To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco
Ko smo od pisalnega stroja presedlali za računalnik, smo sprva znali ceniti le, kako enostavno je po novem popravljati zatipkane ali izpuščene besede in stavke in predelovati stara besedila v nova. Še danes pa se ne zavedamo najbolje številnih možnosti oblikovanja besedila, ki nam jih ponuja urejevalnik, in jih ne izkoriščamo dovolj. Največ površnosti si privoščimo pri ločilih. Dobri stari pisalni stroj je imel za vezaje, pomišljaje, deljaje in dolge pomišljaje na tipkovnici eno samo vodoravno črtico, urjevalnik pa med naštetimi znamenji loči. Do njihovih različnih oblik se priklikamo preko izbire Vstavljanje, Simboli ali pa tako, da skupaj s črtico pritisnemo še tipko Control oziroma Control in Alternate (po slovensko krmilko in izmenjalko). Toda kaj nam pomaga tehnično znanje, ko pa ne vemo, kdaj se katero ločilo uporablja. Rešitev je dveh vrst: pogled v slovnico in pravopis ali (hitrejša), tako da informacijo poiščemo v Googlu, kamor odtipkamo iskalna izraza pomišljaj in vezaj. Ja, nekateri si tipkanje pomišljajev olajšajo tako, da urejevalniku preko izbire Orodja, Sampopravki dopovejo, naj jim pomišljaj (to je daljšo črtico) napravi takrat, kadar natipkajo dva vezaja, to je dve kratki črtici zapored. Na istem mestu bi tisti, ki nočejo preklapljati med italijansko in slovensko tipkovnico, lahko naučili stroj, da jim postavi na zaslon črko č vsakič, ko natipkajo zaporedno npr. zvezdico in c.
Drugo problematično ločilo so narekovaji. Slovenski pravopis dovoljuje kar tri njegove oblike: take kot v knjigah (rečejo mu srednji), take z dvema ravnima resicama zgoraj, ki posnemata narekovaje na mehaničnem pisalnem stroju, in tiste z dvema vejicama spodaj na začetku in dvema narobe obrnjenima vejicama na koncu. Težava je v tem, da nam naš slovnično ne najbolje vzgojeni urejevalnik ponudi najprej narekovaje, ki so obrnjeni po angleškem pravopisu, in se moramo do slovenskih dokopati sami. Srečni Nemci, ki njihove specifične narekovaje njihovi urejevalniki poznajo in jim jih postrežejo najprej.
Računalniški program moramo sami peljati v tečaj slovenščine, če tega ni storil že tisti, ki nam ga je prodal. Grda razvada je, kadar program samodejno zapisuje začetnice imen mesecev z veliko, čeprav jih sami tipkamo z malo. Ali pa če nam za vsako piko, tudi tisto za kraticami, vztrajno vsiljuje veliko začetnico. Ali ko samodejno spreminja datume v angleško ali kakšno drugo pravopisno obliko. Marsikaj se da urediti že tako, da v izbiri Orodja med jeziki izberemo slovenščino kot privzeti jezik. Program Word v tem primeru zna celo olajšati izbiranje med besedami: z miško označimo besedo, ki nam ni všeč in bi jo radi zamenjali s kako drugo podobno, v meniju pa si pod Jezikom izberemo Slovar sopomenk ali sinonimov. Če med Orodji obkljukamo možnost Črkovanje, urejevalniki besedilo tudi popravijo, bolj natačno: označijo domnevne napake in predlagajo popravke – ta pomoč je večini pišočih znana.
Večji jeziki razvajajo uporabnike še z avtomatskim prevajanjem v ta ali oni (spet samo večji) jezik. Za slovenščino je skromen prevajalni servis v angleščino in iz angleščine sicer prosto na spletu (poiščete ga v Googlu pod imenom podjetja Amebis), vendar še ne dosega tujih vzornikov. Dobro, namesto samodejnega prevajalnika imamo na cedejkah serijo velikih dvojezičnih slovarjev: angleško-slovenskega, nemško-slovenskega, italijansko-slovenskega in narobe. Njihova edina pomanjkljivost je, da niso zastonj in jih moramo kupiti v knjigarni ali preko spleta. Primerno izhodišče za vse, ki bi se radi naučili splošnih pogovornih stavkov od Dober dan do Rada bi kupila ..., je elektronska knjiga Slovenščina za popotnike ali Slovenian for Travelers. Ta ki bo v iskalnik odtipkal njen naslov, se bo znašel na straneh priročnika za turiste s 1800 frazami v angleščini in slovenskem prevodu, in ko bo na kakšno kliknil, bo zaslišal, kako v slovenščini zvenijo. Ne smemo pozabiti še na nova orodja, ki pomagajo slepim tako, da jim na glas berejo slovenska besedila na zaslonu. Od tod do trenutka, ko bo tipkovnica postala odveč, ker bomo stroju besedila narekovali ali glasno zahtevali od njega kaj drugega, ni več tako zelo daleč.
Ali so torej sodobne komunikacijske tehnologije (zlasti računalnik in internet) slovenščini nevarne? Prepričan sem, da sploh ne, nasprotno, odpirajo ji nove možnosti za ustvarjalni razvoj in za uveljavljanje. V vzporednem virtualnem svetu, ki ga gradimo in širimo z računalniki, smo si Slovenci rezervirali simpatičen dom. Ljudje s celega sveta ga obiskujejo in nazadnje sklenejo obiskati še deželo samo. Število tujcev, ki se prihajajo učit slovenščino, je namreč prav zaradi večje dostopnosti informacij o nas iz leta v leto večje. Kdor je spremljal moji prejšnji dve razmišljanji o jeziku, je v prvem razbral svarilo pred zloglasno brambovsko, domačijsko držo, v drugem pa je našel svarilo pred našim, spet prislovičnim, uklanjanjem vsemu tujemu v jezikovnih zadevah. Pri jezikovnih izbirah (tako kot tudi sicer v življenju) se mi pač zdi prava in zdrava nekakšna srednja pot, uravnotežena med domače izročilo in kreativno prevzemanje in prilagajanje novega od drugod.
Prebral na Radiu Trst junija 2004, postavil na http://www.ijs.si/lit/ts3.html 10. novembra 2004.
To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco