To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco
Govorci slovenščine oziroma uporabniki slovenščine na srečo kažejo še dovolj moči za sprotno izumljanje novih izrazov za nove reči sodobne civilizacije in očitno je, da jih iskanje izrazov zabava. Tako kot si ekonomsko in kulturno samozavestna država lahko privošči povabiti tujce, tako si tudi jezik sme (in mora) privoščiti nekaj odprtosti za tuje. Smo že pozabili na Prešernovo napotilo v Novi pisariji, iz katere je vzet verz za ironični naslov tegale prispevka? Samozavesti ima kranjski Slovenec sicer pogosto preveč pod postrani klobukom, a je premalo utemeljena v jeziku. Bolj nam ustreza večni jamer, kako smo majhni, ranljivi in ogroženi, namesto da bi se sprijaznili z dejstvom, da spadamo med redke velike jezike tega sveta, to je med tiste, ki imajo več kot en milijon govorcev; med tisoči jezikov na svetu je jezikov, večjih od slovenščine, manj kot 4 %! Ko bodo jeziki umirali, bo slovenščina izumrla med zadnjimi. Po sreči ali po pameti, kdo bi to vedel presoditi, je bila slovenščina v dveh kritičnih trenutkih v zgodovini sprejeta med privilegirane jezike: bila je 12. jezik, v katerega je bilo prevedeno sveto pismo v 16. stoletju, in je najmanjši, 30. jezik, v katerega je bila prevedena biblija današnjega časa, to je operacijskega sistem Windows in zanj napisano programje. Jezik s tako zgodovino in s tako visokim rangom bi si mirno lahko privoščil precej več tolerance in širokosrčnosti, kot jo izkazujejo njegovi goreči zastopniki. Zdi se, da je prav ta, ki najbolj glasno kriči o njeni ogroženosti, najmanj prepričan vanjo in jo je najprej pripravljen prodati prvemu ugodnemu ponudniku. Nič ne bo narobe že stoprvič ponoviti: slovenščine ne ogrožajo računalniki in tujci z dominantno angleščino; najbolj jo ogrožajo tisti njeni varuhi, ki bi jo radi obvarovali pred skušnjavami in nevarnostmi sveta, tako kot strogi starši nedolžno nevesto, jo očistili vsega tujega in jo zaprli v arhive in muzej.
Živo se spominjam, kako so se prevedenim Oknom upirali pripadniki tega naroda in ne kakšni zlobni globalisti preko luže. Priporočali so nakup angleške inačice, saj naj bi bilo znano, da slovenska Okna ne delujejo zanesljivo. Ko se je domorodnim Slovencem še zdelo, da se prevajanje Oken v slovenščino ne splača, so tujci investirali vanj in danes bomo morali že z lučjo pri belem dnevu iskati snoba, ki bi raje od slovenske uporabljal angleško verzijo. Časi se spreminjajo in z njimi naš jezikovni občutek. To, kar se nam je še včeraj zdelo grdo, nerodno, nepojmljivo in obsojanja vredno, je danes splošno sprejeto in zunaj vsakršnega dvoma. Tako je moralo pred leti skozi težke preizkušnje slovensko ime za srebrni plošček, kamor spravljamo podatke, muziko in filme &ndash: zgoščenka. Njena zmaga je utrla pot tudi številnim drugim neologizmom. Pri razpisu delovnih mest je eden od osnovnih pogojev obvladovanje besedilnega urejevalnika in velik del slovenske populacije se s tipkovnico druži več kot s svojimi najbližjimi, zato je naravnost nespodobno, če ne znamo poimenovati njenih tipk. Pa jih ponovimo, da nam ne bo treba jecljati po angleško in da nam ne bo nerodno. Tipki shift, to je tisti tipki, ki jo držimo, ko hočemo natipkati veliko črko, se po slovensko reče dvigalka, bekspejs (backspace), tipka, s katero brišemo nazaj, je po slovensko vračalka, delete, ki briše na mestu, je brisalka, insert je vrivalka, escape je ubežnica, bolj domoljubno kot spejs (space) zveni preslednica, control ali ctrl je krmilka, alternate ali alt je izmenjalka; pravopis pozna samo dve od njih in narekuje izgovorjavo z el (-lka). Tipke s puščicami, ki z njimi pomikamo vrivnik po zaslonu, so smerniške tipke. Tipka, s katero gremo v nov odstavek enter ali return, je vnašalka. Ni prave šole brez domačih nalog. Za domačo nalogo poskusimo najti ime za ubogo zanemarjeno tipko, na kateri piše caps lock in z njo preklapljamo med velikimi in malimi črkami: ključavnica za velike črke?, zaklenjene verzalke?, same vélike? morda ne kar kepslok?
Prebral na Radiu Trst aprila 2004, postavil na http://www.ijs.si/lit/ts1.html 10. novembra 2004.
To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco