To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco
Branko Šafarič je v zadnji številki revije PC in mediji zapisal nekaj obtožojočih besed čez slaviste. V neprimerno bolj grobi obliki se zgraža nad slavisti tudi skupina dopisovalcev na The "zgoscenka" hate page, ki jo ureja Janez Perš. Ko temu zmerjanju dodamo še pogoste privoščljive časopisne notice o osovraženosti predmeta slovenščina od osnovne do srednje šole, se zazdi situacija dovolj problematična, da je treba poseči vanjo s pojasnilom. Slavisti so predstavljeni kot sovražniki ljudstva in kot jezikovni fanatiki ter so obtoženi, da z nekompetentnimi predlogi za prevode računalniške terminologije vnašajo zmedo v stroko, nas oddaljujejo od mednarodne tehnične scene in nas zapirajo pred blagodejnimi vplivi iz velikega svetlega sveta.
Slavisti, kolikor jih poznam -- in poznam jih kar nekaj, ker sem tudi sam eden izmed njih, zato se mi lahko verjame na besedo --, se na računalništvo spoznajo toliko kot zajec na boben in jim je računalniška terminologija španska vas. Izrazi, kot so programje, procesor ali datoteka, ne obremenjujejo njihove zavesti in zanje tudi niso prav nič odgovorni. Tisti redki, ki so spoznali slasti oblikovanja besedil z računalnikom, pa raje uporabljajo žargonizme fajl, editor, skenirati itd. kot slovenske izraze, ker se jim zdi, da jih bo to prej legitimiralo kot enakopravne člane družine računalniško opismenjenih.
Položaj je bil pred desetletji podoben med računalničarji. Z angleško terminologijo se je dokazovala elitnost in posvečenost v novo stroko in vsak poskus slovenjenja je veljal za hudo banalizacijo "enoumnih" angleških izrazov. Ker je računalniško opismenjenih danes že preveč za kakršno koli elito, se je izbranost računalniških krogov začela izkazovati v bolj ali manj posrečenem izumljanju slovenske terminologije. Priznati moram, da med slavisti ni tako velikih puristov in tako gorečnih ljubiteljev "klene slovenske besede", kot jih najdemo med računalničarji. Zato je stresanje slabe volje nad slavisti zaradi zgoščenk in podobnih neologizmov brezpredmetno; kot slavistu se mi lahko zdi izraz zgoščenka posrečen, zaslug za njegov izum ali uveljavitev si pa ne morem lastiti nobenih.
Slavisti so postali nekakšen simbolni sovražnik vseh, ki bi radi v imenu komodnosti in iz manjvrednostnega kompleksa, ker pripadajo neangleško govoreči naciji, omejili uporabo slovenščine na nekaterih področjih, zlasti v tehniki. Se popolnoma strinjam, da pomeni slovenščina dodatno investicijo energij in da se lahko zato komu zazdi, da je zaradi nje v mednarodnem okviru nekonkurenčen, vendar lahko enako trdimo za vsa druga področja, za politiko, znanost, gospodarstvo, turizem ... Oh, stara zgodba, aktualna zlasti v prejšnjem stoletju, ko so taki dvomi kot danes v zvezi z angleščino napadali slovenske intelektualce v razmerju do učinkovitejše nemščine. Zdvomljenci so napravili sklep: iz Dragotinov Dežmanov so postali Karli Deschmanni; koliko so zaradi tega koraka lahko bolje uveljavili svoje ambicije, nas pravzaprav ne zanima več. Pot je seveda odprta tudi danes, le angleščino je treba znati vsaj pol tako dobro, kot so znali slovenski izobraženci nemščino pred 150 leti. Šafariču je slovenščina nadležen in neperspektiven jezik. Izvolite, veliki angleško govoreči svet je odprt vsem takim, vabi vas, pričakuje in hrepeni po vašem prispevku.
Jezik obstaja enakopravno z drugimi le toliko časa, dokler obstaja za vse funkcije in govorne položaje. Če hočemo, da bo slovenščina samo jezik literature in deloma vsakdanjega sporazumevanja, potem je z njo konec. Prava reč, si pravijo nekateri, saj nam je samo v škodo. Branku Šafariču dela preglavice, ko mora prevajati računalniško terminologijo, delala je sive lase prevajalcem računalniških programov, v škodo je celo slavistom. Ker slavisti ne pišemo razprav o slovenski književnosti v angleščini, nas ne upošteva noben pošten angleški citatni indeks in za razprave ne pokasiramo nobenih točk; namesto nas jih dobe raje avtorji nepomembnih opomb v angleških časopisih in si z njimi utrjujejo mesto v mednarodni znanosti. Ker smo v slovenščini, nas nihče ne bere in se tako ne more prepričati, da smo vsaj enako dobri kot oni. Res so same težave s to slovenščino, ne samo na računalniškem področju.
Zakaj sem kljub prepričljivim ekonomskim razlogom za to, da se svojemu jeziku vendarle ne odpovemo, ampak da ga "uvajamo povsod, kjer je le mogoče", tudi v računalništvu? Zato, ker vem, da imam od njega korist večjo, kot je domnevna škoda. Ker vem, da se v življenju, celo v svetu financ in politike, odločilne reči ne dogajajo po principih ekonomske koristi, ampak obvladuje vse skupaj princip biološkega preživetja, to pa je zainteresirano za raznolikost na tem svetu. Tako kot je biološka raznolikost garancija za preživetje ekosistemov, tako je jezikovna in kulturna raznolikost garancija za preživetje naše civilizacije.
Prizadevanje za asimilacijo z angleščino, slaba vest in slaba volja zaradi posebnosti lastnega jezika so izraz nedoraščenosti posameznikov, ki taka hrepenenja izrekajo, in žal tudi nezrelosti nacije, ki take posameznike rojeva. Čeprav nas Alojz Ihan svari pred metaforami: take želje so nezrele podobno, kot imamo za nedoraslo pubertetno željo otroka, ki se v določenem obdobju začne obnašati čredno in zatira v sebi vse, kar ga razlikuje od drugih. Meni pomenita slovenščina in slovenstvo presežno vrednost. Da sta res presežek, se mi vedno znova dokazuje v odnosu do pripadnikov velikih narodov, ki se s tako eksotično identiteto ne morejo pohvaliti.
Branku Šafariču v poduk tole: če se bo po čem zapisal v naš spomin, potem se bo zaradi svojih slovenskih računalniških priročnikov -- naj bo hvaležen slučaju, da se je rodil kot govorec tega obskurnega jezika in da lahko streže potrebam tisočev slovenskih uporabnikov. Končno tega ne počne zastonj. Dokler bo za svoje delo dobival honorar, pomeni, da se slovenstvo tudi na strokovnem področju splača in da so njegove tožbe o njegovi neekonomičnosti močno pretirane. Sicer pa mu zdrav razmislek govori enako: ali pa menda meni, da Microsoft prevaja programe v slovenščino iz nacionalnoekološkega čuta in nekakšne mistične ljubezni do Slovencev? Dovolj sem hodil po svetu, da vem, kako se drugim narodom splača lotiti marsičesa, Slovenci pa ob vsaki priložnosti jamramo, da se nam ne splača nič, in bi iz slabe volje radi prodali še tisto, po čemer sploh smo.
Naj se vrnem k slavistom. Takih, ki bi se na osnovi osebnih občutkov prepirali, zakaj se jim zdijo "stare domače besede" lepše od drugih, ne poznam. Šafarič duhoviči o tem, kako gre slavistom za razliko od normalnih ljudi, ki jim služi jezik za sporazumevanje, le za to, da se besede čim lepše slišijo. Nonsens, ignoranca! Izraz "klena slovenska beseda" je celo že dalj časa prepoznavno znamenje preživetega ljubiteljskega jezikoslovnega domačijstva. Večja ali manjša primernost nove besede se v stroki presoja po njeni sistemski ustreznosti in tu nimata nacionalno čustvo in nacionalna estetika nobene vloge. Po takih kriterijih posegajo samo jezikoslovni navdušenjaki, in teh je očitno več med računalničarji kot med faliranimi študenti slovenščine. Končni razsodnik o tem, ali se bo beseda prijela ali ne, pa so v vsakem primeru govorci. Če jim je zgoščenka všeč, bo prišla v slovar, pa najsi računalničarji in jezikoslovci še tako kričijo, da je to narobe. Sam za izumom zgoščenke ne vidim nobene nevarne domačijske, samoslovenske ideologije; prej mi je beseda dokaz, da je veliko ljudem slovenščina še vedno v veselje, ne samo v muko, in da je odprta ter provokativno razigrana do vseh puščobnih jezikovnih policajev, bodisi jezikoslovcev bodisi računalničarjev.
Lepo prosim, stran s stereotipi o nacionalno fanatičnih slavistih. Če se vam je zamerila slovenščina v osnovni ali srednji šoli, ker se vam ni ljubilo naučiti, da pred ki ko ker da če vejica skače, in ste imeli zato slabo oceno, potem vam ni treba zdaj maščevalno kričati, naj se slovenščina kar ukine. Zadnjič sem spraševal "tehnične" sošolce, kakšno mnenje so imeli o profesorjih slovenščine v srednji šoli: bili smo si edini, da so bili najboljši ali med najboljšimi. Vedno bolj se mi zdi, da slab glas o slovenščini razširja peščica maščevalnih, neobčutljivih, nesposobnih, vendar ambicioznih cvekarjev.
To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco