Miran Hladnik Praktični spisovnik ali Šola strokovnega ubesedovanja: Vademekum za študente slovenske književnosti, zlasti za predmet Uvod v študij slovenske književnosti Kazalo knjige

Oblike strokovnega pisanja

• Povzetek
• Zapisnik
• Referat
  • Kako se lotiti dela
  • Javna predstavitev referata
• Diplomska naloga
• Kritična izdaja
• Interpretacija in analiza
• Kritika in recenzija

Povzetek

Konkretne ali dobesedne formulacije in podatki prebrane leposlovne ali strokovne knjige ne ostanejo dolgo v spominu. Povzemanje abstrahira konkretnosti in zasidra prebrano v dolgotrajnem spominu. Oblika podatkov tu ni stavčna, ampak se podatki ohranjajo v obliki labels, tj. gesel, naslovov poglavij ipd. Povzemanje se torej tiče daljših tekstov, na literarnem področju pač najbolj pripovedne proze, vprašljivo pa postane, ko se hoče lotiti kratkih, posebej lirskih besedil. Bibliografske zbirke strokovnih člankov se ne zadovoljujejo več z golim navajanjem bibliografskih podatkov, ampak zapisi vsebujejo tudi izvleček (abstract) razprave, praviloma v lingvi franki angleščini. Revije, ki želijo imeti status mednarodnosti, morajo s povzetkom opremiti vsako razpravo. Povzetek zahtevajo tudi diplomske naloge, magisteriji in doktorati povrhu v tujem jeziku.

Najintenzivnejša oblika povzemanja je določanje deskriptorjev ali ključnih besed, po katerih bo iščoči uporabnik našel članek. Deskriptorji so v strokovni literaturi nekaj podobnega kot motivi pri povzemanju pripovednih tekstov. Deskriptorje najdemo večkrat izpisane v glavi članka, od koder jih bibliografi prepišejo v kataložni opis. Deskriptorji razprave o koroški slovenski literaturi bi lahko bili takile: slovensko-nemški kulturni stiki, medregionalnost, motiv tujstva, slovenska koroška literatura, Peter Handke, Florijan Lipuš. Izbiro ključnih besed preverimo z vprašanjem, ali bi komu koristilo, če bi našel naš članek pod zamišljeno kazalko.

Osnovne postopke pri povzemanju naj ponazorijo naslednji primeri.

1. Izpuščanje ali redukcija. Cele vrste podrobnih podatkov v povzetku ni več: kakšne lase ima junak, v kakšnem letnem času pride do konflikta .... Zgled: Ker je bil jezen, je pobegnil → Pobegnil je. Izmed dveh stavkov smo se odločili za enega, ki se je zdel pomembnejši; da je prišlo do redukcije, je bilo prej potrebno izbiranje (selekcija).
2. Posplošitev ali generaliziranje. Ona je bila kmetica, njen ženin pa je bil učitelj → socialno različna ljubimca; Potem so se vsi štirje pari poročili → Konec je bil srečen; Južek je kosil, sejal, žel, oral, krmil, gnojil in okopaval → Južek je kmetoval.
3. Združevanje. Pa mu reče prvič: ..., pa mu reče drugič: ..., pa mu reče tretjič: ... → Trikrat mu je rekla: ...; Ker je bil jezen, je pobegnil → Iz jeze je pobegnil.
4. Interpretacija (konstrukcija smisla) ali preoblikovanje. Marici so se na čelu začele nabirati potne kaplje in ji polzeti dol po licih. → a) Marico je postalo strah. b) Dan je bil vroč. Natančno branje in premišljanje pri povzemanju odkrije, da skoraj vsak stavek teksta ponuja poleg dobesednega pomena tudi interpretacijski smisel. Ker je smisel odvisen od vrste okoliščin – bralčeva izobraženost in interesi, bralska izurjenost (sposobnost ugledati avtorjevo namero), starost besedila in značaj predmetnosti, ki jo opisuje (kdo danes še ve, kaj so to "butarniki" iz Tavčarjevega Cvetja v jeseni, že Tavčar je imel z njimi težave!, koliko je to en mernik ali koliko je en štefan) –, je interpretacijsko povzemanje najmanj ujemljivo v pravila. Interpretacija je naš izvirni odnos do sveta in zato človek pravzaprav ne loči med "pravim" (faktografskim) in "napačnim" (preoblikovanim) spominom, tudi one preoblikovane avtentično občuti kot prave.

Največkrat gre pri povzemanju za mešanico naštetih postopkov, ki jih ni vedno mogoče jasno ločiti med seboj. Povzemanje pripovednih besedil je običajno pozorno na dogajanje, oziroma na zgodbo (na obrat v dogajanju, na konec) kot na najpomembnejšo ravnino te zvrsti; lahko pa izpostavi tudi značaj osebe ali vrsto motiva, sporočilo (mogoče celo moralo), obliko sporočila, če so to slučajno od zgodbe pomembnejše stvari.

S povzemanjem imamo opraviti tudi pri poenostavitvi ali simplifikaciji literarnih besedil, tj. pri skrajšanih, mladini namenjenih redakcijah klasikov, vendar rezultata v tem primeru ne imenujemo povzetek, ker pod povzetkom razumemo precej krajše stvari, običajno od nekaj vrstic do nekaj strani dolge tekste, če začnemo meriti kar pri Janeževih Poglavitnih delih slovenske književnosti; Janež imenuje postopek posnemanje, rezultat pa posnetek. Dolžina povzetka je odvisna najprej od dolžine predloge, ki je povzeta, od njenega značaja in od intenzivnosti krčenja. Nobenega pravila ni, ki bi učilo, koliko stavkov originala je potrebno za en stavek povzetka. Zelo dolga besedila so močneje skrčena kot zelo kratka. Deskriptivni in refleksivni teksti se ne morejo ponašati s tako dolgimi povzetki kot fabulativno razgibana besedila.

Povzetek je lahko dolg en stavek. Takih povzetkov (To "naj bi bil [...] psihološki roman o ponesrečeni zakonski zvezi med ostarelim in v znanstvena raziskavanja zatopljenim intelektualcem in mlado, po ljubezni hrepenečo ženo" – ZSS, 4, Ljubljana: SM, 1963, 63) so literarne zgodovine polne. Povzemalni stavek je teoretično dolg lahko le eno besedo, npr.:

Gladka delovna površina, madeži na njej. Štiri izrezljane noge, predal, ki se težko izvleče.

→ Miza.

Kdor me dela, me noče. Kdor me nosi, me ne obdrži. Kdor me kupi, me ne potrebuje. In kdor me ima, ne ve za to.

→ Rakev.

(Veselja dom: Igre in razvedrila v družini, 2, Ljubljana, 1942; Slovenčeva knjižnica, 32, str. 219).

Drugi način povzemanja izhaja iz celote prebranega besedila in oblikuje povzetek glede na kasnejšo vednost, kar v prvem primeru ni bilo mogoče. Tak povzetek je preglednejši in bralcu razumljivejši, oropan pa je podatkov o kompozicijski oblikovanosti besedila, ki bralca včasih pušča v nevednosti, včasih mu postreže s kakšnimi informacijami šele proti koncu ipd. Sledeč terminologiji Kmeclove Male literarne teorije imenujmo tistega, ki odslikava strukturo pripovedi, sižejski, tistega, ki poroča o dogodkih po njihovem kronološkem zaporedju, pa fabulativni (kronološki, celostni) povzetek. Celostni ali fabulativni povzetek predpostavlja predhodno analizo in interpretacijo, kamor sodi ugotovitev glavnih motivov, osrednjega problema in njegove razrešitve. Dogodkom ne sledi v zaporedju, kot jih je postavljal pred bralca tekst, ampak oblikuje njihovo zaporedje po svoji logiki, da bi bil bralcu kar najbolj razumljiv. Zato je krajši od sižejskega in izbrali si ga bomo za referat in za seminarski nastop. Dolg naj bo pol strani, pri izredno dolgih besedilih izjemno tudi do ene strani.

Urejevalniki se hvalijo s sposobnostjo samostojnega oblikovanja povzetka (v Wordu glej Orodja, Samopovzetek). Z njihovimi negodnimi izdelki učitelja ali urednika ne bomo dražili, temveč ga bomo domislili sami. Povzetek strokovnega članka naj bo sintetičen. Odgovorí naj na naslednja vprašanja: kaj je predmet razprave, katere so raziskovalne metode, kako se glasi teza, našteje naj rezultate razprave. Izpustiti je treba ilustrativne pasaže, tj. citate, argumentacijo in ekskurze. Ker je geslo povzemanja kratkost, je moteč povzetek, ki se začenja takole: Avtor je skušal v pričujoči študiji dokazati, da je podnaslov teksta odvisen od njegove dolžine. Bolje je takole: Podnaslov teksta je odvisen od njegove dolžine. V povzetku ne analiziramo in ne opisujemo stila in kompozicije članka, ker to spada drugam. Stilno je slabo, če se pod naslovom poglavja Sočasna kritika o Ivanu Preglju tekst začne z zaimensko obliko: O tem je v literarni zgodovini najti naslednje informacije, boljše pač: Kritike Pregljevih del je literarna zgodovina obravnavala v naslednjih razpravah.

Razprave v Slavistični reviji imajo po dva povzetka. V glavi se nahaja 3–10-vrstični sinopsis ali izvleček, ki ustreza angleškemu abstract. Čisto na koncu razprave pa je do ene strani in pol dolg povzetek ali rezime, ki dobi v angleščini naslov summary, v nemščini Zusammenfassung in v ruščini rezjume. Sinopsis poroča le o rezultatih razprave, ne pa o njeni tematiki ali o metodah raziskave.

Naloge:

Napravi največ dvovrstične povzetke novel iz Tavčarjevega cikla Med gorami.

Skrči dobljene povzetke v oznako glavnega motiva (pomagaš si lahko s knjigo Elisabeth Frenzel Motive der Weltliteratur, ki našteva takele motive: ljubezen med socialno različnima, zapeljana in zapuščena deklica, sin odpusti očetu ...).

Primerjaj rezultate povzemanja s tistimi, ki so zapisani v Poglavitnih delih slovenske književnosti Stanka Janeža.

Primerjaj svoje povzetke s tistimi od kolegic. Analiziraj razlike.

Povzemi vsak odstavek Prežihove novele Vodnjak v enem stavku. Združi povzetke v dvovrstični povzetek cele novele in ga potem abstrahiraj v nekajbesedno oznako.

Povzemi Jurčičevega Desetega brata najprej v celoti, potem pa še po poglavjih. Analiziraj razlike med povzetkoma.

Sestavi povzetek, potem pa še sinopsis Ruplovega članka Vprašanje interpretiranja poezije (JiS 1983/84, 256–59).

Počasi si izdelaj katalog povzetkov za vse zanimive članke v zbornikih Obdobja, v zbornikih SSJLK, v JiS-u, v avtorskih zbornikih Franca Zadravca, Borisa Paternuja in Jožeta Pogačnika.

V oddelčni knjižnici si oglej seznam ključnih besed, po katerih poteka iskanje po diplomskih nalogah.

Opremi omenjeni Ruplov članek in vse druge povzete razprave z deskriptorji. Na koncu izdelaj seznam uporabljenih deskriptorjev in odpravi sinonime (značaj, junak, lik → literarna oseba). Če v zbirko vpisujemo le literarnovedne članke, ki se tičejo slovenske literature, potem je deskriptor "slovenska književnost" redundanten (odveč), sicer ne.

Literatura:

Miran Hladnik: Prežihov Boj na požiralniku in metodološka vprašanja analize pripovedne proze. SR XXXVI/4 (1988). 340–47. Http://www.ijs.si/lit/bojnapoz.html.

Stanko Janež: Poglavitna dela slovenske književnosti: Vsebine in označitve, 1: Pripovedna in dramska dela 1789–1986. Maribor: Obzorja, 1992⁷. [Prejšnje izdaje so znane pod naslovom Vsebine slovenskih literarnih del.]

500 dramskih zgodb: Vodnik po svetovni in domači dramatiki. Ljubljana: MK, 1997 (Cicero).

Milivoj Solar: Ideja i priča: Aspekti teorije proze. Zagreb: Znanje, 1980². 75–88 (Biblioteka itd, 65). Sign. na slavistiki: LA I 4008/65; SK: C 15542.

Zapisnik

Študent, ki je določen ali se sam oglasi za izdelavo zapisnika ali protokola, stoji pred odločitvijo, ali povzeti seminarsko dogajanje po vrsti, kakor se je odvijalo, kot dokument o dogajanju, z vsemi neumnostmi, ekskurzi in nerazumljivostmi vred in z režijskimi opombami tipa Splošni smeh v razredu – tako delo bi zahtevalo obvladanje stenografije ali magnetogramski posnetek – ali pa zapisnik razumeti kot povzetek poglavitnih rezultatov. V oglatih oklepajih ali kako drugače grafično ločeno (v bolj stisnjenih vrsticah) sme tedaj dodati tudi lastne pripombe oziroma doreči, interpretirati to, kar v uri ni bilo dovolj jasno izraženo. Priporočam slednji model. Preden zapisnik do konca pretipka, je dobro povprašati kolege, katerih imena se nahajajo v oklepajih ali pred dvopičjem pri posameznih izjavah, če so bile le-te prav razumljene, in prositi za morebitna dopolnila. Zelo lahko si predstavljam čas, ko bodo seminarski zapisniki, postavljeni na interne spletne strani, samoumevna oblika arhiviranja dogajanja v razredu. Korektno oblikovani zapisniki nadomeščajo običajno nepopolne in mestoma zmedene individualne zapiske. Stil zapisnikov naj bo nevtralen, s čim manj režijskimi opombami in raje bolj telegrafski kot raztegnjen.

Zapisnik je dolg od ene do treh strani, tehnično pa veljajo zanj enaka pravila kot za druge strokovne spise: 30–40 vrst na stran, dovolj beline na desnem in levem robu, podpis zapisnikarja ...

Diplomski seminar iz slovenske književnosti 1990/91 (predavateljica Helga Glušič)

Zapisnik 3. ure 7. 11. 1990

Tema seminarja je bila kritična presoja literarnovednih postopkov. Za primer smo analizirali razpravo Franceta Bernika Črtomir kot nacionalni mit (Sodobnost 1987, 1037-42) ...

Oglej si zapisnike debat v Slavi in povzetek diskusije v reviji Otrok in knjiga 25 (1987), 59–76.

Referat

Koncipiramo ga od samega začetka na računalniku in si tako prihranimo stroške za škarje, lepilni trak in lepilo. Študentovski referat je nekakšna vaja in preizkus v strokovnem pisanju in ni nujno prav izviren, čeprav je lepo srečati tudi ambiciozne primerke, ki preraščajo okvire tega strokovnega žanra. Mogoči sta dve obliki: obnova rezultatov predhodnih raziskav ali pa interpretacijski esej, ki popisuje lastno bralsko izkušnjo. V obširnejših referatih ali seminarskih nalogah je oboje (deskripcija tujega in lastna špekulacija) združeno. Kadar si daje opraviti z enim besedilom, se lahko pretvarja, da je recenzija na knjižnem zavihku, bodisi za založbo bodisi za nagradni natečaj, lahko se gre verzološke ali naratološke analize, filološke ali tekstnokritične analize ali pa celo po esejistično uporabi besedilo samo kot podlago za filozofično razmišljanje. Kadar pretresa več del ali avtorjev, si sme nadeti obliko literarnozgodovinskega ali leksikonskega članka, sociološke analize, ankete, intervjuja. Namen referata je dvojen: usmeriti študenta k samostojnemu intenzivnemu delu z literaturo in ga uvesti v tehniko strokovnega pisanja, ki se najlaže dokazuje s korektnimi seznami literature, opombami, citati in povzetki. Da bi obenem izpolnil oboje, je v praksi študentski referat samostojna hibridna tvorba, svoj žanr strokovnega pisanja.

Iz povedanega je že jasno, v čem se študentski referat razlikuje od srednješolskega eseja: je objektivnejši, izhaja iz podatkov in ne iz podoživljanja, daje prednost povzemanju tujega pred izražanjem lastnega, se manj opredeljuje in bolj popisuje, je napisan v strokovnem, ne pa umetnostnem jeziku, ima publicistični izraz samo, če je tako izrecno naročeno.

Naslov referata ali njegovo temo običajno ponudi učitelj, včasih si naslov oziroma problem smemo izbrati sami. Smotrno je kar na začetku zarisati skelet razpravljanja, njegove ključne probleme ali poglavja, in potem z besedilom napolnjevati skicirano ogrodje. Čeprav je pred pisanjem pogost strah, da nikoli ne bo mogoče spraviti skupaj sedem strani, kaj šele celih deset strani, besedilo hitro naraste na pretirano mero in se je treba kakšnemu poglavju razpravljanja odpovedati. Najvarneje je začeti s povzemanjem tuje učenosti o problemu, saj to sodi celo med obvezne točke resnega znanstvenega razpravljanja – gradivo zanj bomo prepisali iz zapiskov, izpiskov in fotokopij. Ob tem se bodo sami od sebe odprli problemi, ki jih bomo v drugem delu skušali samostojno razrešiti. Bibliografske podatke, ki jih pri pisanju ni bilo pri roki, vnesemo v tekst kasneje. Tedaj marsikaj preformuliramo, prestavimo, izpustimo, dodamo ... Pri referatih, če le niso krajši od desetih strani, je v navadi naslov na posebnem listu, referati za objavo imajo naslov kar na prvi strani besedila, tudi če so daljši.

V seminarju so mogoče tudi skupinske naloge (3–5 članov skupine). Vsak član skupine predstavi po eno poglavje izbrane teme, ki bi bila za enega referenta preširoka. Vsak član skupine nosi enako odgovornost, eden pa prevzame še dolžnost izdelati kratko skupno zaključno poročilo. Neke vrste skupinsko delo razvije seminar, ki si izbere metodološko enolično temo, npr. formalizirano analizo novel v novelistični zbirki, literarnih delih enega avtorja ali kritičnega pisanja določenega obdobja. Strogo po anketi ali vprašalniku vodeno seminarsko delo sicer prinese zanimive rezultate, grozi pa mu, da postane dolgočasno, zato mora pristati na občasne ekskurze.

Najmanj, kar se od udeležencev v seminarju pričakuje, je, da preberejo tekste, ki so vir referata. Samo na ta način lahko sploh razumejo, o čem govori referent, in se vključijo v debato. Optimalna je deset- do petnajstglava publika. Če je v razredu premajhno število seminaristov, so hitro preveč obremenjeni, če jih je več, se ne čutijo več toliko zavezane sodelovanju. Lepo bi bilo, če bi se vsak udeleženec seminarja od začetka primoral vsaj k eni kratki repliki v uri. Oglasi se lahko z vprašanjem, z oceno nastopa, s kritičnimi pripombami. Oglašanje vzgaja v javnem nastopanju in premaguje strah ter tremo. V razgreti debati je treba paziti, da ne preskakujemo z ene teme na drugo, ampak da začnemo z novim vprašanjem šele, ko se je diskusija okoli prejšnjega že izčrpala. Vpadanje v besedo je znak nekulturnega dialoga, tudi ironiziranje ni na mestu, saj deluje prej zaviralno kot spodbudno na dialog. Govorci se oglašajo z dvigom rok, vodja seminarja pa skrbi za zaporedje replik.

S prvo verzijo referata učitelj najbrž ne bo zadovoljen in bo predlagal popravke. Študent naj se navadi popravljeno verzijo oddati naslednjič skupaj s tisto, na kateri so učiteljevi zaznamki, tako da bo lahko preveril, koliko so bile njegove zahteve upoštevane.

Kako se lotiti dela

Odnos do naslova razvijemo v naslednjih korakih. Najprej se vprašamo, kaj pravzaprav hoče tema od nas, in si po točkah zapišemo, kaj vse bi se dalo pod naslovom obravnavati. Pregledno oblikovan zapisnik tega razmišljanja lahko že štejemo za del uvoda svojega članka. Če je naslov širok, se je že na začetku modro omejiti, problemsko ali gradivsko, sicer nam ni upati na skorajšnji konec dela. Če bi se obetalo za našo temo preveč gradiva, dopolnimo naslov s časovno (Komični elementi pri Jenku do 1864) ali gradivsko omejitvijo (Komični elementi v Jenkovi prozi) ali pa se omejimo problemsko (Ironija v Jenkovem opusu). Mogoče lahko kar takoj postavimo tezo, ki naj jo potrdi ali ovrže nadaljnje delo. Za to nadaljnje delo, ki ga poimenujmo z analizo, si je treba končno izbrati še metodo, to je zorni kot, iz katerega se bomo lotili predmeta. Če nam gre za stilno analizo, bomo posegli po jezikoslovnih metodah, kakor jih poznamo npr. iz Todorova ali Toporišiča, če nas zanima tradicionalna literarna analiza, bomo vzeli v roko Kmeclovo Malo literarno teorijo, za verzološko analizo Pretnarjeve, Isačenkove, Zadravčeve, Ocvirkove, Merharjeve itd. vzorce, pri pripovedni prozi pa nam bo zgled Marjan Dolgan. Literatura se ne upira tudi, če jo gledamo z etnološkega, filozofskega, psihoanalitičnega, feminističnega, zgodovinskega, sociološkega zornega kota. O metodah smo se v grobem že poučili iz raznih uvodov v književnost; vzemimo si zdaj za zgled še kakšno izmed njihovih konkretnih uporab.

Eden izmed uvodnih korakov, če ne vemo, kako misel ujeti v začetek, je pregled vseh izrazov v naslovu in njihova razlaga. Pri nas:

1. Kaj je to komičnost (ironija, parodija)? Pogledali bomo v nekaj literarnih leksikonov (Rečnik književnih termina, leksikon CZ Literatura), v Malo literarno teorijo, SSKJ, na internet. Tu so navedene nadaljnje razprave, v teh pa še podrobnejši podatki o stvari. Zanimalo nas bo samo to (poleg splošnega znanja o komičnem), kar se dotika Jenka oziroma njegove proze. V Cobissovo okno za ključne besede bomo vtipkali izraze Simon Jenko, parodi*, komičn*, ironi*, da bi našli publikacije na te teme. Obstaja celo kakšna diplomska naloga o Jenkovi parodiji?
2. Nujno je treba pogledati, kaj je bilo prav na izbrano temo že napisanega; mogoče so odločilne besede izrekli že prvi kritiki ob izidu. Seznam kritik do 1945 izpišemo iz Bibliografije rasprava, članaka i književnih radova (1–2), pri čemer nas usmerjajo zadaj v predmetnem kazalu pod imenom Jenko, Simon najdene šifre. V katalogu literarnoteoretičnih izrazov na SAZU bi kazalo preveriti, če ni bila beseda parodija zapisana prav v zvezi z Jenkovim imenom.
3. Še enkrat bomo prelistali obe knjigi Jenkovega Zbranega dela s posebno pozornostjo na teoretske kategorije, o katerih zdaj vemo že nekaj več kot na začetku.
4. Zdaj je treba sesti k delu: povzeti prebrano, kritično ovrednotiti tuje ugotovitve in se končno lotiti lastne analize.
5. Pisanje je priporočljivo sproti opremljati z aparaturo, značilno za strokovno literaturo: z opombami, kazalom, graditi seznam literature, paziti na pravilno umeščenost citatov.
6. Pripombe mentorja, kolegov ali lastno dopolnilno raziskovanje vnesejo v ta dokončni osnutek še zadnje popravke ali spremembe.

Čeprav Jenkov opus ni med obsežnejšimi in ga je posamezniku mogoče dokaj hitro pregledati, vendar ni dobro stremeti k njegovemu popolnemu obvladovanju. Enako in še bolj velja to za literaturo s področja teoretičnih problemov. Takoj ko se ob prebiranju pojavijo prva vprašanja in ideje, sedemo h grobemu osnutku lastnega dela v obliki seznama vprašanj, ki jim kar sproti določamo prednost in vrstni red. Prebiranje strokovne literature je na ta način bolj usmerjeno in hitreje da odgovore na zastavljena vprašanja. Ko se nam zazdi, da je količina vprašanj narasla do dovoljšnje mere, začnemo s pisanjem, to je z oblikovanjem teksta, ki naj poveže samostojne analize literature in ugotovitve iz tuje roke v nov literarnovedni spis.

Šolski referat pogosto zahteva od študenta, da poroča o prebranem strokovnem delu. Referat tako postane pravzaprav povzetek razprave, ki ga lahko spremljajo analiza kompozicije oz. členitve, komentar literture, na katero se je avtor skliceval, opis načina njegove ubeseditve, presoja prepričljivosti argumentacije ipd.

Javna predstavitev referata

Referent naj ima stalno v zavesti, da govori poslušalcem, ki so doma v stroki (ali naj bi to bili), le da niso seznanjeni z dotičnim predmetom tako potanko kot on sam. Referent torej ne igra učitelja v srednji ali osnovni šoli, ampak poroča o rezultatih svojega dela kompetentni publiki. Zato so popolnoma odveč pojasnila tipa "Prešeren, naš največji pesnik ...".

Poslušalce je mogoče pritegniti samo z besedo: z razumljivim, prepričljivim, retorično spretnim in živim nastopom. Upoštevati pa je treba, da smo poslušalci vedno bolj razvajeni in zahtevni. Od referenta ali predavatelja pričakujemo, da nam dá vsaj izroček, če že ni pripravil kaj zahtevnejšega. Sem spadajo recimo predvajanje kratkega video posnetka, npr. intervju z avtorjem, ki je predmet referata, prosojnice ali računalniška predstavitev. Morda je v tem trenutku v humanističnem okolju, ki je tehnično slabo opremljeno, priprava slednjega še okorna in izpostavljena različnim neljubim zapletom in blamaži, ker nam tehnika nenadoma odpove poslušnost, ker se nam zapletejo preštevilni kabli ali ker je v predavalnici premalo vtičnic, vendar moramo računati, da bo z vsakim letom lažja in bolj samoumevna.

Računalniško predstavitev pripravimo doma, najbrž kar s standardnim programskim orodjem PowerPoint, ki nam ponuja množico vnaprej izdelanih predstavitvenih vzorcev, ki zadevajo vsebinsko, kompozicijsko in likovno plat. Predstavitev je iz vrste t. i. diapozitivov, ki jo začenjata naslov referata z izvajalčevim imenom in kazalo glavnih obravnavanih tem, zaključuje nekajvrstični povzetek, vmes pa so diapozitivi z jedrnatim in preglednim povzetkom vsake od tem. Primerno ozadje in vključitev slikovnega gradiva – recimo portretov obravnavanih avtorjev, grafikon, ki ponazarja avtorjev ustvarjalni ritem, ob dobrih pogojih tudi zvočni vložki z recitacijo, videoklip ipd. – bosta poživila predstavitev. Kar velja za druge strokovne pisne izdelke, velja tudi tu: predstavitev naj ne pretirava z oblikovnimi možnostmi, raje naj spektakelske elemente odmerja previdno. Velikost črk naj ne bo manjša od 16 pik, če hočemo, da napisano vidijo tudi tisti v tretji klopi. Priporočajo izbiro neserifnih pisav, to je tistih brez nastavkov črkovnih linij. Pred začetkom ure je treba temeljito preizkusiti, kako se ujemata prenosni računalnik in projektor: vse prerado se zgodi, da se po nekaj minutah mirovanja dragi sistem odloči za hibernacijo, ubogi referent pa nima pojma, s katero kombinacijo tipk naj ga spet spravi k življenju. Rutinirani predavatelji za vsak slučaj diapozitive iztisnejo na prosojnice in tako rešijo svoj nastop, ko tehnika (ali bolje naše obvladovanje tehnike) zataji. Barvne prosojnice so privlačnejše od črno-belih, vendar pri izbiri vzorca pazimo na to, da je ozadje belo, ker bomo v nasprotnem prehitro izsušili tiskalnikove kartuše.

Literatura:

Petra Ažbe in Robert Mihalič: Moja prva predstavitev. PC & mediji, sept. 2001. 60–70.

(Prosojnice za predavanje o sodobnem slovenskem zgodovinskem romanu.)

Diplomska naloga

Največja težava je razumna omejitev materiala. V načelu se je mogoče lotiti tudi zelo kompleksne teme, ampak taka tema je obsojena potem na površno predstavitev in naštevalnost, saj na predvidenih treh do največ petih avtorskih polah (tj. 48–80 straneh) diplomske naloge ni mogoče pričakovati kaj več, za daljše tekste pa je škoda energij, ki se lahko koristneje prihranijo za nadaljevanje na podiplomski stopnji. Naslov Slovenska dramatika od Matička do Jovanoviča zahteva npr. debelo knjigo. Celo naslov Groteska v slovenski dramatiki je preširok, boljši pač Groteska pri Slavku Grumu ali Lik hudiča v slovenski dramatiki v prvem desetletju našega stoletja. Preširok časovni izsek zahteva, če noče biti naša izbira tekstov samovoljna ali neizvirna, preveč poznavanja gradiva, to pa obljublja veliko potrošnjo časa. Učitelj tukaj iz lastnih izkušenj prihrani študentu marsikako razočaranje.

Bolj komoden način je, če temo določi učitelj oziroma si jo študent izbere sam s seznama, ki v drugi polovici študija kroži po seminarju. Obiskovanje predavanj zna biti dokaj dolgočasno, kar pa ne bi smelo veljati za seminarje, ki zahtevajo od študenta aktivno sodelovanje. Seminar (lat. seminarium 'sadilnica', 'drevesnica' iz semen 'seme'; to je praktični študijski tečaj, priprava na samostojno znanstveno delo) je mesto, kjer se predstavljajo izdelane naloge, se o njih razpravlja in kjer je najlaže zagledati temo in obliko lastnega seminarskega ali diplomskega izdelka.

Za vzorec izrezek iz seznama diplomskih nalog:

Izidor Cankar kot pripovednik
Emigrantski pisatelj Franc Bükvič
Cirilova knjižnica v Mariboru
Konci pri Jurčiču
Deviantnost v Kersnikovem Testamentu in V Krvi Frana Govekarja

(Naštete naloge so bile že napisane in ocenjene.)

Pri diplomski nalogi se pričakuje ne le korektno postopanje s snovjo, ampak tudi (čeprav to ni conditio sine qua non) že kako novo spoznanje, bodisi gradivsko v obliki bibliografije, interpretacijsko ali metodološko, sicer je oblikovno podobna referatu ali seminarski nalogi. Prvi del pregleda dosedanje rezultate raziskovanja, drugi del prinese izvirno analizo ali interpretacijo, tretji del je tehnične narave: opombe, viri, uporabljena literatura, kazalo poglavij, morebitno avtorsko ali stvarno kazalo. Pogosta napaka diplomskih nalog je, da sta uvodni teoretični del, prepisan iz enciklopedij in literarnih teorij, in samostojna analiza gradiva brez prave povezave. Obsežno povzemajmo iz tujih razprav samo tedaj, kadar je to nujno za našo lastno analizo. Če si z njimi ne moremo pomagati, potem je povzemanje bolje opustiti ali zelo omejiti. Za lažjo orientacijo in berljivost ni prepovedan na začetku uvod, v katerem so našteti razlogi za izbor prav te teme, in zahvala vsem, ki so pri nalogi res pomagali z nasveti ali informacijami. Če mentor v delo ni vložil veliko svetovalske energije, potem je zahvala mentorju le zaradi lepšega odveč. Sklep na koncu (ne bo naj daljši od dveh strani) rezimira (strne, povzame) vse, kar je bilo v nalogi nadrobno razčlenjeno.

Kadar izbere temo učitelj, si običajno v grobem že predstavlja tudi, kako naj bi bil videti izdelek. Priporočljivo ga je natančneje povprašati v to smer in še samostojno razmisliti o naslovu, da ga ne bi zgrešili. Če nas delo zanese v drugo smer in nam je ta smer bolj všeč od izhodiščne, je vedno mogoče sporazumno s profesorjem spremeniti naslov teme. Posvetujmo se z mentorjem tudi med nastajanjem spisa, mu pokažimo osnutek (kazalo) in prvi čistopis skupaj z opombami in bibliografijo, čeprav s še ne popolnimi bibliografskimi podatki. Preveč zatekanja k mentorju pa tudi ni dobro, sicer bo naloga šepala na izvirnosti.

Jasno členjenje snovi naj najde izraz v kazalu. Pri pisanju v računalnik priporočam oblikovanje kazala v posebnem spisu, kar omogoča v programu, kjer je lahko odprtih več spisov naenkrat, lažjo orientacijo. Ker smo naslove poglavij sproti označevali, čisto na koncu dela ukažemo programu, da kazalo oblikuje sam.

Magisterij, specialistična naloga in doktorat se od diplomskega dela razlikujejo po pomembnosti, stopnji izvirnosti, teoretski in metodološki poglobljenosti in seveda po obsežnosti, nikakor pa ne v stilu in vrsti, saj sodijo v isto skupino znanstvenega pisanja. Le tehničnim in stilskim zahtevam, kot so bile naštete pri diplomski nalogi, morajo še bolj strogo ustrezati.

Diplomske naloge so študentje dolžni pred zaključkom študija zagovarjati pred interno publiko. Študent ima na razpolago običajno dve šolski uri skupaj, organizira naj ju podobno, kot se to dela s seminarskimi referati. Ker je diplomska naloga praviloma daljša od trideset strani, je brezupno pričakovati, da bi se jo dalo v tako kratkem času prebrati. Diplomant si zato izbere iz nje tiste dele, ki so za publiko zanimivi, provokativni in informativni. Natančneje predstavi metodo, uvodne teze, jedro naloge, najpomembnejše poglavje in na koncu povzame ugotovitve. Besedo ima pol predvidenega časa, v drugem polčasu pa mu publika zastavlja vprašanja, na katera je dolžan odgovarjati. Če se za temo, ki bo predstavljena, intenzivno zanima še kdo, se prijavi za koreferenta. V dogovoru z referentom po njegovem nastopu odpre tista vprašanja, ki prej niso bila načeta, oziroma polemizira s kolegovimi tezami. Koreferentov prispevek naj bi v pisni obliki ne bil daljši od treh strani, njegovo izvajanje pa ne daljše od desetih minut. Koreferentova naloga ni prevzeti dolžnost debate na svoja ramena, ampak mora pustiti dovolj časa še za seminarsko diskusijo. Od druge publike se razlikuje v tem, da je v seminarski temi bolj podkovan in je kompetentnejši diskutant.

Naloga:

Prelistaj katalog diplomskih nalog na http://www.ff.uni-lj.si/hp/dnsk/. Katero bi si sam izbral?

Literatura:

Stane Južnič: Diplomska naloga: Napotki za izdelavo. Ljubljana: Amalietti, 1992 (Alma mater). Sign. na slavistiki: Var I 366.

Pristop k znanstvenemu delu: Priročnik za študij in raziskovanje. Ljubljana: FSPN in Partizanska knjiga – Znanstveni tisk, 1977. Sign. na slavistiki: Var II 424.

Midhat Šamić: Kako nastaje naučno djelo: Uvođenje u metodologiju i tehniku naučnoistraživačkog rada – opšti pristup. Sarajevo: Zavod za izdavanje udžbenika, 1984⁶. Sign. v NUK-u: 348273.

Umberto Eco: Wie man eine wissenschaftliche Abschlußarbeit schreibt: Doktorarbeit, Diplomarbeit und Magisterarbeit in den Geistes- und Sozialwissenschaften. Heidelberg: C. F. Müller, 1989² (UTB, 1512). Sign. na slavistiki: Zborn I 107/1512.

Kritična izdaja

Panoga filologije, ki uči pravil za fiksiranje teksta, se imenuje tekstna kritika (tudi tekstologija) in je ključ za vstop v svet literarne vede. Rezultat tekstnokritičnega dela je kritična (tudi historično-kritična ali znanstvena) izdaja besedila oziroma besedil kakega avtorja, na Slovenskem pač najbolj poznana v Zbranih delih slovenskih pesnikov in pisteljev, ki so začela izhajati po vojni, začenši z Ocvirkovo redakcijo Srečka Kosovela (1946). Tu so do zdaj izšli popolni ali delni, dokončani ali nedokončani opusi naslednjih avtorjev: Anton Tomaž Linhart, Valentin Vodnik, France Prešeren (2 knjigi), Janez Trdina (12 knjig), Janez Mencinger (4 knjige), Simon Jenko (2 knjigi), Josip Jurčič (11 knjig), Fran Levstik (11 knjig), Josip Stritar (10 knjig), Ivan Tavčar (8 knjig), Janko Kersnik (6 knjig), Simon Gregorčič (4 knjige), Anton Aškerc (9 knjig), Ivan Cankar (30 knjig), Dragotin Kette (2 knjigi), Josip Murn (2 knjigi), Oton Župančič (12 knjig), Alojz Kraigher (10 knjig), Alojz Gradnik (4 knjige), Srečko Kosovel (4 knjige), Fran S. Finžgar (15 knjig), Slavko Grum (2 knjigi), Juš Kozak (12 knjig), Prežihov Voranc (12 knjig), Stanko Majcen (8 knjig), Edvard Kocbek (7 knjig), Anton Leskovec (2 knjigi), Anton Vodnik (4 knjige), Jože Udovič (2 knjigi). Da gre za tekstnokritično izdajo, razberemo v prvi vrsti iz natančnih opomb. Te se tičejo posameznega teksta in zbirke tekstov. Za študij literarne klasike so znanstvene tekstnokritične izdaje avtorjev najprimernejši vir.

Tekstno kritiko zanima zgodovina teksta: kako je do njega prišlo, torej njegov nastanek ali geneza, ali je dokumentiran v korespondenci in dnevniških zapiskih, morebitni vplivi nanj, zasebne in družbene okoliščine nastanka, na zasnutek teksta sklepa včasih špekulativno celo iz motivnih sorodnosti v predhodnih delih. Potem zbere vse variante besedila oziroma vire od rokopisa preko prve objave v periodiki in prvega knjižnega natisa do ponatisov v zbirkah, dramatizacije, scenarizacije, uglasbitve, upodobitve, prevode teksta. Urednikova dolžnost je ločiti avtorjevo izvirno besedilo od morebitnih kasnejših uredniških dodatkov in sprememb: besedilo "očisti". Odloči se, kateri tekst bo obveljal za objavo v kritični redakciji, vse ostale pa v opombah natančno popiše, našteje razlike z objavljenim besedilom in jih tudi malo pokomentira. Razloži besede, ki se tičejo ne več znane predmetnosti, najsi gre za osebe, kraje, pozabljene dogodke. Če pravopisno kar koli popravlja (akcente, vejice, velike začetnice ipd.) – kar ni priporočljivo –, vsak tak popravek skrbno registrira. Na koncu registrira še odmev besedila, v prvi vrsti vse kritike, pa tudi dosegljive odzive v korespondencah znamenitih ljudi.

Ko dobimo literarnozgodovinsko nalogo, torej ne bomo premišljali, katero izdajo tekstov vzeti v roke. To bo seveda tekstnokritična izdaja. Poleg Zbranih del slovenskih pesnikov in pisateljev (popularno rečeno "slovenskih klasikov") so v tekstnokritični redakciji dostopna zlasti nekatera starejša besedila: Pisanice, korespondence, ki jih izdaja SAZU, Trdinova folkloristična besedila pri založbi Krt, Balantičeve Zbrane pesmi ... Če je izbrani avtor preveč obroben, da bi lahko kdaj dočakal znanstveno izdajo, se bo treba tekstne kritike lotiti samostojno. Pri živih ali pravkar umrlih avtorjih pomagajo informacije še živečih sorodnikov in prijateljev, pri starejših smo obsojeni na brskanje po arhivih, katalogih, bibliografijah in dosedanjih objavah o predmetu.

Tekstna kritika ima dve problematični mesti: izbiro relevantnega ali avtentičnega besedila in pravopisno posodabljanje besedila. Tradicionalno je uveljavljena redakcija "zadnje roke", tj. izbira besedila, ki ga je avtor nazadnje popravljal in naj bi najbolj ustrezalo avtorjevi nameri. To pravilo pozna vrsto izjem. Kadar kritična izdaja ponatisne celo zbirko, potem bo izbrano za objavo besedilo, kakršno je bilo natisnjeno v tej zbirki, in ne kaka od njegovih kasnejših avtorskih variant (paralel, inačic). (Mimogrede: o varianti govorimo, kadar gre za hoteno avtorjevo spremembo teksta, o verziji teksta takrat, ko so spremembe nastale brez avtorjeve volje, ko jih je povzročil urednik ali tiskar.) Utemeljen sum v urednikovo preveliko vlogo pri oblikovanju teksta za ponatis nas opogumlja za ponatis prve objave (editio princeps) ali celo za objavo rokopisne variante. Zlasti pri ljudski poeziji in starih tekstih brez avtorstva se najstarejši ohranjeni ali najbolj izvirni tekst imenuje arhetip.

Še težje se je odločiti, do kakšne mere je dovoljeno besedilo pravopisno posodobiti ali odpraviti očitne tiskarske in avtorjeve napake. Za znanstveno uporabo bi bilo najbolj pošteno besedilo pustiti táko, kot smo si ga izbrali za osnovno varianto, brez popravkov tiskarskih napak, brez posodabljanja pravopisa in brez zapolnjevanja nejasnih mest. V taki obliki ponovno izdano besedilo s komentarjem vred je diplomatska izdaja. Značilna je za stara besedila (Brižinski spomeniki: Znanstvenokritična izdaja, Ljubljana: ZRC SAZU, 1993²; Razred za filološke in literarne vede: Dela, 39). Solidno izhodišče za znanstveno delo je tudi faksimilirana (pretisnjena; lat. fac simile 'napravi podobno') izdaja. Takih izdaj starejših redkih slovenskih tekstov, zlasti protestantskih, ki jim je sicer grozila poguba, je kar nekaj, imamo pa tudi faksimilirane izdaje klasičnih del slovenske moderne. Nekdanja reprezentativna leposlovna periodika (LZ, DiS) je po knjižnicah še lepo ohranjena in nima potrebe po faksimilih.

Težava je, ker starejša besedila v diplomatski ali faksimilirani izdaji niso za popularno rabo, niso tako berljiva in razumljiva, zato je praksa reprezentativne tekstnokritične edicije pri "slovenskih klasikih", ki nagovarja tudi manj izvedenega bralca, besedila deloma posodobiti. Pravi smisel in ekonomsko upravičenost dobivajo znanstvenokritične izdaje šele v elektronskem mediju.

Redaktor pri pripravi izbira med tremi različno močnimi postopki: prečrkovanje ali transliteracija le prestavi besedilo iz ene pisave v drugo, črko za črko (npr. iz bohoričice v gajico), transkripcija ali prepis upošteva pri tem še domnevno glasovno podobo originalnega zapisa in jo skuša reproducirati v okviru sodobnega pravopisa (ločila, velike začetnice; smert popravi v smrt, solnce v sonce, ž njim v z njim itd.). Translacija je že prevod teksta iz arhaičnega jezika v sodobni jezik in pride pri tekstnokritični izdaji v poštev kvečjemu v opombah. Meja posodabljanja ni prav jasna; nekateri uredniki si dovolijo popraviti le tiskarske napake in pike za naslovi, drugi delajo red pri akcentuaciji, tretje moti nedosledna interpunkcija (vejice!), četrti pa se spravijo kar nad hrvatizme ali germanizme (pri Jurčiču npr.) in jih veselo nadomeščajo s slovenskimi izrazi. Z modernizacijo besedilo izgublja svojo zgodovinsko patino, avtentičnost, izbrisane so pravopisne in tiskarske navade časa ... Kaj kmalu pravopisno poseganje preraste v prevajanje v sodobni jezik, kar seveda z znanstvenostjo in kritičnostjo nima več nobene zveze, lahko pa je koristno za popularno mladinsko ali šolsko izdajo.

Problem je podoben tistemu, s katerim se soočajo umetnostni restavratorji, ko naletijo na poškodovano starino. Ali jo razstaviti v obliki črepinj, kakor je bila najdena, ali uporabiti mavec in pričarati iluzijo zaključene avtentičnosti. V tekstni kritiki sta postopka dopolnjevanja originala dva. Reče se jima konjektura in emendacija. Konjektura (lat. conjectura 'domnevanje') je popravljanje besedila na osnovi stilistične ipd. domneve. To je ugibanje nejasnih in nečitljivih mest rokopisa. Emendacija (lat. mendum 'napaka') je previdnejša in izboljšuje nejasna mesta (corruptela) samo tam, kjer dvoma o pravilnosti rešitve ni (tiskarske napake in lažja neberljiva mesta v tekstu). Večkrat se ti popravki dodajajo že natisnjenemu besedilu na koncu.

Vsa slovenska zbrana in izbrana dela dobimo v stvarnih katalogih knjižnic takoj na začetku poglavja Slovenska književnost, v sistematskem katalogu pa pod številko 886.3. Čeprav ne gre za tekstno kritiko, imajo vsaj dobre komentarje in spremne besede, ki skušajo nadomestiti podatke tekstne analize, naslednje zbirke: Hram, Izbrana mladinska beseda, zbirka Iz slovenske kulturne zakladnice, zbirka Slovenska povest, za tujo literaturo zbirka Sto romanov, obnovljeno Klasje, seveda tudi zbirka Kondor ... Šolske ali popularne izdaje ter posodobljeni in nekomentirani ponatisi so za resno strokovno delo neprimerni. Kadar citiramo iz virov, storimo to z zbranim delom, s prvimi natisi ali z zadnjim natisom, ki ga je pripravil avtor. Nekateri klasiki imajo več zbranih ali izbranih del: Jurčič, Kersnik, Tavčar, Jenko, Podlimbarski imajo Zbrane spise (prvih troje je uredil Ivan Prijatelj, zadnjih dvoje Joža Glonar in Janko Šlebinger), urednik France Koblar je poskrbel za Finžgarjeva in Pregljeva Izbrana dela ter Bevkove Izbrane spise, Viktor Smolej pa za Meškovo Izbrano delo. Z Izbranimi spisi so naslovljeni opusi Mencingerja (ur. Josip Tominšek), Murna (ur. Janko Šlebinger) in Cankarja (ur. Izidor Cankar). Detelove Zbrane spise je uredil Jakob Šolar, Zbrano delo pa Jakob Šolar z Jožetom Dolencem. V Zbirki slovenskih književnic je pod uredništvom Marje Boršnik izšlo Izbrano delo Zofke Kveder in Vide Jeraj. Od nekaj mlajših avtorjev so v več zvezkih izbranega dela izšli Miško Kranjec (ur. Franc Zadravec), Ivan Potrč, Prežihov Voranc, Mira Mihelič, Stanko Majcen in še kdo. Seveda se Cankarja in Prešerna da dobiti tudi še v drugih redakcijah. Niso vsaka zbrana dela tekstnokritično izdana. Za tekstnokritično izdajo ne gre npr. takrat, kadar avtor sam skupaj z urednikom ponatisne svoja dela v okviru (i)zbranih del ali (i)zbranih spisov.

Str. 40. Drevo. — Prvi natis: VS 35. Ponatisi: HV 231, M, K 55, Poniž 171.

R, T, K1–K3, Kl, HVp.

Verz	R	T	HVp	HV
2			[ni je črte, ni je meje, >] ni ograje in ne meje,	ni ograje in ne meje,
4	lúči se pletó tokave.	l[ú >]uči se plet[ó >]o tokave.	[lúči se pletó tokave. >] zvezd se pletejo svečave.	zvezd se pletejo svečave.
6		prstj[ó >]o
9			neba	neba
10	vetróv	vetróv
14	[za ljudi in za živino >] za popotne in družino.	[za ljudi in za živino >] za popotne in družino.

Prevodi: v italijanščino – L' albero (M. Samer, Il Piccolo della sera 18. 4. 1939; rkp. v NUK-u); v francoščino – L'arbre (V. Jesenik in M. Alyn, PA 50); v makedonščino – Drvo (A. Popovski, P80 66).

(Zgled opomb za pesem iz zbirke Večni studenci v Gradnikovem Zbranem delu, ur. Miran Hladnik in Tone Pretnar, Maribor: Obzorja, 2002.)

Urejanje in branje znanstveno kritične izdaje je naporna reč in razna računalniška orodja ju skušajo po navodilih MLA-ja olajšati. Elektronska kritična izdaja se mora držati šestih pravil. 1. Format zapisa je SGML oz. XML. 2. V glavo elektronske izdaje pride opis teksta, žanrska oznaka, njegovo nahajališče, opis redakcijskih principov, naslov lastnika avtorskih pravic, distributer itd. 3. Zagotovljena mora biti široko dostopna programska oprema za branje. 4. Vsebovati mora faksimile rokopisov in tipkopisov in njihovo transkripcijo ter komentarje. 5. Shranjena naj bo na strežniku inštitucije, ki ji je zaupana skrb za javno dobro in kjer bo lahko dolgo dostopna. 6. Po možnosti naj bo bralcu omogočeno vpisovanje lastnih komentarjev in opomb. — Težava je trenutno v točki 3, manjka namreč poceni program za branje besedil v imenovanem formatu. Najpreprosteje bi se bilo kompliciranim opombam izogniti in variante besedila predstaviti bralcu na nekakšen "palimpsestni" način, tj. z nalaganjem ene variante besedila nad drugo na zaslonu tako, da bi bralec po želji preklapljal med njima. Vprašanje je seveda, če bi temu še lahko rekli znanstvena izdaja.

Naloge:

Cankarjevo Zbrano delo v 30 knjigah je urejalo več urednikov. Kdo so to bili?

Primerjaj med seboj tekstnokritične izdaje Prešerna.

Primerjaj med seboj tekstnokritične izdaje Jurčiča. V čem se razlikujejo?

Transliteriraj tretjo stran faksimiliranega Trubarjevega katekizma iz leta 1550 (Ljubljana: MK, 1970; Monumenta literarum slovenicarum, 8). Zdaj ga še pravopisno posodobi. In na koncu prilagodi besedje in skladnjo tako, da bo besedilo videti iz današnjega časa. Poišči še druge izdaje tega besedila in jih primerjaj s svojimi transformacijami. Kateri so najbližje: transliteraciji, trankripciji ali "prevodu"?

Bevkova povest Ljudje pod Osojnikom je izšla prvič pod naslovom Smrt pred hišo. Oglej si obe deli in utemelji svoje tekstnokritično stališče za izbiro enega od njiju.

Preberi si tekstnokritično polemiko ob izdaji Kosovelovega Zbranega dela (Alfonz Gspan, Neznani Srečko Kosovel: Neobjavljeno gradivo iz pesnikove zapuščine in kritične pripombe h Kosovelovemu Zbranemu delu in Integralom, Prostor in čas 1973; izšlo tudi v posebni brošuri; za druge bibliografske enote glej Sodobnost 1974/75 pod imenom Anton Ocvirk) in se skušaj opredeliti za eno stran.

Igor Grdina uvaja na Slovensko izraz ekdotika (gr. ekdidomi 'izdajam'). Poglej v njegov članek Miklošičeva Monumenta Serbica Spectantia Historiam Serbiae, Bosnae, Ragusii: Miklošič kot ekdotik* diplomatarija v jeziku Srbov (Miklošičev zbornik, Ljubljana: FF idr., 1992; Obdobja, 13, 539–52) za natančni pomen besede.

Literatura:

Igor Kramberger: Pisateljevo vstajenje, 1–8. Razgledi 3. sept. – 8. dec. 1993.

Vom Umgang mit Editionen: Eine Einführung in Verfahrensweisen und Methoden der Textologie. Berlin: Akademie Verlag, 1988. Sign. na slavistiki: LH II 3769.

D. S. Lihačev: Tekstologija: Na materiale russkoj literatury X–XVII vekov. Leningrad: 1983²; 1962¹. Sign. na slavistiki: LH II 3218.

Konrad Górski: Tekstologia i edytorstwo dzieł literackich. Varšava, 1978². Knjiga je na slavistiki.

British Poetry 1780–1910: A Hypertext Archive of Scholarly Editions: Electronic Text Center. University of Vifrginia. Http://etext.lib.virginia.edu/britpo.html.

Interpretacija in analiza

Literarna analiza je jedro današnjega literarnozgodovinskega razpravljanja. Izbere si poseben aspekt na predmet oziroma poseben kos predmeta. V liriki je tak poseben aspekt npr. ton pesmi (satiričnost, sentimentalnost, grotesknost). Pokazati je treba, na katerih ravninah se pojavlja (v besedju, sintaksi, rimi ...). Druge kategorije, preko katerih potuje analiza, so kompozicija (povezava delov teksta med seboj), motivacija (vzvodi za dogajanje in razrešitve), motivi, literarne osebe (razmerja med njimi, njihova funkcija) itd. Pri analizi pripovedne proze je po rahli utrujenosti s kategorijo pripovedovalca in pripovedne perspektive posebno v modi opazovanje in analiza bralca: kako je ta vključen v tekst (z apelom, aluzijo, zavrnitvijo) in razmerje med tekstom in stvarnostjo (to je lahko komično, socialnokritično, slavilno ...).

Naloga:

Oglej si interpretacije v drugem delu knjige Lirika, epika, dramatika ter skupinske interpretacije Cankarjevega Ponesrečenega feljtona (Slava I/1 (1987), 3–26), Strniševega Želoda (Slava II/plus (1987/88), 22–53), Rožanca v zbirki Interpretacije, ki izhaja pri Novi reviji (1991) in Bartola v knjigi Pogledi na Bartola, ki jo je izdala revija Literatura leta 1991 v zbirki Novi pristopi.

Literatura:

Igor Zabel: Interpretacija in zgodovina. Primerjalna književnost VIII/1 (1985). 19–33.

— — Literarna interpretacija v slovenistiki šestdesetih let. Primerjalna književnost VIII/1 (1990). 25–43.

Darko Dolinar: Hermenevtika in interpretacija: Terminološki vidiki. Primerjalna književnost VIII/1 (1985). 1–18.

Zvonko Kovač: Interpretacijski kontekst. Rijeka: Izdavački centar, 1987 (Dometi: Velika edicija: Nova serija, 56). 11–51. Sign. v SK: C 1912/56; na slavistiki: Zborn II 845/56.

Erich Donald Hirsch: Načela tumačenja. Beograd: Nolit, 1983 (Sazvežđa, 84). Sign. v NUK-u: 184369 – 84.

Zdenko Škreb: Interpretacija. Uvod u književnost: Teorija, metodologija. Ur. Z. Škreb in A. Stamać. Zagreb: Globus, 1986⁴. 489–98. Sign. v SK: D 6506; na slavistiki: LH II 3415.

Kritika in recenzija

Literarni zgodovinarji in pesniki se manj poznajo med seboj, pripadajo različnim inštitucijam, si ne zaupajo, skratka nimajo enake valovne dolžine. Literarna zgodovina je manj aktualna od kritike, čeprav se aktualizaciji ne more in noče popolnoma izogniti, saj se aktualizem od nje pravzaprav pričakuje. Do neke mere mu zadošča vsaj tako, da se suče okoli obletnic rojstev in smrti velikih mož, tedaj prireja simpozije in izdaja zbornike. Politične spremembe je ne puščajo hladno ob strani, ampak ji naložijo enkrat temo emigrantske literature, drugič partizansko spominsko prozo ali pa marksizem v literaturi. Zgodovinarji in teoretiki na oni strani raznih aktualizmov ljubijo bolj slovstvene kadavre, to je literaturo, ki jo le še redko kdo prebira.

Opredeljevanje razlike med kritiko in literarno vedo nam je vedno povzročalo preglavice, saj so oboji, aktivni literarni kritiki in literarni zgodovinarji, izšli iz istega študija. Enako so podkovani v literarni teoriji in zgodovini, različen je le način, kako to znanje uporabijo in kako ga izrazijo. Naštejmo še druge razlike med njimi:

Literarna veda	Kritika
ima za predmet korpus tekstov	ima za predmet en tekst
obravnava starejša besedila	obravnava sveže izšla besedila
je vrednostno nevtralna	vrednoti
funkcija njenega diskurza je opis	njena funkcija je reklama
pozorna je na tisto skupno, kar je značilno za več besedil hkrati	išče specifiko teksta, to, kar ga ločuje od drugih
napisana je v strokovnem jeziku	jezik je publicistični ali lahko tudi umetnostni
daje definicije	ne daje definicij
je v strokovni periodiki ali knjigi	je v dnevnem časopisju in v literarnih revijah

Kje je dobiti sveže literarne kritike, smo v poglavju o branju in berilu že našteli. Pogled v katalog kritičnih ocen slovenskih novitet v Slovanski knjižnici ali v NUK-u nas pouči, da je novoizšla slovenska leposlovna knjiga deležna do deset kritičnih zapiskov. Literarna kritika ima ob vsej svoji enodnevnosti vendarle nekaj trajne teže, sicer ne bi bilo v navadi, da pomembnejši stalni kritiki od časa do časa zberejo svoje kritično pisanje v knjigo. Tako so storili – našteto brez reda in želje po izčrpnosti – Andrej Inkret, Taras Kermauner, Aleksander Zorn, Jože Šifrer, Josip Vidmar, Denis Poniž, Aleš Berger, Vasja Predan, Dimitrij Rupel, Matevž Kos, Matej Bogataj, Vanesa Matajc in številni drugi. Z velikim veseljem se ponatiskujejo zlasti gledališke kritike. Veliko tega se dobi na enem mestu, v Razpotjih, zbirki razprav, člankov, esejev in kritik, ki izhaja od leta 1962 dalje pri Založbi Obzorja Maribor.

Kritika odpira naslednje teme:

1. Pozorna je na literarni žanr (vrsto, tip), recimo na metafikcijskost kratke proze, na modni časovni stil, recimo na postmodernizem. Naloga kritike je tekst uvrstiti v enega izmed poznanih literarnih modelov.
2. Zanima jo kompozicija (povezanost med deli) teksta,
3. stil oziroma jezik (razumljivost, pravopis, besedje, dikcija),
4. posamezne literarne ravnine: v pripovedni prozi zgodba in osebe v njej, motivi, situacije; seveda nikoli ne pozabi na idejo oziroma na nazorsko orientacijo besedila.
5. Moderno je spregovoriti o bralcu: na kakšnega bralca je računal avtor, množičnega ali elitnega.
6. Z njim je mogoče objektivno argumentirati vrednostno sodbo: zakaj naj bi delo bralca zanimalo ali odvračalo.
7. Niti najmanj ne zasluži zadnjega mesta pri naštevanju oseba avtorja, ki jo ima kritika namen povzdigniti ali zmleti. Skoraj obvezno kritika primerja tekst s prejšnjimi avtorjevimi in ugotavlja njegov osebni razvoj, stagniranje ali padec. Z avtorjevo ustvarjalno potenco je argumentirana vrednostna sodba, kadar izhaja iz primerjave med identificiranim avtorjevim hotenjem in razbranim rezultatom njegovega prizadevanja. Če gresta namen in učinek vsaksebi, se avtorju piše slabo, ravno tako tudi takrat, kadar razvajeni kritik vnaprej ugane nadaljnjo pot besedila, kadar torej avtor bralca ni znal presenetiti. Osnovni kriterij literarne kvalitete je namreč še vedno izvirnost ali inovativnost. Šele prav pred kratkim se je začel v okviru žanrske literature uveljavljati tudi drugačen kriterij: mojstrstvo variiranja na določeno temo.

Literarnosociološka statistika (Leseerfahrung, Lebenserfahrung: Literatursoziologische Untersuchungen, Berlin in Weimar, 1983) se je dokopala do spoznanja, da je funkcija kritike 66 % v informiranju, 30 % v vrednotenju, v 4 % pa najde smisel v lastni retoriki.

Seveda ni nujno, da gre literarna kritika preko vseh naštetih postaj in tudi ni nujno, da gre v naštetem zaporedju. Za kritiko 19. stoletja je bila značilna drugačna lestvica vrednot kot za današnjo in zato drugačna kompozicija. Glavni del je bil posvečen jeziku in osebi avtorja, danes pa sta poglavitno stil in kompozicija: kritiki govorijo o teksturi in pisavi. Kritika ni občutljiva do vseh besedil enako. Ambiciozni teksti, ki računajo na vpis v literarno zgodovino, so deležni budne pozornosti eminentnih kritikov, fabulativna, preprostejšemu branju namenjena vsakdanja tvornost v večjih nakladah pa se mora zadovoljiti z manj stremljivimi kritiškimi veličinami ali s slučajnostjo ocene. Običajno en kritik ocenjuje lirsko bero, drugi se je specializiral za oblikovno stremljivo prozo in za moderne žanre, tretji pa rad postrga vse ostalo: spominsko, dnevniško, mladinsko, popularno, tradicionalno žanrsko prozo. Ker gre za publicistično zvrst, je razumljiv opazen delež fraz in drugih izraznih ter miselnih formul. Te so všečne do te mere, da prepogosto zaidejo tudi v znanstveno pisanje o literaturi.

Razen leposlovnih kritik poznamo tudi strokovne kritike. To so strokovna ali znanstvena besedila in veljajo zanje drugačne zakonitosti, kot je bilo našteto zgoraj. Skozi strokovno kritiko literarna veda premišljuje o sami sebi, o svojih metodah, področjih in smereh ter opravlja kontrolo nad svojimi postopki.

Recenzija (lat. recensio 'pregled') je običajno skromnejša oblika kritike. Zahtevajo jo založbe, preden vzamejo strokovno knjigo v natis, pri leposlovnih knjigah zato, da dobijo državno subvencijo. Deli teh ocen so velikokrat uporabljeni za reklamni tekst na zavihku knjige ali na zadnji strani platnic, saj je obvezni del take recenzije pohvala in priporočilo za podporo. Vrednote, ki jih recenzije pred izidom naštevajo, so nacionalni, znanstveni ali kulturni dolg, ki ga knjiga izpolnjuje, izdelanost izraza, ki ni konfekcijski in zato ne more računati na prav široko bralsko publiko, pristnost avtorjevega doživetja in njegova neprizanesljiva kritičnost ali samorefleksija, družbena "koristnost" in aktualnost teme, ki jo obdeluje, ipd.

Poglavja recenzije so podobna tistim pri kritiki: a) podatki o avtorju in njegovih objavah, b) uvrstitev v čas, smer, slog, c) avtorjeve inovacije v tem okviru, č) sklep z oceno ali priporočilom za natis ali za branje. Da recenziji ne bi mogli očitati prevelike subjektivnosti, mora predpostavljati nekega bralca in v koncu formulirati oceno knjige, sklicujoč se prav na bralca.

Naučimo se upoštevati kritiko na začetku vsakega ukvarjanja s posameznim besedilom. Ocene del do druge vojne bomo dobili v zagrebški Bibliografiji rasprava, članaka i književnih radova, 1–2 (pogledati je treba v indeks obravnavanih avtorjev v obeh zvezkih!), ocene del po vojni pa v Slovenski bibliografiji ali v nekaterih katalogih, tudi v NUK-u, in seveda v Cobissu.

Naloge:

Izdelaj bibliografijo knjižno izdanih kritik zgoraj naštetih kritikov. V katerih časopisih so objavljali?

Na eni strani v obliki recenzije priporôči novo slovensko knjigo, ki ti je bila všeč, v natis.

Napiši na štirih straneh kritiko svobodno izbrane slovenske literarne novitete.

V izbrani kritiki v časopisu podčrtaj vrednostno obremenjene izraze, razberi njihovo pozitivno ali negativno vrednost in po razmerju med njimi ugotovi, ali je kritika pozitivna ali negativna.

V izbrani časopisni kritiki podčrtaj stilno zaznamovane izraze in ugotovi, iz katere panoge so izposojeni (kulinarika, etnologija, vojska ...).

Nevtraliziraj zaznamovane izjave v kritiki tako, da boš iz publicističnega besedila dobila strokovno besedilo.

Primerjaj med seboj kritike pred kratkim objavljene leposlovne knjige. Za naslove novitet poglej v slovensko mesečno bibliografijo v NUK, za ocene pa v Cobiss.

Literatura:

Boris Paternu: Modeli slovenske literarne kritike: Od začetkov do 20. stoletja. Ljubljana: ZIFF, 1989 (Razprave Filozofske fakultete). Sign. na slavistiki: LH II 3736.

— — Estetske osnove Levstikove literarne kritike. Ljubljana: SM, 1962 (Razprave in eseji, 2). Sign. v SK: C 1909/2; na slavistiki: Zborn II 302/2.

Ante Stamać: Kritika ili teorija? Osijek: Revija; Radničko sveučilište Božidar Maslarić, 1983 (Mala teorijska biblioteka, 13). 5–26. Sign. na slavistiki: LH II 3598/13.

Svetozar Petrović: Priroda kritike. Zagreb: SNL – Izdanja instituta za znanost o književnosti, 1972. Sign. na slavistiki: LH II 1932; SK: C 14742.

Vladimir Biti: Književna kritika. Uvod u književnost: Teorija, metodologija. Ur. Z. Škreb in A. Stamać. Zagreb: Globus, 1986⁴. 75–105. Sign. v SK: D 6506; na slavistiki: LH II 3415.

Nadaljevanje
To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco