srečali, pač pa © (copyright), s katerim označujemo avtorsko zaščitena dela. Dva znaka skupaj sta ligatura (æ). Majhne številke nad besedo za opombo ali za vrstno število izdaje (nadpisi ali potence) in majhne številke pod besedo (podpisi ali indeksi) danes niso več posebni znaki – iz običajnih številk jih pomanjša in prestavi program sam. Nekateri tudi omogočijo, da si sami izdelamo potrebne črke, če jih nabor še ne vsebuje.
Posamezne od naštetih znakov najdemo narisane na tipkah kot drugo možnost, npr. Ł. Na zaslon jih dobimo tako, da skupaj s tipko pritisnemo še desno izmenjalko <Alt Gr>. Zgornja vrsta tipk ima celo po tri znake na eni tipki. Tistega zgoraj prikličemo v kombinaciji z dvigalko, tako kot pri mehaničnem pisalnem stroju, akcente pa tako kot prej v kombinaciji z desno izmenjalko in naslednjo črko. Do akcentuiranih črk nam pomaga krmilka. Za ó pritisnemo akcent ' skupaj s krmilko, nato pa še črko o, pa je reč opravljena. Tako si prikličemo tudi črke s krativci in še kakšne bolj eksotične kombinacije. Če ne uboga, držimo zraven krmilke še izmenjalko (jaz pridem po tej poti npr. do ů-ja). In če še ne uboga (znak, da bo treba počasi posodobiti opremo), se sprehodimo po urejevalnikovih menijih (Vstavljanje, Simbol) ali pa sprožimo program charmap.exe, ki se nahaja v mapi Windows, in tam poiščemo ustrezno črko oziroma preberemo njeno kodno mesto ter ga odtipkamo z numeričnega dela tipkovnice v kombinaciji s tipko <Alt>.
Ker so prevajalci urejevalnika Word pozabili pogledati v slovenski pravopis, kjer bi ugotovili, da se slovenski narekovaji razlikujejo od angleških, imamo največje težave z njihovim tipkanjem, saj urejevalnik začetni narekovaj samodejno postavi kot “ in končnega kot ”. Slovenska narekovaja sta nasprotno „ na začetku in “ na koncu (tako sta postavljena tudi v tiskani verziji te knjige), najdemo pa ju v meniju Vstavljanje, Simboli ali za nestrpne s kombinacijo tipk <Alt> <0132> in <Alt> <0147>. Preden zaslišim uporni glas, da je to nepotrebna pedanterija, naj povem, da nemški Word pravopisna pravila, ki so v tej točki enaka slovenskim, pozna in sam uveljavlja.
Druga nerodna reč so črtice. Nekateri urejevalni so nastavljeni tako, da se dve zaporedni črtici sami spremenita v pomišljaj, tri pa v dolgi pomišljaj. Če nočemo nastaviti te možnosti v meniju Orodja, Samopopravki, Samopopravki med vnosom, lahko še vedno pridemo do črtic različnih dolžin preko vnosa simbolov ali s kombinacijo tipk: <Ctrl> plus črtica v zgornjem desnem kotu numeričnega dela tipkovnice dasta pomišljaj, če pa držimo zraven še <Alt>, se prikaže dolgi pomišljaj. Kode so <Alt> <0150> za – in <Alt> <0151> za —.
Pri vsakem pisnem izdelku je treba imeti pred očmi kot vodilo in kot ideal natisnjeno besedilo. To toliko bolj, ker pravega rokopisa danes skoraj ni več. Celo literati, zaljubljeni v svojo pisavo, oddajajo tekste uredništvom natipkane na računalniku, najbolj podjetni pa jih pripravljajo za objavo v spletu. Študent bo izdelke, ki jih bo oddal, natipkal. Ker se obeta en referat pri vsakem predmetu na leto, je modro kar na začetku pomisliti na nakup računalnika. Tipkati se da tudi v računalniški učilnici fakultete ali oddelka ali v kakšni od knjižnic. Ker je začetniško tipkanje mučno in jemlje energijo, ki bi jo sicer vložili v kompozicijo teksta, se lotimo strojepisnih vaj za rutinsko slepo in hitro tipkanje z vsemi prsti.
Referat, diplomsko nalogo, knjigo, članek oddamo najraje osebno in tako damo dogodku težo ter se pri tem še kaj pogovorimo z mentorjem ali urednikom. Kdor piše veliko in mu za ritual svečane oddaje rokopisa ni, se bo poslužil pošte. Kadar bi rad pošiljko dokumentiral, jo odpošlje priporočeno; tako se urednik ne bo mogel izgovarjati, da rokopisa ni prejel. Med avtorjem in prejemnikom, ki sta v elektronski navezi, do nesporazumov te vrste ne more priti, ker programska oprema dokumentira vsak njun korak.
Bralca tipkopisa spravi v slabo voljo (kadar je bralec profesor ali urednik, je slaba volja lahko rokopisu usodna!), če je odtis zato, ker je tiskalniku oziroma kopirnemu stroju zmanjkalo barve, bled ali kako drugače težko berljiv. Nič manj nezanemarljiv ni format tipkopisa. V urejevalniku nastavimo razmik na 1,5 vrstice (Oblika, Odstavek, Zamiki in razmiki, Razmik vrstic), kar da kakšnih 35 vrstic na stran. Včasih so uredniki zahtevali rokopis na listih s 30 vrsticami in 62 znaki v vrsti, kar je skozi 16 strani zneslo 30.000 znakov in je ustrezalo eni avtorski poli – tako jim je bilo laže obračunati honorar. Število znakov v dokumentu danes izračuna urejevalnik sam: Datoteka, Lastnosti, Statistika, Število znakov s presledki. Med vrsticami mora biti dovolj prostora za uredniško ali mentorsko vnašanje popravkov. Ne oddajajmo iztisov s preozkim enojnim ali preveč zračnim dvojnim razmikom. Velikost glavnine besedila naj bo 11–13 pik; kar je več, vzbuja pri bralcu sum, da smo hoteli besedilo napihniti, kar je manj, je teže berljivo.
Besedilo naj ima okrog sebe dovolj beline, kamor lahko kracata urednik ali lektor. Zagotovile jo bodo privzete (angl. default) nastavitve, ki v urejevalniku umeščajo besedilo en palec od robov lista. Naslov na prvi strani smemo postaviti nekaj vrstic niže, kot se začenjajo druge strani. Pri rokopisih, ki jih bomo dali vezati, mora biti na levi še centimeter več praznine, kar določimo v Pripravi strani (Datoteka, Priprava strani, Za vezavo). Oznaka strani ali pagina je v urejevalniku nastavljena dober centimeter od zgornjega ali spodnjega roba; v pripravi strani se imenuje glava ali noga. Vzorec umestitve teksta na listu imenujemo zrcalo (žargonsko "špegel" iz nem. Spiegel 'tekstu namenjena ploskev'). Besedilo je razen umikov levo poravnano, lahko pa je poravnano tudi desno.
Pagina je sicer lahko na katerem koli delu roba, vendar so nestandardne paginacije za strokovno besedilo neprimerne. Pri rokopisih je navadno na sredi zgoraj, pri knjigah pa izmenjaje levo in desno zgoraj. O živi pagini govorimo, kadar se številke drži še tekst: na levih straneh avtorjevo ime, na desnih (skrajšani) naslov dela; ali na levi naslov dela, na desni naslov poglavja; v revijah na levi naslov in drugi podatki o reviji, na desni avtor in naslov članka. Živa pagina je običajno na zgornjem robu strani, glej npr. pri Slavistični reviji.
Odstavkov je več sort. Evropski ali klasični se začno z umikom, ameriški ali računalniški so zamejeni z vrstičnim razmikom. Pri besedilih v elektronski komunikaciji ali takrat, ko predvidevamo, da ga bo prejemnik prestavljal v drugačen format, je priporočljivo odstavke ločiti s prazno vrstico (z dvojnim pritiskom na vnašalko), ker se sicer pri prenosu radi zamešajo s prelomom vrstice in se izgubijo. Sicer napravimo v urejevalniku odstavek samo z enkratnim pritiskom na vnašalko in razmik določimo v pogovornem oknu. Razmiki napravijo besedilo bolj pregledno in pridejo prav zlasti pri koncipiranju in pri ozkovrstičnem besedilu. Namesto razmika se lahko odločimo za umik prve vrste odstavka ali pa za oboje hkrati, kar je tudi najbolj priporočljivo, ker pri izbiri zgolj razmika ne identificiramo odstavka, ki se začenja na novi strani in kadar je bila zadnja vrstica prejšnjega odstavka do konca zapolnjena. Odstavčnega umika je bilo na mehaničnem pisalnem stroju standardno za pet mest, čemur v urejevalnikih ustreza privzeta vrednost dobrega centimetra. Nekateri pisci delajo izjemo pri prvem odstavku za naslovom poglavja in tam besedila ne umikajo. Tisti odstavki, ki so tiskani z ožjim vrstičnim razmikom (npr. citati), so tipkani od roba do roba, včasih pa v celoti umaknjeno za pet mest in brez umika prve vrste. Tretji tip odstavka je viseči odstavek; v poštev pride pri naštevanju in geselsko oblikovanih spisih.
Zoprna pogosta napaka študentskih pisnih izdelkov je, da mešajo eno in drugo odstavčno možnost ali se celo namesto jasnega odstavka zadovoljijo samo s prehodom v novo vrsto z enkratnim pritiskom na vnašalko, ne da bi odstavčni razmik ali umik natančneje določili. Če desni rob ni poravnan in je zadnja vrstica odstavka zapolnjena, nam šele pogled na strukturo besedila na zaslonu pove, kje je bil mišljen odstavek, kje pa gre samo za prehod v novo vrstico. Prosim – ne takih "odstavkov". Ni lepo, če zadnja vrstica odstavka začenja novo stran ("pankrt"); priključimo jo raje besedilu na prejšnji strani ali na novo stran prenesemo dve zadnji vrstici odstavka. Prav tako naj bi se stran ne zaključila s prvo vrstico novega odstavka.
Druga zelo pogosta napaka začetniških spisov je prepogosto členjenje.
Učitelj ali lektor v takem primeru z rdečo črto poveže konec odstavka z
začetkom naslednjega in tako naroči piscu, naj ukine nepotrebne
odstavke.
Če zelo pogosto odstavčno členjenje izhaja iz naštevalne narave spisa,
potem naj se pisec raje odloči za eno izmed seznamskih možnosti (v
Wordovem meniju po poti Oblika, Označevanje in oštevilčevanje).
Za označevanje elementov (alinej) v naštevalnem seznamu si bo zbral
začetno sredinsko piko ali drugo poljubno znamenje ali pa jih bo
dovolil urejevalniku opremiti z zaporednimi številkami oz. črkami.
Kadar urejevalnik na četrtem mestu ne pozna črke č), naštevanje z zaporednimi črkami raje nadomestimo s kakšnim drugim.
Poravnavo besedila moramo popraviti, kadar nam v naslednjo vrstico vrže zaključno tropičje ali pomišljaj ali nam na dve vrstici razbije izraze kot 5 cm ali P. Stopar oziroma besedilo za naštevalnim znamenjem a) ali 1. Med besede, ki jih ne želimo ločiti, vtipkamo nedeljivi presledek (Vstavljanje, Simbol, Posebni znaki, Nedeljivi presledek); podobno označimo tudi odstavke, ki jih hočemo imeti na eni strani.
Za strokovno besedilo je primeren en sam znakovni nabor Vrstični razmik spremenimo na delu besedila ročno samo za citate, sezname, dodano gradivo ipd. Tudi razmika med črkami praviloma ne spreminjamo, razen če ne želimo posnemati nekoč v tiskarstvu pogostega razprtega tiska ali pa kadar imamo težave z delitvijo dolgih besed.
Navadni razmik med črkami:Naloga:
mediji 5/97 (junij 1997). Ur. Brane H. Pavšek. Zgoščenka.
Besedila\Slovensk\Preseren.doc.
→
Zmanjšan razmik med črkami, ki iz dveh vrstic napravi eno:
mediji 5/97 (junij 1997). Ur. Brane H. Pavšek. Zgoščenka. Besedila\Slovensk\Preseren.doc.
Pretipkaj vaje iz strojepisnega priročnika.
Z interneta snemi program za učenje hitrega tipkanja in napravi vse vaje.
Literatura:
Božena Degen: Strojepisje, 1–2. Ljubljana: DZS, 2: 19925, 1: 199813 (Srednje izobraževanje).
Velike črke ali verzalke so danes v navadi le za kratice. Nekateri jih sicer rezervirajo za naslove poglavij, vendar tam niso priporočljive. Odsvetujemo jih iz treh tehtnih razlogov. 1. Pri samih velikih črkah se izgubi informacija, katere besede znotraj naslova se začenjajo z veliko začetnico. 2. Ko ukažemo programu napraviti kazalo spisa, je rezultat v nelepih in prostorsko preveč potratnih velikih črkah. 3. Kadar moramo del verzalk v naslovu postaviti ležeče, rešitev spet ni lepa. Ličnejše od verzalk so kapitelke (velike črke v velikosti malih v naboru, npr. DOLGAN). Nekateri avtorji z njimi izpišejo avtoritete, katerih misli povzemajo ali dobesedno navajajo. Natančneje o takem navajanju literature v poglavju o referencah.
Ležeči tisk (kurziv, kurziva, italik – v rokopisih ga nadomešča podčrtavanje) je zadolžen za naslednji dve funkciji:
Ležeči tisk je v veljavi pri t. i. zgledih v jezikoslovnih spisih (pa tudi v tej knjigi). Ker je tega običajno veliko, jezikoslovci za druge namene kurziva ne uporabljajo. Grdo je, če je pri ležečem besedilu eden od oklepajev ležeče, drugi pa pokončno postavljen. V naslovih je kurziv manj primeren, po angleškem vzorcu ga lahko nadomestimo z navednicami:
ali pa opustimo tudi te, saj so navednice obremenjene že pri citiranju.
Čeprav je tipografija danes razpiranju besedila nenaklonjena, razprto besedilo bralcu posebno pri hitrem branju izredno olajša orientacijo med najpomembnejšimi informacijami v tekstu. Najbolj pride do izraza, kadar z njim segmentiramo besedilo, to je kadar razpiramo tiste dele besedila, ki bi jih sicer morali zapisati v posebno vrsto kot podnaslov. Razpiranje pride prav tudi za izpostavitev točk kakega poglavja. Značilno je zlasti za učbeniško literaturo. Na mehaničnih pisalnih strojih smo besede razpirali s tipkanjem presledkov med črke. Na računalniku tega ne počnimo, ker bomo imeli sicer težave z deljenjem, ampak le povečajmo razmik med črkami. Opcija razširjeno (extended) pri starih računalniških iztisih ni razširila razmikov med črkami, ampak je raztegnila črko v širino. Estetsko je učinkovalo to le v naslovih, pomešano z običajnim besedilom pa ne.
S krepkim tiskom bomo poudarili nivojsko številčenje poglavij in tiste (pod)naslove, ki se zde premalo tehtni, da bi odpirali samostojno poglavje, pa jih natipkamo kar na začetek novega odstavka in za njimi linearno nadaljujemo besedilo poglavja:
zgodovinska študija .09, sonet -193.3 in čas od konca prve do začetka druge svetovne vojne pri nas "1918/1941".S krepkim tiskom so poudarjene besede, ki usmerjajo intonacijo in smisel stavka, npr. Zefa hoče biti namreč oblast.
Oblika kataloga. Ponavadi je listkovna ali kartotečna, lahko pa ga knjižnica tudi objavi. Prednost listkovnega kataloga je v tem, da je gibek: vanj je mogoče uvrš
Krepki ali mastni tisk najdemo v računalniku pod oznakami bold, emphasized ali strike. Predračunalniški črkovni nabori so poznali tudi polkrepki tisk. Preveč poudarjanja besedilu ne da lepe podobe.
Naloga:
Prelistaj nekaj strokovnih knjig in periodike ter primerjaj funkcijo velikih črk, kurziva, krepkega in razprtega tiska v njih. Katere rabe so najbolj pogoste?
Bolj pogosto kot uvod se prebira zaključek ali sklep dela, v katerem je dobro po točkah pregledno našteti in strniti rezultate raziskave. Račun na morebitnega tujega bralca bo narekoval prevod sklepa v kakega od razširjenih jezikov, še posebej če se tema ne tiče le slovenske literature.
Besedilo mora biti koherentno, vsak naslednji odstavek spisa naj se navezuje na predhodne, vsi pa morajo biti povezani z naslovom. Sovisnost delov seveda spet ne sme biti tako močna, da ne bi bilo mogoče poglavij jasno segmentirati. Prekratka poglavja drobijo koncentracijo, predolga poglavja so nepregledna. Enako velja za členitev misli znotraj spisa. Če se en odstavek vleče čez celo stran ali še dlje (česar med objavami ni težko najti), se pri bralcu upravičeno vzbudi občutek, da tudi avtorjeva misel ni dovolj razčlenjena. Večja, zlasti začetniška nevarnost je oblikovanje prav kratkih odstavkov, še posebej pri delih teksta, ki so povzetki. Če gre res za kratke enakovredne naštevalne elemente, jih predstavimo v obliki seznama.
Poglavja naj ne bodo členjena preveč v globino (najbolje le v treh nivojih), ker to zmanjšuje preglednost. Če je članek res natančno razslojen, njegova poglavja nivojsko oštevilčimo. Normalno začnemo šteti z 1 – nekateri uvod radi oštevilčijo z 0 – potem pa slede številke, kakor zahteva gradivo. Veliko število podpoglavij kakega poglavja, recimo več kot deset, spet zmanjšuje preglednost.
Naslovi enot so po možnosti nominalno izraženi, npr. Etimologija izraza, Zgodovina pojava ... Naslovi v obliki stavkov ali vprašanj (npr. Kako je s koncem kmečke povesti, Kaj lahko rečemo o rimi) so esejistični, prav tako naslovi v obliki citata (npr. "Če kri sorodna v tebi se pretaka"), ki bralca utegnejo zavesti v zmotno predstavo, da ne gre za strokovno razpravo.
Naslovi obsežnejših enot (poglavja, podpoglavja) se v tipkopisu za knjigo ali pri diplomski nalogi začno na novi strani malo niže kot sicer besedilo. Lepo je, če so centrirani na sredo zrcala – večvrstičnim damo obliko narobe obrnjenega trikotnika –, seveda pa ni nič narobe, če se dotikajo levega roba. Daljše naslove natipkamo z majhnim razmikom med njegovimi vrsticami, da ne bi vzbujali napačnega suma, da gre za naslov in sledeči podnaslov skupaj. Od besedila spredaj in zadaj naj jih ločuje dovoljšen razmik (ena do dve prazni vrsti). Pri naslovih nižjega ranga se besedilo sme nadaljevati kar v isti vrstici za naslovom (gl. primer v predhodnem poglavju Poudarjanje in naslednji odstavek na tej strani). To je t. i. odstavčni naslov. Podčrtavanje naslovov z barvami ali z različnimi barvami tipkani naslovi niso v navadi.
Obvezni del spisa (spet le tedaj, če izdelek ni prekratek ali če je nerazčlenjen) je kazalo. Naslovljeno je lahko tudi z Vsebina; Kje je kaj pa je že preveč publicistična varianta naslova. Kazalo nivojsko oštevilčenega spisa je v obliki stolpcev, pri čemer je prvi stolpec številka, drugi stolpec naslov poglavja in tretji stolpec navedba strani.
Še drugače prikažemo različne ravnine naslovov in razslojenost z umiki in različnimi številkami ter črkami v naslednjem vrstnem redu:
1 Uvod 8 1.1 Literatura in literarna veda 9 1.1.1 Kaj je literatura 10 1.1.2 Kaj je študij književnosti 11 1.1.3 Literarna veda med humanistiko in znanostjo 12
Prvi delKazalo se nahaja običajno spredaj; če je zelo kratko, potem lahko tudi zadaj. Kazalo naj ne ponavlja grafičnih lastnosti naslovov, torej ni v krepkem ali razprtem tisku ali v verzalkah. Zelo natančno, več strani obsegajoče kazalo debelih knjig mora zaradi preglednosti seveda poseči tudi po teh grafičnih sredstvih. Ker je predolgo kazalo nepregledno, so včasih podpoglavja našteta kar linearno in ne vsako v svoji vrsti. Tedaj je oblikovano ne kot ponovitev podnaslovov (ki jih med besedilom celo ni), ampak kot zaporedje gesel ali tem (taka tematska kazala glej npr. v Matičini in Zadravec-Pogačnikovi Zgodovini slovenskega slovstva). Kazalo nima nobenega smisla, če so enote poimenovane le s Prvo poglavje, Drugo poglavje itd.I. Poglavje1. Podpoglavjea) Odstavek
- Naštevanje po točkah
Naloga:
Oglej si nekaj knjig, primerjaj ureditev kazal v njih in analiziraj členitev poglavij.
Na tuje misli in izjave se sklicujemo v povzeti ali dobesedni obliki. Slednja natančneje ločuje izvirno od prevzetega. Dobesedna oblika zahteva rabo grafičnih sredstev: krajši citati so v narekovajih, daljši pa odstavčno ločeni od okolice. Prozni citat do dolžine petih vrst je med narekovaji, nekako nad pet vrst dolgi navedki nimajo narekovajev, so pa grafično ločeni v poseben odstavek podobno kot navedki pesmi. Dodatna raba ležečega tiska za citirano besedilo je odveč. Če ga že hočemo, potem naj nadomesti narekovaje, tako kot je to navada v jezikoslovnih spisih. Prva vrstica grafično ločenega citata je umaknjena le, če je umaknjena tudi v originalu kot znamenje novega odstavka, sicer ne. Zelo dolge, več kot eno stran obsežne citate umaknemo iz teksta raje v dodatek, če so taki citati seveda sploh potrebni. Citat je treba primerno uvesti, tako da se vklopi v izvirni tekst in da ne načenja sovisnosti besedila. Najbolj se citat vraste v izvirno besedilo tako, da se prilega naši stavčni strukturi. Bolj samostojno deluje, ko ga uvaja dvopičje (za dvopičjem se razen izjemoma besedilo začenja z veliko začetnico) in najbolj samostojno takrat, ko je grafično ločen od okolja. Kadar v narekovajih citiramo besedilo, ki ima sámo narekovaje, izberemo drugačen tip dvojnih narekovajev ali pa citirane spremenimo v enojne.
Začetni narekovaj se na desni tišči teksta, ki ga uvaja, na levo pa ima prazen prostor, končni narekovaj pa se tišči teksta, ki ga zaključuje, na levi, na desni pa mu praviloma sledi presledek. Mehanični pisalni stroji so imeli za levi in desni narekovaj eno samo tipko, tj. dve vejici zgoraj – "kako si kaj". V urejevalnikih lahko to preprosto obliko posnemamo, sicer pa se vestni uporabnik ravna po slovenskem pravopisu, ki postavlja narekovaje takole: „kako si kaj“. V urejevalnikih je privzeta angleška stava “kako si kaj”. Slovenska tipografska tradicija določa še enojne narekovaje ,kako si kaj' za označevanje citatov znotraj citatov in 'xxxxx' za označevanje slovarskih pomenov besed:
citat (lat. citatio 'poziv')Tudi pri "knjižnih" navednicah so nacionalne tipografske tradicije različne: «xxxxxx» pri Francozih in Rusih ter »xxxxxx« pri nas in pri Nemcih. Pri zamenjavah bomo potrebovali njihova kodo:
Samodejne zamenjave bi morali znati sprogramirati v Samopopravkih (Orodja, Samopopravki). V enem besedilu naj bo samo en tip narekovajev. Zaznamovanje citatov s pomišljajem na začetku, kakor je to v navadi v dialogih v leposlovnih knjigah, ne pride v poštev.
» <Alt> <0187> « <Alt> <0171> „ <Alt> <0132> “ <Alt> <0147>
Razen za citate uporabljajo v angleščini narekovaje za zaznamovanje naslovov tekstov, ki so deli drugih besedil (pesmi v časopisu ali zbirki, poglavij v knjigi, razprav v zborniku). Nekateri avtorji pretiravajo z uporabo enojnih ali dvojnih narekovajev v primerih, ko ne gre ne za naslove besedil ne za natančno določljive citate, ampak hočejo le poudariti tujost besede v besednjaku lastnega spisa, to je opozoriti na njen poseben, v navajajočem besedilu nenavaden, mogoče celo nasproten pomen:
V tem primeru gre Lužanu, ki je na koncu omenjenega "razvoja", prav tako za "človeka", kot je šlo dramatikom pred njim.Citati naj ne bodo prekratki, ker tako popačijo sporočilo. Če stoji v izvirnem besedilu:
(Taras Kermauner, Besede in dogodek: Študije o slovenski tragediji in groteski, Ljubljana: SM, 1978, 250.)
Bizovičani so z divjimi pretepi spravljali svoje sosede v strah, toda tega niso počeli iz sovraštva, ampak iz nekakšne nagajivosti, da, celo ljubezni do njih,ne smemo citirati samo:
Kronist poroča, da so "Bizovičani [...] z divjimi pretepi spravljali svoje sosede v strah",saj nam bodo morebitni kritiki upravičeno očitali proslulo tehniko "iztrganih citatov", znano iz pogostih nizkih polemičnih bojev med kulturniki na Slovenskem. Še večja nevarnost so predolgi citati. Kadar nam ne gre za izredno natančnost, je bolje poskusiti s parafrazo tujega teksta, stvar povemo torej po svoje. (Mimogrede: zadnja dva primera kažeta, da ločilo na koncu grafično osamosvojenega dela ne pripada več citatu, ampak veznemu besedilu, in da skrbi za vključenost citata v kontekst.)
Če že citiramo, naj bo citat natančen. Jezikovna modernizacija ni dovoljena, najbolje je prepisati vse od interpunkcije preko akcentuacije do posebnosti črkopisa (npr. ß namesto s).
Pesmi citiramo tako, da je vsak verz v svoji vrsti in cela kitica umaknjena, s poravnanim levim robom oziroma z vsemi posebnostmi natisa v izvirniku. Če so verzi daljši od ene vrstice, gre ostanek verza, ki ne paše v vrstico, v novo vrsto tako, da je še dodatno umaknjen noter. Takih grafično ločenih citatov ne uvajamo z narekovaji; za njihovo identifikacijo zadoščajo odmik od teksta prej in teksta kasneje s prazno vrsto, drobnejši tisk ali ožji razmik med vrsticami citata.
Če citiramo verze linearno, mejo med verzi zaznamuje desna poševnica / in med kiticami dve //: "Čáka te velika sreča, / ti Ljubljana spačena! / Ti kosárna boš sloveča / sátana peklénskega! // Prvi sedež boš hudiča" (Poezije doktorja Franceta Prešerna z dodatkom v Poezijah nepriobčenih pesmi, ur. Anton Slodnjak, Ljubljana: Slovenski knjižni zavod, 1946, 333–34).
V zelo kratkih spisih s posamičnim citatom njegov vir navedemo kar v okroglem oklepaju neposredno za zaključnim narekovajem, pri odstavčno ločenem citatu pa je navedba vira v njegovi zadnji vrstici. Med enotami vira stojijo vejice. Tudi če gre za zelo kratko navedbo vira, jo je treba vzeti kot poved, ki se začne z veliko začetnico in konča s piko. V ekstremnem primeru, kadar je iz konteksta jasno, od kod je besedilo vzeto, moramo navesti le še strani: (Str. 155.) ali celo le (155.). V tem primeru je bolje tako oskubljeni podatek vključiti v napovedni tekst, ki uvaja citat. Če imamo v članku več citatov iz različnih virov, bi bilo polno navajanje virov v oklepajih moteče, zato jih skrajšamo in jih v seznamu literature na koncu članka navedemo v celoti. Včasih običajna, danes pa vedno manj uporabljana možnost je identifikacija vira v opombi pod črto. Kadar ves čas citiramo le iz enega vira (npr. Zadravčevega Umetnikovega črnega piruha, Ljubljana: CZ, 1981), potem vira ne ponavljamo za vsakim citatom, ampak samo prvič. Tehnično rešujemo probleme z ločili takole: "V Cankarjevi farsi je situacijski motiv umetnik, ki ga okolje ne mara oziroma sta drug z drugim sovražno sprta" (str. 58). ali "sovražno sprta." (Str. 58.)
Zaradi večje jasnosti, kadar citiramo mešano iz več del, je včasih le potrebno osvežiti v zavesti trenutni vir s (prav tam, 58) ali z (navedeno delo, 58). Napačno je citirati avtorje skupaj z njihovimi nazivi: prof. Kmecl, dr. France Prešeren, akademik Kreft. Nazive izpuščamo.
Dramski verzi so citirani po dejanju, sceni ali prizoru in vrstici: Tugomer 3, 2, 15 (tudi: 3.2.15) pomeni Tretje dejanje, Drugi prizor, petnajsta vrstica; če naenkrat citiramo dve mesti, ju ločimo s podpičjem: 3.2.15; 3.2.19. Pred citiranim verzom pesmi lahko navedemo številko speva (pesmi v ciklu) in verza. Šesti verz tretje pesmi Kettejevega cikla Na molu San Carlo:
III, 6 Če pa v žitja se snideva struji,Posebno pri Bibliji je citiranje natančno določeno. Četrta poved oseminšestdesetega psalma bo označena takole:
Pravični pa se veselé, vriskajoVp je Visoka pesem, za drugo glej npr. Sveto pismo stare in nove zaveze: Ekumenska izdaja (Ljubljana: Britanska biblična družba, 1974). Podobno so konstruirane oznake pri svetovnih antičnih in sodobnih klasikih z natančno po vrsticah oštevilčenim opusom. — Leksikonskih in slovarskih strani ne citiramo, ker so gesla urejena po abecedi: s. v. (lat. sub voce 'pod geslom').
pred božjim obličjem
in se naslajajo v radosti.
(Ps. 68,4.) ali (Ps. 68:4.)
Tekst v oklepaju ima lahko različno vsebino: [podčrtano v originalu], [sic], [!], [?]; kadar to ne povzroča nesporazumov, je lahko tudi v okroglih oklepajih – važno je, da potem okrogli oklepaji ( ) skozi ves spis pomenijo samo take vrivke. Težava je, ker večkrat citiramo besedilo, ki sámo vsebuje okrogle oklepaje. Sic (lat. 'prav tako') uporabljamo samó takrat, kadar bi bralec utegnil misliti, da gre za tiskovno napako, ne pa zato, da bi opozarjali na domnevne neumnosti citiranega avtorja. V oglatem oklepaju se znajde tudi samostalnik, ki pojasnjuje v izvirnem besedilu za bralca nejasni zaimek:
Njegovo [Cankarjevo] literaturo je sprva imenoval "delirij".Zgodi se, da iz predloge citiramo samo drugi del stavka, v svojem spisu pa hočemo z njim stavek začeti:
(Franc Zadravec, Umetnikov črni piruh, Ljubljana: CZ, 1981, 119.)
Avtor je prepričan, da je tako razporeditev kategorij najti na fabulativni ravnini.Citat mora biti sintaktično vključen v besedilo spisa. Če je treba zaradi tega prilagajati citirano besedilo, storimo to v oglatem oklepaju, ki označuje naše posege. Namesto da trmasto silimo citat v lastno stavčno strukturo in se tako dušimo v oklepajih, raje elegantno preoblikujmo svoje lastno besedilo tako, da se citat vanj prilega brez sprememb. Če še to ne gre, oklestimo citat do posameznih sintagem, ki jih je dovoljeno navajati tudi v spremenjenem sklonu (za primer poglejmo v Levstikovo Popotovanje iz Litije do Čateža):
→
"[R]azporeditev kategorij [...] na fabulativni ravnini" omogoča raziskovalcu hitro oblikovati jasno predstavo.
Izvirno besedilo: druga bi morda bila nekoliko zasuknjena po zgledu Župnika WakefieldskegaPri kompliciranem prepletu lastnega in tujega besedila se oklepaji hitro kopičijo in skupaj s potrebnimi drugimi ločili zmanjšujejo berljivost. S poenostavitvijo, ki pa ne sme pomeniti obenem nenatančnosti, spravimo število oklepajev na razumno, berljivosti primerno količino. Prevelika pedantnost, ki je sama sebi smisel, je moteča in odveč.
Nerodni citat: Ustrezala naj bi povesti, "nekoliko zasuknjen[i] po zgledu Župnika Wakefieldskega".
Boljši citat: Slovenska povest naj bi bila "nekoliko zasuknjena po zgledu Župnika Wakefieldskega".
Citirana le sintagma: Slovensko povest naj bi oblikoval "zgled Župnika Wakefieldskega".
Izpuščanje prinese spet težave z ločili.
Izvirno besedilo: Vse se je izgubljalo v brezbrežnost ... V meglo ... Kaj je človeku storiti, kaj pod milim nebom storiti v tej zagati? Saj se nihče, prav nihče ne zavzame za stvar.Vprašaj na koncu citiranega besedila bi mogoče še lahko vključili v citat ("v tej zagati?" se sprašuje), drugačne rešitve na prelomu citata pa bi bile neelegantne, čeprav pedantnejše. Iz škripcev z ločili se izvijemo s citiranjem večjega kosa besedila v grafično ločeni obliki.
Citat: "Vse se je izgubljalo v brezbrežnost [...] kaj pod milim nebom storiti v tej zagati," se sprašuje avtorski pripovedovalec.
Če izpustimo cel verz ali več verzov, mora stati tropičje v svoji vrsti (ker je citirana pesem grafično ločena od konteksta, se oklepajem lahko celo odpovemo), če le del verza (kar nima pravega smisla, saj ne prihranimo nič prostora), stoji tropičje v isti vrsti.
Začenjati citat s tremi pikami ali ga s tremi pikami zaključiti, je odveč, ker je citat po definiciji iz konteksta iztrgana enota, in je od vsega začetka jasno, da je nekaj pred njim in nekaj za njim izpuščeno. Namesto končnega tropičja znotraj narekovajev postavimo piko zunaj citata, začetno tropičje v oklepajih, ki se zdi potrebno takrat, ko citat začenja poved z malo začetnico, pa odpravimo z veliko začetnico v oglatih oklepajih:
Narobe: "[...] vendar se ni mogel docela osvoboditi nekega neprijetnega čuta [...]"Povzemanje tuje misli ni vedno dobesedno. Takrat povzetega ne stavimo v navednice, dolžni pa smo kljub temu navesti izvirnega avtorja in delo, naj bo to v posebnem stavku, v oklepaju ali v opombi. Pri izdelkih, ki jih nameravamo objaviti in v katerih so citirana cela tuja besedila, npr. pesmi, je korektno in priporočljivo prej prositi lastnike avtorskih pravic, če dovolijo ponatis besedil. Tudi pri nas, kjer se je z avtorskimi pravicami delalo bolj na široko, se je razvila večja moralna in pravna občutljivost.
Prav: "[V]endar se ni mogel docela osvoboditi nekega neprijetnega čuta".
Pri citiranju sekundarne literature se sklicujemo praviloma na zadnjo izdajo, pri virih pa na originalno izdajo ali tekstnokritično izdajo v okviru zbranih del, ne pa npr. na kakšno izdajo za osnovnošolsko rabo, ki je običajno precej prirejena. Citiranje v tujem jeziku največkrat ni potrebno, razen če nam ne gre za predstavitev prevajalskih težav. V tem primeru v opombi dodamo prevod citata. Še posebej se je treba izogibati tujemu jeziku, kadar je ta le posrednik originalnega besedila, npr. srbohrvaškega prevoda francoskega originala. Mešanje izvirnega in prevedenega besedila ni priporočljivo:
Pod črkovno igro (Buchstabenspiel) obravnavamo akrostih (Akrostichon), pri katerem začetne črke (Anfangsbuchstaben) vseh vrstic dajo neki smisel.
Vaja:
Vključi sledeči fragment v fingirano lastno besedilo prvič tako, da bodo dobesedno citirani vsi ležeči deli besedila (lahko pa tudi še kaj vmes), drugič pa po svoji lastni presoji pomembnosti delov. Če ni na zalogi nobenega lepšega začetka, naj se rešitev začne z: Avtor med drugim ugotavlja, da " ...
Toda srednjeevropski habsburški prostor je bil družbenozgodovinsko razmeroma zaostal, meščanskim gibanjem je sledil z ustrezno zakasnitvijo; do avstrijske meščanske revolucije je prišlo, kakor je znano, šele l. 1848 z znamenito "pomladjo narodov". Bržkone je treba v tem dejstvu iskati tudi enega pomembnih vzrokov za zaostajanje ustreznih procesov v umetnosti, čeprav je bilo zamujanje v slovenski literaturi iz različnih vzrokov še opaznejše. a) Meščanska ideja je na Slovensko iz Zahodne Evrope pripotovala preko nemškega prostora, s svojo eksponirano nacionalnostjo se je naivnemu slovenskemu meščanu kazala torej kot nemška: slovensko meščanstvo, ki je bilo do treh četrtin 18. stoletja v osnovi slovensko, se je zato hkrati z družbenim ozaveščanjem začelo germanizirati. Redke skupine izobražencev, ki so razumele, da je avtentična narodnost neizogibna prvina meščanske družbe (Zoisov, Čopov oz. Prešernov krog, koroška skupina), so ostajale med slovensko meščansko večino neodmevne.(Matjaž Kmecl, Konstituiranje slovenske pripovedne proze, Obdobje romantike v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi: Tipološka problematika ob jugoslovanskem in širšem evropskem kontekstu, Ljubljana: PZE za slovanske jezike in književnosti idr., 1981; Obdobja, 2, 30–31).
(Zadravec 1976a: 111–21)
(ZADRAVEC 1976b: 18)
(Zadravec, 1980, 100)
(Rajko Korošec 1983)
(Tomo Korošec 1988, 81)
kakor je zapisal Pogačnik (1984: 188–90)
DOLGAN (1979: 55)
Disciplinirajmo se in se odločimo za en sam način – tale:
(Gjurin 1986: 367)
Ponavljanje imena v oklepaju je nepotrebno, torej je zgled Kakor je trdil tudi Korošec (Korošec 1984: 188–90) napačen. Tako citiramo strokovno literaturo, vedno pogostje pa tudi leposlovje, npr. (Prešeren 1836) za Krst pri Savici.
Skrajšane navedenke na koncu teksta zahtevajo seznam odnosnic, to je razvezanih krajšav. Težava takega citiranja je, da zahteva dva bibliografska seznama: odnosnice (to je vso citirano literaturo) in bibliografijo del, ki niso bila citirana, so pa kljub temu pomembna za spis. Če le moremo, oblikujmo samo en seznam literature.
Seznam referenc se z izjemo nekaterih malenkosti ne razlikuje od pravil, po katerih so sestavljeni drugi seznami literature, zato je naslednje le zgled, za podrobnosti pa usmerjam v naslednje poglavje in svetujem, da se – če se le da – tudi v seznamu navedenk tista letnica za avtorjevim imenom prestavi za ime založbe, kot je to običajno v humanističnem stilu (humanities style; http://www.chicagomanualofstyle.org/tools_citationguide.html).
Marjan DOLGAN 1979: Pripovedovalec in pripoved. Maribor: Obzorja.
Velemir GJURIN 1986: K začetkom slovenskega slovaropisja. SR XXXIV/4. 365–92.
Rajko KOROŠEC 1983: Na poti k Cankarjevi "Nini". SR XXXI/1. 37–50.
Tomo KOROŠEC 1988: Besedilni nastop: K tipologiji začetkov časopisnih besedil. SR XXXVI/1. 81–99.
Jože TOPORIŠIČ 1964: Pripovedna dela F. S. Finžgarja. Ljubljana: SM (Razprave in eseji).
Franc ZADRAVEC 1976a: Literarni teoretik in kritik Josip Vidmar. Maribor: Obzorja.
— — 1976b: Agonija veljakov v Cankarjevi satirični prozi: V počastitev stoletnice Cankarjevega rojstva. Ur. F. Zadravec. Maribor: Založba Obzorja.
— — 1980: Elementi moderne slovenske književnosti. Murska Sobota: Pomurska založba.
Seznam literature je urejen v glavnem po abecedi avtorjev, le redko kronološko ali po poglavjih, tj. sistematično (slednje je v navadi le v priročnikih). Dela enega avtorja so kronološko urejena. Čeprav gre za abecedni seznam, priimka ni potrebno napisati na prvem mestu. Če že, potem mora biti med priimkom in imenom vejica. Kadar pišemo monografsko delo o enem avtorju, pride v poštev njegova bibliografija po poglavjih: Knjige, Prispevki v zbornikih, Prispevki v časopisju, Drugi o avtorju ... Če je delo poznano po uredniku, potem je uvrščeno pod njegovim imenom z opombo ur.; če ne, pod naslovom. Paziti je treba pri imenih kot Prežihov Voranc, kjer je Voranc osebno ime, Prežihov pa v funkciji priimka; psevdonimne avtorje razvrstimo po abecedi njihovih pravih priimkov (damo jih v oglati oklepaj), le če ni avtor znan pretežno po svojem psevdonimu. Anonimna dela, pri katerih sklepamo na individualno avtorstvo, so pod Anonymus ali N. N. (lat. nomen nescio, nomen nominandum 'ki ga je treba imenovati'), sicer kar pod prvo črko naslova.
Seveda je treba tedaj v oglatem oklepaju bralca opozoriti, da dotično delo ni bilo preverjeno, npr. [citirano po ...]. Nekateri računalniški programi nudijo pomoč pri izdelavi seznama navedenk.
Franček Rudolf: Odpiram mlin, zapiram mlin: Roman. Ljubljana: Kmečki glas, 1989.MLA komplicira ob vprašanju, ali je ločilo za naslovom ležeče ali ne in z dvojnim presledkom za imenom avtorja in za naslovom. Poenostavimo v en presledek in ne podčrtavajmo ločil za naslovom, če le-ta niso del naslova. Zapostavljanje imena ni potrebno, ker bi to uvedlo novo vejico med priimek in ime in ker lahko zaupamo bralcu, da bo abecednemu redu navedb zmogel slediti tudi pri priimkih na drugem mestu. Zahtevana pika za avtorjevim imenom ob podobni praksi bibliotekarjev tudi pri nas postaja standard in jo zato 6. izdaja Spisovnika vpeljuje kot variantno možnost:
Franček Rudolf. Odpiram mlin, zapiram mlin: Roman. Ljubljana: Kmečki glas, 1989.Potenčna številka nad letnico bralca opozarja, kateri ponatis smo imeli v rokah; za podpičjem navedemo po vrsti še letnice ostalih natisov, če se nam to zdi potrebno, vsako letnico s svojo potenčno številko. Kadar sega bibliografija čez več strani, se nova stran vedno začenja z novo enoto. Vsaka bibliografska enota se konča s piko. Vsaka bibliografska navedba je svoj odstavek; odstavčnost se dosega z razmikom med enotami ali pa so navedbe postavljene v obliki visečih odstavkov.
Študentje pogosto razumejo seznam literature kot priložnost za sprostitev estetskega čuta in ga oblikujejo tako, da je avtorjevo ime izpostavljeno na prvi polovici strani, drugi podatki pa so večvrstično našteti na drugi polovici, ali da vse tipkajo z velikimi črkami. Pustimo take rešitve likovnim oblikovalcem ob morebitnem natisu.
Težave povzroča razlikovanje med izdajateljem in založnikom, česar mednarodni standardi ne poznajo. Izdajatelj opravi vse delo za knjigo, založba uredi le natis in razpečavo. So pa tudi primeri, ko je izdajatelj manj aktivna stran, čeprav poskrbi za njeno financiranje in založba potem revije ne "zalaga", ampak jo le razpošlje naslovnikom ter uredi vso potrebno administracijo. Standardno navajamo samo založbo, če pa smo posvečeni v razmerje med izdajateljem in založnikom in želimo poudariti vlogo prvega, navedemo oba, npr. zal. Obzorja, izd. Slavistično društvo. Težave so tudi pri nejasnem razmerju med večjim številom ustanov, ki so sodelovale pri izdaji. Koga navesti in koga izpustiti npr. pri zborniku Obdobja, kjer so na naslovnici zapisani vsi od Oddelka za slovanske jezike in književnosti preko Seminarja slovenskega jezika, literature in kulture, Znanstvenega inštituta Filozofske fakultete, Filozofske fakultete, Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede pri Znanstvenoraziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti do same SAZU, tudi sam ne vem. Bibliografi v enaki stiski napravijo enkrat tako, drugič drugače. Druge nedoslednosti so povzročili neuki uredniki brez ustrezne prakse pri izdelavi knjig, ki oblikujejo podatke drugače za na platnice, drugače za naslovnico in spet drugače za kolofon – potem pa se znajdi popisovalec! Osnovni vir za prepis informacije v bibliografsko navedbo je vedno naslovnica.
Inštitucije iz različnih krajev je najbolje kar po vrsti našteti. Kako natančno, ni predpisano, zato si pustimo malo ustvarjalne svobode, npr.: Kranj: Mestna občina; Celovec: Drava; Maribor: Obzorja, 1987. Urednika zbornika nekateri izpuščamo, če presodimo, da podatek ni potreben. Pri starejših tiskih naj bi bilo navajanje založbe odveč, ker verjetno ne obstaja več in se ne moremo obrniti nanjo za knjigo, vendar je pri leposlovju podatek o tem, kdo je knjigo izdal, važen, zato ga zapisujemo. Samozaložba je označena v oglatem oklepaju, če ta podatek ni razviden iz knjige.
Urednik ali prevajalec prideta za naslov. Vsi ti podatki so ločeni med seboj s pikami. Ker smo se proti MLA-ju že nekajkrat pregrešili, podlezimo skušnjavi tudi tu in zbirko z mesta za naslovom preselimo v oklepaj na konec navedbe, tik pred podatek o obsegu publikacije, kakor počnejo bibliografi in je bilo v zgledih v tej knjigi opaziti že prej:
Marijan Smolik: Semeniška knjižnica v Ljubljani. Kulturni in naravni spomeniki Slovenije: Zbirka vodnikov, 54. Ljubljana: Zavod SR Slovenije za spomeniško varstvo; Maribor: Založba Obzorja, 1975.Prevod:
→
Marijan Smolik: Semeniška knjižnica v Ljubljani. Ljubljana: Zavod SR Slovenije za spomeniško varstvo; Maribor: Založba Obzorja, 1975 (Kulturni in naravni spomeniki Slovenije: Zbirka vodnikov, 54).
Peter Handke: Ponovitev [Die Wiederholung]. Iz nemščine prevedla Silvija Borovnik in Klaus Detlef Olof. Celovec: Wieser, 1988.Članek v zborniku:
France Bernik: Tipologija vojne tematike v slovenski prozi (1945–1952). Socialni realizem v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi. Ljubljana: Oddelek za slovanske jezike in književnosti, 1987 (Obdobja, 7). 307–13.Poglavje v knjigi je navedeno podobno kot članek v zborniku. Le avtorja še enkrat ponovimo, da bomo vedeli knjigo prav najti.
Matjaž Kmecl: Kaj je literatura. Matjaž Kmecl, Mala literarna teorija. Ljubljana: Mihelač in Nešovič, 19964. 26–41.V časnikih imamo opraviti včasih z nadnaslovom, ki ga pri citiranju vključimo na mesto, kjer je sicer podnaslov. Dvopičje, ki ga pri periodiki pred navedbo strani predvideva standard, bomo poenotili v piko, tako kot je drugod. Mesec je vedno izpisan:
Tone Goričan: V deželi ljubezenskih zgodb: O romanu Leopolda Suhodolčana "Trenutki in leta", ki ga je izdala Cankarjeva založba. Delo 31. januar 1980. 8.Z letnikom in številko se zadnji del navedbe lahko glasi tudi takole: Delo XXII/31 (31. januar 1980). 8. Če je bil članek objavljen na dveh mestih, navedemo obe. Na prvem mestu je objava, ki smo jo imeli v rokah (spodobi se, da je to popolnejša objava):
Goran Dolenc: "Svobodno po nemškem poslovenjeno": Popularni prevedeni žanri 19. stoletja. France Prešeren v prevodih: Zbornik društva slovenskih književnih prevajalcev, 8–9. Koper: Lipa, 1985. 191–99. [Prva objava v prirejeni obliki pod naslovom "Svobodno poslovenjeno": Prispevek k slovenski prevajalski problematiki s poudarkom na popularnih žanrih 19. stoletja. Književni listi Dela 11. november 1982. 13.]Pri časopisnih objavah odpadeta kraj in založba. Izjemoma navajamo kraj takrat, kadar obstaja možnost zamenjave in nesporazuma: danes imamo ljubljansko Delo, poznana pa sta še beograjski časopis Delo in tržaško Delo. Enako je s številnimi Mladikami, Slovenci ipd.: Rocznik sławistyczny (Wrocław) XLVIII/1 (1992). 113. Nekaj podrobnosti je razloženo še v naslednjem poglavju o opombah. Iz naslova kritike ponavadi ni jasno, za katero delo gre, zato smemo podatke navesti kot svoj komentar v oglatem oklepaju za naslovom – bibliografi dodajajo tako opombo ločeno od drugih podatkov.
Jože Pogačnik: Knjiga o slovenski prozi [Boris Paternu: Slovenska proza do moderne. Koper, 1957]. JiS IV/1 (1958/59). 51–55.Pisma vodimo pod imenom pisca ali prejemnika, kakor je bolj znano, ali pod obema, če gre za vzajemno korespondenco. Ob močnem uredniškem deležu najdemo pisma pod imenom urednika.
Anton Slodnjak in Janko Kos (ur.): Pisma Matija Čopa, 1. Ljubljana: SAZU: Razred za filološke in literarne vede, 1986 (Korespondence pomembnih Slovencev, 6/I).Kadar imamo pri navajanju virov več del enega avtorja zapored, njegovega imena ne ponavljamo pri vsaki bibliografski navedbi, ampak namesto imena napravimo nekaj nestičnih pomišljajev. Če gre zgolj za dela enega avtorja, so kronološko urejena, pri obsežnih opusih še prej razdeljena v kategorije: knjižne izdaje (poezija, proza, drama, esejistika itd.), neknjižne izdaje (poezija, proza, drama) itd. Nazivi prof., dr. ipd. se pri avtorju izpuščajo. Ime avtorja je izpisano, srednje ime ostane v kratici (Rado L. Lenček; Aleksander V. Isačenko). Če je ime v kraticah, potem je tudi tu za vsako piko presledek: E. T. A. Hoffmann. Več avtorjev povežemo z veznikom in, tudi če je v tujem jeziku to izraženo na naslovnici npr. z and. Vezaj ali pomišljaj med priimkoma dveh avtorjev ni priporočljiv, ker ga nepoučeni lahko interpretira kot ločilo pri dvojnih imenih: Vidovič-Muha : Bajec-Rupel. Pri več avtorjih je naveden samo prvi z dodatkom idr. in drugi (lat. et al. = et alii). Avtorja in naslov dela prepišemo z naslovnega lista in ne s platnic, napake v naslovu bomo označili z ležečim sic v oglatem oklepaju. Stara dela navajamo z vsemi posebnostmi pisave: velikimi črkami, akcenti in drugimi pravopisnimi posebnostmi. V oglatem oklepaju je treba navesti tudi, če gre za kakšno nenavadno pisavo, npr. za gotico. V srbskem ali ruskem prevodu fonetizirana imena tujih avtorjev vrnemo v originalno obliko.
Pri navajanju kraja iz Wien postane Dunaj, iz Trieste Trst. Če delo nima letnice ali kraja, stoji na tem mestu v oglatem oklepaju b. l. (brez letnice – lat. s. a. = sine anno) oziroma b. k. (brez kraja – lat. s. l. = sine loco). Več krajev je ločenih med sabo s podpičjem. Podatki, ki jih ni v knjigi, dobili pa smo jih od drugod, so v oglatem oklepaju, negotovi podatki so pospremljeni z vprašajem v oglatem oklepaju. Za naslovom je zaznamovano, če gre za neobjavljeno disertacijo, diplomsko nalogo ipd.
Šolsko leto označimo z desno poševnico: 1978/79. Število strani navajamo pri samostojnih publikacijah le, če gre za osebno bibliografijo, pač pa vedno pri člankih v časopisih ali zbornikih. Z več kot tromestnimi številkami navedene strani in letnice poenostavljamo takole: 145–146 → 145–46, 1965/1966 → 1965/66, 1965–1968 → 1965–68, tako kot bi poenostavili tudi pri govorjenju. Dvomestnih navedb ne poenostavljamo, torej je 45–46 → 45–6 narobe. V škripcih se znajdemo, ko je treba navesti samostojno delo, kadar le-to gostuje pri kakšni reviji, v zborniku ali v večknjižni izdaji in tu zapolnjuje ves prostor.
Za pedanterske razprave ostane še dovolj dilem: ali pri zapisu zmaga zvestoba tekstu na naslovnici ali želja po poenotenju bibliografskega seznama, kamor sodi npr. izpisovanje vseh osebnih imen avtorjev, ne glede na to, kako je to rešeno na naslovnici. V angleških naslovih se bodo besede začele z veliko začetnico – kaj pa storimo z angleškimi naslovi, ki nočejo slediti tej navadi? Naj bodo številke večknjižne izdaje razumljene kot del naslova in postavljene ležeče ali ne? Nejasnosti so pri večdelnem naslovu zbirke; sama dvopičja kot znak hierarhije niso prav všečna rešitev. Podobno je z dvopičjem med avtorjevim imenom in naslovom članka, kadar ta govori o nekem drugem avtorju, in istočasnim dvopičjem med naslovom in podnaslovom. Razpiranje avtorjevega imena bi v takem primeru povečalo berljivost.
Ante Z a v o ž e n: Bogo Teply: Biografska skica. Dnevnik XXIX/221 (1992). 12.Intervjuje, debate, kritike navajmo podobno kot članke. Vse posebnosti si dovolimo s celim stavkom popisati v oglatem oklepaju, kakor to pogumno prakticira tudi tale knjiga. Dela v drugih medijih (na cedejki, disketi, videodisku, videokaseti, avdiokaseti, na televiziji, na radiu, v omrežju, v ustni obliki) navajamo kolikor se le da podobno kot knjige in članke z dodatkom informacije, za kateri medij gre. Kadar je tekst objavljen paralelno v več medijih, je najprej navedena tista objava, na katero se sklicujemo.
Internetni naslov ima sicer podoben status kot knjižnična signatura pri knjigah, s to pomembno razliko, da gre praviloma za eno samo "postavitev" ter jo zato navajamo tako, kot če bi šlo za arhivsko rokopisno gradivo. V zagati smo, kadar se mediji mešajo med seboj (npr. zgoščenka v omrežju, dokument, sestavljen iz delov na različnih lokacijah) ali kadar je originalna objava "preslikana" (mirror) še na druge strežnike. Tudi kurziva ne znamo več uporabljati, ker so se izbrisale razlike med samostojno objavo in člankom. Sam popisujem dolge omrežne objave kot knjige, kratke kot članke, po občutku. MLA sicer zahteva na koncu internetskega naslova piko, ki pa jo avtorji radi opuščajo, ker se boje, da bo razumljena za del naslova. Spletni naslovi so včasih zelo dolgi in bi jih radi prelomili v naslednjo vrstico, vendar se moramo temu odpovedati, ker se zna sicer zgoditi, da bomo deljaj vzeli za del naslova. E-pošto tretiramo kot neobjavljeno korespondenco. Podatki o položaju teksta na zgoščenki ustrezajo podatkom o straneh pri revijalnih objavah. Ne ubogamo pa MLA-jeve zahteve, naj spletne objave pojasnimo z izrazoma V omrežju in Internet; da gre za internet, je razvidno namreč že iz krajšave http na začetku spletnega naslova.
Pri popisu laserskih plošč je treba ločevati med zvočnimi cedeji (sinonimi so glasbeni CD, avdiocede ali preprosto CD), ki jim popularno pravimo zgoščenke, in podatkovnimi cedeji, CD-ROM-i ali elektrooptičnimi diski (tako jim pravijo v NUK-u), ki jim ortodoksni uporabniki odrekajo pravico, da bi se imenovali zgoščenke. V NUK-u popišejo knjižno in elektronsko izdajo vsako posebej, mi pa ju smemo združiti. Spletni naslovi so v seznamih literature pogosto opremljeni z dvema datumoma. Prvi je datum nastanka oziroma zadnjega popravka, prepisan iz dokumenta, drugi pa je datum bralčevega dostopa do dokumenta. V tejle knjigi drugega datuma ni – bralec naj verjame, da so bili vsi spletni naslovi preverjeni pred oddajo v tisk decembra 2001. Nekaj zgledov:
Jani Kovačič: Tretje uho: Kratka zgodovina Slovencev 1977–1993 v songih. Ljubljana: M & M, 1994. Tudi na dveh CD-jih pod naslovom Tretje uho: Kratka zgodovina 1977–1993 v songih. Ljubljana: RTV Slovenija, 1995.Splošnih priročnikov, npr. Praktičnega spisovnika, praviloma ne navajamo v seznamih strokovne literature, razen če nismo iz njih česa dobesedno prepisovali.
France Prešeren: Poezije. Ur. Brane H. Pavšek. CD-ROM. Priloženo reviji PC & mediji III/6 (junij 1997). Besedila\Slovensk\Preseren.doc. Pripravljeno po: France Prešeren: Poezije. Zbrano delo, 1. Ur. Janko Kos. Ljubljana: DZS, 1965 (Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev).
Andrijan Lah: Pregled svetovne in slovenske književnosti. CD-ROM. Ljubljana: Rokus, 1997. Delo je pred tem izšlo v knjigi: Pregled književnosti, 1–5. Ljubljana: Rokus, 1992–96.
Izbrana poezija dr. Franceta Prešerna. Ur. Vladimir Bensa. Zadnji popravek 13. febr. 1997. Http://www.educa.fmf.uni-lj.si/izodel/ponudba/1996/preseren/default.htm. Pripravljeno po: France Prešeren: Poezije in pisma. Ur. Anton Slodnjak. Ljubljana: MK, 1964.
Novice # 15 (23. julij 1997). Ur. Miran Hladnik. Dokument v omrežju Filozofske fakultete. Oddelek za slovanske jezike in književnosti. Public folders\Slavistika. Tudi kot e-pošta naročnikom in na http://www.ijs.si/lit/novice.html.
Marko Juvan: Tom Priestly, Sounds and themes in Milka Hartman: An exercise in analytical method. [Recenzija Priestlyjevega prispevka za SR.] E-pošta Miranu Hladniku 4. avgusta 1997.
David L. Gants: FOIS '98 – Call for Papers. Humanist Discussion Group, XI/217 (6. avg. 1997), [2]. Http://www.iath.virginia.edu/lists_archive/Humanist/v11/0201.html.
Literatura:
Joseph Gibaldi: MLA Handbook for Writers of Research Papers. New York: MLA, 19954. [5. izdaja je izšla leta 1999.]
MLA Format. University of Illinois at Urbana-Champaign Bibliography Styles Handbook. Ur. Stephen Crofts Wiley in Michael Pemberton. Zadnja sprememba 24. sept. 1999. Http://www.english.uiuc.edu/cws/wworkshop/bibliography/mla/mlamenu.htm.
Nalogi:
Vzemi v roke poljuben strokovni članek z bibliografskim seznamom na koncu, napravi si fotokopijo tega seznama in ga popravi ter poenoti v smislu zgornjega poglavja.
Polistaj po strokovni periodiki, oglej si sezname navedenk ob koncu člankov in primerjaj njihove stile.
KERMAUNER, TarasKrepko je natisnjeno geslo, po katerem je enota uvrščena v abecedno zaporedje, običajno je to avtorjev priimek z imenom, za katerim stoji pika. Enota se začne z naslovom dela. Podnaslov je od njega ločen z nestičnim dvopičjem, vzporedni naslov, npr. pri dvojezičnih izdajah (prim. Slovene for Travelers = Slovenščina za popotnike) pa z enačajem. Alternativni naslov (del naslovnega besedila, ki za podnaslovom natančneje pojasnjuje tematiko dela) je dvopičju dodan v oglatem oklepaju. V oglatem oklepaju so vse navedbe, ki jih ni najti na naslovni strani. Z nestičnim podpičjem so ločeni med seboj priredni členi enote, npr. več avtorjev.
Dramatika slovenske politične emigracije. 5, Prijatelji in izdajavci / Taras Kermauner ; [vsebine dram Alenka Goljevšček]. - Ljubljana : Slovenski gledališki muzej, 2001 ([Novo mesto] : Smrečnik). - (Rekonstrukcija in/ali reinterpretacija slovenske dramatike)
ISBN 961-6218-60-3
821.163.6.09 Lovrenčič J.
821.163.6.09 Bohanec F.
821.163.6.09-2"19"
COBISS-ID 115393280
Za nestično desno poševnico sledi avtorjevo ime, tokrat v obliki, kot se nahaja na naslovnici, tj. ponavadi z imenom pred priimkom in z dodatki predelal, prevedel, po tujih virih za slovensko mladost sestavil ipd. Če je imel avtor sodelavce, so ti skupaj s svojo funkcijo navedeni v oglatem oklepaju za nestičnim podpičjem: prevajalec Janko Moder, spremno besedo napisal Marko Juvan, tako še fotograf, izdajatelj, urednik, ilustrator ... Ta del navedbe se konča s piko in pomišljajem.
Tretja enota je izdaja (2., popravljena izdaja), v oglatem oklepaju, če ni zaznamovana na naslovnici. Piki in pomišljaju sledi četrta enota: kraj izdaje, nestično dvopičje, založba, vejica in leto izida, v okroglem oklepaju pa kraj natisa, nestično dvopičje in ime tiskarne. Če so ti podatki razberljivi le iz kolofona ali kako drugače, so seveda ponovno v oglatem oklepaju.
Za piko in pomišljajem pridejo podatki o obsegu in dimenziji publikacije, če je ilustrirana, če ima priloge in druge posebnosti. Za zadnjo piko in pomišljajem je v okroglem oklepaju ime zbirke z zaporedno številko knjige v zbirki.
Grafično ločeno je postavljena zadnja enota bibliografske navedbe: pisava, vsebina in oblika, naklada, povzetki, kazala, bibliografije, originalni naslov prevedenega dela, mednarodna serijska številka knjige ISBN, podatki o posebnostih ovojnice, razrešitev avtorjevega psevdonima in podobne zadeve. Kadar je knjiga eden izmed zvezkov večknjižne izdaje, so podatki o njej našteti v večstopenjskem opisu. Površen sprehod po mesečni bibliografiji pokaže, kako težko je standardno opisati nestandardne knjige. Z naraščajočim številom samozaložb je originalnih naslovnic z neobičajnimi podatki vedno več.
Naloga:
Po opisanem vzorcu sestavi bibliografski opis za pet nazadnje kupljenih knjig.
Na opombo opozori v besedilu potenčno postavljena številka brez presledka takoj za zadnjim ločilom izjave, ki jo hoče natančneje pojasniti (izjema je pomišljaj). To velja tudi, kadar se nanaša na eno samo besedo, ne pa na cel stavek:
Narobe: xxxxxx1!") –Pretesno sledeče si opombe manjšajo berljivost, zato poenostavimo:
Prav: xxxxxx!")1 –
Narobe: O tem so pisali Bernik,1 Glušič2 in Koruza.3Številčenje opomb je linearno od začetka do konca teksta, razen kadar grozi preseči tromestno število. Tedaj se z novim poglavjem začne tudi novo štetje. Minimalno število opomb (1 do 3) lahko označimo z eno, dvema ali tremi zvezdicami, zlasti če gre za pojasnilo naslova. V nekaterih knjigah tako označujejo opombe na vsaki strani posebej, vendar je stvar za zgledovanje kočljiva, saj ne vemo, če ne bo koncepta postavila pod vprašaj kakšna z opombami nadpovprečno bogata stran, kjer bi sedem, osem zvezdic učinkovalo komično. Manj običajno nadomestilo za potenčno postavljeno številko opombe je vrstilna pika za številko, vse druge možnosti – 1) (1) 1/ 1° <1> [1] – so eksotične. Številčenje tipa 34, 35, 35b, 35c, 36, do kakršnega je prišlo v času pred računalniki, ko smo opombe vrivali v že oblikovano besedilo peš, je prepovedano. Pred oddajo besedila preverimo, ali je urejevalnik vrinjene opombe pravilno preštevilčil. Diletantsko je tudi takole zaporedje opomb: 1, 2, 3, 1, 1, 4, 5, 5.
Narobe: O tem so pisali Bernik, Glušič in Koruza.1, 2, 3
Prav: O tem so pisali Bernik, Glušič in Koruza.1
Pod črto se potenčno postavljene številke ponove, sledi jim tekst (stično ali za presledkom), za katerega v tekočem besedilu ni bilo prostora. Opombe na koncu teksta so spomin na čase, ko jih urejevalniki še niso znali dobro potakniti pod črto na isti strani, in so manj pregledne. Posebej utrujajoče je branje starejših publikacij, ki so opombe dodajale vsakemu poglavju posebej in silile imeti knjigo odprto na dveh koncih hkrati.
Predolgim opombam, ki zasedajo več kot pol strani ali celo zapolnjujejo cele strani, se je dobro izogibati, pa naj dajejo še tako znanstven videz. Prav zelo kratke opombe, ki vsebujejo le navedbo strani ipd., je bolje v oklepaju priključiti besedilu, saj takle seznam opomb res nima pravega smisla:
1Boris Paternu, Pogledi na slovensko književnost: Študije in razprave, 2 (Ljubljana: Partizanska knjiga, 1974), 34.Sklice tipa (Paternu 1974: 34) potaknemo v opombe takrat, kadar jih spremlja komentar, sicer naj ostanejo kar v tekočem besedilu:
2Prav tam.
3Navedeno delo, 68.
4Gl. op. 1.
5Paternu, 115.
2O teh rečeh je dovolj na dolgo pisal že Paternu (1974: 60–65).Komaj kaj uporabne so stare kratice op. cit. (lat. opere citato 'navedeno delo' – n. d.) ali loc. cit. (l. c. – lat. loco citato 'navedeno mesto' – n. m.), saj niso nič krajše od npr. povednejšega Paternu, 10. Razvada nekaterih avtorjev je začenjati opombo s Prim. (primerjaj) ali Gl. (glej); običajno ni pomen opombe brez teh kratic nič drugačen.
Skrb za oblikovanje opomb v glavnem lahko prepustimo urejevalniku (Vstavljanje, Sprotne opombe, Sprotna opomba). Najbrž se ni več treba bati, da bi se pri besedilu, ki smo ga oddali v tisk, ob konverziji opombe izgubile, pa vendar za vsak slučaj shranimo opombe še posebej. To storimo tako, da jih v opombnem oknu z ukazom <Ctrl> <a> najprej označimo, jih s <Ctrl> <c> spravimo v pomnilnik, odpremo nov dokument in jih tam odložimo s <Ctrl> <v>, ter s <Ctrl> <s> zapišemo na disk.
Bibliografski podatek v opombi je lahko popoln, kadar pa ga v celoti navaja seznam literature na koncu članka, je lahko tudi skrajšan. Po ameriškem MLA-jevem standardu je zaporedje podatkov v opombi takole: ime in priimek avtorja, vejica, naslov, od njega z levostičnim dvopičjem ločen podnaslov, oboje v ležečem tisku, če gre za knjigo, v okroglem oklepaju – pred oklepajem ni nikoli vejice! – kraj, dvopičje, založba (pri knjigah iz 19. stoletja lahko to odpade), vejica, letnica, oklepaj zaključen, navedba strani in pika. Str. pišemo pri navedbi le, če bi zaradi preveč številčnih podatkov utegnilo priti do nejasnosti. Z malenkostno spremembo (pred navedbo strani dodamo vejico) bomo MLA-jev sistem podomačili:
1Franček Rudolf, Odpiram mlin, zapiram mlin: Roman (Ljubljana: Kmečki glas, 1989), 122.Nekatere strokovne publikacije navedeni red še poenostavljajo z izpustom oklepaja, tako da vejica postane glavno ločilo med enotami:
1Franček Rudolf, Odpiram mlin, zapiram mlin: Roman, Ljubljana: Kmečki glas, 1989, 122.Naslov kakega drugega dela v naslovu ni več ležeč (Pregljev roman Bogovec Jernej: Poetika in semantika pripovedi). Standard MLA pri sklicevanju na kasnejšo izdajo trenutno priporoča (pa bodo čez nekaj let priporočilo glede na dosedanje izkušnje gotovo spet preformulirali, zato pripročam vsem, ki se želijo držati tega mednarodnega standarda striktno, da grejo gledat v njegovo najnovejšo izdajo), da najprej navedemo prvi izid, potem pa za podpičjem šele tega, iz katerega jemljemo. Spet si ne moremo kaj, da ne bi raje sledili domačim navadam, kolikor jih je pač bilo, in damo na prvo mesto izdajo, ki smo jo uporabljali:
2Karel Mauser, Jerčevi galjoti: Roman (Celovec: Družba svetega Mohorja, 19802; 19491).Zbirko bomo po podomačenju tujega pravila, ki jo predvideva takoj za podnaslovom, pisali znotraj oklepaja za letnico in podpičjem.
3Stane Štupar, Štanjel in grad Štanjel (Ljubljana: Zavod SR Slovenije za spomeniško varstvo; Maribor: Založba Obzorja, 1987; Kulturni in naravni spomeniki Slovenije: Zbirka vodnikov, 125–126), 75–77.Več svobode si moramo dovoliti, kadar imamo opraviti z večknjižno izdajo. Če nas zanima le ena od knjig, potem bo oblika opombe takale:
4Anton Slodnjak, Nova struja (1895–1900) in nadaljnje oblike realizma in naturalizma, Zgodovina slovenskega slovstva, 4 (Ljubljana: SM, 1963), 96.Če pa se sklicujemo na vse knjige – številke knjig smo se odločili postaviti pokonci, lahko pa bi jih šteli za del naslova in bi jih postavili ležeče – , potem takale (tu se je treba še najbolj oddaljiti od nerodnega MLA-ja):
4Zgodovina slovenskega slovstva, 1–7 (Ljubljana: SM, 1956–71).Članek v časopisu ali zborniku:
5Gregor Kocijan, Značilnosti Jurčičeve kratke pripovedne proze, JiS XXIII/5–6 (1978/79), 184–87.Rimske številke za naslovom periodike pomenijo letnik. Bibliotekarji jih pišejo lepo z arabskimi, kar pa ob obilju številčnih podatkov lahko pripelje do nesporazumov. Letnica je v oklepaju. Kadar letnika ne poznamo, pišemo
5Gregor Kocijan, Značilnosti Jurčičeve kratke pripovedne proze, JiS 1978/79, št. 5–6, 184–87.Naslova revije ne dajemo v narekovaje, kakor počno ponekod, da bi ločili revijo od zbornika in knjige, saj že tip in zaporedje nadaljnjih bibliografskih podatkov razločno povesta, da imamo opraviti z revijo. Navajanje številke je pri vezanih letnikih revij s paginacijo, ki teče od prve do zadnje številke, pravzaprav nepotrebno, pa je vendarle v rabi. Izogibajmo se formulacijam, ki pripeljejo do nerodnih dvojnih oklepajev:
5Tako je zatrdil Gregor Kocijan v Značilnostih Jurčičeve kratke pripovedne proze (JiS XXIII/5–6 (1978/79), 184–87).Naslov dela znotraj naslova je v narekovajih ali v kurzivu, pri splošno znanih naslovih pa to ni ravno nujno:
6Helga Glušič, "Sreča in kruh" v nemščini, JiS VII/8 (1961/62), 252–53.Angleško pišoči stavijo članke dosledno med narekovaje, pri nas pa narekovaji za naslove člankov v periodiki in zbornikih niso v navadi, ker naslove knjige loči od naslovov člankov že kurziv. Več avtorjev ločimo z vejicami, dva povežemo s slovenskim in, pri več kot treh nepopolni seznam zaključimo z idr. Urednika navedemo za naslovom knjige ali pa ga tudi izpustimo.
6Helga Glušič, Sreča in kruh v nemščini, JiS VII/8 (1961/62), 252–53.
7Alojz Gradnik, Zbrano delo, 2, ur. Miran Hladnik in Tone Pretnar (Ljubljana: DZS, 1986; Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev), 244–46.Ko citiramo uredniški tekst, potem ga navedemo na prvem mestu:
7Miran Hladnik in Tone Pretnar (ur.), Opombe, v: Alojz Gradnik, Zbrano delo, 2 (Ljubljana: DZS, 1986; Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev), 255–442.Kakor koli se mu trudimo izogniti, v tem primeru skoraj ni mogoče brez tradicionalnega pojasnila v: v navedbi, če nam je kaj mar njena jasnost. Številko zvezka (knjige) smemo zapisati tudi z rimskimi številkami. Kjer zaradi preobilja številk postane nejasno, katere označujejo strani, pred navedbo strani zapišemo str. ali s. Za naslovom za vejico z diss. ali dipl. označimo, da gre za nepublicirano disertacijo ali diplomsko nalogo. Namesto včasih dolgih polnih naslovov časopisov zapisujemo njihove standardne okrajšave, če je seveda naše pisanje namenjeno bralcem iste stroke. Bibliografskih podatkov, ki so v tekočem besedilu, v opombah ni treba ponavljati, razen če opombe nimajo namena do neke mere nadomestiti seznama literature:
kakor je zapisal Tone Pretnar v članku O verzni in kitični obliki Menartovega slovenskega in Rabadanovega hrvaškega prevoda Villonovega pesniškega dela.8Ime avtorja je vedno pred priimkom. Kratica ib. ali ibid. (lat. ibidem 'prav tam') nadomešča v prejšnji opombi navedeni vir. Kombinacija Kmecl, ib., str. 10 ni dovoljena, tedaj raje starinsko Kmecl, op. cit., 10. Kratico id. (lat. idem 'isti') pri navajanju več del enega avtorja vedno redkeje srečujemo. Nanaša se le na opombo tik prej. Če je delo, na katerega se sklicujemo, že nekaj opomb nazaj, osvežimo bralcu spomin le z avtorjevim imenom (kot spodaj v op. 3) in, če je potrebno, tudi z okrajšanim naslovom dela (prim. op. 5), sicer pa je najbolje, kakor že rečeno, kratke opombe vključiti v oklepaj med tekoče besedilo:
8Srednji vek v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi (Ljubljana: Oddelek za slovanske jezike in književnosti, 1989; Obdobja, 10), 181.
1Matjaž Kmecl, Novela v literarni teoriji (Maribor: Obzorja, 1975), 8.Stolpce v časopisu označimo z velikimi tiskanimi črkami, npr.: str. 30, C spodaj.
2Gregor Kocijan, Kratka pripovedna proza od Trdine do Kersnika (Ljubljana: DZS, 1983), 20.
3Kmecl, 10.
4Kmecl, Mala literarna teorija (Ljubljana: Borec, 1976), 85.
5Kmecl, Novela, 41–44.
6Kocijan, 50 sl.
Strokovni časopisi se ne držijo nujno navedenega reda, ampak uveljavljajo vsak svojega. Slavistična revija je v opombah s kapitelkami poudarila priimek avtorja, kar je koristno takrat, ko ne vemo, kaj je ime in kaj priimek (Pavel JAN).
Nepotrebna "znanstvenost" je, če pri splošno znanih podatkih odpiram opombo in se v njej sklicujem na splošne priročnike.
France Prešeren se je rodil v Vrbi.1Ne pozabiti opombe zaključiti s piko!
1Slovenska književnost, Leksikon Cankarjeve založbe ...
Vaje:
S pomočjo bibliografskih podatkov v knjižnici sestavi besedilo opombe na začetku tega razdelka, ki govori o Berniku, Glušičevi in Koruzi.
Preoblikuj tekst tako, da bodo bibliografski podatki v oklepaju sledili avtorjevim imenom in da opombe ne bodo potrebne.
Zdaj transformiraj stavek še tako, da bodo bibliografski podatki našteti v seznamu literature, kakor uči naslednje poglavje.
Vzemi v roke poljuben strokovni članek ali knjigo z vsaj 20 opombami in jih korigiraj v skladu z načinom, predstavljenim v tej knjigi. Kakšno spoznanje se je rodilo ob nalogi?
Kazalo osebnih imen, navedenih v delu, je urejeno po abecedi priimkov. Zapredje je določeno po slovenski abecedi in pravopisu. Tuji črki x y prideta na konec abecede, q je za p, w je za v, ć ima isto vrednost kot č, črke z akcenti upoštevamo, kot da akcentov ne bi imele. Šömen obravnavamo kot Šomen in ne kot Šoemen. De, von in van pri imenih ne odločajo o vrstnem redu, Mc ali Mac, pisana brez presledka z drugim delom imena, pa. Dvodelna imena, ki se začenjajo s S. ali St. (lat. sanctus 'sveti'), uvrščamo po tem začetku. Imena so zapisana v originalni, ne pa v fonetični obliki. Če v besedilu niso popolna in tudi bibliografija vsebuje namesto osebnega imena le začetnico, jih je vsaj v indeksu treba razvezati. Ime, ki je v besedilu v različnih sklonih, v kazalu seveda navedemo v imenovalniku.
Najtežje je narediti izbor besed za stvarno kazalo. Vanj ne pridejo izrazi, s katerimi je naslovljeno celo delo, kakšno poglavje ali podpoglavje. Delo z naslovom Kmečka povest v registru ne bo imelo gesla kmečka povest in knjiga z naslovom Trivialna literatura bo imela le gesla kič, poljudna literatura, popularna literatura ... Indeks ne vključuje besed kazala, seznama literature in tujejezičnega povzetka. Register ni mehanični del knjige, ampak naj bi bil narejen smiselno. Ko smo še delali register peš, je bil za to potreben kup kataložnih listkov, na katere smo zapisovali besede, ki so se nam zde pomembne ali so bile strokovni termini. Zapisovali smo jih pod osnovnico, poljudno literaturo npr. kot literatura, poljudna, in jih zlagali po abecedi. Stvarno kazalo naj danes napravi urejevalnik; izrazje zanj je treba seveda prej peš označiti. Zaradi varčevanja s prostorom naj bo indeks natisnjen v dveh stolpcih.
podlistek (feljton) 44, 65, 68, 69, 91, 92Seznam je mogoče izdelati šele, ko imamo pred seboj dokončano in po straneh prelomljeno besedilo. Delo z indeksom nam pokaže, kje vse nismo bili pri pisanju dosledni in enotni. Enkrat smo zapisali npr. Kos, drugič J. Kos in tretjič Janko Kos, enkrat Markuze in drugič Marcuse, brez reda smo mešali literarno osebo, junaka in značaj ... Sestava stvarnega indeksa je zadnja priložnost za terminološko revizijo besedila.
pornografija 10, 20, 38, 65
potopis 53, 83
povest 41–70, 45–47, 80 sl.
-, alpska 86
-, kmečka 66, 87
-, poljudna 77, 79
-, satirična 100
Naloga:
Izdelaj stvarno kazalo za prvih deset strani te knjige.
Kratice naj bodo splošno znane ali razložene. Na slovenistiki se upravičeno pričakuje, da so znane JiS, SR, SSJLK, SKJ, ZSS, ZD. Razlagati ni treba okrajšav lit., zgod., lat., frc., angl., nem., rus., srh., pač pa razliko med sla. (slovansko) in sln. (slovensko). Za druge, posebno tujejezične (Bd., Hrsg., Ed. itd.) dodajmo svojemu delu seznam kratic, kakor je bilo storjeno tudi za to knjigo.
Okrajšave so izgovorjene neokrajšano (na tako izgovorjavo opozarja pika: npr. se izgovarja na primer, zv. pa zvezek). Okrajšave ne smejo biti premočne, ker potem povzroča to težave, npr. fil. je boljše razvezati v filol. (filologija, filološki) ali filoz. (filozofija, filozofski). Sodobne kratice (akronimi) običajno nimajo pik, izgovarjajo pa se kot beseda, če črkovna kombinacija to podpira, ali se črkujejo. PC in IBM izgovarjamo po slovensko pece in ibeem, lahko tudi s polglasniki, nikakor pa ne pisi in ajbiem. Razvada so tuje izgovorjave kratic kot sidi za CD, džiesem za GSM, spreminjanje že uveljavljenega laserja v lejzer; zgodi se celo, da anglofili po angleško izgovarjajo slovenske kratice: enelpi za NLP 'neznani leteči predmeti'. Nacionalna bibliografija ima izdelan seznam vseh časopisnih kratic, dobimo jih tudi za tuje revije.
Mimo splošno poznanih in registriranih kratic smo včasih prisiljeni uporabiti še svoje. Če imamo opraviti npr. s pisateljskim opusom enega avtorja in se imena naslovov knjig pogosto ponavljajo, jih nadomestimo s siglami: V Gradnikovem Zbranem delu npr. za Padajoče zvezde PZ, za Pot bolesti PB, za De profundis DP, za Primorske sonete PS, za Harfo v vetru HV ipd. Včasih so v siglah mešali velike in male črke: Pb, Dp, Ps, Hvv. Seveda je treba take okrajšave v uvodu ali pri krajših delih v opombi razložiti. Če je kratic v tekstu preveč, postane ta nepregleden, o čemer se je mogoče prepričati ob jezikoslovnih in literarnovednih knjigah šole nemškega teoretika Siegfrieda J. Schmidta. Na Slovenskem je najbolj strasten zagovornik kratic Taras Kermauner. Za zgled ena njegova okratičena poved:
OZn uči ravno nasprotno: da izhaja BM-DžV iz narave Sti, iz posvetitve Id in Dč; da je treba najprej preseči St, se ne več pustiti od nje fascinirati, uvideti potek-funkcioniranje sistema, tj. THM; šele nato se Čl lahko osvobodi vsaj v Dv-LD, če še ne more v Dt.Okrajšava ne sme začeti stavka: Npr. smo se odločili ... Za piko je vedno presledek. Kratice se ne smejo deliti. Kadar gre za okrajšane enote, morajo stati skupaj s količino, na katero se nanašajo, zato mora npr. izraz 376 str. stati v eni vrsti. V računalniški program vgrajen slovar kratic olajša delo tako, da vpisano kratico ob pritisku na gumb razveže v dolgo obliko.
(Taras Kermauner, Kompleks Celjskih, 1: Nadčlovek Blaže in princesa Nežica, Ljubljana: Slovenski gledališki muzej, 2000; Rekonstrukcija in/ali reinterpretacija slovenske dramatike, str. 40.)Razumevanje omogoči šele naslednji seznam uporabljenih kratic: Bm bratomor(nost), Čl človek, Dč dvojček, Dt drugost, Dv dvojnik, DžV državljanska vojna, Id identiteta, LD liberalna družba, Ozn odrešenjska znanost, St svetost, THM trojni hipermodel.
Literatura:
Tomo Korošec: O krajšavah. XXIX. seminar slovenskega jezika, literature in kulture: Zbornik predavanj. Ljubljana: Oddelek za slovanske jezike in književnosti, 1993. 15–27.
Janez Dular: Dva pravopisna samospeva. Slava II/1 (1987/88). 11–12.
V jezikoslovju so v navadi tabelarne sheme (tabelarno je prikazan npr. fonološki sistem), najdejo pa se tudi v literarni vedi.
Nekakšna preprosta oblika tabelarnega prikaza je že seznam. Vsak člen seznama se začenja z novo vrsto (cel seznam je umaknjen za nekaj mest noter) in je oštevilčen (a) b) c); 1. 2. 3.) ali neoštevilčen.
Organizacijska shema je prepoznavna po okencih, ki so na različne načine povezana med seboj.
Klasifikacijska ali drevesna shema:
Kronološka shema prikazuje faze nekega dogajanja:
Diagrami ali grafikoni so bolj standardne oblike statističnega prikazovanja količin kot sheme. Množico njihovih oblik je najlepše pregledati iz ponudbe kakega statističnega računalniškega programa. V tak program vnesemo številčne podatke in si izberemo eno izmed oblik, diagram se potem nariše sam. Najbolj znani so linearni ali krivuljni, stolpčni, krožni, plastni ali slojeviti diagrami. Izrisani so v dveh dimenzijah, prostorninsko, silhuetno ... Da bi ugledali in pravilno izrabili možnosti statističnih prikazov literarnih količin, je prvi pogoj tečaj iz statistike.
Črtni grafikon:
Stolpčni grafikon:
V besedilu, ki je namenjeno tisku, se izogibajmo napovedi slike v stilu kot kaže sledeči diagram:, ker se slikovni material zaradi velikosti ne more vedno nahajati na želenem mestu, ampak ga uvajajmo raje s kot kaže diagram 3. Seznam slik, tabel ali grafikonov je posebno poglavje knjige ali razprave. V kazalu morajo biti poimenovani ne le kot Slika 1, Slika 2 ..., temveč tudi z imenom:
Grafikone, slike in podoben material, ki ne bo postavljen, ampak v tiskarni prefotografiran s predloge, dodamo rokopisu posebej in oštevilčeno (Slika 1, Slika 2 ...), v tekstu pa mesta, kamor naj pridejo, jasno označimo. Namiznouredniški programi pomagajo laičnemu uporabniku vklopiti sliko v besedilo in samodejno oblikujejo tudi seznam slik na koncu besedila. Grafikoni naj ne bodo sami sebi namen ali samo zato, da bo spis videti bolj "znanstven": čisto nobenega smisla nima grafikon, ki kaže npr., da je pol kritik romana izšlo v katoliških, pol pa v liberalnih časopisih.
Slika 1: Razmerje med dolžino in podnaslovom 67 Slika 2: Avtorji po pokrajinski pripadnosti 87
Nadaljevanje
To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco