Kmečka tematika je prinesla v slovensko pripovedništvo veliko oblikovnih novosti in spodbudila vrsto antoloških del, ki jih pozna, vsaj po naslovih, skoraj vsak, ki je kdaj hodil v slovensko šolo. Mednje sodijo npr. tako razvpita imena kot Jurčičev Sosedov sin, Kersnikove Kmetske slike, Tavčarjev cikel Med gorami in povest Cvetje v jeseni, Cankarjev Hlapec Jernej, Finžgarjeva Dekla Ančka, Bevkovi Ljudje pod Osojnikom in Veliki Tomaž, Prežihovi Samorastniki, Kranjčeva Os življenja. Našteto je le vršiček ledene gore pripovedništva, ki povečini sicer ne more računati na literarnozgodovinsko kanonizacijo, predstavlja pa pomemben kulturnozgodovinski dokument. Pomen kmečke povesti za razvoj slovenske literature in slovenstva bo mogoče ugotoviti šele s primerjavo z glavnimi konkurenčnimi žanri, tj. zgodovinsko povestjo in žanri z meščansko tematiko. Žal za to početje nimamo še nobene monografske opore. Kljub dejstvu, da je že samo dolgih kmečkih besedil velika količina (kaj šele, če bi upoštevali še brezštevilne slike, črtice, obraze...), so kmečko povest do nedavnega pretresali le mimogrede, prvi se je je natančneje lotil Janko Kos (1983, 1985). Še pred analizo smemo postaviti domnevo, da je bila kmečka povest po obsegu eden najpomembnejših pripovednoproznih žanrov. Tehtnost je črpala med drugim iz literarnih programov Frana Levstika, Ivana Preglja in Jakoba Šolarja; v obdobju realizma je njena krajša varianta, Kersnikova kmečka slika, celo pomenila literarnorazvojno novost. Pretirano pa bi bilo trditi, da se je slovenska literatura 19. in 20. stoletja razvijala skozi kmečko povest, kakor to z ironijo in obžalovanjem trdi del domače publicistike: "Od Prešerna do Tavčarja ena sama zgodba. To je zgodba o trdnosti in zdravju slovenske domačije, domače družine oziroma plemenske tradicije." (Alenka Puhar).
Veliko družbeno romanopisje [...] devetnajstega stoletja [...] je angleška, ruska in francoska umetnost, ne pa tudi nemška. To je namreč umetnost, ki pripoveduje o spopadu posameznikove svobode z družbenimi oblikami življenja. [Iz] zaostalih nemških razmer izhaja za angleško in francosko književnost skoraj nepojmljivo nagnjenje nemških pisateljev, da iz meščanskega sveta pobegnejo nazaj na vas, v mestece, iz narodne v regionalno književnost [...] Nemški epski motiv je hrepenenje po predmeščanskem, ki pa ga Nemci – prav tako abstraktno kot Slovenci – ne razlagajo kot fevdalnost, temveč kot avtentično kmečko in malomeščansko srečo v domačem zapečku. V resnici pa je seveda beg, beg pred urbaniziranim prostorom, ki terja od človeka individualizem in osebno svobodo in ki se tako pri Nemcih kot Slovencih opravičuje z zvestobo rodu in narojenemu. Toda prav to vračanje k rodu je zapuščanje posameznika in njegove svobode.
(Marjan Rožanc, Nekaj iracionalnih razsežnosti. Nova revija 1987, 75, 202.)
Razvojne sile slovenske literature so tičale namreč v meščanski snovi – roman kot konjenica nacionalnega slovstva pa je dolgo zanemarjal kmečko snov, saj se je moral narod potrjevati v tekmovanju z nemštvom, to pa je bilo na Slovenskem samo meščansko.
Spodbuda za tole knjigo ni bila samo obsežnost in tehtnost predmeta, ampak tudi razvoj literarne vede, ki so se ji, zlasti v nemškem prostoru, priljubile monografske obdelave različnih literarnih žanrov, seveda tudi kmečke povesti. Taka žanrsko zastavljena literarna veda se zavestno omejuje do klasičnega časovnostilskega, zvrstnega ali avtorskega principa, po katerih je bila napisana starejša literarna zgodovina, in enako željo kaže tudi tole delo.
Ker sem se do sedaj precej ukvarjal s trivialno literaturo, bi mogel modri bralec logično razumeti, da imam kmečko povest le za enega od žanrov trivialne literature (tako je kmečka povest tam obravnavana). Deloma je to res, kakor imamo tudi trivialni zgodovinski roman, trivialno fantastično pripoved, trivialno humoristično pripoved itd. Po drugi strani pa to spet ni čisto res, saj trivialnost ni samo lastnost predmeta, ampak je v prvi vrsti določena z načinom dojemanja literature, z določenim načinom branja – in trivialni način branja me v tej knjigi ne bo prav nič zanimal. Zgoraj našteti avtorji dokazujejo, da bi bila redukcija kmečke povesti na trivialno literaturo nesmiselna.
Ker gre za literaturo, ki ni ne sporočilno ne oblikovno inovativna, tudi ni pričakovati poglobljenih interpretacij posameznih del. Zaradi tega dejstva in zaradi množice besedil bo pristop nujno v veliki meri sociološki in obdelava statistična. Ne bom si prizadeval najti posebnosti posameznega, ampak se bom trudil odkriti to, kar je besedilom skupno. Moč kmečke povesti je bila, ko je bila ta v tridesetih letih na vrhuncu, v snovni inovaciji, in sicer v izvirnem okolju ("setting"), ki je populariziralo enkrat to, drugič drugo dotlej manj znano slovensko pokrajino in njenega človeka. Pokrajinska povest je zato eden glavnih tipov kmečke povesti.
Žanr je največkrat snovno določljiva in s snovjo definirana forma, ki pristaja na določeno konvencijo in sledi določeni tradiciji. Pa je kmečka povest taka forma? Ali ne gre le za množico strukturno kaj raznovrstnih besedil, ki jim je skupna le kmečka snov in bi bilo razumneje in bolj previdno imenovati jih z zbirnim izrazom kmečka pripovedna proza? Res so povesti, prebrane za to knjigo, marsikdaj zelo raznolike, vzrok, da sem jih drzno združil pod isto žanrsko streho, je razvojna zavest, ki je sodelovala pri nastanku kmečkih besedil, različnih od predhodnih. Čeprav so nove žanrske variante na videz še tako oddaljene od izročene žanrske formule (saj jo lahko izrecno kritizirajo in zanikajo), vendar ne morejo zatajiti sorodstva z žanrskim izročilom, tako kot je sin, čeprav zapusti svoje starše, še vedno njihov najbližji sorodnik. Zato je mogoče kot tipe iste razvojne tendence obravnavati Sosedovega sinu, Gorjančevo Marjanico Frana Govekarja, Hlapca Jerneja, Kranjčeve Težake, Kačev Grunt in Prežihove Samorastnike. Če že besedila in avtorji nočejo dati za uvrstitev nobenega namiga, potem kritiške sodbe sodobnikov pokažejo, v kateri žanrski predal so spravili delo. Šklovskega izjava, da je nekaj mogoče imenovati roman samo zato, ker je narejeno zoper zakone o romanu, je veljavna tudi za žanr kmečke povesti: vanjo bodo všteta tudi dela, ki so s svojo posebno strukturo izrazita polemika z njo. Žanr skratka ni nič statičnega in konvencionalnega, ampak je vsakokratna interpretacija vrste skozi oči nekega obdobja ali literarnega toka. Ali s primerom, ki naj pojasni terminološki labirint: povest je ena od epskih ali pripovednih vrst, kmečka povest je žanr znotraj te vrste in pokrajinska povest je poseben tip tega žanra.
Opozoriti velja na nevarnost, da bi razumeli termin kmečka povest sociološko oziroma logicistično. Zraven kmečke povesti bi potem morale obstajati še oznake proletarska, meščanska in plemska (mogoče še obrtniška ipd.) povest. To seveda ne gre, saj mora literarnozgodovinska oznaka upoštevati tradicijo in tu se kmečka povest ne postavlja v opozicijo z naštetimi izrazi, ampak s svojstveno nacionalno zbirko žanrov (vsaka nacionalna književnost ustvarja namreč lasten sistem žanrov): grajsko-vaško povestjo, povestjo o umetniku, žensko povestjo, zgodovinsko povestjo, krištofšmidovsko povestjo itd., ki pač nimajo skupnega in enotnega logičnega (sociološkega) kriterija.
Čeprav je kmečka povest "trdno konstituirana in v nekaterih fazah celo osrednja zvrst" (Janko Kos), imamo Slovenci z njo določene težave, kakor imamo težave z žanrsko literaturo nasploh. Ker se narodnost še danes potrjuje z literaturo, je literatura prisiljena omejevati svojo zabavno plat na račun kakšne drugačne koristnosti. Zabavnost je v veliki meri povezana z žanrskostjo, zato žanrska besedila niso bila zaželena. Vsako naslednje literarno delo je nastajalo kot izboljšava in popravek prejšnjih; dokazovati je moralo, da se oblikovalne sposobnosti naroda razvijajo – zato ni smelo slediti diktatu žanrske formule, ampak je moralo stremeti po kar največji "izvirnosti". V tej težnji jo je potrjevalo še rivalstvo z nemško literarno tvornostjo: slovenska se je morala na vsak način razlikovati od nje. In ker je slovensko meščanstvo svoje potrebe po žanrski formulaični literaturi zadovoljevalo ob nemških družinskih listih (npr. ob Gartenlaube) in avtorjih, je bilo slovenski tvornosti dolgo časa prepuščeno samo področje "izvirne", nežanrske literature. Poskusi v smer žanrske literature so nastajali do prve vojne sramežljivo, kot rezultat stave, da tudi domači avtorji zmorejo pisati na način svetovnih uspešnic, in pod psevdonimi (npr. Šorlijev kriminalni roman Pasti in zanke, Levstikov špijonski roman Za svobodo in ljubezen ter Albanska špijonka tandema Izidor Cankar & Narte Velikonja). Kar je žanrske ženske povesti ustvarila Pavlina Pajkova, je doživela neprijazno kritiško reakcijo, ki je izrekla argument, da je take stvari mogoče brati v nemščini, in da zato v slovenščini niso potrebne. Položaj je bil v 19. stoletju nekoliko drugačen le pri Mohorjevi družbi, kjer na žanrskost literature ni bilo pritiska, je bil pa izbor med žanri silno skromen (v glavnem so tiskali kmečko in zgodovinsko povest). Razmerja so se jela spreminjati, ko so postale pismene in literature željne ter finančno sposobne knjigo ali časopis kupiti tudi neizobražene mase, ki nemško niso brale, oziroma po 1918, ko se je nemščina počasi začela izgubljati iz izobraženskih krogov. Politični dnevniki so v podlistkih objavljali številne prevode tuje žanrske literature, domače take produkcije ni bilo. In precej podoben je položaj dandanašnji. Šele zadnje čase je slovensko kritiko in avtorje začel zanimati pojav, ki so se mu dolgo kot nevrednemu odrekali. Če se optika spreminja, se to dogaja tudi iz želje po emancipaciji slovenske literarne produk cije, ne samo za bralca, ki je lačen žanrskih tekstov, temveč tudi v dokaz, da je slovenska izvirna žanrska literatura mogoča (to dokazujejo med drugim avtorji Kmečke knjižne zbirke in ama terski avtorji rokopisov za Prešernovo družbo).
Žanrska literatura ne sodi v estetiko inovacije. Njen estetski princip je variacija, zato originalnost ne more biti kriterij njenega vrednotenja, če bi se že hoteli sukati po tem spolzkem področju. Teoretično bi morali mojstrstvo kmečke povesti iskati v drobnih osvežitvah (variacijah) posameznih snovnih in tematskih elementov, npr. okolja (setting), osebe očeta ali matere, posebne perspektive na folklorne motive ipd.
Mesto tele razprave je na presečišču slovenske literarne zgodovine in pripovedoslovja (vede, ki uči, kako so zgrajena pripovedna dela). Njene uvodne omejitve so najbolj grobo prizadele gradivo pri množici del, ki jih načelno vedno vključujem v razmišljanje o življenju kakega slovenskega žanra – pri prevodih. Zlasti med obema vojnama je bila prevedena vrsta kmečkih romanov evropskega severa, ki so nedvomno vplivali na oblikovanje slovenskega žanra. Ker je literarna zgodovina o teh zvezah že spregovorila in ker bi za natančnejše primerjave bilo treba delo drugače zastaviti, sem se mednarodnemu vidiku kmečke povesti odpovedal.
Kot bralec je vsak literarni zgodovinar obremenjen z vrednotenjem: besedilo, ki ga prebira, mu je všeč ali pa ne. Kot raziskovalec naj bi bil občutljiv le za premislek o vrednostnih sodbah drugih bralcev. Če se v mojem delu vrednotenje kljub tej lepi, a težko uresničljivi želji le pojavlja, ga je treba vzeti z rezervo, saj ne sodi k temeljnim točkam razprave. Vrednostni pristop bi bil na mestu le v primeru, ko bi tale analiza npr. imela ambicijo usmerjati ustvarjalce v pisanje "ustrezne", "prave" kmečke povesti, torej v okviru kakšne šole kreativnega pisanja. Ker so take šole celo v Evropi novost, Amerika, kjer so šole pisanja vsakdanjost, daleč, in ker se kmečka povest pri nas na sveže bohoti brez teoretičnih ali programskih pomagal take vrste, naj ne bo prevelike zamere, če lenobno pristajam na zgolj "akademski" pomen svojega dela: opisati kos kulturnozgodovinske stvarnosti, literarnega pojava relativno dolge življenjske dobe, ki v posameznostih razširja ali osvežuje bralčevo zavest o preteklosti in značaju lastne kulturne in nacionalne dimenzije.
V primerjavi s konkurenčnim vaška zgodba se odločam za izraz kmečka povest in odločitev podpiram s sledečimi argumenti:
Naši leksikonski pripomočki kmečke povesti ne poznajo, namesto nje preberemo izraze vaška zgodba, kmečka literatura, vaški roman, domačijski roman. Naši sosedje imajo izraze seoska pripovetka, seoski roman in zavičajna ali regionalna književnost.
Francozi poznajo "roman provincial et régionaliste", roman rustique in roman paysan, Angleži regional ali rural novel in local color novel. Rusi nimajo v terminološkem slovarju nobene sorodne besede, vendar so utrjeni izrazi sel'skaja oziroma derevenskaja proza, tudi krest'janskaja literatura. Poljaki imajo regionalizm in prowincjonalizm, Čehi regionální literatura, regionalismus in ruralismus. Izvor vseh teh izrazov (v veliki meri tudi pojava samega) je v nemškem prostoru. Nemci pa razločujejo med Dorfgeschichte, Bauerndichtung, Bauernroman, Heimatroman, pri čemer ima Dorfgeschichte težo zbirnega in najpogosteje rabljenega izraza. Primerjajoč naše izrazje z nemškim ugotovimo, da utegne biti naše celo natančnejše. Nemški izraz Dorfgeschichte ne pove nič o dolžini pripovedi, vanj sodi vse od črtice do obsežnih povesti, medtem ko je termin kmečka povest dolžinsko določen: pomeni daljšo pripovedno formo v nasprotju s kratkimi formami, ki imajo pripete podnaslove kmečka slika, črtica, kratka novela, tudi vaška zgodba. (Varianta s "kmetski" je preveč zastarela, da bi še mogla konkurirati pri izboru.)
Ob izbranih izrazih, ki smo jim poklonili terminološki nimb, je ostala vrsta besed, ki niso prav trdno terminološko določene ali pa so v slovenskem prostoru bolj obrobnega značaja in jih lahko vključimo kot tipe kmečke povesti/romana: pokrajinska (regionalna) povest, domačijska povest ali roman, pastirska (bukolična, arkadijska) literatura/roman, idila ali selanka, ljudska oziroma poljudna povest, večerniška ali mohorjanska povest, literatura krvi in zemlje (Blut- und Boden-Literatur), koledarska povest. Oznake poljudna, večerniška, mohorjanska literatura so po izvoru podobne izrazu koledarska zgodba: pri poimenovanju ni bil odločilen snovni vidik, pač pa mesto objave in namembnik; v tej knjigi jim bo še posvečena pozornost.
(Pregled kmečke povesti bo samovoljno prekinjen pri letu 1945 in tako nepopoln. Po 1945 je namreč nastal nov tip kmečkega pripovedništva, v današnjem času pa se naprej modificira z ozirom na ekologistična in regionalistična gibanja. Slej ko prej bo za kompletno sliko kmečke povesti treba pregledati in premisliti tudi povojni opus.)
Ker se je izrazu povest v tem stoletju okrepil ožji pomen in raje označuje literarno vrsto, ki je na isti stopnici kot npr. novela, bi se moral naslov knjige, če bi hotel biti kar se da natančen, glasiti Slovenska srednje dolga in dolga kmečka pripoved do leta 1945 (pripoved je danes zbirni izraz za povest, novelo, roman itd.), bil pa bi v tem primeru brez dvoma predolg in preveč neroden. Pomanjkljivost naslova, kakor je zapisan zdaj na platnicah knjige, pa je v tem, da izrazu povest odvzema čisto vrstno oznako in ga modificira v zbirni pojem za srednja in dolga besedila, kamor sodijo roman, daljše novele in povest v ožjem smislu besede. Res pa je povest v tej družbi najpogostejša vrsta, romana je malo in še pri tem so strokovnjaki v dvomih, če ne gre kar za navadno povest, izjemna je le kmečka novela, ki je je pa komaj za nekaj pičlih besedil, ki jim povrhu nekateri teoretiki odrekajo pravico, da bi se imenovale kmečke novele. Z razširjanjem pomena besedi povest ne delamo nič novega: v 19. stoletju je bila povest nekakšen zbirni pojem za pripovedno prozo, saj npr. Levstik v Popotovanju govori o "povesti[h], ki jim velimo novele", pa tudi "roman" Srečo v nesreči je verjetno razumel kot obliko povesti.
Posebnosti povesti je najlaže mogoče ugledati v razmerju do novele, ki je v literarni teoriji bolje raziskana (prim. Kmeclovo knjigo Novela v literarni teoriji): Novela sodi v srednje dolgo pripoved, povest pa pri nas pokriva območje od srednje dolge do dolge pripovedi. Novela je osrediščena na en dogodek, povest nima tako trdnega jedra, je bolj razpuščena in kompozicijsko zato nima enega vrha kakor novela. Pri noveli je konec zaprt, pri povesti odprt: bralca sili v vprašanje, kaj se je potem zgodilo z junakom. Novela je časovno strnjena in napeta, povest pa zavlačujoča in nenapeta, saj ima opraviti z vsakdanjim življenjem, ne pa z enkratnimi usodnimi dogodki, značilnimi za novelo. Literarna teorija pa pozna tudi izrazito vrednostne opozicije med vrstama, ki so bolj oprijemljive in si jih je laže zapomniti, čeprav se z njimi v vseh točkah ni mogoče strinjati: novela ima več simbolike in s tem poetičnosti, pomeni protest proti razsvetljenskemu racionalizmu povesti, kaže na iracionalno in nepredvidljivo in sveta ne komentira. Povest pa je tradicionalni racionalistični in didaktični žanr, svet komentira in ga odslikava po kronološki in kavzalni logiki ter je z njim v konstruktivnem odnosu. Zato je konec ljubezenske zgodbe v noveli najraje nesrečen, v povesti pa se konča s poroko. Princip novele je kompleksnost, problemskost, princip povesti enostavnost; novela je skratka nekaj boljšega od povesti ali kakor je to povedal Ivan Pregelj: "povest [...] ne zahteva tolike umetniške poglobitve in stilne prefinjenosti kot novela." Povest je ljudska novela, ki kratkočasi in etično vzgaja. Povest bomo torej našli v edicijah za ljudstvo (večernicah in koledarjih), novelo v literarnih revijah.
Izraz vaška ali kmečka novela je problematičen s stališča teorije novele. Če je vaški ambient tako poudarjen, da zahteva poimenovanje, potem ne gre več za novelistične probleme, ampak za atmosfero, ki jo zahtevajo pravila kratke pripovedi in povesti. Seveda se novela lahko dogaja na kmetih, vendar kmečkost ne bi smela biti očitna do take mere, da bi upravičevala poimenovanje snovi; v istem trenutku bi namreč zašla v povest. Slovenski avtorji si, kot kaže, zaradi te zanke niso belili las, saj so le redki svoje kmečko besedilo podnaslovili z novela.
Če k premišljevanju o povesti pritegnemo še njeno razmerje do romana, moremo začeti že z modro izjavo Janka Pajka, ki je 1869 Stritarjevi Svetinovi Metki odrekel pravico, da bi bila podnaslovljena z roman ali novela, ker je v resnici nekaj vmes in zato povest. Roman bi povest bila, če bi bil predmet Metkino življenje celo, novela pa, če samo ena zgodba njenega življenja. Žalostna resnica je, da je misel o literaturi na Slovenskem zelo stroga in komaj najde kakšno besedilo, ki bi do zadnje dlake ustrezalo pravilom romana. Logična posledica take strogosti je teza, da je povest slovenska varianta romana (v povprečju krajši in za manj zahtevnega bralca), kar pa se zdi le preveč poenostavljena trditev. Kako negotove so razlike med povestjo, romanom in novelo v slovenski literarni zgodovini, dokazuje vrsta različnih ocen istih besedil ki so imenovana enkrat tako, drugič spet drugače. Bevkov Vedomec npr. je podnaslovljen kot roman, vendar je za Koblarja to kmečka zgodba, za Budala vaški roman, Smolej pa ugotavlja, da sta začetek in konec povestna, jedro pa bolj novelsko kot romaneskno in je zato delo psihološka novela. Slovenske poimenovalne zadrege lahko upravičimo s trditvijo Šklovskega, da največji del leposlovja sploh ni mogoče stlačiti v okvire kake vrste. Zelo ekskluzivno je enačenje kmečkega romana z naturalističnim romanom s kmečko tematiko, saj to pomeni, da zunaj naturalizma kmečki roman sploh ne eksistira. Zagovor možnosti kmečkega romana je iskati ne v sklicevanju na strukturo novoveškega evropskega romana v Lukacsevem smislu, ampak v sklicevanju na tradicijo romana, kakršen se je rodil v antiki in v novem veku oblikoval žanre kriminalke, ljubezenskega, divjezahodnega ... romana. Upreti se je treba tudi elitistični tezi, ki pravi, da sta roman in kmečka tematika sploh nezdružljiva, ker se mora roman po definiciji ukvarjati s temeljnimi problemi človeškega bivanja in je kmečki milje lahko le kulisa, ki pa ne upravičuje poimenovanja "kmečki"; poudarjanje kmečkega miljeja kot temeljne komponente strukture pa naj bi samodejno uvrščalo besedilo med povesti.
To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco