"Brez cetov teče vir mu Hipokrene,Poboljšali se od tistega časa žal nismo. Nasledniki Jakoba Zupana, ki mu je bila Prešernova bodica namenjena, danes pačijo svoje poštene obraze in se zmrdujejo ob drugih črkah, na živce jim hodijo čžš-ji. Naivnež bi si mislil, da smo se krilatih znamenj že morali navaditi, saj je od njihovega ustoličenja v slovenski pravopis minilo že več kot poldrugo stoletje, pa se posameznikom še vedno moteče zadirajo v oko. Res pri tem tudi Prešeren ni čisto brez greha. Namesto da bi bil pri uvajanju češke pisave med prvimi, je nezaupljivo stal ob strani in novo pisavo sprejel šele, ko drugače ni več šlo. Bolj podjetno se je obnašal njegov gorenjski rojak Jožef Žemlja, sicer zavzet Prešernov občudovalec, ki pa ga je Prešernova črkopisna mlačnost očitno motila tako zelo, da se je nekaj let po tem, ko je prebral Krst pri Savici (ta je bil leta 1836 natisnjen še v bohoričici, brez strešičastih znakov) odločil ponuditi slovenskemu bralcu primernejšo nacionalno epsko pesnitev, primernejšo zato, ker bo v slovanskem črkopisu: in je napisal in leta 1843 izdal "povest u pesmi" Sedem sinov. Za tisk je brez oklevanja odštel 14 goldinarjev za avtorsko polo namesto 9 goldinarjev, kolikor bi jih tiskar zahteval za stavljenje bohoričice: naj se ve, da za prave reči ni nobenega denarja škoda.
in esov v pesmah njega najti ni!"
"Zatorej nimajo nobene cene,
zato so pesmi tiste brez soli."
Premišljanje o tem, da bi se odrekli češkemu črkopisu, so ponovno vzbudile težave, ki so pestile pišoče v preteklih letih, ko računalniki med 127 znaki, iz katerih je bil na začetku njihov jezik, niso poznali čžš-jev. Na vse mogoče načine smo se reševali iz zadreg: tako da smo žrtvovali okrogle in zavite oklepaje in čžš-je potaknili na njihova mesta, tako da smo pred czs-je (ali tudi za njimi) postavljali zvezdice ali narekovaje, tako da smo se spomnili na stare dobre čase in uvajali nekakšno prenovljeno obliko bohoričice (ch za č ipd.), ali pa smo na strešice kar pozabili in šumevce zapisovali s czs (kakor to v elektronski pošti še danes marsikdo počne), pri čemer nastajajo zabavni nesporazumi. Medtem so po svetu računalniško programje uspešno ukrotili: Kitajci in Japonci so strojem vsilili svoje pismenke, hebrejščina jim ne dela težav, s posebno ljubeznijo pa so se stroji naučili klepetati v cirilici, kar sklepam po obilici reklamne pošte v ruščini, ki vsak dan zasuje moj elektronski poštni predal. Če so jim svoje umlaute podtaknili Nemci in svoje akute Francozi, ni vrag, da jih Slovenci ne bi mogli zdresirati tudi za strešice. No ja, v praksi sem in tja še vedno zaškriplje, v glavnem pa je samo naša lenoba kriva, če jih v stroju še nimamo.
Takole načelno gledano sicer ne bi bilo nič narobe, če bi se vrnili nazaj k bohoričici. Stvar dogovora: zmenimo se in dosledno uporabljajmo, pa bo. Da, če predloga ne bi motila nesprejemljiva argumentacija, kaj argumentacija, nesimpatična drža predlagateljev, ki jo najbolj jedrnato označuje beseda servilnost. Gre za obsesivno potrebo po dokazovanju svoje zahodnoevropskosti, kar naj že na prvi pogled kaže tudi črkopis. In gre za preganjavični strah pred tem, da bi nas krilata znamenja simbolno povezala s slovanskim jugom, z zloveščim pojmom Balkana. V želji postati čim bolj standardizirani zahodnjaki, smo se bili pripravljeni pokoriti celo tisti infantilni generaciji računalnikov in programske opreme, ki šumevcev še nista poznala, češ pomagajmo revežem strojem, da se ne bodo po nepotrebnem matrali z nami in našimi čudnimi črkami. Namesto da bi računalnike kot drugi sprogramirali tako, da bi nam čim bolje služili, saj je to njihova funkcija, ne pa ravno narobe. Kako globoko so zadrti predsodki do čžš-jev, kaže tudi sramežljiva odločitev slovenskih prometnih organov, da jih na avtomobilskih tablicah ne bo; kako drugačen odnos imajo do svojih specifičnih črk Nemci, ki so tiste s preglasi brez zadrege postavili tudi na avtomobilske tablice.
Odveč je danes spraševati, ali poznate besedo zgoščenka. Niso pa prav daleč nazaj časi, ko je komaj preživela navzkrižno obstreljevanje z vseh strani: eni so trdili, da ni primerna za označevanje srebrnega ploščka s podatki ali z glasbo, ker na njem podatki niso zgoščeni, ampak samo stisnjeni (razumi to razliko, kdor more), druge je asociirala na kulinarične dobrote à la podmetena juha in tlačenka, tretji so se bali, da nas bo njena uporaba oddaljila od zahodnega kulturnega kroga, ki enoglasno uporablja izraz CD: saj ubogi mimoidoči tujci sploh ne bi razumeli, da debatiramo o pomembni civilizacijski pridobitvi, če se bomo na cesti pogovarjali o zgoščenki, in bodo verjetno mislili, ne vem, da kličemo imena ovc v svoji čredi. Še najbolj odkritosrčni so bili tisti, ki so prostodušno trdili, da je beseda preprosto grda. Za vsemi strokovno podprtimi protesti proti zgoščenki se je skrivalo eno golo zoprno nelagodje nad dejstvom, da je beseda tako zelo nesvetovljanska. Zastonj je mencanje: Slovenci imamo pač take čudne besede iz krilatih črk in tujcem teže izgovorljivih črkovnih sklopov zg, šč, nk. Strešic se bomo že še znebili, če nam tuji programerji ne bodo ustrežljivo vsilili novega standarda, ki bo našim posebnim znakom podelil enakopraven status, take kmečko zdrave in neuklonljive besede, kot je zgoščenka, pa bomo morali kar pobiti, če same od sebe ne bodo hotele poginiti. No, jaz ji voščim še dolga leta!
To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco