Nam bo Alamut ubranil v Nato?

Znano je, da je Bartolov roman Alamut (1938) preveden v številne jezike in je menda najbolje prodajana slovenska knjiga v tujini, vendar v angleščini še ni izšel. To ne more biti samo slučaj, ampak podatek, ki kaže, kako se Alamutu v prihodnje obetajo bolj črni časi. Med Francozi in Nemci in še kje se Alamut trži kot knjiga, ki je napovedala islamski samomorilski terorizem, med slovenskimi maturanti pa jo uzaveščajo z avtorjevo lastno oznako iz poznejših desetletij, kot "prispodobo dobe strašnih diktatorjev", Hitlerja, Mussolinija in Stalina. Obe popularni oznaki sta si navzkriž, saj glavna oseba romana ne more biti véliki diktator in prvi terorist obenem: ali ni terorist le ta, ki hoče zrušiti diktatorjev oblastni monopol?

Ena in druga razlaga pozabljata, kako so roman dojeli Bartolovi sodobniki, ki so jim bile še živo v zavesti pobude za njegov nastanek in izvirno sporočilo. Avtorjev rojak, kritik in literarni zgodovinar Lino Legiša je v tistem veliko svetovno vojno napovedujočem času roman presodil z mešanimi občutki. Pohvalne stavke je namenil ideji tveganja, ki da je "resničnost rodu, ki se je začel oglašati na Primorskem. Ta rod, ki mu je bil eden od učiteljev filozof Jug, je sicer doživel bazoviško tragedijo, pa je pokazal nam in svetu, da nismo ovce in da hočemo po svoje živeti." Mišljeni so bili pripadniki ilegalne slovenske in hrvaške narodnorevolucionarne organizacije TIGR, ki so z nasilnimi dejanji v 20. in 30. letih nedvomna (tedaj in še danes Slovencem simpatična!) vzporednica samomorilskim fedaijem v Alamutu in današnjim islamskim teroristom. Da se je Bartol skozi eksotično zgodbo o Perziji 11. stoletja izrekal o Slovencih, Legiša ni prav nič dvomil: "Domovina je tudi Bartolu osnovno doživetje, svet, v katerega se mora vrniti, pa najsi se je počutil v nji še tako utesnjenega. Čeprav meni, da je 'večina tako imenovanega človeštva zanikrna svojat, za katero ni vredno migniti niti z mezincem', mu je vendar delo za narod dolžnost." Tudi druge naklonjene kritike so poudarjale, da je Bartolovo ničejanstvo podrejeno "borbi zoper tuje gospodarje". Ob neizpodbitnem dejstvu, da roman pripada žanru zgodovinskega romana – ta pa je pri nas nastajal brez izjeme iz misli na usodo Slovencev (tako kot so iz podobnih skrbi nastajali zgodovinski romani v drugih literaturah) –, in ob zavesti, da je bil Bartol Tržačan (skoraj si ni mogoče zamišljati literature, ki bi na zahodnem robu nacionalnega ozemlja nastajala zunaj tiste osmislitve, ki ji jo podeljujeta slovenski nacionalni angažma in želja po nacionalni emancipaciji), ob teh dveh dejstvih si ne moremo več privoščiti, da bi Alamut dojemali samo kot roman o islamskem terorizmu ali samo kot roman na večno temo oblasti.

V Enciklopediji Slovenije pod geslom tigrovci beremo, da so se rekrutirali iz članstva leta 1929 razpuščene Orjune (Organizacije jugoslovanskih nacionalistov) in da so bili povezani po eni strani s četniki, po drugi pa s komunisti, katerim so se pridružili leta 1941. Eden pomembnih članov je bil Zorko Jelinčič, ki se po njem imenuje planinski dom na Črni Prsti, in kot tigrovec je bil zaprt dijak in kasnejši pisatelj Ciril Kosmač. Tigrovci so delovali v trojkah in se ukvarjali večinoma s propagando, pomagali pri ilegalnem prehajanju meje, med 1927 in 1930 ter prva leta druge svetovne vojne pa so sodelovali tudi v vojaških akcijah; pogoj za članstvo je bila odslužena vojaščina. Borili so se za osvoboditev Primorske izpod Italijanov in za združitev z Jugoslavijo, ki jih je finančno podpirala. Registrirano je skoraj sto terorističnih tigrovskih akcij, med njimi 18 požigov otroških vrtcev in telovadnic, ki so bili središče poitalijančevanja, 31 oboroženih napadov in poskusov uboja fašističnih miličnikov in karabinjerjev, 13 ubojev slovenskih ovaduhov in nasilnežev in 8 terorističnih napadov na objekte. Povračilni ukrepi so prizadeli domače, večinoma nedolžno prebivalstvo. Po prvem tržaškem procesu leta 1930, ko so Italijani pri Bazovici usmrtili prve štiri tigrovce (vseh obsojenih in umorjenih je bilo 17), so nasilne akcije ponehale. Ker je tigrovski terorizem posvečala plemenita narodnoosvobodilna ideja, ki Slovencem narekuje usmrčene atentatorje sprejeti kot svete žrtve, in ker nam je mrzko in nezaslišano vsako povezovanje blage slovenske čudi s terorizmom, smo z zadoščenjem sprejeli novico, da so bili leta 1997 tigrovci odlikovani s častnim znakom svobode Republike Slovenije.

Površni tuji kritik, ki romana očitno ni prebral, je zapisal, da je Alamut satira na terorizem. Bartolove sodobnike, ki so brali roman natančneje, pa je njegovo sporočilo zaskrbelo, saj so avtorja in njegov roman sumili, da propagirata terorizem in manipulacijo z ljudmi v imenu vzvišene ideje. Glavna oseba, vodja teroristov Hasan Ibn Saba namreč prepriča svojega učenca, bralcu ljubega Ibn Tahirja, da sprejme makiavelistično idejo in postane njegov politični dedič. Da, tako nekako, kot je sovražno tujo vero nazadnje sprejel tudi Prešernov Črtomir in nam pokazal, kako se je treba obnašati, da bi preživeli. Samo da gre tokrat za vero v smiselnost predrznih nasilnih dejanj.

Res, prav nič čudno ni, da Alamuta še nimamo v angleščini. Vélikemu vladarju današnjega sveta pač ne more biti všeč roman, ki simpatizira s tisto politiko in družbeno akcijo, ki jo označuje zlovešča beseda terorizem. Znal bi ga, če bomo preveč opletali z njim, kot teroristični roman in sovražno propagando celo preganjati. Ali pa nam kar pred nosom zaloputniti natovska vrata. Razen če se seveda globalna protiteroristična histerija vmes ne poleže in se beseda terorizem postopoma ne vrne v korito svojega ožjega pomena.

Objavljeno v Delo – KL 23. dec. 2002, 3, in postavljeno na http://www.ijs.si/lit/alamut3.html
3. decembra 2002.

To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco