Dileme leksikonskih modrosti o kmečki povesti bi se dalo strniti
v nekaj sledečih odstavkov:
Za obdobje pred 19. stoletjem si zgodovinarji niso enotni, ali je kmečka povest že obstajala ali ne. Nekateri začenjajo že s trinajstim stoletjem, ko se je kmečka tematika, čeprav drugačna od kasnejše, pojavila. Drugi umeščajo njen začetek v osemnajsto stoletje in razmah v obdobje realizma in naturalizma, tretji v začetek 19. stoletja. — To je pripoved o kmetih, kmečkih nraveh, navadah, družbenih odnosih na vasi, povezanosti vaškega življenja z naravo in delom na zemlji. — Tipov kmečke povesti je več: a) sentimentalna idilična ali pastoralna povest je bogata z opisi narave ter je blizu ljudskemu pripovedovanju, idejno proti mestni civilizaciji in kapitalizmu, b) psihološko poglobljena realistična oz. naturalistična (socialnokritična) slika življenja na vasi, c) didaktično-moralistična povest. — Med reprezentanti so našteta vsa mogoča in nemogoča imena: Karl Immermann, Gottfried Keller, Jeremisas Gotthelf, Berthold Auerbach, George Sand, Honoré de Balzac, Émile Zola, Ludwig Anzengruber, Lev N. Tolstoj, Anton P. Čehov, Ivan S. Turgenjev, Charles-Ferdinand Ramuz, pri nas pa Fran Erjavec, Simon Jenko, Josip Jurčič, Joisp Stritar, Ivan Tavčar, Fran S. Finžgar, Prežihov Voranc, Miško Kranjec, Ciril Kosmač in Ivan Potrč.
Težave povzroča tudi opredeljevanje, kaj je kmečka povest in kaj je kmečki roman. Menda so nedvomne kmečke romane napisali le redki, med njimi Thomas Hardy, Vicente Blasco Ibaccez, Bjkkrnstjerne Bjkkrnson, Knut Hamsun, Władisław S. Reymont. Domačijska povest ali roman je ime za idejno konservativno idilično varianto kmečkega pisanja; večina jih sodi v trivialno literaturo, zlasti po letu 1900. Največkrat citirani nemški avtorji so Berthold Auerbach, Peter Rosegger ter Ludwig Ganghofer, pri nas pa Janez Jalen. V času nacizma se je domačijska povest izrodila v t.i. Blut- und Boden-Literatur in se idejno in estetsko kompromitirala.
Ker puste leksikonske oznake očitno ne vsebujejo zanimivih detajlov, se bo treba prikopati do njih skozi pregledovanje nekaterih temeljnih monografskih del o predmetu.
Motivi kmečke povesti se grupirajo
Altvaterjeva knjiga se ukvarja s petimi avtorji: Bertholdom Auerbachom, Jeremiasom Gotthelfom, Melchiorjem Meyrjem, Gottfriedom Kellerjem in Ludwigom Anzengruberjem. Da je lahko nastala kmečka povest, so morali mesto, tehnika in industrija spraviti vas v položaj ogroženosti. Kmečka povest je odkrila vas kot svet v zatonu, pri čemer je pokazala ambivalenten odnos do mesta: Auerbach ju je skušal pomiriti, drugod gre večinoma za izrazito sovražnost med njima. Kmečka povest je hotela biti opozicija revolucionarni literaturi mlade Nemčije, ki se je ogibala utrjenim proznim formam. Kmečka povest se je spet oprla na utrjeno novelistično formo. Nastajala je v tesnem stiku s koledarsko zgodbo, saj se je večina avtorjev kmečke ukvarjala tudi s koledarskimi zgodbami, ki so bile dolgo časa poleg molitvenika edino kmečko berilo).
Forme kmečke povesti niso čiste, največkrat gre za manj določljivo vmesno formo povesti (Erzählung), v 19. stoletju drobnega in poljudnega značaja. Najmanjša oblika je scena (slika), potem anekdota, ki že mora imeti en dogodek, švank (burka) je komično zasuknjena anekdota [pri nas npr. godčevska zgodba], koledarska pripoved ponavadi predstavlja kakšno nravstveno pregreho, obraz kaže posebno afiniteto do posebnežev, originalov, spomini nastajajo izpod peresa pomeščanjenih avtorjev vaškega porekla. Novele se od naštetih oblik ločijo bolj po obsegu kot po strukturi. Pogosto gre za kriminalne, psihološke ali idilične novele. Pri slednjih je dogajanje reducirano in nadomeščeno z lirsko-bukolično statičnostjo, kriminalna novela sili v roman, najbolj pa je od tipične kmečke povesti oddaljena psihološka novela, ki ji je kmečkost le bolj za dekoracijo in tudi poljudna noče več biti. Saga, legenda in pravljica nastopajo kot vložene pripovedi znotraj kmečkega romana in so v funkciji eksempla. — Kmečki roman je postal mogoč šele, ko je kmet postal zrel za javno življenje. Šele Gotthelf je dal romanu take miljejske posebnosti, ki so mu določile pridevek kmečki. Pomenil je opozicijo sočasnemu romanu, ki se je dogajal v preteklosti in med višjimi sloji. Stil kmečkega romana je realističen, izogiba se romantični senzacionalnosti in je v jeziku blizek naivnemu pripovedovanju. Njegova ljubezen so kratke anekdote.
Tipi pripovedovalca v kmečki epiki. Kmečka povest premore več
pripovednih perspektiv.
a) Kadar sta vir doživetij domačija in domotožje, gre za
idilično in sentimentalno perspektivo. Domačija (domovina) je
opazovana skozi gledišče totalne pomembnosti za pripovedovalca.
Tako doživetje je lahko sprostila šele izguba domačije (pomeščanjenje, izgnanstvo pripovedovalca). Prevladujoča motiva pripovedovanja sta mati in otroštvo, gramatična oblika pripovedi pa je
prvoosebna.
b) Če pripovedovalec gleda na kmetstvo z meščanske perspektive, od zunaj, če ni pripet na kmečka tla in ga ne zanima tipična
"kmečka atmosfera", potem njegove pripovedi niso kmečke povesti.
c) Folklorna perspektiva razume kmečko povest samo kot priložnost za opis folklornih navad, njen interes je torej parcialen.
č) Poljudna perspektiva šteje naravni zakon običajev više kot
človekovo zasebno pravico. Kmečke običaje opisuje le takrat,
kadar je to nujno za razumevanje poteka zgodbe. Po vsebini je
krščansko etična: družina je osnovna celica družbenega življenja
in najmočnejši varuh kmečkega reda. Aktivistično konservativno
je nastrojena do modernega življenja Stilno gre za črno-belo
tehniko, za naivni govorni način, poln primerjav iz kmečkega
okolja, pregovorov, biblijskih citatov... Tako perspektivo sta
obvladovala npr. Gotthelf in Rosegger.
d) Umetniška perspektiva se od prejšnje razlikuje po tem, da
kmečkost ni njen edini interes in da je njena "ljudskost" zavestna. Sposobna je tudi določene distance do kmečkega.
Poseben problem je kmečka novela, Ni nujno realistična, dogajanje ni natančno lokalizirano, kmečke realije so omenjene le tam, kjer je nujno, manjka ves etnološki realistični aparat. Kmečka novela Gottfrieda Kellerja Romeo in Julija na vasi se tako dviga od ozke realistične resnice k svobodni poetični resnici. S tem pa razdira okvire kmečke povesti kot vrste in ne sodi več vanjo. Ludwig Anzengruber je bil imenovan tudi Shakespeare kmetstva. Njegova kmečka novela se strukturno ne loči kaj dosti od kmečke drame, po kateri je sicer slovel. Manjka mu zraščenost s kmečko skupnostjo, bolj ga zanima novelistična tema izobčenca kot usoda povprečnega kmečkega človeka. Umetniško perpektivo kmečke povesti, ki naj preraste nacionalno in žanrsko omejenost, pomeni prav preseženje realističnega oblikovalnega načina.
Nenemških analiz kmečke povesti je med strokovno literaturo kaj malo in še te ne kažejo nobene zveze z nemškimi raziskovalnimi rezultati. Tak je tudi Lucien LECLAIRE (1954). Za kmečko povest uporablja termina regionalni in ruralni roman; to je pripoved z lokalno določenostjo dogajanja. Do prostora mora avtor kazati intimen odnos, pisanje je motivirano v regiji in je namenjeno regiji. Regija mora biti v njem opisana tako, da se skozi pisanje zave svoje specifike. Prevladujejo motivi vrnitve k zemlji in konflikt med mestom in vasjo. Njegov izrazni stil je realizem, gradijo pa ga lokalna barva, regionalna zaznamovanost problema in uporaba dialekta. Velik delež folklore ga približuje reportažnemu romanu, ker pa je mnogokrat njegova funkcija nacionalno ozaveščanje, je soroden tudi tendenčnemu romanu. Omogočil ga je šele realizem, ki je v dogajališče vnesel osebno izkušnjo. Pravi regionalni roman se je kot žanr razvijal šele od 1870 naprej v več fazah. Pisatelji ruralisti so količinsko daleč prevladovali nad pisatelji industrijskih področij, šele 1930 se je začelo njihovo število naglo zniževati kot posledica naraščanja števila industrijskih pisateljev od 1900 dalje.
Najpregledneje je nastanek kmečke povesti (Dorfgeschichte) opisal Martin GREINER (1958). Kmet je bil predmet literarnih upodobitev že v srednjem veku: podan je bil veristično kot robat, surov in smešen, včasih pa tudi kot zdrava opozicija dvorni in meščanski sferi. Na njegovem portretu so prevladovali burkaški, parodični in satirični elementi. Renesansa je sicer odkrila naravo, ne pa še kmeta v naravi; podobno je bilo še z naravo v baročnem pastirskem pesništvu, ko je služila za kuliso dogajanju in imela utopični in alegorični značaj. Razsvetljenstvo je odkrilo idilično dimenzijo narave. Njeni opisi so bili zdaj že natančni in niansirani. Rousseau je svoj čas naučil, da se da v naravo projicirati tudi opazovalčevo subjektivnost, vendar je bil kmet kot del narave še vedno le objekt socialnopedagoškega prizadevanja, glavne osebe podeželskih povesti pa še vedno učitelj, župnik, uradnik in plemič. Preobrat sta prinesla Herderjeva kulturnofilozofska ideja, poudarjajoča naturno (ljudsko) in enostavno (izvirno), ter nauk fiziokratov, ki so trdili, da manufaktura, industrija in obrt nimajo deleža pri sreči in blagostanju človeštva, pač pa more k sreči ljudi prispevati poljedelstvo. Do tedaj je bil kmet le prehranjevalec, od tedaj naprej je moral prevzeti še vlogo temeljnega stanu, tako rekoč sredičke naroda. Kmetova kulturna zaostalost, ki je prej vzbujala salve smeha, je bila prevrednotena; beseda primitiven je začela izgubljati slabšalni ton. Na takšno razumevanje kmetstva se je zlasti v Švici cepila socialnopedagoška tendenca (Johann Heinrich Pestalozzi: Lienhard und Gertrud). 1788 je val te literature prispel v Nemčijo, v glavnem v obliki poučnih koledarskih povesti, namenjenih kmečkemu bralcu, in vplival na nastanek kmečke povesti skupaj z bogatim snovnim izročilom kmečke novele, napisane za izobraženega bralca. Slednja je sicer govorila o kmetih, vendar ni bila pozorna na specifiko kmečkega sveta, zanimala so jo obča človeška vprašanja.
V preteklem stoletju se je kmečka povest godila na vasi in med kmeti, njen pripovedovalec pa je imel meščansko perspektivo. Pripovedovalec je dajal videz, da govori za kmeta, vendar je bil dejanski namembnik in bralec meščan. Kult nespremenljive kmečke (podeželske) narave je bil meščanu potreben v opoziciji do negotovega ekonomskega in političnega liberalizma mlade Nemčije, zato je bila vas prikazana kot okrevališče ali kot rekreacijski prostor. Prepričevalna moč kmečke povesti je bila v njeni regionalni določenosti, koloritu, v realističnem detajlu. Kmečkih povesti kar nasploh namreč ni, ampak so schwarzwaldske, türinške, češke [ali pri nas gorenjske, iz loškega pogorja, s pohorskih hribov, Štajerske]... Milje je bil v romaneskni in novelistični literaturi s kmečko tematiko do tedaj zalednega značaja, v kmečki povesti pa je postal osrednje stilno sredstvo. Naloga kmečke povesti je bila spet povezati izkoreninjeni moderni mestni svet s tradicijo in kmetstvom; pri tem pa ni bila pretirano uspešna. Njen pomen je stalno upadal; končno se je izenačila s sentimentalno domačijsko literaturo (Heimatdichtung). Sloves kmečke povesti temelji na vrsti enako močnih imen: Heinrich Zschokke: Das Goldmacherdorf (1817), Berthold Auerbach: Scwarzwälder Dorfgeschichten (1834–1854), Josef Rank, Otto Ludwig itd.
Dorfgeschichte po Greinerju definirajo štirje pogoji:
Ta definicija je boljša od Altvaterjevega širokega, vsem časom primernega opisa. Pritrditi moramo tudi Greinerjevi ugotovitvi, da odnos mesto-vas ni nujna tema vaške zgodbe, pač pa mora biti ta odnos vsebovan v pripovedni perspektivi.
Zdi se, da je bilo Martinu Greinerju še teže kot kmečko povest določiti kmečki roman. Prave definicije zahtevnemu bralcu ne daje, njegov najvišji dosežek je naštevanje, kaj vse kmečki roman ni in ne more biti: Pestalozzijeva Lienhard und Gertrud (1871/83), tudi obsežna besedila Jeremiasa Gotthelfa ne, saj zaključenost in statika kmečkega sveta v njih bolj kaže na ep kot roman, prav tako ne novelistična besedila Bertholda Auerbacha, ki so bliže kmečki povesti. Greiner se je sicer zavedal, da je izraz roman danes ohlapen in zmožen použiti še tako raznorodne pripovedne forme, vendar je ostal strog z izjavo, da kmečki svet nasprotuje značaju modernega romana. S tákim izhodiščem je seveda zelo težko najti kako pripoved, ki bi se mogla brez slabe vesti imenovati kmečki roman. Tako velja vsaj za nemško literaturo, ki kmečkemu romanu ni bila naklonjena in se je raje izživljala v smeri kmečke povesti kot žanrske slike. Mogoče pa je našteti nekaj velikih imen v francoski literaturi, npr. George Sand in Balzacovi Paysans (1844/55), ne pa več Zolajeve La terre (1887) in tudi Tolstojevih romanov ne. Pri Nemcih poleg dvomljivega Karla Immermanna lahko imenuje le še Anzengruberjev Sternsteinhof (1884), potem pa se je kmečki roman že preselil pod okrilje t.i. Heimatkunst ali domačijske umetnosti, ki je tako drugačna, da zahteva obravnavo v posebnem geslu. Lastnosti, ki so skupne kmečkemu romanu in povesti : skupno poreklo v pastoralni idili in rousseaujevskem občutje narave, skupni nastanek v obdobju realizma, skupni namen, ki je v ohranjanju in gojenju kmečkega sveta kot rekreacijskega prostora za utrujenega meščana, in skupni zaton v domačijski umetnosti ob prelomu stoletja.
Martin Greiner je definiral tudi domačijsko umetnost oziroma domačijsko pesništvo. Širši pomen izraza je: pesništvo, ki svojo moč črpa iz pokrajine, "v tleh zasidrana umetnost", in v tem smislu časovno ni vezan. Ožji pomen pa je: umetnost, ki je nastala v okviru domovinskega gibanja proti velikomestni civilizaciji in naturalizmu ter dekadentnemu simbolizmu v umetnosti okoli preloma stoletja. Naturalizem je preveč črno in enostransko prikazoval mizerijo časa, domačijska umetnost je zato bolj optimistična, literaturo skuša ponovno pripeti k "izvornim silam", tj. ljudskosti, in pokrajini. Iz nezaupanja v meščanstvo je romantično mitizirala kmetstvo. Idilično sliko kmeta, kakršno je srečavala pri literarnih vzornikih, je prepisala v heroično in bila pri tem nerealistično slepa za dejanski položaj modernega, industrializirajočega se kmetijstva. Zavračala je vsakršno tujstvo (tudi tujke v jeziku) in zapletenost. Njen tvorec je moral biti goreč, poznati je moral svoj kraj in njegovo zgodovino, navade, ljudsko blago, izogibati se je moral strankarski in verski opredeljenosti, ker so to sile diferenciacije, domačijski umetnosti pa gre za enotnost, uporabnost, zanesljivost in enostavnost, ki jih lahko nudi le domača zemlja. Izraz Heimatkunst sta uporabila v časopisu Heimat, ki je izhajal pod geslom Los von Berlin! (stran od velikomestnega življenja) Friedrich Lienhard in Adolf Bartel kot opozicijo modnemu velemestnemu, mehkužnemu kavarniškemu literatstvu. V literaturi sta zahtevala "pulz ljudske duše". Literatura naj ima nacionalno podlago, ker je nacionalno simbol biološko in etično zdravega, mora se decentralizirati in se odpovedati svetovljanstvu. Čeprav sta tvorca imela v mislih visoko umetnost, je bila domačijska produkcija večinoma umetniško neambiciozna in namenjena v prvi vrsti literarni vzgoji ljudstva (njen bralec je bil v nasprotju s tem hotenjem povečini meščan). Predstavniki so avtorji drugega ranga: Ludwig Ganghofer, Wilhelm von Polenz, Gustav Frenssen, Josef Perkonig. Na raven privzdignjene zabavne literature sodita le npr. Rudolf Hans Bartsch in Friedrich von Gagern. Literarni vzor so našli v poetičnem realizmu Gottfrieda Kellerja, Wilhelma Raabeja, Otta Ludwiga, Petra Dörflerja. Programski značaj je imela domačijska literatura v severni in srednji Nemčiji, alpski prostor pa je gojil tradicijo take z naravo povezane literature že od baroka dalje. Pobuda je prišla tudi iz Skandinavije, od Selme Lagerlkkf, Knuta Hamsuna, Sigrid Undset, islandskih sag. Teoretična dilema programa je bila: ali naj bo Heimat (domovina, domačija) samo snov ali tudi oblikovalni pratemelj literaturi. Domačijska književnost v Nemčiji si je še posebej rada za dogajališče izbirala nemške mejne pokrajine: Sudete, gornjo Šlezijo, vzhodno Prusijo, Banat, Sedmograško [mi bi lahko dodali še: Koroško in južno Štajersko].
Po 1933 je domačijska povest postala snovni fundament nacionalistični propagandni Blut- und Boden-Literatur (Slovenci prevajamo to z literatura krvi in zemlje, tj. literatura z rasistično domačijsko ideologijo), se tako kompromitirala in svoj slab glas obdržala noter v današnje dni.
Z nekaj dodatne luči je domačijsko povest leta 1974 osvetlil Peter METTENLEITER. Temeljna pomenska sestavina besede je 'varnost', 'zavetje'. Domačijsko pesništvo razume Mettenleiter zelo na široko, kot zbirni termin za vrsto literarnih pojavov, ki zajemajo tudi kmečko povest, novelo in roman, vendar ne samo to, ampak tudi pokrajinski roman, ki se dogaja med meščanskim ali celo plemskim življem na podeželju. Domačijska povest v nobenem primeru ni povest za kmeta, ampak je to povest za meščana (šele predelane Auerbachove kmečke povesti so v obliki koledarskih zgodb prihajale tudi med neizobražene kmečke bralce). Začetnik te literature je bil Jeremias Gotthelf. Kot protestanta ga pri nas niso prevajali, bil pa je brez pravega vpliva tudi v nemškem prostoru. Na nekmete je gledal z ironijo (edina izjema je bil podeželski učitelj). — Drugi veliki avtor je bil Berthold Auerbach. Šlo mu je za pomiritev mesta in vasi. [Zanimivo je, da tudi Auerbach, čeprav katolik, v slovenščino ni bil prevajan – morda zaradi svojega židovskega porekla?] Njegovo ime je sinonim za nemško kmečko povest, vendar se zdi Greinerju ta žanrska opredelitev zelo negotova. Pisatelj je bil prvi, ki je začel pisati besedo "Dorfgeschichte", kot podnaslov svojim izdelkom, a pri tem ni bil preveč dosleden. Formalno je zelo vprašljivo, če gre lahko za en žanr s prepoznavnim enotnim oblikovnim principom, saj so teksti že po dolžini zelo raznoliki (od 10 do 300 strani, prevedeno v besede približno od 3.000 do 90.000 besed). Auerbachova kmečka povest je nekaj med idilo in novelo, v daljši varianti spominja na roman, vendar je zanj kompozicijsko preveč enostavna. Kmečka povest ni bila pobuda moderni noveli. Skupno jima je, da se poglabljata v majhen izsek življenja, temeljita na pozornost vzbujajočem dogodku in na kontrastu med naravo in družbo. Razlika je v tem, da ima novela en vrh, kmečka povest pa inflatorno kopiči vrsto senzacij in ima zato več vrhov. Ker je en motiv ne izčrpa, jih kopiči in gradi cikle. Mettenleiter trdi, da kmečka povest kot žanr sploh ne obstaja, saj so besedila, ki zahtevajo ta podnaslov, strukturno preveč heterogena.
Podobno je z domačijskim pisanjem Ludwiga Ganghoferja. Podnaslovi njegovih "planinskih romanov" so raznoliki, celo spreminjal jih je pri ponatisih, kar priča o nejasnosti žanrskih kontur. Roman to na noben način ni, saj ni individualiziranosti, scene se samo nakladajo druga na drugo in so zamenljive, romaneskne kompozicije ni. Tipična konstelacija oseb je podvojen ljubezenski trikotnik, konec običajno srečen, kar je opazovalce privedlo na primerjavo s pravljico. Sentimentalnost, štimunga, dialekt, skratka kič v stilu je legitimacija njegovih pripovedi.
Karlheinz ROSSBACHER je domačijsko povest omejil z letnicama 1890 in 1910, ko je Heimatdichtung dejansko in programsko živela. Po 1910 je do te mere spremenila značaj (idilično podobo kmeta je začela heroizirati), da je dobila drugo ime – Blut- und Boden-Literatur. Domačijska literatura se dogaja največ v okviru romana, ki je nasledil kmečko povest iz 19. stoletja. Kmečka povest je tematizirala odnos vasi do tujstva (npr. izseljevanje), kmečki roman pa je vzpostavil opozicijo vas-mesto. V 19. stol. je izraz dom (domačija) asociiral na otroštvo, mater, rodno vas, zdaj je dobil še dodatni pomen domovine, rodne regije in identifikacije z njo. Vas je metafora za naturo, to je za pozitivno plat sveta, in pomeni korektiv motnjam v svetu: svari in postavlja stvari na pravo mesto. Domačijski roman ne razglablja o socialnih vzrokih za človeško nesrečo, ampak kaže na točo, požar, povodenj, plaz, zmrzal ali pa npr. na pravdarsko, igralsko, ljubezensko ali pijansko strast kot pravi vzrok življenjskim konfliktom. Posestniki in hlapci ter dninarji se v domačijski povesti lepo razumejo med seboj, nižji sloji na vasi so element idile ali humorja. Svet, ki ga predstavlja domačijski roman, hoče vzbujati občutek totalnosti. Ta občutek dosega na več načinov: ne prikazuje začetka in konca dogajanja, posega v prastaro, prikazuje več generacij zapored, si jemlje dolge časovne izseke, sešteva in kopiči usodne momente. Vaški svet je statičen, zaprt vase in srečen. Motnje (dogodki), ki to statičnost vznemirijo, prihajajo od zunaj, spodbudi jih zlo, vendar se sreča, katere sinonim je mirovanje, na koncu ponovno vzpostavi. Osebe so jasno ločene med "domače" in "tuje". Domači so vsi, ki prebivajo na deželi (tudi plemeniti posestniki, učitelj, župnik in seveda kmečki posestniki), vas sprejme tudi vse tiste meščane, ki bežijo iz mesta in tu iščejo zatočišča. Junak domačijskega romana je pasiven, določen z vero v usodo, z avtoriteto tradicije in vsemogočnostjo narave. Po jezikovni plati so besedila konservativna in imajo strukturo kiča, čeprav so se sama vedno samozavestno štela k visoki literaturi kot alternativa naturalizmu.
Domačijski roman ni nikoli bil organ kmetskega samozavedanja. Najpogosteje – podatki veljajo za nemški prostor – je bil njegov avtor učitelj (37 %) in je izviral iz družine revnega trgovca (34,5 %). Res pa je avtor domačijskega romana kar v 77 % živel na vasi ali v trgu. Bralci kmečkega romana so bili raznoliki, večinoma pa iz srednjega sloja ter vaški izobraženci.
Peter ZIMMERMANN je leta 1975 prvi prelomil s tradicijo "konservativnega germanističnega pisanja" o kmečki epiki, ki smo ga do sedaj povzemali. Zanjo se je v 19. stoletju raje uporabljal izraz vaški – vaška zgodba, vaška povest, vaški roman, v 20. stol. pa kmečki – kmečki roman, kmečka pripoved – in domačijska umetnost. Vzrok za to različno poimenovanje je samo stalno postopno daljšanje besedil, ki pripadajo isti vrsti. Dorfgeschichte razume Zimmermann iz izročila kot zbirni izraz za kmečko epiko vseh vrst in vseh dolžin (od ene do nekaj sto strani). Avtor razmišlja o terminološki zmedi za področje, ki ga poimenuje kmečka epika: Dorfgeschichte poskušajo nekateri omejiti na pripovedi Auerbacha, Gotthelfa, Meyrja in Ranka (1840–1880), drugi uporabljajo izraz sinonimno s kmečko novelo, s kmečkim romanom itd. Zimmermann se izrazu Dorfgeschichte ogne in definira kmečko epiko kot "pripovedna besedila poljubne dolžine, ki se pretežno dogajajo v podeželsko-vaškem miljeju in so kmetje, člani kmečkih družin ali druge neposredno kmečko aktivne osebe od dninarja do posestnika glavni nosilci dogajanja." Pod 200 stranmi je to kmečka povest, nad 200 strani je dolg kmečki roman. Zimmermannov zbirni izraz kmečka epika ima v prvi vrsti namen opozarjati na žanrsko tradicijo, ki povezuje 19. in 20. stoletje. Zimmermannova nazorska nastrojenost je leva: kmečki roman mu je konservativna literatura, ki je v revolucionarnem letu 1848 nastopala proti frivolnemu salonskemu romanu, okrog 1900 proti naturalizmu in dekadenci (v okviru Heimatbewegung tudi proti socialno organiziranemu proletariatu) in 1933 proti "asfaltni" velemestni literaturi weimarske republike. Obdobje kmečke epike sega od 1830 do 1945. Ker se je proti koncu tega obdobja kompromitirala kot Blut- und Boden-Literatur, je po 1945 z izjemo socialističnega podeželskega romana v NDR ni več zaslediti. Kmečka epika je za Zimmermanna srž nekega širšega področja – domačijske umetnosti, prevladujoča forma kmečke epike je roman. Res je bil kmečki roman namenjen izrecno kmetu, vendar ga večinoma ni dosegel. Avtorji so bili pretežno meščani, meščan je bil tudi bralec. Popraviti je treba tudi sodbo o realističnem značaju kmečkega romana: ta literatura (kot eksempel je avtor analiziral Ganghoferja) je le pogojno realistična.
Seveda Zimmermannove teze niso ostale brez polemičnega odmeva, saj je med tipičnimi lastnostmi kmečke povesti prečrtal tiste, ki so za žanr konstitutivnega pomena. Werner Hahl na primer trdi, da Auerbachu ni mogoče očitati romantičnosti, saj je bil v okviru pisanja s kmečko tematiko še kako stilno in idejno napreden. Kmečka povest je v prejšnjem stoletju zrasla tudi iz tradicije idile in to ji je zagotovilo višji vrednostni razred v razmerju do sočasnih romanov in novel, ki jih tedanja poetika ni kako zelo cenila. Termin Dorfgeschichte je označeval specifičen žanr in je hotel poudariti tele njegove lastnosti:
Čeprav je povzemanje tuje vednosti o kmečki povesti že nekam dolgočasno, je vendar treba omeniti še enega avtorja. Jürgen Hein jo dobro desetletje nazaj namreč zastavil tako literarnozgodovinsko metodo, kakršna je tudi želja in cilj v tejle knjigi. Zgodovino žanra kmečke povesti povesti je začel graditi na obsežni bibliografiji besedil. Od 1672 do 1976 je nanizal blizu 500 naslovov del s kmečko tematiko, kar se zdi v primerjavi s slovensko produkcijo kmečke povesti izrazito selektivno. Temu nepreglednemu korpusu je določil svojstveno vrstno strukturo, ki mu je odprla posebno mesto na področju kmečke epike. Formalne značilnosti strukture so obseg (do 200 strani), pripadnost besedil vrstam povest, zgodba in novela; vsebinsko-snovne značilnosti pa so regionalna in socialna zamejenost (specifičnost) oseb in dogajanja. Izrazi kot npr. vaška slika ali kmečka novela itd. poimenujejo podtipe kmečke povesti. Ob glavnih tipih kmečke povesti (idilični, realistični, ljudski ali socialnopedagoški in novelistični) je Hein opozoril še na socialistično in nacionalsocialistično povest s kmečko tematiko, ki pa uvajata nekmečkega junaka in ne upravičujeta več uvrščanja v kmečko povest ali roman. Po 1945 je kmečka povest živa le še v trafikarskih serijah (1500 naslovov do 1976!), vendar o njej ni nobenih analiz.
Očitno je Hein izenačil kmečko povest z domačijsko povestjo. Značilnosti tega konglomerata so po avtorju: povratek k enostavnemu, ljudskemu, odkritje vasi kot ogrožene oaze, realistični način prikazovanja in civilizacijsko kritična kulturnopesimistična perspektiva. Za konkretno analizo je koristen katalog motivov domačijske literature. Čeprav v marsičem spominja na že citiranega Altvaterjevega, ga pregledno povzemimo:
Izraz se je na Slovenskem najprej pojavil v nemški obliki Dorfgeschichte (Blätter aus Krain 1857). Kratka literarna novica o izidu knjige Die Spinnstube W.O. Horna pove, da se je od Clemensa Marie Brentana naprej kmečka povest močno kultivirala. Obstajata dve varianti, idealistična (kakršno piše Berthold Auerbach) in naturalistična (po Gotthelfovem vzoru). Člankar daje prednost Gotthelfovi sposobnosti vernega opisovanja krajevnega okolja kljub večji Auerbachovi priljubljenosti; prepričan je, da se je njegova Barfüßele izrodila v maniro. Hornova knjiga sodi nekam vmes, je prava ljudska knjiga, primerna za ponatise v koledarjih.
Ko sta v Mladiki 1868 izšli prvi pravi slovenski izvirni kmečki povesti večje dolžine, namreč Jurčičev Sosedov sin in Stritarjeva Svetinova Metka, ju je kritik Karel Dežman takoj žanrsko identificiral kot dobri "Dorfgeschichte" (Laibacher Tagblatt). Enako ju je v nemškem pismu uredniku Slovenskega naroda Antonu Tomšiču označil Valentin Zarnik. Povesti da sodita na raven najboljših Auerbachovih ali Silbersteinovih kmečkih povesti. Ko pa je v istem časopisu 1869 izšla slovenska ocena Janka Pajka, se je slovenskemu izrazu izognila in je kmečko povest opisno prevajala s "povest iz kmečkega življenja" in "iz življenja na kmetih". Po slovensko ju je označil šele 1930 Ivan Prijatelj kot vaško povest.
1877 je izšel prvi "roman" s kmečko tematiko, Marjetica, izpod peresa v literarni zgodovini proslulega avtorja Antona Kodra. Delo je v Zvonu kar ugodno ocenil Josip Stritar in izzval polemično pismo svetovljansko izobraženega Ivana Gornika (mož se je kasneje izgubil v nemštvu) o slovenski literaturi. Kodrovo Marjetico je poimenoval z Dorfgeschichte in bi kljub njenim napakam "večino Jurčičevih izumetničenih in blaziranih junakov dal za to povest". Jurčiču namreč "ne prihaja nič od srca, vse je iz razuma". Za zgled je ponudil Jurčiču Roseggerja, Schaumbergerja, Auerbacha, ki se omejujejo na popisovanje kmečkega življenja; potem šele ga ne bodo brali samo izobraženci, ampak tudi ljudstvo. Mladoslovenski literaturi je očital neizvirnost, ker zgolj kopira vsakdanje življenje, in nacionalno ozkost ter sovraštvo do nemškega romanopisja, ker namreč "dušeslovna vprašanja, nravstvena načela in človeške strasti niso zgolj slovenske, marveč so splošnočloveške".
Enako pozno je postal del domačega strokovnega besednjaka izraz kmečki roman. Zapisan je bil šele v začetku stoletja, pa še to ob tujem besedilu, Straži Boleslava Prusa (s pravim imenom Aleksander Głowacki), ki je bil v slovenskem prevodu sicer podnaslovljen s "povest". Psevdonimni kritik Spectator ga je v Domu in svetu 1907 postavil kot pozitivno opozicijo modernističnemu pesimizmu: povest "vzbuja ljubezen do domače grude". Revija Dom in svet je bilo mesto, kjer je izhajalo največ kmečkih povesti, vendar samega izraza ni popularizirala; redni kritik Evgen Lampe je praviloma brez ozirov pometel s kmečkimi besedili liberalnih ali socialističnih pisateljev, npr. z Alešem iz Razora in Hlapcem Jernejem, pohvalil pa avtorje s svojega brega, npr. Bohinjčevo povest Kovač in njegov sin.
Pri taki razširjenosti slovenske terminologije bi seveda težko pričakovali pomensko diferenciacijo med različnimi izrazi s tega področja. Ivan Pregelj ni razlikoval med kmečko novelo, kmečko (kmetiško/kmetsko) povestjo in vaško zgodbo "(Dorfgeschichte)". Vaške povesti so zato, ker se pretežno "gibljejo snovno v življenju slovenskega kmetiškega ljudstva". Gre za "izrazito vrsto pripovednega pesništva". Izraz "vaška povest" je redoma pisal v narekovajih, čeprav je vedel, da velja v evropskih literaturah za posebno literarno vrsto oziroma žanr, ki izvira iz romantičnega interesa za vaške "originale" in da se v obliki "drobnorisbe" [slike] približuje realizmu. Pri nas je bil začetnik "vaške povesti" Josip Jurčič, za njim pa najvidnejši Ivan Tavčar. Realistične prvine Tavčarjeve "kratke kmetiške povesti" so v motivih, ki imajo predlogo v realnem življenju, v dikciji in v tematizaciji gospodarskih motivov. Poleg teh dveh avtorjev je Pregelj omenjal še Janka Kersnika, Frana Detelo, Petra Bohinjca, ki pomeni prehod od Kersnikove kmetske k novejši Finžgarjevi kmetsko-socialni povesti, in Frana Milčinskega. Iste avtorje je imenoval tudi "pesniki grude", primerjajoč jih s Paulom Kellerjem, Theodorjem Stormom, Karlom Immermannom, Alphonsom Daudetom, Renejem Bazinom, Boženo Nemcovo in Františkom Pravdo, "ki rišejo življenje province", njihov tip literature pa Heimatkunst ("domačnostno slovstvo", tako tudi za Malešičevo regionalno povest Kruh). Če so povesti pisane poljudno za kmečkega bralca, so to večernice ali ljudske knjige – količinsko ta tip domačijske povesti prevladuje. Domačijske povesti so lahko umetniške (npr. kakšnega Roseggerja) ali neumetniške, shematične (npr. Ganghoferjeve). Bodoče slovensko leposlovje si je Pregelj predstavljal v obliki "nekak[e] tak[e] slovensk[e] 'Heimatkunst', kot nekak zdrav, pravi realizem": "Naša doba hitrega populariziranja takozvane svetovne kulture škoduje neskončno vsakemu individualnemu duševnemu razvoju ljudstva. Čim kulturnejši smo, tem bolj gine vse pravo prvotno narodno." "Naša prava literatura mora biti taka, da je tujcu tuja!" "Tu ležijo grmadoma problemi in motivi [...] zgodba slovenskih zaročencev, pa taka, da pojde naivni Tolminec k domačemu župniku z goldinarjem za mašo, v zahvalo, ker sta se onadva srečno vzela! Zgodbo slovenskega skopuha, zapravljivca. Povest Belokranjcev, Notranjcev, Goričanov, Tolmincev, Gorenjcev. Povesti iz krajev vina, morja, hmelja in enciana." (Mladost 1916, 38–43: Nekaj misli o slovstveni izobrazbi slovenskega ljudstva v bodočem).
Nenadni upad produkcije kmečke povesti po prvi vojni se pokriva z upadom razmišljanja o žanru. Ponovno je postal zanimiv šele v drugi polovici dvajsetih let. Tedaj (1927) je v Domu in svetu izšel obsežnejši prispevek Jožeta Pogačnika o Petru Dörflerju, "umetniku grude". Švabski avtor mu je simpatičen, ker so pokrajina in motivi, ki jih predstavlja, taki kot pri nas. S svojim idiličnim, množici namenjenim, preprostim in harmoničnim pisanjem je v času po prvi vojni tolažilno vplival na bralce.
Anton Breznik je 1930 predlagal za Heimatroman prevod "krajinska" in ne domačijska povest), ker "poveličuje lepoto kmetske pokrajine". Domača izvirna, "umetniško na višku stoječa kmetska povest" je zastopana z delom Frana S. Finžgarja, slede pa še Juš Kozak, Fran Jaklič, Janez Jalen, Matija Malešič, Narte Velikonja, Ivan Zorec in Ivan Pregelj. "Krajinska povest" je bila Brezniku, kot kaže, sinonim kmečki povesti.
Odnos do žanra seveda ni bil vedno pritrjevalen. Rajko Ložar je imel v mislih izdaje Mohorjeve družbe in Kozakov Lectov grad, ko je kritiziral slovensko "rustikalno slovstvo", "literaturo forsiranega kmetstva", ki v njej kmeta ni, ampak le duh po kmetu in "razkazovanje pisateljskih kmetsko-enciklopedičnih znanj". S kmetsko povestjo se silimo, "vsa naša tako zvana ljudska literatura je sama filologija kmetskega izražanja". Iz podobnega razpoloženja so zrasle tudi izjave nekega francoskega pisatelja v intervjuju v Modri ptici 1931/32. Svetovljan je bil do kmečke povesti in romana (tudi Hamsunovega) izrazito negativno nastrojen: "Pri malih narodih [...] najbolj motita prevelik regionalizem in nacionalizem, ki se povečini kaže v kmečkih in napol folklorno-nacionalističnih romanih [...] Te vedne kmečke povesti, ta krajinska liristična opisnost je našemu občutku popolnoma tuja [...] roman se pri malem narodu ne more razviti."
Nekateri pisatelji, ki so hoteli ubežati pred katastrofalno resničnostjo današnjega meščanskega sveta, a tudi niso mogli zaupati niti verovati v borbo progresivnega proletariata, so se iz vzdušja mest in fabriških kaminov zatekli na vas, kjer je po njih mnenju življenje vse drugačno, vse bolj čisto, dobro in naravnejše, brez kvarne in v svoji osnovi prazne civilizacije, kjer je mir in pokoj [...] Ljubezen do grude je zlasti značilna za svet intelektualcev, ki so nad meščansko družbo obupali. Iz odklonitve do nje preidejo v idealiziranje kmečkega življenja in zato propovedujejo novo življenje, ki mora vzkliti iz velike ljubezni do zemlje, iz kmeta.
(Bratko Kreft, Književnost o vasi in kmetu, Književnost 1933, 230, 231.)
(Kmet je sicer pomemben gospodarski činitelj, vendar prej ovira razvoju.) Mala in velika posest sta neracionalni enoti; edina rešitev je kolektivizacija kmečkega gospodarstva. Kmečke zadruge so samo orodje kmetove defenzive, ki jo vodi meščanstvo. Klerikalne vrste in reviji Gruda ter Kmetski list pri nas verjamejo, da bo kmečka kultura rešila vse probleme. Tudi liberalci so enako naivni.
Kmetstvo v literaturi ni nekaj novega, obvladali so ga že Ivan S. Turgenjev, Lev N. Tolstoj, George Sand, Guy de Maupassant, Émile Zola in Władisław S. Reymont). Pri nas je kmet stopil v literaturo z Jurčičem in je od tedaj dalje imel samo dve možnosti: da je idealiziran ali pokvarjen. Jurčič sam kmeta ni analiziral, ampak le karikiral, Kersnikovi povesti Testament in Očetov greh pa sta že korak naprej k socialni motivaciji kmetstva. Kreft tudi ni bil zadovoljen s kmečkim pisanjem Frana S. Finžgarja, Cvetka Golarja, Ivana Tavčarja, Frana Detele, Ivana Preglja in Ksaverja Meška, nekaj malega edinole z Antonom Novačanom. Prvi je izrazito prelomil s tradicijo njihove nekritične kmečke povesti Juš Kozak: njegov "Lectov grad je prav gotovo ena izmed najlepših slovenskih kmečkih povesti". Prelomen je bil tudi Miško Kranjec v Življenju in Težakih, čeprav je razredna zavest njegovih junakov zavita še v kopreno. Kritiku je bil všeč Kačev Grunt, mimo katerega je literarna publicsitika po krivici šla molče. Članek je zaključil s pozivom, da je samo opisovati kmečko življenje premalo; treba ga je analizirati. Kmetu, ki je "samo malomeščan zemlje", je treba pokazati pot v kolektivizacijo.
Leta 1933 je v Ljubljanskem zvonu Božidar BORKO predstavil češki ruralizem. Povojni ruralisti so pisatelji, ki se ne lotevajo kmečke tamatike samo mimogrede, ampak "pretežno v odnosu do vasi in grude. Vrnitve k zemlji jih je naučila vojna, v kateri so se navzeli intimnejše ljubezni do grude kot 'ohranjevalke življenja in trdne osi v časih, ki so polni pretresov, napetosti in tesnobe'". Gruda ni več samo materija, postala je hrepenenje, ljubezen, sen, hvaležnost, verstvo. "Z ruralizmom je kmečka Češka protestirala zoper enostransko prevladovanje delavskega in meščanskega razreda v književnosti", nastopila je proti prevladujoči proletarski književnosti. Veliko ruralistov je bajtarskega rodu, le maloposestnikom je mar prastara poljedelska "ljubezen do grude, do svobodne prirode, do vsega preprostega in jasnega, kar od civilizacije utrujeni človek tolikanj pogreša v velikih mestih"; veleposestniki pripadajo mestni civilizaciji. "Ni pa to nova oblika rousseaujevsko navdihnjenega romantizma, marveč z novimi socialnimi težnjami prežeto gibanje".
V Jutru 1933 je isti avtor objavil oceno Kačevega Grunta in zraven spregovoril o slovenski "kmečki povesti" ter v tem kontekstu omenil tudi Hlapca Jerneja. Kmečka povest spet govori o tem, kar je velemestna civilizacija pozabljala, o tesnem, prvinskem stiku človeka z naravo, v katerem je še sled poganstva. Ta zveza je tako močna, da se ni čuditi, da se je ogromni Stalinov načrt, da pretvori kmeta v proletarca, "vse kaže", razbil. Do Kača so pisatelji obravnavali le odnos kmeta do zemlje (dedovanje npr.), Kač je posegel po bistvu – po etični sili grunta. Kmet je samo vršilec dolžnosti, ki mu jih nalaga posest: "To ni ono pobožno, dobro ljudstvo". Posest je močnejša od kmetove individualne volje. Zato je Kačev roman drugačen od predhodnikov in je Kač v stilu naturalist. — Borko je pisal tudi o svetovni književnosti, kjer so v kmečki roman začele vpisovati svoje sporočilo različne socialne in politične struje. Ustvarjati so ga začeli celo socialistični pisatelji, ki so do tedaj kmeta in zemjo zaničevali, npr. Hans Fallada, Anna Seghers, Adam Scharrer in Mihail Šolohov. V tem pogledu so napredni tudi Slovaki, medtem ko Čehi vztrajajo pri konservativnem folkloriziranju. Nekaj kasneje je Borko odklonil nemški nacionalistični roman ter plehko "Schollenromantik", pohvalil pa avtorje, ki so se učili pri Hamsunu.
O kmečki povesti je zelo jasno spregovoril Tone ŠIFRER: Ljudske povesti "ne smemo zamenjati z vaško oziroma domačinsko povestjo ali kmečko zgodbo, dasi obe obravnavata večinoma kmečke razmere v kmečkem okolju". "Vaška povest ima navadno splošno veljavno umetniško vrednost, ljudska povest pa [...] nikdar ni umetnina", odlikujeta jo prevelika shematičnost in poučnost. Oblika vaške povesti je "odvisna od menjajočih se odnosov do vasi".
Levstik je s svojim programom [...] usmeril skoraj vse literarno ustvarjanje v vaško povest, ne da bi določneje pokazal, kako naj bi bilo s problematiko kmečkega življenja. Od osebne pisateljeve umetniške moči je bilo odvisno, koliko je ostal pri ljudski oziroma prehajal v vaško ali domačinsko povest, katere razmah bi bil zelo težak, če ne bi prav tedaj podpiral njene rasti stilni realizem [...] Nova romantika in poznejši ekspresionizem sta bila po svoji naravi nasprotna vaški in s tem tudi ljudski povesti.
(Tone Šifrer, Ljudska povest. Ljubljanski zvon 1936, 189, 191.)
Šifrer je strogo razlikujoč ugledal tri tipe kmečke povesti (sam je uporabljal izraz "vaška povest"):
Enega najbolj odmevnih člankov o kmečki povesti je napisal Jakob ŠOLAR. Jedro njegove skrbi je bila sicer t.i. ljudska povest, ki pa kmečka povest predstavlja njeno večino. V 19. stoletju smo tožili, da je vse naše slovstvo kmetsko, danes je ravno obratno vse meščansko. Med bralci je vedno več meščanskega sloja in to predstavlja nevarnost, da na kmeta in delavca pozabimo: "Slednjič [je] vendarle preprost človek tista sila, iz katerega [!] se narodu obnavljajo moči."
Kakor s snovne strani lahko govorimo o zgodovinski, značajski, pokrajinski, zaljubljeni ali pustolovski povesti, tako po socialni usmerjenosti, miselni in čustveni ubranosti lahko govorimo o viteški, meščanski, aristokratski, velemestni, kozmopolitski ali pa tudi o ljudski, kmečki, delavski, proletarski povesti.
(Jakob Šolar, Kaj je z našo ljudsko povestjo. Književni glasnik Mohorjeve družbe, Celje 1938, str. 24, 25, 33.)
Kmečke povesti Šolar torej ni definiral s snovjo! Ko je hotel pojasniti razmerje med ljudsko in kmečko povestjo, je moral najprej ugotoviti, da je bilo v prejšnjem stoletju slovensko ljudstvo pravzaprav identično s kmetskim prebivalstvom, ker so drugi sloji predstavljali zanemarljiv odstotek, danes pa je razmerje bolj komplicirano, saj meščanski način življenja in mišljenje vdira v vas, v kmečko in obrtniško hišo in v trgovsko in gostilniško hišo na podeželju. Zato je desetletja nazaj veljalo, da je prava ljudska povest edino kmečka povest (Šolar je tu pozabil na žanr popularne zgodovinske turške povesti!), zdaj pa ni več tako. Da bi stvari poenostavil, je kljub temu dejstvu poenotil kmečko in ljudsko povest in značilnosti slednje povzel v nekaj točk:
Ko se je po izdelani shemi ozrl naokrog po literarnem svetu, se mu je zazdelo, da se te poteze ne skladajo s prakso sodobne umetnosti. Zato se je odločil za protest proti njenim normativom, še posebej proti netolerantnemu in brezdušnemu naturalizmu, ki je ljudskemu pisanju sovražen. Za konec je umestil svojo razpravo v vrsto slovenskih literarnih programov od Frana Levstika do Janeza Ev. Kreka ter predlagal nekaj tem za bodoče pisatelje ljudske (=kmečke) povesti: razpadanje domov v gornji Savinjski dolini, v Slovenskih goricah in v Halozah, alkoholizem na Gorenjskem; kako industrializacija jemlje delovno silo gruntom, izseljevanje v mesto in v tujino, upadanje rojstev, porast razbrzdanosti, izguba tradicij pri jedi, noši, obnašanju, vdor materializma in meščanstva na vas, opis kmečke trme kot svarilen zgled proti napačnemu obnašanju. Povest naj prebuja slovensko zavednost. "Strnjeno naselje in jedro slovenske domačije si bomo ohranili samo z zemljo." Ljudska povest naj zato služi ohranjanju gruntov; le tako bo služila narodu.
Šolarjev pogled na kmečko povest je istega leta prevzel in razširl France Vodnik. V oceni Velikonjeve povesti Besede je žanr takole po točkah razčlenil:
Z Vodnikom je katoliška stran izčrpala svojo vednost o kmečki povesti. Ruralistična debata pa, kakor se je začela v levih krogih, tam tudi tik pred drugo vojno končala:
Pravo kmečko povest je ustvaril šele realizem preteklega stoletja in tako ni čudno, če se vsa kmečka beletrija giblje odtlej v mejah realizma [...] In tako je povsem logično in razumljivo, da je prerod naše kmečke proze tesno povezan z nastopom našega novega, ali bolje, prenovljenega realizma. Pred leti je bila ravno kmečka novelistika, ki je napovedala konec ekspresionizmu in drugim idealističnim strujam pri nas.
(Vladimir Pavšič, Anton Ingolič: Soseska, LZ 1939, 412–413.)
Idealistične literarne smeri naj bi se kmečke tematike izogibale, ker ji je ta zaradi zraslosti z zemeljsko realnostjo po naravi tuja. Stalne teme kmečke povesti, ki jih je prevzel tudi Ingolič v Soseski, so: kmečki individualizem, slepa sla po zemlji, alkoholizem, pomanjkanje, vojna (vse to razkraja človekovo osebnost), po drugi strani pa idilika vsakdanjega dela in običajev ter pejsaži. Ingoličeva novost je, da je vsemu temu "dal novo sociološko in idejno bazo". Pavšič je postal pozoren na regionalnost Ingoličeve literature, ki je odkrila malo znane predele Štajerske in Prekmurja. Gotovo gre velik del privlačnosti in novostih v opusu Miška Kranjca in Antona Ingoliča na račun te lastnosti.
Boris PATERNU je eden redkih literarnih zgodovinarjev, ki se poimenovanju žanra niso izogibali, vendar se med vrsto sinonimnih možnosti (kmečka povest, vaška povest, domačijska povest) ni mogel odločiti za en izraz. V našo književnost je kmečko povest vnesel Josip Jurčič: "Sosedov sin pomeni prvo izčiščeno uresničitev klasično realistične slovenske vaške povesti. V njej je človek [...] še suveren in umen gospodar življenja." Značilnosti so srečen izid, idealizacija človeka poleg načela resničnosti in folklorna motivika. Kersnik in Tavčar pomenita že izrazit odmik. Združila sta tradicijo vajevskega disonantnega realizma, kakor ga je zastavil Simon Jenko in se je gojil zlasti v kratki prozi (pogost motiv deklasirancev), s harmonično realistično smerjo, kot jo je pokazal Fran Levstik in konstituiral Josip Jurčič, s tem pa zapustila tradicionalno kmečko povest in prešla v čisto novelistično obliko. Pripoved Ponkrčev oča je še v tradicionalnih okvirih, zunaj njih pa sta že V zemljiški knjigi in Šarovčeva sliva. Nadaljevanje harmonične smeri je vodilo v poučno ljudsko povest.
Kmečka povest je eden najpomembnejših žanrov mohorjanske literature. Ko sem leta 1982 mohorjanke natančneje pregledoval, se je pokazalo, da je kmečka povest (tam imenovana vaška povest) zacvetela v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja na mestu zgodnejših krištofšmidovske, misijonske in zgodovinsko pustolovske povesti. Njeno manipulativno hotenje je bila socialna in gospodarska vzgojnost, ki je nadomestila prejšnjo versko in nacionalno vzgojnost. Programski izvor kmečke povesti sem skušal najti tudi v Levstikovem literarnem programu. Ustrezala naj bi povesti, ki bi bila
morda nekoliko zasuknjena po izgledu Župnika Wakefieldskega – ki je prestavljen užé tudi v ilirsko narečje na čisti podlagi slovenskega življa. Vzeti bi se moral kak veljaven domačín in k njemu bi se verstíle druge menj pomenljive osebe, kakoršnih nam bi ne zmanjkalo tako hitro. Saj vémo vsi, da šaljívi Ribničan obide križem svét; da imajo Gorenci dovolj pravljic od vojaških begunov, ki so se potikali po hribih in šumah; vsa náša dežél pripoveduje še dan danes, kako so nekdaj lovíli mlade moške, in dajali jih po sili na vojsko. Celó rokavnjáči in deséti bratje so narodna lastnína, akoravno, zlasti pervih, nihče ni vesél.
(Fran Levstik, Popotovanje iz Litije do Čateža. Slovenski glasnik 1958, str. 114.)
Zanimivo je neusmiljeno prepričanje večerniške povesti, da so bajtarji ekonomsko škodljivi, ker drobijo kmečko posest in ne pomagajo akumulaciji kapitala. Trdi gospodarski liberalizem je imel besedo tudi pri formuliranju moralnih navodil kmetu. Pijančevanje, pravdarska strast, kvartanje, pretepaštvo, vraževernost, trma, nadutost itd. niso kar tako negativne značajske lastnosti, graje so vredne zato, ker zmanjšujejo kmetovo produkcijsko sposobnost. Iz enakega vzroka je nastala tudi zahteva po redu in snažnosti v kmečkem gospodarstvu, ki je redno začinjala te pripovedi. Tako kot je bil do 1918 nedvoumen odklonilni odnos do bajtarjev, so tudi delavci predstavljali v pripovedni strukturi večerniške kmečke povesti sovražno skupino in bili redno povezani s kriminalom. Ker je bila tema ljubezni kar se da utišana, je prevzel njeno vlogo fabulativnega dražila prav kriminal. Ob njem sta tekmovala za drugo mesto med prepoznavnimi lastnostmi gospodarski in politični pouk. Proti koncu razcveta večerniške povesti (1914) so se omenjena snovna področja vedno bolj osamosvajala in formirala samostojne pripovedne tipe.
V leksikonskem geslu Trivialna literatura sem leta 1984 pokazal, zakaj je bila za slovensko literarno vrednotenje kmečka povest dolgo nedotakljivo področje. Šlo je za ogromno produkcijo, kritiko pa so v enaki meri ovirale simpatije do "nepokvarjenega kmeta" kot ozir do realizma, ki se je rojeval prav v žanru kmečke povesti. Kljub dvomu v smiselnost razlikovanja med dobrimi in trivialnimi kmečkimi povestmi sem postavil nekaj ločevalnih značilnosti za trivialno polovico produkcije: deficit ljubezenske tematike, poudarjena in izrecna politična, gospodarska, moralna poučnost in manipulativnost, realizmu tuja težnja k pomirljivemu koncu in ponekod na račun kriminalne, vojaške in usodnostne tematike povečan delež fabulativnosti. Avtorska imena, ki naj bi ilustrirala kmečko povest, le od zelo daleč ustrezajo rezultatom natančnejšega preštevanja v temle delu. Žanra na Slovenskem v 19. stoletju niso veliko prevajali, za to niti ni bilo potrebe, saj so z domačim izvirnim pisanjem zapolnili potrebo po njem.
Najobsežnejši in najtehtnejši prispevek teoriji kmečke povesti je dal Janko KOS, ki dosledno razlikuje med izrazoma vaška zgodba in kmečka povest. Vaška zgodba mu pomeni posebno "zvrst" kmečke epike. Njena določila so:
Iz tradicije delujejo na vaško zgodbo moteče nabožna vzgojnost (tipična za krištofšmidovsko literaturo), poučnost in anekdotičnost (doma v koledarski zgodbi), razsvetljenska idiličnost in humornost, predromantični sentimentalizem, novelska okvirnost, folklornost in pravljičnost ljudskega pripovedništva, motivi usodnosti, maščevanja, ciganov. Zaradi vsega tega so ostale zunaj vaške zgodbe Erjavčeva in Mencingerjeva besedila s kmečko tematiko (Veliki petek, 1857, Na stričevem domu, 1860, Huzarji na polici, 1863, Ni vse zlato, kar se sveti, 1887; Jerica, 1859, Človek toliko velja kot plača, 1860), Mandelčev Ceptec (1859) in Zarnikova Ura bije človeka pa ni (1862), Stritarjeva Svetinova Metka (1868) pa Jurčičeva tovrstna besedila (Domen 1864, Prazna vera 1863, Tihotapec, Uboštvo in bogastvo, 1865).
Konec 19. stoletja pomeni konec vaške zgodbe, ki se je zaradi novih vplivov (zlasti Władisława S. Reymonta, Émila Zolaja, Guya de Maupassanta, Antona P. Čehova in Knuta Hamsuna) začela spreminjati v kmečko povest, novelo in roman. Kmečka epika 20. stoletja ima dve temeljni smeri:
Kos se je s premislekom odločil za izraz vaška zgodba, čeprav se je zavedal, da je s tem prekinil tradicijo, ki jo je v slovensko literarno vedo vnesel Ivan Prijatelj. Ta je uporabljal izraz "vaška povest", tako tudi literarni zgodovinarji za njim. Razlog za preimenovanje je videl ne samo v dejstvu, da je vaška zgodba natančnejši prevod nemške Dorfgeschichte, ki je relativno "trdno konstituirana in v nekaterih fazah celo osrednja zvrst", ampak tudi ker je izraz povest v slovenskem prostoru preveč obremenjen, saj je lahko zbirni pojem, sinonimen pripovedi, lahko pa poimenuje posebno "zvrst" med romanom in novelo.
Tretja oblika kmečke epike je Kosu kmečki roman. Pisali so ga Prežihov Voranc, Miško Kranjc in Anton Ingolič, vzorec zanj pa našli v Zolajevem romanu La terre (Zemlja). Od vaške zgodbe 19. stoletja se je razlikoval po tem, da je kmečki živelj vključil v širše okvire družbenozgodovinskega sveta. Prežihova Jamnica združuje Zolajev in Reymontov vpliv, ki sta si nasprotna v tem, da eden opisuje individualne, drugi pa kolektivne usode. Pri Reymontu ga je pritegnil protinaturalistični etos vaške skupnosti, ki diha skozi patriarhalno-folklorni kolorit, od Zolaja pa je prevzel erotični determinizem in ga vgradil v zgodovinskodeterministični naturalizem svojega literarnega koncepta. Sorodna Zolaju je tudi nagnjenost do patoloških usod. Rusko-sovjetski vpliv je pri Prežihu opazen, vendar težje določljiv. Gre za vzorec Zorane ledine in Tihega Dona Mihaila Šolohova. To še ni pravi socialistični realizem, je pa že njegovo preddverje. Pri Mišku Kranjcu je najodločilnejši Hamsunov vpliv; spričo njega se je Kranjec bolj kot njegovi pisateljski kolegi oddaljil od naturalističnega vzorca kmečkega romana, čeprav je res, da je Hamsunov desničarsko obarvani ruralizem nadomestil s perspektivo razrednega boja. Krajša proza socialnih realistov ni nastajala toliko iz evropskih pobud kot iz starejše domače tradicije vaške zgodbe 19. stoletja. To velja za motiviko Prežihovih Samorastnikov kot za Kersnikov Očetov greh. Socialnorealističen je v tej prozi interes za proletarski kmečki živelj. Ciril Kosmač pa se je zgledoval pri novejši (italijanski) regionalni kmečki pripovedi, kar je še en vzrok za dejstvo, da v tridesetih letih pri nas ni prišlo do prevlade socialističnega realizma.
Naj z nekaj več distance zdaj povzamem slovenske terminološke blodnje: publicistika se je terminologizaciji sicer pogostega žanra dolgo izogibala, uporabljala je nemško ustreznico Dorfgeschichte ali se izražala opisno. V tridesetih letih je počasi prišlo do prevlade pridevnika "kmečki" in odnosnice "povest"; z "vaško povestjo" je poimenovalno idilo motil le Tone Šifrer. Odnosnica zgodba je bila zapisana zelo redkokrat. Po vojni se je pogostnost izrazov vaški in zgodba sicer povečala, vendar še vedno nista konkurentna kmečki povesti. (Opozoriti velja na pravopisno posebnost "kmetski", ki se zdi, da se hoče izogniti slabšalnemu prizvoku izraza "kmečki"; za razliko od kmečkega ('na kmečki način') bi kmetski pomenil 'o kmetih'. Danes nima nobenega smisla več razliko, kolikor je zavestno obstajala, še vzdrževati.
Tudi literarna zgodovina se s kmečko povestjo ni pretirano ukvarjala in ni izoblikovala enoume terminologije za to področje. Žanrskemu poimenovanju se je celo izogibala in se reševala s sintagmami iz literarne sociologije ljudska povest, poljudna povest, večerniška povest, domačijska povest, ruralistična literatura ipd., ki kažejo na specifičnega sprejemnika ali opozarjajo na poseben distribucijski način. — Priložnosti za monografske obdelave kmečkih opusov posameznih klasikov niso izkoristili niti uredniki Zbranih del. France Koblar v poimenovanju žanra ni bil prav trden, razen da je za 19. stoletje raje zapisal izraz "vaški", za 20. stoletje pa "kmečki", bil pa je strožji do njegovih poogjev: zahteval je, da mora biti tematike izključno iz kmečkega sveta (v tem pogledu mu je bila Svetinova Metka pregosposka). — Anton Ocvirk je bil vsaj za Kersnikovo "kmetsko povest" prepričan, da jo je spodbudila Celestinova razprava Naše obzorje. Tako je nagovarjal samo daljša besedila, za krajše je od Ivana Prijatelja prevzel termin kmetske slike: "Z izrazom 'slika' je hotel [Ivan Prijatelj] najbrž poudariti, kako zelo so zgodbe zajete iz resničnosti in kako živo se v njih odraža pisateljev realistični slog. V tem pogledu jih je označil kar se da dobro in v slovenski literarni zgodovini ustalil pojem, ki ga ne kaže spreminjati." Slika pomeni tedaj realistično kratko prozo, povest pa zahteva romantično usodno razporeditev oseb. — Opazno se je žanrske oznake izogibal Anton Slodnjak, odločal se je raje za opise kot "povest iz vaškega življenja" ipd., zlasti dosledno pa sta se izogibala temu izrazju tudi Matjaž Kmecl in Jože Toporišič. — Za Franca Zadravca se zdi, da se je ravnal po Jakobu Šolarju, ko je s kmečka povest označil samo tisti del kmečke proze, ki kaže do kmeta in zemlje brezpogojno čustveno privrženost. Émile Zola, Prežihov Voranc in Miško Kranjec potemtakem niso pisali kmečkih povesti. Drugi razlog za Zadravčevo izogibanje izrazu je morda v dejstvu, da je kmečki proletariat, sezonsko delavstvo, ki je glavna tema Kranjčeve proze, razumel v marksističnem sociološkem smislu in se zato raje odločal za oznako socialni roman, v najslabšem primeru za vaški roman, saj se je na ta način izognil vrednostnemu dvomu, ki je prisoten v izrazu kmečka povest. — Kosov terminološki prispevek je pravzaprav edini zavestni in tehtni poseg na področje žanrske klasifikacije. Tale razprava se pri Kosu sicer zgleduje, vendar se je morala v posameznostih odločiti za nekoliko drugačno distribucijo pomenov.
Slabšalni podton je imel tudi termin ljudska povest. Poskusi v smer prevrednotenja pejorativnih izrazov imajo svojo zgodovino. Začel je Tone Šifrer leta 1936, nadaljevali pa so Jakob Šolar, Janko Glaser (O naši ljudski povesti, Obzorja 1938) in Lino Legiša (Dejanje 1939). Šifrer je definiral ljudsko povest v razmerju do kmečke povesti. Določila ljudske povesti so: tendenčnost, "pomanjkljivost umetniškega oblikovanja", njena funkcija je opisljiva s "poukom in zabavo", preračunana je "na zmožnosti [...] naivnega, nekultiviranega bralca, za katerega je umetniško delo samo neki zunanji dražljaj", je nazorna (ljudska povest prinese bralcu vse na pladnju, v umetniški povesti mora bralec sam razbirati pomen). Slovenski literarni razvoj je bil ljudski povesti vedno zelo naklonjen, naša prva povest Sreča v nesreči je ljudska povest. Tudi trideseta leta so bila naklonjena ljudski povesti, ker je avtorjem pač ustrezala njena temeljna lastnost, ki je v dopuščanju tendenčnosti, in so v besedilih politizirali vaško življenje.
Šolarja je motila samo oblikovna pomanjkljivost povesti, ki so bile namenjene ljudstvu, vzgojnost (tendenčnost) pa je imel za njen legitimni del. Odklanjal je "umetnost zaradi nje same", ki je nastajala okrog Ivana Cankarja in Otona Župančiča – kot pozitivni kontrast ji je postavljal Frana S. Finžgarja, Ksaverja Meška, Ivana Preglja in Janeza Jalna.
Teorija književnosti pojma ljudske književnosti ne pozna, ker to pač ni samosvoja književna vrsta; ne nastaja namreč in ne razvija se po kakih posebnih oblikovnih zakonih, marveč ji daje pečat njena socialna usmerjenost in ubranost. Književen je le pojem 'povest', kakor je tudi ohlapen [...] Če se po vsem tem vprašamo, katera povest je ljudska, je odgovor preprost: tista, ki je pisana za ljudstvo, to se pravi tako, da je po jeziku , mišljenju in čutenju ljudstvu po srcu [...] Kako naj danes prav določimo, kaj je ljudstvo. Včasih je bilo to prav lahko, saj sta bila mesto in podeželje, gospod in kmet tako ostro ločena po načinu življenja, dela, izobrazbi, čutenju in mišljenju, da, že po noši in govorici, da so bile meje vsem vidne in otipljive [...] kar je bilo samo slovensko, je bilo ljudstvo [...] Tudi v socialnem pogledu je bilo ljudstvo zelo enovito: [...] kmetsko prebivalstvo.
(Jakob Šolar, Kaj je z našo ljudsko povestjo. Književni glasnik Mohorjeve družbe, Celje 1938, str. 34–36.)
Pred drugo vojno pa je na vas že vdrlo meščansko življenje in delavski sloj se je diferenciral v kmete, delavce, obrtnike. Tako je pojem ljudstva postal res dokaj težko opredeljiv. Šolar ga je opisal s sintagmami kot "delovna plast naroda", "narodovo telo, ne njegova glava", "plast naroda, ki ustvarja gmotne dobrine z delom svojih rok", skupno mu je ročno delo – ljudstvo sta, skratka, kmet in delavec. Ker pa ta dva živita zelo različno, se je odločil za ljudstvo in ljudsko povest v ožjem smislu, ki upošteva samo kmetstvo in kmečko povest, in dodal: "Nikakor ni dovolj, da se kdo le snovno zveže z ljudstvom, da ga opisuje po zunanji podobi, biti mora z njim zrasel v živo čutečo celoto [...] Ni važno samo to, kaj opisuje, marveč v veliki meri tudi to, kako opisuje." Zahteve ljudske povesti v svoji tendenčnosti niso nasprotne zahtevam visoke literature. Tudi visoka literatura je namreč polna tendence.
S Šolarjevo razpravo se je strinjal Janko Glaser, omilil je le njegov pesimizem, češ da preveč gleda na idealistično povest preteklosti, sodobnega realizma pa ne pozna. Z nasprotnega nazorskega brega je bil pogled na ljudsko povest seveda drugačen in je zahteval polemiko v obliki Legiševega članka, ki je podvomil v Šolarjevo željo, da bi ljudska povest postala umetniška. Umetniških ljudskih povesti je zelo malo, ker so zahteve preprostega in izobraženega bralca pač zelo različne. Perspektivo za ljudsko povest je Legiša videl v Mišku Kranjcu.
Pregled slovenske refleksije o kmečki povesti je potrdil v izhodišču zastavljeno tezo, da gre za specifičen žanr. Njegova različna poimenovanja v različnih časovnih obdobjih so odraz dejstva, da se je struktura kmečke povesti ves čas spreminjala, ne da
bi pri tem pozabljala na svoje korenine. Različna imena za kmečko povest (vaška zgodba, domačijska povest...) tako lahko sprejmemo kot sinonime zbirnemu izrazu (če gledamo na stvar iz zgodovinskega časa ven), deloma pa kot imena žanrskih tipov (če opazujemo razvoj žanra skozi čas). Med določili kmečke povesti pa
se moramo že vnaprej odpovedati tistemu, ki je do sedaj povzročal teoretikom največ težav, to je ocenjevanju, ali je kmečka
povest realističen ali romantičen žanr. Pri določanju žanra
namreč časovnostilski kvalifikatorji redno odpovedo.
To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco