Miran Hladnik

Alamut in slovenski nacionalni interes

Literarni zgodovinarji smo navajeni članke začenjati s pregledom literarne scene v času, v katerem je izšlo obravnavano besedilo: bodi tako tudi v tem primeru. 1938 je bilo eno literarno bogatih let, čeprav je bilo obdobje največje leposlovne produktivnosti med prvo in drugo svetovno vojno že mimo. Ob Bartolovem romanu Alamut – bilo ga je za dobrih 400 strani ali 170.000 besed – so izšle še Janeza Jalna kmečka povest Cvetkova Cilka, Franceta Bevka Kaplan Martin Čedermac, ki ga je avtor podpisal s psevdonimom Pavel Sedmak, in Iva Šorlija "ljudska povest" Večne vezi. Vse štiri so dobile banovinsko nagrado, razpisano za to leto: Bevk je zasedel prvo mesto in zaslužil 7000 din, Jalen tretje (3000 din), Bartol je bil z 2000 din na četrtem mestu in Ivo Šorli z enako vsoto na petem; druga in četrta nagrada sta šli pesnikom. Razpis je klical zlasti po "večjih pripovednih in dramatskih delih", "ki obravnavajo katerokoli pomembno dobo slovenske zgodovine in narodnega življenja ter so važna za vzgojo narodne zavesti". Poročevalcu Tinetu Debeljaku se je v katoliškem dnevniku Slovencu (14. 7. 1939, 8) zato zdelo, da Bartol nagrade ni zaslužil, saj je njegov roman "odmaknjen povsem slovenskemu svetu pa tudi slovenskemu človeku ter njegovemu gledanju na stvari". Kritik bi sam med nagrajenci rad videl še domačijskega pisatelja Jana Plestenjaka, ki je tega leta objavil povest Potrebuježi, nič pa ne omenja levičarskega Miška Kranjca z romanom Kapitanovi pa tudi Antona Slodnjaka ne, ki je posekal vse dolžinske rekorde z biografijo o Prešernu z naslovom Neiztrohnjeno srce (239.000 besed) in z njo postavil v senco Kidričevo monografijo o Prešernu, ki je izšla istega leta. Da komisija ni bila samovoljna in da je izbirala po kriterijih, ki so ostali v veljavi še dolgo zatem, priča usoda prvonagrajenega Kaplana Martina Čedermaca, ki je še zdaj obvezno šolsko berilo.

Z veseljem antikvarja in za ilustracijo literarne letine 1938 potegnimo iz pozabe še spomine političnega kaznjenca v Rusiji Albina Breznika z obetavnim naslovom V plamenih rdečega pekla – izšli so pri Mohorjevi družbi –, "povest iz športnega življenja", natančneje povest o jadralnih pilotih Poletje šole in ljubezni Ivana Čampe iz revije Mentor, znanstvenofantastično povest Izum Viktorja Hassla in Metoda Jenka v Slovenskih večernicah, obsežno "ljudsko povest" Dragarjevina Franca Kolenca, "povest kmečke žene" z naslovom Moč grunta Mimice Konič, pozneje poročene Malenšek (povest je bila objavljena v časopisu Kmečka žena), in prvo veliko mladinsko delo, skoraj 400 strani obsežni Šilihov mladinski roman Beli dvor. Med kapitalne tekste z letnico 1938 spada tudi 700 strani dolga knjiga Rudolfa Kresala Študent Štefan s podnaslovom "Prepovedana mladost", generacijski in socialno kritični roman o dijaštvu med obema vojnama. Kar številnih mladinskih povesti in prevedenih in prirejenih knjig "za preprosti narod" tule ne bomo omenjali, za nostalgičen spomin le troje živalskih romanov: "volčja romana" Sivko in Rolf Gozdovnik Ernesta Setona Thompsona ter Bambek Feliksa Saltna. Zadnja dva knjižna naslova, ki naj zaključita tale odstavek, nista ravno literarna, sta pa z literaturo tesno povezana: v Gorici je pod psevdonimom Jerko Jermol izšel Bevkov bonton Lepo vedenje, Janez Kalan pa je klical na kulturne okope z alarmantno naslovljeno knjigo Rešimo slovenščino! s podnaslovom "Ne spakujte se!". Se imamo tej in takim zaskrbljenim knjigam zahvaliti, da je slovenščina preživela?

Alamuta so ponatisnili najprej leta 1958, potem pa še leta 1984, 1988 in 2002. Imamo ga v kakih 30 prevodnih izdajah in je danes morda najuspešnejši slovenski izvozni roman. Že takoj po drugi svetovni vojni so ga prevedli v češčino in srbščino, od konca 80. let pa so sledili prevodi v francoščino, italijanščino, španščino, hrvaščino, nemščino, turščino, perzijščino in mogoče še kam. Le v angleščini ga začuda še ni. In tudi če bi bil: ali bi berilo utegnilo spremeniti žalostno usodo, ki jo je angleško govoreči svet namenil deželi, v kateri se Alamut dogaja, današnjemu Iranu?

Alamut je letos obvezno berilo v srednji šoli, kar je najočitnejši znak, da je postal del slovenskega literarnega kanona. Njegova zgodba je bolj ali manj znana. Poglavar verske ločine izmailcev v Iranu 11. stoletja Hasan Ibn Saba oz. Seiduna na gradu Alamut, ki bi ga v slovenščino prevedli kot Orlovsko gnezdo, vzgaja v slepo pokorščino vojake fedaije, da bi kot "živa bodala" pripomogli k odrešitvi Irancev od seldžuškega jarma in k svobodi. V fanatizem jih pripravi s prevaro: s hašišem in prelepimi dekleti jim prikliče iluzijo raja, ki ga bodo deležni po smrti, in v njegovem imenu so se pripravljeni brez premisleka pokončati. Najmodrejši med učenci, Ibn Tahir, se pritihotapi v tabor oblegovalcev in umori velikega vezirja Nizama al Mulka, ta pa mu pred smrtjo razodene, kako Hasan manipulira s fedaiji. Razočarani Ibn Tahir se sklene svojemu učitelju maščevati, vendar ga ta uspe prepričati o upravičenosti svojega ravnanja. Roman se ob vrsti osebnih tragedij, umorov in samomorov konča z zmago Hasanovega političnega načrta: lahko se umakne iz javnosti in prepusti krmilo naslednikom; Alamut okliče svojo samostojnost in neodvisnost od seldžuške dinastije, ki vlada Iranu. Ibn Tahir pripozna Hasanovo duhovno očetovstvo in postane dedič njegove manipulativne ideje.

Za izpit pri Novejši slovenski književnosti na ljubljanski slovenistiki morajo študentje prebrati po dve Bevkovi pripovedi pa dva Prežiha pa tri Cankarjeve povesti in tri Pregljeve itd. Neredko potožijo, da je bilo berilo dolgočasno in težko užitno, razveselijo pa se Bartolovega Alamuta. Ko potem poročajo o tem, kaj jih je posebej navdušilo, se izkaže, da roman najbolj cenijo zato, ker se ne dogaja med Slovenci in je zato podoben drugemu tujemu berilu, ki ga ponavadi jemljemo na počitnice in prebiramo za razvedrilo. Programsko vztrajanje slovenske literature pri domačih temah, ki je nekdaj demonstriralo nacionalno samoniklost, enkratnost, kompletnost in tudi samozadostnost, je ljubiteljskim bralcem očitno naporno in dolgočasno, zato so se tako razveselili Alamutove zgodbene eksotike. Slovenci vsaj v romanih nočemo gledati samih sebe, ampak dojemamo to vrsto kot prostor slikovitih podob oddaljenega, tujega, neznanega in slikovitega.

Kaj Slovencem bolj ugaja kot popravljanje storjenih krivic, zato ni čudno, da se literat, ki se želi uveljaviti, predstavi kot nekdo, ki se mu je godila huda krivica. Knjiga se danes trži tako, da opozarja na njeno zamolčanost.Ob prevodu romana v francoščino leta 1988 je bilo v časopisu prebrati takole tožbo: "Vladimir Bartol! V slovenskih literarnih zgodovinah si se pojavljal le kot opomba pod črto. Ko je izšel Alamut, eden temeljnih slovenskih romanov, je prejel eno samo kritiko, in še ta te je zavrnila." (Delo 10. 11. 1988, 10). Alamutova pot v literarno zgodovino sicer ni bila neproblematična, tako hudo pa vendarle ni bilo. V vseh literarnih zgodovinah ima Alamut svoj odstavek, v zadnjih že kar obsežnega. Bibliografija izpričuje osem pozitivnih in troje negativnih ocen v časopisju tik po izidu. Vrednostne sodbe o njem pregledno povzema avtorjev primorski rojak Lino Legiša takole: "Zamisel je več kot zanimiva, nekatere postave dosti žive, dogajanje kajkrat napeto, so pa tudi psihološke šibkosti. Čuti se, da je to videz umetnosti in besede ne prikličejo prepričljive resničnosti." Poučno je pokukati v kritike natančneje, da bi videli, preko kakšnih pomislekov in ovir se je roman prebijal v prvo ligo.

Ponazorimo s še enim citatom iz kritike Tineta Debeljaka, češ da je mešanica filozofiranja in "erotičnih osladnosti, ki že prekašajo meje umetnostnega pripovedovanja in se bližajo kinematografski dražljivosti" in niso prava literatura, temveč filozofski spis, ki ga Bartol "zaman skuša oživeti v ljudeh". Zaskrbelo ga je sporočilo romana, namreč kakšna bo prihodnja pot Ibn Tahirja: v skladu z večnimi vrednotami sveta ali morda nihilistična. S tem se je dotaknil tiste točke v besedilu, ki je generator današnjih interpretacijskih nesporazumov. Bartola sta odklonila še dve kritiški avtoriteti, Lino Legiša in Filip Kalan. Najbolj neizprosen, celo strupen je bil s tržaškim pisateljem slednji v zapisu Zastavica za bedake, ki ga je objavil v levičarskem časopisu Sodobnost (1939, 132–36). Primerjal ga je s piscem kriminalk Edgarjem Wallaceom in ga s tem implicitno uvrstil med avtorje trivialnih žanrov. Priznal mu je sicer bistrost in kombinatorični, šahovski um ter solidno, gladko pripovedovanje, kakršno je značilno za "magazinske pisatelje", odrekel pa mu je zmožnost psihološkega vživljanja v osebe, opazovalni dar in izpovedno strast. Alamut niti miselni (tezni ali idejni) roman ni, ampak bolj roman domisleka. Za osrednje vprašanje si je Bartol izbral problem oblasti, kako doseči moč nad ljudmi, in odgovarjal nanj z miselnimi konstrukti. Kritik mu je očital otroško nedozorelo naziranje ter samovšečnost in sočutno pozival bralce, naj se vendarle iz Bartola, ki je po duši slep in nedolžen kot njegovi fedaiji, ne norčujejo preveč.

Rojak Lino Legiša se je z uravnoteženjem slabih in dobrih pisateljevih lastnosti trudil biti avtorju bolj pravičen. Sprva se je celo čudil, ko so mu pravili, kako ima Bartol svoj krog bralcev, da ga torej mnogi radi berejo; sam in z njim še marsikdo se namreč nad Bartolovo sicer zanimivo pisateljsko pojavo ni mogel navdušiti in ga priznati, ker mu je bilo njegovo "pisanje nekam čudno, ne znanstvena psihologija in filozofiranje in tudi ne intuitivno ustvarjanje, na kratko, nekaj vmesnega, nepristnega". Junaki iz Bartolovih novel Al Araf, prenapeti zlodeji, ki se radi demonsko krohotajo, so se mu zdeli življenjsko neprepričljivi, neobvezni in skonstruirani. Po branju Alamuta pa je postal Legiša avtorju prijaznejši, saj se ni mogel zlagati, da ga delo ni držalo v napetosti od začetka do konca branja, "kakor malo katero večje slovensko pripovedno delo". Pozitivno sodbo o Alamutu je izrekal iz misli na primerljivo slovensko zgodovinsko usodo: "Majhni smo in v obupnem položaju." Imponiral mu je Bartolov nauk, kakor ga je ta povzel po svojem vzorniku filozofu Klementu Jugu. Jug je širil idejo tveganja, da je treba živeti nevarno in zaničevati strah pred smrtjo, da se je treba nehati sklicevati na dobroto, ker dobroti verjame svet samo tedaj, kadar ta izhaja iz moči, kadar pa se dičijo z njo šibki, ji ne verjame čisto nič. Slovenci moramo torej postati močni in da bi to postali, moramo uriti voljo in izkusiti skrajni dvom in razočaranje (Dejanje 1939, 166–71).

Pozitivne ocene niso bile tako stremljive in zanimive kot negativne (kar je nekaj običajnega), zato smem povzeti samo dve in še to čisto na kratko. V katoliškem Domu in svetu (1939, 165–69) ga je naklonjeno, kot primer filozofskega romana, podobnega Mencingerjevemu Abadonu, obravnaval Stane Mikuž. Moji interpretaciji prihaja nasproti s presojo, da je Bartolovo ničejanstvo podrejeno "borbi zoper tuje gospodarje", kar daje glavni osebi, gospodarju Seiduni, simpatične poteze. Kot da bi stavek za stavkom spodbijal Kalanovo nezadovoljstvo, priznava Bartolu oster intelekt, resnično pisateljsko intuicijo in odlično psihologiziranje. Kritik Ivan Grahor je Alamuta uvrstil skupaj s Kranjcem in Kresalom med troje "mogočnih pripovednih del", ki so zaznamovala leto 1938 in simbolično pokrila slovenski svet od skrajnega zahoda do vzhoda. Osrednje literarno glasilo Ljubljanski zvon romana ni ocenilo iz banalnega razloga: med njegovim uredništvom in uredništvom založbe Modra ptica, pri kateri je izšel roman, je prišlo do nesoglasij in zamer in založba romana reviji preprosto ni poslala v oceno.

Presenetljivo je, da se pozitivne in negativne kritike tokrat ne ujemajo po črti, ki običajno ločuje duhove na Slovenskem, to je po črti liberalno-klerikalno: odpor proti Bartolu je združil vplivna kritiška peresa z desne (Debeljak) in z leve (Kalan), kakor je levico in desnico na drugi strani družilo navijanje za avtorja. Ob kasnejšem pisanju o romanu je prišlo na dan biografsko zaledje očitkov na račun Bartola: sodobnike je motilo avtorjevo občudovanje velikih zgodovinskih osebnosti in njegova lastna sla po veličini. Ker se o tem neženirano piše že v dnevnem tisku, ponovimo še tukaj, da je Bartol roman v prvotni rokopisni varianti prostodušno posvetil "nekemu diktatorju" pa potem po nasvetu založnika posvetilo črtal, da ne bi z njim dajal potuhe kakšnemu Mussoliniju. Čez desetletja je pozabil na svoje zgodnje občudovanje velikih trinogov in je roman distancirano označil kot "prispodobo dobe strašnih diktatorjev".

Največja ovira na Alamutovi poti na slovenski literarni parnas je bil prav gotovo Josip Vidmar. V svojih spominih ni le razložil, kako ga je Bartol "prosil", naj mu odstopi Alamutovo zgodbo, ki jo je Vidmar našel pri Marcu Polu in jo v 20. letih pripovedoval v Parizu zbrani slovenski družbi, ampak je neženirano izjavljal, da Bartolovega pisanja "nikoli ni štel v pomembno literaturo", ker ima sicer "dokaj bistrega umovanja, manj pa uma in okusa in morda še preprostega ustreznega čustva". V literarnozgodovinski sferi je bil Alamut sprva obravnavan površno: v izdaji leksikona Literatura iz leta 1982 so se zmotili pri letnici njegovega izida in prvi slovenski čitankar ga je celo pozabil vključiti v šolski pregled slovenske književnosti.

Bartol je danes zgled svetovljanskega pisanja (v rabi je tudi modni izraz urbana literatura) za razliko od njegovih socialnorealističnih sodobnikov, ki so črpali večinoma iz popisovanja sočasnega domačega kmečkega in proletarskega življenja. Gotovo je bil Bartol zelo drugačen od Prežiha, Kranjca, Ingoliča in Potrča, pa tudi od domačijskih Jožeta Dularja, Jožeta Krivca, Jana Plestenjaka, Narteja Velikonje in Matije Malešiča, pretirano pa bi bilo trditi, da je Bartolovo pripovedništvo zgled literature, ki se je rešila peze nacionalnih implikacij, da gre torej v njegovem primeru bolj za svetovno kot za slovensko književnost, ali – z besedami Borisa Paternuja – za najbolj neslovenski roman v slovenski literarni zgodovini. Ravno nasprotno je res: Bartola si že zato, ker je doma iz Trsta, z (ogroženega) nacionalnega roba, ni mogoče zamišljati zunaj tiste osmislitve, ki jo literaturi podeljujeta slovenski nacionalni angažma in želja po nacionalni emancipaciji. Poznamo sploh kakšnega primorskega avtorja, avtorja na meji z romanskim, kulturno dominantnim svetom, ki ne bi bil poudarjeno zavzet za obrambo slovensko nacionalnega?

Bartol s kritikami Alamuta ni bil zadovoljen: "Le to sem čutil, da me ocenjevalci niso vedeli pravzaprav kam dejati in da je šlo tisto, kar je pisalo o mojem delu, zvečine mimo tega, kar sem bil napisal." Po mojem pa je vsaj Lino Legiša kar natančno opredelil sporočilo, pomen in mesto romana. Ni se pustil zaslepiti bleščavi tujinske eksotike, ampak jo je pripel na izkušnjo domačega sveta, na borbeno prizadevanje Primorcev za osvoboditev izpod italijanskega fašizma: "Če torej tem postavam ne moreš verjeti ali jih ne moreš sprejeti, so pa njih misli o tveganju resničnost rodu, ki se je začel oglašati na Primorskem. Ta rod, ki mu je bil eden od učiteljev filozof Jug, je sicer doživel bazoviško tragedijo, pa je pokazal nam in svetu, da nismo ovce in da hočemo po svoje živeti." Mišljeni so bili pripadniki ilegalne slovenske vojaške organizacije TIGR, ki so z načrtovanjem atentatov na italijansko fašistično oblast nedvomna (tedaj in še danes seveda Slovencem simpatična!) vzporednica samomorilskim fedaijem v Alamutu, kakor tudi današnjim muslimanskim teroristom. Bartol se je skozi zgodbo o Alamutu izrekal o Slovencih: "Domovina je tudi Bartolu osnovno doživetje, svet, v katerega se mora vrniti, pa najsi se je počutil v nji še tako utesnjenega. Čeprav meni, da je 'večina tako imenovanega človeštva zanikrna svojat, za katero ni vredno migniti niti z mezincem', mu je vendar delo za narod dolžnost."

Pravijo, da naj bi roman nekoč ne bil sprejet tako, kot se spodobi, v glavnem zaradi tuje snovi in tujega dogajališča, češ kaj je le treba slovenskemu romanu hoditi po snov v daljno Perzijo in v odmaknjeno 11. stoletje. Res je slovenski zgodovinski roman preokupiran z domačimi zgodovinskimi temami in dogajališči, vendar Alamut ni preveč nenavadna izjema, saj se ne prav droben del žanrskega korpusa že od samih začetkov ukvarja s "tujimi" temami. Če že slovanskih junakov in slovanskega dogajališča 1000 in več kilometrov od matičnega slovenskega prostora nočemo označiti s pridevnikom tuj (spomnimo se samo Finžgarjevega romana Pod svobodnim soncem, 1906–07), če tudi baltsko zgodovino, kakor jo je popisoval Matej Prelesnik v nedokončani trilogiji Naš stari greh (1903–04), vzamemo za svojo lastno, če si prisvojimo antične romane na domačih lokacijah, ki se jim o Slovencih ne sanja, ostane še vedno skupina romanov brez slovenske udeležbe, ki se odvijajo zunaj današnjega slovenskega etničnega ozemlja in so neposredni predhodnik Bartolove pripovedne odločitve. Vrsto začenja "izviren roman iz petega stoletja" Zadnji dnevi v Ogleju (1876) Alojzija Lukoviča-Carlija, ki je sploh drugi slovenski zgodovinski roman. Sledi načitani Maks Pleteršnik, ki ga sicer poznamo kot slovaropisca – leta 1880 je objavil povest iz rimske zgodovine Prvi dnevi drugega triumvirata. Pod konec 19. stoletja je Ivan Janežič postavil svoj obsežni roman Gospa s Pristave kar v Milano, z antičnimi temami se je v 20. letih preizkušal Ivan Zorec v nastavku romana Valerija, hči cesarja Dioklecijana, najbolj pa se je z antiko ubadal Joža Lovrenčič, ki je med vojnama objavil kar dva romana, rimskega Publiusa in Hispalo in Anale izumrlega naroda; slednji govori o propadu starega plemena Karnov na robovih današnje Slovenije. Najdlje v preteklost si je drznil Radivoj Rehar z romanom Semisiris, ki pripoveduje o utopičnem kontinentu Atlantidi dobrih 9000 let pred našim štetjem. Ko naštetemu dodamo še vrsto misijonskih zgodovinskih povesti, se izkaže, da Alamut po izbiri snovi le ni bil tako zelo huda in eksotična novost, kot razglašajo nepoučeni.

Pozablja se, da so Alamuta brali kot zgodovinski roman in da so torej na njegovo recepcijo vplivala pričakovanja, značilna za ta žanr. Eno izmed obveznih določil zgodovinskega romana, svetovnega in slovenskega, je njegova vpetost v načrte vzpostavljanja in potrjevanja nacije. Ker je bil njegov začetek tesno povezan z rojstvom nacionalne zavesti, je postal eden najbolj nacionalno specifično interpretiranih žanrov, tako med romanopisci kot med literarnimi zgodovinarji. K politični tendenčnosti je prispevala jasna lokacija v prostor bralčevega nacionalnega interesa in tematizacija preteklih dogodkov, ki jih je bralec interpretiral kot anticipacijo lastne sočasne politične in nacionalne usode. Izrabil ga je zlasti nacionalsocializem v 30. in 40. letih, ko je potreboval zgodovinsko opravičilo za lastno politično akcijo (za več glej moj članek Temeljni problemi zgodovinskega romana, Slavistična revija 1995, 1–12; 183–200; http://www.ijs.si/lit/zgroman_sr.html).

Zgodovinski dogodki so bili bralcu, kritiki in literarni zgodovini vedno metafora sodobnega nacionalnega položaja in dilem. Zakaj bi bil Alamut izjema? Eksotično tuje dogajališče in personal so torej prevajali v poznane kategorije: utrdba Alamut, ki v romanu v nasprotju z zgodovinopisnim poročilom ni leglo ekspanzijskih velikodržavnih teženj, ampak se je prisiljena braniti pred preštevilnimi sovražniki, ki oblegajo trdnjavo, je podoba Slovenije, ki jo ogrožajo številnejši sosedje. Hasan Ibn Saba pa je primer uspešnega voditelja, ki "naše" ubrani pred tujo grožnjo. Da bi mu ta nedvomno plemeniti, vendar tudi zahtevni, skorajda že fantastični načrt uspel, je prisiljen poseči po skrajnih metodah in se v imenu koristi nacije odreči zasebni morali.

Seiduna ni človek, ki bi ga vodila oblastniška strast in zasebna želja po obvladovanju, ampak deluje iz predanosti višjemu smotru. Sam se namreč ne podreja vrhovnemu geslu izmailcev Nič ni resnično, vse je dovoljeno in o motivih svojega delovanja noče izreči jasne besede: "Toda mi, ki držimo v rokah vse niti tega kolesja, si bomo prihranili naše poslednje misli zase." Gre mu za izpolnitev mladostne obljube, da bo osvobodil Irance, ki vse preveč cenijo tuje (si ne očitamo tudi Slovenci nekaj podobnega!), izpod tuje turške oblasti, kar seveda ni noben nihilistični cilj in je v slovenskih očeh in z mislijo na lastno nacionalno usodo lahko samo simpatično. Junak prevzema na svoja ramena veliko tveganje, zato mora biti skrajno pogumen in pripravljen na vse, tudi na nemoralna dejanja v imenu visokega cilja. Plačilo za dosego stremljivega cilja, davek na uspeh akcije je visok: izguba moralne nedolžnosti in odpoved zasebni sreči.

Osrednji osebi romana sta dva moška. Starejši in izkušeni je učitelj, ki manipulira s tujimi življenji v skladu s svojim peklenskim načrtom, mlajši in nedolžni pa je v vlogi učenca oziroma famulusa. Tak par junakov nam je poznan še iz vrste Bartolovih krajših besedil, najbolj iz zgodbe z naslovom Al Araf. Naloga učitelja je prevarati zvestega zaupljivega učenca in ga pahniti v skrajno razočaranje, maščevalni bes in nihilizem. Od tod dalje ima prevarani učenec dve možnosti: če pretresa ne prenese, konča s samomorom, če obstane, prisluhne vzornikovi razlagi krute prevare. V kratkih zgodbah Bartolov pripovedovalec razloži, v čem je bil smisel manipulacije. Odločitev zanjo izhaja iz spoznanja, da se nacija že stoletja napačno obnaša in zato ostaja revna, nemočna in podrejena tujcem. Spoznanje vodi k sklepu, da se je treba odpovedati zmotnemu ravnanju in veri staršev v spravo, dobroto in usmiljenje. Bartolov junak nagovarja k pogumnemu, tveganemu koraku, ki bo nacijo usmeril k svobodnejši eksistenci. Pogumnih dejanj so zmožni samo voditelji, ki imajo za sabo izkušnjo smrti, zato se smrti ne boje več. Šele ko perspektivni mladec izgubi nedolžnost, ko je šel skozi skrajno razočaranje, šele zdaj je prekaljen in utrjen za prevzem odgovornih zgodovinskih nalog in učiteljevega mesta. Potem ko mu je "ojeklenelo srce", ko se mu je podrlo upanje sreče na zasebni ravni, ko je "spoznal smisel življenja in bistvo smrti", je usposobljen za usmerjevalca drugih usod, za "voditelja množic" oziroma za nacionalnega voditelja. Nič nismo razmišljali narobe, če se nam je na tem mestu utrnila asociacija na Črtomirja.

Nerodna reč pri dojemanju Alamuta kot metafore slovenske družbe je, da ima Seidunov dokazano uspešni model obrambe Alamuta, to je nevprašljivo plemeniti cilj obrambe slovenske nacije, v svetu hudo neugledno in spotakljivo ime: če kdo s plemenitim ciljem upravičuje uporabo vsakršnih sredstev, kakor počne Seiduna, rečemo temu namreč makiavelizem (Machiavellijeva knjiga Vladar – Il principe, 1516 – je bila v slovenščino prevedena leta 1920). Ker je Alamut v tujini najuspešnejši slovenski roman in ker celo kandidira za slovensko romaneskno prvenstvo, je opozarjati na njegovo makiavelistično sporočilo sila nehvaležno početje. Brati roman na ozadju domače žanrske tradicije in kazati na tiste njegove bistvene elemente, ki njegovo tujinsko eksotiko pretvarjajo v domače in poznano, pomeni nespoštljivo blatiti podobo Bartola svetovljana in spodkopavati težko priborjeno slovensko nišo v stavbi svetovnega romana.

Obstaja sicer možnost zanikanja makiavelističnega sporočila romana, vendar ni kaj dosti prepričljiva. Navajeni vzgojnega, plemenitega sporočila klasičnih slovenskih besedil bralci radi spregledamo dejstvo, da se mladi junak, ki se z njim identificiramo, Ibn Tahir, sprijazni z demoničnim makiavelističnim projektom svojega učitelja Hasana Ibn Sabe in postane dedič njegove ideje. Zdaj bi moral izgubiti naše simpatije, vendar njegovega spoznanja preprosto nočemo dojeti in ga imamo do konca za pozitivni protipol velikemu diktatorju in za žrtev (junaki slovenski romanov so po naši bralski izkušnji pač praviloma v vlogi žrtve). Zazdi se nam, da se ne sme in ne more vrniti na Alamut, da nikoli ne bo prevzel oblastnega krmila in bo ostal samo filozof in umetnik. Žal za tako branje v besedilu ni najti nobene opore. V Alamutu se je res skrčil prostor junakove zasebne sreče (nič novega, že zdavnaj prej se je enako v Prešernovem Krstu), vendar ni pustil bralca kar brez vrednot. Odpoved zasebni sreči je bil pogoj za preživetje kolektiva, glavni junak je vzel to spoznanje za svoje in ga ponudil tudi bralcem. Črtomir in Ibn Tahir sta ob koncu tekstov, v katerih živita, v podobnem položaju: njuna akcija raste iz razočaranja, iz deziluzije. Naredili pa bi napako, če bi ju označili za tipična razočarana slovenska junaka. Za razliko od množice šlevastih, pasivnih, cincavih in neodločnih figur, ki naseljujejo slovensko prozo, bo njuna vloga v družbi aktivna. Črtomir gre pokristjanjevat Slovence in druge narode daleč čez meje svoje domovine, naloga Ibn Tahirja pa bo ohranjati moč, ki jo je pridobila utrdba Alamut s spretnimi Seidunovimi političnimi in vojaškimi potezami.

Uspeh Alamuta na Slovenskem je vzporeden prevodnim rekordom, ki jih roman dosega v tujini. Tujci romana sicer niso odkrili šele po terorističnem napadu na New York in Washington septembra 2001, znali pa so ta dogodek hitro uporabiti pri trženju romana v zadnjem letu. Kolikor mi je bilo mogoče najti zapisov, ki izhajajo ob novih izdajah romana v tujini, ni iz njih mogoče povzeti nič pametnega, ker so večinoma aktualistične, reklamne narave. V interpretacijo Alamuta se skratka mednarodna kritiška peresa ne spuščajo in prepuščajo globljo presojo besedila kar avtorjevim rojakom. Literarnozgodovinsko mesto Alamuta jih preprosto ne zanima, tako kot ni v navadi, da bi literarnozgodovinsko umeščali popularne tekste zabavne literature. Alamut je v tujini uspešen kot popularno berilo, ki ne potrebuje obširne kritiške, analitične ali interpretativne spremljave.

Ob ponatisih in prevodih so se za Bartola najbolj zavzeli tisti literarni kritiki, ki so svojo avtoriteto želeli vzpostaviti v opoziciji do Vidmarjeve in po polemični zmagi nad njo. Ko ponosno čustvujemo zaradi uspeha Alamuta v tujini, v navdušenju pozabljamo povedati, po kakšnem slučaju je roman zaslovel v svetu. Da bi utegnil biti zanimiv zunaj slovenskih meja, so zaslutili domačini takoj po izidu in na začetku 70. let ga je v francoščino prestavil tedanji lektor v Ljubljani, jezikoslovec Claude Vincenot. Trkanje na vrata založnikov vendarle ni obrodilo sadov. Čez dolga leta ga je uredniku manjše pariške založbe Phébus, ki je šele iskala svoj prostor pod soncem, pokazal ljubljanski posebnež Jean-Didier Castagnou in tvegana odločitev, da ga jezikovno popravi in leta 1988 natisne, se je izkazala za pravilno: v kratkem je bilo prodanih prvih 30.000 izvodov, kar tudi za francoske razmere ni majhna številka. Nepričakovani uspeh je slovenske publiciste spravil v razigranost, razganjalo jih je od veselja in brez prevelike nejevolje so bili pripravljeni spregledati očitne napake, nesmisle, poenostavljene in celo svetovljansko vzvišene sodbe, ki jih je v spremno besedo zapisal urednik Jean-Pierre Sicre in so jih ponavljali poročevalci v sicer "najbolj ugledne" in "vodilne" francoske časnike. Bralca je privabljal z olajšanim vzdihom, da Bartol na srečo ni napisal nikakršnega filozofskega romana, in s tezo, da je Bartol odkril jedro aktualnega iranskega fundamentalizma in terorizma. Vsaj sprenevedal se ni urednik, ko je poudaril, da je izbral besedilo za prevod izključno po principu užitka ob tekstu. In ne morebiti zaradi literarnih kvalitet, umetniškosti ali česa podobnega. Enemu od francoskih kritikov se je zapisalo, da je roman satira na račun diktature – romana očitno ni niti odprl.

Ko je leta 1992 izšel nemški prevod, je bila injekcija nacionalnega ponosa tako velika, da se je v domačih logih odpuščalo celo sicer nedopustljivi in neodpustljivi praksi prevajanja mimo izvirnega jezika: Alamuta so namreč v nemščino prelili kar iz francoščine. Na srečo je Bartolov jezik tako preprost in nezahteven, da prehude škode menda le ni bilo. Poročevalcu so prišle na um paralele med Salmanom Rushdiejem in Hasanom Ibn Sabo in opozoril je na aktualnost, ki jo daje tekstu trenutna vojna v Bosni. Reklamno je delovalo zatrjevanje, ki so ga povzeli po kakšnem užaljenem in stvári nepravičnem slovenskem viru, da je v Sloveniji pol stoletja viselo nad Alamutom prekletstvo in da je izšel skoraj brez slehernih odmevov. Čeprav se beseda založba, če gre za podjetje v tujini, v slovenskih publicističnih besedilih običajno pojavlja s pomenljivim pridevnikom "ugledna", si tega praznega izraza tokrat poročevalec ni upal zapisati, ampak je povedal, da je knjiga izšla pri "znani založbi, ki se rada posveča popularni literaturi".

Seveda ni nič narobe, če množični Francoz ali Nemec bereta Alamuta na enak način, kot sta pravkar prebrala pogrošni pustolovski roman, moti le, kadar v svoji šentflorjanski omejenosti takemu slovenskemu prodoru v svet pripisujemo večji kulturni pomen, kot ga dejansko ima, iz želje, da bi poleg oprijemljivih ekonomskih posledic izvoza slovenskega avtorja na tuje zaslišali cingljati tudi kakšen simbolni kulturni kapital. Simbolna vrednost Alamuta se meri v nekonvertibilni valuti in neprijetno pritrjuje znani žalostni izkušnji, da je za povprečnega Slovenca dobro samo to, kar pride od zunaj, in da zna ceniti Alamuta toliko, kolikor njegovim izdajateljem uspe prepričati, kako zelo ga cenijo tam zunaj, nekako po logiki, da mora že biti nekaj na njem, če ga berejo Nemci in Francozi in Španci.

Nagovarjam k metaforičnemu branju navzven svetovljanskega romana Alamut, k takemu branju, ki zna v eksotičnem dogajanju zagledati slovensko zgodbo. K takemu branju usmerjajo avtorjevo primorsko poreklo, ki je v času med prvo in drugo svetovno vojno tako rekoč zahtevalo slovensko nacionalno angažirano besedilo, razločna pripadnost žanru zgodovinskega romana, kar je skorajda brez izjeme pri bralcih vzbujalo pričakovanje, da se bo roman zavzel za slovenske nacionalne interese, in upoštevanje drugih avtorjevih del, v katerih se ponuja ključ za opisano interpretacijo romana. Neprijetna posledica tega mojega predloga sta izguba avreole svetovljanskega besedila in pa razkritje makiavelizma kot nasvetovane poti za zgodovinsko obnašanje Slovencev. Vprašanje je, kako dolgo bo čas še naklonjen takó radikalnim vizijam nacionalne prihodnosti, kot jo je v Alamutu narekoval Vladimir Bartol.

Četudi sem prepričan, da je Alamut makiavelistično besedilo, v katerem se skozi simpatičnega junaka potrjuje uspešnost nemoralnega političnega ravnanja, nikakor ne nagovarjam, da bi ga iz moralnobrižniških razlogov ali zaradi politične nekorektnosti sneli z lestvice prvih slovenskih romanesknih veličin. Še naprej bo deležen bralske in literarnozgodovinske pozornosti. Bralske zato, ker se zdijo njegovi tuji junaki v primerjavi z množico domorodnih, ki sicer posedajo po slovenski literaturi, prijetno drugačni, literarnozgodovinske pa zaradi zanimive recepcije, za katero je v veliki meri zaslužna Bartolova posrečena anticipacija aktualnega samomorilskega islamskega terorizma.

Postavljeno na http://www.ijs.si/lit/alamut2.html
5. novembra 2002.
To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco