Miran Hladnik

Je že čas, da izstopimo?

Peljal sem se pred kratkim z avtobusom in bil nehotena priča glasnega pogovor sopotnika zadaj, ki se je očitno dobro spoznal na celo vrsto reči, zelo suvereno in ogorčeno pa je razpravljal tudi o slovenskem jeziku. Izvedel sem tako mimogrede, da nori slovenski jezikoslovec Jože Toporišič pripravlja uradno zamenjavo izraza televizija s skovanko "dalekozor". Ali je bil zgovorni mož tako naiven, da je verjel maščevalni študentski domislici, ali je nalašč sprevrgel argument v strokovni debati in potem bedastočo privoščljivo razširjal naprej -- kaj od tega je res, niti ni tako važno --, v vsakem primeru gorje milemu slovenskemu narodu, če mu bodo taki ljudje krojili usodo s kakega odgovornega mesta.

Dogodek me sam po sebi ne bi vznemiril -- koliko traparij človek prebere celo zapisanih, še več jih brez škode natresemo v neobveznem družabnem pogovoru --, če omenjena govorica ne bi bila del linča, del radostnega pogroma, v katerem je Jože Toporišič sicer glavni krivec in zasledovani plen, cilji kazenskega pohoda pa so neprimerno bolj dalekosežni, kot je načrt strmoglavljenja velikega jezikoslovnega samodržca. Ker Toporišič tudi nima nič pri izumu simpatičnega slengizma zgoščenka za sinonimno cedejko oziroma kompaktnico, pa se vendar bruha nanj ogenj in žveplo, kjer je le mogoče (najbolj priljubljeno pljuvališče na Toporišiča je trenutno zgoščenkina hate page, ki jo ureja Janez Perš), ga moramo imeti za nekakšno simbolno žrtev ljudi, ki jim je skupno spoznanje, da jih slovenščina in slovenstvo zoprno ovirata pri uveljavljanju.

Če že pobalinskega zmerjanja po internetu in neobveznega družabnega blebetanja na to temo nočemo jemati zares, pa ni več mogoče z levo roko odriniti pisanja Branka Šafariča v zadnji številki Mazzinijeve revije PC in mediji. Množico jezikov po svetopisemsko razlaga kot eno izmed nadlog tega sveta, ki nam preprečuje, da bi se sporazumeli med sabo. Razvoj civilizacije gre v smer prevlade enega jezika in slovenščina je v tem dogajanju zapisana propadu. Bralcu Šafaričevega članka ne ostane drugega kot logičen sklep, kakor hitro mogoče prilagoditi se trendu, torej odpovedati se slovenščini na najbolj aktualnih področjih, v prvi vrsti v tehniki, torej izstopiti iz vlaka, imenovanega slovenstvo.

Šafaričevo razmišljanje sodi med svetobolne spise. Četudi prihodnje izumrtje jezikov z izjemo enega niti ni tako zelo utopično daleč in se tovrstne prerokbe morejo opirati na ekonomske, biološke in socialne zakonitosti (trenutno je jezikov okrog 6766 in slovenščina je med njimi na privilegiranem mestu enega od velikih jezikov, tj. tistih z nad enim milijonom govorcev -- takih je pičlih 3,9 %; 96,1 % ostalih manjših jezikov verjetno nima kaj prida možnosti za preživetje), nazadnje na tisto, ki turobno ugotavlja, da je vse na tem ljubem svetu slej ko prej zapisano smrti, nihče razen svetobolnežev ne trdi, da je človekova dolžnost pomagati materi naravi, da čim prej dosežemo stanje dokončne izravnave. To bi bilo enako, kot če bi iz zavesti o lastni umrljivosti zahrepeneli, da se smrt čim prej dopolni. A ni čudno, da ponavadi ravnamo prav narobe! Tistim, ki hočejo zakon narave pospešiti, pravimo samomorilci in jim skušamo bolno namero preprečiti, za one, ki delajo svetobolne samomorilske sklepe glede jezika in posledično glede svoje nacije, pa imamo natančnejšo besedo -- renegati, odpadniki.

Slovenci smo približno enako naporen narod kot naši sosedje na zahodu, severu, vzhodu in jugovzhodu; od njih se razlikujemo v prvi vrsti po jeziku. Mogoče je jezik celo edino, kar zares upravičuje našo posebno eksistenco. Če si prizadevamo, da se funkcije slovenščine skrčijo na leposlovje in na kmečki idiom, kakor bolj ali manj jasno dopoveduje Šafarič, smo jezik obsodili na smrt. Kakor se država lahkomiselno odpoveduje gozdovom in podjetjem, tako lahkomiselno bi marsikdo rad zavrgel tudi jezik in narodnost, ne zavedajoč se, da jezik ni samo orodje za sporazumevanje, ampak da je tudi edina pot za dojetje lastnega smisla v svetu. Razlike med jeziki so razlike med koncepti sveta in vsak jezik manj pomeni, da smo revnejši za eno opcijo, da smo za en korak dalj od spoznanja samega sebe in sveta okoli nas. Prav gotovo bi bili stroški komunikacije v civilizaciji, v kateri bi obstala edinole angleščina, manjši, kot so zdaj; zaradi enotne kulture in jezika bi se mogoče znali celo odpovedati kakšni vojni, vendar hvala lepa za taka utopična in duhovno revna nebesa. Lahko bi že končno doumeli, da je poceni eksistenca tudi cenena, nevredna eksistenca. To so menda vedeli že naši predniki v prejšnjem stoletju in so bili v imenu nacionalnoprestižnih čustev pripravljeni investirati v slovensko kulturo bolj, kot bi sicer v nemško. Razvijanje slovenskega jezika v računalništvu in tehniki ni samo proletarska in provincialna komodnost ter nepotreben strošek, ampak je plemenitenje največjega kapitala, kar ga premoremo, in je prispevek h kulturi našega bivanja.

Kako močan stimulans je nacionalni jezik, se zaveda celo tak monopolist, kot je firma Microsoft, in da prevesti svoje programe v slovenščino.

Skrajno naivno in defetistično je Šafaričevo čudenje nad "nesmiselnostjo" te Microsoftove poteze. Narobe svet je, da Microsoft bolj skrbi za slovenščino kot Slovenci sami. Smo res tako omoteni, da si mislimo, kako ameriška firma prevaja programe v slovenščino iz nekakšne posebne ljubezni do Slovencev, ne pa iz treznega računa, da se jim bo to splačalo? Perverzno je, če nad nesmiselnostjo prevajanja računalniškega izrazja v slovenščino toži avtor, ki si za prav to delo pusti izplačati avtorski honorar in ima od tega torej nedvomno korist. Avtor, ki opravlja svoje računalniško opismenjevalno delo celo bolje in uspešneje od drugih! V marsičem smo Slovenci podobni otrokom. Tako kot hoče otrok imeti ošpice, ker jih imajo tudi drugi, tako se je Slovenec pripravljen znebiti svojega presežka, svojega jezika, da bi čim prej postal enak v tem smislu izpraznjenim Američanom. Namesto da bi iz tega presežka koval dobiček!

K skupini manj ekstremnih nezadovoljnežev s slovenščino. Prevajanje se jim sicer zdi potrebno, vendar so nezadovoljni z načinom prevajanja, prevodi se jim zdijo ponesrečeni, ker jim nekako ne povedo tistega, na kar so se navadili v izvirniku. Saj je bilo zapisano že stokrat, pa dajmo še enkrat: prevedek, zlasti če gre za strokovno izrazje, ima natanko tak pomen, kot se zanj dogovorimo. Čisto vseeno je, na kaj besede sicer asociirajo. Pri asociacijah angleško govoreči še zdaleč nimajo takih zadreg kot Slovenci. Mirno bodo pojedli hrenovko v štručki, čeprav se ji reče standardno hot-dog in pomeni dobesedno psa, ki se goni in se mu je oné rdeče, hrenovkasto podaljšalo. Zakompleksani računalniški Slovenec pa bo zavrgel zgoščenko, ker ga spominja na nedolžno podmeteno juho! Rahločutnost pa taka kot pri kraljični na zrnu graha -- pretirana občutljivost nam res ne obeta dolgega in zdravega življenja.

Seveda je razpravljanje o bolj ali manj primernih slovenskih prevodih samo najbolj očitni del spopada; pravi boj se dogaja pod gladino. V resnici ne gre za izraze, za nazore gre. Za prevodnimi prizadevanji, ki temeljijo na domačih besednih korenih, se očitarjem kaže zmaj nacionalne zaprtosti in samozadostnosti, samoslovenstva, avtarkičnosti, domačijstva, zaplankanosti, rovtarstva, provincialnosti in kar je podobnih spak. Preblizu smo še vsemu temu, kajne, zato pa smo tako občutljivi in razdraženi.

Meni beseda zgoščenka ni nikakršen emblem domačijstva. Ker so jo posvojili friki in feni, je prej izraz radožive igrivosti jezika, ki si ne pusti ukazovati od tehnologov na področju računalništva ali jezikoslovja. Kaj potem, če ni natančen prevod za kompaktno ploščo! Kaj potem, če bi jezikoslovcem s stališča jezikovnega sistema pomenila motnjo! Koga pa briga logicistična razlika med kompaktnostjo in zgoščenostjo! Zakaj pa bi morale besede biti vedno logične -- samo zato ker se besedi po grško reče logos? Saj večina besed tudi približno ni v pomenski zvezi s pojavi, ki jih poimenuje. Računalnik že dolgo ni več naprava, s katero bi prvenstveno računali, pa ne bomo šli zdaj zato izumljat nove besede. Tehnični ali jezikoslovni argumenti o pravilnosti ali nepravilnosti izraza so odveč. Za strokovno podprtim protestom se skriva eno golo zoprno nelagodje nad dejstvom, da je beseda tako vražje in prepoznavno slovenska in da ni čisto nič svetovljanskega na njej. Ljubi zavrteži, zastonj je mencanje: Slovenci imajo pač take čudne besede iz krilatih črk čžš in iz nagnusnih črkovnih sklopov zg, šč, nk. Strešic se bomo že znebili, če nas ne bodo Američani ustrežljivo prehiteli z novim standardom, ki bo našim posebnim znakom podelil enakopraven status, take kmečko zdrave in nekooperativne besede, kot je zgoščenka, bomo morali pa kar pobiti, če same od sebe ne bodo hotele crkniti.

Slavisti z Jožetom Toporišičem na čelu igrajo pri računalniški prevodni pravdi pač stransko vlogo ali celo nobene. Računalnikov intenzivno ne uporabljajo, komaj ločijo med trdim diskom in flopijem, med ramom in kapaciteto trdega diska pa sploh ne, računalniških revij ne berejo, kaj šele da bi sledili kakemu elektronskemu debatnemu krožku -- kako bi potem sploh posegali vanjo! Tisti redki, ki jih je zastrupila slast oblikovanja besedila z računalnikom, bodo prej posegli po žargonizmih notepad, fajl, preview, printati kot po "klenih slovenskih besedah" -- tako kot računalničarji pred desetletji, ko je bil ta žargon znamenje njihove odličnosti in izvedenstva. Danes se odličnost in elitnost v računalniških vrstah kažeta pač drugače: v izumljanju čim bolj posrečenih slovenskih prevedkov. Slavistov praviloma tu zraven ni, zato je jeza nad njimi na tem mestu popolnoma odveč.

Od kod iracionalno sovraštvo do slavistov, ki so postali krivi celo za stvari, o katerih se jim ne sanja? Ali ne dokazuje prav jecljajoča slovenščina zmerjalcev, da so to tisti, ki se jim v osnovni šoli ni ljubilo naučiti, da pred ki ko ker da če vejica skače, in so imeli zato slabo oceno? Ali ne kričijo prav ti najglasneje, naj se slovenščina ukine? Vedno bolj se mi zdi, da slab glas o slovenščini razširja peščica maščevalnih, neobčutljivih, nesposobnih, vendar ambicioznih cvekarjev. Prav zanimivo bi bilo pogledati v redovalnice, če so bili v angleščini kaj boljši. Jaz dvomim.

To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco