Miran Hladnik Praktični spisovnik ali Šola strokovnega ubesedovanja: Vademekum za študente slovenske književnosti, zlasti za predmet Uvod v študij slovenske književnosti Kazalo knjige

Ustvarjalno pisanje

V imenu sodobnega pragmatizma se sodobna literarna veda prekrščuje v uporabno literarno vedo, torej znanost, ki ji ni le za ugotavljanje zakonitosti svojega predmeta, ampak misli tudi na to, kako reševati praktične probleme življenja, kako razvijati praktične vrednosti, kakršne so porast znanja, emancipacija, demistificiranje, kreativnost, ekonomska korist itd. Ker pragmatizem vzgaja v prepričanju, da se je vsega mogoče priučiti, in ker na drugih univerzah cvetijo pisateljske delavnice ali šole kreativnega (ustvarjalnega) pisanja, bo treba ublažiti naše uvodno razlikovanje med golim teoretizmom znanosti in umetnostno prakso ter tudi na slovenistiki ponuditi seminar ustvarjalnega pisanja enakopravno z drugimi predmeti. Za plačilo jih organizirajo kolegi komparativisti. Kakor se že iz načelnih pomislekov upiramo takemu "prostituiranju" stroke, ubežati mu ne bo mogoče, ker v pogojih svobodnega kulturnega trga pač povpraševanje določa status stroki in ji zagotavlja ali ogroža eksistenco.

Kakršna koli je že utemeljitev kreativnega pisanja na univerzi (s stališča literarne vede je seveda najbolj všečna tista, ki skozi samostojno pisanje vidi priložnost za boljše razumevanje kreativnega procesa), pouk pisanja nikakor ne more biti ločen od drugih literarnovednih znanj. Če stvar popreprostimo: pisateljskega seminarja se udeležimo zato, ker bi radi oblikovali neko vsebino, ki nam ne da miru. Zato pa je treba najprej vedeti, kakšne oblike so na voljo. Izbrati je treba najprej med verzom in prozo, potem pa med dramsko, pripovedno ali lirsko formo, pa še ni dovolj natančno: odločiti se je treba med sonetom in svobodnim verzom ali med črtico in romanom, med detektivko in znanstveno fantastiko ... Za poznavanje repertoarja oblik je nujno treba poznati literarno teorijo, ki je tako obvezni uvod v kreativno pisanje. Če nam nobena od ponujenih oblik ni všeč, se je še vedno mogoče odločiti za nekaj vmesnega ali čisto čisto svojega, vendar je pri tem velika nevarnost, da nastane nekaj "brezobličnega" in podobnega tistemu, kar se je v srednješolskem pisanju prodajalo pod firmo prostega spisa: diletantskega, začetniškega, amaterskega. Izbira v literarni teoriji zakodirane oblike je prvi korak k literarni verziranosti, zaradi katere smo se sploh začeli zanimati za pisateljski seminar. Recimo da je odločitev padla v korist kriminalne zgodbe. Zdaj se je treba spoznati z njeno strukturo in v ta namen najprej študiozno prebrati nekaj besedil tega žanra.

Glavni ustvarjalni vadbeni postopki so:

• vstavitev nove osebe v dani tekst in sprememba poteka zgodbe glede nanjo,
• spreminjanje besedila glede na drugačnega naslovnika, glede na drugačnega fingiranega pripovedovalca, glede na drugačen zvrstni, vrstni ali žanrski okvir, glede na drugačen časovni okvir,
• dopisovanje nedokončanega teksta,
• sestavljanje teksta iz danih elementov (oseb, konca, ideje),
• parodiranje danega teksta ali sloga.

Naslednje naloge seveda ne morejo nadomestiti družabnosti pisateljske delavnice (končno gre v prvi vrsti prav za to, da še neuveljavljeni pisatelj dobi publiko, kajne), so ji pa lahko spodbuda. Delavnica bi bila brez možnosti objave ustvarjenih besedil žalosten predlog. Slovenistični pisateljski vajenec naj pripravi svoja besedila za objavo v spletu, v svojem študentskem literarnem glasilu ali v reviji Mentor.

Vaje in naloge:

Preberi pravljico o Rdeči kapici in izpiši iz nje vse delujoče osebe. Zgodbo bomo prepisali v kak drug žanr (npr. ljubezensko zgodbo, "kakršno piše življenje"), zato določi tem osebam izbranemu žanru ustrezne funkcije in imena ter na novo napiši zgodbo. Za pravila ljubezenske zgodbe posezi po lastni bralski izkušnji ali prelistaj v knjižnici dosegljivo literaturo na to temo (gesla: ženski roman, love story, ljubavna povest ...). Priporočljivo je skupinsko pisanje. Sledi naj primerjalna analiza: kaj vse je bilo treba spremeniti, da je zgodba postala moderna; kaj je ostalo?

V skupini sestavite kriminalno zgodbo tako, da vsak udeleženec pove in zapiše nov stavek.

Parodiraj zgodbo Krsta pri Savici.

Vzemi po eno poglavje iz poljubnih treh proznih del na http://www.ijs.si/lit/leposl.html tako, da bo prvo iz začetka, drugo nekje iz srede in zadnje s konca, in iz njih napravi novo besedilo. Da bo besedilo dobilo smisel, bo treba poenotiti imena nastopajočih oseb, zgladiti stike med poglavji in še kaj. Popiši svoje posege in komentiraj.

Sestavi tekst, v katerem bodo svoje mesto našli sledeči elementi: izgubljena denarnica z dokumenti, avtoštop, mali oglasi, nesreča v hribih, misel na smrt, starši (ni nujno, da v tem zaporedju).

Stilno prepiši prvo stran Jurčičevega Sosedovega sinu tako, da bo nastalo sodobno besedilo. Kateri postopki so bili za to nujni?

Posodobi isto besedilo tudi vsebinsko, kakor da bi bilo iz današnjega časa.

Sestavi snemalno knjigo za isto besedilo; pozornost gre osebam, dogajališču in dialogom.

Prestavi v prozo Jenkov humoristični ep Ognjeplamtič.

S stilnimi spremembami poskrbi, da bosta prvi dve strani Lipuševega besedila Odstranitev moje vasi (Celovec: Drava; Trst: ZTT, 1983) postali realistično besedilo 19. stoletja. Kaj je bilo treba spremeniti?

Insceniraj povzetek Jenkove humoreske Tilka, ki ga je za Poglavitna dela slovenske književnosti (Maribor: Obzorja) napravil Stanko Janež. Uporabi tam citirane dele dialoga.

Dialogiziraj enega izmed svojih dnevniških (občutenjskih) zapiskov.

Na tri strani razširi notico iz Delove Črne kronike; enkrat tako, kot da bi pripovedoval otroku, drugič tako, kot če bi bil poslušalec najstnik, tretjič je poslušalec zahtevnejši in mu hočemo dopovedati globljo resnico zgodbe (npr. njeno tragično dimenzijo), četrtič posluša po valu 202 gospodinja, petič zgodbo pripovedujemo cinično, šestič humoristično, sedmič kot advokat, zdravnik ...

(Besedila pri vajah naj bodo dolga 3–10 strani.)

Literatura:

Milena Blažić: Kreativno pisanje: Priročnik vesele znanosti od besede do besedila. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo in šport, 1992². [Avtorica opozarja na deloma pozabljeno domačo tradicijo: A. Praprotnik, Prosti spisi v ljudski šoli (1864), M. Sinkovič Lichtewallner, Prosti spisi (1908), Rupel-Bajc-Kolarič-Šolarjeve slovenske čitanke in S. Trdina, Besedna umetnost.]

— — Kreativno pisanje, 1–2, in Ustvarjalno pisanje, 3. Ljubljana: MK, 1995–97. Sign. na slavistiki: LH III 22.

Miran Hladnik: Pisanje kot popoldanska obrt ali Napake slovenskega žanrskega pisanja. Šola kreativnega pisanja. Ur. Andrej Blatnik. Ljubljana: Aleph, 1990 (Zbirka Aleph, 25). 125–36; http://www.ijs.si/lit/popobrt.html.

Pisati – kako in čemu? Slava II/2 (1988). 215–21.

Aleš Debeljak: Književnost in univerzitetni stil. Nova revija VI/67–68 (1987). 1921–28.

Denis Poniž, Nada Barbarič, Marjan Štrancar: Esej in šolski esej. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo in šport, 1996⁵.

Boris A. Novak: Oblike sveta: Pesmarica pesniških oblik. Ljubljana: Mladika, 1991 (Trepetlika).

— — Oblike srca: Pesmarica pesniških oblik. Ljubljana: Modrijan, 1997.

— — Stihija. Maribor: Obzorja, 1991. 55–62.

Raymond Quenau: Vaje v slogu. Ljubljana: CZ, 1981 (Bela krizantema). Sign. v SK: C 4283.

Nadaljevanje
To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco