Kratko kmečko berilo

Kazalo kratkega kmečkega berila

Ivo Trošt, DOMAČIJA (Dve svatbi)

Domovinska ljubezen!

V srcu preprostega seljaka, v srcu bogatega meščana in tudi v srcu najvišje gospode imaš svoje korenine. Le skrajno pokvarjeno srce ne pozna tega sladkega čustva. Nikjer ne sije solnce tako prijazno, nikjer ni nebo tako lepo modro, nikjer niso ljudje tako domači kakor v ljubem rojstvenem kraju. Domači zvonovi najmileje vabijo k molitvi, domači zvonik, dasi skromen in ponižen, dviga se najlepše pod oblake, domača cerkev je sveti hram, kjer je najprijetneje moliti. In ti holmci, te livade, ta drevesa, travniki, in vrtovi: ali niso to živi svedoki naših mladih let, iz one srečne dôbe, ko nam je bil ta kraj ves svet? Hladni potok šumlja tam v vrbovi senci, šumlja in vrši sicer kakor nekdaj, a poslušaj ga, popotnik, postoj in glej njegove brze valčke! Ali ti ne doné na uho znani glasovi? Da, to so glasovi nekdanje mladosti, to je pesem prošlih, cvetočih let.

Rodna hiša, nikdar zabljeni mili dom! Kolikokrat so se že trudila peresa, pesniki so ubirali strune, da ti ovekovečijo slavo, da natanko in obširno razodenejo čustva, kakoršna prevevajo srce o taki priliki, ko se po dolgih letih zopet vrača trudni sin v naroče ljubljene mamice, v okrilje očetove hiše! Kolikokrat je že donela pesem tebi v slavo, mili dom; a vse pesmi in vse izbrane besede ne morejo v meni nadomestiti tega, kar mi je rodna hiša!

Iz vsakega kotička nam glasno govoré dogodke iz otroških let, z vseh sten nam doné spomini na drage pokojnike, ki so tu živeli, tu nas učili in slednjič pod to blagoslovljeno streho zatisnili svoje oči. Kdo si ne želi umirati v rodni hiši, kdo ne želi počivati poleg domače cerkve? Zdi se, kakor da je od todi bliže v nebesa. Kam ne zapelje človeka sladko čuvstvo domorodne ljubezni?

Še kolikokrat je vzel kdo popotni les v roke ter zapustil rodni kraj, bodi že vzrok kakoršna koli sila, prej ali slej so mu potekla leta bivanja na tujem in srce si je želelo nazaj v milo domovino, nazaj med mladostne spomine. Čim dalje je človek od rodnega kraja, tem večja sila ga tira nazaj med njegove drage domačine, med nezabne povesti in nežne dogodke otroških let. Bog te čuvaj, rodni dom!"

Josip Jurčič, KMEČKI GOSPODAR (Sosedov sin)

Zjutraj ob devetih je stal pred vežo velike, precej lepo zidane kmetske hiše voziček naprežen. Kolesa so bila čedno osnažena in čez sedež je bil zelen koc pregrnjen ter skrbno na vseh straneh pripet, da se nikjer ni videla s slamo napolnjena vreča pod njim. Nepotrpežljivo s prednjim kopitom tla kopajočega rejenega konja rjavca je delavno oblečen hlapec, vajete in bič v roki držeč, prav prijateljsko pogovarjal, naj bo miren.

Iz veže stopi mož kakih petdesetih let, srednje, trdne postave. Menda se je ravno zdaj v pražnjo obleko opravil, kajti gledaje, če je konj prav naprežen, zapenja si še goste posrebrene gumbe na brezrokavniku. Kakor bi se hotel domisliti, ali je kaj pozabil, dene roko na čelo in potegne po nagubanem, pa o dobri hrani pričajočem obličju, potiplje v notranji žep svoje precej dolge kamižole iz rjavega sukna, pa ko se preveri, da ima novce pri sebi, potreplje rezgetajočega konja po prsih, vzame hlapcu vajeti in bič iz rok ter sede na voziček.

"Ali bo treba iti v semenj, Anton, v semenj?" vpraša mimo gredoč kmetič na vozu sedečega soseda.

"V semenj. — Ti ne pojdeš?"

"Bašti ne morem; imam nekaj stelje napraviti," odgovori kmetič in gre dalje.

Ta pak se obrne in reče lepi deklici, kakih dvajset let stari, ki je ravno na prag prišla: "Le naglo, če se hočeš z menoj peljati, Franica! Čakal te ne bom."

"Le poženite," odgovori dekle, "nisem še opravljena in tudi rajša peš hodim."

"Kakor hočeš!" pravi oče malo razžaljen, da se hči neče ž njim peljati, trene z vajeti in kakor blisk šine konj z lahkim vozičkom po gladkem potu proti cesti.

Smrekarjev Anton – tako so namreč sosedje klicali našega moža – bil je najbogatejši svoje občine, in kar je imenitno, pridobil si je bogastvo s svojim trudom in umom. Njegov oče je bil sicer tudi precej imovit kmet v sosednji vasi, ali razdeliti je moral svoje imenje med štiri sinove in Anton, najmlajši med njimi, dobil je samo zemljišče ter hišo, ki je bila pa veliko manjša in slabša od današnje, na istem mestu novič zidane. Prve gotove novce, dvesto goldinarjev, imel je Anton v rokah, ko se je oženil, ker to je bil od žene za doto dobil. Začel je kupčevati z žitom in raznimi kmetskimi pridelki, katere je skupljeval in vozil v mestne zaloge. Doma pak je žena kmetovala z družino. V vsem je imel srečo. Začel je trgovati z vinom na debelo, kupoval ubožnim kmetičem voli in krave "na pol prireje" in kopica je rastla od leta do leta. Ljudje so ga cenili raznovrstno: nekateri na dvajset, drugi na štirideset tisoč, nekateri na več; nekateri so si pa številjenje lajšali in rekli: toliko ima, da sam ne ve koliko. In poslednji niso popolnoma napak govorili, kajti natanko Smrekarjev Anton res ni mogel svojega imetja sešteti, ker razen nekoliko okornih številk niti pisati ni znal. Za mnogo seveda se ni motil, zakaj imel je čudovito dober spomin: med sto dolžniki je vedel, koliko ima ta ali pa ta obresti na dolgu, kakor bi bilo vsakemu posebej na nosu zapisano.

Novci dajó veljavo. Tudi Anton je bil veljaven mož, kamor je prišel; pa je tudi vedel, da je. Ponosno je sedal med vsako družbo. Dobro mu je delo, če ga je kdo hvalil in blagroval: "Ti si že mož, ti! Kaj maraš ker imaš vsega zadosti." Ali pokazal ni nikoli, da mu to dobro dé; modro se je držal in kaj drugega govoriti začenjal. Le kadar ga je vino omotilo, črhnil je katero sam sebi na pohvalo. Sicer je pa rad zbadal vse tiste, ki se imajo navado bahati.

Občani so ga hoteli izvoliti za župana. Ubranil se je te časti, rekši, da ne utegne z gosposko poslovati. Dal se je pa voliti za prvega občinskega svétnika.

V krčmi ni rad sam pil. Če je le znane ljudi našel, prisedel je k njim in čakal, kdaj kozarec, ki se okrog vrsti, do njega pride. Družil se je z vsemi, z bogatimi in ubožnimi, a posebno zaupljiv in prijatelj ni bil nikomur. Tudi za vino navadno ni hotel več dati, nego kar je računa po razdelitvi nanj spadalo. Le kadar je kake nižje uradnike dobil v krčmi, te je napojil, pa samo zato, da jim je laže prav robato zabavljal in jih vpričo prav neusmiljeno mahal.

Danes je v bližnjem trgu semenj in pelja se tja, da bi nekaterim kmetom, ki so ga prosili, voli kupil v rejo. Ker poslednji tržni dan tudi v mestu ni bil, mora zvedeti, kako je bila kupčija in po čem kaže kupovati.

Anton Koder, KRUH SE PEČE (Marjetica)

Tisti večer je imela Marjetica vedno dela polne roke in vselej jo je pekarija nekoliko skrbela, akoravno jo je bila vže vajena, kajti Srakar je poznal na kruhu vsako najmanjšo napako in pozabljenost. Najprvo si je morala zavihati Marjetica rokavce, kolikor je bilo mogoče visoko. Razoglava ni smela biti nikedar. Navadno si je zavezala rudeč robec, kakor pečo na glavo in opasala belo opran predpasnik. —

Pa kako lepa je bila vedno tedaj, da bi jo bil človek kar gledal. Vse jej je pristovalo, tako dobro, vse jej je šlo od rok. Vrtela in sukala pa se je tako urno okoli omizja, kakor vrtalka. Tako mlade pa tako ročne in marljive gospodinje ni bilo v vsi Beriški vasi.

Najprvo je presejala Marjetica moko, da je bila čista in rahla. Potem je storila z desnico križ čez njo in dejala: "Bog naj blagoslovi ta kruhek in vse, ki ga bodo vživali!"

Poslednjega ni smela pozabiti Marjetica nikedar, kajti oče, ki je med tem vedno v obližji posedal, bi bil pogrešil urno in zabičil: "Ranjca mati so vedno storili tako, in imeli smo najlepši kruh, pa kako tečen. Vsak gospod bi ga bil vžival rad."

Ko je bilo zameseno testo, pokrila je Marjetica kruhnico s pokrovom in pregrnila povrh belo, gorko odejo. Odslej pa je moralo biti v stanici tiho in mirno, kakor v svetišču. Marjetica se je jedva upala govoriti na glas, kakor da bi imela spečega otroka v zibeli. Srakar pa je tedaj ložje dela opravljal. Trdil je namreč, kakor ranjca njegova žena, da kedar se kvasi kruh, mora biti vse pokojno okrog in okrog.

Semtertje pa je o tacih priložnostih tudi porinil težak hrastov zapah na vežne duri in to tedaj, kedar je pričakoval kacega vasovalca. Marjetici pa je naročil, naj reče, ko bi trkal kedo, da ga ni doma, in da se ne vrne kmalu. Srakar pa je imel za vse to tehtne vzroke, kajti bil je pravi mož, ki mu je bila resnica draga in dane besede ni prelamljal nikedar. On je bil namreč tako preverjen, da tuj človek vroči zamesen kruh, da ne vzhaja potem in omrzne, kot o svojem izveličanji, kajti naglavnega greha si ni bil nobenega v svesti.

Ivan Matičič, MATI MESI KRUH (Dom v samoti)

Gospodinja povabi popotnika v hišo. Gosta sedeta k beli javorjevi mizi. Gospodinja položi prednju hlebec kruha in nož ter krožnik surovega masla. "Prosim, vzemita si, kolikor hočeta, saj prihajata od daleč." Zatem prinese še vsakemu skodelo topljenega mleka s smetano.

"Prav lepa hvala, gospodinja! Kar vi nama odrežite kruha; veste, tako lepo ga midva ne znava."

Gospodinja se jima nasmehne, dvigne hlebec, ga osloni ob prsi ter spodobno reže rezino za rezino. "Na, vzemita, prosim. Tam doli imate boljši kruh; naš je pa domač, na Pristavi pridelan, a boljšega si ne želimo."

"O, le molčite! Prisedite rajši in kaj povejte! Kje je družina?"

"Odšli so za delom. Stari in mlajši gospodar sta v gozdu, a najmlajši pase."

"Da, tega sva videla. Kako pa kaj zdravje?"

"Nu, tega nam ne manjka."

"Oh, čemu bi tu vpraševali po zdravju! No, prisedite in povejte, kako je kaj na Pristavi."

"Kako je na Pristavi? Taka je, kakršno vidite. Kadar sije sonce, je lepo pri nas, a tudi dežja smo veseli, ker nam namaka polje. Novic pa nimamo tu gori; kaj bi nam novice!"

Po kratkem pomenku si je Lenka zavihala rokave in se lotila dela. S krušne mize je dvignila pokrov in odvezala nekaj vreč moke na klopi ob peči.

Gosta sta medtem srkala sladko mleko ter prigrizovala kruh z maslom. Razgledovala sta se po hiši in se čudila čistoti: miza bela, na stenah božje podobe, po hiši vse očiščeno. Zraven velike zelene peči diha zibel z dojencem. Gosta se držita na smeh. Saj je polna hiša samega rumenega sonca. Božje podobe po stenah se smehljajo, da, celó speče dojenče se smehlja. Gosta prijazno kramljata z gospodinjo, tiho govorita, da bi ne zdramila otroka. Nu, Lenka jima reče, da spričo otroka lahko tudi zapojeta, če znata; čim lepše bosta zapela, tem slajše bo Uršica spančkala.

Lenka vsiplje v krušnjak moko: nekaj ajdove, nekaj ržene, nekaj bele. Potem zameša kvas, prilije vode, nakar prične mešati in mesiti. Gosta pristopita, od blizu hočeta gledati, kako Stržajna mesi kruh. Sklonjena z vsem gornjim životom nad krušnjakom enakomerno gnete. Roke se ji vgrezajo v moko, dlani in prsti se ji prožno upogibljejo, rijejo in rijejo, polni lepljivega testa.

Kdaj pa kdaj se Lenka gostoma nasmehne prek rame, ne da bi prenehala z delom. Roke ji ugnetajo, stiskajo in mesijo ter so bolj in bolj voljne, kakor samo testo.

Gosta strmita v to čudovito lepo delo. Krušna miza škriplje, natanko se sliši gnetenje testa in rahlo sopenje žene. Kdaj pa kdaj preneha, osmuka si z roko lepljivo testo, zajame prgišče moke in jo posuje okrog testa in ob robeh krušnjaka. Potem znova ugneta in mesi. Roke se vgrezajo, obilna gmota drhté valovi pod rokami, krušna miza se škripaje ziblje, Lenkina glava prikimava. Vse je voljno, vse živo drhti in pleše; testo mamljivo diši in raste lepi ženi pod rokami.

Kruh je končno zamesen. Lenka si otrne s čela pot, vzame belo platneno rjuho ter pogrne testo. Nato napravi čezenj križ, nakar zapre krušno mizo.

Stanko Kociper, DELO (Goričanec)

Prihodnje dni so začeli, kot je Ludvik predlagal. Obe ženski in pastir so najprej potrgali fižol, potem je Ludvik pokosil krompirjevico, naslednje jutro pa je zasadil plug. Vreme je bilo lepo. Vse je šlo po sreči. Treza ni niti enkrat zajavkala, da bi jo kaj v ledovju zbadalo, čemur se je Ludvik zelo čudil. Dva dobra dneva in enega pol so imeli dela in krompir je bil doma. Dedek je pravilno sodil. Ko so ga odbrali za prašiče posebej in za jelo za sebe, so ga cenili na štirideset metrov.

Potem je Ludvik klet zaklenil, dal ključ materi in ji zabičal, da ga ne bo dajala vrhovljancem.

Imel je namreč svoje namene z njim.

Če pusti vsega svinjskega in deset metrov debelega za dom, je zadosti. Dobrih dvajset metrov ga lahko spomladi, ko bo imel višjo ceno, za seme proda. V zbirki za gorice bo izkupiček zopet nekaj odtehtal.

Ko ga je znova prebral in za prodaj namenjenega zmetal na poseben kup, je Treza sicer nazaj skéhala, češ, še za kuho naj ji ga na štetje daje, toda pri Ludvikovem je le ostalo.

Enako je bilo s sadjem. Nikdar se nihče pri Lakičevih ni spomnil, da bi jabolka prodajal. Ludvik je zvohal tudi to. Neko nedeljo je dal nekdo pri cerkvi oznaniti, da kupuje jabolka. Ludvik je utrgal z vsakega drevesa po eno in jih nesel nekemu mešetarju kazat, če so dobra. Oni je rekel, da so. Tako je Ludvik cele dneve plezal po drevju okoli hrama in trgal. Dedek jih je vozil v mesto na kolodvor, kjer so jih nakladali v vagone, in se proti večeru vračal z denarjem. Mimogrede je v posojilnici tudi povedal, da bo spomladi vlogo dvignil. Obljubili so mu, kakor je želel. Loščíce in tepke, pa kar je drugega sadja popadalo na tla, je zvozil na stiskalnico. Stolkli so ga, da so imeli jabolčnico. Zvozil jo je v vrh v klet. Doma bi jo preveč vnemar pili. Trop je natlačil v sode in kadi, da bi pozimi žgali iz njega žganico. Rigularji namreč morajo piti. Potem jih ne zebe in globlje kopajo.

Domače je to jesen tako podil, da niso prišli do sape.

Konradu je sicer ugajalo, da se je sin tako gnal. Toda nekoč, ko le ni mogel pobegniti, da ne bi vzel vil v roke in nakladal gnoja, ki ga je Ludvik vozil na krompirišče, je vseeno zagodel:

"Malo preostra piha, čeh, malo preostra ..."

"Včasih je na tem bregu pretopel veter pihal, pa se vam tako zdi ..."

Udaril je konja. Lisec se je napel in potegnil voz z gnojišča v grabo.

Bila je res skorajda prehuda. Ko je goste jesenske večere in noči iz drugih hiš odmevala huška in harmonika, je bilo pri Lakičevih vse tiho. Ko so drugod kožuhači urno slekli látovje in potem noreli, so Lakiči sedeli tiho in potuhnjeno na skednju in pozno v noč kožuhali koruzo. Eni so bili zavoljo čemernosti tiho, drugi zavoljo zaspanosti. Ludvik pa je samo računal in se v mislih sprehajal po bregu.

Jesen je bila preveč razsipna z delom, da bi Ludvik imel vsaj za Juliko kaj časa. Čez dan tako ni mogel drugega kot misliti nanjo, po večerih je ali pozno v noč šaril po hramu ali je padel na ležišče kot zgarana mrha. Želja za goricami ga je vsega prevzela in je veliko zahtevala od njega. Prenašal je vse. Prav zagotovo bi še več, če bi bilo potreba.

Emilijan Cevc, MOČ ZEMLJE (Ukleta zemlja)

Jurka je sprejel svet v gorah, kot bi ga že zdavnaj pričakoval kakor zakleta grofična svojega rešitelja.

S to pomladjo se je Jurko ves prerodil. In domačija v gorah prav tako.

Zasekal je prvo rano v zemljo in odprlo se je pred njim, kakor bi zarezal v pravkar ubito žival. Zemlja je bila še vsa topla in vlažna in kar svetila se je. Travnate koreninice so tičale v njej, kakor bi jo kdo sešil z drobno, belo žico. Ta zemlja je živela svoje pradavno, trpko življenje. Če si jo prekopaval, je bilo, kot bi čohal konja med ušesi. "Priden si, konjiček; le potegniva, saj te imam rad." In konj vleče in je zadovoljen in zemlja je zadovoljna in rodi. Počasi razgrinja zeleno rušo, kot bi sramežljivo razkrivala skrivnost svojega močnega telesa. Vsa se predaja: z zaupanjem, ljubeznijo in hvaležnostjo.

Tisto jutro, ko je zažgal jelševje in bodečijo, ki je prerasla orno zemljo, in se je plamen valil navzdol kakor ognjen plaz, je bil za Jurka velik dan, kakor dan prvega svetega obhajila. Veliki, črn dim se je dvigal proti nebu, da je padla senca čez vse pobočje. Jurko je tekal okoli v samih hlačah in vroče mu je bilo, da je imel vsak las svojo kapljico potu, kakor bi ga oprala ploha. Ves je bil okajen in zamazan. S pogorišča je dvigal veter oblake pepela, ki se mu je lepil na telo. Kakor črna pošast se je premikal v hribu, popolnoma sam, mahajoč s šopom vej, da bi se plamen ne raztegnil proti gozdu. Še celo ograja, ki jo je prejšnji dan napravil okoli novine, se je vžgala in Jurko je moral skopati jarek vzdolž vsega pobočja. V dolgih požirkih je pil mrzlo vodo, se polival z njo, še jesti ni utegnil. Ne, to je bilo za enega človeka preveč. Zvečer je bil izmučen kakor žival.

Naslednjega dne je začel bíti s krampom in motiko v zemljo, izgrebal je skale in štore ter jih valil v brezno pod gozdom. Potem je prišel dan, ko je začel sejati, in to je bilo nekaj kraljevskega. Res – kakor bi v pravljici kralj delil dobrote na levo in desno. Bedel je nad mladimi poganjki kakor mati nad otrokom.

Potem se je spravil nad hišo – to je bilo delo za orjake. Moral je nositi kamenje, skale, podirati smreke v gozdu, tesati hlode in jih vlačiti k hiši. In vse popolnoma sam, z dvema rokama in z mišičastim, prožnim telesom in s srcem, ki je vedelo, kaj dela in zakaj. Da, srce se je najbolj trudilo. Vsako delo je pustilo v njem svojo sled. Prebil je v samoti poletje in jesen in zimo in spet pomlad, samoten drug vetrov in zemlje in divjih živali in hudournikov; zažrl se je v zemljo in les kot žival, ki poginja: z jezo in ljubeznijo, z ihto in stisnjenimi zobmi. Da, celo na smeh je pozabil! Saj vendar ni bilo okoli njega ničesar, čemur bi se smejal. V gorah je vse resno, še rože in živali – in prav zato je vse tako prečudno lepo. Obraz mu je postal oster, koščen, ožgan, kot bi ga izrezal iz stoletne korenine. Kajti v divjini si postanejo vse stvari za čudo podobne. Od nenehnega zamahovanja s sekiro in motiko in grebenja po zemlji so mu postale roke težke in okorne kot drevesna debla. Moč gorske zemlje mu je prešla v kri, skale so se mu zajedle v oči. Kar prirasel je v svojo strmino in postal njen nerazdružljivi del. Nobena moč ga ni mogla več iztrgati iz nje, noben vihar zlomiti.

Ivan Tavčar, KOŠNJA (Cvetje v jeseni)

Drugo jutro me je zbudil rahel klic: "Vstati je čas!" Dan se je komaj delal, ko sem že tičal v obleki. Moje telo je bilo okrepčano, ker sem spal, da cesar bolje ne more.

Spodaj v hiši je že stala skleda na mizi in kmalu je bila zbrana okrog nje družba prejšnjega večera. Da so bili žganci ranega jutra gospodarji, o tem vam ni treba posebej praviti. Mati jih je bila polila z "volóvim masovnikom", mi pa smo komaj čakali, da sežemo po žlicah.

Volóvi maslovnik – nemogoča beseda! Pa se je vendar dostikrat spominjam, kadar si kvarim svoj želodec po ljubljanskih gostilnah. Žal, tudi ta jed – v pinjeno mleko zakuhana moka – je izginila, in prav milo se mi je storilo, ko sem zadnjič izpraševal poljanska otročeta, pa niti eno ni vedelo govoriti o volovem maslovniku. Drugače smo jedli v prejšnjih časih, pa smo tudi drugače rasli in dorasli kakor zeleni današnji drobiž.

Pred hlevom sva si z Boštjanom, oba goloroka, opasala oselnike ter si snela kose z zida. Liza je prinesla iz hleva posodo penastega, ravnokar namolzenega mleka. Porogljivo se je zasmejala: "Hek!"

Ali njena porogljivost ni segala do mene: ko sem že pohajal visoke šole, nisem smel nikdar lenariti o počitnicah in koso sem bolje poznal nego Justinijanov kodeks! Kosil sem, vozil sem samotež in, kadar so izostali gnojarji, sem si moral še celo koš gnoja oprtati ter z njim stokati do strmega laza. To je bilo najtežje delo, s katerim smo si gorjanci svoj kruh pridobivali. Konjiči in voliči, ki so se od tedaj močno zaredili in pomnožili, so tudi gnojarje odpravili.

Danes smo hoteli kositi otavo na Mlinšah. Hodeč proti temu travniku, z gospodarjem nisva mnogo govorila. Ker mi ni drugega na misel prišlo, sem vprašal mimogrede:

"Kaj pa Meta? Ali se snubači že oglašajo?"

"Saj je še otročja," odgovori oče suhotno. "Posavčev iz Martinovega sela prihaja tja in tja v hišo. No, ne vem!"

"In dekle?"

"Kje naj ve, čemu smo moški na svetu!"

Prav odleglo mi je pri teh besedah, kakor da bi me ta reč kaj brigala!

Ko sva dospela do Mlinš, naju je objelo mlado jutro z nepopisno svojo milobo. Širno se je razprostiral travnik pred nama. Otava je lepo kazala in rožice so cvetele po zeleni tratini, ki se je vlekla skoraj tja do bukovih gozdov zelenega Blegoša. Pajki so bili napredli po travi svoje mreže, na njih pa je ležala rosa v srebrnih kapljah. Oglašale so se ptice, predvsem strnad, ki je neprestano gnal svoj "čer-čer-čer-čeriii".

Vse to je pila duša in kmalu je odmevala od drobnih ptic drobnih glasov.

Postavili smo se v vrsto. Kakih deset korakov od mene se je oglasil Danijel odločno zaničljivo:

"Ali se poskusiva?"

"Se pa!" odgovorim brez odloga.

Domači hlapec mora kositi naprej, in njegova čast zahteva, da ga sokosci ne prekose, ker velja za veliko sramoto, če bi ga kdo v košnji za seboj pustil. Danijel je mislil, da bo imel z mano lahko opravilo, in zategadelj me je poklical na dvoboj s koso. Tiste čase, drage prijateljice, še nisem bil ta žalostna podrtija, kakor sem danes; žilava moč se je pretakala po mojih udih in nisem se kmalu zbal nasprotnika.

Kosa pa mi v prvih trenutkih ni hotela prav peti in ne dajati pokorščine; brisal sem jo s travo in z oslo sem zvonil po nji.

Že se je zaveselil Danijel:

"Pa počivaj! Že vidim, da nisi od fare!"

Prezgodaj se je veselil poštenjak. Kmalu sem bil v stari vaji; v mogočnih plasteh mi je padala trava in duh sveže zemlje je puhtel od nje.

Prvi sem prekosil svojo rajdo. Danijel pa je vrgel z jezo koso v travo, da je kar odskočila.

"Boš kosišče zlomil!" ga je miril Boštjan.

Bilo je dosti smeha, kar je Danijela še bolj razkačilo:

"Nočem več plače! Dobi si novega hlapca, Presečnik! K Domačejkarjevim grem koze past, ker res nisem zanič, če me že vsaka žaba užene!"

Zofka Kveder, IZGUBLJENI SIN (Domá)

"Ti si?!" je dejala mati prestrašeno in se odmaknila, ko je naglo stopil k njej in jo hotel objeti. "Kako si me prestrašil," je jecljala in brisala desnico v predpasniku.

Njemu je lice zardelo in roke so se mu povesile. Pozabil je bil, da ni navade objemati se v pozdrav pri njih doma. V zadregi je prijel desnico svoje matere, a jo takoj zopet izpustil. Zdelo se mu je, da ne stoji njegova mati pred njim, ampak kaka druga, tuja ženska. Njej so se šibila kolena in vsa je trepetala od prestrašenosti. Njen sin je bil, da, in rada ga je tudi imela, ali kaj pomeni njegov prihod? Gotovo nič dobrega. Naučila se je misliti nanj kakor na slabega, nehvaležnega sina, od katerega ni nič kaj prida pričakovati. Vsak dan je molila zanj, ali čisto prav ji je bilo, da je bil tam v svetu, da se ne oglaša in da ne moti miru domače družine. In zdaj je stal pred njo.

"Ne pojdeš v hišo?" ga je vprašala in odprla vrata pred njim. "Oče je na dvorišču, takoj ga pokličem."

Naslonil se je na belo, javorovo mizo v kotu, drugače bi bil pal. Zazibalo se je okrog njega in pravo življenje je stopilo na mesto njegovih sanjarij. Po kaj je prišel domov? Tuj človek k tujim ljudem. Bedak! Skoraj bi se bil zopet obrnil in odšel prej, preden bi ga videl še kdo drug razen matere. Vedel je dobro, da ne najde ljubezni, ki jo je pričakoval. Materin pozdrav ga je hipoma streznil. Nemilo se je zbudil iz svoje neumne, idealne pijanosti. Nasmehnil se je bridko in se že obrnil k vratom. "Pa pojdem, od koder sem prišel!" Toda ne! V tistem hipu se je zbudila neka trma v njem. "Saj je to moj dom! Hiša mojega očeta, kjer sem bil rojen, kjer sem se igral, kamor sem hodil na počitnice, ko sem bil še v gimnaziji. Če imam svojo glavo, če delam po svoji volji, se ni še nič izpremenilo. Še vedno sem tukaj doma!" Odložil je klobuk in sedel za mizo, podprl brado v dlani in čakal.

Tako ga je našel oče, silen mož z orjaškimi udi in trdim, strogim obrazom. Vsaka črta, vsaka poteza, kakor vklesana v kamen. S težkimi koraki je stopil k sinu.

"Dolgo se nismo videli."

"Dolgo."

Po dolgem mučnem premoru:

"Pa bog daj zdravje!" in počasno je pomolil sinu roko.

"Bog, oče!"

In zopet molk. Potem se oče odkašlja važno in počasno pa vpraša:

"Po kaj si pa prišel?"

"Po nič! Tako domov!"

"Hm. Kaj si pa delal?"

"Služil sem vsakdanji kruh pa učil sem se."

"Tako. No, saj to je lepo. Pa si kaj prida?"

"Nič nisem. Pisar."

Molk.

"Pa praviš, da si se učil. Županov iz trga je postal po štirih letih profesor in doktor mu tudi pravijo."

Molk.

"Pa ti si tudi nekaka štiri leta proč, ali koliko?"

"Natanko štiri."

"No, pa nisi nič. Kdaj pa boš kaj?"

"Ne vem."

Zaničljiv posmeh.

"No, saj sem dejal. Iz tebe ne bo nikdar nič prida. Županov iz trga ..."

"Županov iz trga ni stradal, ni moral vsake skorje kruha krvavo zaslužiti kakor jaz."

"Saj si sam hotel stradati. Jaz sem dejal, da ne dam, niti krajcarja. Svojo doto si doštudiral, zdaj pa sam glej! Tudi beliča ne dam več."

"Saj ne prosim."

"In če bi prosil!"

In zopet molk. Težko in jezno je stopal stari mož po hiši, sin pa je sedel pri mizi z brado v dlaneh. Njegove oči so bile trde in mrzle in svetile so se kakor brušena kovina.

"No, in kaj misliš? Doma ne moreš biti."

"Samo ne bojte se! Prišel sem še enkrat gledat te kraje, potem ne pridem nikoli več!" Vzpel se je, stisnil pesti in se udaril ob prsi. "Nikoli več! In če bom umiral pred tujimi pragovi, pred to hišo ne pridem. Kolnem se!" Težko se je spustil nazaj na klop in topo pristavil: "Zdaj me nikar ne podite! Ne bom dolgo!"

"Ostani, kakor dolgo se ti zdi, saj si vendar le doma." In mož se je obrnil, da odide, ali še enkrat se je zastavil pred sinom: "Če imaš v kaj, se preobleci. Nočem, da bi sosedje kazali s prstom za teboj. Nočem imeti sramote!"

Fran Govekar, PREVZETNO DEKLE (Gorjančeva Marijanica)

Pri Štembalu so imeli fantinje ob nedeljah po nauku svoj ples. Našel se je vselej harmonikar, ki je za par poličev vina vlekel meh do pozne ure. Fantinje so plesali goloroki s svojimi dekleti in če jim je lil pot curkoma po čelu, so pili tem več ter se potem hladili vso noč ... Tudi Tone je zašel med nje. Dasi se je nosil skoraj mestno, bil je vendarle kmetskih staršev sin, ki se je čutil rned kmetskimi mladeniči svoje starosti popolnoma domačega.

Pri dekletih je bil priljubljen, saj je znal plesati lahko in prožno, da se ni skoraj dotikal tal in svojo plesalko je znal objeti nežno in mehko ter smehljaje vrteti jo kakor vihar, ne da bi se zadeval ob druge pare. In velik, zastaven, širokih pleč, jeklenih mišic je bil, da bi bil lahko zmel vsakogar, ki bi se mu bil upal upirati; dekletom pa je na njem najbolj ugajalo nekoliko bledo, vedno prijazno lice s kratko črno brado, da je bil videti kakor preoblečen gospod preprostih, mirnih in ljubeznivih manir. Tone je plesal rad in vztrajno, nobene plesalke ni zanemarjal ter se šalil z vsako, ne da bi bil kdaj nedostojen ali celó surov. Posebno odlikoval pa tudi ni nobene. To je ugajalo fantom, ki so ga jemali radi v svojo sredo, saj je bil dober pevec in če je bilo treba, se ni branil plačati zanje.

Že pet mesecev je poznal Gorjančevo Marijanico. Njen dom je bil nedaleč kamenoloma. Zjutraj, ko je šel na delo, in zvečer, ko se je vračal v vas, jo je videl na dvorišču, vedno svežo, iskro, resolutno, tudi ogovoril jo je včasih in odgovorila mu je kratko in pikro, z ironskim nasmehom, polnim skritih igel, a vendar prijazno, kakor da bi ji bilo žal, ako ga je užalila.

Toneta je včasih zapekla njena beseda, toda ugajala mu je in mikala ga je tembolj, ker je bila drugačna kakor druge, ponosna in uporna, kakor lepa žival, ki grize svojega krotilca.

Spočetka ga je vodila sama trma, da se je pogostoma ustavljal pred pragom njenega doma in začenjal je z njo pogovor tako, da jo je zbodel; ko je začela napadati in biti sama, se je veselil njene jezice, ki ji je pognala v lici togotno rdečico ter so se ji svetile modre oči od razburjenosti in ranjene samozavesti. Taka se mu je zdela najlepša. Njeno jedro telo je trepetalo in njene prsi so se dvigale strastno ...

A kmalu je začutil, da mu Marijanica ni več le zanimiva znanka posebnega značaja. Postala mu je potreba da jo vidi večkrat, da govori z njo, da se naslaja ob gledanju njene nežne, a vendar razkošno bujne osebe. In zahotelo se mu je, da se dotakne njenih rok, da jo pritisne tesnejše k sebi ter da čuti vroči dih njenih ustec na svojih licih.

Pri Štembalu je bil zopet ples in tudi Marijanica je prišla. Ostajala ni dolgo nikdar, saj je plesala le z najboljšimi fanti ter odšla vsekdar, ko bi morala ugoditi kajžarskim sinovom. Toneta se ni branila. Bil je lep plesalec, za katerega so se druge trgale, zato ji je bil všeč.

Tone pa se je vrtil z Marijanico najrajši.

Oblekla se je bila posebno izbrano in skrbno, da je bila zopet najzalša. Svoje močne kite je ovila okoli glave v krasen zlat venec ter si preko temena privezala nov baržunast črni trak. Okoli vratu je bila njena tenka, s čipkami obrobljena srajca izrezana globlje kakor navadno, tako da se je videl njen krasni vrat, na katerem se je zibal na svilenem traku zlat križec. Preko prsi si je priredila pisan, svilen robec z dolgimi franžami ter se oblekla v moderc in krilo iz temnordeče svile, ki je zašumela, ako se je le zgenila. Za pasom nad črnosvilenim predpasnikom si je vtakninila fin čipkast robec.

Da, lepa je bila Marijanica.

Toda njen največji ponos je bilo njeno perilo. V vsej župniji ni imela nobena takih spodnjih kril kakor Modičeva Marijanica! Do kolen so ji segale dragocene čipke, bele kot sneg in mehke kakor puh mladih rac ... In njene nogavice pravi umotvori pletenja!

Marijanica pa jih je znala tudi pokazati, da so jih občudovali ter jo zavidali, ko je šumela mimo, vsa v svili in čipkah, kakor pikanten šopek v dragoceni manšeti.

Tudi kmetsko dekle zna biti koketno in vesti ter opraviti se zna zapeljivo, dasi ne pozna nizkotne rafiniranosti velikomestnih dam.

Taka je bila Marijanica na plesu pri Štembalu.

Ko pa sta plesala Tone in Marijanica že opetovano, ga je razgrel ples in vino je razvnelo njegovo kri, da se je sklonil k Marijaničini plavolasi glavici, jo stisnil k sebi ter ji dejal:

"Marijanica, ali veš, da te imam rad, silno rad? Ali veš, da moram misliti nate noč in dan?"

Marijanica pa se je zasmejala na ves glas in iz njenih modrih oči je švignil strupen blisk.

"Prav je", mu je odgovorila. "Saj me imajo radi tudi drugi in še boljši kakor si ti! Slep nisi, neumen tudi ne. Tisto pa veš, čim višje zalučiš kamen, tem težje telebne na tla! Pazi torej, da ne zletiš previsoko! Padel boš tako, da se ne pobereš več!"

In pustila ga je sredi sobe ter zaplesala z drugim.

Fran Jaklič, HUDA ŽENA (O ta testament!)

Nekega dne je prišla Kokotova Jera zopet na Višavo. Komaj je dobro zagledala Marušo, že se ji je usula govorica:

"Vaš pa zopet pije tam doli pri "suhi Mici". Štirje so, pa s kozarci trinkajo in pijó, da se kar hiša trese. Mene je bil tudi poklical pit, pa sem samo jezik pomočila; rajši sem ga potlej skrivaj v kamrici kozarček. Ob sami vodi kar ne morem več živeti."

"Tako je, tako. On pije, ona pa – Bog se usmili – skozi prste gleda. Pa tega mora biti konec, mora!" Maruši so se jezno posvetile oči.

"I, naj ga naredi, ona naj ga naredi – Rezika!"

"Oh Rezika! – Saj me že skoro nič ne uboga! Nič se ne zmeni."

"Tako ji je treba dopovedati – Maruša, ali ji hočem jaz povedati?"

"Daj nu, Jerčka, daj! stori to in potem si kar izberi dve jari kokoši."

"Boš videla!"

Maruša si je mencala roke od veselja.

Dobri prijateljici sta bili še skupaj, ko pride Rezika k njima.

"Ali ste zopet prišli po jajčka, Jera? Komaj bi bilo, ako bi naše kokoši po dvakrat na dan nesle, ker se tako radi oglašate tukaj."

"Lej, lej, kako me pa težko vidi!" pravi Jera in sune Marušo.

Ta jo pomenljivo pogleda.

"O, saj ste lahko zmeraj pri nas", pogovori Rezika.

"I, kaj bi pa jaz zmeraj tukaj delala? Toda nekdo drugi, Rezika, bi pa bolj spridom bil malo več doma na Višavi, nego je. Ali veš kdo? Tvoj mož, Anza. To ti rečem: jaz bi ga že ne pustila tako kakor ti, da bi popival tja okrog in lazil za drugimi babami. Doma bi moral biti!"

"Kaj ga zopet ni doma?"

"Kaj še! Jerčka, kje si ga že videla, povej!" poseže hudobno vmes Maruša.

"Oh, kje neki drugod! Tam pri "suhi Mici" je ves v veselju."

"Prav precej grem ponj. Bom videla, ako bo nehal enkrat plašariti se ali ne!"

Maruša se zadovoljno nasmehne, ko vidi, da je njena Rezika dobila potrebni pogum.

"Pa sama na pojdeš! Samo tebe bi se ne bal."

"Pa pojdite še vi z menoj!"

"In jaz pojdem z vama, saj sem tako rekla Mici, da se še vidivi."

Doli pri "suhi Mici" je bilo veselje, ko so prišle te tri doli. Ivan je bil ravno pregovoril svoje bratce, da so krožili:

Takrat se pa odpró vrata in na prag stopi Rezika.

"Tako, Anza, tako? Tralala, tralala ... Jaz pa nisem vedela, da znaš tako. Doma se pa držiš žalostno in pusto, kakor bi metle upal", izpregovori Rezika in stopi na sredo hiše.

"Ko tebe vidim, pa me vse veselje mine", zavrne jo Ivan, ki ga je imel že pod kapo.

"Ali sedaj veš? Ali si slišala na svoja ušesa?" oglasi se Maruša in stopi za njo.

"Ho, ho? Ali je stara tudi s teboj prišla?"

Ivan je malo prebledel in poklical ženo:

"Reza, pojdi pit!"

"Jaz bodem doma pila, pa tudi ti boš doma pil! Jaz ti bom dala, ti volk, ti! Kajpak! Tako le: tralala, tralala, to ti je všeč. Toda jaz ti pokažem!"

"Le postavi se!" šepetne Maruša Reziki.

Rezika stopi k mizi in veli:

"Anza, precej domov! Tega je že dovolj. Jaz čakam, čakam, pa te ni od nikoder."

"Bodem že prišel, kadar se mi bode zdelo."

"Le poslušaj!" hujska Maruša.

"Jaz ti tako rečem, da pojdi precej, prav precej domov! In vam, ki ta strup prodajate, pa rečem: našemu nikoli nobene kaplje več! Zapodite ga, ako še pride; on mora btti doma."

"Pa ga priveži!"

"Saj ga tudi bodem, ako ne bode ubogal."

Ivan je bil ves iz sebe od sramote. Sramoval se je tovarišev, gostilničarja in sebe.

"Da bi sam ne bil svoj gospod?"

Upornost se je vzbudila.

Vstane in reče:

"Ako mi se precej ne pobereš, vržem te tako vun, da se ne bodeš pobrala nikdar več."

Ej, kako je zagomezelo po Reziki. Kakor bi jo kdo klical na boj.

"Ti bodeš mene metal, ti? Koliko te pa je?"

To rekši, iztegne roko po njem, a Ivan jo pahne, da podere Rezika Marušo, ki je stala za njo.

"Jazes, Rezika, jaz sem proč!"

Rezika se vzravna, in se razjarjena zapraši v moža, ki se je bil malo prestrašil svojega dejanja.

"Pa se dajmo!"

Takrat ga je Rezika že objemala trdo, da se Ivan ni mogel ganiti.

"Pusti me!" sika Ivan.

"Ali greš domov?"

"Pusti me!"

"Greš ali ne greš?"

"Tako nikdar!"

"Greš pa tako! Teta, umakni se!"

To rekši se Rezika upre, privzdigne moža in ga nese med glasnim krohotom skozi vrata.

"Ali bodeš sedaj krotak?" reče Rezika, ko ga izpusti pred hišo. "Kaj je bilo tega treba?"

Ivan je bil javno osramočen, zato je vstalo sovraštvo do nje, ki mu je to naredila.

Zažuga ji, rekoč:

"To bodeš še pomnila!"

Nato se obrne pa gre.

"Hihihi, pa si mislil, da te ne bom", zasmejala se je Rezika za njim in je šla v hišo k teti, ki je jokala.

Jera jo je tolažila, jokala in ž njo vred tarnala:

"Saj sem rekla: pustiti ga, naj dela kar hoče. Sedaj pa imati. O, uboga reva, vsa si pretrta!"

"Kje je Ivan?" vpraša Maruša Reziko, ko se vrne.

"O, tako gre, da bi ga zajec ne dohajal! Sedaj me bo poznal!"

Te besede so potolažile Marušo popolnoma.

"O, čast Bogu! Pa pojdivi še medve za njim. Jera, Bog ti povrni, kar si nam storila dobrega!"

"Me smo stari prijateljici," obljubi ji Jera.

"Jaz se ne čudim, da ne more prebivati doma."

Tako je rekel nekdo za njima.

In te besede je ujela Maruša pod oknom in se ugriznila v jezik.

"Tako je šel domov, šel?" vpraša Maruša.

"O, šel, šel! Kako jih je pobiral! Ali ste videli, kako sem ga lahko? Kar poigrala sem se."

Maruša se zareži.

Rezika pa ni dobila moža doma, in nihče ga ni videl.

"Kje pa je? Kje je? Kam je šel?"

Pa kdo je vedel. Ozirala se je, odkod bode prišel. Pa ga ni bilo tisti dan, tudi noč ga ni prinesla, niti naslednji dan.

Jan Plestenjak, HUDI MOŽ (Herodež)

Tudi Neža je sprva mislila, da bo brez treskanja, grmenja in nevihte. Kar nekam brezskrbno je odnesla steklenico in pehar v čumnato in hotela pogledati v hlev.

"Kam?" se je zadrl Tone. Oči so mu bile pijane in tudi roke so mu bile mlahave, noge pa še zmerom trdne.

"V hlev!" je odgovorila mirno in se ni prav nič bala. Ves strah, ki ga je vse dopoldne pričakovala, je hipoma zvodenel, kajti gledala mu je iz obličja v obličje.

Tone je škrtal z zobmi, stiskal pesti in na ustnicah se mu je nalepila bela pena. Že od daleč je smrdel po žganju.

"Za Tonetom ali pa za Tomažem pojdi!"

"Nimam po kaj!" mu jo je zarobila.

"Kaj misliš, da ne vem, kaj sta govorila? Kaj? Da bi pri Konškarju vse skupaj zagrmelo, če bi ga Adamovec ne podpiral! A!"

"Prav nič me ne briga, kaj sta govorila!"

"Prav nič! Vpričo tebe sta se norčevala iz mene in me še s Herodežem obmetavala!"

"Z njima se razgovori!" je siknila Neža, kri ji je že vrela v glavi in bedasto se ji je zdelo poslušati obsedenca in pijanca. Tisti trenutek zanj ni našla lepše besede.

"Najprej se bom s teboj, miloščina hinavska Adamovčeva ... Počepka!" S sekiro v roki se je pognal proti njej, le da sekire ni zavihtel.

"Kar daj, kar daj, ne boš me kar tako lahko!" je sikala, pograbila prve burkle pri ognjišču in ga z njimi v hipu zagrabila za goltanec, da je telebnil znak, preden je namenjena pest padla po njenem obrazu. Sekira mu je zdrknila po tleh, sam pa je grgral in se stresal; udaril se je v glavo in sunek v goltanec je bil tudi močan.

"Prekleta Adamovčeva kri!" je bruhal iz sebe in se penil. Neža je pobrala sekiro in jo treščila na travo pred hišo ter zavpila: "Tonček, stran jo nesi, stran!" – pa jo je besnež tisti hip sunil z nogo, da se je nepripravljena zvrnila po tleh. Zgrabil jo je za obleko in držal kakor klešče.

"Ne boš me ne! Ne, ne!" je kipelo iz Neže, zunaj je pa vpil Tonček:

"Mama, mama, bežite, bežite, ata, nikar ne ubijte mame. Dvojačo in krono vam dam!"

Z rokami je opletala okrog sebe, udrihala je z nogami, da ni mogel ujeti ne roke in ne noge, le za kiklo je držal, da se mu ni mogla iztrgati. Udarila ga je že po obrazu, da je od bolečine zatulil, brcnila ga je že nevede v prsi, da je votlo zabobnelo, spustil je pa le ni. Tedaj se ji je pa posrečilo, da se je z nogami uprla ob podboj, cunje so se pretrgale, skoraj cela kikla in kos srajce je ostal v njegovih rokah.

"Hudič!" je pljuval okrog sebe, cefral njeno obleko, drobne koščke metal od sebe in jih leže teptal s kolenom, z meči in s čevlji. "Seme hudičevo! Nak, sit sem tvoje miloščine in miloščine tvojega starca, sit, da veš. Zdaj pa pojdi med ljudi! Kot znorelo coprnico te bodo nagnali. Kot coprnico."

Raztrgal je še ostanke na drobne kose in se s težavo skobacal pokonci. "Saj je vrag v njej. Včasih je bilo vsaj pohlevno. O ti satanska kri Adamovčeva!" je škripal. Tudi noga v piščali ga je zabolela, če je bolj trdno stopil.

"Jaz ti že pokažem!" Zibal se je in izpod peči izvlekel sekiro, malarin, ki mu ga je Malandež nabrusil.

"Kravi nasteljem s tvojimi cunjami, potem se pa razgovarjaj s Tonetom in Tomažem o Herodežu, o miloščini in dobroti, ha, ha!" Zasmejal se je, da se je v veži stresalo.

Iz skrinje, kjer je imela svoje, še ohcetno obleko, srajčnike, krila, kučemajke, predpasnike, vse to je dobila še za balo, je pometal v vežo, še rjuhe je navrgel in na lesenem pragu v rezanico razkosal in kravi nastlal. Ko je sekal, je pljuval po cunjah in momljal kot stari zagovarjalci, ki so kravam zagovarjali, kozam in človeškim trakuljam.

Neža se je zarila v seno. Zadaj za skednjem so bile deske utrgane in tam si je našla prostor in tja bi žive duše ne prineslo. Le nekaj cunj je viselo od nje. Tonček je drgetal za presedavko, v vežo se ni upal. Črno se mu je delalo pred očmi, ko je slišal, kako udarjajo čevlji po tleh, ko je slišal vpitje, pa ga ni razumel. Ko pa je vsa taka zletela čez dvorišče in očeta ni bilo za njo, je bil kot odrešen, vendar do besede ni mogel. Hroplo je v njem in ga je davilo, roke in noge so se mu tresle. Zdelo se mu je, da se vse pred njim vrti, da je prostor pred njim prazen in da bo vsak hip padel nekam globoko.

"Tonček, hitro, hitro!" ga je vlekla mati za seboj in za tisti hip pozabila, da od nje mahedra le nekaj ostankov, nekaj cunjam podobnega. Ozrla se je nazaj, če divja za njo Tone, pa ga ni bilo.

"Tonček, hitro, hitro!" je hitela in sama ni vedela, kaj da hoče. Ko je bila že v skrivališču, varna pred očmi in nasilnežem Tonetom, se je zavedela, kaj mora.

Ivan Matičič, UKROČENA TRMOGLAVKA (Dom v samoti)

Župnik odkima: "To je premalo. Tudi pred Bogom boš morala priseči, da boš odslej resnično možu pokorna, otrokom mati, a taščo boš morala spoštovati! Ali obljubiš?"

"Obljubim."

Zdajci se premakne Tilen in reče odločno: "To mi ne zadostuje. Zahtevam, da mi bo v vsem pokorna kakor prava žena! Dalje, da bo spoštovala mojo mater in bo tudi njej pokorna! Otrokom pa naj bo vsaj varuhinja, če jim ne more biti mati. Če nima lepe besede zanje, s samo grdo jih tudi ne bo pitala! Le če se za otroke briga in jih odgaja, jih sme tudi strahovati, če je treba. Še nekaj: pri družinski mizi imamo vsi enako pravico, oče in mati prav tako kakor ona. Tako je na Pristavi in tako mora ostati! O tem, da bi imela ona še kdaj popolno oblast v hiši, kakor jo je imela, danes ne govorimo več, kajti to oblast si je sama zapravila." Nato se obrne k Tini: "Če ti je prav in se temu ukloniš, potem le pridi nazaj. Če mi pa misliš znova kljubovati, potlej lahko ostaneš doma!"

Tina strme posluša. Svojim ušesom ne more verjeti, kako je Tilen od sile odločen. Poprej na Pristavi je mislila, da je šleva, potem, ko ni hotel priti ponjo, je mislila, da je trmast, zdaj pa vidi, da je odločen kot pravi mož. To je Tino popolnoma premagalo, kajti odločnemu možu si le ni upala kljubovati.

Župnik prikima Tilnu: "Prav je tako. Objestnost je treba ponižati! Tilen, če ti bo še kdaj kljubovala, kar trdo jo primi! Ako še to ne bo zaleglo, potem ji pokaži bič! — Tina, si zdaj razumela?"

"Sem," prikima skesano.

"In se boš po tem ravnala?"

"Bom."

Ko ji je župnik dodobra izprašal vest, je rekel: "Nu, zdaj si podajta roke in pojdita v imenu božjem kakor prava mož in žena."

Segla sta si v roke. Tilen je pogledal odkritega čela ter ji krepko stisnil roko; Tina je stala ponižana pred njim, bilo jo je sram; drhte mu je podala roko.

Župnik ju je nato prijazno odpravil. Tilen je odhajal zravnan, Tina je stopala zraven njega pohlevna in tiha. A je bila kljub vsemu neizrečeno srečna, saj je bilo s tem konec njenega dolgega trpljenja in črne negotovosti. To so strmeli Strmčani, ko so ju videli!

Ko sta prišla na vaško križišče, se je Tilen ustavil. Tina ga je pogledala in rekla: "Saj greš vendar z mano? Južinali bomo, potlej pojdeva skupaj."

"Veš, Tina, moram domov. Ti se kar lepo napravi, a pridi rajši jutri; veš, v nedeljo se ne spodobi seliti. Kar sama pridi jutri." Po teh besedah se je obrnil in odšel. Iz previdnosti ni maral h Kržanovim, da bi se mu znova ne obesilo tisto staro ženšče na vrat.

Narte Velikonja, OZDRAVLJENA LJUBOSUMNOST (Višarska polena)

Toda preden je solnce zašlo, je Matijec ustavil konje pred bajto. Povedali so mu bili, česa ga Klančar sumniči. Spomnil se je tudi onega pogovora na poti v cerkev, udarca na vozu, in kako mu je Klančar vrnil denar, in mu je bilo vse jasno.

"Tako!" si je dejal. "Tako so te reveža zamrežili in ne najdeš vozla!"

"Klančar!" ga je poklical osorno s ceste. "Klančar, pridi sem!"

Možakar se je zdrznil iz svojega ždenja.

"Sem pridi in takoj!" je velel ostro Matijec. "Ali boš in takoj?"

Klančar se je ustrašil ukaza ter stopil na noge.

"Hitro, teci!" mu je zaklical Matijec.

Klančar se je spustil v tek proti vozu.

"Tako!" ga je Matijec trdo prijel za roko.

"Matijec, da si ti, Matijec, in res prost!" se je budil Klančar iz svoje toge blodnosti. "Da si ti, Matijec!"

"Jaz sem!" je dejal Matijec. "Jaz sem in bom iz tebe hudiča izgnal! Zdaj povej, Klančar, nam vsem, čigav je Janezek!"

"Če si ti tu, Matijec, potem, potem –"

"– potem –" je udaril Matijec Klančarja z bičevnikom po zadnji plati kakor porednega paglavca, da se je mož zvil od bolečine. "Potem je tvoj! Tvoj! Tvoj!" In ga je pri vsaki besedi užgal z bičevnikom. "Zdaj ponovi, ti grešnik nemarni, ki svojo ženo in otroka izdajaš! Ponovi, trikrat ponovi!"

Klančar se je zvijal pod udarci.

"Moj, moj, moj! Da je Janezek moj!"

"Da boš vedel, za vse večne čase vedel!" ga je še zadnjikrat oplazil preko hlač ter ga izpustil.

Klančar se je opotekel preko ceste.

"Matijec, še, še, le še, da bom vedel, da bom čutil! O, samo da je Janezek moj. Samo da je Janezek moj!"

Tisti hip je stopila Klančarka z otrokom na prag. Klančar je planil k otroku.

"Janezek, jaz sem bil zaradi tebe tepen. Prav, prav, da sem bil. Matijec me je. Matijec ti bo birmo vezal. Birmo. In na Višarje te ponesemo, da mi Bog odpusti ta veliki greh nad teboj!"

"In da veš," je lezel Matijec na voz ter zamahnil z bičevnikom, "kadar zvem, da sitnariš, pridem s temle in če pojdejo kosti iz kože! Tistega hudiča ti že izženem!"

"Hud si, Matijec!" je dejala Franca, ki se ni mogla načuditi Matijcu ter samo strmela v to novo prikazen in oblast.

"Hud, zdaj vsaj vidim, vse okoli sebe vidim, prej sem pa bil slep. In ti, Klančar, imaš tam ženo in jo prosi za odpuščanje, in kadar te še poprime, naj vzame metlo, naj te posti. Zapre naj te v klet, kjer ni solnca, da ne boš grešil nad Bogom, njo in otrokom. In po kravo pridi, k meni, ker si svojo prodal, nemarnik nespodobni!"

In ker ni prišel drugi dan, je Matijec sam odvezal Pirho ter jo gnal. Klančarja je našel sredi sobe z otrokom. Janezek je sedel na kosmati odeji, Klančar pa je lezel po vseh štirih okoli njega ter lajal vanj.

"Hov, hov, Janezek, Janezek, hov, hov!"

Matijec je obstal, snel klobuk od ginjenosti in svetosti tega prizora, Janezek je mahal z ročicami ter se režal na vse grlo, da so se mu sline cedile po debelem podbradku. In je ponavljal za očetom: "Hov hov!"

"Zdaj pa vem, da si moj!" mu je razlagal Klančar. "Prav tak glas imaš, kakor ga je imel tvoj najmlajši stric. Čisto Klančarjev glas. Matijčev glas je grob!"

"No, vidiš!" je dejal Matijec.

"Sama sva, pa se igrava!" je skočil Klančar na noge v zadregi.

"Kravo sem ti pripeljal, kakor sem rekel."

"Pa ne zastonj!"

"Zastonj? Zastonj Janezku, da je spet ne prodaš. Toda ti jo boš odslužil. Hov, hov, Janezek!"

Otrok se je prestrašil bradatega moža ter planil v jok.

"To je stric Matijec! To je tisti presneti stric Matijec! Vsaj vščipniva ga za to, ker je mene tepel radi tebe!"

In ga je res vščipnil v ramo.

"Zdaj sva bot!"

"Ali boš!" se je otresel smeje Matijec. "Stric ti nisem in prav nič si nisva v sorodu! Prav nič, Janezek, ampak ugajaš mi pa le, ker si tak fant! — Ti mi pa daj tistega tepkovca, ki bi ga bil skoraj četrtič kuhal!"

"Da ga boš, Matijec, da ga boš?!"

"Nalij! Likof za kravo!"

In sta trčila trikrat in trikrat izpila na dušek.

"Kakšen je!" se je čudil Klančar za njim, ko je odšel ter je od neizmerne srčne radosti pozabil vprašati, koliko bo krava.

Prežihov Voranc, KAZEN ZA PREŠUŠTVO (Jamnica)

Kmetica se je vrgla na deklo, kakor blazna. Vsa bolečina, ki jo je doslej zadrževala v svoji duši, je zdaj planila iz nje. Toda nekaj Rudafici ni dalo, da bi s svojo nasprotnico obračunavala med štirimi stenami, temveč jo je gnalo, da obračuna z njo na prostem, pred očmi cele vasi. Z eno roko jo je zgrabila za krila, z drugo pa za lasé in jo tako odvlekla ven na most, kjer se je z nečloveškim krikom spet vrgla nanjo in jo pričela obdelovati z rokami in nogami.

"Ha-a-aaa ... vlačuga, kurba, prasica, psica ... Ti hočeš žreti moje meso ...? Kuzla, jaz ti bom že pokazala, kaj se to pravi! Kje imaš svojo sramoto, da ti jo iztrgam ... Ho-o-ooo ...!"

Dekla se je otepala, kar se je mogla, toda ves njen trud, da bi se osvobodila nasprotnice, je bil zaman. Njeno vpitje je v primeri z divjim hropenjem Rudafice bilo podobno slabotnemu čivkanju. Z velikim naporom si je dekla poskušala zakriti tudi gole noge, toda Rudafica jih je vedno znova odkrivala, trgajoč ji krila s telesa, ko da bi ji bilo v posebno tolažbo, gledati in svetu razkazovati nagoto svoje nasprotnice ter z golimi nohti grebsti po njej.

"Ho-o-ooo ... prasica, svetnica ... Jaz ti bom pokazala nositi Marijo. Fej te bodi ..." je tulila Rudafica kakor obsedena.

Že na prvo vpitje so prihiteli k hiši prvi vaški radovedneži, misleč, da se je pri Rudafu zgodila kaka nesreča. Prizor pred skednjem pa jih je takoj poučil, za kaj gre. S sito radovednostjo so opazovali obračunavanje med ženo in priležnico. Ker vpitja ni hotelo biti konec, so prihajali vedno novi radovedneži, ki so od daleč zasedli vse dohode na Rudafovo dvorišče. Le Ajte, Dvornika, Černjaka in mladega Munka ni bilo več na spregled ...

Ob prisotnosti gledalcev je bila razjarjenost Rudafice vedno hujša in vedno brezobzirneje so njene noge in roke mesile po dekli. Polotil se je je pravi spolni bes; še z večjo vnemo kakor doslej je razkrivala deklino telo, da so njene gole noge bleščale tja do strmečih gledalcev. Zraven je vpila s sladkosnedim glasom zavržene, izdane žene:

"Ljudje božji, poglejte no sem! Ali je njena sramota boljša od moje ...? Pri moji duši da ni ... Fej te bodi, taka zelenoba ..."

Potem je znova pričela vlačiti deklo po tleh. Ljudje so se pričeli že glasno muzati. Naposled se je dekli le posrečilo, da se je izmuznila iz Rudafičinih pesti, se pobrala in glasno kričeč vsa kuštrava in razgaljena pobegnila nekam na vas.

Kmetica pa še ni nehala besneti; prsti in nohti so jo še vedno skeleli od mesa njene pobegle nasprotnice in, ker se niso mogli več ohladiti v njeni vroči krvi, se je spomnila njenih oblek, ki so bile shranjene v veži. Takoj se je zakadila v vežo in, čeprav je deklina skrinja bila zaklenjena, je zadostoval en sam pritisk njenega telesa in pokrov je kakor pero odletel kvišku. Njene skeleče roke so se takoj z nepopisno naslado zagreble v skrinjo; prihodnji hip je vsa njena vsebina že zletela v velikem loku čez hišni prag na dvorišče. Rudafica pa se ni zadovoljila le s tem, da je zmetala iz hiše vse dekline skromne obleke in druge stvari, njena ženska užaljenost je hlepela še po nadaljnjem uničevanju nasprotnice. Iz veže se je zagnala nad stvari, ki so ležale raztresene pred hišo, ter jih tam še dalje razmetavala in teptala v tla. Pri tem so se ji na ustnicah prvič pojavile belkaste pene.

Naenkrat je zagledala pred seboj na tleh pomandrano belo obleko, ki jo je dekla Ančka nosila pri procesijah kot nosilka Marije. Z obema rokama je dvignila v zrak pomendrane bele cunje in jih z veliko naslado začela razkazovati radovednežem, ki so se medtem pričeli umikati že na cesto:

"Poglejte svetnico, našo svetnico, našo psico ... Fej te bodi ...! "

In kot bi obleka v njenih rokah pričela smrdeti, jo je v visokem loku zagnala pred noge odmikajočih se radovednežev.

Janez Jalen, STARI GREH (Cvetkova Cilka)

"Kaj ti je, Cilka?" se je prestrašil Janez.

"O, nič!" je Cilka narahlo zardela.

"Nekaj ti je. Saj vidim." Janez je odložil branje.

"Svoje življenje premišljam," je priznala Cilka.

"In vidiš seveda samo senco in temo." Janez je prisedel tesnó k ženi, da bi ji kar koj prepodil mračne misli.

"Res nisem užila kaj prida sonca in svetlobe, zato pa diha iz mene samo mraz. Kakor slana sem, ki cvetje morí."

"Le komu si prizadejala kaj hudega?" je Janez vprašujoče odprl dlan.

"Obema, Viktorju in tebi." Cilka je povesila pogled.

"Kaj se ti blede?" je hotel biti Janez hud.

"Včasih menda res nisem bila pri pravi pameti."

"Lepo te prosim, Cilka, molči. Samo razburjaš se. Ni dobro."

"Janez, pusti me, da se izgovorim! Preveč hudega sem že zakrivila s svojim molčanjem." Proseče je gledala Cilka moža.

Janez je uvidel, da bo za Cilko še slabše, če ji ubrani, da bi povedala, kaj jo teži. Za vedno bi zaprla vase svojo bolečino, ki bi jo glodala, dokler bi je ne zgrizla. Spomnil se je, kako mu je Cilka ob prvi snubitvi pri listju na Goreljeku rekla, da ne jemlje Viktorja samo zavoljo kobile. Obstala je sredi začete besede. Pozneje je še večkrat čutil, da bi mu Cilka rada nekaj razodela, pa se je vselej zbala. Če ji sedaj ne dovoli, da mu odkrije svojo skrivnost –? Kakor blisk v temo se je Janezu posvetilo vse trpljenje zadnjih let; zgrózil se je pred nadaljnjim življenjem; skozi tega naj bi hodila on in Cilka, njegova Cilka, z zavezanimi očmi. Nagnil se je k ženi in jo pobožal po laseh: "Kar govôri, Cilka, ti bo odleglo."

"Mi bo. Samo če boš mirno prenesel vso resnico?"

"Kaj bi je ne! Življenja vendar ne bova stavila na laž?"

"Zato pa." Cilka je uprla pogled v naročje, Janez pa si je prižgal cigareto, se obrnil tako, da dim ni dosegal žene, in čakal, kaj Cilka pove.

"Veš, Janez," je spregovorila Cilka počasi in z ubitim glasom, "da je najin fantek umrl koj po rojstvu in da pri zasilnem krstu še imena ni dobil, sem kriva jaz."

"Koga drugega skušaj prepričati, mene ne boš," je pihnil Janez dim iz ust.

"O, pač, pač," je hitela zatrjevati Cilka. Nagnila se je k možu in povedala, kakor bi molila kesanje: "Bog me je kaznoval."

"Ne domišljaj si!" je oporekal Janez ženi.

Cilka pa ni hotela nič slišati. Kar povzela je prejšnjo trditev: "Zato me je udaril in z mano tudi tebe, ker sem najin greh včasih celo odobravala, namesto da bi se ga kesala. Veš, zavoljo otroka, ki sem se ga veselila. Zato mi ga je Bog vzel. Zanaprej se pa bojim –"

"Seveda, prav ni bilo," je posegel v razjedajoče Cilkino razmišljanje Janez: "Pa če si zavoljo otrók morala pri Viktorju toliko pretrpeti in si prišla ob vse –"

"Môlči!" je Cilka proseče narahlo zamašila možu usta. Janez ženi ni maral nasprótovati. Je bila že tako dovolj razburjena. Utihnil je. Oba sta molčala. Več kakor očenaš bi bila lahko zmolila, preden je Cilka spet izpregovorila: "Da se nisva nič prav razumela z Viktorjem, Bog mu daj dobro, niso bili otroci. Že – Morebiti kasneje." Cilki je začela beseda zastajati. Janez je ugibal zakaj. Čakal je, da bo Cilka zmogla besedo, ki jo že toliko let prikriva njemu in vsem. Niti z besedico je ni maral motiti. Cilka se je naslonila na mizo, si podprla glavo z rokama in si z dlanmi zakrila oči: "Viktor mi je predvsem zameril, da nisem prišla k njemu táka, kakršna je mislil, da sem." Zadnje besede je izrekla Cilka sunkoma. Kar otrdela je in zamežala, kakor bi pričakovala udarca. Kako se je zmotila. Njeno uho je pobožala Janezova mirna beseda: "Viktorju se je bilo pa res treba ujedati! Prav njemu! Pa ne bom govoril, ko je mrtev." Janez je malomarno in zaničljivo zamahnil z roko.

Cilka je dvignila glavo: "In ti nič ne rečeš?"

"Kaj naj rečem?" je Janez na pol razprostrl roki. "Pač ni bilo prav, sáma praviš. Pokore ti je bilo naložene več ko dovolj. Oponesel mi do danes te tvoje napake tudi še nihče ni in nikomur ne svétujem, da bi te zaradi tega skušal sramotiti pred mano."

Cilka je sklenila roke, kakor bi prosila odpuščanja: "Ne, ne, Francelj ni tak," je Cilka nevedé izdala ime svojega sokrivca. "Tudi on se zaveda, da ni bilo prav. Popraviti je hotel. Pred kapelico na Kredarici me je prosil, naj bi postala njegova žena, pa sem ga zavrnila."

"Še čudno," ji je smejé segel Janez v izpoved, "da nisi naredila še te neumnosti."

"Janez!" je Cilka prijela moža za roko. "Saj sva se zmotila samo enkrat, res. Na Velem polju je bilo, ples in pijača sta naju spodnesla."

"Kaj pripoveduješ, ko te ne vprašujem!"

"Janez, kaj nisi hud?"

"Kdor je brez greha, naj vrže kamen náte. Jaz ga ne bom."

Cilka je po dolgem času spet stisnila spodnjo ustnico med prve zobe in se ostró zazrla možu v oči, da bi ji ne ušla v njegovem odgovoru najmanjša senca morebitne neresnice: "Sedaj tako praviš, če bi bila pa jaz vzela tebe namesto Viktorja?"

"Zdi se mi, da bi navsezadnje prav tako razsodil."

"Moj Bog! In samo zato se te nisem upala vzeti."

"In samo zato si sedem let delala trnovo pokoro," je poudaril Janez. "Dovolj si bila kaznovana in prav nič ni treba, da bi ti življenje grenil še jaz, ki te imam rad."

"Janez!" Cilka je objela moža tako prisrčno, kakor ga najbrž še nikoli ni.

Spet je veter prinesel vonj sušečega se sena in venečega cvetja.

Ivan Cankar, KDO JE GOSPODAR (Hlapec Jernej)

Starega Sitarja so pokopali; Bog mu daj nebesa, blag človek je bil. Zvon je odzvonil, župnik se je preoblekel, pogrebci so se napotili v krčmo. Sedli so za dolgo mizo pri Stržinarju, vsi črno oblečeni, resni in zamišljeni, ženske objokane; hlapec Jernej, dolg, star in siv, kakor je bil, je sedel pod oknom; otrl si je čelo z rdečim robcem in je zavzdihnil.

"Vsi pojdemo; jaz, mislim, bom prvi stopil v njegovo gaz!"

Pa je rekel mladi Sitar:

"No, Jernej, ti pa sediš tam široko in ošabno, kakor gospodar! Kdo je dedoval, ti ali jaz? Prvo besedo si zinil, prvi nisi!"

Jernej se je veselo nasmehnil in je veselo pogledal.

"Zmerom si bil norčav in poreden, pa tak ostaneš, Tone! Meni pa se prav in dobro zdi, da te ni potrla bridkost – moškim vino, solze babam!"

In je točil in je vzdignil kozarec, toda nihče ga ni vzdignil z njim.

Jernej je postavil kozarec na mizo, še preden se ga je dotaknil z ustnicami. Gledal je osupel gospodarja in družino in je videl same čemerne obraze.

"No, kaj?"

Leglo mu je na srce kakor težek mraz. Ne iz ust ne iz oči ni bilo odgovora.

"No, kaj? Ali sem zašel med mešetarje in cigane, da me gledate in nič ne govorite? Ali sedim z našo družino, ali z iblajtarji, ki snujejo, kako bi me ukanili?"

Sitar pa je rekel:

"Ne zmerjaj nas, hlapec, z mešetarji, cigani in iblajtarji! Še preden si ga pokusil, si pijan!"

Trikrat se je ozrl Jernej po družini, od obraza do obraza; nato je prijel kozarec in je izlil vino v steklenico; počasi in dolgo je izlival, ker se mu je roka tresla. Nato je vstal, pa odkril se je in je držal klobuk z obema rokama. Dolg in upognjen je bil, ko je stal za mizo; kakor je bil upognjen, se je s sivo glavo skoro dotikal začrnelega trama na stropu; stal je tam, lica zgrbljena, zagorela, za silo obrita, oči žive in vedre pod košatimi obrvmi.

"Ni lepo od tebe, gospodar, tudi od vas ni lepo, družina, ljubi moji, da mi ne privoščite kaplje vina na pogrebščini! Bog vam blagoslovi obilno, kar boste jedli in pili, nisem vam zaviden! Če ste naredili novo postavo, ubogal jo bom: mladim kruha, starcem kamen; zdravim ribo, bolnim kačo; spočitim jajce, trudnim škorpijona! Ne sodi hlapcu, da bi razdiral, kar je ustanovil gospodar!"

Mladi Sitar, nagel človek, je zardel od srda.

"Ni nam sila tvojih pridig, Jernej! Če ti vino ne diši, Bog s teboj!"

"Ošaben si, Jernej, gospodarjev gospodar!" je rekla Sitarica.

"Narobe hiša, kjer sedi hlapec na zapečku in briše škornje ob gospodarjev hrbet!" je rekla tašča.

"Narobe voz, ki ga vleče gospodar, hlapec pa drži vajeti!" je rekel svak.

"Narobe kmetija, kjer orje gospodar, ko se hlapec v senci ščeperi!" je rekel sosed.

In ko so rekli, se je Jernej še enkrat priklonil.

"Pametno je, kakor ste povedali in nič krivice ni v vaših besedah. Zatorej vam blagoslovi Bog jed in pijačo, meni pa mirno vest in življenje brez greha!"

Tako je rekel hlapec Jernej in je pljunil na prag in je šel.

Drago Ulaga, KMET IN GOSPOD (Bele zvezde)

Marsikdaj je Matevž premišljeval, v čem je razlika med gospodom, ki dela v pisarni, in med kmetom, ki hodi za plugom. Je razlika v obleki, v prehrani, v udobnosti, v ugledu. Vsakdo nosi obleko, kakršno potrebuje in kakršna je stanu primerna. Razumnik je eleganten, ker se pri knjigah ne umaže in si ne strga obleke. Kmet se oblači, kakor je pač primerno za delo pri zemlji. Dimnikar je sajast, pek je bel, kmet diši po zemlji in živini, uradnik po pisarni, čevljar po smoli, krčmar po vinu, kavarnar po tobaku. Dejansko ni nikdo zaradi obleke uglednejši – čeprav zunanji videz včasih vara – marsikdo pa je smešen, če strada, da bi se lahko razkazoval v svili in žametu.

Kmet se naužije mesa o kolinah in o praznikih, drugače pa je zadovoljen z ocvirki: z duhtečimi, rumenimi ocvirki na žgancih, krompirju, zelju ali fižolu. Uradnik dobi v menzi kos govedine ali pečenke, pa nekaj kompota ali močnato jed.

"Ne dam ocvirkov za kos govedine in tudi ne dišečega jabolka za pljunek bledega kompota!"

Takole je sodil Matevž še o razliki v delu: odvetnik odpira pisma neznanih ljudi in zaslišuje tujce, ki se pravdajo. Trgovec jim hvali robo, krojač jim pomerja obleko. Kmet skrbi le za svoje ljudi, krmi svojo živino in obdeluje lastno zemljo. Sosedu niti ne pogleda v skledo, če ga ne vpraša za svet ali prosi za pomoč.

Pristne korenine čuti kmet v zemlji. Češnja mu cvete ob oknu, ves grunt je otrokom igrišče, slavca posluša v noči; veseli se redi, ki se polegajo za koso, z očmi boža rumeno pšenico, ki se klanja pod težo klasja. Ko pride zahvalna nedelja, ima pridelke že v shrambi, ko pada prvi sneg, se oddahne.

Okrog hiše se razprostira svet, ki je njegov; zemljo obrača z ljubeznijo, čeprav v potu svojega obraza. Prisluškuje snovanju narave, od prvega brstenja vse do sadu in še naprej prek mesecev, ki so določeni zemlji, živini in drevju za oddih.

V zakonih narave čuti dih božji. Z odprtim srcem mu prisluškuje, kadar budi sonce življenje v rebri; s hvaležnostjo zre na pohleven dež, ki mu ga je pripravilo dobro nebo. Čuti pa tudi šibo božjo: v suši, ki požiga senožeti in zatira rast na njivah; v toči, ki klesti grozdje in tepta žito; v povodnji, ki duši polje in ruši kolovoze. Takrat se pritožuje naravnost Bogu in se vrača potrt k zemlji, ki mu je obrnila hrbet.

Matevž si ni mogel odgovoriti na vprašanje: kdo je srečnejši – ali mož, ki hodi za plugom, ali gospod, ki živi v mestu in hodi z aktovko v pisarno. Oba sta potrebna in oba sta lahko po svoje zadovoljna.

Zadovoljen je tisti, ki ne čuti v sebi omahljivca ali šleve, ki ima zavest moža, ki ni trot, pač pa delavec. Kdor dela z veseljem, je zadovoljen. In kaj še spada k življenjski sreči in popolnosti? Da znaš gledati svet, ki je lep, da si znaš ustvariti ognjišče, ki je toplo.

Življenje na kmetih ti nudi vsega tega na pretek.

Jan Plestenjak, BAJTA, GRUNT PA TOVARNA (Bajtarji)

"Tako! Drvarit si prišel, Jaka. No, ti boš že nekaj zalegel, tole naše grintavo hlapče ravansko pa ni za rabo. Za sitarske statve kvečemu."

Jaku je dobro delo in hribovski, čeprav bajtarski ponos je kar zagorel v njegovih živih očeh. "Saj ni napačen, ampak močan je premalo," ga je vendar hotel opravičevati.

"Zgodnji si, Jaka, to pa rečem!" se je oglasil tudi Kopač.

"Ne preveč, gre že na sedmo," se je odrezal Jaka.

"V hišo pojdi, kaj bi se potikal okrog ognjišča; to je za babe in za mačke," mu je ponagajal.

V hiši je bilo že toplo in prijetno je dišalo po ajdovem kruhu ter pinjenem mleku.

Kopač je njemu in sebi natočil. "Jaka, to je za zdravje." Zvrnila sta ga.

"Vsega imajo gruntarji," je pomislil Jaka in vsa bajtarska siromaščina mu je zagorela pred očmi. Bajtarji še kruha nimajo, komaj malo mleka za vodeni močnik, za orehovo lupino masti, za prgišče pšena pa na mernike upanja v boljše čase. Pomlad je beraška, poletje skopuško, jesen stiskava in brezsrčna, zima nečloveška. In se zgodi, da ni beliča ne pomladi ne jeseni, kaj šele pozimi. Jaka je to dobro občutil in nehote mu je udarila v glavo čudna misel: Toliko je zemlje, zakaj bi je ne imeli vsak enako, saj imamo enake želodce in prilično enake roke. Za delo smo bajtarji še boljši. Pa se mu je misel zdela tuja in zato grda, da jo je splaknil z žganjem.

Tedaj je Kopačica postavila na mizo skledo ajdovih žgancev. Debeli ocvirki so se na njih kar prekopicevali. Odmolili so jutranjo molitev, potem so zapele žlice svojo vsakdanjo, večno lepo in dobro hribovsko pesem. Jaka je motril Kopača in Kopačico in si nehote ustvarjal sliko, kako bo on sam sedel za mizo pri Konškarju in poleg njega Reza, ki bo znala skuhati prav tako dobre žgance.

"Tone, ti boš pomagal Jaku. Žaga in sekira, to je pripravljeno. Jaka že zna, kaj se pravi drvariti, njega poslušaj, da se kaj ne polomiš," je ukazoval Kopač hlapcu.

"Danes pojdem z vama tudi jaz, da pokažem prostor za skladnice. Do pomladi morajo biti drva v dolini."

"To ne bo težko," se je razkoračil Jaka. Vsi trije so lezli v hrib. S sekirami so si morali delati pot skozi polome, dostikrat so se do pasu pogreznili v zamete, ali pa morali delati ovinke.

Kopač je šele sedaj videl škodo od blizu. Vsaka bukev, vsak gaber, vse se mu je smililo in v duhu je gledal goličavo, ki bo zazijala, ko bo hrib iztrebljen.

"Veš Jaka, takole pa Bog gruntarje potipa. Leta in leta se veseliš gozda in računaš z njim, nazadnje ti v nekaj urah sneg uniči vse. Jaka, le verjemi, tvoja ni najslabša. Zdrav si, delaven si in kar zaslužiš, je tvoje, ni se ti bati, da ti podere veter ali polomi sneg. Gruntarska je vsak dan slabša. Delavec postaja gospod. Tudi v Rusiji sem to videl. Tam je kmet suženj, to ti rečem." Govoril je upehano, med govorom odbil s sekiro vejo, ki mu je gradila gaz.

"Jaka, ti si bil že v tovarni, veš, kako je," je nadaljeval. "Tam si gotovo videl, da delavec zmeraj več zahteva, in pravijo, da se organizira. Mi gruntarji se ne organiziramo, ampak se za meje tožarimo in še tisto, kar so nam očetje prigarali, zapravljamo. In tako daleč bo prišlo, da bomo obdelovali grunte, ki ne bodo naši, želi ajdo, ki ne bo naša, sekali drva, ki jih ne bomo smeli kuriti. Tako daleč bo prišlo, Jaka, le meni verjemi, ker se tako grizemo."

Kopač se je razvnel, razvnel se je tudi Jaka, ker si je v bajtarski miselnosti namišljal, da bo bajtarjem le takrat sonce sijalo, kadar bo gruntar vržen ob tla. Nekam sladko mu je bilo pri duši, ko je slišal, da delavec dobiva moč.

"Tovarna nas bo ubila, ker bo ubila naš gruntarski rod. Kdo pa še hoče ostati na gruntu? Grunt hoče celega in vsega človeka. Za grunt je še poletni dan prekratek. Štirinajst ali šestnajst ur, to je za kmeta nekaj vsakdanjega. V tovarni pa odbiješ osem ur, se preoblečeš in si gospod. Le poglej jih gruntarske sinove, kakšni gospodje so! Ali misliš, da pogledajo kdaj v hlev, odkar so povohali tovarne? Kaj še! Matere že kuhati ne znajo več zanje in obleko jim krojijo mestni krojači. Gruntarji pa doma dušo izdihavajo, drago plačujejo posle, pa jih še dobiti ne morejo; njive so neoplete, košenine neiztrebljene, živina mršava. Grunt hoče močnih in trmastih rok. Tako je, Jaka!"

Kopač je težko dihal in se razgledoval po dolini. Prav v podnožju hriba se je rdečila nova tovarna, visok dimnik je puhal črne oblake pod čisto nebo in daleč zadaj, na koncu strnjenih hiš, njiv in gozdičev se je valilo iz deset, dvajset dimnikov. "Štiri tisoč jih dela tam," je pokazal tja Kopač, "bajtarski in gruntarski! In vse to je pobegnilo z gruntov! Še nekaj let in očanci bomo čepeli za pečjo, na glavo nam bo pa teklo."

Ivan Tavčar, PRETEP (Cvetje v jeseni)

Luca me je zagledala in opazil sem takoj, da je v hudi zadregi, ker sta mi bila dolžnika, a sta vendar tako "razkošno" živela. Nekaj se je opravičevala, a nisem ji dal govoriti. Sreča današnjega dne je nji in Šimnu sijala raz obraz. Povem pa vam, kakor je bila grda, v tistem trenutku se mi je videla lepša od vas gosposkih žensk, in naj ste zavite v svilo in žamet!

Slovenska kmetica, še vedno te premalo spoštujemo! Podobna si muli, ki ogarana in odrgnjena vozari po andaluškem skalovju! Pridna si pri delu, vedno si v skrbeh, da bi se ne podrl kak vogal hiše, da bi mož preveč v pivnice ne znosil, da bi se otroci ne spridili. Malo imaš od življenja, uboga ti mučenica! A tvoja je vendar zasluga, da je tlačena in raztrgana slovenska domovina skupaj ostala. Te domovine prvi steber si ti, slovenska kmetica, ki spiš navadno na slami in pod raztrgano odejo ter ješ, kar možu in otroku ostane! —

V bližini sta čakali Meta in Liza.

"Ali boš nama kaj kupil?" je vprašala zadnja sladko.

"To se ve!"

Meta pa je nekako v strahu spregovorila:

"Stopimo v stran, tam prihajajo Posavčevi."

In res so prihajali Posavčevi iz Martinovega sela. Štebale visoko čez kolena, kamižolice ob rami, na telovnikih pa debele gumbe, ki so se svetili kot srebro! Trije bratje so bili: dva dve kladi, tretji pa dolga dreta. Ta je bil Urbel, ki je nekaj za Meto gledal in lazil. Imenitni razsajavci po shodih in pivnicah, za tepež pa, kakor bodete kmalu videle, zanič.

Stopili smo pred njimi v stran. Najprej sem kupil vsaki ruto, da se v njo spravi, kar jima nakupim. Na tem mestu je prodajala Maruša iz Selške doline svoj "mali kruhek". Ponujala je iz "malega kruhka" konje, peteline in velika srca. Največje tako srce je ležalo v sredi in z umetnim cvetjem je bilo čezinčez prepreženo, da se je vse treslo, če si vzel v roko ta ponosni izdelek Maruše iz Selške doline. Med cvetjem je tičal bel listek, kjer so bili zapisani Jenkovi verzi:

Morda niso bili ravno Jenkovi verzi, ali nekaj takega podobnega je bilo.

Omenjeno srce sem kupil Meti, manjšega brez cvetja pa Lizi. Nakupil sem potem še drugih slaščic. Tu in tam smo se smejali nad napisi, ki niso bili ravno okusni in tudi ne priporočljivi. Bili smo pri najboljšem delu, kar zahrope za mano raztrgan glas:

"Lisica, lisjak sta pila tobak!"

To je tulil Urbel; drugi dve kladi pa sta še bolj skrhano nadaljevali:

"Tobaka ni b'lo, sta pila vodo!"

Lisica! V meni je zaledenela kri. Zadnja kaplja krvi je izginila tudi Meti s cvetočega obraza in ustni sta ji bili beli kot vosek. Culica z mojim velikim srcem ji je zdrknila iz rok ter padla na zemljo.

Urbel je še enkrat zakrulil:

"Lisica, lisjak sta pila tobak!"

V meni se je zbudila zver, ki tiči v vsakem človeku. Pri olikancu tiči sicer v temni ječi, ali gorje, če jo prebije! Meni jo je tisti dan prebila. Obrnem se ter vprašam srepo, komu velja to.

"Komu?" se zasmeje Urbel. "Tebi in lisici, ki lazi s teboj! Pa tudi krivce boš dal sem!"

Že je stezal koščeno roko po mojem klobuku. Meni se je ulegla rdeča megla pred oči. Z vso veliko svojo močjo – tačas sem bil prvi ljubljanski telovadec – sem ga usekal po režečem se obrazu, da je v hipu izgubil ravnotežje ter z dolgim svojim telesom treščil Maruši iz Selške doline v bogato zalogo "malega kruhka".

Nato sem bil bliskoma pri bratih, ju železno pograbil za tilnik, z glavama nekoliko pozvonil, da je tlesknilo in da sem kar videl, kako so se delale bule. Pri tem sta jima kastorca daleč proč odletela. Nato sem še vsakega posebej očevljal, da ju je zaneslo po bregu, kjer sta lovila svoje kamižolice in lovila z roko tudi po travi, da bi se ujela, kar se jima je končno posrečilo. Potem pa sta se spustila v beg.

Tudi Urbel se je medtem izvil iz desák in količev, popadel klobuček in kamižolico ter jo med krohotom množice popihal nizdol, kakor da bi ga sapa nosila.

Bili so kričači, ali korajžo so imeli samo v hitrih nogah!

Zgodilo se je torej! Doctor utriusque iuris – strokovnjak zasebne in cerkvene pravice se je stepel pri cerkveni slavnosti ter nastopil tako junaško, da mu nasprotniki še krivcev vzeti niso mogli! Večje slave v pogorju doživeti ne moreš! Ko pa sem prišel k zavesti, me je kar mraz preletaval in sram me je bilo, da si nikomur nisem upal pogledati v obraz. Končno sem pa le dvignil pogled proti njej, ki je bila pravzaprav povod vsemu pretepu. Iz njenih oči mi je žarelo nasproti največje občudovanje in vsa srečna je vzdihnila:

"Grozno zal se mi zdiš!"

Prežihov Voranc, MIMO MORALNIH ZAPOVEDI (Jamnica)

Na plesišču je bilo zdaj vedno več prostora in godba je neutrudljivo igrala dalje. Dopolnočno razpoloženje gostov je počasi začelo prehajati v pijanost, prejšnje petje se je izpremenilo v vpitje, vse je bilo nemirnejše. Nato se je pričelo to, kar se je godilo še ob vsaki lepi nedelji, da so namreč posamezni moški in ženske izginjali v noč in se čez nekaj časa spet vračali, podobni oskubenim golobom, ki se rešujejo nazaj v svoja gnezdišča ... Tako početje pri drugih gostih ni izzvalo nobenega zgražanja, temveč krohot in šaljive opazke. Še Apatovka, ki je bila sicer vzorna žena, a je o sebi vendarle trdila, da je človek bliže pekla, čim bliže cerkve živi, se je pri tem tako zabavala, da se je od navdušenja tolkla po tolstih bedrih. Tako sta izginila Kupljenova Ančka in Kovsov Tinej. Ložekarjeva dekla z Dvornikovim hlapcem in še več drugih. Tudi Žavbo je Tehant že vlekel izza mize, toda brez uspeha, ker je ta večer imela oči za Ahaca in se ji je dedec, kakor je bil Tehant, za malo zdel. Tehant se je kmalu razburil in ji očital:

"Še dober ti bom, ti stanoga ti ...!"

Bilo je kaj čudno, da se nad tem početjem ni nihče zgražal, ako pomislimo, da so v teh rečeh Jamničani bili zelo strogo vzgojeni in še kvantali niso veliko. Danes pa je bilo z njimi ravno narobe. Te lahkoživosti je bila kriva tudi svetovna vojna, ki je tudi Jamnici izpodkopala moralo.

Tedaj se je nepričakovano pojavil pri Ahacovi mizi neogibni Moškoplet in poltiho zašepetal Coflovemu Petru:

"Ti, zunaj za kegljiščem leži Dovganočka. Če hočeš, pa pojdi ..."

Pijani Peter je najprej osupnil, nato je zavrtel oči kakor sova in kosmati obraz se mu je razlezel v slinast nasmeh. Nato se je počasi dvignil in izginil v noč.

Da je Dovganočka pijana obležala za kegljiščem, je vzbudilo viharno, pijano veselost. Seveda to danes ni bilo prvikrat. Ta lepa, živahna in črnooka štajerska stanoga se je ob veselicah le prerada napila. Tudi danes je bilo tako; ker so ji dedci od vseh strani napijali, je imela kmalu dovolj, kar pa ji je še manjkalo, ji je dala jamniška polka, katero je do onemoglosti besno rajala. Njen mož Dovganoč se že ves večer ni menil zanjo, ker je na svojo roko pil. Naposled se ga je toliko navlekel, da je sedé zaspal na klopi.

Coflov Peter se je kmalu vrnil, kakor da bi se ne bilo nič zgodilo. Za njim je izginil v noč Prežvek, takoj za njim pa Tehant. Bilo je, kakor da bi odhajali k darovanju. Skoraj vsi so se ob splošnem krohotu spet vračali v krčmo, le Tehanta je bilo toliko sram, da jo je rajši pobral domov, zbog česar pa je nastal še bučnejši rezget. Prav posebno je to razburjalo ženske, ki se z Apatovko na čelu kar niso prenehale krohotati.

"Oh ta Dovganočka, ta Dovganočka ..."

Nekateri so hodili gledat spečega moža in se ob pogledu nanj krivili od smeha, vendar ga ni nihče zbudil. Medtem je v pivski sobi nastal prepir. Kmet Skitek, vdovec iz Hoj, se je namreč hotel izsliniti iz sobe. Skitek je bil znan star babjak in Ajta je trdila o njem, da je svoji rajni ženi ponoči med spanjem celo leto skrivaj odkrival nogé, zaradi česar je potem umrla. Hotel je dobiti drugo, toda delal je račun brez svojih otrok, ki so takoj padli po njem in ga vzeli v strah ter vsako žensko, katero je zalezoval, temeljito odgnali. Dve hčerki, ki sta bili poleg njega, sta začeli vpiti nad njim:

"Kam pa se hočete izsliniti? Tu ostanite ... Vam bova že pokazali!"

Skitek se je moral pokoriti in se potuhniti nazaj za mizo. Sosedje so se mu grdo režali, toda bojeviti hčerki sta takoj padli po njih in jih zafrkavali:

"Pa vi pojte, če si upate ..."

Permanov Ahac je živčno stopical iz sobe v vežo, iz veže nazaj v sobo. Bil je že popolnoma pijan in tudi njega je prevzela skrita strast, kateri se ni mogel več upirati. Bajnant se mu je neumno smejal, in ta smeh ga je še huje dražil. Žavbo, ki ga je tudi spregledala in mu začela nekaj oponašati, je sunil stran.

"Saj je tako vseeno, saj je tako vse izgubljeno," si je šepetal in se popolnoma vdal obupu, nato pa izginil skozi vrata ... Ko se je čez nekoliko časa vračal, je pred hišnim vhodom butnila vanj Moškopletova postava.

"Kako pa je bilo ...?" ga je vprašal berač čisto mirno.

"Molči, če ne, ti razbijem glavo ... Fej te bodi ...!"

Ahac se je iztreznil in postalo ga je nepopisno sram; zavedal se je, da je storil nekaj grdega, nečloveškega, kar si nikdar ne bo smel odpustiti. Spoznanje ga je tako močno peklo, da nikjer ni našel obstanka; iz veže se je vrnil ven na cesto, kjer je strmel brezciljno nekam pod nebo, nato pa je oddirjal po vasi ...

Prihodnji, ki je izginil v noč, je bil kapelnik godbe, basist Podpečnik, velik kmet iz Hoj, ki pa je še komaj visel na gruntu.

Medtem je zaigrala godba, a brez basista; menda se je zaradi te nenadne izpremembe Dovganoč na svoji klopi pretegnil in se predramil. Prav tedaj pa ga je hotel prebuditi tudi sam Apat, ki so mu stvari za plotom vendarle začele presedati. Sicer on ne more nič za to, vendar pa bodo ljudje govorili, kaj se je godilo na njegovem svetu. Župnik bo prihodnjo nedeljo upravičeno rogovilil na leci. Zato je stopil k pijanemu tesaču in mu rekel:

"Ti, poglej nekoliko ven na kegljišče, da boš videl, kaj se tam godi ...!"

"Kaj, kaj ... kaj ...?" je začel Dovganoč blebetati in postajati še bledejši, kakor je že bil. Njegova prikazen je bila tako žalostna, da se je nekaterim prejšnjim najglasnejšim krohotačem začel smiliti. Vsem je namreč bilo znano, da ima Dovganoč svojo ženo zelo rad, čeprav mu je večkrat podobno zagodla. Naenkrat so se nekateri začeli zgražati in marsikdo, ki je prej še obžaloval, da se mu ni posrečilo izmuzniti se iz sobe, je zdaj začel vpiti:

"Vsaka stvar ima svoje meje. Ali smo v Jamnici same svinje ..."

Navzlic temu pa jih še veliko ni nasitilo svoje nasladnosti; hoteli so biti priča še zadnjemu nastopu Dovganočke z njenim možem ter so iz hiše drli za njim. Toda za ta užitek so se morali le obrisati, ker je Dovganoč svojo ženo srečal že na cesti pred hišnim pragom.

"Marička, kje pa hodiš?" jo je poklical s čudnim glasom.

"Malo slabo mi je postalo, pa sem šla na zrak," je z zavaljenim jezikom odgovorila Dovganočka.

Dovganoč je bil tako nadelan, da je z lahkoto potlačil zle slutnje, ki so ga sprva navdajale. Videl je pred seboj le svojo ženo in naenkrat se je tudi on začel spozabljati.

"Marička, Marička ..." je začel siliti vanjo kakor zaljubljenec.

"Kaj bi pa rad, svinja pijana" se je zadrla žena in se mu pričela umikati čez cesto, on pa za njo.

Gledalci so se krohotali, da so jim solze silile v oči. Na cesto je prihajalo vedno več ljudi, ki so hoteli biti priče tega dogodka. Oba Dovganoča sta se motovilila že tam pred hlevom.

"Marička, Marička ..." je prosjačil mož.

"Dobro!" se je tedaj oglasila žena, "deset kron, če hočeš, drugače ne ..."

"Ko jih pa nimam, ko jih pa nimam ..." je bridko zatulil Dovganoč in še dalje silil v ženo. Oba sta izginila nekam v noč ...

Kakor da bi se ljudje zaradi bližajoče se jutranje rezke sape, ki je pihljala od pogorja v ozadju doline, začeli nekoliko iztreznjevati in se zavedati, da so priče nepopisno nizkotnega in nečloveškega početja, jim je smeh nekako zmrznil v grlih in drug za drugim so molčé izginjali v noč ali pa se vračali nazaj v krčmo, kjer so znova začeli piti, da bi laže pozabili svoje lastno nravno propadanje, s katerim jim človeški red ni več prizanašal.

Iz gostilne pa se je začul Ložekarjev glas:

"Tri dni pa oleja ni ..."
To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco