Kratko kmečko berilo

"Ti pa za pričo po sodišču, kaj? Da se ti le ljubi!"

"Saj ni zastonj, in doma nič ne zamudim."

"To je res. Ti utegneš zmeraj, in ker si povsod zraven, si za pričo kakor nalašč. Za koga pojdeš zdaj najprej?"

"Za Žagarjevega Gašperja. V nedeljo sta pri Rožmanu on in njegov prijatelj, polomljeni Miha, par breških fantov otolkla."

"Miha je bil od nekdaj norec; Gašper je pa znorel, odkar je prišel od vojakov. Doma se mu mati sama ukvarja, on pa sedi po zaporih in plačuje odškodnine."

"Saj bo zdaj precej priženil, oče. Vašo Mano bo vzel, kakor sem slišal."

"Tako pravijo," je dejal Klančar in prijel za muhalnik. Velik sršen se je bil zaletel proti uljnjaku. Starec je previdno postopil in zamahnil, in sršen se je že premetaval in hrumel na tleh. "Grda mrha, zdaj mi ne boš več hodil morit," je dejal in pohodil razjarjenega roparja. "Glej ga, spaka! Dve čebelici sem tudi zadel. Sirotici, saj vaju nisem nalašč," je pobiral čebelice, ki so se valjale pred pisanimi panji na tleh, in jih lahno polagal na brado, da so mogle zlesti skoz žrelo. Da bi ga katera pičila, se ni bal; zameril bi ji pa tudi ne bil, ker je vedel, da ga ni nalašč ali iz hudobnosti. "Gašper je tudi tak sršen," je dejal in sedel k Tetrevu. "Če bi bil jaz z Mano, ga ne vzamem, in če bi bil pozlačen."

"Če dobi dobro ženo in lepo doto, se bo morebiti poboljšal."

"Kako pa! Lepa dota, to mu diši. On bi zapravljal in postopal, žena pa delala in stradala doma. Takšni ste moški. Ti, Tetrev, da ti po pravici povem, si samo toliko boljši, da se ne pretepaš."

"Tega nisem jaz nikoli špogal," je dejal Tetrev in si pogladil mehke roke. "Vaš Tone se pa tudi ženi; Kržanovo Jerico bo vzel, sem slišal."

"Ti, Tetrev, pa res vse vidiš in vse slišiš. Ali si še za kaj drugega na tem svetu? Ampak moj Tone, to je pa drug mož. Jaz ga ne bom hvalil, ker ga vsi poznate. Od zore do mraka vedno pri delu. Ali ga slišiš, kako žaga in struži? Takšnega mizarja ni. In glej, koliko ima lesa pripravljenega! Orehovega, hrastovega, javorovega, črešnjevega. Jerica Kržanova je pridna in dobra ženska; vendar pa naj Boga zahvali, kadar dobi Toneta."

"Res je to; res je pa tudi, da nima vsak daru za delo. Jaz sem prešibak. Od mladih nog se mora človek držati dela. Jaz sem pa prej zmeraj mislil, da mi ne bo treba, in kaj hočem zdaj, ko sem že čez trideset! Kaj pa, oče, tista jabolka, ki tam v travi leže, ali smem jaz pobrati? Prazen pridem nerad domov."

"Poberi v božjem imenu! Počakaj, ti bom še malo potresel."

Tetrev si je napolnil ruto in žepe in se obrnil počasi navdol proti svoji koči na koncu klanske vasi. Klančar ga je spremljal z očmi skoraj do doma. Zakaj njegova hiša je stala nad vasjo, tako da se je naravnost videla ura na zvoniku domače cerkve in od bližnjih poslopij v vasi skoraj vse strehe.

Ivan Pregelj, "JAZ NISEM VZELA!" (Mlada Breda)

S tresočimi se rokami je poiskala predalček, kjer je hranila spomine na mater in kamor je bila spravila zjutraj desetak, ki ga ji je bil dal Luka, da mu ga shrani. Vse to je delala pod vtisom, da ne sme niti minute trpeti tega denarja pri sebi, da ga mora izročiti takoj Luki. Ali je Luka denar ukradel ali kdo drugi, o tem ni mogla premišljati, dasi ji je zvenel starčev proseči glas venomer v ušesih: ne izdajte me, našel sem! Te glasove je prevpila njena lastna bolest, udarec, ko je bil nekdo zamahnil proti njenemu srcu, in s stisnjenimi zobmi je drhtela: "Za tatico me imajo!" V tej razburjenosti je bila premetala vso skrinjo in se stoprav domislila, da v temi ničesar ne najde. Prižgala je luč. Kmalu je našla denar in si ga vdela v nedra. Odhitela je v kuhinjo. Našla je Marjanico samo. Nato je planila v sobo in srečala na vratih Nežo, kličočo posle k večerji. Anica je vstopila in se ozrla na peč. Luke ni bilo več za pečjo. Nato je odhitela zopet v kuhinjo, ali vpričo Neže si ni upala vprašati Marjanice po Luki. Nekaj hipov pozneje je prišla Katra in Anica je uvidela, da nocoj Luke najbrže niti videla ne bo več, in nevolja se ji je zbirala nadenj. Venomer pa ji je šumelo po ušesih, naj ga ne izda.

Šla je z drugimi k večerji. V sobo je bil prišel tudi Jurij in sedel. Jedel pa ni. Anici nasproti je sedela tašča, njej ob strani Tomaž. Ob Anici je ždela Jerica in s težavo rinila mimo Šimna k skledi. Dokaj spretnejši in srečnejši je bil Anže na drugem robu mize ob Neži. Marjanica ni jedla nikoli skupaj z drugimi, češ da kot kuharica najlepše uživa v kuhinji, drugi pa so pravili, da jo je svojčas užalil Tomaž, ki da cmoka z ustnicami.

V sobi je bilo tiho. Tudi v slast, kakor je bilo videti, ni šla jed nikomur, razen Anžetu. Hipoma pa se je zgodilo nekaj, česar ni nihče pričakoval. Tomaž se je zasmejal. Anica se je ozrla nanj in opazila, da jo gleda. Nehote je povesila oči.

"Kaj se smeješ?" je vprašala Katra.

"Tako," se je smejal Tomaž in odložil žlico. Anici se je zdelo, da gledajo sedaj vsi na njo. Zadrega ji je začela gnati kri v glavo. Slišala je, da je nekdo vrgel žlico ob mizo. Pogledala je kvišku. Vse, kar je opazila v prvem hipu, je bilo dvoje zlobnih, drobih oči, uprtih naravnost vanjo. Anica je zatrepetala; tolike sovražnosti, škodoželjnosti, veseleče se zlovolje ni videla še v nobenih očeh. Kakor omotena je strmela Anica tašči v obraz, razvnet od prezirljive zlobe. Hipoma je tašča odprla usta in rekla:

"Taka predrznost, še norčevati se hoče iz mene!" Udarila je z roko po mizi, Tomaž se je zasmejal znova. Anica je pogledala krog mize po obrazih. Neža je strmela pred se, Šime je hlinil veliko lakoto, Anže je gledal plaho na Katro, Jerico je slišala Anica šepetati: Jezus, Marija! Onstran mize na klopi pa je bil dvignil Jurij glavo in z nekako nestrpnostjo pogledal na njo, ko da čaka. "Kaj imajo z menoj?" je pomislila Anica in se ozrla z zadnjo močjo na Katro in Tomaža.

"I, skrijte no!" je zaklical zdaj Tomaž.

"Kaj naj skrijem?" si je mislila Anica in rdečica sramežljivosti ji je zalila obraz. Segla si je čez nedra in – otipala bankovec, ki ji je gledal izpod obleke. Zazdelo se ji je, da se mora pogrezniti. Nato je začutila silovito odporno silo. Planila je kvišku in stopila tik pred taščo; s tresočim se, a čudovito jasnim, žalostnim glasom je rekla:

"Jaz nisem vzela!"

Tašča se je po sili nasmejala in se obrnila proti hlapcem in dekli:

"Ali ji je kdo kaj rekel?" Nato se je obrnila k Anici:

"Saj si gospodinja in lahko vzameš. Zato pa ne zapiram!"

Anici je udaril vzduh po žganju v obraz, obenem jo je palil prezirljivi taščin pogled.

"Še dotaknem se ne vašega denarja!" je jecala. Tedaj se je Katra zasmejala. Anica je zgubila zavednost. Brezmejna jeza jo je napolnila do žene, ki se ji je rogala.

"Spat pojdite, saj ste pijani!" je viknila.

V hipu se je tašči zresnilo lice, porogljivost se je prelila v sovraštvo.

"Kaj?" je zahropla, "to meni v obraz, ti, ti? Tatica!"

"Tu imate!" je viknila zdajci Anica vsa iz sebe in udarila taščo po licu. Katra je prvi hip odrevenela, v naslednjem pa je divje kriknila; Anica je pričakovala, da se ženska vrže na njo. Tedaj pa je začutila, da je nekdo položil roko na njeno ramo; neka druga roka jo je prijela za komolec.

"Pusti," je kriknila Anica in se obrnila. Roka je ni izpustila. Za Anico je stal Jurij in jo stiskal za roko. Oči so mu bile jezne, sopel je burno, žila po sredi čela se mu je bila napela.

"Ti?" se je izvilo pol plašno, pol porogljivo Anici iz grla.

"Pojdi!" je velel mož trdo. V tem hipu je v divje zatulila tašča, si pokrila obraz in sedla tja, kjer je sedel malo prej Jurij.

"Podiš me?" je zaječala Anica. S silovito močjo se je otresla moževe roke in planila iz sobe. Zdelo se ji je, da se je zgodilo nekaj groznega, nekaj ostudnega. Odvihrala je gor v sobo. Med prsti je občutila nekaj zmečkanega. Bil je usodni bankovec. Vrgla ga je od sebe kot grdo, nečedno golazen. Nato se je začela oblačiti praznično. Materine spomine je povezala v ruto. Potem je čutila, da jo boli in duši, in je vzdihovala: "Spodil me je, spodil me je!" Silno jo je žgalo, kjer jo je bil prijel mož. "Saj grem, saj grem!" je ihtela brez solz, vstala odločno in odšla proti vratom. Tam je obstala, se vrnila in pobrala proč vrženi denar. Nato je dvignila oči in opazila pogled vsevidnega očesa.

"Saj moram!" je zaihtela in se odtrgala od slike. Šinila je skozi vežo v mrzlo, zvezdnato noč.

Fran S. Finžgar, "FRANCE, OŽENI SE!" (Boji)

Ne jaz, vojska je napisala to povest, ki se je pričela, hipoma ustavila in se po desetih letih vnovič začela snovati 27. julija 1914.

Nihče ni tega dne prijel ne za koso ne za cepec in še pomislil ni nihče, da bi zadel sekiro in se napotil v gozd. Vsa polja so molčala z gozdi vred tako smrtno molčanje, da se ni vrnila niti jeka, ki so jo dramili vriski odhajajočih.

In te vriske je poslušal edini Maticev France, ki je odšel s sekiro v gozd, odšel samo zato, da je sploh nekam šel, ko so šli vsi. Komaj deset korakov od poti, ki drži s Kozjega hriba na postajo, je zasadil sekiro v star štor, se ulegel na listje, zakril obraz s klobukom in si podložil za vzglavje sklenjene roke. Tako je obležal. Iz doline se je slišalo drdranje voz, petje vojakov, vmes hropenje tovornega vlaka in žvižgi lokomotiv. Matic je bil žalosten. Dobro je vedel, da ga je marsikdo zavidal zaradi njegovega nezadolženega pol grunta, zavidal ga to uro marsikateri gospodar, ki je odhajal, in mnoga žena z majhnimi otroki, ko je moral mož na vojsko. Vse to je vedel France in preteklo nedeljo tudi slišal blagrovanje ljudi: "Kaj se ti mara, Matic!" France se je ljudem nasmihal, skomignil s širokimi, težkimi pleči in si mislil čisto nekaj drugega, kakor so mislili ljudje. In vso noč je bila ta čisto drugačna misel pri njem, zjutraj se je zbudila z njim in ga gnala samotnega samca v gozd.

"Blagrujejo me," se ga je takoj lotila misel, ko je poležal komaj četrtinko ure. "Sam Bog ve, ali so resnično ljudje taki hinavci, da to govore, ali so tako nespametni in ne vidijo, da je moja domačija pusta podrtina, ko ni v njej ne smeha ne joka, da je groblja, ki se je vsakdo ogne. 'Kaj se ti mara!' — O, ljudje!"

France se je bridko nasmehnil izpod krajcev klobuka. "Vsaka hiša danes joka: jokajo matere, jokajo žene, otroci, žlahta – in jaz nimam nikogar, da bi jokal za njim, in ni nikogar, da bi se zjokal nad mano. Groblja, še cesar se te ogne in te ne pokliče!"

France je obždel tako na listju in ni več slišal ne voz ne petja iz doline. Celo par komarjev, ki sta plesala in pivkala nad njim tako dolgo, da sta se mu vsesala v lice, ni občutil in ju ni odgnal. Čutil je samo mračno spoznanje, da je nesrečen, ko nima nikogar, da je pusta razvalina, štor v gozdu, ob katerem se ustavi človek, da sede nanj, se odpočije in gre spet brez slovesa svojo pot in ne pomisli nikoli več na parobek, kjer je počival. Še enkrat se je domislil ljudske zavisti in se še enkrat bridko nasmehnil. Nato ga je spreletela nenadoma tista misel, ki se je je včeraj tako grozno ustrašil. Resnično se je tudi danes zgrozil nad njo, toda ne več s tolikim odporom. "Bogve, če ni božja volja tako," si je miril vest in se začel vdajati pregrešni misli, ki je segla nazaj za deset let in še več ter se ustavila na rojstnem domu Dožánove Francke, ki je sedaj žena Blaža s Kozjega hriba, Jančarja.

Tri leta je zahajal Maticev France k Dožánovim. In sosedje so ga takoj prvo leto obsodili, da hodi na oglede.

"Kdaj bo?" so ga vprašali.

"Bo že enkrat," je odgovarjal France in se smejal.

In Francko so nadlegovala dekleta:

"Ali te je že vprašal?"

Francka je bila v zadregi in se je izmuznila odgovoru, kakor koli je mogla.

France je pa zahajal še drugo in še tretje leto k Dožánovim in vselej se je pripravil in sklenil, da vpraša njo in očeta. Ko je bilo treba izreči besedo, se je beseda ustavila in je ni mogel izgovoriti. In kadar se je vračal po neizgovorjeni besedi domov, se je vselej jezil nase, dokler se ni že blizu doma prav takisto otresel jeze in se potolažil:

"Čemu prazne besede, ko je stvar tako narejena, da vem jaz in ona in vsi brez besedi, kako je in da ne more drugače biti."

Ali zgodilo se je, da je Maticev France zašel v boj, dasi se ni nikdar pretepal. Iz boja je prišel v zapor in ko se je vrnil, ni bilo France več na domu. Bila je žena Blaža s Kozjega hriba. Francetu je bilo, da bi rjul in begal po gozdu kakor Kajn, pa ni. Tri dni je ležal zarit v mrvi, nato je tri dni popival, potem se je vrnil na dom, se prespal in se lotil dela.

Prvo leto se je ogibal Blaža in še bolj Francke. Blaža se je ognil, če se je zlahka mogel, pred Francko je pa ušel v grmovje, če ji ni mogel drugače izpod nog. Ljudje so ga ženili in mu naštevali neveste. Celo Blaž ga je večkrat opozoril:

"France, oženi se!"

France je odgovoril vsem enako:

"Saj bi se, pa se ne znam."

In vselej je bušil iz njega čuden smeh, da se ga je vsak ustrašil, in v nekaj letih je bila sodba splošna: "France ostane samski. Ni mu namenjeno."

In v nekaj letih ga je celo minil strah pred Francko in Blažem. Blaž ga je večkrat poprosil za priprego in France je začel hoditi k Jančarju. Otrokom, ki so ga klicali za strica, je prinašal rožičev in bonbonov, jih pestoval, jim delal vozičke in mline in žale misli ni bilo v njegovi duši. Le tu in tam se je še oglasilo kakor zavist in žalost, posebno na večer, ko je njegova pobožna sestra Lojza tiho prebirala "Cvetje z vrta svetega Frančiška", naglušna dekla Jera pa dremala na zapečku. Takrat je včasih primerjal svoj tihi dom z Blaževim, kjer je bilo v vsakem kotičku polno življenja, da se mu je za hip stožilo v tej tihi puščobi. Toda vselej si je pomagal in se premagal:

"Mora že tako prav biti."

Fran S. Finžgar, "VZEMI JO!" (Strici)

"Nocoj se zmenimo," je nenadoma resnobno poudaril oče.

Mihor je zaprl knjigo, brata sta sedla k peči vsak na svojo stran.

"Gašper!" Oče je potrkal z nohtom po mizi.

Sinovi so poznali to trkanje.

"Gašper, kaj je z Lucijo?"

Brata sta se ozrla na Gašperja, ki je pogledal v tla in se z obema rokama trdo oprijel klopi.

"Kaj je z Lucijo, te vprašam," je ponovil oče trje.

Gašper ni dvignil glave.

"S čigavo?" je pomagal Mihor.

"To ve on bolje kot mi. — Povej!" Oče je potrkal z nohtom glasneje po mizi.

Gašper je izpod obrvi pogledal vanj, zardel do ušes, stisnil klop in poskusil izreči besedo. A mu je obtičala v grlu.

Boltežar se je sklonil krog vogla peči in pogledal brata.

"Tak blekni!"

Takrat pa je Gašper šinil kvišku, trma mu je namrdala čelo.

"Kar je, je," je izustil hripavo in pomeril proti durim.

"Ne gani se, dokler ni zmenjeno!"

Gašper je sedel na klop, da je zacvrkala pod njim, in ponovil:

"Kar je, je, če grem takoj od hiše."

"Tako govori plašar, ne pa sin s Podloga. Sram te bodi." Oče je pljunil na sredo hiše.

Sinova sta gledala očeta in sta gledala brata, ki jima je pritajil prvo skrivnost v življenju.

"Ali res z Lucijo? Kajžarsko!" se je široko začudil Boltežar in pogledal brata krog vogla peči. "Gašper, kam si gledal?" Brata sta hitro uganila, za čigavo Lucijo gre pravda.

"Kamor so oči peljale in tebi nič mar. Saj jo bom plačal!" Gašper je pograbil orobkan storž, ga med prsti zdrobil in vrgel drobljance na drugo plat hiše pod klop.

Tedaj je oče potrkal s sklepi po mizi. Vsi sinovi so se za spoznanje ponižali ob tem udarcu.

"Rekel sem, da si plašar, ne sin s Podloga." Še enkrat je pribil s koščeno roko to trditev ob mizo. Vsi so umolknili, dokler ni povzel oče:

"Povej mi, ali si bil pes ali si bil človek?"

Gašper je gledal v tla. Mihor je spravljal "Umno živinorejo" na polico. Boltežar je svaljkal pod nogami orobkane storže, razmetane po podu.

"Odgovori, če te vpraša oče," se je okrenil gospodar od mize k sinu.

"Rad jo imam," je okorno priznal sin.

"Kaj govoriš potemtakem o plačevanju? Vzemi jo! Da bi se sedaj potepel po svetu, to je za psa, po pravici plačati pa tega noben denar ne more. Torej ..."

Gašper je gledal z izbuljenimi očmi očeta. Mihor je prekoračil sobo gor in dol, se ustavil pred bratom in izbruhnil:

"Kajžarsko in prazno na Podlog! Gašper!"

To je veljalo očetu, ne bratu. Zato je brat molčal in odgovarjal oče:

"Njegova je, naj je prazna ali ni. Podlog je tako trden in razpotegnjen, da preredi sedem Lucij, ne ene same."

Gašper je vstal, oči so se mu svetile, k očetu bi bil planil in ga objel, če bi znal kako.

Vstal pa je tudi Boltežar – sin, ki ga ni bilo bolj zadovoljnega človeka na svetu. Vsekalo je vanj nekaj prečudnega, ko je slišal, da se brat oženi in da bo gospodinjila po hiši Lucija. Nikdar mu ni prišlo na um, da bi kdaj zapuščal Podlog. Še na semenj so ga težko spravili. Ta hip ga je zabolelo pri srcu, da je udrihnil:

"Če je taka, meni doto in pojdem!" Sam sebe se je ustrašil, da je sedel nazaj k peči.

"In še meni," je dodal Mihor k bratovemu.

Jan Plestenjak, NA SILO NEVESTA (Mlinar Bogataj)

Bilo je že pozno popoldne. Vsaka minuta se je neznansko vlekla in zrak v hiši je bil tako težak, da je kar dušil. Oče in mati sta trepetela pred trenutkom, ko bo Bogataj vprašal: "Kako ste se odločili? Agata ali denar?"

Agati se je zdelo, da je kot priklenjena; bila je topa in gluha za vse, kar se je godilo okoli nje. Bila je pripravljena na vse, saj se je že zdavnaj odločila. Sedaj je že vse poravnano, dom je rešen in oče in mati bosta spet lahko mirno spala. Ko je pogledala očeta in mater, se je kar razjezila na Bogataja, zakaj tako menca in zavlačuje, zakaj ju tako dolgo muči, saj bi moral vedeti, da bi jima odleglo.

Bogataj je še vedno odlašal, čeprav so ga besede, ki jih je toliko časa pripravljal, kar pekle na jeziku.

Nazadnje je vendarle vstal in se zravnal; zadušil je v sebi vso obzirnost, bil je spet Bogataj v vsej svoji bahavi objestnosti.

"Tako sem se namenil, da svojih besed ne prekličem. Kar sem rekel, sem rekel! Če mi daš Agato za ženo, bo vse poravnano!" je rekel Bogataj odločno. Agata se niti ganila ni, mati je sklonila glavo in jo skrila v predpasnik, Bajželj pa je najprej pogledal skozi okno, kot bi hotel ujeti dobro misel.

"Če je Agati prav, je meni tudi," je izjecljal. Nenadoma se mu je hči neznansko zasmilila. Morda nikoli več ne bo videl njenega zdravega smeha, morda nikoli več ne bo slišal njene pesmi.

Bogataj je zapičil svoje oči v Agato, da je kar vztrepetala, a misli so ji bile trudne.

"No, Agata, kako si se odločila?" je vprašal nežno, da so besede kar božale. Njegov obraz je bil raznežen, prečudno mehak in dober, da je še Nežo ganilo.

"Če je očetu in materi prav, je meni tudi!" je zastokala Agata, vstala in zbežala iz hiše. Na pragu bi se bila skoraj zgrudila. Zdelo se ji je, da se vse okoli nje podira in ruši in da se pogreza v prepad.

"Agata, Agata!" je zaklical za njo oče in nehote zaklical tudi Bogataj. Agata se ni oglasila, v kaščo se je zaklenila in jokala in biló ji je, kakor da je zanjo vse umrlo.

"Vsaka nevesta je taka!" je zamrmral Bogataj in si kar sam natočil.

"Bajželj, zvrni ga na ženinovo in nevestino zdravje!" je ukazal, potem pa segel po papir, kjer se je Bajželj podpisal za denar in za smreke pod planino, ter prižgal vžigalico. Plamenček je obliznil papir, ki je terjal toliko prečutih noči in solzá.

"Tako, sedaj je vse poravnano! Čez dva meseca bo hiša godna za vselitev in takrat bo svatba!" je odločil ter pohodil ogorek papirja, ki se je spremenil v pepel.

"Kakor veš!" je izdavil Bajželj. Neža pa je le pokimala, se obrnila v stran in si obrisala solzo.

France Bevk, "ČE JE NJI PRAV ..." (Ljudje pod Osojnikom)

Ko se je neke nedelje France vrnil od večernic, je zagledal za mizo dolgega moža in poleg njega koščeno dekle z moškimi, trdimi potezami na obrazu. Na mizi je stalo žganje, poleg je ležal velik hlebec kruha. Krivec je sedel široko, mogočno; France mu je bral z obraza, da gre za važno stvar.

"Ali ju poznaš?" ga je vprašal oče. "Grivar izza Osojnika, in to je njegova Agata."

Da. Grivarja je že videl, Agata pa ni zahajala v Ledine. Fant in dekle sta se pogledala z zanimanjem, hkrati z rahlim sramovanjem. Obema je zagorelo v očeh: za vse življenje. Presodila sta se, sodbe bi še sama pri sebi ne bila mogla izreči.

Franceta je zapeklo. Spomin na Minko mu je bil že pobledel, a sedaj se je znova oglasil v njem. Z otrokom v naročju mu je stala pred očmi. Četudi se je od tedaj, ko je dekle odšlo od hiše, izogibal fare, je bil vendar izvedel, da mu je rodila sina. Tu pa tam se mu je narahlo prebudilo očetovsko čustvo in mu zopet ugasnilo.

Toda bilo mu je več kot jasno, da mora zatreti v sebi vse, kar čuti. Vdati se mora očetovi volji, ki je začetek in konec njegove usode. Poleg tega je bil že truden njegovega večnega nagovarjanja, naj se oženi. Naj se zgodi, kar se hoče.

Dekleta, ki je sedelo pred njim, ni gledal z občutkom, da ga lahko objame ali odkloni po svojem srcu. Življenje mu ga je ponujalo brez ozira na to, ali čuti do njega nagnjenje ali sovraštvo.

"France, oženiti se moraš," je govoril oče, a si mu ni upal pogledati v obraz. "Mati ne more več. Hiša ne sme ostati brez gospodinje."

Sin je prikimal.

"Jaz in Grivar sva se že dogovorila. Če sta zadovoljna tudi vidva ..."

Ni dokončal. Saj je bilo jasno kljub temu. Kakor da je od njiju odvisno ... Fant in dekle sta se znova spogledala. Agata se je nasmehnila. Krepki udje so ji bili oglati; obetali so le malo ljubezni, a krepko delovno moč.

"Če je nji prav, bo prav tudi meni," je rekel France.

Bilo ga je strah očetovega pogleda; zdelo se mu je, da ga pritiska ob steno.

"Kaj praviš ti?" je Grivar vprašal hčer.

"Kaj bi rekla? Kar je rekel on, pravim tudi jaz."

"France," je Krivcu iz zadovoljstva pel glas, "pelji jo, razkaži ji hišo in posestvo!"

Šla sta. Hodila sta drug ob drugem ko tujca. Pusto in dolgočasno je France našteval njive, travnike, ji kazal živino v hlevu. Ko je bil ogled končan, sta umolknila in se nasmihala iz zadrege. Nista vedela, kaj bi še govorila. Nista se mogla približati drug drugemu niti s telesom niti z dušo.

Anton Ingolič, NEVESTA SE SKUJA (Soseska)

"Pišorn ni za tebe!" je povdaril Tomaž.

Veronika je prepadena pogledala v bratove vodene oči:

"Zakaj?"

"Nič ne rečem. Nič ne očitam," je nadaljeval Tomaž v zadregi. "Ne trpim ga že od nekdaj, čeprav mi ni storil hudega. Preveč samosvoj je, lepega življenja ne boš imela pri njem. In tudi preveč skop! Še napiti se ne upa. Takoj, ko pride v hišo, bom vzel oba otroka k sebi in si dobil kako žensko, da nam bo kuhala. Ne bom mu hodil na pot."

Veronika ni mogla spregovoriti niti besede.

"Njegova prva žena je bila mlada in močna," je dodal Tomaž, "pa jo je vzelo kar na lepem. Hirala je in shirala. Poslal je po zdravnika, ko je že umirala."

Takoj po obedu je prišel Pišorn; morala je z njim vabit.

Najprej sta šla v sosednjo vas k sorodnikom. Spotoma sta malo govorila. Kamor sta pa prišla, tam so govorili drugi. Povsod so jima postregli s kruhom, mesom in vinom. Srečo so jima prerokovali in niso ju pustili dalje. Šele v mraku sta se vračala. Pišorna je vino nekoliko razživelo. Hodil je dva koraka pred njo in razlagal, kaj vse in kako bosta imela. Misel na vse to jo je pred tednom še veselila, zdaj se ji je zdela pusta. Pišorn ji je bil bolj tujec kakor kdaj prej. Ko sta se bližala domači vasi, se je nenadoma ustavil, jo prijel okoli pasu, jo nerodno stisnil k sebi in izjecljal:

"Nisem si mislil, da boš moja!"

Veronika se ga je otresla:

"Tudi jaz ne!"

"Je že tako: človek obrača, Bog pa obrne, da je prav!" je nadaljeval Pišorn in spet lovil njeno roko.

Veronika je stopila hitreje in ga grenko zavrnila:

"Da! Če ti ne bi bila Ivanka umrla, ne bi mogel danes vabiti!"

Pišorn se je v zadregi zasmejal in ji vrnil:

"In če se ne bi bil Tonč pobral v mesto, ne bi mogla z menoj pred oltar!" Da bi svojo nerodnost popravil, pa je takoj skoraj ljubeznivo dostavil. "Ne boj se, saj se ti bo dobro godilo pri meni!"

Veronika je bila vesela, da sta prišla v vas in nista bila več sama.

Toda vso noč ni zatisnila očesa. Če ne bi bilo v sosednji postelji Mine, bi bila na glas ječala. Ni mogla razumeti, da je sploh prišlo tako daleč. Kako da že prej, ko je bil še čas, ni premislila in se uprla? Kaj naj zdaj napravi, kaj? Zdaj vendar ne pomaga drugo, kakor reči "da" in si naložiti križ na ramena. Misel na smrt ji je bila ljubša. Kaj pa Tonč? Ali ve? Kako mu je? Zakaj ni rajši šla z njim? Kaj ji pomaga dom brez sreče! Ravnala je kakor otrok, ki še nima svoje pameti. Prestrašila se je prve očetove trde besede. Zakaj pa v drugih rečeh obvelja pogosto njena volja! Kolikokrat se ji je oče že vdal! Če jo ima zares rad, bi se ji bil tudi v tem, samo počakati bi bila morala. Zdaj pa je prepozno!

Drugi dan je bila bleda in slaba, kakor bi vstala iz bolniške postelje.

"Veronika, saj ne bo tako hudo!" jo je izpodbujala Mina.

Opoldne je dobila pošto.

Drobno pismo je bilo.

"Mnogo sreče in otrok s Pišornom ti želi

Opotekla se je z njim skozi kolarnico na sadovnjak in se bridko razjokala. Več kakor desetkrat je preletela Tončeve besede. Bile so krute in posmehljive, a čutila je, da se za njimi skriva njegova žalost.

Čim bolj se je bližala poslednja nedelja, bolj jo je grizlo.

Šivilje so že odšle; lepa bela obleka je visela v omari in čakala nanjo, tudi venec in šopki so bili že pripravljeni. Mizarji so dogotavljali postelje in se ob vsaki priliki šalili, da bodo napravili posebno močne, ker Pišorn že leto dni ni spal pri ženski, Veronika pa menda pri moškem še nikoli. Prednjo sobo so nanovo prepleskali in okrasili. Zaklali so prašiča in tudi številnim puranom, gosem in petelinom je Mina že preštela ure.

"Le brez strahu!" jo je tolažil Koren, ki je le opazil, kako je zbledela zadnje dni. "Dozdaj si se dobro držala, menda ne boš pred koncem omagala. Ženske ste pač vse enake; tudi tvoja mati, Bog ji daj dobro, je zadnje dni prejokala več ko potem deset let v zakonu. Čeprav je bila petnajst let mlajša kot jaz, sva se dobro razumela. Glej, še tebe sva dobila! Človek včasi ne ve, kje ga čaka sreča!"

Veronika pa je, če je le mogla, pobegnila iz hiše in se skrila kam v kolarnico in kot brez življenja buljila v tla.

Takšno jo je našel neki večer Tomaž.

Kljub svojim na pol slepim očem jo je razumel. Sedel je blizu nje in iskal primerne besede.

"Saj sem rekel, da ni zate! Veronika, škoda te je!" je končno rekel toplo.

"Kaj naj napravim?" je kriknila in padla bratu v naročje.

Tomaž jo je božal po laseh in čakal, da se je zjokala, šele potem je nadaljeval:

"Ni še prepozno! Še enkrat nisi rekla 'da'! Koliko vojakov je v zadnjem trenutku odmaknilo glavo in krogla je švignila mimo."

"Ni še prepozno?" ga je Veronika proseče vprašala.

"Ne!" je odvrnil Tomaž počasi. "Pojdi k župniku in razderi!"

"Kaj pa oče?" je zastokala, pograbila Tomaževo roko in jo potegnila k sebi, kakor da je v njej rešitev.

"Oče? Potrlo ga bo, a bo prebolel, če te ima rad! Moški dosti pretrpi, poglej mene!"

"Tomaž, pomagaj mi!" je Veronika zaprosila in krčevito stisnila njegovo roko.

"Rekel sem ti: pojdi k župniku! Druge poti ni!"

"Tega ne morem storiti očetu!" je kriknila in bridko zajokala.

Tomaž pa jo je prijel za roko in jo potegnil v noč. Brez moči mu je sledila. Ničesar se ni več jasno zavedala. Kakor skozi meglo je videla župnikov začudeni obraz, nerazločno je slišala njegove, Tomaževe in svoje besede.

Zavedala se je šele drugo jutro pod udarci očetove palice. Ni čutila bolečin in tudi ni razumela besed, s katerimi jo je Koren zavrgel, toda tisto najstrašnejše, kar jo je tiščalo zadnji čas, se ji je odvalilo s srca. Vedela je, da ji v nedeljo ni treba nikamor. Pripravljena je bila, da za to srečo pretrpi najhujše.

Anton Koder, ŽENIN IN NEVESTA VABITA (Marjetica)

Potem prime Štefan Marjetico za roko ter jo pelje k vozu. Mlinar in mati pa ju spremljata. Ko stopijo na prag, nastane vrišč med vaško mladino. Vse hoče videti mlado nevesto. Vže zdirja voz iz dvorišča in bel oblak dima se dviguje po vasi za njim, a mati stoji še vedno na pragu in zre za svatovskim parom. "Vidiš stari," migne potem možu, "tako si se upiral in protivil, pa bodeta le srečen par, in boljše neveste bi ne bili mogli dobiti k hiši kot je ta Marjetica. Le verjemi mi!"

"Kaj ti veš? Babe imate vedno svojo misel, naprej rinete, pa je. Zdaj si vsaj zadovoljna zdaj, ko je po tvojem", odgovori Mlinar precej resno, a vendar veselega obraza in v mlin odide v znamenje da je tudi njemu povšeči nevesta, če tudi srebernine in stotakov ne bode za njeno doto.

Vaške ženice so posebno radovedne, kedar se praznuje kaka svatovščina ali ženitev. Tudi Beriškovaščanke niso bile niti za las bolji, za Marjetico so vže tako zrle vedno bolj z enim očesom ali ka-li. Razumeti niso mogle, da je morala dobiti ravno ta Štefana, pa nobena druga, kot ravno ta. In zakaj ravno ta? Vsaj so postavim tudi še njihove hčere v vasi in napačne niso. Pa da jih ni volil Štefan, pa ravno Marjetico, ki še z "grunta" ni.

Tako so ugibale gospodinje in slonele in čepele na vežnih pragih ali na pol prislonjenih durih, ko se je raznesla kakor blisk novica, da se Štefan in Marjetica pripeljeta na vabilo. In pridirjala sta mimo. Štefan je prijazno namežikal temu in onemu znancu, Marjetica pa je sramežljivo pobešala obraz in se niti ozreti ni upala na levo in desno, kjer so bili razpostavljeni, kakor za častni špalir fantje in dekleta, možakarji in ženice, in cele gruče kuštrave, bosopete, vaške mladine. Le en glas je hitel od ust do ust pa od hiše do hiše, da lepšega para še ni bilo kot je Marjetica in Štefan.

Ta ni mogel prehvaliti Marjetičine ponižnosti in krotkosti, drugi njenega milega obraza, tretjemu pa njena svatovska obleka kar ni mogla iz glave.

In v resnici Marjetica je bila taka, da bi jo bil človek kar naslikal, ko bi jo bil znal. Zlato in srebro pretekana avbica jej je pristovala tako, kakor nobeni drugi nevesti. Pa svilena rudeče rožasta ruta za vratom, bliščeč svilen predpasnik s pravim italijanskim žametom opisano suknjeno krilo, in okoli pasu srebern in pozlačen opasnik, kako se je lesketal, kako se jej je podajalo in prijetno oprijemalo vse to. O tako, kakor bi bilo vse zraslo na njej in bi jej bilo ulito.

Saj pa na takem životku, kot ga je imela Marjetica tudi vse lepo pristuje. Tu je bilo vse najlepše zraščeno, vse polno življenja, vse polno nežnosti in harmonije. Prava podoba, kakoršne je slikal navadno slavni Rubens, da, največjemu umetniku bi bila Marjetica najboljši izgled in v posnemanje, pa bi ne bila Beriškovaščanom, ki baje niso kedo ve kakovi učenjaki in modreci, povšeči? Ne, baš tako kritični naši gledalci in zijalci niso bili. Saj pa tudi vzroka niso imeli. In Štefan, to je bil lep ženin pravi ženin, kakoršnih je malo ali pa nič. Mlinarjev, iz najbolj bogate hiše je bil, pa se mu tega še poznalo ni. Pa danes v svatovski obleki, kako zal mladeneč je bil. Zavidno in radovedno so zijali posebno vaški fantje za njim. Pa vsakemu je bilo na njem kaj posebno povšeči. Tega je v oči bodel njegov nov iz prave zajčje dlake ali pibrovine vstrojen kastorec in velika sreberna zapona na njem, taka da bi se bašte nekaj bokalov vina lehko pilo za njo in bi se ga. Drugemu je bil povšeči ženinov šopek iz rudečih nageljnov, rožmarina in dišečih rozeteljnov. Tudi on bi hotel imeti baš tacega ondi le na klobuku, ko bi se ženil nekedaj, da-si še ne ve kedaj bi se in katera bi bila za-nj, kakor nalašč. Tretji študira in računi na prste, koliko bi neki veljala taka kamižola iz spreminjavega gladkega tifeljna, ki se Štefana tako lično oprijemlje. Rad bi si kupil tudi on tako in vže nekaj mesecev hrani novce za njo. Pa boji se, da bi še nekaj grošcev zmanjkalo, ko bi se lotil kar jutri ondi pri kramarčku take kamižolice. Saj bi jih pa tudi vse fante ki nosijo take, lehko na prste seštel in pretuhtal.

Slavko Savinšek, "KAJ NAM DASTE ZANJO?" (Izpod Golice)

Ko je prišel Matevž v Hribarjevino, so se zbirali svatje. Prva mu je prihitela nasproti nevesta, še ko je bil v kolovozu. Kako se mu je zagledala v oči, kolike sreče je bilo v njih! Kar do besede ni mogla. Ker je vedela, da danes ne bosta niti trenutek sama, ampak vedno le v veseli in mnogobrojni družbi, je tekla na okno kamrice, od koder je videla proti Lipovšku in ko je ugledala prihajajočega ženina, mu je skozi gručo ustavljajočih jo svatov stekla nasproti, da mu je lahko na samem rekla: "Pozdravljen, Matevž!" Nato mu pogledala v oči in mu dejala:

"Si kaj vesel, Matevž?"

Ni ji odgovoril. Saj ni mogel, ko mu je pa radost rastla v grlo in v oči, da ni mogel izdaviti iz sebe besedice, ampak mu je samo v pogledu igralo, ki je mesto besede odgovoril na vprašanje.

"Zdaj je konec gorja in bridkosti!" se je Cilki smejalo od blažene sreče. Za roko se držeča sta bila obrnjena proti Golici, ki je kipela vsa bela kakor nevesta v zlatem solncu proti nebu: kakor, da ju pozdravlja v svatovskih oblačilih belih ključavnic sama, s krono zelene trate kronana kraljica, pozdravlja svoja otroka, ki gresta v novo življenje, da nov rod vzgojita, zdrav goliški rod iz krvi trpkih Dobravcev in iz neupogljive volje Korošcev, iz solnca nad sabo in iz bridkosti od Drave.

"Kje pa si, Cilka?" se začuje od vrha kolovoza srebrn ženski glas, ki izdaja Korošico.

"Majda, doli steci!" se odzove Cilka in se vesela obrne prihajajoči nasproti.

Res teče Majda, ki je opazila Cilko in brata, po kolovozu doli. Čisto je Matevžu podobna, prav tako krepka in zastavna, le, da ima bledejše in finejše lice in pa bolj temne, skoro črne lase.

"Svatje vaju pogrešajo. Teta Lona se nosi okrog hiše, vaju išče in se jezi, češ, danes morata mene ubogati, jaz sem teta!"

In res ravno v tem zapoje visoki Lonin glas od Hribarja doli, ki kliče Cilko.

"Zdaj pa moramo iti!" se domisli Cilka in vsi trije krenejo v kreber. Komaj jih Lona ugleda, že spusti ploho nanje:

"Ta hembrana mladež, kar skupaj se tišči! Kje te klek nosi, Cilka? Saj se ga boš še nagledala, boš, še preveč! Kdo bo pa v cerkev šel mesto vaju – ha? Menita, da bo tudi to teta Lona opravila mesto vaju, ka-li?"

"Saj že grem, mati Lona, že grem!" hiti Cilka.

"Nič, mati, nič, teta sem danes, da veš."

"No, pa teta! Saj bova zdaj pridna in bova lepo ubogala!"

"Ja, zadnji čas je! Zdaj boš že morala ubogati, zdaj bo mož žvižgal, ali slišiš. Le trdo jo drži, Matevž, pa koj zdaj na kratko primi, da se ti ne sprevrže! Potlej je ne boš mogel več krotiti!"

"Ej, mati Lona ..."

"Kaj, mati, na-stava ti koroška, teta se reče!" prekine ona Matevža.

"Ej, tega, s Cilko se bova že prav uredila, kar brez skrbi bodite, kaj-ne, Cilka?" odgovarja Loni ženin.

Večina svatov je v gorenjski narodni noši. Rožmanov doktor, mladi advokat, si je izprosil to za zastopanje Matevža in Tilna. Rad bi videl zopet enkrat gorenjsko ohcet v pristni narodni noši, ki je tako lepa, pa ležijo zlate avbe in srebrni sklepanki in židane rute zaklenjene v skrinji, dekleta in fantje pa vlečejo nase moderne cunje in malovredno mestno šaro, ki nima ne vrednosti ne cene. Zato sta si tudi Cilka in Matevž pripravila narodni noši; Cilka je še materino imela, Matevžu jo je pa za poročno darilo podarila Lona.

Najlepša pa je Lona sama. Šele zdaj, ko se vozi po dvorišču sem ter tja in skrbi za vse in vsakogar, prav do veljave pride. Črna svila stare narodne noše se sveti v junijskem solncu in se spreminja, da se barve čudovito prelivajo druga v drugo. Sklepanek nosi pozlačen, z veliko rožnato pentljo prav do gležnjev. Najlepša pa je peča, zlikana in zavezana, kakor jo zna vezati samo Lona. Kar za tri pedi je Lona višja danes, petelin na glavi se mogočno ziblje in lesketa v snežni belini, in če gledaš za teto Lono, ko hodi po dvorišču, bi dejal, da se v kočiji vozi, gosposki kočiji!

Ženin ravno stopi v vežo, ko mu pridejo nasproti trije dobravski fantje tudi v narodni noši vsi. Vodi jih rdeči Polajnarjev, Hlebajnov Jože je ž njim in Lipovškov France. Priklonijo se pred ženinom do tal in Polajnarjev prične:

"Blagorodni gospod ženin! Dobravski fantje smo čuli, da nam hočete odpeljati najlepšo rožo dobravsko, Hribarjevo Cilko."

"Ne bom je odpeljal, pri vas bom ostal ž njo," odgovarja Matevž.

"Naša ne bo več, ki nam je najdražja, ker je najgorša in nobenih pravic ne bomo imeli več do nje. Ker pa vas poznamo, da ste pošten in vemo, da si ne marate po krivici lastiti tujega blaga, vas vprašamo, kaj nam daste zanjo."

"Kaj hočete?" vpraša navidezno resno Matevž. S prav resnim obrazom prične Hlebajnov Jože:

"Tri najlepše Korošice!"

"Kje jih pa bom? Saj še ene zase nisem mogel dobiti in sem k vam prišel ponje."

"Potem pa zlata, kolikor ga morejo nesti trije dobravski fantje," nadaljuje Lipovškov France.

"Zlato ima zaprto in hranjeno kralj."

"Potem pa stotisoč dinarjev, nič več nič manj zahtevamo fantje dobravski," konča Polajnarjev!

"Stotisoč dinarjev? Kje pa naj vzamem? Ubožec sem in še bajte nimam!"

"Potlej jo pa pusti, da pride drugi ponjo, ki bo imel!" odgovarja Polajnarjev.

"Tisto pa ne, raje jo ukradem na skrivaj, ali pa siloma ugrabim!"

"Nočemo sile in tudi ne kraje, zato vprašamo fantje dobravski, koliko jo ceniš sam?"

"Če bi jo z zlatom cenil, ni zlata, ki bi jo odvagalo!"

"Kako pa jo boš cenil?"

"Če jo pa cenim z dobro voljo, je vredna več ko vsi fantje dobravski!"

Dobro je usekal Matevž Polajnarjevega in rdečelasec je bil v zadregi. Ni bil pripravljen, da se bo znal ženin tako izvijati. Zato je hotel kar brž končati pogajanja.

"Dali bi ti jo mi trije zastonj; ali poslali so nas fantje dobravski, ki jih moramo utolažiti in ne smemo priti praznih rok nazaj. Daj torej stotisoč!"

"Štiri ničle spustite!"

"Ne moremo, ne smemo, kako bi fante utolažali! Kupit jim moramo zdravil, ker imajo vsi zdaj bolno srce, ko si jim najlepše dekle izplel! Eno ničlo spustimo v božjem imenu."

"Še eno, pa jaz za eno primaknem!"

"Gospod ženin, ne moremo, lekarnar v Fužini je drag!"

"Kakor hočete, pa nič ne dam, čeprav vsi na srčni bolezni umrjete!"

"Tega pa ne moremo pustiti! Kaj bi dejala naša dekleta, če bi vsi fantje dobravski na bolnih srcih pomrli za Cilko! Pa naj bo po vašem, gospod ženin, enega jurija!"

"Velja, fantje! Za vašo dobro voljo in mojo radost!"

"Prosim, dajte nam, kar ste obljubili!"

"Ne še zdaj; si lahko še nevesta premisli!"

"Kdaj pa?"

"Kadar bo nevesta moja žena!"

"O to pa ne! Pa v cerkev ne pustimo!"

"Poskusite!"

"Pot bomo zaprli!"

"Čez bomo poskakali!"

"Ne bomo pustili."

"Veliko nas bo!"

"Nas še več in trdno bomo zaprli!"

"Pa poskusite!"

"Poskusimo!"

Slovesno se poklonijo vsi trije in z resnimi obrazi odidejo, toda že na durih se jim lica v smeh razpotegnejo.

Miško Kranjec, NEVESTINO SLOVO (Os življenja)

Pet tednov so čakali do poroke; treba se je bilo pripraviti. Sicer pri Magdičevih niso nameravali napraviti nič posebnega, ker jim zdaj to še ni bilo mogoče, vendar dekle tako spet ne more od hiše, čeprav niso bogati. Zato pa so Radohovi nameravali napraviti majhno gostijo. Pri njih se ne bo nihče več ženil, in če se gospodar ženi, se že spodobi kakšna gostija. Zaklali so prašička prav za ta namen. Kupili so večji sod vina, da ne bo nihče nič govoril in da se bosta zakonca vsaj malo spominjala tega dne.

Magdičevi pa so kupili samo nekaj litrov vina, tako za silo, za zajtrk, ko pojde nevesta od hiše. Tudi nekaj mesa so prinesli iz mesta in zaklali nekaj kokoši. Tako sta sklenili mati in Ana. Ti sta vodili vso stvar. Tako gostijo, kakor so drugod gostije, pa napravijo kasneje, ko se poročijo starejši, Matija in Marko. Tedaj bo že treba.

"Pohištvo ji moraš napraviti," je naročila mati očetu takoj po zapisovanju, da se ne bi zakasnilo.

"Pohištvo?" je ponovil.

"Tak, posteljo spravi on, kakor je že navada, omaro pa moramo dati mi. Tako je povsod."

Nič ni rekel; to je pomenilo, da bo napravil.

In res se je spravil na delo. Lepo pohištvo ji napravim, si je dejal, táko, da ga bodo vsi gledali in ga bo tudi sama vesela. Da ne bo mislila, da sem samo hudoben.

Sklenil pa je, da ji bo tudi posteljo napravil. Naj ima vsaj nekaj. "Še več ji dam, kot je navada. Mene navade ne brigajo, a denar, ki bi ga izdala za posteljo, naj uporabita kje drugje. Saj vem, da nimajo pri hiši poštene postelje." A tega, da bo delal tudi posteljo, ni povedal nikomur. Naj bodo nekoliko presenečeni. Celo nekaj stolov je napravil, tako, iz dobre volje.

Ko pa je bilo pohištvo izgotovljeno, ni delal ničesar vse do poroke. Pohajkoval je. To se je pri njem prvič zgodilo, da je zašel iz delavnice brez posla. Celo v gostilno je stopil, od koder se je kasno vračal, in kdor ga je videl, je posumil, da je nekoliko vinjen.

Toda vselej se je zaprl v svojo delavnico in tiste dni je spal v njej, da ne bi bil v napotje in da ne bi kdo njega motil, ko je imel toliko misliti.

Tisto jutro torej, ko je Katica imela iti k poroki, je prišla k njemu. Posloviti se je morala.

Bila je v beli, lepo zašiti obleki. Okoli pasu je imela bel, svilen trak. Lase je imela močno nakodrane, gladko počesane, nekoliko na stran, in na laseh, visoko nad čelom, je bil bel venec, ki ji je padal na hrbet.

Oče je sedel na delovni mizi in zvonil z nogami. Katica je vstopila in obstala pri durih.

Gledal je njen obraz, ki je bil okrogel, gladek kakor zrelo jabolko, nekoliko bled, morda samo ta dan, in rahlo rožno pobarvan na licih. Oči so bile črne, živahne, danes nekoliko rdeče od obilnega joka. V telo je bila drobna, še otrok, in ohlapna obleka ji je zakrivala še tiste majhne nedorasle prsi, ki jih je že imela in ki so sicer izstopile, kadar je imela tesnejšo obleko. Roke je spustila ob sebi, drobne, okrogle, a gladke.

"Zbogom, očka," je rekla tiho in stopila proti njemu.

"Tak že greš," je rekel in še vedno zvonil z nogami.

"Da, čas bo," je odvrnila. "Da ne bi zamudili."

"O," je dejal, "še prezgodaj je zate. Imela bi še vsaj štiri leta časa. Še prezgodaj bo. Mnogo prezgodaj."

Nekaj je mencala, potlej pa stopila k njemu, kakor so ji bile ženske rekle, posegla s svojimi drobnimi rokami po njegovem hrapavem obrazu, ki je vedno bil kakor ježeva koža, ker se ni mogel sčista obriti, se stegnila k njemu in zopet dahnila:

"Zbogom," nato ga je poljubila ne obe lici.

To je mirno dopustil. Stala je tik njega. Položil ji je svojo roko na ramo. Gledal ji je v obraz.

"Zdaj, Katica," je rekel, "bi bil zate najlepši čas za igranje. Življenje ni lahko in preveč ga je odmerjenega za človeka. Trideset, štirideset let in morda še več, o, to je dovolj tudi za močne in tudi za tiste, ki so imeli dosti mladosti."

Ona pa je spet bušila v jok, a zdaj je samo kolcala. In to njeno kolcanje mu je vzelo besedo. Ničesar več ni imel povedati.

Ivo Šorli, SVATJE ODHAJAJO (Golobovi)

Gostija je trajala do jutra. Po starih običajih tako močnih hiš bi bila morala vsaj še ves ta dan in do druge zore; toda stari Golob je že prej razglasil, da je en dan in ena noč dovolj. In ker so ljudje vedeli, da mož ni toliko skop, ampak le razumen in varčen, ni bilo zamere. Mnogi so bili celo veseli, da se bodo lahko sami sklicevali na tako veljavnega kmeta. Kajti časi so postali predragi, da ne bi bile vseh težile razvratne stare navade in razvade.

Okrog šeste so se zadnji odpravili nevestini svojci, oče, mati, in dva brata. Pa jih je spremil še ženin kos poti.

Zdaj je stala Tinica pri oknu in s solznimi očmi gledala za njimi. Ko pa je videla, kako so se ustavili tam na brdu in se je njena mati za hip zagledala sem, jo je premagalo in je zaihtela.

Napravilo se je bilo tako, da je Tonček, čeprav nerad, ostal v izbi sam ž njo.

Prišel je predvčerajšnjim, ker mu je pisal tudi oče, da mora biti zraven vsaj za navadnega svata.

Ko je Tonček zaslišal Tiničin jok, mu je postalo že celo nerodno. Zganil se je in hotel vstati, a se je spet premislil. Kaj naj ji tudi reče? Zakaj naj so bile njene solze še tako iz srca, imele so na sebi vendar nekaj tako rekoč obrednega. Gledajoč za odhajajočimi svojci je jokala še vsaka nevesta, če je imela le malo srca in malo razuma, kaj pomeni to slovo. Saj so jo zdaj prvič zapustili in obenem končno prepustili njeni lastni usodi. V trdem kmečkem življenju že celo. Od daleč je vse to spominjalo celo na pogreb ... Tam gredo, so se ozrli še enkrat, jo priporočili varstvu božjemu in Device Marije, pa morajo tudi sami nazaj v svoj železni tir ...

"Nobeno življenje ni tako veličastno kakor kmečko!" je v globokem spoznanju vzdrhtel Tonček. "A vse to radi trde zaveze z zemljo, nerazrušljive enosti z grudo in z njenimi neizprosnimi zakoni ..."

Ogledal se je po tem mladem bitju tam in zazdelo se mu je kakor posvečeno ... Nova žrtev, iztrgana iz svojega deklištva, da more svet živeti ... Konec mladosti, konec veselju, morda celo konec vsaki sreči, kakor je govorila takrat njegova mati in mu je pri slovesu rekla Tinica sama ...

Fran Zbašnik, SMRT SKESANEGA GREŠNIKA (Pisana mati)

Drugi dan po prihodu pa so imeli pri Mlakarjevih malo slavje. Stric je hotel, da bi bila pri blagoslovljenju novega poslopja navzoča Anica in njen mož, zato ga je bil odložil za tako dolgo, da sta mogla na pot. Srečna je bila pri Mlakarjevih zbrana mala družba, veselo so žvenketali kozarci, v katerih se je iskrilo rujno vince, nihče ni mislil na to, da bi moglo priti kaj vmes, kar bi skalilo občo radost. Ali ko je bilo veselje največje, je prišel občinski služabnik povedat Korenu, ki je bil pri zadnjih občinskih volitvah izvoljen za župana, da so pripeljali hudo bolnega, neznanega človeka, ki je menda domačin. Koren je šel gledat, a vrnil se je kmalu z listom v roki.

"Tvoj brat Anton!" je rekel potihem proti Francetu. "Ne bi ga bil spoznal, ako bi ne bilo tega pisanja!"

"Za božjo voljo, pripeljite ga sem!" reče France. Koren je odšel zopet, Anica pa, ki je bila zapazila na stričevem obrazu izpremembo, je začela izpraševati, kaj se je pripetilo. Stric jo je prijel za roko in ji rekel:

"Anica, ne vznemirjaj se preveč. Veselo in žalostno je ob enem, kar te čaka. Bog ti je naklonil milost, da boš še enkrat videla očeta. Toda bolan je in slab. Upaj vendar, da ozdravi!"

Pri zadnjih besedah se ustavi voz že pred hišo. Vsi so hiteli ven, dvignili bolnika in ga nesli v posteljo.

Začudeno je pogledal Anton Mlakar okrog sebe. Neverjetno se mu je zdelo, kar je videl. Ali iz besed, ki jih je slišal, je posnel polagoma resnico in se zavedel, da je v varstvu svojega brata in svoje hčere. Njegovega ponosa tudi bolezen ni bila strla. Zoper njegovo voljo so ga bili odpeljali v domovino. Pozabil ni bil sramote, ki jo je bil doživel in ni si želel domov. Branil se je, dokler se je mogel, a ko ni imel več lastnih pripomočkov in so bile tudi njegove moči tako opešale, da si ni mogel ničesar več prislužiti, se je moral upogniti tuji volji. Grozna mu je bila zdaj zavest, da bi moral prejemati dobrote od svojega brata in svoje hčere, ki jima je delal obema toliko krivico. Molčal je dolgo, potem pa je izpregovoril z zamolklim glasom:

"Čemu vse to! ... Pustite me zunaj kje, umrjem naj tako, kakor zaslužim!"

Tedaj pa se ga je oklenila Anica in z ihtečim glasom je vzkliknila:

"Oče, o moj oče!"

Tako iskren je bil Aničin glas, da se je pod njegovim vplivom otajalo tudi ledeno srce njenega očeta. Videti toliko ljubezni tam, kjer je ni pričakoval, tam, kjer je ni zaslužil, je začutil hipoma potrebo, da bi se obtožil svojih grehov, obtožil vsega tega, kar je storil kdaj hudega. Podal je roko Anici, podal jo svojemu bratu in s slabim, a vendar razumljivim glasom je začel:

"Dosti sem zakrivil, a dosti sem se tudi pokoril! Zavoljo svoje nesrečne strasti, zavoljo svoje neupogljive trme sem izgubil vse, vse ... Ah, kako lepo bi mi bilo lahko življenje ob strani onega angela, ob strani moje drage rajnice! A vrednost njene velike ljubezni sem spoznal šele tedaj, ko je bilo prepozno! ... Zakaj nisem vedel prej, kako blago bitje sem imel poleg sebe! Oh, vsaka njena beseda je bila zlata! Vse, kar je govorila, ji je prihajalo globoko iz srca in njeno srce je bilo tako dobro! ... Jaz pa sem mislil venomer samo na to, da sem si bil izvolil drugo, in da mi je to drugo zabranil oče! Pomislil nisem, da je treba poslušati stariše včasih tudi v takih stvareh, pomislil nisem, da je strast slepa! Tako sem zavozil in šli so dnevi, šla so leta in od vsega mi ni ostalo drugega, nego zavest, da sem moril, da sem ubijal ... O grozna, grozna je ta zavest! Še danes bi bila lahko živela moja rajnica, ali jaz sem bil kot divja zver, ki se ne da odpraviti od svojega cilja, kadar se ji je razvnela krvoločnost – kot divja zver in hujši sem bil! Kar ni storila moja pest, je storil moj strupeni jezik ... In tako je bledela in hirala in naredila naposled prostor oni ... "Niti tega ne zahtevam, da bi se me spominjal kdaj," mi je rekla na smrtni postelji. Ali kolikokrat sem se je spominjal, kako sem mislil nanjo, tudi če hotel nisem! To je bila najhujša pokora zame, da sem v dnevih nesreče moral misliti nanjo! Pa dobro je bilo tako! Spokoril sem se in prerodil. Upam, da mi odpusti, če se snideva na onem svetu ..."

Pomolčal je, potem pa nadaljeval:

"In tudi proti tebi, Anica, sem bil krivičen! Včasih pač v nasprotju sam s seboj. Včasih sem čutil, da si moja hči, toda trma, tista nesrečna trma! Odpusti, hčerka!"

Anica se je sklonila k bolnemu očetu in vzkliknila:

"Ah, oče, ali ima hči kdaj odpustiti kaj svojemu očetu? Nikdar se nisem niti z najmanjšo mislijo hudila na vas in samo to sem si želela, da bi vas še enkrat videla. In zdaj sem zopet srečna, ko vas zopet imam, ko imam oba – vas in strica ..."

Obrnil se je nato k bratu.

"Brat moj, kaj naj rečem tebi?"

"Ničesar ne reci! Saj vidiš, da se je izteklo vse dobro. Koristil si mi, četudi morda nisi hotel. Bil si orodje višje moči. Glej samo, da okrevaš in lepo bomo živeli skupaj!"

Bolnik je zmajal z glavo in zašepetal:

"Zdravnika ne potrebujem več, a dajte mi duhovnika, da se tudi pred njim skesam ..."

Ustregli so njegovi želji.

Le malo je potem še govoril. Večjidel je mižal, a včasih je vzdignil roke in uprl oči v hčer in brata ...

"Spokoril sem se in preporodil, zdaj lahko umrjem!" to so bile njegove zadnje besede ...

"O stric, zakaj je moralo tako priti!" je plakala Anica ob postelji, kjer je ležal njen mrtvi oče. "Kako žalostno se je začelo v novi hiši! Nesrečen je ta prostor in bolje bi bilo, ako bi bila ostala razvalina na tem mestu!"

Stric pa ji je odgovoril:

"Žalostno se je začelo, a to mene ne straši! Vedno se menjavata v človeškem življenju žalost in veselje, kakor se menjavata tema in luč, noč in dan. To mora biti tako, kajti tisti, ki ni občutil žalosti, ne občuti tudi veselja in kdor ni bil v temi, ne ve ceniti luči! Potolaži se, Anica, in upaj, kajti upanje je steber, ob katerem se dviga človeško življenje na kviško kakor šibki bršljan ob močnem deblu ... Upaj, kajti upanje je življenje! ...

Jan Plestenjak, LJUBOSUMNEŽEVA SMRT (Mlinar Bogataj)

Noč se je že razlezla po grapi in po rebrih, ko sta se poslovila.

"Pospremim te, tako lepo hladno je zunaj!" se mu je ponudil Bogataj. Kozomolcu je bilo več kot prav, pot po grapi mu je bila zmeraj neprijetna. Bogataj si je brisal čelo, čudno vroče mu je bilo, čutil pa se ni prav nič slabega. Oba sta bila zgovorna kot že dolgo ne in pod težko okovanimi čevlji so se jima kar iskre kresale. Šele ob stezi, po kateri je moral Kozomolec zaviti v hrib, sta se poslovila. Še roko sta si podala.

Bogataj je odkrevsal proti domu. Nenadoma se mu je zazdela grapa dolga in čudno tesno mu je bilo pri srcu. V glavi so se mu razlezli spomini na tisti dan, ko mu je Kozomolec razodel, da je njegov sin morda Tinetove krvi. Butalo mu je v možganih, mu palilo kri in mu stiskalo srcé.

"Tujega otroka redim!" je hropel, ko je bil že upehan in ga je vročina v glavi kar omamljala.

Voda v grapi je bila tiste dni narasla. Po nekaj nalivih se je struga napolnila in voda je glasneje bučala in hitreje drvela čez skalovje, ki je ostalo v strugi še od prejšnje povodnji.

Ves omotičen je obstal pred svojo hišo. Zdelo se mu je, da se Kozomolec reži in sika vanj: "Kaj misliš, da je tvoj otrok?"

"Tujega otroka redim, tujega otroka redim, zato se mi posmehujejo!" je zatulil, se opotekel v vežo in zdaj pa zdaj udaril po vratih, po steni, prevrnil burkle, da je prečudno zaropotalo.

Agata se je zaklenila, da Bogataj še slišal ni, in stisnila k sebi otroka, ki se je tudi prebudil.

Nenadoma je kakor brez uma planil na dvorišče. "Otrok ni moj!" je zatulil v gluho noč, da se je razlegnilo v reber in po vsej grapi.

"Bajželj, ta otrok ni moj! Kar ti ga vzemi in še Agato povrh. Naj ima oba Tine!"

Agata se je pokrila z odejo, jokala in molila.

"Da bi vsaj zunaj ostal!" jo je spreletavalo, ko je čutila, kako se otrok od strahu trese in kako krčevito se je oklepa.

"Bajželj, ta otrok ni moj!" je kriknil znova in s pestjo žugal proti griču. Tam zadaj je bil Agatin dom, Bajžljev gruntek.

Bogataja je zaneslo tudi k jezu. Voda je pljuskala v tolmunu in se zaletavala ob stene. Prečudno so peli valovi, a Bogataj jih ni slišal. Kakor obseden je rjul, da ga je bilo groza poslušati: "Iz hiše, Tinetova kri! Iz hiše!"

"Še krvavo boš potreben božje pomoči!" se je nenadoma spomnil na Brezje in na Nežo, ki so se ji oči kar bliskale od svete jeze. Za hip mu je postalo čudno mehko pri duši. Hotel se je že vrniti v hišo, a je nenadoma začutil, kakor da se mu je v glavi nekaj pretrgalo.

"Moj Bog!" je zahropel in omahnil. V tolmunu je zamolklo pljusknila voda ...

"Zaspal je!" se je potolažila Agata, ko je utihnilo Bogatajevo rjovenje.

France Bevk, "BOG SE USMILI NJEGOVE DUŠE" (Vedomec)

Bolnik se ni zmenil za besede. Zanj ni bilo drugih predstav, razen tistih, ki so se mu porajale iz pomračenega duha, ne drugih glasov, razen jekov, ki so mu prihajali iz prsi. Iskra medle zavesti, ki se mu je bila prižgala tik pred odhodom, mu je brez sledu zopet ugasnila. Stal je, stal, strmel, strmel, grozil se je pred pošastnimi predstavami, ki jih je videl samo on. Prišlo mu je kot blisk v noči, ki žarko obsveti en sam predmet. Blisk ugasne, a podoba ostane. Vse, kar ga je mučilo prejšnje dni, se je bilo pogreznilo v mrak blaznosti. Le eno, vcepljeno v mladosti, postoterjeno v muki zadnjih tednov, je ostalo in nenadoma splahutalo iz njega kot v temi splašena ptica.

"Jelar, kaj ti je?" ga je vprašal Jeram. "Pojdimo! Tako ne pridemo nikamor."

Toda Jelar se ni premaknil, zamahnil je z rokami, kakor da bi hotel odleteti. Obšel ga je smrten strah, ga zgrabil z vso silo in ga treščil v vrtinec groze, ki je ni več občutil s tisto jasno zavestjo kot prej, a zato tem silneje. Nagonsko se je hotel rešiti. Iztrgal se je možema, se pognal v breg, a so ga znova dohitele in zgrabile krepke roke. V brezupnem boju, v medli zavesti nemoči in v naraščajočem strahu so mu oči stopile iz jamic. Zagnal je krik, ki je šel do mozga.

"Tam je, zadavil me bo," mu je vreščalo iz prsi.

Moža je spreletela mrščalica, vsi hkrati so se ozrli na močvirje. Ničesar niso videli razen svetlobe plamenice in dolgih senc.

"Kaj je, Jelar?" je vprašal Lazar, ki se mu je od tesnobe dušil glas. "Kaj vidiš?"

Razločiti je bilo le dve besedi: "Damjan ... vedomec ..."

Možje so se ozirali in v tihi grozi molčali. Verjeli so v bajke. Predstava Damjana kot vedomca, ki jo je potrjevalo Jelarjevo vedenje, jim je znova kot sveta, živa resnica stopila pred oči. Mrzlo jih je spreletelo po telesu in jih stisnilo za grlo. Izpustili so Jelarja, ki se je zvil k njihovim nogam in kričal.

Tudi Balanta je sprva obšla groza, ki je sicer ni poznal, da ga je pomrazilo po telesu. A se je prvi ovedel. Bilo mu je jasno, kakšne so prikazni, ki strašijo Jelarja, in od kod izvirajo. Iz nejevolje, da ga je preplašil, in iz srda, ki ga vso pot ni zapustil, ga je brcnil.

"Boš vstal in šel dalje, hudič! Kaj nas strašiš!"

Jelar je zavpil od bolečine in se prevalil.

Tedaj so se ovedeli tudi možje. Zgrabili so blaznika in ga dvignili kot težko vrečo. Niso ga več držale noge, telo mu je sililo k tlom. V prsih mu je hroplo, glava mu je omahnila. Možje so ga preplašeni izpustili, da se je znova zgrudil na zemljo.

Stali so okrog njega in ga gledali, od čudne tesnobe jih je peklo v očeh. Jelar se je premaknil, kakor da bi se hotel dvigniti. Nato je hropnil, roka mu je omahnila, telo mu je nepremično obležalo na strani, a glava vznak ... Usta so mu bila odprta, oči so mu bile kot zamaknjene v pramene svetlobe.

"Ali je umrl?" je plaho vprašal Jeram.

Lazar je pokleknil v blato, prijel Jelarja za roko in ga stresel:

"Jelar, Jelar!"

Bolnik se ni več ganil. Balant mu je podržal plamenico tik nad obrazom, Lazar je pritisnil uho na njegove prsi, nato se mu je zastrmel v oči. Dvignil se je in molče obstal.

"Bog se usmili njegove duše," je slednjič spregovoril s tresočim se glasom. "Kdo bi si bil mislil!"

Smrt je vse pretresla. Jelarja niso več mrzili in se ga bali. Strmeli so v njegovo truplo.

Bilo je končano.

Ležal bo zraven Roka, morda tudi zraven Damjana.

Plamenica je svetlo gorela, njena svetloba je sijala čez potok in daleč v nasprotni breg. Le enkrat je potegnila sapa, zašumela v vejah, a je znova umrla v nižavi. Vas je bila vsa v temi, le pri Čemažarjevih je še gorela luč.

Visoko nad vasjo je zalajala lisica, odgovarjali so ji psi. Z gmajne se je oglasila sova. Njen glas se je zateglo, jokajoče, krohotajoče razlegal v noč.

France Bevk, ŠE ENA SMRT (Veliki Tomaž)

Tomaža so preoblekli in ga položili na nosila. Imel je zaprte veke; molče se je dal, naj narede z njim, kar jim je drago.

Nesli so ga skozi gozd proti Melinam – tedaj se je zdelo, da leži v omedlevici. Še sape ni bilo slišati ... Vse tiho. Le koraki so škrtali po pesku. Na obeh straneh poti so stala drevesa, se prepletala z vejami, na mladikah se je že odpiralo popje. Ozračje je bilo nasičeno od vonjav. Pomlad! Sonce je polagoma zatonilo za gore, rdeče je gorelo le še na oblakih in na vrhuncih gora. Iz doline so vstajale sence, se plazile po pobočjih in se spajale z nebom. Prve zvezde. Tema je zagrnila skale, drevesa, grebene hribov.

Bolnik je bil nenavadno težak. Zdaj pa zdaj so možje položili nosila na tla, zgrabila sta jih dva druga nosača. Vso pot niso govorili, razen nekaterih izšepetanih besed.

V Melinah so počivali pred Gregorjevo hišo.

"Moj Bog," je zajavkala Ivanka, ko je zagledala očeta, "ali je umrl?"

"Tiho! Morda spi."

Toda Tomaž ni spal. Ležal je tiho, z zaprtimi vekami, nepremičen, kakor da se ne zaveda, ali mu ni več mar, kaj se godi okoli njega.

Odšli so iz vasi. Klanec je vil okoli pobočja, padal v nižino. Ob straneh so v vrsti stala drevesa, ki so rasla iz groblja. Na desni in na levi so se razprostirale njive, senožeti in pašniki. Na kuclju, ki se je dvigal pod potjo, je stala vasica; iz mraka so mežikale luči.

V divji samoti se je bila tema zgostila, nič več se ni blestelo kamenje na klancu. Tinca je prižgala svetilko. Hodila je prva in jo dvigala visoko, da je svetila ostalim. Medla svetloba plapolajoče sveče je risala dolge, grozotne sence ljudi.

"Težko ga bomo donesli," je menil nekdo.

Molk. Klanec je tekel po ravnem svetu, med dvema plotovoma, med dvema vrstama dreves. Zgoraj je bil gozd, ki je ko temen pas oklepal hrib. Iz tišine se je oglasil slavec.

Bolnik se je zganil, kakor da se je nenadoma predramil. V prsih mu je težko zagrgralo, nato mu je hropeča sapa bruhnila iz grla. Hribar, ki je stopal poslednji, je opazil Tomaževo roko, ki se je trudno dvignila, kakor da je dala neko znamenje.

"Položite ga na tla! Zdi se mi, da nekaj hoče."

Položili so ga na nizek, z mahom porasel zid ob klancu, nad katerim so se spenjale črne veje gostih, košatih smrek.

Tinca mu je posvetila v obraz.

"Tomaž, ali bi kaj rad?" ga je vprašal Hribar.

Bolnikov obraz je bil izmučen, v medli svetlobi skoraj voščen. Prsi so mu plale, sapa se mu je le z muko poganjala iz grla. V zenicah široko odprtih oči je ležalo nekaj motnega ko meglica. Dvakrat so se mu zganile ustnice, šele v tretje je bilo slišati:

"Ne morem ... več ..."

"Moj Bog," je Tinca sklenila roke. "Ali boste umrli, oče? Ali naj vas prenesemo v kako hišo?"

Ni ji odgovoril. Ni ji mogel odgovoriti. Le z roko je naredil kretnjo, kakor da ga še tuje besede davijo in jih odganja ... Molče so stali poleg njega. Zdaj pa zdaj so se sočutno spogledali, a niso vedeli, kaj bi.

V gori je vel veter in tako enakomerno šumel skozi gozdove, kakor da teče voda. Iz daljave je bilo slišati lajanje psov. V grmovju je brez prestanka pel slavec.

Stali so četrt ure, morda pol ure. Že se je hotel Hribar skloniti nad bolnika in ga vprašati, ali naj se vrnejo, ko se je ta vznemiril, topo uprte oči so nekaj iskale v temnih vejah smrek.

Tinca je pokleknila k njemu in ga zgrabila za roko.

"Oče, kaj bi radi?"

Bolnik je za trenutek iskal z očmi, od kod prihaja glas. Težka roka, ki mu je ležala v hčerini, se je krčevito stisnila. Bilo je kazno, da hoče nekaj povedati, a mu je glas zadavilo težko dihanje.

Hribar mu je posvetil v obraz, nato je vrgel klobuk od sebe in sklenil roke.

"Da bi mu Bog dal lahko smrt, oče naš ..."

Tinca je jokala.

Smrten boj je trajal pol ure. Nenadoma se je Tomaževo telo vzpelo ko ugašajoč plamen, oči so se mu uprle v črne veje. Prsi so izdahnile, kakor da se je življenje z divjo silo pretrgalo v njem. Tomaž je obležal nepremičen, zenice so mu osteklenele.

"Bog oče, ki si v nebesih, sprejmi njegovo dušo v svoje naročje," je v globoki ganjenosti drhtelo iz Hribarja.

Molitev je pretrgal divji Tinčin jok. V gori je skozi gozdove šumel veter, kot bi tekla voda. V leščevju je brez prenehanja pel slavec.

Anton Ingolič, BAJTARSKA JUSTICA (Lukarji)

Nekdo je odprl vrata iz dvorane v majhno sobico, ki je služila Vršiču za pisarno. Tu so ga našli sedečega za mizo; pravkar je izračunal, koliko je zaslužil pri prodaji Lilienburga, ki ga je prodal v Lilieninem imenu nekemu penzijonistu v Mariboru.

Ko je uzrl pred seboj Drejča, Arnuša in Mavka nenavadno odločnih obrazov in videl, kako se iz dvorane gnete množica mož, je vstal, posilil na pobledeli obraz brezizrazen nasmeh in spregovoril:

"No, kaj se je zgodilo, da vas je toliko prišlo?"

"Vršič, zdaj pa brez izmikanja. Prišli smo, da slišimo tvojo zadnjo besedo," je začel Drejč počasi, nepremično zroč v Vršiča, ki še vedno ni mogel obvladati samega sebe. "Ali nam boš postavil hiše ali ne?"

Vršič se je ozrl po množici, ki je še vedno drla v sobo, in dejal z negotovim glasom:

"Čakajte, ljudje, saj nimamo prostora. Pojdimo ven, zunaj se bomo laže pomenili."

"Nikamor ne bomo hodili, tu povej, kar sem te vprašal!" je zavpil Drejč na ves glas in udaril s palico ob tla. "Da ali ne?"

"Kaj, ti boš nad mano kričal?" ga je prevpil Vršič, ki je spet dobil oblast nad seboj in je mislil, da jo je dobil tudi nad kočarji in gostači, "ti, ki si kriv požara? Takoj javim v mesto, da si zdrav in še danes bodo odvedli tebe, kakor so že tvojo Lojzko. Ljudje, namesto da hodite mene nadlegovat, zgrabite rajši njega in ga odvedite v mesto na sodnijo! On je vsega kriv!"

"Ti se drzneš obdolžiti mene in Lojzko požara?" je vzkliknil Drejč, tresoč se po vsem telesu. "Lojzka je že pred večerom spekla kruh, do polnoči, ko je izbruhnil požar, že davno ni bilo niti iskrice v pepelu! Nihče drug ni tega storil, kakor ti sam!"

"Da, ti sam si zažgal, ti sam si požigalec," je udarilo od vseh strani.

"Vsi smo videli, da si pri požaru poveljeval tako, da se je ogenj še bolj širil," je vzkliknil Boštjan in se preril v ospredje.

"Ali nisi dejal, ko smo hoteli podreti naše hleve. Pustite hudiča naj zgori, za drugega tako ni!" je vpil visok mož in grozil z desnico.

"Ti si kriv, da je pogorela tudi moja hiša," se je oglasila jokajoča Tuševka iz dvorane.

"Kaj pa si iskal ponoči malo pred požarom okoli moje koče? Megla te je videl!" je vpil Drejč, vedno bolj iz sebe.

"Da, videl sem te, ko sem šel od Kodričevih," se je oglasil v dvorani Megla. "Tiho si se plazil okoli hleva, in nisem še bil pri Blatnici, ko je Drejčeva koča vzplamenela."

Zdaj se je utrgal plaz:

"Ti sam si požgal!"

"Bal si se, da bi nam agrarna dodelila hiše, zato si jih požgal!"

"Zato tudi nočeš postaviti novih!"

"Za zavarovalnino ti gre!"

"Za denar!"

"Požigalec! Morilec! Ropar!"

V vsesplošnem hrupu se je Drejču posrečilo, da je planil pred Vršiča, ki je bled in brez besede buljil v rjovečo množico. Iz Drejča je gorelo divje sovraštvo, oči so mu dobile blesk besnosti, vse telo mu je drgetalo, ko je dvignil palico in prekričal hrup:

"Ali prekličeš svojo laž? Ali nam postaviš koče?"

Zdaj je Vršič, obilen za tri Drejče, iztrgal palico iz Drejčevih rok, jo vrgel od sebe in zarjul:

"Ne, in tisočkrat ne!"

V naslednjem trenutku pa je sunil Drejča s tako silo od sebe, da se je Drejč opotekel in se sesedel na veliko tehtnico v kotu. Vršič pa se je pognal v gnečo in si s svojimi močnimi komolci utiral pot.

Nastalo je vsesplošno prerivanje in kričanje. Po Vršiču so začele padati težke pesti razjarjenih gostačev.

V tem se je Drejč trudil, da se postavi na noge. Že je stal, a vnovič se je onemogel zgrudil. Ko je z rokami grabil po tleh in iskal opore, mu je v desnici ostal težek utež. Krčevito ga je stisnil, se bliskovito pognal kvišku in planil za Vršičem ter ga udaril z vso silo po glavi.

Vršič je zarjul in se zgrudil. Množica se je razmaknila, nekateri so pritisnili na vrata. Vršičev obraz je oblila kri. Drejč je zastrmel vanj kakor okamenel. Nič ni slišal več ljudi, kako so kričali, tekali in polivali Vršiča z vodo; videl je le gosto sivo meglo, iz katere je izstopal krvav Vršičev obraz; tudi ni čutil, da drži utež še vedno v rokah; stal je ob Vršiču ko izgubljen, dokler ga ni nekdo potisnil na tehtnico v kot.

Ko se je spet zavedel, je stal ob njem Boštjan, sicer ni bilo nikogar v sobi. Trudno se je ozrl naokoli, tedaj je opazil na tleh veliko krvavo liso. Okrenil se je k Boštjanu in dahnil komaj slišno:

"Mrtev?"

Boštjan, bolj bled ko stena, na katero se je naslanjal, je nemo prikimal. Drejč si je podprl z rokami svojo osivelo glavo in začel tiho ihteti.

Minilo je nekaj časa.

Naposled se je Drejč dvignil, si obrisal oči in odšepal počasi iz gostilne. Ko je prišel na cesto, ga je znova zgrabilo v prsih, da se je moral nasloniti na Boštjanovo roko.

"Kam?" se je vprašal tiho; čez čas pa je brez besed krenil proti mestu. Boštjan je šel molče z njim.

Nista še prišla konec vasi, ko se je Drejč ustavil, prijel Boštjana za roko in dejal šepetaje:

"Samo enkrat naj še igram na svoje orgle. Zadnjič. Zdaj sem na njih res doorglal ..."

In krenila sta proti cerkvi.

Kočarji in gostači pa so odhajali na polja. Spet je oživelo v njih upanje na novo, lepše življenje.

Janez Jalen, NEURJE V PLANINI (Trop brez zvoncev)

Koza je postala nemirna. Hkrati je že topotnila s prvo nogo. Peter udarca ni slišal, videl pa. Kozlič je planil pokonci in že ni bilo ne njega ne matere nikjer več. Na jasi je ostala samo lisica. Kakor bi se ji zdelo za malo, da ni mogla do plena, se je visoko zravnala in gledala proti ruševju, kamor je bil izginil kozlič. Tedaj se je spet prihulila. A bila je že prepozna. Bliskovito naglo se je zaprašil orel v preplašeno zver in ji zasadil kremplje v glavo in hrbet. Peter je sodil, da je vse končano, pa se je motil. Lisica se je pričela braniti. Nastal je živ svitek. Petru se je zdelo, da sliši ščekanje ostrih lisičjih zob, udarjanje mogočnih perutnic in grozeče pihanje razjarjene ujede.

Zgodilo se je, česar bi Peter nikoli ne bil pričakoval. Orel je moral popustiti. Dvignil se je za moža visoko. Na rahlo je premikal krila in čakal. A brž ko je lisica skušala pobegniti, je že spet sedel na njej.

Še trikrat je lisica odbila orla in Peter je že dvomil, kdo se prej upeha. Ob petem napadu se je pa lisica vrgla na hrbet in se skušala braniti s kremplji. Ni vzdržala dolgo. Pod silnimi udarci orlovega kljuna je kmalu nepremično obležala.

Orel je sédel na ubitega nasprotnika. Krila je na pol razprostrl. S pobočja Zlatne se je daleč naokrog razlegal mogočni krik zmagovalca. Takrat je bivši četovodja Hribar Peter doumel, zakaj privzemajo mogočnjaki orlovo podobo v svoje grbe.

Orel je odnesel svoj plen visoko v skalovje in izginil Petru izpred oči. Gamsi v meli so se že davno poskrili. Do kamor je segel lovčev daljnogled, ni bilo nobene divjadi in nobenega ptiča več na spregled. Tudi orla se ne bosta več pokazala, je vedel Peter. Vstal je iz zaklona, se pretegnil in odšel gledat za pečnicami. Vencelj mu je bil naročil, naj skuša dobiti nekaj lepih cvetov. Prijatelj iz domovine se mu je bil priporočil zanje.

Vrh Triglava so zagrnili oblaki. Zrak je postal soparičen. Iz zelene trave so omamno dehtele murke. Ob melih so kimale velike kresnice. Naokrog je bilo natresenega vse polno drobnega cvetja. Nizkostebelne astre so kar tonile v njem. Najbolj je bil viden rumeni mak, zasejan v drobni grušč. V osojnih zatišjih so ognjenordeče žareli pritlehni grmiči burje. Raz skale pa so pogledovale bele zvezdnate pečnice.

Peter je izpraznil puško in se povzpel v strmino. Hodil je zložno od skale do skale, gledal ob melih in žlebovih, videl na stotine pečnic. Kopat koš bi jih lahko natrgal, pa jih niti ducat ni izbral. Bili pa so sami veliki dvojnati cveti, snežnobeli, z zlato razcvelim srednjim očesom. "Dovolj pozdrava bo za na Češko," se je ustavil Peter, zataknil nabrane pečnice za klobuk in sédel v senco macesna. Oddrgnil je oprtnik, poiskal kruh in skuto ter pričel jesti. Jed je zalil s požirkom žganja. Lotila se ga je tožljiva utrujenost. Preveč je bil skrajšal noč in dokaj gorá je prehodil to jutro. Legel je v travo, primaknil oprtnik in naslonil nanj glavó. Za Triglavom se je dvigala iz Trente črnjava. Zavedel se je, da bo nápak, če zaspi. Hotel je samo malo počiti. Pa sam ni vedel, kdaj si je zakril oči s klobukom. Zadnje dni je prespal več pod milim nebom kakor pod streho. Še enkrat se je domislil orlov in zadremal.

Prebudil ga je trd grom. Potresla se je bila skala pod njim, odmev pa je zabesnel naokrog, kakor bi se podirale gore. Planil je pokonci in se prvi hip ni mogel znajti, kje je. Nad Ográdi se je odtrgal blisk. Udarila je strela. Plaz kamenja se je rušil v prepad. Veter mu je vrgel v obraz debele mrzle kaplje in ga dodobra predramil. Oprtnik, puška in klobuk so kar zleteli nanj. Planil je v drčo. Kakor preganjana divjad je bežal med bliski in gromi v najbližje zavetje, proti stanovom na Ovčariji.

Ploha je ponehala. Peter si je za hip oddahnil. Zamikalo ga je, da bi vedril pod košatim macesnom, pa mu je kar nekaj reklo, naj nikar. V samotno drevo bi utegnila udariti strela. Do steze je bilo pa le še nekaj korakov.

V oblakih je pričelo šumeti. Peter je vedel, da se bo usula toča. Kar nič več se ni smel obotavljati. Spustil se je v tek po stezi.

Pretekel je komaj dobrega pol streljaja, ko so mu proti volji zastale noge. Zasvetilo se je vse naokrog, kakor bi se bilo nebo razklalo, zemlja se je stresla in grom je napolnil vso kotlino. Puh je Petra malone vrgel ob tla. Kar sapo mu je vzelo. Treščilo je v macesen, pod katerim se je bil mislil prej ustaviti. Razklalo ga je od vrha do tal. Zasmrdelo je po žveplu, lovca pa je obšla smrtna groza. Manliherico, svojo hladno družico, katere še iz rok ni maral nikoli dati, je vrgel proč. Udarila je ob kamen. Isti hip ga je usekala debela toča na sklep kazalca in mu prebila kožo. Spet je stekel. Usula se je gosta suha toča, debela kakor orehi in zrnasto robata. Skozi klobuk je začutil udarce, kakor bi kdo z vso močjo metal kamenje vanj. Bíla ga je po rokah in nogah. Da se vsaj najhujšega obrani, si je poveznil oprtnik na glavo, z desno laktjo si je pa zavaroval oči. Kakor skozi zaporni ogenj sovražnih krogel je v dolgih skokih dirjal skozi hrumeče se usipajoči ledeni grušč proti Jerčinemu stanu. Udarce njegovih težko podkovanih čevljev je glušil trušč toče, ki se je razbijala in drobila ob kamenju. Drdrajoči grom, ki se kar ni nič pretrgal, mu je glušil ušesa. Vid pa so mu jemali bliski in megla, ki se je kresala iz toče.

Upehan, da je komaj še lovil sapo, je planil pod nastrešek hleva. Pa točo je neslo iz vetra. Tolkla je po presušenih brunih, ropotala po skodlah in se v skoraj nepretrganem slapu valila s strehe.

Da bi se čimprej umaknil udarcem, je Peter urno stopil okrog vogla na prednjo stran hleva. Naletel je pa na trop jarcev, ki je pred burjo pribežal z vrhov in se tesno stiskal v zavetje. Tudi če bi hotel, bi jih ne bil mogel odriniti od vrat, da bi se zatekel v hlev. Petru ni kazalo razmišljati. Pognal se je skozi pršečo se meglo proti stanu in kar padel čez prag pred ognjišče. Skoraj bi bil vrgel duri s tečajev.

Jerca se je ustrašila. Odskočila je v kot. Žgala je na žerjavici béganico in oljko, da bi dim blagoslovljenega lesa odvrnil strelo od stanu in hleva in da bi Bog prizanesel njej in živini.

Petra ni koj prepoznala. Ko ga pa je, se je veselo začudila: "O, Peter! Za božjo voljo vendar, kakšen pa si?"

Peter se je naslonil z rokami na rob ognjišča. Šele sedaj je opazil, da je po rokah ves krvav in črničast. Tudi po obrazu ga je skelelo. Globoko je hodil po sapo in je komaj mogel povedati: "Toča. Kakor golobja jajca debela. Ostre robove ima, da kar seka. Ne pomnim še take."

Planšarica in lovec se nista lahko razumela. Toča je ropotala na streho in divjala je nevihta, kakor bi hotela odnesti gore.

Prežihov Voranc, HUDA URA (Jamnica)

Medtem ko je hrumenje nevihte prihajalo vedno bliže, so se Bunkove žanjice s podvojenimi, potrojenimi močmi zagnale na žetev. Hrum je oznanjal točo in sedaj je bilo treba oteti nevihti kolikor mogoče veliko klasja. Široko razkoračenih nog in skoraj vodoravno sklonjenih hrbtov so žanjice zamahovale s srpi v velikih lokih po lepi, težki rži. Medtem ko je v zraku nad njimi zamolklo vrelo, se je pri zemlji slišalo napeto pokanje kit in kosti ter naporno sopenje pljuč. Dovganočki je vsak zamahljaj srpa pomenil pol snopa. Toda tudi druge žanjice so napele vse moči in celo stara Pernjica je zdaj žela za prejšnje tri. Snopje je žanjicam letelo izpod rok, kakor bi se jim roke spremenile v hlastajoč kosilni stroj. Žanjice si niso brisale oči, čeprav jih je sproti zalival debel znoj; kakor njihove grabeče roke, so bile tudi njihove oči obrnjene samo v tla, samo v sklonjeno žito.

Bunk je nehal delati kopice in je zdaj snopje metal le v velike kupe, tako da je klasje obračal v notranjščino, ritine pa puščal na zunanji strani. Kot bi trenil, je naložil že dva taka kupa in, ko se je lotil tretjega, je hripavo vzdihnil:

"Vsak kup ena peka ..."

Tudi on je delal, da mu je pot curkoma lil po hrbtu. Nevihta se je naglo bližala, vendar njeno središče, ki je šlo naravnost proti gori, pod katero so Bunkovi želi, še ni doseglo svojega cilja. Oba njena lažja konca sta na severu in jugu že dosegla predgorje in se ga naglo oprijemala. V sredini pa je bilo še vedno toliko prostora, da je sonce lilo svoje žarke v prazen lijak. Zvonovi po cerkvah niso nehali zvoniti, čeravno je bilo zdaj že vsako upanje, da se odvrne nesreča, popolnoma prazno. Glasovi so bili podobni že pogrebnemu zvonjenju.

Od Bunka sem je bilo slišati krčevito vpitje gospodinje:

"Pojdite domov, drugače vas bo dobilo ..."

Žanjice pa vpitja niso slišale, ampak so z zadnjim naporom žele dalje in ped za pedjo otemale žito bližajoči se pogubi. Tedaj so po njihovih upognjenih hrbtih začele padati prve težke deževne kaplje. A ko da bi prve znanilke hude ure žanjice le še podžgale, so se te še vztrajneje zagrizle v belo rast.

"Ne vezati, ne vezati ...!" je hropel Bunk ves zaslepljen od boja z naravo. Njegove besede pa so bile nepotrebne, ker so žanjice že metale od sebe nepovezano žito, ki ga je on takoj reševal v kupe. Malo prej se je bíla borba še za peke kruha, kmalu nato se je spremenila že v boj za posamezne hlebe, sedaj pa se je bíla le še za posamezne kose kruha. Vsaka pest bilk je pomenila oteti kos kruha. Vsaka kretnja žanjice je molčé rekla:

"Otet je še en kos kruha, še en kos ... še en kos ..."

Zagrizenega boja z naravo pa je bilo naglo konec. Voda in led, ki sta v strahotnih, visečih meglah pritiskala proti gori, sta v kratkem spopadu s pod njo natlačeno soparo ostala zmagovalca tudi v tem tesnem prostoru. Strahovit, vrtinčast vihar se je dvignil naravnost iz zemlje proti višavam, kamor se je soparni zrak v divjem begu umaknil. Bližnji gozd je bolestno zastokal in s strahovitim pokom se je zrušilo nekaj starih dreves po tleh.

"Bežimo!" je kriknil Bunk in se zagnal proti domu. Za njim so se zagnale žanjice.

Od njive do doma je bilo le nekaj sto korakov, toda žanjice so bile že po prvi tretjini pota do kože premočene. Huda ura je s svojimi ledenimi oblaki na mah napolnila prostor pod goro in nastala je odurna tema, iz katere se je najprej ulila močna ploha. V gori, kjer je huda ura preganjala še zadnjo soparo, je oral strahovit hrup. Preden pa so žanjice dospele do Bunkovega hleva, je že začela padati toča. Žanjice so bile srečne, da so dosegle streho, in so ostale kar v hlevu, čeprav je bilo od hleva do hiše le še nekaj skokov. Le gospodar je med dežjem in točo zdirjal proti hiši, od koder se je slišal obupen otroški jok.

Potem je zastokalo drevje okrog Bunkovega doma, zastokalo je Bunkovo polje, zastokala je gora, zastokala je vsa Jamnica. Huda ura je z vso silo butnila v širokoplečo goro; ker se ta ni ganila, se je zbog silnega treska odprlo njeno strašno nedrje ter izsulo svojo oledenelo vsebino. Dež je kmalu prenehal in začela je padati debela, suha toča. Kaj takega niso pomnili niti najstarejši Jamničani, čeprav v njihovem življenju ni manjkalo težkih hudih ur. Že je bilo polje pobeljeno, a iz neba je led še vedno padal in padal. Vse megle, ki jih je huda ura še podila po zraku, so šle isto pot, butale v goro ter izpraznjevale pred njo svoje ogromne trebuhe. Skoraj pol ure je nepretrgoma vrela iz njih bela smrt in uničevala rast, domove, Jamnico. Polje se je pobelilo, kot bi ga pokril sneg. Nekaj časa je zemlja še šumela, stokala in ugovarjala ledenemu udarcu narave, potem pa je postajala vedno tišja, dokler ni popolnoma umolknila in obležala kakor velik mrlič ...

Čez dobro uro je ponehalo treskanje in grmenje neba in na severozapadu, skoraj na istem mestu, kjer se je huda ura rodila, se je najprej pokazal kos globokomodrega neba. Megla, ki se je še držala zemlje, se je pričela naglo dvigati in tajati, kmalu so se že videle na obzorju goré, za njimi pa so se pričele razkrivati tudi nižave. Ni trajalo pol ure, ko se je širna pokrajina spet razgrnila in prikazala z novimi, čistimi barvami. Tedaj se je šele odprla očem vsa strahota hude ure, ki je pravkar šla čez deželo.

Literatura

Uwe Baur: Dorfgeschichte. Zur Entstehung und gesellschaftlichen Funktion einer literarischen Gattung im Vormärz. München 1978 (disertacija); ocena v Umjetnost riječi 1979, 3.

Phyllis Bentley: The English Regional Novel. London 1941.

Anton Breznik: Jezik v kmetski [v kazalu: kmečki] povesti. DiS 1930, 28.

Martin Greiner: Dorfgeschichte. Bauernroman. Heimatkunst. V: Reallexikon der deutschen Literaturgeschichte. Berlin 1958, 2.

Werner Hahl: Gesellschaftlicher Konservativismus und literarischer Realismus. Das Model einer deutschen Sozialverfassung in den Dorfgeschichten. V: Realismus und Gründerzeit 1. Manifeste und Dokumente zur deutschen Literatur 1848–1880. Stuttgart 1976.

Jürgen Hein: Dorfgeschichte. Stuttgart 1976 (Sammlung Metzler 145).

Jürgen Hein: [Spremna beseda]. V: Berthold Auerbach, Schwarzwälder Dorfgeschichten. Stuttgart 1984, 287–310.

Miran Hladnik: Mohorjanska pripovedna proza. SR 1982, 389–414.

Miran Hladnik: Trivialna literatura. Ljubljana 1984 (Literarni leksikon 21), 42–44, 84–89.

Tessa Hofmann: Das Bauernthema in der sowjetrussischen Prosa der 20er Jahre. Konzeptionen, Konflikte und Figuren. München 1983 (Slavistische Beiträge 167).

Janko Kos: K vprašanju zvrsti v slovenski pripovedni prozi. Primerjalna književnost 1983, št. 1, 1–16.

Janko Kos: Izviri in razvoj slovenske vaške zgodbe. JiS 1985/86, 2–10.

Janko Kos: Pripovedništvo socialnega realizma na Slovenskem in evropski modeli. Obdobja 7 (Obdobje socialnega realizma v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi). Ljubljana 1987, 299–305.

Miha Kovač: O Mišku Kranjcu, komunistični partiji, razrednem redukcionizmu in nacionalsocialistični ideologiji. Problemi 277, 1987/5, 35–40.

Marijan Kramberger: Problem kmetstva v Prežihovih novelah. V: Pazljivejša branja. Ljubljana 1975.

Bratko Kreft: Književnost o vasi in kmetu. Književnost 1933, 229–236, 281–288.

Lucien Leclaire: Le roman régionaliste dans les iles britaniques 1800–1950. Paris 1954 (disertacija).

Peter Mettenleiter: Destruktion der Heimatdichtung. Typologische Untersuchungen zu Gotthlef-Auerbach-Ganghofer. Tübingen 1974 (Untersuchungen des Ludwig Uhland Institut der Universität Tübingen).

Peter Mettenleiter: Ganghofers Bergromane als triviale Massenliteratur. V: Zdenko Škreb/Uwe Baur, Erzählgattungen der Trivialliteratur. Innsbruck 1984 (Innsbrucker Beiträge zur Kulturwissenschaft. Germanistische Reihe 18), 149–176.

Michael Parkinson: The rural novel. Jeremias Gotthelf, Thomas Hardy, F. Ramuz. Berne/Frankofort itd. 1984 (European University Studies 18, 36; citirano od drugod).

Ivan Pederin: Slika Štajerske u austrijskom zavičajnom romanu (Heimatroman). SR 1987, 51–63.

W. Rehm: Dorfgeschichte. V: Reallexikon 1925/26.

Karlheinz Rossbacher: Heimatkunstbewegung und Heimatroman. Zur einer Literatursoziologie der Jahrhundertwende. Stuttgart 1975, 1979,5 (Materialien und Untersuchungen zur Literatur soziologie 13).

Janez Strutz: Vaška tematika v novejši literaturi na avstrijskem Koroškem. Obdobja 8 (Sodobnost v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi). Ljubljana 1988, 169–174.

Tone Šifrer: Ljudska povest. LZ 1936, 189–192.

Jakob Šolar: Kaj je z našo ljudsko povestjo. Književni glasnik Mohorjeve družbe, Celje 1938, št. 2–4.

R. Zellweger: Les Débuts du Roman rustique en Suisse, Allemagne, France 1836–1856, 1941 (citirano pod drugih virih).

Peter Zimmermann: Der Bauernroman. Antifeudalismus-Koservatismus-Faschismus. Stuttgart 1975.

Seznam slik

Zusammenfassung

Auf empirischem Weg werden dem Umfang nach vier Typen bestimmt, sowie die Vorhersehbarkeit einerseits der terminologischen Untertitelung (Roman, Novelle, Erzählung, Geschichte) und andererseits des Umfangs bei den einzelnen Arten prozentuell festgelegt.

Die Gehaltsanalyse ist konzentriert auf das Motiv, den Schluß, die Motivation und die Idee. Das erste Kapitel bestimmt die Strukturtypen der Bauernerzählung auf der Grundlage des Verhältnisses, das innerhalb der drei folgenden Elemente des semantischen Feldes der Erzählung entsteht: dem Heim, dem "Helden" und dem "Nicht-Heim". Den häufigsten Typus stellt die "Heimnahme" mit dem Regeneration des Heimes dar. Motivmäßig zeigt es sich im Generations- und Besitzkonflikt Vater-Sohn. Der statistische Katalog der Nebenmotive erweist die Häufigkeit der Folkloremotive, die die Atmosphäre mitgestalten und prägen, sogar in denjenigen naturalistischen oder soziorealistischen Texten, die explizite gegen den Folklorerealismus der Bauernerzählung auftreten. Das Verhältnis von glücklichem zu unglücklichem Ende ist 62% : 38%, wobei der Schluß weder ein Kennzeichen der Bauernerzählung noch der Zugehörigkeit zur Trivialliteratur sein kann, doch kommt dem Schluß mit Glücksperspektive historische Bedeutsamkeit hinsichtlich seiner temporalen Distribution zu – häufig ist er vor allem in den Jahren des Ersten Weltkrieges und danach bis zur Weltwirtschaftskrise. — Der komplizierte Motivationsmechanismus läßt die Überzeugung von der metaphysischen Weltordnung in Erscheinung treten, die verschieden getarnet mit der Überzeugung der Priorität sozialer Gesetzmäßigkeiten polemisiert. Da die Selektion diejenigen Werke mit einem Städter oder Gebildeten als Hauptfigur ausgeschlossen hat, ist die Beziehung Stadt-Dorf motivmäßig schwach vertreten; auf Ideenebene ist sie stärker vorhanden. Der Ideenbogen reicht von der slovenisch-nationalen Idee, besonders akzentuiert in der patriotischen Erzählung, bis zum Kult der Scholle und des Heims. Einen Teil des Opus nehmen folgende Beziehungen ein: Bauernschaft-Industrie, patriarchalisches Sich-Fügen – revolutionäre Aktivität, Reichtum-Armut, subjektives-kollektives Prinzip, Aussiedlung-Daheimbleiben usw.

Die Abhandlung beschränkt sich nicht auf vereinzelte besonders produktive Autoren, wie beispielweise France Bevk; mehr Raum wird lediglich denen gewährt, die das Genre deutlicher modifiziert haben, Ivan Cankar, Miško Kranjec, Prežihov Voranc. Die Statistik der landschaftlichen Herkunft und Zugehörigkeit des Autors (zu einer Landschaft) erweisen, daß die zentralen Regionen zwar die Stellung eines kulturell stimulativen Raums einnahmen, die Randlandschaften hingegen als Schauplatz des Geschehens im Typ der Landschaftserzählung vor allem in den dreißiger Jahren eine Rolle spielten. Verlegerisch wurde die Bauernerzählung vor allem von der konservativ katholischen Gruppe unterstützt, obwohl die liberalen bürgerlichen Autoren die Begründer des Genres sind (Josip Jurčič, Fran Detela, Anton Koder).

Die Bauernthematik hat in die slovenische narrative Prosa mittels untypischer Dorffiguren (Lehrer, Fährmann, Dorftrottel, Fahnenflüchtiger) sowie in kürzerer Form Eingang gefunden; in den Einzelheiten läßt sie sich mit Auerbachs Dorfgeschichte vergleichen. Das erste Muster einer reinen längeren Bauernerzählung ist Jurčičs "Sosedov sin" (1868, Der Nachbarssohn); sie wird in der folkloristisch-realistischen Erzählung Fran Jakličs fortgesetzt. Im 20. Jahrhundert sorgten dann Fran S. Finžgar und Janez Jalen für die echte, klassische Weiterführung des Genres. — Auflagen bis zu 90.000 erzielten volkspädagogische Bauernerzählungen im Rahmen der Reihe "Slovenske večernice" der Mohorjeva družba (Verlag der Hermagora-Gesellschaft) in Klagenfurt und in Celje; ihr Ziel war die wirtschaftliche, politische und ethische (religiöse) Belehrung im Sinne Zschokkes ("Das Goldmacherdorf"). — Dem Naturalismus lag die Bauernthematik nicht nahe. Ivan Cankar, Autor der Moderne, ging zwar von der Überlieferung vorhergehender Typen der Bauernerzählung aus, schuf jedoch mit seinem "Hlapec Jernej" (1907, Der Knecht Jernej) eine ausgesprochen eigenständige Genreform. In seiner Polemik mit den Grundbedingungen der Bauernerzählung ähnelt ihm auch der Expressionist Juš Kozak. — Ungefähr zur Zeit des Ersten Weltkrieges entstanden die einzigen patriotischen Bauernerzählungen (Vladimir Levstik, Ivan Tavčar), nach dem Krieg erwachte in den politisch abgeschnittenen Randlandschaften das Gefühl für die Besonderheiten dieser Landschaften (Andrej Budal, France Bevk); die Betonung sozialer Motivik in den dreißiger Jahren verwandelte die Landschaftserzählungen in soziale Erzählungen oder Romane (Miško Kranjec, Anton Ingolič, Prežihov Voranc), die Akzentuierung der Schollenmystik rief Heimaterzählung oder -romane hervor (Janko Kač, Jože Dular, Stanko Kociper). — Bei den zeitlich begrenzten Typen entstanden durchgehend populäre "Volkserzählungen" größeren Umfangs, die sich mit Fleiß des Motivrepertoirs der Trivialliteratur bedienten.

In quantitativer Hinsicht ist ein konstanter Aufstieg der Bauernerzählung bis zum Höhepunkt im Jahre 1935 zu vermerken (mit Ausnahme eines krisenhaften Absinkens gleich nach dem Ersten Weltkrieg). Der Abstieg der Bauernerzählung nach 1945 erfolgte auch, weil sich das Genre wegen der intensiven Verwendung zur Zeit des von der Befreiungsfront angeordneten Kulturellen Schweigens während des Zweiten Weltkrieges kompromittiert hatte; doch wird dies von der vorliegenden Abhandlung nicht mehr erfaßt.

Die slovenische Literaturkritik und -geschichte hat sich mit der Bauernerzählung als Genre nur ungern befaßt. Einen der Gründe findet man im Vorurteil gegenüber der genrebestimmten Literatur, einen anderen im Konflikt zwischen der Grundlegend liberalen Gesinnung und Einstellung der Literaturkritik sowie der katholisch-konservativen Basis der Bauernerzählung, einen dritten in der Tatsache, das sich das slovenisch nationalbewußte Bürgertum durch eine bürgerliche und keine bäuerliche Thematik konstituieren mußte; es fühlte sich dabei, wenigstens noch im 19. Jahrhundert wegen seiner Herkunft dem Bäuerlichen noch zu nahe, als daß es darin das Ziel einer escapistischen Sehnsucht hätte finden können. Trotzt des großen Umfangs ist die Bauernerzählung kein stimulatives Genre der slovenischen Literaturentwicklung, die vom Bürgertum ausgegangen und von ihm auch niedergeschrieben worden ist.

Summary

Four length-types of narratives are defined empirically and the predictability of each of the four subtitles – novel, novella (long-short story), story and storiette – is percentually determined; vice versa, the predictability of lenghth by any one of them.

The analysis of the content is concentrated around the motives, ending, motivation, and world-outlook. An attempt is made to determine the structural types of the rural story on the basis of the relations between three elements of the semantic field: home, hero, and "non-home". The most frequent type pivots on the property conflict between fathers and sons. Statistics show a high frequency of folkloric events (Sunday, ploughing, wedding etc.) which, as side motives, form the characteristic atmosphere even in those naturalist and social-realist texts that explicitly deny any connection with the classic "folklore-realist" rural story tradition. The ratio between happy endings and unhappy endings is 62 % : 38 %, so neither type of ending is a distinctive feature of either rural story or its triviality. The happiness-in-prospect endings show how much the rural fiction was connected with the historical moment: such endings are concentrated in the years of W.W. I and after it, to the depression. — The motivation system is complicated: behind the conviction that the world functions in accordance with a metaphysical order, several other motivations are hidden (among them the belief in the primary importance of social laws). — As this paper introductionally excluded texts with townspeople or village intellectuals as main characters, the village–town relation is rare as a motive, but frequent as the underlying "idea". Other recurring polarities on the ideological plane are husbandry–industry, patriarchal fatalism–revolutionary activity, prosperity–poverty, subjective–collective principle, emigration–staying at home, Slovene–German relation (in the patriotic story); there are still other elements, e.g. the soil cult, but none of them is an unavoidable feature of the rural story as a separate genre.

The paper is not limited to individual more productive authors, e. g. France Bevk; a slightly greater interest, however, is dedicated to those authors who substantially modified the genre (Ivan Cankar, Miško Kranjec, Prežihov Voranc). It was the authors from central Slovene regions (Kranjska) that were culturally stimulative. The peripheral (provincial) regions became the setting only in the local-color stories of the thirties. The creators of the rural story in the 19th century were writers with liberal leanings (Josip Jurčič, Fran Detela, Anton Koder), but the major part of the genre was produced by conservative Catholic authors.

The rural theme was introduced in the Slovene narrative step by step (the first rural characters were not quite typical: a teacher, a ferryman, a simpleton, a military deserter) and in short forms. The model of a pure rural story was published in 1868: Jurčič's The Neighbor's Son (Sosedov sin); its descendant is Fran Jaklič's folkloric realism. In the 20th century, Fran S. Finžgar and Janez Jalen secured the noble classical variety of the rural story. — The "pedagogical" rural stories, published by the St. Hermagoras Society reached the circulation of 90.000 copies; their purpose was economical, political and ethical (religious) education. — The short period of Naturalism did not practice the rural story genre. In 1907, the modernist Ivan Cankar wrote his Bart – the Farmhand (Hlapec Jernej; known in the English translation as The Bailiff Yerney), a positively personal variety of the rural story. Similarly, Juš Kozak polemized with the basic conditions of the genre. After W.W. II a sense for regional distinctions heightened especially in the politically separated Slovene areas (Andrej Budal, France Bevk); in the thirties, the emphasis on the social dimensions of rural life on the one hand, and the emphasis on the mystique of the soil on the other, transformed this regional story into the social-realist story or novel (Miško Kranjec, Anton Ingolič, Prežihov Voranc) and into the "Heimaterzählung" ("home-sweet-home story") (Janko Kač, Janez Dular, Stanko Kociper). Along with the temporally limited types, the popular rural stories, extensively drawing on the trivial literature motive repertoire, were published continuously.

The number of publications was increasing constantly and reached its culmination point in 1935 (after a short crisis after W.W. I). After 1945 an intensive decrease is documented, caused by the compromision of the authors of this genre in the eyes of the Communist régime – however, this period is already out of the scope of this paper.

Slovene literary criticism has been reluctant to treat the rural story as a genre. The two main reasons are prejudice against genre literature and the conflict between the politically liberal basis of criticism and the Catholic conservative basis of the majority of rural stories. The Slovene nationally conscious middle-class was constituted in the 19th century from the intellectuals of peasant origin. They felt the rural theme too close to their former social position to find in it the goal for their escapist longings. The rural story, albeit produced in huge quantities, was not a leading genre in the Slovene literary development, which was founded in the bourgeousie and had to be emancipated in urban themes.

To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco