Miran Hladnik Praktični spisovnik ali Šola strokovnega ubesedovanja: Vademekum za študente slovenske književnosti, zlasti za predmet Uvod v študij slovenske književnosti Kazalo knjige

Branje Izpisovanje in zapiski Izdelava svoje bibliografske zbirke

Ker sem že nekajkrat vzel v misel biologe, naj se to zgodi še enkrat. Kar sta zanj miška in voluhar, to je za slovenista leposlovna knjiga oziroma leposlovni tekst. Brati je treba vsaj polovico svojega delovnega časa, to pomeni (če pripišemo polovico delovnega časa drugemu predmetu, pri katerem pričakujemo tudi precej ukvarjanja s knjigami) 10 ur na teden ali kakšno uro in pol na dan. Polovica tega gre za primarno literaturo ali leposlovje, druga polovica pa za to, kar je bilo o tej literaturi napisanega, to je za kritike, razprave, literarno zgodovino in teorijo. Časa si študent ne more in noče organizirati kot vojak, droben del dneva bi bilo pa vendar dobro imeti v računu za lepo knjigo, sicer se obeta pred izpiti ob koncu semestra neobvladljiva stiska. Branje je dokazano pomembnejše od poslušanja, torej pomembnejše od predavanj, saj skozi branje dobimo kar polovico vseh informacij, skozi poslušanje pa le 35 %, če pustimo tokrat tipanje (10 %) in vohanje (5 %) ob strani. Zato je zelo važno, kako so knjige napisane. Bolj od tipa in velikosti črk, formata berila in tipa papirja je važen stil in še bolj vsebina. Pri stilu je najpomembnejši element razumljivost besedja, za tem preglednost stavčne strukture (pomni: če že dolge stavke, potem pregledno razčlenjene!). Neverjetno veliko vlogo imata glede na ameriške empirične meritve (William S. Gray in B. E. Leary, What makes a book readable, The University of Chicago Press, 1935) naslov in razčlenjenost besedila na odstavke. Od vsebinskih elementov je odločilnega pomena za berljivost izbira teme.

Seveda je z uro in pol na dan mišljeno le obvezno študijsko berilo, našteto v študijskem programu; ob tem bo stvar profesionalnega ponosa in splošne kulturne razgledanosti, koliko časa na dan bomo listali še po literarni kritiki (v Književnih listih Dela), po svežih literarnih tekstih (v Sodobnosti, Literaturi, Dialogih), na katere revije se bomo celo naročili ali katere bomo nadlegovali s svojimi izvirnimi prispevki take ali drugačne vrste. Vseh knjižnih novitet v rednem študiju nikakor ne bo mogoče obravnavati, čeprav ima slovenist v primerjavi s kakšnim anglistom ali nemcistom relativno srečo, saj je področje njegovega strokovnega interesa vsaj bibliografsko dokaj obvladljivo. Tudi zunaj študija se vsega ne bo dalo prebrati, lahko pa se o novih izidih informiramo. Tako da postanemo pred knjigarno, preletimo časopisne rubrike z novostmi iz tiskarn, se naročimo na sezname knjižnih novitet v knjižnicah, preberemo knjižne napovedi in kritike. Široko razgledovanje po svetu literature, naj zadeva avtorje, kritike ali zgodovinarje, je najboljša pot za pridobivanje bralske kompetence. Preprosteje rečeno: šele ko poznamo okoliščine (kontekst) literarnega sporočila, ga moremo ustrezno razumeti in interpretirati.

Ostanimo pri preprostih dejstvih: ob prvem valu polemik Slovencev z jugoslovansko armado v 90. letih 20. stoletja se je med pismi bralcev pojavilo pismo "jugoslovansko" nastrojenega bralca, ki je od slovenskih vrhunskih športnikov zahteval, da preživijo svoj vojaški rok brez treninga, brez privilegijev, skratka enako kot vsi drugi. Pismo je vzbudilo val poštenega ogorčenja, ker vključeni v polemiko niso poznali imena spornega diskutanta, pisatelja Franja Frančiča, ki se je v svoji literaturi vseskozi protivojaško opredeljeval in se izognil služenju vojaškega roka. Njegovo pismo so vzeli zares in zaradi svoje bralske nekompetence nasedli provokativnosti teksta ter spregledali njegovo fiktivnost oziroma "literarnost". Redno berilo nas legitimira za sodelovanje in užitek na literarni sceni ali z izrazom iz empirične literarne vede: v sistemu literature. Ko je bralec v, je možnost komunikacijskega nesporazuma med njim in avtorjem zmanjšana na minimum. Bralec se tedaj hitreje orientira. Ko prebere ime avtorja, ki ga pozna, mu je že približno jasno, kaj lahko v tekstu pričakuje; ko vidi, pri kateri založbi je objavil, se stvar razjasni še bolj: drugačni so žanri pri Prešernovi družbi, drugačni pri Prekmurskem tisku in spet nekaj svojega pri Alephu. Kraj in letnica izida sta mu signal za stilno uvrstitev teksta, skratka, razgledani bralec ima od besedila več.

Kje vse naletimo na leposlovje? Reprezentativni literarni mesečnik je Sodobnost (1963–). Nekaj mlajšega datuma je Literatura (1989–; http://www.kud-fp.si/retina/umetnost/literatura/), naslednici literarnega dela revije Problemi (1962–). Za geografsko ravnotežje skrbijo mariborski Dialogi (1965–), koroška "revija za leposlovje in kulturo" Odsevanja (1979–), koprska Fontana: Revija za književnost in kulturo (1986–), ilirskobistriške Stopinje (1983–2000). Apokalipsa ima podnaslov Revija za preboj v živo kulturo (1994–; http://www2.arnes.si/~ljapokal1/), Revija Srp: Svoboda, Resnica, Pogum (1993–) se je odpovedala šumevcem in objavlja chlanke v nekakshni posodobljeni bohorichici. Objava v Mentorju (1978–) je vstopnica na slovenski literarni Parnas. Dolg staž ima emigrantska revija Meddobje iz Buenos Airesa (1954–), leta 2002 pa je začela izhajati revija za kulturo Balkanis. Vrsta nekdaj pomembnih literarnih ali vsaj zanimivih revij ne izhaja več: idrijske Kaplje (1966–72), Prostor in čas (1969–74), tržaški reviji Most (1964–88) in Zaliv (1966–90), celovško Mladje (1960–1991), Nova Atlantida (ta je v letih 1994–98 zamenjala več podnaslovov: Gorenjska revija, Revija za umetnost in kulturo in Revija za alternativno umetnost in kulturo), študentski Cimet: Literarna začimba (1994–97). Slovensko literaturo v drugih jezikih objavi revija Litterae Slovenicae (1991–), ki nadaljuje nekdanjo Le livre slovène (1963–90), Maska (1985–) je revija za gledališče, ni pa odveč pogledati kdaj pa kdaj še v gledališke liste SNG, Mariborskega narodnega gledališča in Tržaškega stalnega gledališča. Revije se razlikujejo med seboj ne le po tipu literature, ki jo objavljajo, ampak tudi po njenem deležu v razmerju do kulturne in politične esejistike. Ta prevladuje v Novi reviji (1982/83–), Primorskih srečanjih (1977–), Celovškem zvonu (1983–98) in njegovem nasledniku Zvonu (1998–), Tribuni, (1951–), tržaški Mladiki (1957–) in goriških Pretokih (1993–98). Mariborska Locutio (1998–) je prva literarna revija, ki živi samo na internetu: http://come.to/Locutio. Mačehovsko imenujmo na koncu tega nepopolnega seznama literarna glasila študentov slovenistike, ki živijo in umirajo pod različnimi naslovi in v odvisnosti od literarnega potenciala vsakokratne generacije.

Orientacijo po kvalitetnejših knjižnih leposlovnih naslovih nam lajšajo literarne nagrade. Slovenski književnik lahko dobi Prešernovo nagrado ali nagrado Prešernovega sklada. Poeti z objavljeno pesniško zbirko se potezajo za Jenkovo nagrado, ki jo podeljujo v Kranju, ali za Veronikino, ki jo daje Celje, kake štiri desetnije slovenskih romanov se vsako leto postavlja v vrsto za nagrado kresnik. Najboljši esejist dobi Rožančevo nagrado, najboljše mladinsko delo je nagrajeno z večernico, na vsakoletnem knjižnem sejmu podeljujejo nagrado za najboljši književni prvenec, dramatiko pokriva Grumova nagrada, za literarno kritiko je Stritarjeva, obstaja pa še vrsta drugih nagrad za kulturno, umetniško, prevajalsko, novinarsko delo itd. Ritual literarnega nagrajevanja utrjuje distanco do rekreativne in komercialne funkcije tega medija. Literarna dela z utrjenim renomejem nazadnje naselijo strani antologij in čitank.

Od strokovne periodike se ne bo mogoče izogniti rednemu spremljanju Slavistične revije (1948–), ki izide štirikrat letno in večkrat objavlja razprave profesorjev, ki so nastale za seminar in do neke mere nadomeščajo zapiske. Sem in tja najdejo pot v SR najboljše od študentovskih diplomskih nalog. Po tradiciji je slovenist naročen na tanjši Jezik in slovstvo (1955/56–), ki izide osemkrat med šolskim letom in ima poudarek na načinu, kako raziskave prenesti v šolski pouk, z drugo besedo – v didaktiki literature in jezika. Še bolj praktično je zastavljena Slovenščina v šoli (1996–). Knjižničarji oddelčne knjižnice so v JiS-u objavljali letno slovenistično bibliografijo. "Debatni list" Slava (1987–; 2 številki letno) je improviziran prostor za alternativne slovenistične objave; na začetku je bil zatočišče asistentske generacije, ki se je do danes postarala v učitelje. Slava je odprta sodelovanju ambicioznih študentov, najsi bo v obliki udeležbe v debatnem krožku, ki je bil včasih podlaga objavam, ali v obliki samostojnih prispevkov.

Ker se je primerjalna književnost inštitucionalno izvila iz slavistike, ni presenetljivo, da so slovenistične teme še danes v veliki meri gradivo komparativističnim objavam v reviji Primerjalna književnost (1978–; dvakrat letno), podobno velja za germanistične objave v reviji Acta neophilologica (1968–; en zvezek letno). Relativno poceni se je naročiti na ameriško Slovene Studies (1979–; dve številki na leto), za študij otroške in mladinske književnosti je nepogrešljiva mariborska Otrok in knjiga (1975–; prav tako dvakrat letno). V Szombathelyju izdajajo revijo Studia Slavica Savariensia (1992–), vendar jo zadnja leta namesto na ljubljansko pošiljajo na mariborsko slavistiko; revija ima tudi slovenski podnaslov "časopis za jezikoslovje in literarne vede". Keria: Studia Latina et Graeca (1999–; http://www.ff.uni-lj.si/klasfilol/keria.html) je glasilo slovenskih klasičnih filologov, Delta (1995–) pa je revija za ženske študije in feministično teorijo (http://www.revija-delta.net/). Sprotne ocene domače literarne produkcije, občasno tudi znanstvenih knjig o literaturi, bomo poiskali v dnevnem tisku – v Književnih listih Dela (http://www.delo.si/), Dnevniku (http://www.dnevnik.si/), v Večeru (http://www.vecer.com/), v Primorskem dnevniku (http://www.primorski.it/) –, v ustreznih rubrikah revij (Mladina; http://www.mladina.si/) in seveda v drobnem tisku že naštetih literarnih revij. Seznam spletnih verzij časnikov in časopisov je v Mat'kurjinem imeniku: Družba in mediji, Revije in časopisi.

Bilo bi naravnost incestoidno, če bi se pri naštevanju omejevali le na slovenistično tematiko. Slovenske strokovne knjižnice dobivajo ali naročajo tudi neslovenske literarnovedne časopise. V slavistični knjižnici ljubljanske OHK je seznam tuje periodike, ki redno prihaja, razobešen na vidnem mestu. Med naštetimi je zagrebška Umjetnost riječi (1957–), po lepih tematskih številkah je bil znan sarajevski Izraz (1957–91). Od svetovne slavistične periodike, ki je v večini rusistično orientirana, za vzorec naslednji seznam: slovaške Slovenská literatúra (1954–), Slavica slovaca (1966–), Slovenské pohl'ady (1881–), češka Slavia, časopis za slovansko filologijo (1922–), poljski reviji Pamiętnik Słowiański (1951–) in Pamiętnik literacki (Wrocław, 1910–), nemške Zeitschrift für Slawistik (Berlin, 1956–), Zeitschrift für slavische Philologie (Heidelberg, 1950–) in Die Welt der Slaven (München, 1956–), avstrijska Wiener slawistisches Jahrbuch (1955–), italijanska Europa orientalis (Salerno, 1982–), francoska Revue des études Slaves (1921–), amsterdamska Russian literature (1964–), danska Scando-Slavica (Kobenhavn, 1955–). V neslavističnih literarnovednih revijah bomo našli kaj metodološko koristnega. Dobra je angleška Poetics (1971–); njene letnike med 1981 in 1992 imajo na oddelku za primerjalno književnost. Prav tam dobimo tudi LiLi (Zeitschrift für Literaturwissenschaft und Linguistik, 1970–; na slavistiki je bila zaradi finančnih stisk odpovedana). Zavrgli ne bomo tudi informacij v revijah Text (1985–; dostopna na SAZU), Poetics today (1989–) in v interdisciplinarni Cognitive science (1977–) – obe v NUK-u. Samo v elektronski obliki je CLCWeb (Comparative Literature Literature and Culture: A WWWeb Journal): http://clcwebjournal.lib.purdue.edu/. Dobro – ni da bi se izgubljali v prebiranju naštete periodike, vedeti pa moramo zanjo takrat, ko naletimo na problem, za katerega nam manjka teoretične literature ali vzorcev, kako se dela lotiti.

V humanistično izobrazbo sodi, da si na svete čase ogledamo kazalo periodike sosednjih strok: zgodovinarskih Zgodovinskega časopisa in Kronike, Glasnika etnološkega društva, o slovenski literaturi se znajo razpisati celo v Zborniku ljubljanske šole za arhitekturo in v Glasniku Slovenske matice. Od elektronskih tujih revij omenimo Postmodern Culture (http://www.iath.virginia.edu/pmc/contents.all.html), American Scientist (http://www.sigmaxi.org/amsci/amsci.html), Journal of electronic publishing (http://www.press.umich.edu/jep/).

Kar je bilo svetovano za prebiranje leposlovja, velja tudi za prebiranje strokovne literature. Pred pravim branjem se seznanimo z okoliščinami: poleg naštetih obtekstnih elementov usmerjajo branje naslov, kazalo knjige, opombe pod črto ali na koncu razprave, prav tam citirana strokovna literatura, predgovor, kratko listanje po avtorskem ali stvarnem kazalu na koncu knjige. Ko se približno orientiramo, se lotimo preletavajočega ali diagonalnega branja – za eno stran si vzamemo nekaj sekund. V oči padejo pri takem branju posamezni termini, naslovi, osebe, sheme, tabele, preglednice in po desetih minutah že vemo, katerih delov teksta se bo treba lotiti z vso natančnostjo in jih zares prebrati. Iz literarne zgodovine bomo izbrali samo poglavja, ki nas zanimajo, iz monografije o Kranjcu npr. le tiste dele, kjer je govor o ženski. Ko knjigo prelistavamo, si strani, kjer pade v oko slučajno kakšen uporaben podatek, zaznamujemo s svinčnikom.

Beremo torej na dva načina: povzemajoče in selektivno. Prvo branje je usmerjeno k poznavanju dela v grobih obrisih in v celoti, drugo se koncentrira le na posamezni problem. Povzemajoče beremo literarna dela, kadar jih imamo prvič v rokah, pa tudi razprave, kadar želimo o njih le površno informacijo. Selektivno beremo v glavnem iz obsežnih strokovnih knjig, iz katerih bomo kaj uporabili za svoje delo ali jih bomo morali natančno komentirati na izpitu, in literarne tekste, kadar so predmet naše samostojne analize.

Študijsko branje je branje s svinčnikom. To velja tako za leposlovje kot za strokovne tekste. V svoji knjigi podčrtamo ali ob robu označimo pomembne (ali tudi sporne) izjave, dele, ki jih želimo citirati, in podobno. Za vsak namen si je mogoče določiti poseben simbol: K za kopija, C za citiranje, križec ali vprašaj za sporno tezo, klicaj za pomembno misel, puščico za povezavo med odstavki ... Odstavke opremimo s podnaslovčki ali z gesli ob robu ipd. Pri izposojeni knjigi pripombe raje zapisujemo direktno v stroj ali na liste, skupaj z navedbo strani, da ne bi bilo treba kasneje radirati. Teze formuliramo v celih stavkih in ne le z gesli. Zelo pomembne dele tekstov, posebno če so daljši, nima smisla prepisovati v zvezek za kasnejše citiranje, ampak si priskrbimo njihovo fotokopijo ali napravimo digitalno kopijo z optičnim čitalnikom oziroma s fotoaparatom. Ne pozabiti takoj natančno označiti, od kod je kopija in čemu je namenjena. Nobene škode ni, če napravimo zraven še kopijo naslovne strani revije ali knjige, kolofona in kazala. Kopije, zlasti kadar grozi, da jih bo veliko, vpnimo v mapo in jo opremimo s kazalom.

Tekste za reprodukcijo na izpitu bomo prebrali enkrat, tekste, ki so podlaga samostojnemu referatu ali diplomski nalogi, vsaj dvakrat. Pri drugem branju preverimo teze, ki so se nam oblikovale prej. Ker je prvo branje pripovedne proze obremenjeno s pozornostjo do zgodbe, šele drugo branje ponavadi odkrije zanimivosti nezgodbenih plasti teksta.

Isto berilo je običajno obvezno za ves razred. In ker prav gotovo to ni učbenik v zadostnem številu izvodov, se bo treba branja lotiti dovolj zgodaj. Pri kratkih člankih prihrani mrzlično iskanje po knjižnicah pravočasno narejena fotokopija, pri klasikih rešujejo v stiski kakšne popularne izdaje, sicer za resno znanstveno delo nepriporočljive. Odrešiti nas zna tudi kakšna manj obiskovana regionalna knjižnica. In končno – nič ne pomaga –, če je knjiga študijski pripomoček kar za celo leto ali celo za dlje in ne le za en referat, potem je treba sprejeti pogumno odločitev in drago knjigo kupiti.

Ker so knjige na Slovenskem tržno blago, niso poceni. Nekatere subvencionirane fakultetne izdaje vendarle dobimo za zmernejšo ceno (http://www.ff.uni-lj.si/ucbeniki/). Nekaj cenejše utegnejo biti knjige v velikih nakladah (med katerimi seveda ni veliko literarnozgodovinskih, kvečjemu kakšen literarni klasik). Varčevati se da tako, da z nakupom počakamo do slovenskega knjižnega sejma v Ljubljani, ko se knjige prodajajo s popustom, ali pa če postanemo člani kakega društva ali knjižnega kluba, ki nam obljublja popust pri nakupu (Krtov, Slovenske matice, Knjižnega centra Cankarjeve založbe, Slavističnega društva ...). Avtorji imajo običajno 20 do 25 % popusta, če kupijo od založbe svojo lastno knjigo. Kadar je to knjiga, ki jo bo potreboval cel razred za izpit in je njen avtor predavatelj, se mu splača predlagati skupinski nakup – če ga seveda ne vežejo pogodbena določila. Zbranih naročil bosta vesela tako založba kot avtor, študent pa bo vesel cenejše knjige. Sem in tja zaidemo v antikvariat, kjer slučajno za zmerne denarje prodajajo ravno to, kar trenutno krvavo potrebujemo.

Slovenske znanstvene knjige s področja humanistike izhajajo pri Slovenski matici (ta občasno organizira tudi literarnozgodovinske simpozije), pri Znanstvenem inštitutu Filozofske fakultete, pri Studii humanitatis, pri Slavističnem društvu (v Mariboru v zbirki Zora, v Ljubljani v Slavistični knjižnici) in pri ZRC SAZU. Regionalne založbe so rade izdajale knjige, ki so obravnavale regionalne avtorje: o Kranjcu Pomurska založba, o Kosovelu Založništvo tržaškega tiska, o Prežihu koroška Drava, o Cankarju seveda Cankarjeva založba. Izrecno skrbi za humanistični znanstveni tisk SAZU v zborniku Razprave (=Dissertationes).

Kakor se razvija ekonomski položaj slovenske knjige, se dozdeva, da bo tudi v naši stroki vedno več samozaložništva. Sodobna tehnika elektronske priprave besedila do končne oblike, zrele za tisk, nagovarja avtorje, da publikacije v majhnih nakladah, svojčas znane kot skripta, pripravijo za študente v bolj profesionalni, knjigi podobni obliki.

V večjih knjigarnah se pred nakupom orientiramo po mednarodnih knjigotrških katalogih, ki so nam dostopni s knjigarniških terminalov. Vedno pogosteje naročamo knjige preko interneta, domače npr. na http://www.slo-knjiga.si/knjigarna/ ali na spletnih straneh založbe, ki jo je izdala, tuje pa na http://www.amazon.com.

Naloge:

V knjigarnah in knjižnicah poišči in naštej še druge, pred nedavnim ustanovljene literarne revije, na prvem mestu seveda literarno revijo svoje regije.

Oglej si seznam antologij, almanahov in literarnih časopisov v leksikonu CZ Slovenska književnost, 1996², 542–72.

Iz Cobissa iztisni naslove literarnovednih knjig v mariborski zbirki Zora.

Z interneta snemi preizkusni program za hitro branje, npr. rapidr.zip, in preveri svoje bralske sposobnosti.

Literatura:

Knjiga in bralci, 1–4. Ljubljana: različne založbe, 1974–99. [Avtorji so bili Gregor Kocijan, Martin Žnideršič in Darka Podmenik.]

Darka Podmenik: Branje in kupovanje knjig v Sloveniji: Poročilo o rezultatih javnomnenjske poizvedbe. Ljubljana: Kulturna skupnost Slovenije, 1983 (Študije in gradiva, 18). Sign. v SK: D 370/18.

Izpisovanje in zapiski

Podčrtavanju sledi ali ga že od vsega začetka nadomesti izpisovanje. Smo že tako daleč, da lahko naročim izpisovanje neposredno v stroj? Ko beremo knjigo doma, so vse druge poti slabše. Učbeniki strokovnega pisanja so v času, ko zapiski v računalnik še niso bili običajni, vztrajali pri zahtevi, da se piše samo na eno stran formata A4, vendar se zdi, da bo v redu tudi linearno izpisovanje v zvezek, ki ima spredaj dve strani rezervirani za kazalo prebranega. Res da je treba s papirjem v našem onesnaženem svetu varčno – zato bomo pisali po obeh straneh lista –, pretiravati pa vendar ni treba. Besedilo naj "diha", da se v njem znajdemo, da lahko po potrebi kaj dopišemo ali popravimo. Ne stiskati izpiskov v formo, ki po obliki spominja na "plonklistke". Pri izpisovanju besedila za kasnejše citiranje v oglatem oklepaju zaznamujmo mesto, kjer se tekst preseli z ene strani na drugo:

Str. 60: "V skladu s teorijo o popolni (najbrž tudi intelektualni in izobrazbeni) enakosti bralcev ter s [str. 61:] politično uravnilovko je prevladalo mnenje o potrebi ene in enotne literature."

Avtor je obenem trdil, da "je prevladalo mnenje o potrebi ene in enotne literature" (str. 61).

Literarni zgodovinar bo za zapiske odprl v računalniku dva direktorija (fascikla, mapi). V enega bo spravljal obnove prebranih literarnih del, v drugega pa izpiske iz strokovnega berila in zapiske o njem. Izpiski naj ne bodo predolgi, v tem primeru bi bilo bolje tekst kar kopirati. Ne pozabiti na natančne bibliografske podatke izpisovane knjige – za površnost smo kaznovani s ponovnim iskanjem knjige in dotičnih strani. Če so po krivdi težko napisane knjige ali neugodnih pogojev pri branju zapiski slabi in nerazumljivi, jih takoj prepišimo in uredimo, dokler je prebrano še v spominu. Pisno fiksiranje je pomembno zato, ker jih edino tako ohranimo za kasnejšo uporabo: kar tri četrtine informacij v našem svetu je pisnih.

Zapisovanje v računalnik olajša orientacijo med zapiski – poskrbeti moramo le za dovolj pomenljive in pregledne naslove datotek in fasciklov. Več uredniške pozornosti zahtevajo rokopisni zapiski. Vse obsežno izpisovanje ne pomaga prav nič, če zapiskov kasneje v gori popisanih listov ne moremo najti. Zato je bistveno že od vsega začetka sproti oblikovati kazalo. V zvezkih ali v mapi naj bo kazalo na začetku ali na koncu. V ta namen morajo biti listi paginirani:

Gesla za prip. prozo v stvarnem katalogu NUK-a	str.	1
Bibliografija del o povesti iz kataloga v NUK-u		3
K. Nemec, Problemi teorije novele		7
M. Solar, Teorija novele		10
S. Lasić, Problemi narativne strukture		15

J. Sket, Žrtva ljubosumnosti	str.	2
F. Jaklič, O ta testament!		3
R. Murnik, Matajev Matija		6
I. Cankar, Sosed Luka		7

Sonja Pečjak: Osnove psihologije branja: spiralni model kot oblika razvijanja bralnih sposobnosti učencev. ZIFF, 1999 (Razprave Filozofske fakultete).

Vid Pečjak: Hitro in uspešno branje. Ljubljana: SZ, 1994².

Jurij Jug: Tehnike branja. Kranj: Moderna organizacija, 1986. Sign. v NUK-u: 371271.

— — Tehnike pisanja in beleženja. Kranj: Moderna organizacija, 1986. Sign. v NUK-u: 377777.

Izdelava svoje bibliografske zbirke

Prostor za zapisovanje pri dobrih programih (naj naredim na tem mestu drobno reklamo za program Eva Primoža Jakopina) ni asketsko omejen na en katalogni kartonček, ampak je raztegljivo takó število polj kot njihova dolžina. Zbirko uporabljamo tako, da v iskalno okence vnesemo iskanega avtorja ali naslov iskanega dela ali letnico izida, pravzaprav kar koli od teksta v zapisu. V štirih letih študija smo si izpisali na primer 500 naslovov strokovnih člankov in knjig različne literarnozgodovinske in jezikoslovne vsebine. Za diplomsko nalogo si želimo izbrati kaj o noveli in z iskalnim izrazom novel bomo v hipu zbrali vse zapiske, v katerih so bile natipkane besede novela, novele, novelski, novelistična ... Katalog prebranega leposlovja ima lahko takole obliko:

1. AVTOR:
2. NASLOV:
3. PODNASLOV:
4. ZBORNIK/ČASOPIS:
5. KRAJ:
6. ZALOŽBA:
7. LETO:
8. ZBIRKA:
9. STRANI:
10. PONATISI/PREVODI/NAKLADA:
11. ŽANR, MOTIVI, VSEBINA:
12. NAHAJALIŠČE (SIGN.):
13. OCENE/SPREMNE BES.:
14. ZAPISKI:

Pri katalogu strokovnih knjig bo treba kakšno polje spremeniti in dodati polje za vpis ključnih besed ali deskriptorjev. Natančnejša specialna analiza večjega števila besedil bo zahtevala seveda natančnejši vprašalnik za vsak tekst posebej. Pri analizi kmečke povesti so bile npr. poleg naštetih upoštevane še rubrike psevdonim, temeljni motivi, stranski motivi, čas dogajanja, kraj dogajanja, število oseb, konstelacija oseb, motivacija, pripovedovalec, konec, pripovedni način, ideja, zgodba in kompozicija. Zaporedje rubrik lahko vsak trenutek premečemo, dodamo po potrebi kako novo ali kakšno nepotrebno zbrišemo. Internet je poln zastonjkarskih programov za izdelavo bibliografskih seznamov. Microsoftovega Accessa iz paketa Office ni treba posebej priporočati, v sili pa nam za bibliografske sezname pridejo prav tudi Wordove tabele.

Vprašanja in naloge:

Vzemi v roke novo leposlovno knjigo, nastavi uro, da bo zvonila čez deset minut, in po tem času ugotovi, a) za kateri žanr gre, b) ali je konec pozitiven ali negativen, c) katere so glavne osebe in kakšno je razmerje med njimi.

Podobno stori z novo literarnovedno knjigo ali člankom. Ugotoviti je treba a) temo in tezo članka, b) metodo analize, c) argumente za tezo.

Katere literarne in strokovne revije redno prebiraš? Naroči se na Jezik in slovstvo ter na Slavistično revijo in prebiraj Slavo.

Izdelaj katalog svoje domače slovenistične knjižnice.

Porabi nekaj dni za orientiranje po starih letnikih strokovne periodike. Naslove iz Slavistične revije in Jezika in slovstva, ki te zanimajo, vnesi v svoj katalog strokovne literature.

Nadaljevanje
To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco