Miran Hladnik Praktični spisovnik ali Šola strokovnega ubesedovanja: Vademekum za študente slovenske književnosti, zlasti za predmet Uvod v študij slovenske književnosti Kazalo knjige

O avtorskih pravicah

Lastnik avtorskih pravic je v principu avtor dela, ki pa te pravice lahko odstopi ali proda, seveda v pisni obliki. Ločiti je treba prodajo dela od prodaje avtorskih pravic. Nekateri časopisi npr. izrecno zahtevajo, da jim avtor poleg članka proda tudi pravico do razmnoževanja prispevka (copyright). Ko smo kupili izvod avtorjeve knjige, s tem še nismo pridobili pravice poljubnega razpolaganja z njo. Med avtorske pravice sodijo namreč pravica do razmnoževanja in razpečavanja dela, pravica do izdelave izvedenih del, razstavljanje in javna izvedba dela. Delo razmnožujemo s tiskanjem, fotokopiranjem, prepisovanjem, citiranjem, digitaliziranjem, nalaganjem s strežnika na svoj računalnik. Distribucija je, kadar delo damo na razpolago v razredu, na spletni strani in tudi ko posodimo komu knjigo. Vse to je dovoljeno početi s tujimi deli, tudi če nismo lastniki avtorskih pravic, dokler gre za pošteno oziroma korektno uporabo (angl. fair use). Pravni pojem poštene uporabe je sicer zelo nedoločen, vendar dovoljuje kopiranje avtorskih del brez izrecnega dovoljenja lastnika za zasebne namene, za kritiko, za potrebe izobraževanja in raziskovanja.

Avtorski zakoni, ki so bili napisani po meri tiskanih originalnih besedil in so težko združljivi z navadami v računalniški kulturi, so ovira hitrejši digitalizaciji literarne in kulturne dediščine. Ohlapna pravna določila povzročajo vrsto nejasnosti. Avtorske pravice ščitijo izvirna avtorska dela, fiksirana v katerem koli mediju: literarna (sem sodijo npr. tudi računalniški programi), glasbena, dramska, filmska, arhitekturna itd.; izvirno delo naj bi značila vsaj minimalna količina kreativnosti. Ali je vsaka fotografija kreativna in torej predmet avtorske zaščite? Ali trivialni literaturi lahko odrečemo status kreativnosti in jo izločimo iz avtorske zaščite? Kako je z avtorsko zaščito slabo fiksiranih ledenih skulptur, ki jih bo vzel topel veter, peščenih skulptur na plaži ali nezapisanih verzov, ki jih sproti improvizira pesnik? Kako je z varstvom avtorskih pravic za besedila in ideje, ki se zapisujejo v elektronskem kramljanju? Nobene zanesljive opore ni za pravno zaščito idej, konceptov, principov, odkritij ... Kraja ideje za knjigo je neetično dejanje, ni pa kaznivo. Bibliografski podatki sami niso zaščiteni, lahko pa je zaščitena njihova posebna ureditev. Mirno lahko kopiramo koledarje, merske tabele, cenike ipd. Kadar gre za izdelke, ki jih je naročila in plačala vlada ali podobna javna inštitucija, so lahko zunaj avtorske zaščite, ni pa to nujno.

Pri tehtanju, ali tuje besedilo lahko uporabimo ne oziraje se na njegovega tvorca, se ne moremo sklicevati na to, da ni opremljeno z znakom avtorske zaščite © – zaščita velja tudi za tista dela, ki kopiranja izrecno ne prepovedujejo. Zaščita traja za časa življenja tvorca plus 70 let. Za anonimna in psevdonimna dela velja, da so v javni lasti, če so nastala pred več kot 75 leti. Neobjavljena dela (dnevniki, fotografije, rokopisi) so zaščitena enako kot objavljena. Kršitev avtorskih pravic je, če učitelj objavi seminarsko nalogo učenca na spletnih straneh brez učenčevega izrecnega dovoljenja – izobraževalni namen ni zadostno opravičilo za objavo. Če delo ustvari nekdo v okviru svojih službenih obveznosti, lastništvo pripada inštituciji. Lastništvo takega "naročenega dela" se običajno potrdi v pogodbi (za članek zaposlenega novinarja v časopisu, za računalniški program za domačo firmo itd.). Posebej hudo je s skupinskimi deli. Slovenci se skupinskemu avtorstvu po pregovoru, da v španoviji še pes crkne, izogibamo, po svetu, kjer sta timsko delo in kooperativnost visoko na lestvici vrednot, pa se ga ne boje. Skupinsko delo je tisto, pri katerem je sodelovalo več avtorjev z namero, da ga predstavi kot neločljivo celoto. Običajno se partnerji zavežejo v pogodbi. Vsak od avtorjev lahko uporablja célo delo po svojih željah, vendar polaga račune tudi solastnikom. Z morebitno objavo se morajo strinjati vsi avtorji skupinskega dela.

Javne predstavitve in razstave (branje besedila, projiciranje na steno, ogled teksta na zaslonih v računalniški učilnici) so pogost način uporabe intelektualnih izdelkov v visokem šolstvu. Za vse to ni treba prositi dovoljenja, dokler se javna prezentacija odvija v prostorih zakonitega lastnika kopije avtorskega dela in dokler je recipient fizično prisoten (face to face), izrecno dovoljenje pa je potrebno pri učenju na daljavo. Najtežji problem v avtorskem pravu so izvedena dela, npr. film po romanu, elektronska verzija knjige, učbenika, kazalo knjige, skrajšana verzija romana, prevod. Izvedeno delo, če je nastalo z dovoljenjem lastnika avtorskih pravic prvotnega dela, dobi status originalnega in avtorsko zaščitenega dela.

Pogosto se govori o moralnih pravicah, ki pa ne zadevajo besedil, ampak le tista dela likovne umetnosti, ki so izdelana v manj kot 200 izvodih (npr. grafike) in pomenijo pravico avtorja, da odloči, ali je njegovo ime vidno na vsakem izdelku ali ne, ter mu nudijo omejeno pravico, da kupcu prepreči morebitno namerno uničenje dela.

Sklicujoč se na načelo poštene uporabe, sme univerza kot raziskovalna in izobraževalna inštitucija nekoliko svobodneje razpolagati z avtorskimi deli kot drugi interesenti. Gre za omejeno pravico razmnoževanja in razpečavanja dela brez izrecnega avtorjevega dovoljenja in brez plačila. Omejitve pomenijo pogoj, da uporaba ne sme biti pridobitna, da ni uporabljeno celotno delo, ampak samo njegov del, in da uporaba nima posledic za trg oziroma ne vpliva na komercialno vrednost originalnega dela; to zadnje je zelo težko natančno potrditi. Dovoljeni so npr. kratki citati tujih del v znanstveni razpravi, niso pa samoumevni obsežni citati. V celoti navadno citiramo tudi kratko pesem in sliko, citat celega članka pa že ni več samoumeven. Zakon spodbuja uporabo tujih del v spremenjeni obliki – kot povzetek ali parafrazo. Občutljiva je uporaba beril in delovnih zvezkov. V razredu je dovoljena uporaba več kopij izvirnika. Razmnoževanje gradiva iz učbenikov in strokovnih knjig za potrebe študentov brez dovoljenja avtorja je kršenje avtorskih pravic, četudi gre za majhno količino. Prav tako je kršitev uporaba kolegovega učnega materiala v razredu brez njegovega dovoljenja. V glavnem uporaba tujih del v izobraževanju in raziskavah ni predmet avtorskih tožb, ker je citiranje tu nekaj običajnega. Bolj kot pri uporabi znanstvenih ali publicističnih besedil je previdnost priporočljiva pri uporabi umetniških del. Ko je šlo za avtorske honorarje, celo tako zelo odmaknjeni pesnik, kot je slovenski klasik Alojz Gradnik, ni poznal neodločnosti in je pod grožnjo sodne obravnave izterjal to, kar so mu založbe po pogodbi dolgovale za objavljene verze. Da o Cankarjevi občutljivosti na to, kako visok bo honorar in kako hitro bo izplačan, o čemer se lahko poučimo v njegovih objavljenih pismih, ne govorimo.

Kako je z avtorskimi pravicami na internetu? Pod avtorsko zaščito je praktično vse, kar najdemo na internetu, in kopiranje za javno uporabo ali prodajo zato ni dovoljeno brez avtorjevega pristanka. Elektronske objave prinašajo s seboj neprijetno spoznanje, da te publicistične slave ne spremljajo materialne blagodati. Zato se bodo z elektronskimi objavami najprej sprijaznili raziskovalci, ki jim država za znanstvene članke že zdaj noče šteti honorarja, češ da je objava raziskovalnih rezultatov znanstvenikova dolžnost, potem ko mu je mesece in leta plačevala raziskovalni projekt. Tako v Sloveniji – na Zahodu morajo avtorji pogosto celo sami plačati objavo. Ustrezna subvencijska politika bi v tem trenutku še najlaže pospešila digitalizacijo slovenskih strokovnih revij. Med literati se bodo na zaslone najprej preselili vsi tisti še neuveljavljeni pesniki in pisatelji, ki so se naveličali trkanja na vrata urednikov ter moledovanja za subvencijo kulturnega ministrstva, torej tisti, ki morajo že danes objavljati v samozaložbi in ne računajo na to, da se bodo z izdajo prve pesniške zbirke vpisali med bogataše.

V omrežju res še ni urejenega mehanizma za kompenzacijo avtorskih pravic. Težko bo prepričati nekoga, ki se preživlja z avtorskimi honorarji, naj od zdaj naprej objavlja v omrežju zastonj ali pa naj trži svoje intelektualne storitve na način ponudnikov erotičnega materiala. Obstaja sicer možnost spletnih objav za plačilo, za kar so na voljo različni načini (naročnina, pay-per-view, pristojbina za dostop na spletno stran), vendar zanje med uporabniki interneta, navajenimi na zastonj informacije, ni pravega zanimanja. Internetni uporabniki plačujejo menda radovoljno samo eno storitev, ki je očitno neprimerno privlačnejša od znanosti in umetnosti skupaj, namreč dostop na pornografskih strani. Perspektiva spletnih objav je naslednja. Za znanstvene objave bodo avtorji oz. njihove inštitucije še vedno plačevali, vendar manj, ker bo ob nizkih stroških arhiviranja treba pokriti le stroške uredniške presoje; plačali bodo le stroške kontrole kvalitete. Leposlovni avtorji bi lahko dobivali honorar približno tako, kot ga danes dobivajo avtorji prosto dostopnih računalniških programov oziroma dodatno preko mehanizmov, ki jih vzpostavljajo nacionalne avtorske agencije pri prodaji praznih nosilcev informacije (kaset, cedejk, morda tudi računalniških pomnilniških kapacitet in modemov), pri fotokopirnem servisu ter pri javni distribuciji (radio, televizija, množične prireditve). Nobena tehnična težava ni računalnikom prepustiti beleženje, koliko ljudi je snelo besedilo z mreže, in avtorjem namesto pavšala plačevati nekakšno sposojnino kot za knjige iz knjižnic. V obeh primerih bo razvajeni uporabnik elektronskih medijev dobil strokovno informacijo in leposlovno besedilo "zastonj", oziroma zanju ne bo plačal neposredno.

Teksti, ki jih ščiti avtorsko pravo, so na internet običajno pospremljeni z navodili za pošteno uporabo in z izjavo, da se uporabnik strinja z opisanimi pogoji uporabe. Ti prepovedujejo razmnoževanje (tako v elektronski kot v natisnjeni obliki) oziroma prodajo teksta ali dela teksta, razen za potrebe individualne raziskave ali v izobraževalne namene. Za vse druge namene je treba od lastnika avtorskih pravic pridobiti dovoljenje. Najbolje bomo prepričani, da korektno kopiramo, citiramo in razmnožujemo tuje avtorske izdelke, če vse to počnemo poučeni v avtorski zakonodaji in v dobri veri, to je z dobrim namenom. To velja tudi za knjižničarje in učitelje, ki imajo pri ravnanju s tujimi avtorskimi izdelki določene večje svoboščine.

Tehnološke možnosti širjenja informacij prehitevajo ustrezne pravne premisleke o varstvu avtorskih pravic in njihovi materialni kompenzaciji. V tem trenutku so kljub intenzivnim prizadevanjem marsikatera vprašanja še nerešena, zato bo tole poglavje čez nekaj let verjetno treba pisati na novo.

Literatura:

Http://www.ihets.org/IPSE/fdhandbook/copyrt.html – o avtorskih pravicah pri izvedenih delih.

Nadaljevanje
To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco