Praktični spisovnik ali
Šola strokovnega ubesedovanja:
Vademekum za študente slovenske književnosti,
zlasti za predmet Uvod v študij slovenske književnosti
|
|
Miran Hladnik Praktični spisovnik ali Šola strokovnega ubesedovanja: Vademekum za študente slovenske književnosti, zlasti za predmet Uvod v študij slovenske književnosti |
Iz slovenske literature je mogoče na tretji stopnji magistrirati in potem tudi doktorirati. S tema dvema papirjema je odprta pot za univerzitetno kariero ali za samostojno raziskovalno delo. Slovensko književnost poučujejo tudi na drugih fakultetah zunaj Slovenije, običajno v okviru lektorata. Meduniverzitetni in drugi sporazumi omogočajo študentom slavistik v sosednjih državah vsak semester ali vsaj občasno poslušati gostujočega slovenskega jezikoslovca in literarnega zgodovinarja.
Filozofska fakulteta organizira vrsto lektoratov slovenščine po tujini (nekatere organizira tudi mariborska univerza), ki za zahtevnejše študente posežejo tudi po slovenski literaturi. V Avstriji so slovenski lektorati v Celovcu, na Dunaju in v Gradcu, v Italiji delajo trije lektorji v Trstu, po eden v Neaplju, Padovi in Vidmu, slovenska književnost pa se študira seveda tudi v Rimu, na Češkem se goji slovenščina v Pragi in Brnu, na Slovaškem v Bratislavi in Nitri, v Ukrajini v Kijevu in Odesi, v Jugoslaviji v Beogradu in Novem Sadu. Veliko slovenščine je na Poljskem: Varšava, Katovice, Łódz in Krakov. Nemčija ima lektorje v Münchnu, Hamburgu, Regensburgu, Kölnu, Würzburgu in Tübingenu. Belgijci so slovenščino inštalirali v Bruslju in Gentu, Hrvatje v Zagrebu in Osijeku, Bolgari v Sofiji in Plovdivu, v Rusiji je v Moskvi in v Permu. Drugod je večinoma v prestolnicah: v Parizu, Tokiju, Vilni, Budimpešti, Bukarešti, Moskvi, Goteborgu, Skopju, Bernu, Nottinghamu, Luksemburgu. Pred leti so bili slovenski lektorji tudi v Szombathelyju, Sydneyju, Leipzigu, Berlinu, Salzburgu, Buenos Airesu, Clevelandu v Ohiu, Pueblu v Coloradu, v Washingtonu, na Yalu v New Havnu, v Bloomingtonu v Indiani, na Kolumbijski univerzi v New Yorku, v Lawrencu v Kansasu; jutri se znajo spet vrniti tja in še kam. Deloma je to izmenjava lektorjev (v Ljubljano pride za eno leto Čeh, na Češko gre za enak čas Slovenec), deloma organizira univerza lektorate sama. Na razpise se prijavljajo običajno mlajši ljudje, ambicioznejši, na sveže diplomirani slovenisti. Drugod poučujejo ali so poučevali slovenščino na univerzi v lastni režiji. Najboljši od te lektorate obiskujočih študentov (navadno gre za ljudi, ki imajo za sabo že nekaj slovanskih jezikov in so znanstveno stremljivi) se v prvih dveh tednih julija udeležijo poletnega Seminarja slovenskega jezika, literature in kulture (SSJLK) v Ljubljani, ki ga od 1965 organizira slavistika Filozofske fakultete. Poleg jezikovnih tečajev in splošnih jezikoslovnih in kulturnih informacij je tu vrsta tečajev in predavanj namenjena tudi literaturi.
Ko smo že pri Slovencih po svetu, pozabimo za trenutek na literaturo in se spomnimo množice srednjih šol in župnišč, ki skrbijo za slovenistični univerzitetni podmladek po tujih fakultetah z dopolnilnim ali vzporednim slovenskim poukom: srednje šole po slovenskem zamejstvu, v daljni tujini pa zlasti v Avstraliji, Kanadi, Argentini in v ZDA (Cleveland).
Slovenistika se je kot stroka razvila iz slavistike; utemeljitelj slavistike je bil konec 18. stoletja češki jezikoslovec Josef Dobrovský. Pred odprtjem ljubljanske univerze je bila slovenska slavistika poleg Dunaja (Jernej Kopitar, Franc Miklošič) najmočneje zastopana v Gradcu (Gregor Krek, Matija Murko). Med znanimi slavisti slovenske krvi sta se s slovenskimi temami prizadevneje ukvarjala Vatroslav Oblak in Karel Štrekelj. Literarno zgodovino sta v letu 1919/20 v seminarju za slovansko filologijo na filozofski fakulteti novoustanovljene ljubljanske univerze, ki se je glede univerzitetnega reda naslonila na srbsko univerzitetno tradicijo in ne na avstroogrsko, začela poučevati Ivan Prijatelj (1875–1937) in France Kidrič (1880–1950), ki sta doktorirala na Dunaju, prvi iz slovenskega preporoda, drugi iz glagolskih cerkvenih knjig, in si jo razdelila tako, da je Prijatelj govoril o slovenski in slovanskih književnostih po romantiki, Kidrič pa o slovanskih in slovenski literaturi starejših obdobij. Prijatelj se je že pred univerzitetno kariero kvalificiral z monografijo Janko Kersnik, njega delo in doba, 1–2 (1910, 1914), ki je nastala ob urejanju Kersnikovega zbranega dela. Predavanja zgodaj umrlega Prijatelja je pod naslovom Slovenska kulturnopolitična in slovstvena zgodovina 1848 do 1895, 1–6 (1955–19852) skoraj do konca sam uredil Anton Ocvirk. Krona Kidričevega dela sta Zgodovina slovenskega slovstva od začetkov do Zoisove smrti [...] 1929–1938 in nedokončana monografija o Prešernu (1938). Prijatelj si je za svojega naslednika zamislil Antona Slodnjaka, a ga je po Kidričevi zaslugi leta 1937 nadomestil Anton Ocvirk (1907–80), ki je doktoriral iz Levstika (obj. kot Levstikov duševni obraz, Levstikov zbornik, 1933) in se v Parizu habilitiral s Teorijo primerjalne literarne zgodovine (1936). Predaval je naturalizem in moderno ter literarno teorijo. Leta 1929 so se Kidričeva predavanja iz primerjalne literature na papirju odcepila od slavistike, oddelek za primerjalno književnost, na katerem je po njem predaval Ocvirk, pa je zares zaživel po drugi svetovni vojni.
Slovenska literarna veda je po vojni dobila novo garnituro učiteljev: Marjo Boršnik (1906–82), ki je doktorirala iz Aškerca in predavala naturalizem in moderno, Mirka Rupla (1901–63; disertacija o protestantski književnosti), ki je predaval o prvih slovenskih knjigah ter o njih tudi objavljal (Slovenski protestantski pisci, 1934; Primož Trubar, 1962), in Antona Slodnjaka (1899–1983), ki je promoviral iz Davorina Trstenjaka in učil prej slovensko književnost na zagrebški fakulteti. Boršnikova je objavljala iz Aškerca (Aškerc, življenje in delo, 1939), Celestina (1951), Gradnika (1954), Prežiha in zlasti Tavčarja (Zbrano delo in monografija Ivan Tavčar: Leposlovni ustvarjalec, 1: 1863–1893, 1973). Njene zbrane razprave so izšle v knjigi Študije in fragmenti (1962). Slodnjak je precej publiciral že pred vojno (Pregled slovenskega slovstva, 1934; roman o Prešernu, 1938); po vojni je izdal slovenske spise Stanka Vraza (Zagreb, 1952) in z biografskima romanoma o Levstiku in Cankarju sklenil slovensko umetniško trilogijo. Njegova univerzitetna kariera – predaval je 19. stoletje – je bila kratka. Usodna mu je bila nemško pisana Geschichte der slowenischen Literatur (Berlin, 1958), ki v očeh oblastnikov ni našla milosti. Slodnjak je potem odšel gostovat v Frankfurt in tam napisal obsežno monografijo o Prešernu (obj. 1962 v Beogradu, 1965 doma). Zgodaj se je upokojila tudi Marja Boršnik. Profesorja Rupel in Slodnjak sta skupaj z drugimi avtorji sintetizirala svoje literarnozgodovinsko raziskovanje v prve štiri zvezke Zgodovine slovenskega slovstva, ki je leta 1956 začela izhajati pri Slovenski matici. Druge slovanske književnosti so po vojni predavali lektorji za druge slovanske jezike.
1960 je učiteljska mesta začela zasedati generacija asistentov, ki je deset let prej zastavila svojo univerzitetno kariero. Docentski mesti sta dobila Boris Paternu (roj. 1926; disertacija 1960, obj. kot Estetske osnove Levstikove literarne kritike, 1962) in Franc Zadravec (1925; disertacija 1962, obj. pod naslovom Miško Kranjec (1908–1935), 1963). Paternu je predaval devetnajsto stoletje, s poudarkom na Prešernu, in sodobno poezijo, Zadravec moderno in literaturo po njej. Ob njiju je študentom prve stopnje nudil pregled slovenske književnosti do moderne predavatelj Boris Merhar, sicer verzolog. Ideološko "manj primerna" asistenta, France Bernik (1927) in Štefan Barbarič (1920–88), sta si morala službo poiskati zunaj fakultete. Še kot asistente so predavateljske obveznosti sredi šestdesetih let doletele že peto generacijo slavističnih delavcev na fakulteti: Matjaža Kmecla (1934), Helgo Glušič (1934) in Jožeta Koruzo (1935–88), ki so prevzeli po vrsti roman, novelo in dramatiko po moderni, Koruza povrhu še starejšo slovensko književnost. Plod vseh literarnih zgodovinarjev na oddelku je Slovenska književnost 1945–1965, 1–2 (1966–67). Kmecl je promoviral s tezo o sodobni slovenski noveli 1970 (obj. 1975), Glušičeva s pripovedništvom Cirila Kosmača 1973 (obj. 1975), Koruza s Pisanicami 1978 (obj. 1993). Od naslednje generacije je svoj literarnozgodovinski opus prezgodaj zaključil verzolog Tone Pretnar (1945–92); disertacijo o Prešernovem in Mickiewiczevem romantičnem verzu je ubranil leta 1987 na Poljskem.
Vprašanja in naloge:
Od kdaj obstaja ljubljanska slavistika in z njo študij slovenske književnosti?
Kako se glase naslovi Slodnjakove "umetniške trilogije"?
Kaj je venia docendi?
Iz osebnih bibliografij v tem poglavju naštetih avtorjev izpiši vso prešerniano; pregledati je treba zlasti Slodnjaka in Paternuja.
Kako se glase natančni naslovi na podlagi disertacij napisanih knjig Matjaža Kmecla, Helge Glušič in Jožeta Koruze?
Kako se opredeljuješ do cepitve oddelka na slavistiko in slovenistiko? Kaj pa ločitev jezikoslovja od literarne vede?
Literatura:
Matjaž Kmecl: Slovenska literarna zgodovina. Lirika, epika, dramatika: Študije iz novejše slovenske književnosti. Murska Sobota: Pomurska založba, 19712.
Zgodovina slovenske književnosti. Petdeset let slovenske univerze v Ljubljani, 1919–1969. Ur. Roman Modic. Ljubljana: Univerza, 1969. 252–60.
Igor Grdina: Prispevki k zgodovini slavistike ne Univerzi v Ljubljani 1919–1930. Zgodovinski časopis XLVI/2 (1992). 233–48.
Jože Pogačnik: Slovenska literarna veda ob ustanovitvi univerze. SR XLII/2–3 = Ramovšev zbornik (1994). 355–63.
Darko Dolinar: Iz zgodovine komparativistike na Slovenskem. Primerjalna književnost XXII/1 (1999). 75–90.
Pasivno poslušanje in zapisovanje na predavanjih ne prinese velike koristi. Na predavanja se je treba pripravljati. V ta namen bi morali predavatelji na začetku semestra navesti vire in literaturo, iz katerih so črpali in ki naj jih pregledajo tudi študentje. Osnovne podatke o temi predavanj moremo povzeti iz naslova in se s pomočjo literarne zgodovine in splošnih priročnikov seznaniti s stanjem diskusije o predmetu. Če je naslov predavanj npr. Slovenska balada med vojnama, si gremo najprej v literarno teorijo osvežit srednješolsko vednost o baladi, potem prelistamo slovensko literarno zgodovino in si iz nje izpišemo vsa mesta, kjer je obravnavana balada (pomagamo si z morebitnim indeksom na koncu knjige), preverimo s katerim od internetnih iskalnikom, kaj pišejo o baladi po svetu, in vtipkamo iskalni izraz balada tudi v elektronski katalog Cobiss. Izmed zadetkov si izberemo najbolj obetavne monografije. Sekundarne literature je marsikdaj daleč preveč, zato bomo tedaj posegli le po novejših delih oziroma po tistih, ki so največkrat citirana.
Pripravljen poslušalec sprejema informacije kritičneje, zapisuje samo tisto, kar predavanje prinese za njegovo vednost novega, in zmanjša možnost napačnega razumevanja. Namesto da bi trošil energijo za dobesedno zapisovanje povedanega, se koncentrira na aktivno poslušanje. Pri pasivnem poslušanju se izgubi namreč polovica glavnih informacij in najmanj 60 % drugih sporočil.
Zapisovanje naj po točkah odslika kompozicijo predavanja: glavne teze, argumente zanje, povzetek. Kjer je predavanje nerazumljivo, pustimo prostor za poznejša dopolnila; manjkajoče prepišemo od kolegov ali prosimo predavatelja po predavanju, še bolje pa kar sproti, za pojasnilo. Pomen tujk in nepoznanih terminov poskusimo najprej poiskati v ustreznih leksikonih. Običajno se da bistvene stvari enournega, 45 minut trajajočega predavanja spraviti na dve strani formata A4. Ko beležimo govor, ujamemo le 20 % izrečenega. Čeprav redčimo, krajšamo in povzemamo, zajamemo vendar 95 % informacije.
Takoj po predavanju, ko je vse še sveže v spominu, zapiske preberemo, podčrtamo važne stvari, razvežemo kratice, popravimo napake. Pred naslednjim predavanjem gremo skozi zapiske še enkrat in se tako pripravimo na nadaljevanje.
Najhuje je na začetku, ko ne vemo za svoje obveznosti in jih zato tudi ne znamo razbrati z urnika na oglasni deski. V oddelčni knjižnici si kar takoj kupimo seznam predavanj za tekoče leto in si izposodimo ali kupimo študijski program za slovenski jezik in književnost, kjer je po vrsti razloženo, kako je s predavanji, izpiti, referati in diplomami ter literaturo, skozi katero se bo treba pregristi v naslednjih letih. Največji del književnosti namenjenih ur zaseda literarna zgodovina (poglavja iz starejše, novejše in sodobne slovenske književnosti), na prve letnike so omejene ure uvajanja v študij literature (uvod v študij slovenske književnosti in literarna teorija), poznati pa je treba še svetovno književnost. Naivno bi bilo pričakovati, da bo na predavanjih ponujena vsa na izpitu zahtevana vednost. Predavanja so le nekakšne izbrane, od leta do leta različne sonde v obsežno literarno gradivo, sicer pa zahteva slovenistika v prvi vrsti veliko samostojnega branja in študija po predpisani literaturi, tako leposlovni kot strokovni.
Nekatere ameriške univerze že razpisujejo posamezne študijske smeri po omrežju; študentu ni več treba od doma, vse lahko opravi preko domačega računalnika: vpiše se, sledi predavanjem, odda referat, se posvetuje s profesorjem, odgovarja za izpit. Slovensko književnost bomo verjetno še nekaj časa študirali na klasičen način, opozoriti pa je treba na tehnološke možnosti, ki že zdaj omogočajo, da se del akademske komunikacije zgodi preko računalnika. Univerze razvijajo za zdaj še vsaka svoj sistem študija na daljavo. Naredimo nekaj reklame za tak sistem ljubljanske univerze z imenom Virtualni študent na naslovu http://vstudent.fmf.uni-lj.si/. Nikakor ne gre za beg od "živega človeškega stika" med študentom in učiteljem, nasprotno, omrežno (on-line) učenje šele omogoča osebni odnos med učiteljem in študentom, za kakršnega na množičnih predavanjih sploh ni priložnosti. Študijske spletne dveri (ali spletni portal) so narejene tako, da različnim tipom uporabnikom omogočajo različen dostop: učitelju do študentovih referatov, študentu in slučajnemu obiskovalcu dostop do učiteljevih predavanj, predstavitev in razprav itd. V njih je prostor za interno pošto, za diskusijske skupine, za referenčno literaturo (slovarje, leksikone, temeljna dela, zaznamke), za študijske programe, urnike in podobno (prim. World Lecture Hall, http://www.utexas.edu/world/lecture/). Nadaljnja Spisovnikova poglavja bodo predstavila elektronske literarne in literarnovedne vire, ki jih smemo razumeti kot zametek omrežnega študija slovenske književnosti.
Vprašanja:
Kakšnega razmerja med predavanji in seminarji (vajami) bi si želeli? (Pri predavanjih se le posluša in zapisuje, pri seminarjih in vajah je treba aktivno sodelovati z referati in debato.)
Pregledna predavanja zajemajo širša obdobja ali večje avtorje in si z njimi lahko zelo pomagamo v kasnejši pedagoški službi, problemska predavanja (njihova tematika je ozko zamejena in zato v srednji šoli manj uporabna) nas bolj usposabljajo za samostojno ukvarjanje z besedili. Katerim predavanjem daješ prednost?
Imaš raje predavanja, ki jih predavatelj razločno in pregledno prebere, ali prosto izvajana predavanja?
Motivacija za študij je preprosto radovednost do predmeta. Z radovednostjo in vznemirjenostjo napolnjen duh kasneje v službi ne more imeti nobenih težav, kako to vednost prenesti na dijake, zato stalna skrb za poklicno uporabnost pridobljenega znanja vsaj na začetku študija ni potrebna.
Univerza je privilegiran prostor za popularizacijo znanstvenih raziskav in posrednik med raziskovalci in javnostjo. Poleg akademije je to osrednje mesto, kjer se z literaturo ukvarjamo na znanstven način s ciljem kolikor le mogoče natančno popisati njeno sestavo in funkcijo. Univerza pa je obenem edino mesto za vzgojo učiteljev slovenskega jezika in književnosti. Slednjim smoter znanstvenih raziskav literature ne ustreza v popolnosti. Na slovenistiko se vpisujemo, ker nadpovprečno radi beremo in ker smo se v srednji šoli znali nadpovprečno dobro izražati. Od svojih univerzitetnih učiteljev pričakujemo bleščeče retorike in želimo občudovati njihovo esejistično spretnost. Kot srednješolski učitelji bi hoteli te vrednote, ljubezen do literature in sposobnost prepričljive promocije literature, prenašati naprej. Ne gre tu za nesporazum, konflikt dveh interesov, znanstvenega in kulturnega? Inštitucija se konflikta zaveda. Do nedavnega ga je reševala s sklicevanjem na preizkušeni humboldtovski recept, to je na plodno sožitje univerzitetnega raziskovanja in poučevanja (Forschung und Lehre), kar je pomenilo, da so profesorji predavali o rezultatih svojih raziskovanj. Ker so se lotevali praviloma v nacionalnem sistemu kanoniziranih avtorskih genijev, so študentje, bodoči učitelji, to vednost lahko koristno uporabili, tudi zato, ker je bila veda strukturirana kot zgodba. Novih zgodb o davno umrlih kanoniziranih avtorjih ni več mogoče izumljati in stroka mora, če noče le pogrevati starih resnic, postati vedno bolj teoretična ali pa se lotiti še neraziskanih avtorjev z manjšo nacionalno in estetsko relevantnostjo. Taka teoretična predavanja so napornejša od anekdotičnih in teže računajo na navdušen sprejem, pa še v srednješolsko prakso jih ni mogoče enostavno prenesti, kakor tudi za srednješolske potrebe niso preveč uporabne bizarne zanimivosti, ki se tičejo obrobnih avtorjev – književnost v šolah se mora pač ukvarjati samo z najpomembnejšimi narodnimi avtorji, pa četudi so, kakor pravi Branko Gradišnik, "petrificiran dinozaver, ki ogromne večine učencev in dijakov ne zanima nič bolj kot strgan dežnik".
Povedati hočem, da se smotri srednješolskega literarnega pouka razlikujejo od smotrov univerzitetnega literarnega študija, vsaj dokler bomo izhajali iz tradicije filozofskega študija. Če se bodo smotri izenačili, potem se bomo morali preimenovati v pedagoško fakulteto, katere poslanstvo je produkcija dobrih učiteljev literature. Kako dolgo bo mogoče še vzdrževati humboldtovsko kombinacijo raziskovanja in poučevanja? Ne vem.
Slovenistična literarna veda je venomer v dilemi, v kolikšni meri naj bo univerzitetni študij priprava za poučevanje v srednji šoli, koliko pa naj ohrani humboldtovsko izročilo. Tradicionalno se je pri nas literarna veda kalila v univerzitetnih raziskavah. Pobuda za spremembo omenjene nemške akademske formule prihaja iz angleškega in ameriškega sveta, ki zelo pragmatično vidi nalogo univerze v izobrazbi za konkretni poklic, v našem najpogostejšem primeru za srednješolskega učitelja slovenščine.
Po novem predlogu naj bi se zmanjšalo število predavanj, na katerih učitelji poročajo o svojih raziskovalnih odkritjih, v korist "temeljnih" ali "preglednih" tečajev o slovenskem literarnem kanonu. Poučevanje po novem ne bo več "učiteljeva retorična dejavnost s ciljem prepričati študenta, naj spremeni svoj način dojemanja sveta" (Diana Laurillard, Rethinking University Teaching, London: Routledge, 1993) ampak utrjevanje obstoječega kanona. Geslo novega pristopa je katalog obveznih znanj. Kakor se vidi iz vsakoletnih anket in spontanih študentskih pripomb, si takega študija želi večinski (manj stremljivi) študent na slovenistiki. Zdi se, da korenito preoblikovanje literarne vede na univerzi zgolj po potrebah bodočih srednješolskih učiteljev slovenščine ni produktivno. Kakor se je treba distancirati od nekomunikativnosti in samozadostnosti visokega akademskega razpravljanja, tako se je treba izogniti tudi prežvekovanju prgišča kapitalnih umetnin z lestvice obveznih šolskih klasikov. Pravo pot bo treba najti nekje vmes. Naloga univerzitetne literarne vede naj bo študenta naučiti uporabljati analitična in interpretativna orodja, da se bo lahko kasneje kot učitelj, kritik, urednik, kritični intelektualec pa tudi kot bralec iz užitka lotil katerega koli besedila, ne le seznama šolskih klasikov.
Vprašanja:
Razmišljaj na temo univerza in učbeniki.
Kako organizirati izpiske pri študiju, da se ne izgube v gori drugih?
Ali bi morala biti predavanja na fakulteti vzorec za kasnejšo službeno srednješolsko pedagoško prakso?
Naštej smotre fakultetnega študija književnosti.
Literatura:
Boža Krakar-Vogel: Teme iz književne didaktike. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo, 19972.
— — Razsežnosti učiteljeve usposobljenosti za poučevanje književnosti. JiS XXXIX/5 (1993/94). 175–88.
Metka Kordigel: O oblikovanju kurikula namesto učnega načrta za šolsko srečevanje s književnostjo ali: Problem literarnega scientizma. JiS XLI/1–2 (1995/96). 17–30.
Boris Paternu: Kaj hočemo s poukom književnosti? JiS XXIX/5 (1983/84). 155–62.
Dragutin Rosandić: Metodika književne vzgoje. Maribor: Obzorja, 1991.
Naj izdam še najmočnejše orožje za izpitno zmago, četudi ga navajajo na uglednem mestu v priročnikih za bleferje. Profesorju ali spraševalcu je treba vprašanje sugerirati. Tako se izognemo neprijetnemu presenečenju, da želi od nas izvedeti prav to, za kar res nismo našli časa med pripravami. V večini so eksaminatorji veseli vsake sugestije s študentove strani, če le ni ta očitno zavajajoča. Za dobro vprašanje, ki si ga na izpitu zastavi vprašani, je vendar potrebno, da se je v tematiko vživel, da se je ni le naučil, ampak jo tudi preštudiral, odkril v njej nelogičnosti, alternativne rešitve, predloge za samostojno delo, oblikoval zanimive aluzije itd. Profesor se kaj rad spusti v debato ali celo v polemiko, vlogi spraševalca in odgovarjalca se zamenjata, dialog izgubi neprijetni predznak preverjanja znanja z dvema neenakopravnima strankama in ustvari najboljša tla za srečen in uspešen zaključek. Z nekaj iznajdljivosti se da kmalu po začetku pogovor speljati v smer, katero hočemo, če smo se le pred izpitom dovolj strastno poglobili vanjo. Ravno tako kot dober odgovor je pozitivne ocene vredno dobro vprašanje. Zato pa tudi ni mogoče te izpitne taktike preprosto pripisati bleferstvu.
Na zmanjšanje nervoznosti utegne vplivati ponavljanje snovi v skupini čakajočih pred izpitnimi vrati in zaslišanje onih, ki so se pravkar izvili iz izpitnega primeža. Zelo na mestu je tudi pogled v knjižnični katalog in pregled profesorjevih najljubših tem, še posebno tistih s svežim datumom. Ni bolj zoprnega občutka kot takrat, ko ne znamo odgovoriti na vprašanje, kdo je že vse analiziral imenovano temo, pa nam po izpitu kolegi povedo, da je bil to med drugimi tudi sam eksaminator. In kaj bolj razveseli spraševalca kot to, da vprašani pozna njegovo strokovno intimo. Glasna hvala profesorjevega pisanja seveda pri izpitu ni na mestu, raje potem kritično oporekanje.
Nekateri učitelji imajo navado pred izpitom objaviti seznam vprašanj, po katerih naj se študent pripravi na izpit in ki jih na izpitu izžrebamo, drugi so raje skrivnostni in na govorilnih urah na vprašanje o izpitni snovi odgovarjajo nejasno. Da bi se izognili nesporazumom, poglejmo v študijski program, ki kolikor toliko natančno predpisuje izpitno snov. V grobem bo res, da je treba znati vse, kar je bilo izrečeno na predavanjih, navedeno v tam citirani literaturi in v študijskem programu. Pri nekaterih profesorjih bo poudarek na poznavanju literarnih tekstov, pri drugih na poznavanju strokovne literature: lotimo se torej pravočasno in dovolj intenzivno obojega. Oboroženim z uradnim študijskim programom in vednostjo o tem, kaj se je dogajalo na predavanjih oziroma v seminarju, lahko škoduje le še nenaklonjeni spraševalec. Šele ko smo o svojem znanju trdno prepričani in vemo, da pri neuspehu ni šlo le za smolo, zahtevamo ponovitev izpita s komisijo.
Listki v sistematskem katalogu so bili razvrščeni po številkah UDK (univerzalne decimalne klasifikacije), v elektronskem katalogu pa je ta številka samo eden od podatkov o publikaciji. Človeško znanje je po UDK razdeljeno v devet velikih skupin. Za slovenista so zanimive skupine 0 (Splošno. Bibliografija. Enciklopedije. Periodika), 8 (Jezikoslovje. Književnost) in 9 (... Biografije. Zgodovina). Vsaka naslednja številka številčne oznake pomeni večjo specializacijo, npr. 82 književnost. Pomožni vrstilci za piko, dvopičjem, pomišljajem ali v narekovajih določajo natančneje jezik (slovenščina ima karakteristično številko 863 ...), obliko (učbenik, revija, leksikon ...), obravnavani kraj, ljudstvo ali čas (srednji vek, 18., 19. stol. ...). UD klasifikator ali vrstilec najdemo tako, da pogledamo v seznam gesel, ki se ga da najti pri knjižničarju (Univerzalna decimalna klasifikacija: Slovenska skrajšana izdaja: Abecedni register, Ljubljana: Centralna tehniška knjižnica, 19712), in tu po abecedi poiščemo želeno, npr. roman pod črko R (UDK 82–3), kolportažno in poljudno literaturo pod Literatura, kolportažna, poljudna (UDK 82.087.6). S táko natančno številko lahko v načinu zahtevnejšega (ukaznega) elektronskega iskanja najdemo vse publikacije z določenega področja. Z UDK so opremljeni članki v Slavistični reviji. Zadravčeva razprava iz leta 1988 Srečko Kosovel (1904–1926) in ruski pesniški konstruktivizem – podobnosti in razločki ima npr. UDK 886.3.09-1:882.09-1, pri čemer je 886.3 slovenska književnost, 882 ruska književnost, .09 pove, da gre za zgodovinsko študijo, -1 pa, da je predmet poezija.
Poglejmo, kaj vse se najde pod vrstilno številko 82 Književnost:
82.0 Književna teorija. Estetika. Književna teorija in študije
82.01-1/-9 Literarne zvrsti in vrste. Poetika
82.015.11/.19 Literarne šole
82.03 Prevodi. Prevajanje
82.08 Literarna tehnika. Stilistika (tu bodo knjige o metafori)
82.085 Govorništvo
82.09 Literarne kritike in študije
82.091 Primerjalna književnost
82 (02.053.2) Mladinska književnost
S številko 82 (100) bodo opremljeni zadetki z deli o svetovni književnosti (leksikoni, pregledi, zgodovine, antologije, zborniki po zvrsteh, čitanke, literarne estetike in šole, prevodi, dela o tehniki in stilu, govorništvu, študije in kritike po obdobjih in po zvrsteh). Slovenska književnost (886.3) je znotraj podobno strukturirana kot prejšnje poglavje, najprej leksikoni, časopisi, zgodovina, potem pa
886.3 A/Ž 1/3 Zbrana in izbrana dela slovenskih avtorjev
886.3-1 Slovenska poezija
886.3-13 Epske pesmi
886.3-193.1 Uganke
886.3-194 Zborniki
886.3-2 Dramatika
886.3-29 Radijske igre
886.3-293.7 TV igre
886.3-31 Roman
886.3-311.6 Zgodovinski roman
886.3-312.6 Avtobiografski in biografski roman
886.3-32 Povesti. Novele. Črtice
886.3-34 Slovenske umetne pravljice, pripovedke, legende
Da ne bo preveč razsipnosti s prostorom – sledijo eseji, govori, pisma, satire, humoreske in epigrami, antologije, čitanke, aforizmi, zgodovinopisje, dnevniki, spomini, kronike, potopisi. Vrstilec 886.3 (02.053.2) odpira obširno področje mladinske književnosti, v njenem okviru je delitev podobna kot zgoraj, samostojen razdelek imajo uganke in lutke.
886.3.0/.09 je za nas posebej zanimivo: teorija, književna kritika in študije o slovenski književnosti. Podpoglavja te rubrike so: snovi, prevodi in stilistika, študije po obdobjih, študije po avtorjih in končno študije po zvrsteh in primerjalne študije. Na koncu so še slovenski teksti v narečjih in tisti, ki so izšli zunaj Slovenije. Natančno se o celi skupini 8 poučimo iz knjige Univerzalna decimalna klasifikacija: Slovenska skrajšana izdaja, 1: Tablice (Ljubljana: Centralna tehniška knjižnica, 19913).
Univerzalno decimalno klasifikacijo obvladajo le izurjeni bibliografi, ki specialno zainteresiranemu uporabniku pač niso vedno pri roki za pomoč. Zato se zdi, da bo nefunkcionalni UD-sistem slej ko prej odmrl. Nadomešča ga premišljeno oblikovan deskriptorski seznam, prijazen laičnemu uporabniku; elektronski medij mu omogoča polni razmah.
Slovenist se največ zadržuje v domači
Knjižnici oddelka za slovanske jezike in književnosti,
ki je z več kot 100.000 zvezki največja knjižnica Osrednje humanistične knjižnice (OHK) na Filozofski fakulteti. Njene prve knjige so prišle iz bogatih knjižnic graškega profesorja Gregorja Kreka, Slovenske matice in ljubljanskega župana Ivana Hribarja. (Če so tu iskane strokovne knjige izposojene, gre študent pogledat v druge dele OHK: sosednjo germanistično, romanistično, komparativistično knjižnico itd.) Za predvojne publikacije se splača prelistati še stari katalog oddelčne knjižnice. Samo v oddelčni knjižnici je dobiti diplomske naloge iz slovenske književnosti in magisterije (signatura Mag), ki so nastali v slovenističnem seminarju. Tiste naloge, ki so bile nagrajene s Prešernovo nagrado, imajo signaturo Dipl, za vse druge pa obstaja poseben elektronski katalog. Navzkrižno iskanje po temah, avtorjih, naslovih in celo mentorjih diplomskih nalog opravimo kar od doma na naslovu http://www.ff.uni-lj.si/hp/dnsk/ (seznam nekaterih razpisanih diplomskih tem je najti na naslovu http://www.ijs.si/lit/diplome.html). Na terminalih oddelčne knjižnice seveda listamo tudi po katalogih drugih slovenskih knjižnic, vključenih v sistem Cobiss.
Ker vse knjige še niso v elektronskem katalogu, je listanje po knjižničnem abecednem imenskem kataloga nuja. Tu sta še omari s stvarnim in geselskim katalogom. Listke so vlagali vanju od 1962 naprej tja do 90. let. V prvega pogledamo, kadar nas zanima, kaj vse je bilo v stroki napisanega o nekem avtorju (literarne kritike tu seveda ne bomo našli), v drugega, kadar nas zanima kaka tema. V predalčku Slovenska književnost so knjige razporejene v sledečem redu:
Bibliografija. Periodika. Leksikoni. Zborniki. Zbrano delo
Zgodovina, pregledi
Študije, eseji, kritike
Slovenska književnost do 1800 (študije)
Slovenska književnost 19. stoletja (študije)
Slovenska književnost 20. stoletja (študije)
Antologije: poezija, proza, dramatika
Šolska berila
Ljudsko slovstvo
Ljudsko slovstvo – antologije
Stiki z drugimi književnostmi
In kaj dobimo v predalčku z naslovom Literarna teorija. Neslovanske književnosti?
Periodika, zborniki, izbrana dela posameznih avtorjev
Uvodi, pregledi, leksikoni
Poetika
Zvrsti v ožjem smislu: detektivski roman, vojni roman, esej, idila ...
Metrika, teorija verza
Stilistika
Retorika
Teorija ustvarjanja
Nauk o snovi in motivu
Interpretacija, kritika
Tekstologija
Sociologija književnosti, psihologija, vrednotenje, recepcija
Otroška književnost
Literarne smeri in razdobja
Zgodovina, metodologija, literarne teorije in zgodovine
Prevajanje
Jezik v književnem delu
Semiotika
Narodna in univerzitetna knjižnica (NUK, http://www.nuk.uni-lj.si/)
v Ljubljani je osrednja slovenska knjižnica. Nastala je iz Licejske knjižnice, ki je bila zasnovana 1774 kot druga javna knjižnica pri nas, za semeniško in v njeni neposredni bližini, na mestu, kjer je danes živilski trg. Ko je bilo treba po potresu 1895 licej podreti, se je veliko selila vse do 1941, ko se je ustalila v tedaj novi Plečnikovi stavbi. 1944 je čitalnico in del knjižne zaloge uničilo na knjižnico zrušeno nemško letalo; šele 1948 se je lahko njeno delo redno nadaljevalo. Stavba NUK-a je že zdavnaj premajhna; optimistično upajmo, da nam bo dano v sedmo izdajo Spisovnika vnesti njegovo novo lokacijo.
Prvih 637 knjig je prišlo vanjo, ko je pogorel razpuščeni jezuitski kolegij, med 1782 in 1786 so sledili fondi samostanov, ki jih je razpustil Jožef II. Uradno je začela delovati 1791 v novi licejski stavbi. Od 1807 naprej je dobivala obvezni izvod kranjskih tiskov in se bogatila z nakupi, zapuščinami in darovi (npr. s Kopitarjevo knjižnico). Po ukinitvi liceja 1850 se je preimenovala najprej v Študijsko knjižnico, 1919 v Državno študijsko knjižnico, ki je prejemala obvezni izvod slovenskih tiskov, 1921 v Državno biblioteko, ki je dobivala obvezni izvod jugoslovanskih tiskov, 1938 v Univerzitetno knjižnico in od 1945 nosi današnje ime. Njeni znani bibliotekarji oziroma od bibliotekarjev po rangu nekdaj nekaj nižji skriptorji so bili: za časa francoske okupacije pisatelj Charles Nodier, potem Matija Čop, Miha Kastelic, Fran Levstik, Luka Pintar, Avgust Žigon, Janko Šlebinger, Mirko Rupel, Joža Glonar, Avgust Pirjevec, Pavle Kalan, Janez Logar.
Knjižnični fond vključuje blizu dva milijona naslovov, vsako leto ga je več za 50.000 enot. Seveda je Plečnikova stavba postala že zdavnaj premajhna za tako količino. Del gradiva, zlasti manj uporabljana periodika, je shranjen zunaj Ljubljane. Največ knjig pride v inštitucijo kot obvezni izvod. Biblioteka se pohvali s 508 inkunabulami, 100 srednjeveškimi latinskimi, glagolskimi in cirilskimi kodeksi ter preko 150.000 obiskovalci letno. NUK prejema od 1991 16 izvodov vsake publikacije, ki izide na Slovenskem (pred osamosvojitvijo Slovenije je knjižnica prejemala 22 izvodov vsake domače publikacije in en izvod od vsake publikacije, ki je izšla v Jugoslaviji). Med 1808 in 1918 je obvezni izvod slovenskih tiskov prejemala dunajska dvorna knjižnica, današnja avstrijska nacionalna knjižnica. Kot nacionalna knjižnica NUK sistematično zbira vse publikacije, povezane s slovenstvom, čeprav izidejo zunaj Slovenije, kot univerzitetna knjižnica pa naroča seveda tudi vrsto tujih strokovno ali znanstveno zanimivih tiskov. Knjižnica je zadolžena za izdelavo vsakoletne slovenske bibliografije.
Od obveznih izvodov, ki so jih tiskarji dolžni poslati NUK-u, dva NUK zadrži, drugi pa gredo naprej po slovenskih pokrajinskih knjižnicah: Maribor (2 izvoda), Kranj, Novo mesto, Celje, Koper, Nova Gorica, Ravne, Ptuj, Murska Sobota, Trst in Celovec. Manjše knjižnice po Sloveniji, odvisne od popularnega bralca, naročajo slovensko leposlovje in literarnovedne knjige same glede na interes bralcev. Na subvencije, knjižno izmenjavo in samostojno naročanje v okviru, ki ga dopušča članarina bralcev, so navezane tudi strokovne knjižnice. Slovenske knjige je najti še v knjižnici deželnega muzeja v Celovcu (Bibliothek des Landesmuseums) in v knjižnici univerze v Celovcu, novejše knjige v Slovenski študijski knjižnici v Celovcu. Štajerski slovenski deželni tiski so shranjeni v Universitätsbibliothek v Gradcu in nekaj tudi na tamkajšnjem slavističnem inštitutu. Za zahodno mejo sta podobni nahajališči Biblioteca Statale Isontina v Gorici in Biblioteca Civica v Trstu. Večkrat imajo zavidljivo obsežen slovenistični fond knjižnice slavističnih inštitutov po svetu, celo v tako oddaljenih deželah, kot je npr. Amerika.
NUK popiše največji del gradiva za vzajemno slovensko bibliografsko-kataložno zbirko COBIB (okrog 60.000 enot letno). Od 1988 se bibliografski vpisi samostojnih knjižnih izdaj in člankov dogajajo v elektronski obliki. Kako poteka terminalsko iskanje, bo razloženo v nadaljnjih odstavkih. Skoraj vse o zalogah v NUK-u izvemo izza domačega zaslona, po knjigo pa moramo nazadnje le osebno tja. Če knjige, ki jo nujno potrebujemo, v knjižnici ni, si jo NUK v našem imenu in proti plačilu izposodi iz druge knjižnice. Listkovni katalogi že postajajo zgodovina, vendar je trenutno za slovensko književnost preteklih obdobij za vsak slučaj le še treba pogledati vanje, tudi zato, ker je pri digitalizaciji kataloga tu in tam prišlo do napak. V NUK-u moramo za knjige pred 20. stoletjem pogledati še posebej v ločenem starem, t. i. matičnem katalogu, ki ni za javno uporabo. Tudi kataloge tujih knjižnic na mikrofiših, tj. filmskih karticah s tisoči pomanjšanih kataložnih listkov, lahko pregledujemo samo na mikročitalniku v Plečnikovi stavbi. Tak je npr. katalog avstrijske nacionalne knjižnice za obdobje 1501–1929 – pri medbibliotečni sposoji knjige z Dunaja moramo pač vedeti za njeno signaturo. Od zaključenih virov omenimo še Katalog bavarske državne knjižnice v Münchnu 1501–1840 ter ilustrirani katalog inkunabul.
V oddelku Bibliografija se nahaja katalog v slovenski periodiki objavljenih člankov do 1945, ki je urejen po strokah in znotraj strok po abecedi avtorjev. Gradivo za katalog člankov je nastajalo za zagrebško Bibliografijo rasprava, članaka i književnih radova, ki jo je organiziral in plačeval Jugoslovenski leksikografski inštitut, in je danes v NUK–u, ker je bil poverjenik te edicije za Slovenijo, Janez Logar, tedaj pač zaposlen v NUK-u. Objavljen je bil samo en kos zbranega gradiva, literarna teorija in zgodovina (tudi kritika) – zvezka 1–2 – ter poezija – zvezki 4–7. Proza je še vedno unikatno v listkovni obliki in ni čisto popolna, ker so nekatere stvari izpisali kar v Zagrebu. Katalog povojnih člankov je urejen za vsako leto posebej po strokah in znotraj tega po abecedi avtorjev. Neredko nam bo prišel prav katalog šifer in psevdonimov slovenskih avtorjev, delo Jožeta Munde. V obliki nalog za bibliotekarski strokovni izpit so na istem mestu bibliografska kazala malone vseh slovenskih časopisov. V ločenih predalčkih so popisani članki, ki se tičejo biografij posameznih avtorjev, ne glede na to, ali je bil članek objavljen pred drugo vojno ali po njej, in katalog knjižnih zbirk.
V čitalnici so na dosegu roke enciklopedije, leksikoni, slovarji in učbeniki. Z izjemo redkih knjig in slovenskega leposlovja, ki ne smejo zapustiti stavbe, sposojajo knjige tudi na dom, do enega meseca. Kako se v knjižnici obrniti, vpisati ipd., izve posamični obiskovalec v informacijah. Kot povsod po svetu tudi tu v knjižnico s torbo, dežnikom in plaščem ni dovoljeno, obiskovalec pusti te stvari v garderobi spodaj. Med posebnimi oddelki je na prvem mestu časopisna zbirka v pritličju s svojo čitalnico, kjer v nekaj minutah dobimo na mizo zaželeno periodiko, ki smo si jo izpisali v glavnem katalogu, razen če gre za zaključeni letnik revije, ki je dostopen v veliki čitalnici. Stare časnike (npr. Slovenca, SN, Jutro), izseljensko časopisje starejšega datuma in osrednjo tekočo periodiko, npr. Delo od 1991 dalje, dobimo na mikrofilmu.
Gradivo rokopisne zbirke (v drugem nadstropju) je objavil NUK v publikaciji Katalog rokopisov, 1–8 (1976–90) in v Katalogu rokopisov Ms 1385 – Ms 1470 (1999): tu so rokopisne pisateljske zapuščine, emigrantski in partizanski tisk, inkunabule, nekateri redki tiski, npr. protestantika. Iščemo recimo vse, kar je v zapuščinah najti o Alojzu Gradniku. Pomagali si bomo z imenskimi kazali (osebnimi, geografskimi in stvarnimi) v vsaki od osmih knjižic Kataloga, ki nas bodo usmerila k ustreznim signaturam med Ms 1 in Ms 1384. Najprej nas zanima samo to, kar je v NUK-ovo last prišlo zadnja leta, zato bomo vzeli v roke zadnjo knjižico z med 1979 in 1985 sprejetim in popisanim gradivom. Kar razveseljivo število zadetkov: pisma, rokopisi, prepisi Gradnikovih tekstov v različnih zapuščinah! Del materiala ni natančno pregledan, ampak le katalogiziran v šestem zvezku NUK-ove edicije. Glavno nahajališče Gradnika pa najdemo v zadnjem zvezku pod signaturo Ms 1398; tam so združene in presignirane tudi nekatere zapuščine, popisane že v predhodnih zvezkih. Ker damo nekaj na natančnost, prelistamo še Katalog rokopisov Univerzitetne knjižnice Maribor (1978–83), Katalog rokopisov Goriške knjižnice Franceta Bevka (1990) in Katalog rokopisov Knjižnice Edvarda Kardelja v Celju (1987) – o Gradniku tu žal nič pretresljivo pomembnega. Za slovenista redkeje zanimive so še glasbena, kartografska in slikovna zbirka, zbirka posebnega knjižničnega gradiva (šund, interne publikacije, katalogi ...) in zbirka bibliotekarskega raziskovalnega centra, vsaka z internim katalogom.
Univerzitetna knjižnica Maribor (http://www.ukm.uni-mb.si/)
Mariborska univerzitetna knjižnica je ena najbolje urejenih knjižnic na Slovenskem. Ustanovljena je bila leta 1903 kot knjižnica Zgodovinskega društva za Slovensko Štajersko, zdajšnje ime nosi od 1975. Njen fond se počasi bliža enemu milijonu enot.
Tako kot NUK ima neposredni dostop do graških univerzitetnih knjižnih zbirk in do številnih mednarodnih podatkovnih zbirk v sistemu Dialog. Kvalificirana je za hitro medbibliotečno izposojo gradiva z vsega sveta. Za razliko od drugih knjižnic mariborska univerzitetna ne pozna nesimpatične članarine in je v tem razveseljivo podobna zahodnim univerzitetnim bibliotekam.
Do dela knjig se lahko sprehodimo sami, kar je na Slovenskem dragocena redkost. Za orientacijo si preberimo pri prvem obisku natančno in skrbno izdelana navodila, ki jih knjižnica potisne v roke uporabniku. Nemotenemu študiju so namenjene bralne celice in študijske sobe, za katere je potrebno v tretjem nadstropju posebej prositi. Posebno pozornost posveča knjižnica domoznanskemu gradivu o Mariboru in severovzhodni Sloveniji. Rokopisna zbirka se lahko pohvali z deli Antona Martina Slomška, Petra Dajnka, Antona Krempla, starimi prekmurskimi pesmaricami, Kalobskim in Leškim rokopisom, Apostlovim slovarjem ipd. Sloveniste, ki kombinirajo slovenščino z nemščino, bo pritegnila v okviru knjižnice delujoča Avstrijska čitalnica z bogato izbiro periodike in leposlovja.
Slovanska knjižnica (SK) v Ljubljani
je tradicionalno delovno mesto slavističnega študenta v Ljubljani. Knjižni izbor je velik (100.000 enot) in praviloma zadovolji tudi zahtevnejšega uporabnika, postrežba hitra; na dom ne posojajo. Naloga te specialne knjižnice je zbirati slovansko literaturo in literaturo o Ljubljani in okolici. Nastala je leta 1946 iz Mestne knjižnice, ki je bila v okviru Mestnega arhiva na magistratu ustanovljena leta 1901; Anton Aškerc je bil njen prvi bibliotekar. Na pobudo bibliotekarjev Janka Šlebingerja in Antona Aškerca je knjižnica sistematično zbirala slovensko časopisje in ima v tem pogledu marsikje z NUK-om primerljive časopisne letnike, zaradi obilnih brezplačnih izvodov iz zamenjav pa zlasti bogato češko in slovaško zbirko. Nekaj zaradi vojne, nekaj zaradi donacij slovanskemu oddelku Filozofske fakultete se je knjižni fond 1918 precej zmanjšal. 1935 se je knjižnica preselila v Auerspergovo palačo ali Turjaški dvorec, kjer je živela v sosedstvu z Mestnim muzejem, konec stoletja pa v novo stavbo za Bežigrad. V svojih prostorih ali v Vodnikovi domačiji prireja razstave – npr. o Cankarju in znanosti o njem, o slovenskem potopisu, spominopisu, romanu ipd. –, recitale in dramske uprizoritve ter predavanja pod naslovom Slovanske večernice. Podobna, vendar neprimerno večja knjižnica v svetu je le še Slovanská knihovna v Pragi.
Slovenist bo v Slovanki hvaležen za hitro dostavo Svetokriškega Sacrum promptuarium, od periodike pa Laibacher Zeitung (1814–1918), Novic (1843–1902), Slovenske bčele (1850–53), Slovenskega glasnika (1858–68), Slovenskega naroda (1868–1945), redkih številk goriške Soče (1904–13), tržaškega Brivca (1899–1900), Primorskega lista (1903–13), Rdečega praporja (1904–05) ipd. V Slovanski knjižnici so sproti izpisovali vse, kar je bilo v periodiki, na katero je bila naročena knjižnica, objavljenega o slovenski literaturi in avtorjih, in vse dosegljivo slovensko pisanje po svetu. Tu se bomo npr. pozanimali, koliko kritik je doživel Jančarjev roman Severni sij, kateri kritiki so se ga lotili in v katerih časopisih. V novih delovnih prostorih bo uporabnik lahko sam napravil digitalno kopijo strani iz knjige, članka iz revije ali z mikrofilma.
Arhiv Slovenije (http://www.sigov.si/ars/1a.htm)
hrani okrog 15.000 metrov arhivskega gradiva. Gradivo je razdeljeno v skupine fondov: uprava, sodstvo, gospodarstvo, negospodarstvo, zbirke. Med zbirkami velja omeniti zbirko listin od 1163 naprej, zbirko rokopisov od 14. stoletja naprej, zbirko urbarjev od 1350 dalje in zbirko matičnih knjig od 1578 naprej. V rokopisni zbirki bomo našli npr. slovensko pravno besedilo, ki ureja vinogradniška razmerja, Gorske bukve iz 1582. Slovenske besede je najti pri naštevanju podložniških dajatev v kostanjeviškem in velesovskem urbarju iz 14. in 15. stoletja, filmski arhiv hrani vse filmsko gradivo, ki je nastajalo na naših tleh od leta 1909 dalje. Če nas zanima cenzura knjig in preganjanje knjižnih kolporterjev, bomo šli gledat npr. v upravni fond deželnega predsedstva za Kranjsko, kjer so posebej shranjeni policijski spisi. Zaupni spisi v istem okviru utegnejo razkriti, kaj je vlada poizvedela o sumljivih ilirsko ali panslovansko razpoloženih pisateljih na Slovenskem. Če hočemo izvedeti, zaradi kakšnih moralnih deliktov je bil proti koncu prejšnjega stoletja obsojen plodni pisec zgodovinskih romanov Miroslav Malovrh, bomo poprosili za fond okrožnega ali deželnega sodišča v Ljubljani. Šolski, bolnišnični, društveni fondi in fondi političnih organizacij se nahajajo v skupini negospodarskih fondov. Med privatnimi fondi se najdejo družinski graščinski arhivi in arhivi posameznikov, npr. Dragotina oziroma Karla Dežmana in Bogumila Vošnjaka.
(Abeceda je bila prevzeta iz knjige Deutsche Sprachlehre für Ausländer: Grammatik und Übungsbuch, ur. Bernhard Thies, München: Hueber, 197132, str. XII.)
Arhiv se od knjižnice razlikuje po tem, da hrani neobjavljene unikate, kar zahteva od obiskovalca še posebno skrbnost pri rokovanju z gradivom. Ker arhiv nima kataloga v smislu drugih knjižnic, je treba v začetku prositi za informacije arhivsko osebje, ki nam pokaže indekse (kazala) posameznih fondov, ali pobrskati po obsežni strokovni knjižnici, ki vsebuje zgodovinske knjige, arhivistično literaturo, izdaje arhivskih virov. V zadnjem času je iskanje gradiva zelo olajšal njegov računalniški popis. Za uspešno brskanje po arhiviranem 19. stoletju je seveda prvi pogoj ne le znanje nemščine, ampak tudi vaja v prebiranju pisane gotice.
Semeniško knjižnico
bodo študijsko obiskovali le tisti, ki se bodo poglabljali v starejšo cerkveno književnost in jezik, vsem drugim pa bo obisk kulturnozgodovinsko doživetje, saj je knjižnica baročni arhitekturni dosežek. To prvo javno knjižnico je ustanovila leta 1701 akademija ljubljanskih operozov, delovati pa je začela leta 1725, ko se je preselila v novozgrajeno semenišče in ostala tam do danes. Ko se je ustanovila Licejska knjižnica, so hoteli obe združiti, vendar do tega ni prišlo. V njenem okviru se danes nahaja tudi zbirka slovenskega verskega tiska, ki je nastala deloma iz slovenske ali cirilske knjižnice, tj. knjižnice ljubljanskih bogoslovcev, ki jih tujejezični fond Semeniške knjižnice ni zadovoljil, pa so sistematično zbirali vse dosegljive stare slovenske tiske ne glede na vsebino. Katalogi teh zbirk so danes ločeni, fond knjižnice je preko 40.000 zvezkov.
Knjižnica Narodnega muzeja
je bila s 100.000 naslovi do nedavnega druga največja znanstvena knjižnica v Sloveniji. Danes jo obiskujejo zlasti zgodovinarji, slavistu pa je zanimiva zaradi številnih starih naslovov periodike, ki je drugod, celo v NUK-u, nepopolna. Med take dragocenosti sodi restavrirani delavski list Rdeči prapor (1899–1904). Gledališka zgodovina najde tu ohranjene ljubljanske gledališke plakate od začetka prejšnjega stoletja dalje. Knjižni in grafični fond knjižnice je nastajal iz zamenjav Muzejskega društva in iz cenzurnih izvodov, ki jih je deželna vlada odstopala muzeju; od lastnikov privatnih knjižnic, ki so se vključile v fond, omenimo kranjskega nemškega pesnika in politika, grofa Auersperga (Anastazija Grüna; glej Prešernovo pesem na njegov račun), prešernoslovca Jakoba Zupana in zbiralca ljudskih pesmi Karla Štreklja. V knjižnici so delali znameniti možje, kot so bibliograf Avgust Pirjevec, Josip Žigon, etnograf Rajko Ložar, zgodovinar Branko Reisp. Ob rednem delu knjižnica prireja razstave, npr. delavskega tiska, in izdaja faksimile (tj. reproducirane ponatise) unikatnih ali zelo redkih starih publikacij.
Na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede pri ZRC SAZU (http://www.zrc-sazu.si/slolit/)
stojita katalog vseh omemb tujih avtorjev v slovenski periodiki in katalog literarnoteoretskega izrazja v periodiki in knjigah na Slovenskem. Oba kataloga sta zaključena z letnico 1970, obsegata pa preko 400.000 izpisov. Če skupaj z učiteljem, pri katerem pišemo seminarsko nalogo, delimo radovednost, kdaj so se na Slovenskem npr. prvič zapisala imena šala, vic in smešnica, potem bomo odgovor našli na tem mestu.
Potem ko smo si na začetni strani izbrali jezik poizvedovanja, se moramo odločiti, po kateri knjižnici se bomo sprehodili. Na voljo je več kot 250 knjižnic, organiziranih v osnovne tipe (obe univerzitetni, splošnoizobraževalne, specialne in šolske), in vzajemna bibliografsko-kataložna zbirka podatkov COBIB. V obrazec vtipkamo podatek, ki ga poznamo: avtorjev priimek in po možnosti tudi ime, vseeno v kakšnem zaporedju, z vejico med imenom in priimkom ali brez, naslov dela ali samo posamezne besede iz naslova, če nismo čisto prepričani, ali nam je prav ostal v spominu, letnico izida, deskriptorje ali ključne besede (tu iščemo npr. take stvari kot kriminalka, kriminalni roman, fantastika itd.), založbo. V dodatnih dveh iskalnih okencih lahko vpišemo jezik publikacije in vrsto gradiva: če nič ne nastavljamo parametrov iskanja, brskamo po vsem gradivu, lahko pa iskanje poenostavimo s tem, da ga omejimo na monografije (to je knjige), na domače ali tuje serijske publikacije (to je revije), na članke, na izvedena dela (zvočne kasete, videokasete, diskete, cedejke, note, igrače, učila, kartografsko gradivo itd.). Tako lahko hitro dobimo odgovor na sitno vprašanje, ki bi nam pred leti vzelo kar nekaj časa, npr. katere slovenske knjige so izšle leta 1868. Pri preveč zadetkih iskanje zožimo in ponovimo. Če nas zanimajo samo na internetu dostopni zadetki, odkljukamo okence z napisom E-dostop. Za zahtevnejše uporabnike je primerna tipka <Izbirno iskanje>, za najbolj zahtevne pa <Ukazno iskanje>. Izbirni način omogoča iskanje po knjižni zbirki, kraju izdaje, izvirnem naslovu prevedenega dela, po literarnih vrstah, UDK-ju, ISBN-ju in drugih elementih bibliografskega popisa. Kaj vse je mogoče vnesti v okence, preverimo s pritiskom na tipko <Pregled pojmov>.
V narekovaje damo več iskalnih izrazov, kadar iščemo natanko tisto sintagmo, z zvezdico skrajšamo iskalni izraz, da bi dobili vse oblike besede (marij* za Marija, Marije, Mariji ...), iskalnik ne loči med velikimi in malimi črkami in vseeno mu je, če izpustimo diakritična znamenja na črkah. Iskanje bo bolj natančno z uporabo operatorjev in (če napišemo več besed, iskalnik razume, kot da je med njimi operator in), ali, in ne (izloči zapise z besedo, ki sledi temu operatorju). Dvopičje med dvema letnicama v iskalnem izrazu (npr. 1868:1870) pomeni, da iščemo vse izdaje med letoma 1868 in 1870. Iskalnik deluje tako kot večina drugih; v dvomih si na zaslon prikličemo podrobnejšo pomoč.
Zadetke spravljamo v košarico, jih poljubno sortiramo, izberemo si format izpisa in si jih po želji prekopiramo v referat, članek, diplomsko nalogo. Pogledamo si, v kateri knjižnici knjigo imajo, si izpišemo signaturo in krenemo z njo v izposojo, v posameznih knjižnicah pa, če smo včlanjeni, knjigo naročimo kar preko zaslona.
Z naslova http://cobiss.izum.si/ naročimo lahko poizvedbo po zbirki člankov v slovenski periodiki ali po zbirki objav slovenskih raziskovalcev. Za druge tu naštete servise, ki delujejo v univerzitetnem omrežju, si moramo pred vstopom v domači knjižnici pridobiti uporabniško ime in geslo. Še več tujih bibliografskih virov dosežemo z NUK-ove začetne strani (http://www.nuk.uni-lj.si/). Pod naslovom Publikacije NUK najdemo Knjige v tisku in Bilten novosti. Prvo je slovenska elektronska mesečna bibliografija, ki literarnovedne reči predstavlja kar v poglavju Jezikoslovje in leposlovje. Pod naslovom Informacijski viri pa se razgrnejo povezave na številne sezname javno dostopnih podatkovnih zbirk bodisi na internetu bodisi na cedejkah in na druge knjižnične kataloge.
Evropske nacionalne knjižnice bomo dobili na naslovu Gabriel (http://nuk.uni-lj.si/gabriel/), kataloge ostalih knjižnic po svetu pa na http://www.hbz-nrw.de/hbz/toolbox/opac.html. Med največjimi knjižničnimi viri je katalog ameriške Kongresne knjižnice (http://lcweb.loc.gov). Zanimive so povezave na številne nacionalne bibliografije (med njimi hrvaška, češka, ruska). Ogledati si moremo tuje založniške in prodajne kataloge. Seznam znanstvenih revij in diskusijskih skupin (Directory of Scholarly Electronic Journals and Academic Discussion Lists) je na http://dsej.arl.org/index.html. Kazala revij dobimo tudi preko servisa ScienceDirect na http://www.sciencedirect.com/science/journal/0304422X. Na naslovu http://www.ulrichsweb.com se nahaja Ulrich's Periodicals Directory, imenik četrt milijona serijskih publikacij. OCLC (Online Computer Library Center; http://www.oclc.org/home/) odpira dostop do nekaterih zbirk, za katere si je treba predhodno pridobiti dovoljenje.
Ker nas v tej široki ponudbi zanima samo humanistika, pa še ta ne v celoti, na strani Informacijski viri sprožimo povezavo Posamezne discipline, kjer pod Literarnimi vedami najdemo dve zbirki na CD-ROM-u: Francis in MLA International Bibliography. Obe sta dostopni samo z računalnikov v univerzitetnem omrežju. Na NUK-ovih cedejkah se nahaja Index Translationum (indeks prevodov); slovenskih prevodov je na njem kar spodobna količina. Cictatna indeksa sta AHCI (Arts & humanities citation index) in SSCI (Social sciences citation index), TRACE je zbirka dokumentov o visokem šolstvu (Teaching resources and continuing education; http://www.adm.uwaterloo.ca/infotrac/index.html), ISSHP je bibliografija prispevkov s konferenc in kongresov (Index to Social Sciences & Humanities Proceedings) – literarno zanimivega tu ne bo veliko. Sprehod med povzetki disertacij (http://wwwlib.umi.com/dissertations/gateway) razkrije, da jih kar nekaj obravnava slovenske teme. Skromnejši in že malo zastarel je seznam naslovov disertacij na http://etext.lib.virginia.edu/ETD/ETD.html.
Količina informacij v gigantskih podatkovnih zbirkah je fantastična, zato sta se za iskanje po njih uveljavila žargonska izraza rudarjenje (mining) in žetev (harvesting). Ker je formiranje takih podatkovnih zbirk povezano z nemajhnimi stroški in investicijami v informacijsko tehnologijo, naročanje informacij ni zastonj. Največji tuji ponudnik informacijskih baz je kalifornijski Dialog (http://www.dialog.com) s preko 600 zbirkami in trži tudi največjega evropskega ponudnika DataStar s 350 zbirkami. Humanističnih in družboslovnih zbirk je nekaj deset. Največ je bibliografskih, za nas pa so pomembne tudi besedilne, npr. zbirka povzetkov ali celih člankov iz kake od elektronsko dostopnih revij. Nekaj tega periodično izdajajo v obliki kompaktnih plošč ali zgoščenk ter jih pošiljajo zainteresiranim knjižnicam za ne prav majhen denar, po drugih pa poizvedujemo (spet ne zastonj) neposredno v omrežju; bibliotekarjeva pomoč je tu zaželena.
Naslove iz literarne vede, literarne zgodovine, poetike in primerjalne književnosti obvladuje zbirka Francis (glej tudi http://www.rlg.org/cit-fra.html). Prinaša bibliografijo s povzetki člankov iz nekaj tisoč revij od 1984 dalje, od naših sta zastopani recimo Traditiones in Etnolog. Več slovenskih publikacij, knjig in revij, upošteva MLA (Modern language association) international bibliography, med njimi so Slavistična revija, SSJLK, JiS, Sodobnost. Zbirka sega nazaj v leto 1963 in izpisuje blizu 4000 revij. Zapisi zadevajo jezikoslovje, folkloristiko in tudi literaturo (literarne teme, žanri, literarna teorija, literarna veda, vzhodnoevropske literature ...).
Iskanje po MLA-jevi bibliografiji poteka podobno kot druga iskanja. Na NUK-ovih straneh so zraven povezave na to zbirko tudi v slovenščino prevedena navodila, ki se jih splača pred uporabo prebrati. Iskalne izraze smemo okrajšati z *, iskanje razširimo z operatorjem or in zožimo z operatorjem and ali z vezajem med iskalnimi izrazi, npr. slovene-literature (ker so se rojaki iz sramu pred asociacijami na angl. besedo sloven 'nemaren' začeli angl. besedi slovene 'slovenski' odpovedovati, je treba pogledati tudi pod "spodobnejše" geslo slovenian). Delujejo še operatorji not (ki izključi termin, npr. ivan and cankar not izidor bo izločilo vse zadetke z Izidorjem Cankarjem), with (besedi morata biti v istem polju) in near (besedi morata biti v istem stavku). Poizvedovanje bo natančnejše, če iščemo samo po enem polju zapisa. Članke o Gradniku bomo iskali z ukazom gradnik in de, pri čemer stoji de za polje z deskriptorji. Zadetke člankov samo v slovenščini izsilimo z ukazom la=slovenian. Ukaz py>1990 pomeni, da hočemo samo objave po 1990. Gumb <Index> pomaga najti prave vrednosti, gumb <Thesaurus> pa odpre seznam terminov. Imena polj so au (avtor), de (deskriptor, ključna beseda), la (language 'jezik'), py (publication year 'leto izdaje'), se (serial 'knjižna zbirka'), ti (title 'naslov dokumenta') itd.
V svetu vrednotijo znanstvene objave glede na uglednost revije in glede na stopnjo citiranosti. Humanistiko in družbene vede pokrivata AHCI (Arts & humanities citation index) in SSCI (Social sciences citation index), indeksa, ki imata status univerzalne bibliografske inštitucije. Nanju je preko stikala Web of Science povezava z Informacijskih virov v NUK-u. Iz vsakega članka izpisujeta citate in registrirata, kdo vse se na te članke sklicuje. Gre večinoma za revije v angleščini, od slovenskih, ki izhajajo v angleščini, je upoštevan npr. Filozofski vestnik. Od slavističnih publikacij so tako prečesane Slavic and East European Journal, Wiener slavistisches Jahrbuch, Welt der Slaven, Zeitschrift für slavische Philologie, Slavonic and East European Review, Russkaja Literatura, občasno se kaj slovenskega pojavi tudi v World Literature Today. Ni opaziti, da bi se na tu registrirane članke o slovenski književnosti kdo kdaj skliceval. Komur od slavistov gre za globalno slavo ali vsaj za točke, ki mu bodo pomagale plezati po akademski lestvici, bo objavljal v naštetih revijah. Za slovenskega literarnega zgodovinarja sta indeksa zaradi svoje anglocentričnosti skromne uporabnosti: v AHCI je med skupno 1100 upoštevanimi revijami 63 % iz severne Amerike, 24 % iz zahodne Evrope in le 3 % iz vzhodne Evrope. Razprav o slovanskih literaturah posebej ne ponuja nobena od zbirk.
Vprašanja in naloge:
Od kod prihaja beseda licej in kaj pomeni? Za razlago glej SSKJ ali slovar tujk.
V SBL (Slovenski biografski leksikon) poglej, kdo so bili Luka Pintar, Josip in Avgust Žigon in s čim so se poleg knjižničarstva še ukvarjali?
V Cobissu in v MLA-jevi bibliografiji poišči najpomembnejše naslove na teme ekspresionizem, konkretna poezija in avtobiografski roman ter jih izpiši v za bibliografijo običajnem zaporedju.
Kako bi izdelal bibliografijo vseh člankov, v katerih se omenja pri nas prevajana češka pisateljica iz prejšnjega stoletja Ljudmila Podjavorinská?
Zasnuj bibliografijo najpomembnejših člankov o burki.
Poskusi z bibliografijo del prevajalca Borisa Rihteršiča.
Kaj naj bi pomenila oznaka Ms med signaturami v NUK-u?
Kaj je bibliofilska izdaja?
V Cobissu preglej knjige v seriji BiblioThecaria.
Sprehodi se po NUK-ovih bibliografskih zbirkah na cedejkah, ki so dostopne z računalnikov v omrežju ljubljanske univerze.
V Cobissu izberi ukazni način iskanja in v okence vpiši naslednje zaporedje:
dc=821.163.6-32 and py=2002 and la=slv.
Prvo je UDK za slovensko prozo, py pomeni leto izida, la=slv
pa pomeni, da nas zanima samo proza v slovenskem jeziku. Na zaslonu se
bodo izpisali naslovi izvirne slovenske proze zadnjega časa.
Kakšna je razlika med časniki in časopisi?
Preveri, kaj vse je v rokopisnih oddelkih slovenskih knjižnic najti o potopiski Almi Karlin.
Kaj je to inkunabula (poskusi za začetek s Slovarjem tujk)?
Literatura:
Jože Munda: Knjiga. Ljubljana: SAZU, 1983 (Literarni leksikon, 22).
Osnove knjižničarstva. Ljubljana: Posebna izobraževalna skupnost za kulturo, 1987. Sign. na slavistiki: Bibl II 789; SK: D 6632.
Maks Veselko: Osnove bibliologije in bibliografije. Ljubljana: Komite SR Slovenije za šolstvo, 1984.
Narodna in univerzitetna knjižnica. Petdeset let slovenske univerze v Ljubljani, 1919–1969. Ur. Roman Modic. Ljubljana: Univerza, 1969. 577–90.
Zakladi Narodne in univerzitetne knjižnice. Ur. Tomo Martelanc. Ljubljana: NUK, 1982. Sign. v NUK-u: 323632.
Zbornik ob devetdesetletnici Univerzitetne knjižnice Maribor (1903–1993) in stoletnici rojstva Janka Glazerja (1893–1975). Maribor: Univerzitetna knjižnica, 1993; glej tudi http://www.uni-mb.si.
Štirideset let Slovanske knjižnice. Ur. Štefan Barbarič. Ljubljana: SK, 1986.
Ema Umek idr.: Arhiv SR Slovenije in Gruberjeva palača. Ljubljana: Zavod SR Slovenije za spomeniško varstvo; Maribor: Založba Obzorja, 1982 (Kulturni in naravni spomeniki Slovenije: Zbirka vodnikov, 119). 3–12; glej tudi http://www.sigov.si/ars/1a.htm.
Jože Žontar in Sergij Vilfan: Arhivi v Sloveniji. Ljubljana: Arhivsko društvo Slovenije, 1970. Sign. v NUK-u: 231060; glej tudi http://www.pokarh-mb.si.
Splošni pregled fondov državnega arhiva LRS. Ljubljana: Državni arhiv Slovenije. 1960. Knjiga je v NUK-u.
Branko Reisp: Knjižnica Narodnega muzeja v Ljubljani. Ljubljana: Zavod SR Slovenije za spomeniško varstvo; Maribor: Založba Obzorja, 1976 (Kulturni in naravni spomeniki Slovenije: Zbirka vodnikov, 64).
Knjižnica Mirana Jarca v Novem mestu. 1997. Http://gea.nm.sik.si/kmj_slo.html.
Čisto raziskovalno vlogo imajo inštituti, eden na akademiji, drugi na ljubljanski in tretji na mariborski fakulteti. Znanstveni inštitut Filozofske fakultete le administrira raziskovalne dejavnosti pedagoških delavcev na fakulteti in podpira njihove objave. Na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede pri ZRC SAZU pa zaposleni nimajo pedagoških obveznosti in delajo zgolj raziskovalno. Na njem sta sekcija za slovensko literarno zgodovino in sekcija za literarno teorijo, sekcija za biografiko, bibliografijo in dokumentacijo pa se je osamosvojila v samostojno inštitutsko enoto. Literarni nštitut je izdajal vire za raziskovanje slovenske književnosti, kamor sodijo pomembne slovenske korespondence (Trubarjeva, Čopova, Govekarjeva, slovenskih protestantov itd.), od 1979 edicijo Literarni leksikon, v kateri je izšlo že nekaj deset zvezkov, zbirko Biblioteka, monografske razprave, simpozijske zbornike in do nedavnega je urejal Slovenski biografski leksikon (SBL). Akademija bi bila pravzaprav tudi najprimernejše mesto za pripravo tekstnokritičnih izdaj slovenskih klasikov.
Stanovska, strokovna organizacija slovenistov je od leta 1935 Slavistično društvo Slovenije, ki enkrat na leto priredi zborovanje. Sestavljeno je iz pokrajinskih slavističnih društev, njihovi večinski člani (bolje: članice) so učitelji slovenščine na osnovni in srednji stopnji, saj je diploma na slovenistiki običajno povezana s kasnejšo prosvetno službo. Le relativno redki slovenisti najdejo pot tudi v uredništva, knjižnice ali kam drugam. Slavistično društvo Slovenije se trudi za strokovno izpopolnjevanje slovenistov, ne nazadnje kot izdajatelj strokovne periodike: pred vojno Slovenskega jezika, po njej mednarodno reprezentančne Slavistične revije (1948–; http://www.ijs.si/lit/sr.html; http://www.ff.uni-lj.si/sr/index.html) in šolski praksi namenjenega Jezika in slovstva (1955/56–; http://www.ff.uni-lj.si/jis/). Nadaljnji izdajateljski podjetji sta zbirka Slavistična knjižnica in vsakoletni zbornik kongresnih predavanj. SDS nadzoruje poklicni status članov ter status slovenščine v šoli in v javnosti (gl. bibliografijo o dejavnosti v JiS 1984/85, 82–84), obvešča in povezuje jih z biltenom Kronika (http://www.neticom.si/kronika/).
Nekaj posebnega je Society for Slovene studies (http://www.arts.ualberta.ca/~ljubljan/sss.html), združenje slovenistov v Ameriki, ki rado sprejme tudi člane iz starega sveta. Od 1979 izdaja dvakrat letno revijo Slovene studies, kjer poleg ekonomije, sociologije, folkloristike in jezika najde mesto tudi slovenska literatura, in bilten Letter. Za slovensko književnost zainteresirane ljudi srečamo še pri Društvu za primerjalno književnost (http://www.zrc-sazu.si/sdpk/), literarne ustvarjalce pri Društvu slovenskih pisateljev in književne prevajalce pri Društvu književnih prevajalcev Slovenije, zaskrbljene za usodo branja združuje Bralno društvo Slovenije. Društva prirejajo redna ali občasna predavanja na temo literature in izdajajo svoje publikacije: komparativisti revijo Primerjalno književnost, znanstveni in tehnični prevajalci Mostove in Društvo slovenskih pisateljev Litterae Slovenicae; ob letnih zborovanjih izdajajo zbornike predavanj.
Priložnost za razpravljanje o slovenski književnosti je redni mednarodni simpozij o slovenskem jeziku, literaturi in kulturi, ki je v desetletju med 1979 in 1989 obdelal stilna obdobja srednjega veka, razsvetljenstva, romantike itd., potem pa se je posvetil metodološkim in vrstnim vprašanjem slovenistike. Ob velikih obletnicah so v navadi simpoziji in srečanja, ki jih prirejajo univerze, akademija, knjižnice, slavistično, pisateljsko ali prevajalsko društvo ali kakšna od založb, najraje Slovenska matica: ob 400-letnici prve knjige, ob 400-letnici Biblije, ob obletnicah rojstev in smrti avtorjev, npr. Majcna, Župančiča, Preglja, Cankarja, Aškerca, Golarja, Vidmarja, Prijatelja, Trubarja, Prešerna, Vodnika, Bleiweisa, Levstika, Prežiha, Koblarja, Slodnjaka, Kidriča, Borka, Miheličeve ... Ob teh priložnostih izidejo tematski zborniki (glej seznam v leksikonu Cankarjeve založbe Slovenska književnost, 1996, 569–71). Ob visokih jubilejih učenci svojim znanstvenim učiteljem pripravijo "festschrifte", npr. Zadravcu, Berniku, Kosu, Pogačniku. Redna delovna oblika so meduniverzitetna srečanja s sosednjimi slovenistikami, s Celovcem, Trstom, Zagrebom itd. Slovenski literarni znanstveniki se udeležijo – če jim le kdo plača pot – mednarodnih kongresov: na vsakih pet let svetovnega slavističnega kongresa v organizaciji mednarodnega slavističnega komiteja; na štiri leta je kongres sovjetskih in vzhodnoevropskih študij, vsako leto se dobe ameriški slavisti, v okviru katerih deluje kot sekcija tudi Society for Slovene Studies. V njenem časopisu Letter (http://www.arts.ualberta.ca/~ljubljan/newsletters.html) najdemo dovolj zgodnjo informacijo o vseh velikih slavističnih dogodkih; v domačih logih nas take novice žal pogosto najdejo šele potem, ko so ti že mimo.
Zaprtost literarnovednih krogov se je trudil preseči elektronski bilten Novice (1996–98; http://www.ijs.si/lit/novice.html) od 1999 dalje pa to počne diskusijska skupina Slovlit (http://mailman.ijs.si/listinfo/slovlit/). Izkažite svojo strokovno zavest in zavzetost in vpišite svoj naslov med člane. Tu se razpravlja o vsem mogočem v zvezi s slovensko književnostjo, dežujejo obvestila o prireditvah in vabila na simpozije, ekskurzije in družabna srečanja. Eno takih je romanje po Levstikovi poti iz Litije do Čateža na martinovo 11. novembra, kamor se vsaj enkrat v življenju spodobi iti slovenistu. Druga klasična literarnozgodovinska točka je bil obisk Kosovelovega groba v Tomaju. Gorenjska ima Pot kulturne dediščine (Prešeren, Čop, Finžgar, Janša, Jalen), Dolenjci Trdinovo in Jurčičevo pot. Vrsta pisateljskih domačij po Sloveniji je spremenjenih v muzeje: Prežihovina, Kranjčevina, Jurčičeva, Aškerčeva, Trubarjeva, Župančičeva hiša itd. (gl. bibliografijo o tem in podobnem v JiS 1984/85, 70–71). Bibliografija ekskurzij je v JiS 1984/85 (67–68).
Naloge:
Poišči knjižna dela, ki so jih izdali sodelavci Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede France Bernik, Marjan Dolgan, Darko Dolinar; katere so raziskovalne specialnosti naštetih avtorjev?
Za vajo organiziraj na papirju literarno ekskurzijo po Notranjskem. V pomoč naj bo Krajevni leksikon Slovenije (KLS), 1–4 (Ljubljana: DZS, 1968–80) in Interaktivni atlas Slovenije (Ljubljana: MK).
Ukaži Cobissu, da ti izpiše naslove knjig Literarnega leksikona, ki ga izdaja SAZU.
Iztisni si naslove zbornikov Obdobja, ki so izhajali v okviru mednarodnega slovenističnega simpozija.
Kaj pomeni SSJLK?
Koliko zbornikov o Trubarju je izšlo? In koliko o Cankarju? Pa o Preglju? Kje bomo najprej in na enem mestu dobili informacijo o tem?
Literatura:
Slovstveni in kulturnozgodovinski vodnik po Sloveniji, 1–6. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo, 1991–98. [V seriji so do zdaj izšle Gorenjska, Štajerska z obrobjem, Ljubljana z okolico, Dolenjska in Bela krajina, Koroška in Notranjska, Kras in južna Primorska.]
Ivan Stopar: Sprehodi po stari Ljubljani: Kulturnozgodovinski vodnik. Ljubljana: Marketing 013 ZTP, 1992.
Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede: Ob petdesetletnici. Ur. Darko Dolinar. Ljubljana: ZRC SAZU, 1998.
Informacije, dosegljive preko interneta, naraščajo hitro in kaotično, zato se internetu pogosto očita anarhičnost. Primerjajo ga morju in listanje po njegovih virih navigaciji oziroma krmarjenju. Nagel je tudi fizični razvoj omrežja: kanali, po katerih se pretakajo informacije, bodo pogoltnili tudi druge medije – televizijo, radio in telefon.
Internet omogoča vrsto komunikacijskih servisov. Najstarejši je elektronska pošta (e-mail), najpopularnejši pa irc (kramljanje, klepet, žargonsko ircanje) oz. MUD (multiple-user dungeons ali klepetalnice za več udeležencev), ki poteka v realnem času. Udeleženci, skriti za psevdonimi, se zbirajo v kramljalnicah in preko tipkovnice prispevajo svoj delež k debati. Irc sodi v sfero prostega časa in nas tu ne zanima, čeprav je tema e-čveka seveda lahko tudi literatura. MOO (multi-user object-oriented environments) rečejo komunikacijski tehnologiji, ki kramljalcem omogoča sprotno izmenjavo slik in besedila – v uporabi je tudi na virtualnih znanstvenih srečanjih.
V akademski komunikaciji je že običajno navesti poleg poštnega naslova, številke telefona in faksa tudi elektronski naslov. Znanstvene revije sprejemajo članke po e-pošti, njihova uredništva nimajo več enotne lokacije, ker po e-pošti uredniki z različnih koncev sveta enakopravno, hitro in učinkovito odločajo o objavi, v glavi objave je pogosto naveden tudi e-naslov avtorja.
Naslov udeleženca v elektronski komunikaciji je iz dveh delov: imena osebe (okrajšave imena ali šifre) in njene lokacije. V naslovu Miran.Hladnik@ff.uni-lj.si je uni-lj krajšava ljubljanske univerze in obenem ime poštnega strežnika, si pa je mednarodna krajšava za Slovenijo. Najbrž je naslednja razlaga odveč, pa vendar: svoj elektronski poštni nabiralnik odpremo pri kakem od številnih ponudnikov za mesečno naročnino, na http://www.yahoo.com, http://www.email.si, http://www.hotmail.com in še marsikje tudi zastonj. Študentje ga dobijo pri študentski organizaciji (http://www.kiss.uni-lj.si), učitelji in raziskovalci pri Arnesu, vzdrževalcu slovenskega akademskega in raziskovalnega omrežja, ali na svoji inštituciji. Nabiralnik praznimo in odgovarjamo na pošto, ki nas tam čaka, kadar sedemo za domači računalnik in poženemo poštni program.
Poštni programi imajo sem in tja še vedno težave s slovenskimi šumevci. Mogoče bi bilo pravičneje reči, da imamo s krilatimi znaki težave po lastni krivdi, ker se nam ne ljubi ustrezno nastaviti parametrov v programu. Priporočajo nam izbiro srednjeevropskega nabora po standardu ISO, kar storimo z menijskima izbirama Pogled, Kodiranje. V izogib šumevcem poznajo dopisovalci več hecnih obvoznic, ki izumirajo skupaj s staro programsko opremo. Besedo vozlišče najdemo napisano npr. takole: vozlisce, vozli"s"ce, vozli*s*ce, vozlishche, vozli{~e itd.
Internetni konferenčni sistem se imenuje Usenet (user network) in deluje po protokolu (tj. po konvencijah za izmenjavo podatkov med računalniki) z imenom news. Število debatnih tem gre v desettisoče. Teme prepoznavamo po naslovih: glavne skupine so alt in misc (splošne teme), comp (računalništvo), soc (družbene teme), sci (znanost), rec (rekreacija), ki so nadalje natančneje razvejane. O literarni vedi ne bomo dobili nič, pač pa se lahko pogovarjamo o knjigah, posameznih avtorjih ali žanrih v desetinah nemoderiranih konferenc (npr. pod alt.books ali rec.arts.poems). Besedovanje o Sloveniji poteka pod naslovom soc.culture.slovenia. Debate praviloma nimajo urednikov in so spontane. Včasih je to njihova prednost, včasih pa zaradi nekompetentnih ali preveč razboritih udeležencev tudi ne.
Konferencam podoben servis so naročniški strežniki (angl. listserver), ki krmilijo diskusijske forume (discussion lists) tako, da posredujejo tematsko določeno pošto naročnikom s seznama (mailing list). Naročniku ni treba več na e-stenčas hoditi gledat, kaj se dogaja v debatnem krožku, ki ga zanima, ampak se naroči na želeno diskusijo in jo prejema ter prebira kot elektronsko pošto. Pošta, ki prihaja z naročniškega strežnika, vsebuje vprašanja in odgovore, predloge in komentarje kolegov s celega sveta, obvestila, razpise za sodelovanje na konferencah, razpise za službe, skratka vse, kar se zdi posameznim naročnikom vredno posredovati drugim. Seznami imajo včasih svojega urednika, včasih pa je pošta nemoderirana in necenzurirana. Na področju književnosti imajo svoje akademske konference veliki ali popularni avtorji (Shakespeare, Balzac, Cervantes, Nabokov itd.), posamezne nacionalne literature, postmodernizem, literarna teorija itd.
Debatni forum oziroma elektronski seminar Humanist (za članstvo v njem zaprosimo z naslova http://www.princeton.edu/~mccarty/humanist) je prostor za razpravljanje o uporabi računalnika v humanistiki pa tudi o splošnih humanističnih in filoloških temah, Seelangs (Slavic & East European languages & literatures; listserv@cunycm.cuny.edu; http://listserv.cuny.edu/archives/seelangs.html) za diskusijo o slovanskih in vzhodnoevropskih jezikih in literaturah, Eric-L je didaktična konferenca na temo literature. Seznam javnih konferenc je dobiti v več kazalih interneta, tudi z začetne strani NUK-a. Na konferenco se naročimo z ukazom sub ime_konference ime_naročnika na naslov ustreznega naročniškega strežnika. Diskusijo na temo slovenske književnosti v povezavi z jezikom, šolo, univerzo in digitalno kulturo goji forum Slovlit (http://mailman.ijs.si/listinfo/slovlit/).
Ne dolgo tega se nam je še zdelo potrebno razlagati posebnosti servisov z imeni telnet, gopher, ftp, archie ipd., ki jih je medtem, skupaj z e-pošto, novicami in vsem drugim pogoltnil internetni protokol www (world wide web) oziroma svetovni splet. Z njim bi pravzaprav morali začeti tole poglavje, ker se šele preko spleta seznanjamo z vsemi drugimi možnostmi internetne komunikacije. Prednost spleta je v tem, da izrablja možnosti nadbesedila (hiperteksta) in večpredstavnosti (multimedijskosti), to je nelinearnega in nehierarhičnega prikaza besedilnih, slikovnih, filmskih in zvočnih informacij – več o nadbesedilu je napisano v posebnem poglavju.
Po spletu brkljamo s spletnim pregledovalnikom ali brskalnikom (tudi brkljalnikom). V slovenščino je preveden in zastonj na voljo Microsoftov Internet explorer, konkurenčen mu je program Netscape navigator, obstaja pa še množica drugih. Informacije iščemo na dva načina: skozi različne imenike ali z iskalniki. Dva domačih imenikov sta pionirska Mat'kurja (http://www.matkurja.com/) in Najdi.si (http://www.najdi.si), od tujih pa recimo Yahoo (http://www.yahoo.com). Imeniki urejajo svet v čim preglednejših drevesnih seznamih in vanje razporejajo naslove relevantnih spletnih dokumentov. Do literature se skozi Mat'kurjin imenik ali v Najdi.si preklikamo takole: Katalog, Izobraževanje in znanost, Literatura, Slovenska književnost, Yahoojev imenik pa take malenkosti, kot je slovenska književnost, ne pozna; uspeh bo že, če se bomo pretolkli do slovenske abecede; pot je tale: Regional, Countries, Slovenia, Society and Culture, Language, Slovene, Alphabet. Slovensko književnost bomo našli na specializiranih imenikih, kakršen je Reesweb (Russian & East European Studies; http://www.ucis.pitt.edu/reesweb/). Literarnovedno vesolje je pregledno popredalčkano v specialnem imeniku na Louisiana State University pod naslovom Literature Webliography (http://www.lib.lsu.edu/hum/lit.html).
Iskalniki so spletne lokacije z ogromnimi indeksi javno dostopnih spletnih strani, ki jih sproti dopolnjujejo in popravljajo avtomatizirani programi, ki nepretrgoma potujejo po svetovnem spletu in nabirajo spletne naslove v svoje velikanske indekse. Iskalnikov je cela množica (seznam glej na http://www.searchenginewatch.com/links/; povezava nanje je tudi z začetne NUK-ove strani), razlikujejo pa se po velikosti podatkovnih zbirk, ki jih obvladujejo, hitrosti in prijaznosti. Pred leti je bila na prvem mestu popularnosti AltaVista, trenutno je to Google (http://www.google.com):
Kako je treba iskati, da bomo z rezultati zadovoljni, izčrpno učijo navodila na začetni strani, nič pa ne bo narobe, če nekaj osnovnih zahtev zapišemo tudi tule. Kadar odtipkamo v iskalno polje več izrazov zapored, bo iskalnik vrnil zadetke strani, na katerih je našel vse naštete izraze, tako kot če bi mednje vpisali operator AND 'in' ali plus (+). Vseeno je, ali vpišemo iskano z malimi ali z velikimi črkami, le operatorje moramo samo z velikimi. Da bi bilo iskanje hitrejše, se je Google odpovedal zvezdici * kot simbolu za poljuben znak ali znake; v drugih iskalnikih nam bo iskalni izraz roman* pokazal na zadetke z besedami roman, romana, romanih, romanca, romanje itd. Na strani za zahtevnejše iskanje uporabimo operator minus (-) za selekcijo med preveč zadetki. Radi bi dobili kaj o Cankarju, vendar nas motijo zadetki z atletom Gregorjem Cankarjem, zato v iskalno okence zapišemo: cankar -gregor. Ali pa hočemo kaj o Cankarju, vendar ne o njegovem impresionizmu in simbolizmu, ker smo o tem že dovolj prebirali, zato bomo iskali takole: Cankar -impresionizem -simbolizem. Za natančno določene zveze uporabimo narekovaje. Recimo da nas zanima, od kod je stavek "Kmet je kralj". Iskalnik nam bo pokazal na Tavčarjevo povest Cvetje v jeseni, objavljeno na spletu. Da ne bi tipkali dvakrat, posežemo po operatorju OR 'ali': (zgodovinski roman) OR (zgodovinska povest) vrne zadetke, ki vsebujejo ali prvi ali drugi izraz. Še en primer: ekspresionizem (bevk OR pregelj) dá strani, ki govorijo o Bevkovem ali o Pregljevem ekspresionizmu. Če bi želeli najti samo Cankarjeve slike, si izberemo možnost Image search in tam odtipkamo pisateljevo ime. Zabavno je preveriti, kdo vse se sklicuje na našo spletno stran: link:www.ijs.si/lit/literat.html npr. pokaže stopnjo citiranosti slovenske začetne literarnovedne strani. Iskalniki znajo popravljati napake v iskalnem izrazu, če je ta v angleščini, prevajati najdene strani iz enega svetovnega jezika v drugega in na zahtevo postrežejo z angleškimi slovarskimi definicijami vtipkanih besed.
Bodisi da smo si izbrali pot skozi imenike bodisi iskalnik, v vsakem primeru se čez sekundo dve znajdemo pred stranjo s seznamom zadetkov. V najdene dokumente vstopimo s klikom na njihov naslov. Če dokument ustreza, iščemo naprej po njem s kombinacijo tipk <Ctrl> in <f>, ki na zaslon prikliče pogovorno okno, kamor vtipkamo reč, ki jo iščemo. Ukaz deluje v operacijskem sistemu MS Windows, s katerim dela večina osebnih računalnikov v našem prostoru; tudi naprej v knjigi se bodo zgledi nanašali na programska orodja v tem sistemu. Če pa stran ni tisto, kar smo iskali, se s klikom na stikalo <Nazaj> vrnemo v seznam zadetkov in poskusimo z naslednjim. Kadar se izgubimo, si v brskalniku pomagam s historiatom poizvedb. Da se nam ne bi ponovno izgubila, jo spravimo med zaznamke (bookmarks, favorites), med katerimi lahko iščemo po datumu ali po abecedi naslovov in jih pregledno razporedimo v mape, npr. po kategorijah Jezikoslovje, Spletni pesniki, Univerza ... Iz spletnega dokumenta citiramo tako, da z miško označimo zanimivi pasus, ga s pritiskom na kombinacijo tipk <Ctrl> in <c> spravimo v spomin, se z ukazom <Alt> <Tab> preselimo v urejevalnik, ki smo ga pred tem odprli, in odložimo prekopirani odlomek z ukazom <Ctrl> <v> na želeno mesto. Zanimive dokumente lahko seveda tudi natisnemo v celoti ali samo njihove izbrane dele.
Slovenska začetna literarna in literarnovedna stran je na naslovu http://www.ijs.si/lit/literat.html:
Sestavljena je iz povezav na kazala in članke strokovnih revij Jezika in slovstva, Slavistične revije, Slovene Studies in Slave, na zbirko slovenskih leposlovnih besedil (http://www.ijs.si/lit/leposl.html), na katalog literarnih diplomskih nalog (http://www.ff.uni-lj.si/hp/dnsk/) in magisterijev na slovenistiki, zbirki slovenske zgodovinske in kmečke povesti, zbirko literarnovednih razprav, seznam v angleščino prevedene slovenske književnosti (http://www.ijs.si/lit/slov_lit.html), zveze z literarnovednimi inštitucijami in lokacijami doma in po svetu ter povezavo na literarni diskusijski forum Slovlit. Z začetne strani Oddelka za slovanske jezike in književnosti (http://www.ijs.si/lit/oddel.html) pa se odprejo še slovenistični študijski program, programi Centra za slovenščino kot tuji ali drugi jezik (http://www.ff.uni-lj.si/center-slo/), povezave na gradivo za učenje slovenščine (med njimi celotna z zvokom podložena knjiga Slovenščina za popotnike oz. Slovenian for Travelers: http://www.ff.uni-lj.si/sft/) in seznam slavistik po svetu ter slavistov na domači ustanovi.
Največ v internetu dostopnih tekstov, po katerih lahko tudi na različne načine iščemo, je v angleščini in so publicistične, strokovne in leposlovne narave. Od enciklopedij je najobsežnejša Britannica (http://www.eb.com), pa zato ni zastonj. Manj zanesljiva je New Advent: The Catholic Encyclopedia (http://www.knight.org/advent/cathen/), ki pozna Slomška, ne pa Prešerna. Za vse s počasno internetno povezavo je primerna cenena Microsoftova večpredstavna enciklopedija (Encarta encyclopedia) na laserski plošči – vsako leto izide izboljšana verzija, ki jo potem dopolnjujemo z interneta. V omrežju se da listati po množici slovarjev. Slovensko-angleškega in angleško-slovenskega po prepovedi založbe žal ni več med njimi, kupiti ju moramo na zgoščenkah. Na zgoščenki sta tudi Krajevni leksikon Slovenije in Atlas Slovenije.
Premožne države si prizadevajo za digitalizacijo celotne svoje kulturne dediščine. Sem spada tudi formiranje velikih besedilnih arhivov; leposlovje je njihov standardni sestavni del. Angleška besedila (blizu 3000 besedil v SGML- in html-formatu) se zbirajo v OTA (The Oxford Text Archive; http://ota.ahds.ac.uk/). Češka literarna čitanka je na naslovih http://citanka.cz/ in http://users.ox.ac.uk/~tayl0010/czech.html, http://www.borut.com/ je izhodišče za tekste južnoslovanskih literatur, Bosanci zbirajo svojo literarno dediščino in nove tekste na http://www.kitabhana.net, srbska zbirka leposlovja nastaja v okviru projekta Rastko (http://www.rastko.org.yu/knjizevnost/umetnicka/index_c.html), Francoska besedilna baza Frantext s 160 milijoni besed (http://frantext.inalf.fr/frantext.htm) žal ni v javnem dostopu, nekaj francoskih besedil lahko snamemo z naslova http://abu.cnam.fr/. V najbolj preprosti obliki so se začela nabirati besedila v okviru projekta Gutenberg, kjer je nastala zelo obsežna nemška zbirka (http://gutenberg.aol.de/index.htm), angleških besedil je v njej blizu 2000 (http://www.gutenberg.net/). Veliko manjše so zbirke v zahtevnejših formatih, ki natančneje določajo elemente besedila in njegov kontekst. Z naštetih lokacij se odpirajo pota še na druge besedilne zbirke. Trenutno najpopolnejši seznam javno dostopnih slovenskih leposlovnih besedil, pretežno klasikov, je na naslovu http://www.ijs.si/lit/leposl.html:
Tu bomo našli Brižinske spomenike, nekaj Trubarja in Svetokriškega, od pesnikov Vodnika, Prešerna, Stritarja, Gregorčiča, Gradnika, Menarta idr., od proznih avtorjev Ciglerja, Levstika, Jurčiča, Kersnika, Tavčarja, Cankarja, Finžgarja, Preglja itd.; najmanj je dramatike (Linhart), prevodov in sodobnih besedil renomiranih avtorjev (svetle izjeme so Pušavec, Šinigoj, Simčič, Mazzini, Gluvić in še kdo). Pisatelji oziroma njihove založbe bi želeli z objavami kaj zaslužiti, česar si z javnim dostopom do romanov preko interneta ne obetajo, pa so se zato odločili za pakt s klasično knjigo in za previdno čakanje. Posamezni začetni ponesrečeni poizkusi internetnih izdaj v tujini (npr. avtorja kriminalk Stephena Kinga) jih navdajajo z začasno tolažbo, da so storili prav. Naj dodam svoje mnenje, da je strah književnikov pred nelojalno konkurenco elektronskega medija odveč, tako kot je odveč skrb, da bosta ekranizacija nekega romana in videoposnetek zatrla prodajo romana v knjižni obliki. Izkušnje govore, da film prej poskrbi za popularizacijo kot za zaton knjige.
Neverjetno hitro narašča število sodobnih, praviloma neuveljavljenih avtorjev, ki sami od sebe postavljajo svoja besedila na splet (http://www.ff.uni-lj.si/slovjez/mh/poeti.html). Po slovenski literarni klasiki iščemo s konkordančnim programom Primoža Jakopina: http://bos.zrc-sazu.si/beseda.html. V Jurčičevem Sosedovem sinu lahko preverimo, kdo se tam pogosteje pojavlja, ali Smrekarjeva Franica ali vanjo zaljubljeni Brašnarjev Štefan, poiskati moremo, v katerem svojem delu je Cankar največkrat uporabil besedo hrepenenje in v kakšnem kontekstu, ali pa nas zanima, kdo vse med slovenskimi klasiki je rad uporabljal danes arhaično besedo jako. Jakopin je leposlovnim dodal še sodobna publicistična besedila iz časnika Delo in okrepil slovensko besedilno bazo na trenutnih impozantnih 48 milijonov besed (slovenske fikcije je 2,2 mio). V privlačnem pdf-formatu objavlja slovenske klasike Franko Luin na Švedskem: http://www.omnibus.se/beseda/.
Literatura:
Miran Hladnik: Elektronski literarnovedni viri in računalniško pisanje. JiS XL/7 (1995). 243–54. Http://www.ijs.si/lit/pis_vir.html.
David Green (ur.): Community calendar. [Koledar mednarodnih konferenc o elektronski komunikaciji.] 9. dec. 2001. Http://www.ninch.org/CALENDAR/2002.html.
Roman Leibov: Russian studies on the web (R_L LIST) [Seznam slavistik po svetu]. 1996, 1999. Http://ash.swarthmore.edu/slavic/rusweb.html#L. 9. dec. 2001.
Tomaž Erjavec: Računalniške zbirke besedil. JiS XLII/2–3 (1996/97). 81–95.
James Campbell (ur.): Electronic text collections in Western European literature. 4 August, 1997. Http://www.lib.virginia.edu/wess/etexts.html. 30. jan. 2001. 9. dec. 2001.
John Kirriemuir (ur.): D-Lib magazine: The magazine of digital library research. 25. mar. 1997. Http://ukoln.ac.uk/dlib/dlib.html. 29. apr. 1999. 9. dec. 2001.
Charles W. Bailey, ml. (ur.): Scholarly Electronic Publishing Bibliography. http://info.lib.uh.edu/sepb/sepb.html. 24. 10. 2001.
Nadaljevanje
To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco