Praktični spisovnik ali
Šola strokovnega ubesedovanja:
Vademekum za študente slovenske književnosti,
zlasti za predmet Uvod v študij slovenske književnosti
|
|
Miran Hladnik Praktični spisovnik ali Šola strokovnega ubesedovanja: Vademekum za študente slovenske književnosti, zlasti za predmet Uvod v študij slovenske književnosti |
Računalniško pisanje |
Urejanje besedila s kakim od popularnih urejevalnikov, kot jih množično uporabljamo danes, spada k tradicionalnim oblikam pisanja. Pa vendar že sili pisca k drugačnemu načinu koncipiranja, k drugačni izbiri predmeta in k drugačni pisateljski praksi, kot je je bil navajen pri pisanju na roko ali mehanični pisalni stroj. Ker računa na to, da mu besedila ne bo treba pretipkavati, in se zanaša na računalnikov spomin, je pri koncipiranju precej bolj površen. Prednost urejevalnika je v tem, da nam dovoljuje hitro registrirati asociacije in vključevati kose zapiskov in dokončanih lastnih ter tujih besedil, ki jih hranimo v stroju. Tako je pisanje lahko bolj utemeljeno na popolnem gradivu in sklicevanje na vire natančnejše. Slabo pa je to, da zaradi lagodne izrabe grobe forme zapiskov in konceptov spis ni organsko komponiran, ampak je neselektiven ter mozaične, podatkovno naštevalne narave. Če je pisec zavezan estetskemu idealu organskega besedila, bo računalnik uporabljal na enak način kot mehanični pisalni stroj ali pa bo porabil občutno več časa za kultiviranje spontano oblikovanega, vendar zato kompozicijsko šibkega koncepta, kot si je sprva mislil. Kdor tekste načrtuje s svinčnikom in jih na koncu pretipka v računalnik le zato, da bi jih lepo natisnil, za elektronsko kopijo pa mu ni mar ter je niti ne shrani, takemu računalnika ni treba.
Pisec privzema deloma tudi vlogo urednika in stavca, ker lahko bolj natančno določa formo teksta za iztis na papirju ali na disketi ali pa je to celo dolžan storiti tako, kot zahtevata urednik in tiskar. Dobra plat razširitve piščevih pooblastil je, da ga program za pisanje sili v natančnejše oblikovanje končnega izdelka – brez popravkov z roko, preštevilčenja opomb in tipkanih dodatkov na hrbtni strani lista. Tudi iztis je preglednejši od klasičnega tipkopisa, ker programi standardizirajo robove na straneh, razmike med odstavki in umike, naslove poglavij in podpoglavij, opombe pod črto in navajanje literature. — Slaba stran je, da pisci vsaj sprva za upravljanje teh potencialov nimajo ustreznega tehničnega in tipografskega znanja. V pionirskih časih nove tehnologije se nekaterim ni dalo potruditi niti toliko, da bi priklicali strešice na slovenske šumevce in se naučili razmakniti vrstice do berljive oblike, drugi pa so, fascinirani z mnogovrstno ponudbo računalniškega oblikovanja besedila, izrabljali sredstva v pretirani meri, tako da je izdelek na koncu bolj usmerjal pozornost na raznolike tipografske možnosti, ki jih je ponujal program, kot pa na svoje sporočilo.
Čas, ki ga porabimo za "personaliziranje" programa ali, kot bi rekel Miha Mazzini, za njegovo ukrotitev, ni ravno zanemarljiv, vendar se obrestuje. Pisanje v računalnik je kljub naštetim pomanjkljivostim nuja. Tudi če v splošnem ne prinese obljubljenega časovnega prihranka, je treba razumeti čas, porabljen za popravljanje in poenotenje besedila, kot investicijo: elektronsko besedilo je natisnjeno z manjšimi stroški, po računalniškem omrežju lahko hitreje doseže svojega bralca, avtor ga vedno znova lahko prikliče v strojno korekturo ali v predelavo, postreže si lahko celo z njegovo strojno stilistično analizo. Spravljeno in opremljeno s ključnimi besedami ter vključeno v kazalo javne besedilne zbirke je lahko predmet vsakršnih obdelav in je njegova dosegljivost in uporabnost neprimerno večja, kot če bi bilo le v klasični rokopisni ali tiskani obliki.
Hipertekst ponovno spreminja civilizacijski pojem pismenosti. Prvo spremembo je pojem pismenosti doživel konec 15. stoletja s pojavom knjige, ki je končala obdobje rokopisov (pismenstva) in ustne književnosti. Pred tem, v srednjem veku, je bila glavna praksa pismenih ljudi prepisovanje, v manjši meri tudi kompiliranje, komentiranje besedil in avtorsko pisanje knjig. V prvi polovici knjižne kulture je bila knjiga medij javne komunikacije, v 18. stoletju pa se je rodil pojem "osamljenega bralca". Avtor in bralec sta postala zaupnika, ki "delita skupno skrivnost"; tip avtobiografskega pisanja (npr. forma dnevnika) je potrdil privatnost njune komunikacije. Šele od romantike v 19. stoletju je prvo geslo pismenosti izvirno avtorsko pisanje. Cilj opismenjevanja je od tedaj dalje naučiti napisati esej, to je zaključen izvirni spis, vsem, ki nekaj dajo nase, pa je dokaz aktivne udeležbe v kulturi izdaja samostojne knjige. Zadnje spremembe pismenosti je prinesla široka uporaba telefona, gramofona, radia, filma, televizije, videa, ki so v 20. stoletju knjigi odvzeli monopol na področju komunikacije, vendar vloge bralca (poslušalca, gledalca) v bistvu niso spremenili: ta je ostal pasiven in podvržen avtoriteti tvorca sporočila.
Z nastopom hiperteksta, večpredstavnosti (multimedijev) in računalniških omrežij v zadnjem desetletju 20. stoletja se je končalo obdobje romantičnega poveličevanja izvirnega, uporniškega in nekonformističnega avtorja in knjige kot sredstva za uveljavljanje njegove kulturne avtoritete. Norme pismenosti ne določajo več pisatelji intelektualci, ampak bralci sami, ki so se otresli pasivnosti in se na tuja besedila nezadržano odzivajo (to početje je bilo svojčas rezervirano za kritike) ter tako sami postajajo avtorji – nadbesedilo briše mejo med avtorjem in bralcem. Spremenil se je tudi odnos do besedila oziroma drugih zaključenih oblik sporočanja. Do nedavnega je bil standardni odnos do besedila spoštljivo poglabljanje vanj, danes pa za celoto besedila malodane ni več interesa: besedila preletavamo in pobiramo iz njih samo to, kar nam trenutno ustreza. Branje nadbesedila je v mnogočem podobno sprejemanju televizijskih programov. Skoraj nikoli ne gledamo oddaje od začetka do konca, ampak skačemo od kanala do kanala, od filma do filma, gledamo po dve, tri oddaje naenkrat. To prakso je mogoče pospremiti z alarmantno tožbo o površnosti, neselektivnosti in neorganiziranosti današnje komunikacije, lahko pa recepcijo v okviru novih medijev za tolažbo primerjamo s priporočenim branjem poezije, ki tudi ni čisto linearno, in izpostavimo ideal aktivnega in kreativnega bralca, ki ga hipertekst uresničuje v večji meri kot klasična knjiga.
Izgublja se celo pojem besedila – nadomešča ga izraz datoteka (spis, dokument, angl. file), ki je za razliko od zaključenega besedila odprta struktura. Omrežna (angl. network, on-line) pismenost v marsičem spominja na ustno kulturo: besedila za elektronsko pošto, kramljanje in diskusijske prispevke nastajajo za sproti, avtorji jih pred pošiljanjem ne redigirajo, živijo na zaslonu in se le redko preselijo na papir, hranijo se praviloma kratek čas, so dialogne narave, dogovorjene kombinacije znakov za interpunkcijo, t. i. "emotikoni" (npr. smejko v različnih izvedbah :-) :)) oponašajo mimiko pisca – zato jih je mogoče imeti za obliko med govorjenim in zapisanim jezikom.
Nadbesedilo pravzaprav ni nič pretresljivo novega, saj le posplošuje in paradigmatizira našo predračunalniško izkušnjo z nelinearnimi, nesekvenčnimi publikacijami, kakršne so enciklopedije, slovarji, biblija, kuharske in strokovne knjige, opremljene s stvarnim in avtorskim kazalom, opombami, seznamom literature ipd. Takih publikacij ne beremo zbrano in zvezno od začetka do konca, ampak skačemo od teme do teme, od gesla do gesla, od strani do strani glede na trenutni interes. Elektronsko nadbesedilo organizira informacije v nesekvenčni, prostorski obliki in tako olajšuje nezvezno strokovno branje, utegne pa biti koristno tudi leposlovnemu branju, saj rešuje problem, ki je mučil že romanopisce 19. stoletja, ko so želeli predstaviti simultano dogajanje in jih je pri tem omejevala linearna narava knjige – pomislimo samo na Jurčičeve tozadevne tožbe v Desetem bratu. Znanstveno branje je pravzaprav zelo redko linearno. K nelinearnosti prispevajo opombe in literatura, na katero se sklicujemo. Empirične študije ugotavljajo, da je plačilo za svobodo, ki jo bralcu ponuja nadbesedilo, izguba poglobljenega in razmišljajočega branja. Nadbesedilo deluje na bralca kot skušnjava in tako močno pritegne njegovo pozornost na svoje vabljive povezave, da sporočilo samo stopi v ozadje.
Nadbesedilo je iz strani in povezav med stranmi. Stran (angl. page, nedavno se je govorilo raje o nodes) je enota informacije s poljubnim obsegom, v praksi velikokrat v velikosti enega računalniškega zaslona je nekako primerljiva tiskani strani v knjigi ali reviji ali kataložnemu listku v kartoteki. Vsaka stran ima eno ali več povezav (stikal, gumbov, vrat), skozi katera vstopa bralec k drugim enotam informacije oz. k drugim besedilom. Stikala se nahajajo v samem besedilu – za stikalo je kaka beseda ali veriga besed – ali ob njegovem robu v obliki ikone. Ko bralec pritisne na stikalo, se preseli na drugo stran, to je k novi enoti informacije, kjer se mu ponovno odpirajo številne možnosti povezav. Katero pot bo ubral, katere zveze izpustil, katere uresničil in v kakšnem zaporedju, vse te odločitve so v rokah bralca. Povezavo v besedilu prepoznamo praviloma po drugačni barvi, po podčrtavi in po spremembi oblike kazalca, ko se z miško zapeljemo čeznjo.
Nadbesedilo poenostavlja vključevanje slikovnega gradiva v besedilo in daje prednost vizualnemu pred verbalnim. S tem spet vzpostavlja ravnotežje med obojim, ki je obstajalo v času pismenstva (prim. iluminirani rokopisi ali pa biblia pauperum lat. 'biblija ubogih', tj. srednjeveška biblija v slikah za nepismene), ki ga je porušil nastop knjižne kulture. Slikovno (ikonično) smo v naši kulturi povezovali z nepismenostjo in še danes se najdejo akademiki, ogorčeni nad prakso ilustriranja srednješolskih učbenikov. Emancipacija slikovnega pa nima samo pozitivnih posledic. Namesto da bi slikovno usmerjalo bralca v samorefleksijo, ga s svojo sugestivnostjo omamlja in pretvarja v predmet manipulativnih sporočil; najbolj prefinjeno se to dogaja v televizijskih reklamah. Verbalno je še vedno najmočnejše sredstvo kritične refleksije, zato hipertekst z vključevanjem slikovnega ne načenja njegovega monopola na tem področju.
Povezave so tisti najpomembnejši element, ki iz besedila napravijo nadbesedilo. Pisci potaknejo povezave v hipertekst po asociativni logiki, kakor jim narekuje domislek, kar pa ni najboljša pot za konstrukcijo pomena in je v nasprotju s tradicionalnim načinom bralčevega razbiranja pomena. Nadbesedilo zato na konvencionalnega bralca deluje frustrirajoče in hromi njegovo domišljijsko zmožnost. Ni še empiričnih raziskav, ki bi pokazale, ali se izkušeni uporabnik računalnika bralsko obnaša bistveno drugače.
Kot vsaka lepa pridobitev tudi povezave skrivajo v sebi možnost nepravilne rabe, ki omejuje ali celo ukinja njihovo simpatičnost. Lahko jih je preveč, kažejo lahko na nepotrebne, napačne, preobsežne vire itd. Bralcu prijazno nadbesedilo bo povezave oblikovalo po določenih pravilih. Na začetku bo stran z aktivnim kazalom. Izkušenemu bralcu povezave v kazalu ne povzročajo težav: za aktivne vrstice kazala ve, da ga bodo preselile v izbrani del besedila. Prav tako ni v dvomu, ko klikne na bibliografsko referenco, npr. (Pretnar 1990), in se s tem preseli na polne podatke o Pretnarjevi razpravi iz leta 1990 v seznamu literature. Pač pa bodo bralcu zelo dobrodošle vnaprejšnje natančnejše informacije o značaju drugih povezav. Če je v razpravi aktiven naslov romana Gustava Šiliha Beli dvor, mu bo še kako prav prišla opomba, ki se pojavi, ko gre z miško čez povezavo, ali celo kar ob linku samem, da gre za zelo obsežen roman, ki ga je v spletni obliki za 800 KB, še bolj pri kakšnih povezavah na obsežnejše grafikone in drugo slikovno gradivo. Nekateri avtorji za bralčevo lažjo orientacijo različne tipe povezav v tekstu različno obarvajo, vendar kakšen standard za to ne obstaja, vsaj ne še tako izdelan, kot je za klasične retorične oznake v besedilu: za narekovaje, oklepaje, poševni tisk itd. Kadar na kakšno besedo obesimo povezavo, je čisto koristno, če zraven v oklepaju navedemo tudi spletni naslov, na katerega usmerja povezava, npr. NUK (http://www.nuk.uni-lj.si). Simpatično je, če se pod kazalcem, ko zadenemo ob povezavo, pojavi okvirček z njenim kratkim opisom. Priporočljivo bi bilo na eno stikalo obesiti več povezav, ki se nam razkrijejo v obliki menija, ko se na stikalu ustavimo s kazalcem. Manj vpadljive so tiste povezave, ki jih najdemo šele, ko zadenemo obnje s kazalcem. Spletni pisec, ki mu je mar bralčevo udobje, bo svoje spletne dokumente opremil s stikali <Naprej>, <Nazaj>, <Na začetek>, <Na konec>, ki bralcu lajšajo navigacijo po tekstu.
Kako poteka branje v hipertekstnem okolju, izkusimo npr. na Prešernovih straneh na http://www.preseren.net. Iskalnik nas je usmeril sem, ko smo poizvedovali za pesmijo Hčere svet. Preko stikal na zaslonu se zdaj odpirajo povezave k drugim pesmim istega avtorja v okviru pesniške zbirke. Lahko bi bile napravljene tudi tako, da bi kazale na tematsko sorodne pesmi. Druge povezave vodijo k literarnozgodovinskim informacijam o avtorju, v galerijo njegovih portretov, k razpravam o tem delu avtorjevega opusa, v sočasno kritiko, vključile bi lahko bibliografijo vseh razprav o avtorju in delu, usmerjale v enciklopedijo k razlagi neznane predmetnosti, v slovar ipd. V stremljivo zasnovanih hipertekstnih okoljih lahko bralec sproži konkordančni program ali igralsko recitacijo pesmi. Od tod bo lahko pokukal naprej v sorodne in oddaljene discipline (slikarstvo, glasbo, ekonomijo, politiko...) ali pa se bo pri branju disciplinirano omejil na informacije, zbrane okrog izhodiščne ali začetne strani. Programi za nadbesedilno komunikacijo beležijo vsak bralčev korak in mu v obliki historiata ponujajo Ariadnino nit, da ne zaide v labirintu informacij, ter mu v vsakem trenutku jamčijo vrnitev na želeno mesto. Nadbesedilo odpira možnost komodne in obširne kulturnozgodovinske predstavitve literarnega dela: besedilo pokaže v več kontekstih. Hipertekst s prostorskim ali radialnim branjem presega tradicionalno linearno branje.
Nadbesedilo torej nima jasnih meja, nima začetka in konca, po definiciji je odprto in nezaključeno: njegov začetek je tam, kjer pač vstopimo vanj, in konec tam, kjer ga nehamo brati. Njegove enote (strani) niso hierarhično organizirane in besedilo nima več prepoznavne avtorske perspektive, ki bi skrbela za njegovo enovitost; to mu daje videz mozaičnosti in nestabilnosti – nadbesedila zato ni lahko povzemati. Ker je odprto, sega preko meja enega žanra ali ene discipline. Primerno je za komunikacijo avtorja z bralci različnih intelektualnih sposobnosti in interesov: zvezam, ki so zunaj bralčevih interesov ali zmožnosti, le-ta pač enostavno ne bo sledil. Nadbesedilo uporabljajo radi za predstavitev znanja in dosežkov, uspešno pa je tudi v učnem procesu, ker študente vzgaja v kreativnem branju. Lepo je, če so hipertekstna okolja napravljena tako, da omogočijo bralcu vpisovanje komentarja, ki se shrani ob besedilu in je na razpolago tudi drugim interesentom.
Dobra plat nadbesedila je, da bralcu daje priložnost za bolj samostojen odnos do berila. V tem dejstvu pa se skriva tudi nevarnost, lastna vsakršni svobodi in samostojnosti. Če smo še tako prepričani, da so fragment, mozaik in kaos pravi modeli realnosti, ne moremo dati v oklepaj stalne človeške želje in potrebe po preseganju take realnosti z ustvarjanjem sklenjenih in organičnih intelektualnih in umetnostnih izdelkov. Ob nadbesedilu bralec občutka za sklenjenost in organičnost sveta ne razvije. Nadbesedilo potencira slabosti računalniškega pisanja, to je kompozicijsko razpuščenost in odsotnost jasne perspektive. Avtorjem strokovnih besedil je novi medij izziv, ki jih bo stal dragocenega raziskovalnega časa, podobno kot jih je nedaleč nazaj stalo časa računalniško opismenjevanje. Avtorji so slabi presojevalci lastnega dela in njihova besedila veliko ustrezneje poveže v elektronsko knjigo in knjižnico profesionalni urednik. Trenutno je še malo avtorjev, ki bi od samega začetka pisali za hipertekstno okolje in se popolnoma prepustili njegovi strukutri. Običajno se teksti pišejo na tradicionalen način in so šele naknadno, tako kot tale učbenik (http://www.ijs.si/lit/spisovn.html), preurejeni za novi medij, kar je čisto v skladu z našim siceršnjim počasnim in postopnim sprejemanjem novosti. Tudi prvi tiskarji so se najprej trudili posneti obliko iluminiranih rokopisov, namesto da bi izrabili prednosti nove tiskarske naprave.
Jasnost zvez v nadbesedilu je tako kot kompozicija besedila za natis odvisna od jasnosti misli, iz katere je napisano. Nadbesedilo mora biti strukturirano natančneje od navadnega besedila, da bi bila orientacija po njem uspešna in smiselna. Težava je v tem, da obstajajo le zelo splošna navodila za pisanje nadbesedila. Kljub dvomom o primernosti nadbesedila za prezentacijo znanstvenih tez se mu pri akademskem delu ne bo mogoče izogniti. Nadbesedilo je namreč grafično privlačno in bo zato spričo živih besedil na drugih področjih težko še naprej vztrajati pri zahtevi, naj bodo znanstvena besedila oblikovana asketsko in puščobno. Novi standard lajša branje strokovnih člankov – bralcu skrije opombe, ki prekinjajo in motijo branje, in jih pokaže le na njegovo izrecno željo. Zato smejo biti opombe zdaj obsežnejše: namesto golih bibliografskih podatkov lahko prinašajo cela besedila, na katera se sklicuje avtor, ter tako prispevajo k odpravljanju nesporazumov v stroki. Nadbesedilo spreminja retorične strategije na področju strokovnega pisanja: naučiti se bo treba drugače pisati opombe, drugače citirati in drugače, to je bolj enostavno in prijazno indeksirati, naučiti se bo skratka treba drugače komponirati strokovna besedila. Nadbesedilne prednosti trenutno najbolje izrabljajo podatkovne zbirke.
Računalnik je omogočil tudi prostorsko organizacijo besedila, ki bi jo morda še najlaže primerjali z našo izkušnjo razstave. Ker je kompozicija takih besedil zahtevna in ker programska orodja za prostorsko prezentacijo besedil niso del popularnih programskih paketov, tako pisanje in branje nista zelo razširjena v praksi.
Nadbesedilna informacija nikakor ni omejena s kapaciteto bralčevega računalnika oziroma s kapaciteto njegovega kompaktnega ploščka – pravo nadbesedilo eksistira v svetovnem računalniškem omrežju in je zaradi narave tega medija neskončno in odprto na vse strani. Ko bralec realizira različne povezave v besedilu v omrežju, včasih niti ne opazi, da posega po informacijah, ki so shranjene na različnih koncih sveta in jih šele nadbesedilne povezave združijo v enoto. Veliki univerzitetni in drugi strežniki, ki hranijo elektronska besedila, ne poznajo ur za izposojo – elektronski arhivi so vsak čas odprti uporabnikom s celega sveta. Izvodi v elektronski knjižnici, diskoteki ali filmoteki ne bodo nikoli zasedeni, ker en sam izvod lahko naenkrat bere, posluša ali gleda več bralcev. Nadbesedilna tehnologija ima zasluge za hitro rast globalne elektronske knjižnice in njeno popularizacijo. Najbolj prepričljiv razlog za digitalizacijo podatkov je ekonomske narave. Tvorba in razpošiljanje digitalne informacije sta neprimerno cenejši od knjižne produkcije in distribucije. Pri debelih knjigah, kakršne so slovarji in enciklopedije, gre velik del cene na račun tiskarskih stroškov, za papir in poštnino. Pol metra knjig zavzame v digitalni obliki ploščino ene zgoščenke, katere proizvodna cena je zanemarljiva. Cena zbranih del svetovnega klasika na cedejki je kar nekajkrat manjša od istega zbranega dela v knjižni obliki, pa še za to ne bomo šteli denarja, ko pa lahko želeno besedilo kadar koli zastonj snamemo iz omrežja.
Originalni tekst danes nima več privilegiranega statusa; pisati pomeni po novem – če nekoliko pretiravamo – posegati po obstoječih besedilih in iz njihovih delov sestavljati novo besedilo. V svežih elektronskih besedilih je delež individualnega avtorstva manjši, besedila so eklektična, nimajo enega mesta izdaje, so interaktivna in se stalno dopolnjujejo, zato res ne vedo kaj početi z zloglasno prepovedjo razmnoževanja, s kakršno se ponaša vsaka spodobna tiskana publikacija. Knjiga, film in glasbeno delo v omrežju v načelu ne potrebujejo več fizične oblike, ki bi se ji dalo določiti ceno glede na obseg, kvaliteto, čas izposoje ipd. Veljavna avtorska zakonodaja, ki je nastala v časih monopola knjige, ne zna pokriti rastoče omrežne komunikacije. Nestrpni računalničarji problem politizirajo in inštitucijo intelektualne lastnine obtožujejo, da je v nasprotju s človeško naravno pravico do vednosti in v nasprotju s principom proste dostopnosti znanja.
Telekomunikacijska tehnologija korenito spreminja naš svet. Zanesenjaki v zvezi s tem govore celo o koncu "tiranije klasične knjige", vendar najbrž iz vrste razlogov tiskana knjiga še ne bo tako kmalu izginila iz naše kulture, tako kot tudi Gutenbergov izum pred stoletji ni čisto zatrl ustne kulture in pisanja na roko. Običajni očitek bralcev, navezanih na klasično knjigo, je, da računalniškega zaslona ne moreš vzeti s seboj v posteljo za lahko noč. Ugovor: zasloni bodo v bližnji prihodnosti lažji od knjig. Že sedaj pa je prednost besedila na zaslonu ta, da velikost črk poljubno prilagajamo naši starosti in format strani posebnim estetskim zahtevam, česar se pri papirnati knjigi seveda ne da. In že sedaj je iskanje po elektronskih slovarjih in enciklopedijah udobnejše od klasičnega. Večina pripomb ob izidu novega slovenskega pravopisa 2001 je izrazila nejevoljnost prav nad tem, da izdaja ni izšla vzporedno na zgoščenki. Ali, kot se je slikovito izrazil nekdo v diskusijski skupini Humanist: tehnološki val je pogoltnil knjižnične kataloge, slovarje in enciklopedije, trenutno prežvekuje časopise in se je lotil učbenikov; ali ni preveč predrzno domnevati, da se bo pred romanom pa kar ustavil? Književnost je, pravi Branko Gradišnik, izgubila boj s konkurenčnimi strežniki.
S konkretnim kodiranjem oziroma opremljanjem besedil s standardnimi oznakami v humanistiki se od leta 1988 dalje ubada projekt TEI (text encoding initiative). Gre mu za označevanje jezikovne strukture besedila in ne za označevanje njegovih tipografskih lastnosti. Oprema besedil s standardnimi oznakami (angl. tag 'etiketa', 'nalepka') poglavij, govorcev in didaskalij v drami, verzov in drugih metričnih informacij pa tudi gramatičnih in interpretacijskih kategorij (tem, motivov, perspektive itd.) je osnova vsaki avtomatski besedilni analizi. TEI vsebuje okrog 400 oznak različne zahtevnosti. V glavi dokumenta so npr. podatki o avtorju, naslov, datum, informacija o natisnjeni predlogi, informacija o stopnji označevanja, o avtorju elektronske verzije, o vseh spremembah teksta itd.
Standardni zapis proze se ne razlikuje dosti od tega, kar smo navajeni gledati na zaslonu in na papirju, le definicija proze v glavi dokumenta se humanistu vidi nekam hieroglifna. Veliko bolj zapletene so lahko oznake poezije, kjer je treba povedati, kje se začne in konča verz, kje kitica, za kakšno vrsto kitice gre in tako naprej do enjambementov, rime in podobnih reči.
<text>Besedila, označena po standardu SGML, so začeli prenašati v novejši format XML, ki je nekakšen križanec med SGML in html in naj bi združeval univerzalnost prvega in preprosto uporabnost drugega. Potreben je zato, ker html pozna vsega 100 oznak, kar za zahtevnejše oblikovanje besedila ne zadošča: težave nam povzroča npr. že pri diakritičnih znamenjih. Zgornje besedilo bi bilo v html-obliki videti bolj preprosto:
<front><head>Slovo od mladosti</head></front>
<body>
<lg type=stanza>
<body met='-+|-+|-+|-+|-+|-' rhyme='abababcc'>
<l>Dni mojih lepši polovica kmalo,</l>
<l>mladosti leta! kmalo ste minule;</l>
<l>rodile vé ste meni cvetja malo,</l>
<l>še tega rož'ce so se koj osule,</l>
<l>le redko upa sonce je sijalo,</l>
<l>viharjov jeze so pogósto rjule;</l>
<l>mladost! vender po tvoji temni zarji</l>
<l>srcé bridkó zdihuje, Bog te obvarji!</l>
</lg>
</text>
<h1>Slovo od mladosti</h1>
Dni mojih lepąi polovica kmalo,</br>
mladosti leta! kmalo ste minule;</br>
rodile vé ste meni cvetja malo,</br>
še tega rol'ce so se koj osule,</br>
le redko upa sonce je sijalo,</br>
viharjov jeze so pogósto rjule;</br>
mladost! vender po tvoji temni zarji</br>
srcé bridkó zdihuje, Bog te obvarji!
Neprijetna posledica hitrega razvoja računalništva je pogosta menjava strojne in programske opreme ter standardov zapisa. Ob vsakokratni menjavi tehnologije moramo vsa stara besedila prenesti na novo opremo. Težava pri delu z računalnikom je ravno pretvorba besedil iz enega formata v drugega. Kar je bilo pred letom splošno berljivo, v novem urejevalniku ni več. Format besedila je treba spremeniti, če ga hočemo objaviti v svetovnem spletu, tiskar zahteva spet svoj format, elektronska pošta svojega, da ne govorimo o obsežnih označevalnih posegih, ki mora skoznje besedilo, namenjeno strojni analizi. Nekateri programi sicer že prikažejo in iztisnejo naše nacionalno specifične znake prav, če smo jih ustrezno nastavili, v nasprotnem primeru moramo dokumente konvertirati. Za program Word uporabljamo npr. Mazzinijev makro za konverzijo (http://www2.arnes.si/~ksmmazz/slovensko.html). Antikvarni standard ASCII je diskriminatoren do vseh neangleških abeced, globalni standard unicode, ki naj bi z eno potezo rešil težave vseh jezikov, pa se le počasi uveljavlja. Za zgled, skozi koliko različnih standardov smo šli v zadnjih nekaj letih, si oglejmo naslednjo tabelo. Na levi strani stolpcev so kodna mesta, na desni pa znak, kakor ga vidimo v oknih oziroma v trenutno popularnem Wordu. V neokenskih programih, nastavljenih na ustrezne kodne strani, je zaslonska slika seveda drugačna.
| . | YU ASCII | CP 852 | Win 1250 | Latin 2
ISO 8859-2 | PostScript | Unicode
ISO 10646 |
| Š | 91 [ | 0230 ć | 0138 Š | 0169 © | Š | 352 ` |
| š | 123 { | 0231 ç | 0154 š | 0185 ą | š | 353 a |
| Č | 94 ^ | 0172 ¬ | 0200 Č | 0200 Č | Č | 268 |
| č | 126 ~ | 0159 Ÿ | 0232 č | 0232 č | č | 269 ¶ |
| Ž | 64 @ | 0166 ¦ | 0142 Ž | 0174 ® | Ž | 381 } |
| ž | 96 ` | 0167 § | 0158 ž | 0190 l' | ž | 382 ~ |
| Ð | 92 \ | 0209 Ñ | 0208 Ð | 0208 Ð | &Dslash; | 272 _ |
| đ | 124 | | 0208 Ð | 0240 đ | 0240 đ | &dslash; | 273 Ý |
| Ć | 93 ] | 0143 � | 0198 Ć | 0198 Ć | Ć | 262 _ |
| ć | 125 } | 0134 † | 0230 ć | 0230 ć | ć | 263 _ |
V spletnih dokumentih priporočajo trenutno standard ISO 8859-2. Znake vpišemo s kombinacijo tipke <Alt> in ustreznega številčnega zaporedja, odtipkanega na številčnem delu tipkovnice, ali pa v obliki &#nnnn; (è npr. dá na zaslonu č). Po katerem kodiranju bodo krilati znaki, se odločamo pri shranjevanju: Datoteka, Shrani kot HTML ... , potem pa:
Po spletnem besedilu so posejane naslednje za segmentacijo pomembne oznake:
<html> Pove, da gre za hipertekstni jezik. <head> Začne s podatki, ki olajšajo življenje iskalnih strojev, na zaslonu pa niso vidni. <title>Naslov</title> <meta http-equiv="Content-Type" content="text/html; charset=utf8"> Oznaka kodnega nabora. <link rev="made" href="mailto:ime.priimek@uni-lj.si"> E-naslov, kamor bodo prihajali komentarji bralcev. <meta name="keywords" content="Slovene,poetry,fiction,drama,poezija,proza"> Ključne besede spisa. </head>
<body>Od tod naprej bo besedilo vidno na zaslonu. <h1>Naslov</h1> <h2>Podnaslov</h2> </body>
</html>Konec besedila.
<p> Končuje ali začenja vsak odstavek. <br> Pomeni prehod v novo vrstico. <hr> Nariše vodoravno črto. <b>krepko</b> Da krepko. <i>ležeče</i> Da ležeče. <u>podčrtano</u> Da podčrtano. <tt>pisalni stroj</tt> Da pisalni stroj. <big>večja pisava</big> Da večja pisava. <small>manjša pisava</small> Da manjša pisava. <sub>podpisano besedilo</sub> Da podpisano besedilo. <sup>nadpisano besedilo</sup> Da nadpisano besedilo. <font size=7 face="Arial" color="red">Rdeče in veliko v naboru arial</font> Da Rdeče in veliko v naboru arial. Seznami
<ul>neoštevilčen seznam</ul>
<ol>oštevilčen seznam</ol>
<menu>meni</menu>
<li>enota v seznamu
<li>naslednja enota v seznamuRazno
<--! Komentar --> Komentar se ne izpiše na zaslonu. <address>naslov</address> Da naslov v kurziv in ga zamakne. <blockquote>citat</blockquote> Zamakne citirano besedilo. <pre>natanko tako kot v tipkopisu</pre> Brskalnik pusti obliko nespremenjeno. <marquee>potujoče besedilo</marquee> Povezave
Več o tem si oglej v <a href="#12">12. poglavju</a>. — Povezava z določenim mestom v besedilu. Ko kliknemo na povezavo 12. poglavju, ki je na zaslonu obarvana in podčrtana ter kazalec na njej spremeni obliko, se preselimo na mesto v besedilu, ki smo ga opremili takole:
<a name="12"><h2>12. poglavje</h2></a><a href="http://www.ijs.si/lit/literat.html">Slovenske literarne strani</a> — Povezava (link) z dokumentom na nekem drugem strežniku.
<a href="mailto:primoz.jakopin@uni-lj.si">Piši avtorju.</a> — Prikliče program za pošiljanje elektronske pošte.
Slike
<img alt="" src="slika.gif"> — Vstavi sliko z naslovom <i>slika.gif</i> v dokument.
Povezava na <a href="slika.gif">sliko</a> je oblikovana enako kot povezave na druge dokumente.
Teoretiki novih medijev trdijo, da elektronska knjiga bolj ustreza fluidnosti in asociativnosti človeškega mišljenja kot stroga kompozicija tiskane in vezane knjige. Če smo že skeptični do obče veljavnosti te teze, pa ne moremo zanikati, da se e-knjiga prilega duhu časa, ki daje prednost fragmentu pred celoto, množici pred posameznikom, disharmoniji pred harmonijo, odvisnosti pred samostojnostjo. Na nadbesedilu zgrajena elektronska knjiga očitno določa nov, od tradicionalnega drugačen literarni kanon. V omrežju lahko objavlja vsakdo, uredniki, založniki ali cenzorji objav ne kontrolirajo. Omrežne objave kažejo močan vpliv navad govorne komunikacije, kar jih odpira širšemu krogu bralcev in briše meje med nekoč ostro ločenimi polji zasebnega, internega in javnega komuniciranja. Elektronska komunikacija se ponaša z neposredno dialoškostjo, ki v tiskanem mediju ni mogla prav do izraza, in močno spodbuja porajanje in izmenjavo idej. Tehnologija, ki omogoča zajem besedil z interneta, njihovo citiranje in arhiviranje lastnih besedil, je združila prednosti knjižne in ustne kulture: premišljenost in trajnost na eni strani ter hitrost in interaktivnost na drugi strani.
Internet korenito spreminja naše civilizacijske predstave in pričakovanja. Sicer je pretirana trditev, da gre za eminentno demokratični medij (kaj hitro namreč lahko postane sredstvo oblastniške manipulacije), vendar je nespregledljivo, da uteleša pojem informacijske družbe. Prvi opravek človeka, ki uporablja ta medij, je iskanje informacij. Demokratičnost interneta je v tem, da vedno večjemu številu ljudi lajša dostop do informacij. Njegov smisel je v povezovanju informacij med sabo in v povezovanju ljudi po svetu. Nevaren se zdi, ker ukinja nacionalno zamejenost: informacija z drugega konca sveta pride na zaslon skoraj enako hitro kot tista izza vogala. Kadar se to ukinjanje dogaja v korist angleščine in ob odrekanju slovenščini, je strah zaradi kulturne dominacije tujega upravičen, dodati pa je treba, da obenem ponuja manjšim jezikom enkratno priložnost za svetovno promocijo. Marsikomu se zdi nevaren tudi zato, ker vodi k izgubi koncepta kánona. Kako lahko do tega dejstva zavzamemo pozitivno stališče, smo razložili v prvih poglavjih knjige.
Ker spletni spisi nastajajo bolj spontano od klasičnih objav in pogosto pred objavo ne gredo skozi strogo uredniško presojo, se upravičeno zastavlja vprašanje njihove verodostojnosti. Pri tehtanju njihove veljavnosti, je treba preveriti naslednje elemente: avtorja (ali je znana avtoriteta, je opremil članek s podatki o sebi in e-naslovom, da bi nam omogočil preveriti njegovo identiteto), natančnost (ali povezave delujejo, so citati dokumentirani, sta jezik in slog brez pripomb), namen (komu je članek namenjen in s kakšnim namenom je bil objavljen), ažurnost (je članek opremljen z datumom) in oblikovanje (ali izdelek ustreza spletnemu standardu ali pa je bilo njegovo pospletenje amatersko). Angleško govoreči si naštete točke zapomnijo po krajšavi A2BCD (accuracy, authority, bias/point of view, currency, design).
Naloga:
Kaj je to biblia pauperum?
Literatura:
Stephanie Browner idr.: Literature and the Internet: A Guide for Students, Teachers, and Scholars. New York in London: Garland, 2000 (Wellesley Studies in Critical Theory, Literary History, and Culture, 21).
David S. Miall in Teresa Dobson: Reading Hypertext and the Experience of Literature. Journal of Digital information II/1 (2001). Http://jodi.ecs.soton.ac.uk/Articles/v02/i01/Miall/.
Janez Strehovec: Literatura v dobi slikovnega. Literatura = Prispevki za literarni program VII/50 (1995). 126–36.
Miran Hladnik: O računalnikih in slavistih. PC&mediji II/4. (1996). 68. Ponatis pod naslovom Odlocno zoper slovenscino v Novi Atlantidi III/9–10 (1996). 209–11. Http://www.ijs.si/lit/zgoscen3.html.
Miha Mazzini: Lastna stran. Monitor VII/3 (1997). 92–98.
Miha Amon: Tečaj spletne govorice ali mala šola HTML. PC & mediji II/11 (1996). 54–63.
Vladimir Batagelj: Uvod v SGML. 24. sept. 1995. Http://www.educa.fmf.uni-lj.si/izodel/ponudba/matinfo/sgml/sgmluvod.htm.
Robin Cover (ur.): The SGML Web Page. 4. avgust 1997. Http://www.sil.org/sgml/sgml.html.
Mark Martinec: Rešitev problema slovenskih šumnikov v HTML dokumentih. Februar 1996, dopolnitve avgust, september, oktober 1996. Http://www.ijs.si/doc/www-csz.html.
Dave Raggett: HTML 3.2 Reference Specification. 9. sept. 1996. Http://www.w3.org/pub/WWW/TR/WD-html32.
Wendy Plotkin in C. M. Sperberg-McQueen (ur.): Text Encoding Initiative. Http://www.uic.edu/orgs/tei/.
Hyperizons: Hypertext Fiction. Http://www.duke.edu/~mshumate/hyperfic.html. [Nadbesedilna umetnost.]
Electronic Text Center—University of Virginia. Http://etext.lib.virginia.edu/. [Zbirka besedil v SGML-formatu.]
The SGML/XML Web Page-Home. Http://www.sil.org/sgml/sgml.html.
Criteria for evaluating internet resources. Http://keitstranger.com/interval.htm.
Nadaljevanje
To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco