Kot navdušen sopotnik postmoderne, ki rada citira in se sklicuje na tradicijo, sem šel gledat v dve zadnji literarni zgodovini in našel, da 1. v opombah pod črto o Alamutu res ni ničesar, 2. da pa je romanu v obeh namenjena po ena cela stran (Legiševa Zgodovina slovenskega slovstva 6, str. 370 – tu tudi s sliko naslovnice; Zadravčeva Zgodovina slovenskega slovstva 6, str. 206, 207). Potem sem opogumljen pogledal še v bibliografijo in odkril najmanj osem ocen omenjenega romana, ki so izšle tik po izidu; res pa nad romanom niso bile pretirano navdušene.
Čisto nov pojav Vladimir Bartol na slovenskem literarnem nebu le ni, pa tudi Pariz in Aleph ga nista prva aktualizirala. V "zadušni Ljubljani" sta pred kratkim namreč izšli kar dve izdaji tega pozabljenega romana (pri Obzorjih 1984 s spremno besedo Draga Bajta in v zbirki Hram 1988 s spremno besedo Mirana Košute). Prepričan sem, da to ni dovolj; zraven nove knjige novel bi ga mogel med Slovenci popolnoma rehabilitirati šele predlog za ustanovitev Bartolove bralne značke, Bartolovih pisateljskih krožkov po osnovnih šolah in vsakoletnih proslav ob pisateljevi smrti.
Postavljeno na http://www.ijs.si/lit/alamut.html 1995.
To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco