Praktični spisovnik ali
Šola strokovnega ubesedovanja:
Vademekum za študente slovenske književnosti,
zlasti za predmet Uvod v študij slovenske književnosti
|
|
Miran Hladnik Praktični spisovnik ali Šola strokovnega ubesedovanja: Vademekum za študente slovenske književnosti, zlasti za predmet Uvod v študij slovenske književnosti |
Kakšne so funkcije literature? Že po stari antični definiciji jih moremo zbrati okoli dveh jeder. Prvo jedro zbira mnenja, po katerih je literatura nekaj za zabavo, za razvedrilo, kakor razume danes npr. Amerika cel sistem umetnosti in ga uvršča pod rubriko entertainment. Po drugih naziranjih je literatura nekaj resnobnega. Bralca osebno plemeniti, mu ponuja doživetje lépega, ga etično vzgaja in mu bogati spoznanje, lahko ga celo usmerja v družbeno akcijo. Za avtorje je nekakšna samoterapija, pomembna je za narodno samozavest, ker se v njej zrcali narodova kulturna moč in sposobnost, končno je literatura oblika, v kateri svet reflektira samega sebe. Ker je v današnjem svetu vse podrejeno funkcionalnosti, lahko oba namena literature, zabavati in "poučevati", združimo pod znamenjem koristnosti. S tem se izognemo nesimpatični ločnici, ki se riše med profanim konceptom literature (zanj je literatura sistem, ki oblikuje fiktivne svetove, zato da bi preko teh modelov laže obvladovali realni svet) in konceptom Literature kot prostorom obredno vzvišenega, ki bogati življenje z globljim smislom. Zapisana z malo začetnico je literatura sredstvo različnih interesov v zasebnem in družbenem življenju, zapisana z veliko pa je prostor, kjer se sprašuje in pogovarja o bistvu sveta. Z besedami literarnega zgodovinarja, ki za literaturo uporablja sinonim poezija: v vzvišenem pomenu je pesnik "izvoljena oseba, ki je posvečena v višje, skrite resnice sveta, in poezija [...] sakralna dejavnost, ki bi v ustvarjalni muki in trpljenju izrekala to višjo, skrito resnico", v vsakdanjem pa je "izdelovanje poezije [...] le naporna služba narodni stvari" (Andrej Inkret, Jovan Vesel Koseski: Vprašanje literarne zgodovine, Maribor: Obzorja, 1971; Znamenja, 22–23, 58).
Motili bi se, ko bi mislili, kako ima literatura v naši civilizaciji od nekdaj trdno določeno mesto. Njena vloga se je neverjetno spreminjala, tako kot se je spreminjala vloga umetnosti, zato bi bilo naivno domišljati si, da se ne bo spreminjala tudi v prihodnje. V antiki in srednjem veku ni bila samoumevni del umetnosti, ampak so jo videli v sorodstvu s filozofijo oz. religijo. Svojčas so jo razlagali kot posnemanje (mimesis) realnega sveta, danes je skupaj z drugimi umetnostmi ena od oblik ustvarjalnosti. Seznam definicij, ki so se ji prilepile skozi čas, je dolg in nepregleden. Enkrat so videli njeno bistvo v skladnosti (meri, redu), drugič v navdihu (domišljiji), tretjič v očiščenju, potem v idealizaciji stvarnosti itd. Eni so zahtevali od nje inovativnost, drugi zvesto sledenje pravilom, eni angažma, drugi brezinteresno kontemplacijo. Minili so časi, ko je morala biti lepa (takrat so ji iznašli sinonim lepo-slovje), in mimo je obdobje, ko je morala biti resnična (pristna). Zdi se, da se danes od nje zahteva poduhovljenost in kritična opozicija do potrošniške družbe: laični bralec išče v njej "globokega življenjskega vodila" in osebni duhovni napredek. Literarni teoretik Siegfried J. Schmidt trdi, da sta za literarna besedila značilni njihova večpomenskost in fiktivnost. Po modernejših razlagah je literatura nekakšen laboratorij oziroma poligon, kjer se bolj sproščeno kot kje drugje (sproščeno zato, ker bralca zaradi fikcijskega značaja neposredno ne zavezuje za akcijo) iščejo alternativne rešitve človeškim problemom. Literatura artikulira teme in vprašanja, na katere še ni splošno sprejetih odgovorov (romani Dostojevskega so npr. anticipacija kasnejše psihiatrije, znanstvena fantastika je obstajala pred vesoljsko znanostjo, literatura je prva načenjala vroče javne teme od homoseksualnosti do vojnih zločinov), in nam pomaga do premišljenih življenjskih odločitev. Literatura odpira bralca za drugo in drugačno.
Ker nam je Slovencem pomagala pri nacionalnem ozaveščanju, nam ustreza občutek, da je literatura ena poglavitnih umetnostnih vej, če ni celo prva med njimi. Resnici na ljubo v zgodovini naše civilizacije ni imela vedno tako visokega mesta, saj jo je marsikateri učeni pregled umetnosti v srednjem veku brez škode spregledal, da o njenem obrobnem pomenu v drugih kulturah niti ne govorimo. Veda o literaturi se je razmahnila v 19. in 20. stoletju, v času, ko je imela literatura v naši kulturi osrednje mesto, in iz njene nekdanje slave stroka živi še danes, čeprav se je medtem vplivnost literature skrčila v korist novih panog in medijev: športa, glasbe, televizije, računalnikov.
Kakšna je funkcija literarnega študija? Odgovorimo s tujimi besedami. Da bi literatura lahko še naprej opravljala svojo plemenito funkcijo, jo je treba prav brati in prav razumeti. Tega nas uči literarna veda in v tem je njena funkcija. Načitanost pomembno prispeva k harmoničnosti, smiselnosti in trdnosti našega bivanja.
Kdo nas hoče, kdo potrebuje naše znanje? Porabniki produktov literarne vede so šolstvo s predmetom slovenščina, založništvo s potrebo po spremnih besedah, recenzijah in redakciji besedil, mediji s potrebo po literarnih kritikah, lokalne in državne oblasti ter javnost s potrebo po kulturni in nacionalni reprezentanci, ki se kaže v praznovanju jubilejev literarnih osebnosti ter podeljevanju literarnih nagrad.
Strategija za ohranitev družbene koristnosti literarnega študija vključuje upoštevanje alternativnih medijev, v katerih se literatura vedno pogosteje pojavlja, pritegnitev nekanoniziranih besedil v obravnavo, saj spontan bralski konzum sloni večinoma na teh, in ponudbo tečajev ustvarjalnega pisanja za priučevanje pisateljskih veščin zainteresiranim študentom.
Kulturna razsežnost slovenistične literarne vede je posledica humanističnega značaja literarnih študij. Humanistiki ne gre le za tešenje znanstvene radovednosti, popis in katalogizacijo kulturnih pojavov, ampak tudi za vzgojo kulturnega okusa, za kultiviranje oz. omikanje. Literarna veda je bila zato v preteklosti in je tudi danes v službi kulturnih potreb naroda in države. Literarni zgodovinarji naj bi v žirijah za literarne nagrade znali prepričljivo povedati, katera dela so dobra in katera slaba, v katero smer bo šel nadaljnji literarni razvoj in ga celo usmerjati, bdeti nad seznamom mrtvih literatov in se ob obletnicah spominjati njihovih dosežkov, jim tedaj organizirati simpozije in proslave. Pričakuje se, da se bodo znali sami obnašati retorično spretno, če že ne bodo tudi občasni literati.
Z ljudmi, ki zase pravijo, da so v službi znanosti in objektivnega spoznanja, humanist na prvi pogled nima veliko skupnega in jim očita pomanjkanje samorefleksije in zapiranje v slonokoščeni stolp znanosti zaradi znanosti same. Kljub temu je do nedavnega za humanistiko finančno skrbelo ministrstvo za znanost in ji s tem priznavalo status znanosti. Inštitucionalno je humanistika doma na filozofski fakulteti.
V Evropi govorimo o humanistični znanosti, kar se zastonj trudimo prevesti v angleščino, ker v angleškem in ameriškem svetu jemljejo humanistiko in znanost kot dve različni stvari. Prevodne zadrege pričujejo o hibridnem značaju panoge ter posredno razlagajo spor za posest med literaturo in literarno vedo. Literarna veda je po eni strani umetnost prepričljivega izrekanja o literaturi z namenom vzgoje okusa, občutka za literaturo in njene vrednote, po drugi strani pa se spogleduje s statističnimi metodami družbenih znanosti in ji gre samo za objektivni popis literarnega sistema. Ne da bi hoteli razlike absolutizirati, lahko rečemo, da literarnega zgodovinarja kot humanista zanimajo posameznosti literarnih besedil, tiste inovativne poteze, ki jih ločujejo od drugih besedil, kot znanstvenika pa ga zanimajo lastnosti, ki so skupne različnim literarnim besedilom. Kadar je literarni zgodovinar humanist, utemeljuje svoje početje z enakimi argumenti kot umetnost sama (da razvija duha, osmišlja življenje, daje široko izobrazbo, ki je vrednota sama na sebi, in se zavzema za humanizacijo družbe) ter tako dejansko parazitira na svojem predmetu: kvalitetnejša ko je literatura, tehtnejše naj bi bile razprave o njej.
Humanistika je od konca latinske kulture dalje razdrobljena in zaprta v nacionalne okvire ter mednarodno inštitucionalno slabo povezana v primerjavi s svojo svetovljansko sestro znanostjo. (Nekatere humanistične veje, npr. splošno jezikoslovje, antropologija, arheologija itd., seveda lokalno zamejenost presegajo.) K lokalnosti humanistike prispeva njen prvi interes za zadeve nacionalnega jezika, literature in zgodovine, ki jih je mogoče raziskovati le na mestu samem. Zato se izraz humanistika postopoma opušča v korist terminov nacionalne vede (area studies) ali kulturne vede (cultural studies). Po tej logiki bi sodila slovenska literarna zgodovina med srednjeevropske študije. Tradicionalna hierarhija strok na Filozofski fakulteti v Ljubljani je drugačna: skupaj sicer študiramo nacionalni jezik in literaturo, vendar slovansko, romansko, germansko jezikoslovje ni podrejeno slovanskim, romanskim, germanskim študijam, kjer bi bilo treba poznati še zgodovino, ekonomijo, politiko in kulturo izbranega področja, ampak se v raziskovalnih projektih vključuje raje pod splošni naslov jezikoslovje. Opisana organizacija strok do neke mere ukinja lokalno oz. nacionalno zamejenost humanistike.
Zaradi ločenih tradicij nacionalnih humanistik imamo težave z neprevedljivo terminologijo: v angleščini npr. nikakor ni mogoče zapisati izraza literary science, kakor bi dobesedno želeli prevesti slovensko literarno znanost ali nemško Literaturwissenschaft. Literarnovedne razprave bomo v ameriških katalogih dobili kar pod iztočnico literatura, v neposrednem sosedstvu z romani in daleč stran od razpravljanja o neliterarnih predmetih. Bližina umetnosti in humanistike (arts and humanities) namiguje na strukturno in funkcijsko enakost literature in pisanja o literaturi – ni to podobno, kot če bi jezikoslovja ne znali ločevati od jezika?
Angleška in ameriška literarna veda sta bolj zavezani humanističnemu izročilu, kakor mu je pri nas sledil še Ivan Prijatelj, nemška in slovenska pa hočeta biti del znanosti. O različnosti priča že zunanja podoba knjig literarnih študij: one v angleščini hočejo biti lepe tako kot predmet, ki ga obravnavajo (dičijo jih trde platnice, eleganten tisk, posvetila, inicialke, esejistični slog), nemške pa so v tem pogledu asketske in puščobne: z dolgimi naslovi, nivojsko členjenimi kazali, nepreglednimi opombami, s krajšavami, z obsežnim seznamom literature, s telegrafskim slogom.
Ko smo že pri razlikah med Ameriko in celinsko Evropo: tudi univerzo imata različno organizirano. Univerza v Ameriki ne vzdržuje več rahlega ravnotežja med raziskovanjem in predavanji, ampak je dala težo poučevanju, zlasti v območju humanističnih disciplin. V enciklopedijah univerze ne bomo našli pod geslom znanost – njeno mesto je v geslih vzgoja in izobraževanje. Evropske univerze vabijo predavat tuje literarnovedne strokovnjake, ameriške univerze pa poleg znanstvenikov vabijo predavat tudi literate. Ameriške univerzitetne literarne študije so veliko bolj del kulturne scene kot v Evropi: univerze npr. izdajajo leposlovne časopise, gradijo in upravljajo muzeje, galerije in gledališča. Pri nas univerzitetne literarne študije v principu niso del kulturne scene, ampak so del sistema znanosti. Literati in literarni zgodovinarji, kakor vsakdanje rečemo univerzitetnim literarnim znanstvenikom, se osebno ponavadi ne poznajo ali se vsaj ne zbirajo v istih inštitucijah ter na istih prireditvah. Seveda prihaja včasih do nesporazumov, ker nekateri literati še vedno pričakujejo od literarnih zgodovinarjev, da ti servisirajo njihove izdelke: pišejo pozitivne kritike, v žirijah argumentirajo denarne podpore in nagrade, razsojajo v zdrahah med literati in popivajo v istih gostilnah; podobnega mnenja je tako imenovana kulturna publika. Končno smo za nesporazume krivi sami literarni zgodovinarji, ko proti svojim načelom redno izstopamo iz kroga akademske znanosti ter se v kulturnih rubrikah dnevnih glasil zapletamo v kritike in polemike, nastopamo na literarnih večerih, sodelujemo v literarnih žirijah ipd. Celo tako smo nedosledni, da to publicistično dejavnost navajamo na koncu svojih sicer znanstvenih bibliografij.
Študij literature na slovenski univerzi načrtno ne pripravlja za vstop v posvečeni literarni kulturni krog, kakor ga poznamo iz knjižnic, s kritiške scene v dnevnem časopisju, televizije, literarnih večerov, ker pripada sistemu znanosti, ki naj bi bila do svojega predmeta vrednostno indiferentna in distancirana (čeprav se v praksi literati, literarni kritiki in bralska publika rekrutirajo prav tu). Identifikacija s predmetom in vživetje vanj, obvezna v srednji šoli, sta sicer lahko del privatnega bralskega užitka, nista pa pogoj za dobro znanstveno literarno analizo.
Literarne študije prepoznamo po opaznem deležu samorefleksije, spraševanja o lastnem smislu ali – izraženo z jezikom ljudstva – po "filozofiranju" (redko katera druga panoga se toliko ukvarja sama s sabo kot prav literarna veda). To počnejo v enaki meri humanistično in znanstveno orientirani literarni zgodovinarji, čeprav zadnji trdijo, da hočejo le "opraviti svoj posel", to je zbrati in urediti velike količine podatkov, popisati in katalogizirati literarne pojave z metodami, ki so v stroki standardne, in dejstva po trdnejših pravilih tudi interpretirati. Humanist vidi svoje poslanstvo v ohranjanju in osveževanju kulturne vednosti, znanstveniku naj bi šlo v prvi vrsti za analizo te vednosti. V praksi počnemo oboje, enkrat nas zanese bolj v humanistično, drugič bolj v znanstveno smer.
Zgled bolj znanstvenih ambicij je empirična literarna veda. Moti jo tipično humanistično prizadevanje, naj bi vsaka razprava predstavila popolnoma novo, svežo, drugačno interpretacijo pojavov. To ima samo za odmev romantičnega estetskega postulata izvirnosti, ki je zaukazan literarnim besedilom in priča o odvisnosti literarnih študij od njihovega predmeta. Humanistične teorije ne rastejo iz predhodnih, ampak nastajajo polemično proti predhodnim teorijam ter z novim pogledom na staro znano predmetnost le profilirajo ta ali oni nazor, socialno gibanje, skupino ali šolo. Za znanstveni pristop je bolj kot izrekanje novih resnic značilna empirična metoda odpravljanja napak v veljavnem teoretskem konstruktu. In še ena razlikovalna značilnost: znanosti ponavadi iščejo enoumne odgovore na vprašanja, humanistiki pa se še vedno zdi dovolj in celo edino primerno, da vprašanja zgolj odpira. (No ja, v svojem stremljivem segmentu je tudi trda znanost še kako zainteresirana za postavljanje pravih vprašanj.)
Če na filozofski fakulteti prakticiramo znanstveno ukvarjanje z literaturo, s tem nismo zatrdili, da je humanistični odnos manj vreden. Znanost ni noben razsodnik v razmerju do resnice in stvarnosti, ampak zgolj "ena od mnogih ideologij, ki gibljejo družbo", oziroma "skupek dejavnosti, s katerimi gradimo in razlagamo modele stvarnosti" (Andrej Ule, Paul Feyerabend ali dopuščanje vseh poti, Razgledi 1. aprila 1994, 32). Tudi v popularni zavesti (rekli bi lahko tudi v javnem mnenju ali v zdravem razumu) podoba norega znanstvenika ni nič redkejša in nič uglednejša od ironizirane podobe kulturniškega razumnika, "patološkega nakladača o vesoljnih temah" (Janez Strehovec, Literatura v dobi slikovnega, Literatura 50, 1995, 134).
Če navijate za literarno vedo, preberite naslednje argumente. Literatura je le surovina v tovarni literarne vede in šele kot predmet znanosti sploh nekaj pomeni. Dalo bi se pokazati na dela, ki jim lahko privoščljivo očitamo, da so bolj kot na bralca imela v mislih, kako bi se podobrikala literarni kritiki in bila všeč literarni zgodovini. Táko literaturo prebirajo v glavnem le profesionalci, kritiki, literarni zgodovinarji ali pisateljski kolegi, zato se je zanjo udomačil izraz literatura za literate. Ker je pisana v hermetičnem jeziku, kliče po interpretaciji in se pojavlja skupaj z obsežnimi spremnimi besedami. Razumljiva postane šele z literarnovednim komentarjem in vzbuja sum, da ni sposobna samostojnega življenja brez naveze z literarnovednim aparatom. Enako velja tudi za besedila preteklih obdobij, ki za rekonstrukcijo svojega pomena vedno bolj segajo po pomoč h kaki od literarnovednih panog, npr. tekstni kritiki, ki razloži arhaizme, pozabljene kontekstne realije ipd. in tako ustrezno branje sploh omogoči.
Če bi bila literatura res tako zelo nad literarno vedo, zakaj potem šola ne uči raje pisanja literature? Pojdimo zdaj malo na pomoč zagovornikom literature: kako naj bi se učili nečesa, kar je nepriučljivo, kar je domena genialnosti? Pa uskočimo spet na drugo stran in branímo literarno vedo s temle sofizmom: Literatura je tekst o življenju, literarna veda pa je tekst o tekstu o življenju, torej metatekst, nekaj veliko bolj kompleksnega kot literatura. Literatura nima nujno razvite samorefleksije, ker je okupirana s svojim objektom, literarna veda pa je področje, kjer se literatura začne zavedati same sebe. In še: neredko se zgodi, da volumen interpretacij literarnega teksta daleč presega volumen teksta samega. Interpretacije, tj. literarna veda, so torej odkrile v tekstu več, kot je nameraval ali hotel izraziti njegov ustvarjalec. Literarna veda tedaj šele izreka resnico, ki je v literarnih tekstih samo potencialno prisotna. Avtor se marsikdaj ne zaveda dobro, kaj se mu je zapisalo, literarna veda šele odkrije v avtorjevem nezavednem dejanju smisel. Literatura tudi o sami sebi ne zna nepristransko soditi, zato potrebuje kot razsodnika literarno vedo, ki loči zrnje od plev.
Pravilo zlate sredine nam narekuje, da v nobenem od naštetih ekstremov ne bomo odkrili resnice. Relativizirajmo zato skrajne poglede na umetnost in znanost in se potrudimo poiskati možnost pomirjenega odnosa med obema panogama naše dejavnosti. Ali bi lahko živeli brez literature, ali je literatura tako kakor kruh in voda? Statistike govore o velikanskem odstotku nebralcev – jasen dokaz, da je preživeti mogoče tudi brez literature. Ali bi lahko preživeli brez znanosti? Brez literarne prav gotovo. Pa vendar sistema literature in literarne vede nista poljubni postavki naše civilizacije, ampak prej njeno izhodišče, dejstvo, ki nas upravičuje govoriti o kulturnosti in civiliziranosti in se zato nismo pripravljeni odpovedati ne eni ne drugi.
Literatura in literarna veda sta dve različni dejavnosti. Najočitnejša razlika med njima je v predmetu. Literatura je glede predmeta neizbirčna in si drzne lotevati se vsega mogočega, literarna veda je omejena na literarna dela, njihove avtorje ipd. Različni so tudi njuni cilji, metode in jezik. Literatura je navezana na umetnostni jezik, literarna veda na znanstvenega oziroma strokovnega. Literatura si prizadeva na bralca vplivati s sugestijo, literarna veda daje težo racionalnemu razmerju do predmeta. Največkrat so različni tudi njuni bralci: laiki pri romanih in pesmih (če seveda ne gre za literaturo-za-literarno-zgodovino) in (bodoči) literarni znanstveniki pri razpravah.
Nesporazumi lahko nastajajo le tam, kjer zgoraj opisane meje niso ratificirane, to pa je področje literarne kritike. Zmešnjava nastane pri zasedbi vlog: kadar si avtor domišlja, da je sam sebi najboljši interpretator, ali kadar kritik v oceni kompenzira svoje zatrte ali neuresničene pisateljske ambicije. Literarna kritika je bastardni plod razmerja med literaturo in literarno vedo. Po eni strani se okorišča s terminologijo literarne vede, po drugi strani hoče biti vsaj tako duhovita in berljiva, bolj literarna kot literatura sama. Za razliko od literarne vede se običajno prilepi na eno samo besedilo in postane njegov podaljšek ali senca v omejeni funkciji – kot prijateljska reklama ali kot sovražna odklonitev.
Literarna veda in literatura, vsaka modelira svet na svoj način. Naloga literarne vede je urediti svet literature tako, da postane pregleden: lirika v en predal, epika v drugega, dramatika v tretjega, znotraj posebej roman, sonet, komedija ..., na časovni lestvici lepo ločeno o antiki, baroku, romantiki, po geografskem in jezikovnem kriteriju ločeno o slovenski, nemški, ruski literaturi, izvirni in prevedeni itd. Da bi mogli tekstom določiti vrstne in zvrstne pa časovnostilske kvalifikatorje, jih je treba analizirati in interpretirati. To so zelo na kratko stvari, za katere je literarna veda pristojna in za katere nosi odgovornost.
Vprašanja:
Vzemi v roke verzificirane recepte za otroke Svetlane Makarovič Kuharica Uharica na kaseti (1986) in presodi, ali gre za leposlovje ali jih je bolje uvrstiti med strokovno literaturo, ker imajo tudi čisto praktično sporočilo oziroma inštrukcijo?
Ali je nova zgoščenka kantavtorjev Adija Smolarja ali Tomaža Domicelja tudi slovenska književnost?
Ali je vse, kar napiše znan literat, tudi literatura (zbrana dela slovenskih klasikov namreč ponatiskujejo v načelu vse: pisma, članke ...)?
Ali je konkretna poezija (prim. Antologija konkretne in vizualne poezije, Ljubljana: MK, 1978; Kondor, 176) literatura ali sodi v likovno umetnost?
Ali je avtobiografija Ivana Krambergerja Trnova pot (1988) lahko predmet literarne vede?
Katera definicija ti je bližja?
a) Literatura je način komunikacije med ljudmi.
b) Literatura je odraz sveta, v njej se zrcali resnica o času in prostoru; literatura je model sveta.
c) Literatura je izraz ustvarjalnega genija.
č) Literatura je sredstvo za doživetje lepega.
d) Literatura je sredstvo za izstop iz avtomatizmov vsakdanjosti.
Kakšna je razlika med izrazoma umetnostni in umetniški?
Ali naj literarna veda obravnava vsa umetnostna besedila ali le umetniška?
Kakšno vlogo ima pravzaprav univerzitetna literarna veda v okviru slovenistike (ovrednoti z 1–3 točkami)?
a) Vzgojiti nove profesorje slovenščine.
b) Kazati na mejo med dobrimi in slabimi teksti in slednje izločati iz literarne zgodovine.
c) Programirati nadaljnji literarni razvoj.
č) Učiti ljubezni do literature.
d) Skozi literaturo utrjevati slovenstvo.
e) Raziskovati strukturo in funkcijo slovenske literature.
f)
Kaj je humanistika?
Kako bi prevedel izraz area studies?
Literatura:
Władysław Tatarkiewicz: Zgodovina šestih pojmov: Umetnost, lépo, forma, ustvarjanje, prikazovanje, estetski doživljaj. Ljubljana: Literatura, 2000 (Labirinti).
Marko Juvan: Zaveza, ločitev ali zavezništvo? O razmerjih literature in literarne vede. Literatura = Prispevki za literarni program VII/50 (1995). 107–15.
Matjaž Kmecl: Kaj je literatura. Matjaž Kmecl, Mala literarna teorija. Ljubljana: Mihelač in Nešovič, 19964. 26–41.
Janko Kos: Znanost in literatura, 1–7. Sodobnost XX in XXI (1972 in 1973).
Boris Paternu: Jezik znanosti in jezik poezije. Simpozij slovenski jezik v znanosti, 2: Zbornik prispevkov. Ljubljana: FF, 1989.
Dušan Pirjevec: Vprašanje o znanstvenem raziskovanju umetnosti. Problemi VI/69–70 (1968). 177–88.
— — Znanost o umetnosti. Problemi VIII/86 (1970). 4–11.
Književnost se spaja z jezikom po logiki, da je osnovno prepoznavno znamenje nacije jezik, literatura pa najvišja pojavna oblika jezika in glavni dokaz nacionalnega genija. Ker je slovenščina tako "lepa", "prožna" in "pojoča", ker v njej nastajajo tako velike besedne umetnine, se slovenstvu nikakor ne smemo odpovedati v imenu ekonomskih ali kakšnih podobnih razlogov, ampak ga je zaradi teh očitnih vrednot treba gojiti še naprej. Slovenistične literarne študije so prepoznavne prav po opaznem zanimanju za jezik, ki ga npr. komparativistični pristop ne pozna. Kulturno zavezo je priznavalo tudi slovensko jezikoslovje in je po zglede v največji meri segalo v slovensko književnost. Ker smo v glavnem že zunaj onih borbenih časov, ko je bilo potrebno z literarnimi umetninami dokazovati emancipiranost slovenščine in tako preko nje upravičevati nacionalno eksistenco, in ker so velik del skrbi za narod prevzele druge inštitucije, naveza literarnih študij z jezikoslovjem ni več samoumevna.
Slovenstvo se je v veliki meri vzpostavilo skozi jezik in književnost, zato bo slovenistična literarna veda pomembna vse dotlej, dokler bo pomembna nacionalna dimenzija naše eksistence. Vključenim v mehanizme knjižne proizvodnje, trženja, literarne vzgoje v šoli in rituale literarnih nagrad, kritike in polemike se nam zdi, da je knjižna kultura večna in da je eno izmed trdnih jeder in smislov pouka, vzgoje in našega bivanja v celoti. Upoštevanje dejstev sodobne kulturne komunikacije razkrije ranljivost klasičnega tandema jezik-književnost in njegovo nadomestljivost z alternativnimi sistemi. Že zdaj pri financiranju daje država jeziku prednost pred literaturo: jezikoslovje je precej na boljšem tako po številu raziskovalnih ur kot po številu raziskovalcev.
V tradicijo 19. stoletja, ki se je ohranila do današnjega časa, sodi druženje slovenistike s kroatistiko, makedonistiko, srbistiko, bolgaristiko, bohemistiko, slovakistiko, rusistiko ... v slavistiko. Povezava je bila genetska in utemeljena spet v jeziku, ker so si slovanski jeziki pač sorodni, precej manj pa z razvojem posameznih nacionalnih literatur, kjer zveze marsikje niso bile ravno zgledne. Slavistika še danes kaže sledi panslovanske duhovne podlage, iz katere je tudi izšla. Zaradi nekdanje tesne povezanosti slovenistike s slavistiko slovenistom po šolah še danes pravijo slavisti, čeprav ti največkrat ne znajo nobenega slovanskega jezika. Na slavistične tradicije spominjata tudi ime stanovske organizacije Slavističnega društva Slovenije in naslov osrednjega strokovnega časopisa Slavistične revije.
Vprašanje:
Ali je povezovanje jezika in literature pri pouku slovenščine na osnovni in srednji stopnji potrebno? Razlogi za in proti.
Literatura:
Miran Hladnik: Književnost in jezik. Posvet o programih in metodah književnega pouka. Primerjalna književnost XXIII/2 (2000) (Dodatek), 26–28. Http://www.ijs.si/lit/knj_jez.html.
Janko Kos: Jezik kot gradivo literarnega dela. Morfologija literarnega dela. Ljubljana: SAZU, 1981 (Literarni leksikon, 15). 17–21.
Slavoj Žižek: Jezik, ideologija, Slovenci. Ljubljana: Delavska enotnost, 1987 (Zbirka Družboslovje). Sign. v SK: C 18137; na slavistiki: Zborn I 181.
Radoslav Katičić: Književnost i jezik. Uvod u književnost: Teorija, metodologija. Ur. Z. Škreb in A. Stamać. Zagreb: Globus, 19864. 107–31. Sign. v SK: D 6506; na slavistiki: LH II 3415.
Samo po sebi umevno se zdi, da na Slovenskem študiramo slovensko književnost; kdo drugi naj bi se s tem pojavom ukvarjal, če ne Slovenci, ki skoraj edini obvladamo jezik te literature, da nam je edinim razumljiva, in ki je bila edino nam tudi namenjena.
Samostojno je mogoče literaturo študirati na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo, po domače na komparativistiki. Če je na slovenistiki književnost v navezi z jezikom, s slovenščino, in razumljena kot tvorba jezika, jo študent na komparativistiki obravnava brez te zveze. Poenostavljeno je pod primerjalno književnostjo mišljena svetovna književnost, seveda ne kot abstraktum, ampak kot streha, pod katero se obravnava izbor del iz drugih nacionalnih literatur, ki so si v glavnem s prevodi prislužila mednarodno priznanje. Primerjalnost kaže na metodo, ki sopostavlja literarna dela različnih književnosti, išče po eni strani njihove skupne značilnosti, po drugi strani pa njihovo specifiko. Mesto študija jezika na slovenistiki je tu prevzela literarna teorija kot zbirka orodij in metod za ukvarjanje z literaturo. Zaradi potreb pouka slovenščine v srednji šoli se zahteva od slovenista tudi nekaj poznavanja svetovne književnosti.
Komparativistična literarna veda se po metodah ne loči prav močno od slovenistične. Iz naslovov razprav bi zelo težko sklepali, ali so slovenistične ali komparativistične, ker se slovenski komparativisti ukvarjajo v glavnem s slovensko književnostjo, med slovenističnimi literarnimi zgodovinarji pa tudi ni nikogar, ki ne bi uporabljal komparativnih metod. Razlike se kažejo v njuni družbeni vlogi in praksi. Komparativisti se zdijo bolj zainteresirani za literarno vedo kot kulturno inštitucijo in zasedajo večino prestižnih uredniških mest pri založbah, časopisih in prireditvah, medtem ko slovenističnega literarnega zgodovinarja v življenju večinoma doleti pedagoška tlaka. Med inštitucijama obstaja od njune ločitve v 30. letih blago rivalstvo. Skupaj se drenjamo za denar pred državnimi jaslimi, branimo zavzete pozicije in ob ugodnem trenutku posegamo po tekmečevih. Čeprav med nami ni malo slovenistično-komparativističnih dvoživk (ta študijska kombinacija je na filozofski fakulteti dovolj pogosta), se je včasih težko izogniti folklorno stereotipnemu opredeljevanju ali za "svetovljansko" komparativistiko ali za "domačijsko" slavistiko. Konflikti so nepotrebni, saj povpraševanje po znanju enih in drugih peša. Še pred desetletji se je nemško gospodarstvo zanimalo za diplomante literarnih študij, ker so sloveli zaradi sposobnosti reševanja kompleksnih situacij in vprašanj, danes takega zanimanja ni več (Hans-Martin Kruckis, Ein bißchen Goethe, ein bißchen Markt, DUZ 4. april 1997, 22). Tudi pri nas ne slovenistična ne komparativna literarna veda nimata več vloge univerzalnega interpretacijskega orodja in nimata več tistega uglednega položaja, kot sta ga imeli včasih.
Literarna veda na Slovenskem ima status t. i. nacionalne vede, kar ji podeljuje še en smisel. Poslanstvo učiteljev na slovenistiki filozofske fakultete, kjer živi velik del literarne vede, je naučiti nove generacije učiteljev ravnati z literaturo, jo učiti brati in pravilno sprejemati, vendar to ni vse, saj je pedagoško delo le polovica obveznosti visokošolskega učitelja. Druga polovica je iz pisanja razprav o literaturi, literarne zgodovine, teorije, metodologije ... To delo naj bi vzdrževalo védenje, ki konstituira nacionalno zavest in s tem narod. Zakaj je dobro, da je na svetu več narodov in zakaj si Slovenci skozi literaturo krčevito prizadevamo, da bi se med njimi enakovredno obdržali, je že vprašanje, ki ne sodi več trdno v okvir literarne vede.
Ker se zlasti na srednji stopnji z jezikom in književnostjo pri predmetu slovenščina rade družijo še informacije o drugih medijih, filmu, gledališču, televiziji, je jasno, da je célo področje zasnovano kot nacionalna kulturologija, saj gre vedno za poudarek na slovenskosti jezika, slovenskosti literature itd. Na podoben način kot slavistika obstajajo na filozofskih fakultetah germanistika (anglistika, nemcistika, skandinavistika), romanistika (italijanistika, francoščina, hispanistika), orientalistika in klasična filologija (latinščina, grščina). Ukvarjanje z lastnim jezikom in književnostjo ima v vsakem nacionalnem ali državnem okviru izpostavljeno mesto.
Vprašanja:
Razmisli o razmerju slovenske in svetovne književnosti v okviru pouka slovenščine v osnovni in srednji šoli?
Katere nacionalne literature vključuje svetovna književnost?
Kaj misliš o subvencioniranju izvirne književnosti in o obdavčenju knjige ter avtorskih honorarjev?
Literatura:
Dušan Pirjevec: Vprašanje o poeziji. Vprašanje o poeziji. Vprašanje naroda. Maribor: Obzorja, 1978 (Znamenja, 56). 5–86. Sign. v SK: B 1127/56.
Miran Hladnik: Slovenska literarna veda med kulturo, znanostjo in šolo. Zbornik slavističnega društva Slovenije, 9: Razpotja slovenske literarne vede. Ljubljana: SDS in Zavod za šolstvo, 1999. 21–30. Http://www.ijs.si/lit/lit_veda.html.
Fetišiziranje knjige ni le izraz konzervativne, brambovske kulturne drže, ampak je v perspektivi nevarno za ohranitev in razvoj bralskega interesa. Pripovedovanje in pesnjenje sta v zgodovini izrabila različne medije in knjiga je samo eden od njih. V ustnih kulturah, ki niso poznale branja, niti nista potrebovala zapisa. Današnja popularna kultura se pogosto zapisu besedila na papir odpove ter se zadovolji z zvočnim in slikovnim zapisom na kaseto ali zgoščenko. Pogojevanje literarne eksistence s knjižnim branjem in anatemiziranje drugih medijev, na katerih se literatura danes pojavlja, je nepotreben ekskluzivizem, ki ga bodo zainteresirane skupine na svoje stroške seveda lahko še dolgo gojile, nacionalne kulture pa na njem ne bo več mogoče utemeljevati in jo emancipirati v svetu. Ne da bi hotel vzbuditi pesimistična čustva, moram vendarle opozoriti na dejstvo, da se knjižna kultura nepreklicno umika novim oblikam pismenosti. Pisavo nadomešča slika, knjižni konzum gledanje televizije in računalniške dejavnosti. Za primer: filmi imajo na Slovenskem povprečno publiko blizu 20.000 gledalcev, uspešni slovenski filmi pa celo dvakrat toliko, kar je neprimerno več od povprečnega števila bralcev na knjigo. Manj gledalcev bi bilo za slovenski film usodno, saj so stroški proizvodnje enega filma neprimerno večji od stroškov ene knjige. Po drugi strani je število knjižnih naslovov na Slovenskem, izdanih v enem letu (okrog 4000 v skupni nakladi 6 milijonov izvodov), neprimerljivo s številom novih filmskih naslovov in tudi sredstva, ki jih obrača knjižni trg (15–18 milijard tolarjev letno), nikakor niso zanemarljiva. Kljub temu: če slovenistična literarna veda ne bo hotela postati muzejska stroka, bo morala svojo pozornost usmeriti tudi k literaturi na alternativnih nosilcih in prenehati s konzervativno in sovražno nezaupljivostjo do neizbežnih sprememb v umetnostni komunikaciji.
Objavljajoči se večinoma še vedno krčevito oklepamo tiska, čeprav je ta precej dražji, in dosežemo manj interesentov, kot bi jih skozi druge medije. Redki so namreč Slovenci, ki spremljajo knjižne novosti, in vedno več je Slovencev, ki redno spremljajo novosti na internetu in v drugih medijih. Študenta prvega letnika slovenščine spravi v zadrego vprašanje, katero izvirno leposlovno delo je nazadnje prebral (iz lastnega interesa, ne iz šolske obveze), hitro pa se bo spomnil zgoščenk domačih kantavtorjev, ki jih je poslušal, in naslovov novih slovenskih filmov. Ob dejstvu, da tekoči izvirni leposlovni produkciji sledijo samo profesionalci in še ti ne dosledno, medtem ko vsi kar redno spremljamo televizijsko, filmsko, kasetno in spletno produkcijo, lahko pogoste deklarativne izjave o večji kulturni vrednosti medija papirnate knjige označim za sprenevedanje.
V zadnjih 400 letih je znanost za svoj stik s svetom uporabljala v glavnem tisk; na zvezo kaže že angleški izraz paper za znanstveno razpravo. Alternativni mediji so bili predavanja, konference, seminarji. Kar je bila za leposlovje knjiga, to je bila za znanost revija. Od leta 1665, ko je Kraljevska družba v Londonu izdala prvo številko prvega znanstvenega časopisa na svetu, je objava znanstvenih rezultatov v revijah s strogim uredništvom glavni način razširjanja znanstvenih informacij in nadomestilo dotedanjo izmenjavo znanja v pismih. Nadaljnja tri stoletja, vse do leta 1960, so časopise izdajala večinoma društva iz članarine, ki so jo prispevali njeni udje: naročnina na revijo je bil članski privilegij. Poleg društev so revije izdajali tudi univerze, muzeji in vlade, same neprofitne organizacije. V drugi polovici 20. stoletja se je zlasti v Ameriki znanost tako močno razbohotila in količina objav pomnožila tako zelo (v 15 letih se število znanstvenih informacij na svetu podvoji), da so postale zanimive tudi za komercialne založbe. Ker so društva medtem začela avtorjem oziroma njihovim sponzorjem izstavljati račune za tisk (avtorji so morali plačati za vsako stran svoje objave), komericalni založniki pa ne, se je težišče kvalitetnih objav začelo premikati k slednjim, ki so si lahko privoščili ugledno mednarodno uredništvo. S porastom števila revij se je manjšalo število naročnikov, posledično so revije postajale dražje in posameznikom težko dostopne, njihov glavni kupec in žrtev rastoče naročnine so nazadnje ostale univerzitetne knjižnice.
Pojav elektronskega založništva leta 1994 ni revijalne krize nič zmanjšal, saj so za elektronsko verzijo revije založniki zahtevali enako ali celo višjo ceno. Znanstveno občestvo je zato začelo iskati alternativne poti za razširjanje rezultatov raziskav. Učenjaki dokončani članek še vedno pošljejo v klasično revijo v presojo uredništvu in v objavo, vzporedno pa ga postavijo na spletni strežnik domače inštitucije (temu rečejo v angleščini institution-based self-archiving) ali na kakšno drugo javno mesto ter opozorijo nanj kolege. Članki se pojavljajo na internetu v dveh oblikah, kot pdf-datoteke ali kot html-datoteke, katerih priprava je petkrat cenejša od klasičnega tiska. Ko se bo znanstveni svet popolnoma odpovedal dragemu tisku in se sprijaznil z zgolj elektronskimi objavami, bo iz prihranka pri stroških lahko uporabniku financiral prost pristop do člankov (Thomas J. Walker, Free Internet Access to Traditional Journals, American Scientist 86, 1998, št. 5; http://www.sigmaxi.org/amsci/articles/98articles/walker.html).
Literatura in literarna veda nista več življenjsko odvisni od tiskanih medijev knjige in revije. Literatura se v obliki scenarija udinja filmu (pevec Bob Dylan provokativno izjavlja, da ta, ki hoče ljudem danes kaj povedati, naredi film, ne pa knjige), z ekranizacijo svetovnih in nacionalnih klasikov postaja film prvi in za marsikoga edini medij njenih sporočil ter tako potiska knjigo na rob. Pesniške zbirke neuveljavljenih avtorjev že izhajajo samo na spletnih straneh (kako bi tudi ne, ko pa je 90 % tega, kar pošljejo založnikom, odklonjeno). Skoraj bi si upali staviti, da se vendar odločnejša selitev iz tiska na zaslon obeta literarnovednemu in ne leposlovnemu pisanju. Zanimivi so izidi raziskave, od kod dobivajo znanstveniki svoje strokovno berilo. V zadnjem desetletju 20. stoletja se je navzlic inerciji, ki v akademskem svetu daje prednost tiskanim medijem, močno povečal delež razprav, ki jih znanstveniki poberejo zastonj z interneta, in v nekaterih trdih znanostih že celo prevladuje; bolj naklonjeni internetu tisti znanstveniki, ki delujejo zunaj univerze.
Po nekaterih raziskavah je natisnjen strašno majhen delež informacij v obtoku. Res da se dnevno natisne na svetu okrog 1000 knjig, vendar se na spletu pojavi dnevno kar 7 milijonov novih dokumentov. Tisk porastu informacij preprosto ne more slediti (Gerry McGovern idr., The Web Content Style Guide, Financial Times Prentice Hall, 2001).
Države razvitega sveta porabijo danes za znanost vsaj 3 % domačega bruto proizvoda. Ob dejstvu, da znanstveniki preživijo več kot polovico svojega delovnega časa v strokovni komunikaciji, ki je v največjem deležu iz branja strokovne literature (statistika govori o povprečno več kot 100 publikacijah letno), se pokaže velika finančna teža znanstvenega publiciranja. Razširjanje znanstvenih informacij preko tiska (strokovnih revij, zbornikov in monografij) pomembno prispeva k stroškom in proti cenejši alternativi v obliki spletnih objav skorajda ni najti pametnih pomislekov. Zaradi majhnih naklad so specialistične znanstvene publikacije neznansko drage, kar spravlja knjižničarje v stisko in obup. Čas, ki preteče od izročitve članka do objave, se je pri elektronskih publikacijah skrajšal na polovico (z 9 mesecev na 4 in pol). Po elektronskih objavah posega vedno več bralcev in navadili so se tudi bolj živo in hitreje odzivati nanje kot na članke v tiskanih revijah. Kaj sploh zadržuje akademsko skupnost, da še vztraja pri klasičnem natisu razprav? Kakor so znanstveniki prožni in moderni, kadar so v vlogi bralcev, tako so kot avtorji radi konzervativni in se jim zdi, da jim natisnjena razprava bolj jamči varovanje avtorskih pravic. In še en pomemben razlog je, ne ravno ugleden, vendar razumljiv: raziskovalci ne objavljajo samo iz želje po razširjanju svojih spoznanj, ampak prepogosto zaradi točk, s pomočjo katerih se vzpenjajo na akademski lestvici. Ker so mehanizmi točkovanja objav še vedno v domeni tiskanih medijev, si bodo pač prizadevali objavljati tam. Optimistično se nadejamo, da se bo situacija spremenila v korist spletnih objav, še preden poide šesta izdaja Spisovnika. Upe vzbuja neznanska rast spletnih znanstvenih objav (v javnem arhivu, ki pokriva fiziko, računalništvo in še kaj na naslovu http://xxx.lanl.gov/blurb/, se vsak delovni dan zbirka okrepi za 100 novih naslovov ali za 25.000 na leto) in neubranljiva skušnjava svoj izdelek takoj pokazati svetovni javnosti.
Internet prinaša na domači zaslon vedno več gradiva, do katerega je bila svojčas dolga pot, in tako širi raziskovalne možnosti. Žal se je po šolah že razpasla tudi komodnost, zaradi katere po internetu dostopni viri postajajo sploh edini upoštevani viri; profesorji so tem študentom nadeli ime cut-and-paste generation. V zahodnem svetu se za nekaj sto dolarjev letne članarine študent naroči na obilico strokovnih revij v spletu in iz njih s postopkom izreži-prilepi po mili volji jemlje za potrebe šolskega referata, plačani servis pa mu poskrbi za pravilno citiranje. Mladina prelamlja z vero starih, da je samo z muko pridobljena informacija res vredna informacija; hoče jo takoj in na lahek način. Če že ne podpiramo študentovega omejevanja na izključno elektronske vire informacij, pa jih privoščimo vsaj izrednim študentom in študentkam, ki jim družinske in službene obveznosti ne dovoljujejo širšega razgledovanja po literaturi.
Pogosto je slišati očitke, da internet krade ljudem čas, ki naj bi ga prebili v neposrednih človeških stikih. Misel je abotna, saj je branje knjige, ki se vsi zavzemamo zanj, neprimerno bolj samotno početje kot brskanje po spletu, elektronsko dopisovanje in računalniško igranje. Nasprotno: internet narekuje več komunikacije, kot je človek prakticira sicer. Drugi popularni očitek računalniškim besedilom je, da nimajo dolgega življenja in da jih knjiga po trajnosti prekaša. Prepisujem duhovit odgovor, da so se knjige dolgo ohranile pač zato, ker so jih bolj poredko odpirali, ker jih niso brali. Če besedilo v omrežju ni trajno, je pa namesto tega odprto za vnašanje sprememb. Tretji nesmiselni očitek internetu je, da ljudi odvaja od branja. Ugovor: čeprav se ljudje pred zaslonom popularno imenujejo uporabniki (angl. users) in ne bralci, večinoma počno prav to: berejo. Četrti očitek novim informacijskim in komunikacijskim tehnologijam je, da so do uporabnika manipulativno naravnane. Zavrnitev: nobene od medijev, tudi tisk ne, ni transparentno sredstvo za prenos vsebine, ampak oblikuje in interpretira vsebino na sebi ustrezen način, jo prilagodi lastni retoriki.
Nezaupljivci radi poudarjajo, da so informacije z interneta nezanesljive, ker je objavljanje tako poceni, da si to lahko privošči vsak, resničnosti informacij pa nihče ne preverja. Težave z verodostojnostjo informacij niso v tiskani obliki nič drugačne. V obeh primerih bomo najprej posegli po renomiranih virih, po revijah in člankih, ki so šli skozi uredniško sito. Veliko nam o zanesljivosti vira pove avtorjevo ime in ne nazadnje način, kako je postavljen v splet. Bolj izčrpno je objava dokumentirana (bibliografsko registrirana, opremljena z avtorjevim kontaktnim naslovom, datumom nastanka, s citati, opombami itd.), večje bralčevo zaupanje vzbudi. Najbolj znane zlorabe uredniškega in bralčevega zaupanja v verodostojnost vira so se zgodile prav v uglednih tiskanih znanstvenih revijah.
Natisnjeno besedilo ni več primarni komunikacijski kanal ne v literaturi, ne v znanosti, ne v izobraževanju. Akademski svet, ki ga opredeljuje globoko zakoreninjena intelektualna konzervativnost, se je zato prisiljen odpreti izzivu novih tehnologij, če noče, da jih bo zlorabil kdo drug.
Literatura:
Miha Mazzini: Danes na sporedu: Dva priročnika in trije scenariji. Radovljica: Triona, 1998.
Bo Christer-Björk in Žiga Turk: How Scientists Retrieve Publications: An Empirical Study of How the Internet Is Overtaking Paper Media. The Journal of Electronic Publishing VI/2 (2000). Http://www.press.umich.edu/jep/06-02/bjork.html.
Bruce D. Ingraham: Scholarly Rhetoric in Digital Media. Http://www-jime.open.ac.uk/00/ingraham/ingraham-t.html. [Članek za objavo v časopisu Interactive Media in Education, b. l.]
Vzgoja je evropski razsvetljenski pojem s konca 18. in začetka 19. stoletja. Od Herderja, Wilhelma von Humboldta in Goetheja dalje je gradila na razumevanju posameznika kot enkratnega, odprtega in v razvoj usmerjenega subjekta. Nalogo posameznika je videla v tem, da vse svoje sile angažira za samospoznanje in samouresničenje, da stremi k tisti popolni obliki, ki mu jo je predpisala narava, in tako prispeva k samouresničitvi celega človeštva. Ta koncept vzgoje ima prepoznavno socialno zaledje: šlo je za projekt rastočega meščanstva, njegove identitete in samozavesti. S ciljem, naj vzgoja blaži nravi in brani človeka pred revolucionarnimi socialnimi odločitvami, ustreza politični filozofiji klasičnega liberalizma. Zgledno je te vzgojne ideale zastopal najvišji nemški prispevek v svetovno literaturo, vzgojni roman oz. roman o razvoju osebnosti, katerega prototip je bilo Goethejevo delo Učna leta Wilhelma Meistra iz leta 1795. Izrazi napredek, rast in razvoj so zavezujoči tudi za današnjo kulturo, saj skoznje dojemamo celo svojo eksistenco in civilizacijo, nimamo pa več v zavesti, da so se rodili v tedanji biologiji in njenem pojmu organskega razvoja ter da gre za relativno mlad interpretacijski model. Razvijajoča se osebnost se oblikuje v razmerju do sveta in stopa z njim v različne odnose, v ospredju pa je vendarle ideal pomiritve med njima. (Ali ni bil s tem istim vzgojnim namenom leta 1836 napisan tudi Prešernov Krst pri Savici?) Na ravni estetske vzgoje se pomiritev kaže v zahtevi po "uskladitvi" oz. "harmonizaciji" vsebine in oblike. Na začetku meščanska vzgojna literatura ni imela nacionalnega obeležja. Izrecno se je distancirala celo od evrocentristične hierarhizacije nacionalnih kultur in se zavzemala za multikulturno ohranitev množice jezikov.
V prvi polovici 20. stoletja je opisani vzgojni načrt zašel v krizo, ker je razpadla vera v harmonično celotno, h kateremu naj stremi vzgojni proces. Goetheju je bilo samoumevno, da so klasična filologija (Altertumswissenschaft), umetnost, religija in naravoslovje enako potrebni in neobhodni za pridobitev omike. Danes pa govorimo kar o dveh kulturah: znanstveni (naravoslovni) in humanistični (Wilhelm Voßkamp: Bildung ist mehr als Wissen: Die Bildungsdiskussion in historischer Perspektive. Mitteilungen der Alexander von Humboldt Stiftung, dec. 2000, št. 76, 31–40).
Gnev starejše generacije humanistov nad sodobno informacijsko družbo je razumljiv. Civilizacijska nepismenost (zlasti strah pred računalnikom) rojeva nelagodne občutke izločenosti iz civilizacije. Ta se ne odziva več na njihove apele, natipkane na mehanični pisalni stroj. Od tod njihovo prepričanje, da je današnji čas brez moralnega kompasa in brez hierarhije estetskih vrednot. Nepojmljivo jim je, da mlajši pojave literarnega sistema opazujejo kot enakovredne, ne pristajajo na hierarhijo literarnih vrednot in na selekcijo del po kvaliteti. V teh opravkih je bil namreč doma klasični literarni omikanec: znal je izbirati med pravim in napačnim, primernim in neprimernim, lepim in grdim. Morda je še najbolj v skladu z izvirnim konceptom vzgoje predlog pomiritve med kulturnima opozicijama, ne pa privajeno humanistično svarjenje pred "nevarnostmi" informacijske in potrošniške družbe, ki je zrasla iz ekspanzije naravoslovnih znanosti.
Kadar se ubadamo z vprašanjem, kaj literatura sploh je, kako je napisana in kakšne so njene oblike, se gremo literarne teorije. Del literarne teorije, ki ga zanimajo zvrsti lirika, epika in dramatika pa vrste, žanri in oblike kot novela, kmečka povest in sonet, se imenuje genologija; ko le-tej dodamo poglavja o oblikovalnih načinih od metafore do simbola, dobimo poetiko. O slogu razpravlja stilistika. Za tisti del poetike, ki uči rabiti jezik z namenom prepričevanja drugih ali vplivanja na druge, se je uveljavilo ime retorika. Z verzom se ukvarja tekstna metoda verzologija, s pripovedno prozo naratologija (tudi narativika ali pripovedoslovje; zanimajo jo zgodba, konstelacija oseb, pripovedna perspektiva ipd.), s snovmi, temami in motivi tematologija. Svojčas je bila poetika normativna disciplina, ki je predpisovala zakone oblikovanja, danes poetika ne predpisuje več, ampak le opisuje najdene literarne strukture.
Ko pregledujemo literaturo v časovnem zaporedju in razvoju, gremo po poti literarne zgodovine (nacionalne, svetovne ali primerjalne). Naslovi literarnozgodovinskih razprav se lahko glasijo: Tradicija novele na Slovenskem, Od naturalizma do nove stvarnosti, Pisateljski vzpon in zaton Franceta Bevka ...
Vsako od teh dveh področij ima na razpolago vrsto orodij ali metod, s katerimi skuša priti svojemu predmetu do dna. Presoja metod in izbira med njimi se dogaja v posebnem poglavju literarne vede, v literarni metodologiji, ki glede na premike v znanstvenem razmišljanju po svetu daje prednost zdaj eni zdaj drugi, pač glede na to, katera je trenutno moderna oziroma jo zastopa kakšna ekspanzivna literarnovedna "šola". Literarna hermenevtika je disciplina, ki načelno premišlja o možnostih, ki jih posamezne metode ponujajo za razumevanje literature. Enkrat se zdi pomembnejši teoretski pristop, naslednja generacija literarnih raziskovalcev pa ugotovi, da je bil preveč zanemarjen zgodovinski aspekt razumevanja literature, in se le-tega pri svojem delu očitneje oklene. Razvoj literarne vede je pravzaprav menjava raziskovalnih metod, to je zornega kota na literaturo, čemur se modro reče menjava t. i. raziskovalne paradigme.
V literarni zgodovini daje ena metoda iz takih ali drugačnih razlogov prednost avtorjevi ustvarjalni osebnosti in dobi ime avtorska literarna zgodovina, časovnostilska metoda spremlja literarni razvoj po duhovnih in stilnih obdobjih in gibanjih od baroka preko razsvetljenstva do romantike itd., žanrska literarna zgodovina nasprotno meni, da literarni razvoj v največji meri določajo žanrski in vrstni algoritmi. Metoda, ki vidi ključ za analizo literature v bralcu, črpa argumente iz recepcijske teorije. Skriti globlji pomen literarne umetnine zanima interpretacijsko metodo, ki se posveča, podobno kot literarna kritika, posameznim tekstom. Metodološko bogastvo ponujajo v prosto uporabo od zunaj še jezikoslovje, sociologija, psihologija, psihoanaliza, filozofija, antropologija (folkloristika, etnologija), feministična teorija, zgodovina, teorija diskurza, semiotika, komunikacijska teorija itd. in določajo sociološki, psihološki, filozofski, ideološki, pedagoški, semiološki pristop itd. Avtorsko in zgodovinsko orientiranemu pristopu pomagata biografika in bibliografija. Sociologijo zanimajo npr. vse okoliščine literarne proizvodnje (produkcije), razpečavanja (distribucije) in potrošnje (konzumacije). Pri produkciji raziskuje socialno in geografsko poreklo avtorjev, njihovo poklicno in premoženjsko strukturo; potem ugotavlja načine distribucije od knjižnic in knjigarn do kolportaže in podlistkov, naklade, reklamo, proučuje ceno knjige in ponatise, cenzuro in literarno programiranje. Sociologija analizira tudi bralca: njegovo socialno poreklo in status, njegovo nacionalno in politično pripadnost, spol in starost, izobrazbo in število.
Če bi bilo s temi vedami mogoče popolnoma razložiti literaturo, potem samostojne literarne vede ne bi bilo, ampak bi bil to le prostor, kjer se interdisciplinarno srečujejo izjave različnih ved o literaturi. Edina avtonomna literarnovedna panoga je poetika z retoriko, torej veda o literarnih vrstah, zvrsteh, oblikah in postopkih: kaj so take izključno literarne zadeve kot npr. endekasilabo, povest, cezura, izvemo lahko le tu. V zadnjem desetletju je namesto do nedavnega edino sprejemljivih tako imenovanih imanentnih literarnovednih metod postal imperativ interdisciplinarni pristop, to je kombinacija metod in perspektiv različnih znanosti, ki naj ponudi kompleksnejšo analizo literature. Tudi med zgodovino in teorijo nihče več ne vleče stroge ločnice. Literarna zgodovina postaja vedno bolj teoretsko samorefleksivna, literarna teorija ne gradi več špekulativnih, filozofsko osnovanih sistemov, ampak izhaja iz tekstnih korpusov. V praksi nobena teoretska oznaka ne more biti brez zgodovinske dimenzije, ker sta célo naše življenje in literatura določena z zgodovinskimi spremembami. Teoretska definicija slovenske povesti npr. ni mogoča brez časovne zamejitve, saj je bila povest pred 1850 nekaj drugega kot povest med vojnama in drugačna kot povest danes.
Podlaga kakršnemu koli raziskovalnemu literarnovednemu delu je slej ko prej literatura sama. Ta nam je dostopna skozi besedila. Študij posameznega besedila je torej osnova literarnoraziskovalni dejavnosti. S posameznim tekstom se ukvarja sicer literarna kritika, mi pa imamo v mislih t. i. tekstno kritiko. Njena naloga je najti avtentično besedilo, ki naj bo podlaga nadaljnjim analizam. Na podlagi takega besedila, obdanega z opombami (transkribiranim, če je to potrebno, z razloženimi neznanimi besedami, s komentarjem napak, s poglavji, ki razlagajo nastanek besedila in njegov sprejem, njegove spremembe in variante, prevode in priredbe), se lahko šele zares lotimo pravega literarnovednega dela.
Nemški literarni teoretik Siegfried J. Schmidt je leta 1992 napovedoval, da bo literarna veda v devetdesetih letih postala del empiričnih kulturnih študij ali pa se bo popolnoma marginalizirala. To se sicer ni zgodilo, vendar sedanjih literarnih študij v splošnem ni mogoče imeti za znanost v strogem pomenu besede – kot del nacionalnih (literarnih) zgodovin so le preveč neposredno vključene v nacionalne reprezentativne mehanizme. Da bi postale del znanosti, bi se bilo treba odpovedati trdoživemu normativnemu konceptu, ki je generator neznanstvenih vrednostnih sodb o literaturi. Dokler so literarne študije del tradicionalne humanistike, ki je tvorec nacionalne kulture, so zadolžene ustvarjanju nacionalnega literarnega kánona in potrjevanju nacionalne samobitnosti ter identitete, kar omejuje njihov spoznavni domet ter objektivnost. Ko pa prvi namen literarne vede ni več ustvarjanje nacionalnega kanona besedil, to je selekcija "večnega" od "enodnevnega", se literarnemu zgodovinarju ni več treba ukvarjati le s posameznimi vrhunskimi deli. Danes lahko preštevamo, razvrščamo in analiziramo velike korpuse literarnih besedil, literarne kritike in drugih elementov literarnega sistema, ne da bi nas pri tem omejevala kakršna koli estetska selektivnost. Empirična literarna veda je nezdružljiva s hermenevtično literarno vedo, ker ji ne gre za lastno interpretacijo besedila, kakor je bila navada v tradicionalnem razpravljanju o literaturi. Zanimajo jo interpretacije drugih, konvencije, ki usmerjajo recepcijo, in principi, ki ustvarjajo literarni kanon, to je korpus besedil, ki se jih spodobi poznati. Empirične literarne študije ne pomenijo nikakršne odpovedi raziskavam posameznih literatur in njihovih nacionalno specifičnih funkcij – celo nasprotno: pri enotnem vatlu, s katerim se lotimo merjenja literature, nacionalno specifične dimenzije literarnega sistema jasno izstopijo. Za zdaj so za empirično analizo zrele le merljive količine v literaturi, vendar razvoj metod v socialnih vedah obeta v prihodnosti obvladovati tudi nekoličinske podatke. Kvantitativne in empirične metode naj bi pomagale pri prehodu literarnih študij iz humanistike med družbene vede. Funkcija tradicionalne literarne vede je po izjavah njenih predstavnikov preveriti, koliko je neko literarno delo umetnost (z drugimi besedami, ali je dobro narejeno ali ne). Sodobnejšo literarno vedo bolj kot to zanima, ali je literarno delo doseglo namen, ki si ga je zadalo, in kakšen je bil njegov učinek.
Kaj torej počnemo z literaturo na slovenistiki? Najprej jo beremo, kar počnejo tudi drugi in drugod in kar še ne upravičuje inštitucije filozofske fakultete. Potem jo študiramo; to počnejo v glavnem študentje na ta način, da poslušajo in sodelujejo na predavanjih, prebirajo to, kar so o njej napisali profesorji, ter občasno ponudijo svoje znanje v preizkus v obliki izpita. Končno jo raziskujemo: študentje v diplomskih izdelkih in učitelji v razpravah. Rezultate raziskav objavljamo; objava je namreč prvi dokaz naše raziskovalne dejavnosti. Posamezni znanstveni in filozofski velikani so v svojem življenju res objavili komaj kaj, pa je bilo tisto izjemno in je zadoščalo za njihovo slavo. Usoda znanstvenih slehernikov pa je žal neprimerno bolj banalna: na državnih ministrstvih nas vagajo in nam odmerjajo denar po številu objav, zato pa moramo pisati in pisati ...
Vprašanja:
Kako bi se lahko glasili naslovi literarnoteoretske, literarnozgodovinske in literarnokritične razprave na temo slovenski sonet?
Pobrskaj po katalogu za knjigami z naslovom Uvod v književnost in poglej, s čim se ukvarjajo oz. iz katerih poglavij so.
V čem je razlika med literarno metodologijo in literarno didaktiko?
Literatura:
Tomo Virk: Moderne metode literarne vede in njihove filozofsko teoretske osnove: Metodologija, 1. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za primerjalno književnost in literarno teorijo, 1999.
Darko Dolinar: Literarna veda in kritika. Zgodovina slovenskega slovstva, 3. Ljubljana: DZS, 2001. 509–69.
Miran Hladnik: Kako je ime metodi? SR LIX/1–2 (2001). 1–16. Http://www.ijs.si/lit/kakojeim.html.
Janko Kos: Razvojni premiki v slovenski literarni vedi po 1945. Razprave = Dissertationes, 14: SAZU, Razred za filološke in literarne vede (1991). 23–43.
— — Uvod v metodologijo literarnega dela. Primerjalna književnost XI/1 (1988). 1–17.
France Bernik: Humanistične vede – nekoč in danes. Raziskovalec XXII/4 (1992), 3–4.
Siegfried J. Schmidt: Looking back—looking ahead. Literary Studies: Trends in the Nineties = Poetics 21 (1992). 1–4.
Suvremene književne teorije. Ur. Miroslav Beker. Zagreb: SNL, 1986. Sign. na slavistiki: LH II 3365; SK: D 6452.
Petar Milosavljević: Metodologija proučavanja književnosti. Novi Sad: Književna zajednica Novog Sada, 1985 (Edicija Novi Sad, 36). Sign. na slavistiki: Zborn II 848/36.
Zdenko Škreb: Znanost o književnosti. Uvod u književnost: Teorija, metodologija. Zagreb: Globus, 19864. 17–33. Sign. v SK: D 6506; na slavistiki: LH II 3415.
Darko Dolinar: O literarnoznanstvenih in literarnozgodovinskih metodah. JiS XXXVI/1–2 (1990/91). 1–9.
— — Pozitivizem v literarni vedi. Ljubljana: SAZU, 1979 (Literarni leksikon, 5).
— — Hermenevtika v literarni vedi. Primerjalna književnost XVIII/2 (1995). 59–68.
Dušan Pirjevec: Strukturalna poetika. Ljubljana: SAZU, 1981 (Literarni leksikon, 12).
Tomo Virk: Duhovna zgodovina. Ljubljana: SAZU, 1989 (Literarni leksikon, 35).
Hans Robert Jauß: Estetika recepcije: Izbor studija. Beograd: Nolit, 1978 (Književnost i civilizacija). Sign. na slavistiki: LH II 2578.
Pavel Nikolaevič Medvedev: Formalni metod u nauci o književnosti: Kritički uvod u sociološku poetiku. Beograd: Nolit, 1976 (Sazvežđa, 53). Sign. na slavistiki: Zborn I 62/53.
Miran Hladnik: Evropa in Amerika pa literarna veda. 31. SSJLK. Ljubljana: FF, 1995. 111–21. Http://www.ijs.si/lit/humanist.html.
— — Količinske in empirične analize v literarni vedi. SR XLIII/3 (1995). 319–40. Http://www.ijs.si/lit/empir1.html.
Jure Zupan: Lahko računalnik prebira pesnike in ugotavlja njihov slog? Delo–Književni listi 21. julij 1994. 13–15.
Denis Poniž: Numerične estetike in slovenska literarna znanost. Maribor: Obzorja, 1982 (Znamenja, 67).
Amna Potočnik: Matematična analiza Cankarjevih dram: Aplikacija metod S. Marcusa. Primerjalna književnost XVIII/1 (1995). 43–68.
Jelka Kernev-Štrajn: Naratološki modeli in dvoravninska koncepcija narativne strukture. Primerjalna književnost XVIII/2 (1995). 31–58.
Marko Juvan: Šest polnih desetletij Matjaža Kmecla. JiS XL/3–4 (1994/95). 111–14.
Alenka Koron: Metodološki vidiki Paternujevih pripovednih raziskav. JiS XXXIX/1 (1993/94). 29–34.
Dušan Pirjevec in slovenska literarna veda. Primerjalna književnost [tematska številka] XIV/1 (1991).
Igor Grdina: Srednji vek na Slovenskem v raziskavah literarne vede. Zgodovinski časopis XLVIII/1 (1994). 79–102.
Nadaljevanje
To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco