To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco
Bigginsova študija je izčrpen povzetek vsega, kar je slovensko bartoloslovje do danes ustvarilo, in pravzaprav prva resna, poglobljena in upoštevanja vredna študija o Alamutu zunaj slovenskega prostora. Čeprav prevodne naklade zlasti v francoščini in španščini niso zanemarljive, so tuje izdaje do zdaj spremljali praviloma le površni reklamni komentarji na platnicah ali v dnevnem časopisju. Naslov Against Ideologies napoveduje Bigginsovo kritično naperjenost proti ideološkim razlagam dela. Začenja jo z informacijami za bralca, neorientiranega v evropskem prostoru, in mu oriše utesnjeni slovenski prostor ter napeti čas pred drugo svetovno vojno, v katerem je roman nastal. Takoj za tem se mu zdi vredno poudariti, da gre za kvalitetno literarno delo, in se pri tem sklicuje na njegovo moralno in spoznavno dimenzijo: po eni strani mu pomeni "escape from the mass political movements", ker pa eskapizem ni najbolj perspektivna življenjska drža, ga označi kot "a profound meditation on them". Strinjamo se lahko z uvodno tezo, da roman nudi bralcu "broad potential for symbolic, intertextual and philosophical interpretation", zadržani pa smo do Bigginsove argumentacije, ko veličino dela utemeljuje s stopnjo strasti, s katero jo je avtor pisal, bil "radiantly happy during this period, just as we might imagine a person who knows he's creating a masterpiece should be".
Da je bil roman zaradi izbire eksotičnega dogajališča in odmaknjenega časa (Perzija 11. stoletja) v svojem času za slovenski prostor nenavaden in izjemen, je za opazovalca, ki išče specifiko posameznega dela, v veliki meri res, literarnemu zgodovinarju, ki ga zanimajo v prvi vrsti tiste lastnosti, ki delo povezujejo z drugimi, pa tako zelo nenavaden roman vendarle ni. Naštejemo namreč lahko serijo slovenskih romanov in povesti od začetka slovenske književnosti sredi 19. stoletja dalje, ki se dogajajo zunaj Slovenije in se po njih ne sprehajajo slovenski junaki, torej spadajo v isto kategorijo kot "nenavadni" Alamut, zlasti dela iz žanra antičnega zgodovinskega romana (npr. Zadnji dnevi v Ogleju A. Lukoviča Carlija, 1876, Publius in Hispala J. Lovrenčiča, 1931). Brez dvoma pa je Alamut v tej skupini najbolj uspelo besedilo.
Nedvomni Bigginsov prispevek alamutoslovju je klasifikacija dozdajšnjih razlag romana v štiri skupine. Najprej je tu Alamut kot romaneskno pričevanje o Iranu 11. stoletja pod seldžuško dinastijo: gospodar gradu Alamut Hasan Ibn Saba s prevaro vzgaja svoje vojake v fanatične atentatorje in tako odvrne tuje zavojevalce gradu. V drugo skupino sodijo tista branja, ki ga imajo za alegorijo pisateljeve sodobnosti, to je totalitarnih režimov pred drugo svetovno vojno. Ni ga kar po naključju hotel posvetiti Mussoliniju oziroma "nekemu diktatorju" (po Bigginsu "a bold exercise in high irony") in prepoznati bi se dalo tudi namige na nekatere realne nacistične akterje in tedanje aktualne zgodovinske izkušnje.
Tretji razlagi (naj neskromno takoj razložim, da gre za mojo interpretacijo) Biggins posveti največ prostora in tudi kritičen je najbolj do nje. Prilega se ji oznaka nacionalistična, ker ji je Alamut roman s ključem, vendar za razliko od prejšnje, ki je preko glavne osebe Hasana Ibn Sabe kazala na Hitlerja, Mussolinija ali Stalina, v glavnih osebah vidi paralelo pripadnikom slovenskega terorističnega gibanja TIGR, ki si je med 1927 in 1941 prizadevalo za osvoboditev primorskih Slovencev izpod italijanske fašistične oblasti. Prevajalec najprej celo podpre tako vzporejanje, ko postreže z Bartolovim dnevniškim pričevanjem v trenutku, ko Italijani obsodijo enega izmed voditeljev terorističnega gibanja, Bartolovega osebnega prijatelja Zorka Jelinčiča, češ da ga bo maščeval; vendar ga že v naslednjem trenutku označuje kot "facile and flat". Spodbija ga v štirih točkah: 1. ker je delež teksta, v katerem Hasan razlaga svoje narodnoosvobodilne pobude, precej manjši od tistih izjav, v katerih se zrcali njegov nihilizem, 2. ker je za "self-respecting human being", to je za humanistično čutečega sodobnika nemogoče, da bi se identificiral s Hasanovo manipulativno ideologijo, 3. ker je bil Bartol politično nezainteresiran in 4. ker bi tako branje reduciralo umetnino na preprost tezni izdelek.
Povsem strinjati se je mogoče samo z zadnjo Bigginsovo trditvijo. Do tega trenutka sem bil prepričan, kako je v literarnem svetu, vsaj v evropskem, samoumevno, da vsaka nova interpretacija ne nadomesti prejšnjih, ampak prejšnje le dopolni in modificira, v splošnem pa ravno s svojo pojavo poveča pomenski potencial dela in s tem vtis njegove umetniške kompleksnosti. Lahko bi skoraj zatrdili, da za umetniški efekt Alamuta že dolgo ni več odgovoren Bartol sam, ampak so zanj zaslužne številne kritiške, esejistične in literarnozgodovinske razlage. Čeprav, razumljivo, sebično navijam za svojo razlago dela, sem daleč od prepričanja, da artikuliram edino ali poglavitno sporočilo romana. Še kako prav pa se mi zdi poudariti jo v trenutku, ko se zdi, da bi se ji želeli v širokem loku izogniti in jo ignorirati. Saj ne gre za mojo interpretativno domislico, ampak le za osvežitev branja Bartolovih bistrih sodobnikov in rojakov (zlasti Lina Legiše), ki so avtorja in razmere, iz katerih je roman zrasel, poznali in veliko bolje kot bralci današnjega odmaknjenega časa in prostora dojeli dodatno prikrito Alamutovo nacionalistično sporočilo.
Popisom Hasanovega demoničnega racionalizma in nihilizma je res posvečeno daleč več teksta kot inštrumentalizaciji njegovih manipulativnih idej za interese kolektiva, vendar je to splošna pripovedna praksa: celo v tekstih z najbolj vsiljivim pozitivnim moraličnim sporočilom je popisovanje zlobne človekove plati v ospredju, ker je tematizacija zla pripovedno pač zanimivejša od vsega drugega. Na drugi Bigginsov pomislek odgovarjam, da je osnova samospoštovanja pogum, da pogledamo v obraz temu svetu, pa čeprav ta nima vedno najlepšega obličja. Poučno bo za ta del opozorilo na zgodbo o dveh krvoločnih dogah, ki raztrgata mačko v Bartolovi noveli Al Araf: tako naj se obnaša tudi ta, ki hoče postati gospodar svoje usode. Tretji ugovor: o Bartolovi politični nezainteresiranosti ne more biti govora, saj njegove pisateljske dejavnosti preprosto ni mogoče razumeti zunaj nacionalnih implikacij, ki jim je podvržena literatura v slovenskem prostoru. To še posebej velja za obrobne predele in za posamezne žanre, ki so iz potrebe po konstituiranju ali emancipiranju nacionalnega sploh zrasli. Bartol je bil primorski Slovenec, rojen na eksistenčno izpostavljenem in ogroženem zahodnem nacionalnem robu (fašisti so leta 1920 zažgali slovenski narodni dom v Trstu, maltretirali in nasilno asimilirali Slovence, ki so potem množično emigrirali v Jugoslavijo), Alamut pa pripada žanru zgodovinskega romana, katerega temeljno določilo je nacionalno relevantno sporočilo.
Iz istih razlogov, kot je bila v recepcijski zgodovini Alamuta postopoma potlačena ta nacional(istič)na razsežnost Alamuta, se zdi nevšečna tudi danes. Še huje: opozarjanje nanjo se zdi celo vedno bolj tvegano. Pred dvema letoma sem v časopisni notici (http://www.ijs.si/lit/alamut3.html-l2) provokativno zapisal pretirano, polemično zaostreno pretnjo, da nam utegne razkritje Bartolovih simpatij do slovenske teroristične organizacije TIGR (na Slovenskem seveda ne govorimo o njenem terorizmu, ampak o pravičnem nacionalnem boju) zapreti vrata v NATO. Bigginsovo zavzeto odrivanje "nacionalistične" interpretacije Alamuta mi daje misliti, da moja tedanja ironija najbrž sploh ni bila pretirana: Prevajalec se iskreno boji za Bartola in za Alamuta, boji se za kulturni in literarni ugled Slovencev, če se o eni njihovih najbolj prevajanih knjig razširi sum terorističnega romana. Upam, da se motim, vendar se mi vedno bolj zdi, da zna biti v času, ko se vsako obupano agresivno dejanje tistih, ki jim je za obrambo zmanjkalo drugih sredstev, povprek paranoično označuje kot terorizem, in v času obsesivnega in ultimativnega boja proti terorizmu, da zna v takem času kmalu biti sumljivo, stigmatizirano, nevarno in pregona vredno celo literarno delo nekega evropskega pisatelja iz daljnega leta 1938.
Ko sem v vrsti objav in predavanj kazal na Alamutov slovenski nacionalizem, nisem imel namena z njim izzivati današnjih gospodarjev sveta. Tudi ni bil moj cilj popravljati ugleda, ki ga ima roman v slovenski literarni zgodovini. Pač pa sem hotel kritično opozoriti na razloge za slovenski sprenevedavi odnos do tega dela. Mogoče nimam pravice oštevati slovenskega bralca (in z njim najbrž tudi Bigginsa ne), ker v Ibn Tahirju vidi zdravo opozicijo Hasanovim manipulativnim načrtom; v naši kulturi ima pač literatura visoko spoštovano mesto in ne znamo drugače, kot da celo delom z moralno zavrženim sporočilom pripišemo pozitivne lastnosti: naloga literature je po splošnem prepričanju širiti bralčeva obzorja in plemenititi ga. Vendar sem kot literarni zgodovinar dolžan razložiti, iz kakšnih pobud se določeni razlagi krčevito upiramo. Interpretacija Alamuta kot terorističnega romana je zrasla v polemičnem odklanjanju stereotipnega šolskega branja, ki je v njem videlo kritiko oblastniških manipulacij in terorizma. Moj očitek sprenevedanja zadeva dvojna merila, ki nam pomagajo uveljavljati svoj prav, in to velja tako za Ameriko kot za Iran, za Italijo in za Slovenijo: ko gre za naša agresivna dejanja, jih upravičujemo z varovanjem demokracije, človeških pravic, ohranjanjem nacionalne svobode ali kar preprosto z nacionalnimi interesi, ko pa smo sami predmet tuje agresije, jo nereflektirano diskvalificiramo kot terorizem. Pri Slovencih dobi sprenevedanje obliko splošnega prepričanja, da smo po naravi boljši od drugih, da nismo zmožni zlih dejanj in da ima tak značaj tudi vsa naša priznana literatura. Motivirala me je zraven še nejevolja zaradi nepremišljenega poudarjanja "svetovljanskega" Alamutovega duha v sodobni slovenski kritiki, ki ima povrhu nečeden namen diskvalificirati kmečko prozo pisateljevih socialnorealističnih sodobnikov, 10 let starejšega Prežihovega Voranca in nekaj let mlajših Miška Kranjca ter Antona Ingoliča.
Če Alamut med avtorjevimi sodobniki ni bil sprejet z enoglasnim navdušenjem, ni bil v veliki meri prav zaradi sumov o njegovem makiavelizmu. Slovenski prevod Macchiavellijevega Il principe (Vladar) je izšel v Ljubljani leta 1920 in brali so ga zares kot priročnik za uspešno politično obnašanje in ne kot zgled moralno spornega političnega naziranja. Slovenska sprenevedavost, ki je predmet moje kritiške zlovolje, je v tem, da bi hoteli biti oboje naenkrat: uspešen zgodovinski subjekt in zgled moralne pravičnosti. Bartol je velik del svoje pisateljske dejavnosti namenil prepričevanju, kako to dvoje ne gre skupaj in da se je treba odločiti za eno, in to je, da Slovenci končno vzamejo svojo usodo v svoje roke. Kako nazorno in prav nič enigmatično je to počel, najlepše razberemo v novelah iz zbirke Al Araf, ki je izšla tri leta pred Alamutom (glej več o tem v mojem članku iz leta 2002, http://www.ijs.si/lit/alamut2.html-l2). V naslovni izmenjata dvoje pisem izkušeni Simon Krassowitz in mladi naivni Jernej Svetina. Starejši mlajšemu pripravi strašno ljubezensko razočaranje in mu potem, ko ga ta išče, da bi se mu maščeval, razloži, iz kakšnih nesebičnih pobud ga je prevaral. Gre za demonični načrt vzgoje močnih posameznikov, ki jim v hudem osebnem pretresu ojekleni srce. Odpovejo se osebni ljubezenski sreči, dobijo zato značaj tragičnih osebnosti, vendar šele tako postanejo zreli za nacionalne voditelje. Normalno je, da nam Hasan ne more biti simpatičen, ko podobno kot Krassowitz pridiga odpoved osebni sreči in žrtvovanje za kolektiv. Zato pa je tu mladi Ibn Tahir, ki je skupaj z nami jezen zaradi tako "podlih" Hasanovih načrtov, potem pa se pusti prepričati in poskrbi za to, da sprejmemo Hasanovo altruistično, viktimistično, fanatistično, manipulativno in makiavelistično argumentacijo. Ne, ni nam všeč našteti ideološki konglomerat, pa moramo kljub temu priznati, da smo se Slovenci ohranili ravno zaradi takih in podobnih ideoloških presežkov v literaturi: cel slovenski literarni sistem (da, tudi na videz drugačni Alamut) je bil tudi instrument nacionalnega ozaveščanja, načrtovanja in opogumljanja.
Izkušnja, ki jo junakom prinese razočaranje, spominja na tisto, ki je pred dobrim desetletjem, ob osamosvojitvi Slovenije, Petra Handkeja odvrnila od te, zanj prej pravljično očarljive dežele. Ali se motim, ko domnevam, da je tudi v ozadju Bigginsovega pisanja podoba take majhne, simpatične, zgodovinsko nerealne dežele na južni strani Alp, ki je s svojo deklarativno literarno naravnanostjo in samoutemeljevanjem v literaturi simpatično drugačna od velikih zaresnih držav? Bartolov načrt je bil to nezgodovinsko Slovenijo, ki je v zgodovini samo izgubljala, vzpostaviti kot enakopraven zgodovinski subjekt, kar pa se lahko zgodi le z odpovedjo neuspešni "veri staršev". Namesto da bi se še naprej sklicevali na dobroto, usmiljenje in pravičnost, namesto vloge "miroljubnih poljedelcev" Slovencem narekuje, naj se lotijo tveganih odločitev, naj pozabijo na Cankarjev zgled (spomnimo se njegove trojice vera, upanje, ljubezen iz Podob iz sanj) in namesto tega sledijo drznemu Črtomiru iz Prešernovega Krsta pri Savici, ker jim samo táko obnašanje zagotavlja nacionalno preživetje.
Zdaj ko sem, upam, nevtraliziral prevajalčev odpor do mojega branja, lahko nadaljujem s poročilom o Bigginsovi spremni besedi. Čeprav je skeptičen do poenostavljajočih ideoloških razlag, sam kot četrto doda še eno, aktualistično. Po tej Alamut preroško odslikava konflikt med ponižanim, opeharjenim in razžaljenim islamskim svetom in agresivnim Zahodom. Biggins je v tej točki pogumen kritik zahodne civilizacije.
Vse naštete štiri interpretativne možnosti označi Biggins za lažne ključe, s katerimi ne bomo odklenili vrat v Alamut. Vsako parcialno branje mu je ideološko, tisto, ki vidi v Alamutu Slovenijo, ki v ohranitveni stiski poseže po terorizmu, je celo sprevrženo. Na koncu razprave ponudi razlago, ki naj bi razdiralo našteta ideološka branja, jih preseglo in razkrilo, kako delo odslikava mnogolično in kompleksno človeško osebnost, enakopravno sestavljeno iz bioloških, socialnih, zgodovinskih, psiholoških, etičnih in duhovnih komponent. Na Bartola je po Bigginsovem prepričanju bolj kot Freudova psihoanaliza in Nietzsche deloval vpliv francoske personalistične filozofije. Tako kot na leto dni mlajšega sodobnika Edvarda Kocbeka (tudi tega je Biggins že prevajal). Bartolov personalizem dokazuje z opozorilom na momente iskrenosti in ranljivosti v odnosih med osebami in na kontradiktorni moto. (Ne morem si kaj, da ne bi dodal, kako prav ti elementi omilijo vtis Hasanove demoničnosti in pripravljajo pot za uspeh njegovega načrta tako med romanesknim personalom kot pri bralcih.)
Sklep Bigginsove razprave je posvečen zagovoru Bartola človeka, ki je mimo študija filozofije in naravoslovja ter mimo svojega pisateljstva gojil še druge hobije: bil je žužkoslovec in metuljar, alpinist in pilot in kot tak očitno "in love with life". Ta apologija je uvod v citat Bartolove lastne interpretacije Alamuta, kakor jo je pisatelj zapisal skoraj dve desetletji po izidu (1957) v svoj dnevnik: če bi ga kdo vprašal, kaj je nameraval povedati z Alamutom, bi mu odvrnil, da je hotel izraziti čustva poguma, ganjenosti in navdušenja, to pa je dosegel s popisi prijateljske zvestobe, ljubezni in prizadevanja junakov za spoznanje resnice. Citat ustreza naši bralski izkušnji in bi mu verjeli, tudi če ga ne bi uvajala prevajalčeva apologija Bartolovih karakternih lastnosti. (Mimogrede: o Bartolovem značaju sodobniki niso imeli ravno najboljšega mnenja.) Citat tudi v ničemer ne problematizira makiavelističnega značaja romana.
Še ena pomenljiva zanimivost. Bigginsova študija navkljub kritičnemu odnosu do t. i. nacionalistične razlage Alamuta táko razlago paradoksalno potrjuje pravzaprav že z uvodnimi stavki, ki ne govorijo npr. o Iranu ali islamu ali splošnih človeških spoznanjih. Ne, v uvodu se mu najprej zdi pomembno povedati, da je nastal v Sloveniji in da gre za roman slovenskega avtorja. Če natanko pomislim, sta Bigginsova in moja motivacija za pisanje o Alamutu sorodni. Obema gre za Slovence: njemu za potrditev umetniške relevantnosti romana, ki bo slovensko književnost umestila na kulturni zemljevid sveta, meni gre preko romana za popravljanje tiste hibe v slovenskem nacionalnem značaju, ki je šla na živce že Bartolu, ker je ogrožala eksistenco naroda, to je sprenevedavosti in servilnega odnosa do vsega tujega. Človeško je razumljivo, da Bigginsa in tiste slovenske literate, ki se trudijo za promocijo slovenske književnosti v tujini, veliki prevodni projekt navdaja s skrbjo in jih zavezuje, da ga branijo pred morebitnimi dvomljivci. Ker tudi sam nisem indiferenten do omenjenih prizadevanj (prim. moj prispevek na http://www.ijs.si/lit/slov_lit.html-l2), lahko prevajalcu in založniku pomirjujoče pritrdim, da je bila izbira Alamuta za prevajanje nadvse primerna. Vendar sem za razliko od Bigginsa prepričan, da je slovenska literatura tako močna in diferencirana, da si sme privoščiti tudi kritičen odnos do svojih temeljnih del in vélikih avtorjev. Zelo uspela promocija prevoda med kulturno zainteresirano publiko v Seattlu sredi novembra 2004 je lepa nagrada za opravljeni prevodni napor. Nekaj interesa za različne slovenistične interpretacije romana je mogoče pričakovati le v tem ožjem bralskem krogu; širše ameriške bralske publike (če romanu uspe prodor vanjo) pa zelo verjetno ne bodo zanimale.
Všeč mi je tista definicija literature, po kateri je to nekakšen laboratorij, prostor, v katerem se na fiktiven način preizkušajo različne rešitve človekovih individualnih in socialnih problemov. Alamut je pripoved o reševanja življenjsko ogroženega kolektiva, ki mu za ohranitev eksistence ni preostalo nič drugega kot fanatične, ekstremne oblike agresivnosti. Če ga beremo kot recept, je to seveda nevaren recept. Smo danes res že v tako slabem položaju kot leta 1938, da bi ga bili prisiljeni brati kot recept?
Postavil na http://www.ijs.si/lit/alamut4.html Miran Hladnik 24. nov. 2004, namenjeno objavi v Slovene Studies.
To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco