Ivan Cankar

Troje povesti

I

Ta zgodba, ki vam jo pripovedujem, se je pričela ob tistem času, ko je dopolnil Šimen petdeseto leto svojega življenja. V mestu pa se ljudje hitreje starajo, nego na polju. Komaj je človeku trideset let, se mu hrbet krivi, mu upadajo lica. Tudi meni se je tako zgodilo. Črni mestni prah pije kri kakor vodo.

Petdeset let je bilo Šimnu, pa je bil betežen starec. Kovač je bil, svojih polnih trideset let je služil enemu gospodarju; stal je na enem prostoru od začetka do konca, tako da se je zemlja že za ped globoko usedla pod njegovimi nogami. Ko je doslužil trideset let, so mu roke odpovedale, niso več vzdignile kladiva. In gospodar mu je rekel:

"Zvesto si mi služil, oj Šimen, dolgih trideset let. Zdaj pa so ti roke odpovedale, oj Šimen; na tla položi kladivo in pojdi z Bogom, kamor ti srce veleva!"

Tako je rekel gospodar. Zakaj postava delavcem je taka: drugim boš točil vino mladosti, pelin starosti boš sam popil.

Šimen se ni prerekal ne z Bogom, ne z ljudmi. Dejal je: "V posteljo pojdem, počakam smrti." Tako je storil, ampak smrti ni bilo. Lačen je bil, truden in bolan. Pa je pomislil: "Velikokrat že so rekli, da je pravica na svetu; pojdimo torej ter spoznajmo, kje je pravica in kaj da je!"

Res se je Šimen napotil ter se je močno čudil, ko je spoznaval pravico. Kadar je izpregovoril besedo o pravici, so se mu smejali v obraz. Pa je preudaril: "Izpremenili so se časi; tista stvar, ki smo ji rekli pravica, ali je umrla, ali pa so jo drugače krstili. Ker skoraj bi dejal: če psu privoščijo kost, kako da ne bi starcu suhe skorje?"

Dolgo ni premišljeval. Zakaj prišel je gospodar tiste hiše, kjer je Šimen gostaril. Prišel je in je rekel:

"Trideset let si domoval v tej izbi, oj Šimen, in zmerom si bil zvest. Zakaj ne plačaš gostaščine?"

Šimen se je začudil.

"Kako bi, ko ni dela? Star sem, dajte, da v miru umrjem!"

"Ne boš, oj Šimen, zastonj umiral! Pojdi, kamor ti srce veleva!"

Šimen je povezal svojo culo in je šel. Zmerom bolj se je čudil, majal je z glavo in je rekel, da pravica ni živa stvar, ki jo človek lahko zgrabi in vpraša, kadar je treba, temveč da je izmišljena in abotna povest za otroke.

Prerekal pa se ni z Bogom in ne z ljudmi, temveč je sklenil v svojem srcu:

"Če v izbi ne, če ne v postelji, pa umrjem kraj ceste. Bliže bom grobu in duša bo že našla svojo pot!"

Res je legel kraj ceste in si je položil culo pod glavo, da bi v miru zaspal. Ampak prišli so ljudje in so rekli:

"Glejte ga, razbojnika, ob belem dnevu bi kraj ceste umiral!"

Vzdihnil je Šimen in je vstal.

"Saj sem rekel, oj ljudje, da bi rajši v izbi umrl!"

Še poslušali ga niso; gnali so ga pred sodnika. In tam so ga obtožili, da je hotel umirati kraj ceste.

"Čemu pa se potepaš, čemu pa ne delaš?" se je razsrdil sodnik.

"Saj bi!" se je branil Šimen. "Ampak roke nočejo, ne vzdignejo več kladiva!"

Odkod da je doma, ga je vprašal sodnik.

Ob tej besedi se je Šimnu čudno storilo. Molčal je in je premišljeval, pri srcu pa mu je bilo nadvse grenko.

"Odkod da si!" je vprašal sodnik.

"Daleč je, daleč; zdavnaj je, zdavnaj!" je rekel Šimen. "Koliko je – oj, petintrideset let in dalj, da niso videle tistih krajev moje oči ... oj, ne spoznale bi jih več!"

"Kaj bi tisto!" je rekel sodnik in je bil jezen. Ker oči sodnikove so take, da gledajo na papir, ne v srce. "Kaj bi tisto! Na odgovor te kličem, ne k molitvi! Povej, odkod da si, zato da te poženemo tja, ker se brez posla potepaš po tujih krajih!"

Šimen se je čudil.

"Na Prisojah sem rojen, pravi pismo; ali spomin ne vidi več tistega kraja, ne spoznal bi ga več, še v sanjah ne ..."

Nič ga niso več izpraševali; prijeli so ga in so ga gnali kakor tatu. Šimen je prigovarjal biričem, poizkušal je, da bi jih izmodril.

"Saj nič drugega ne maram, nego da v miru umrjem kraj ceste. Čemu bi me zdaj še po svetu vlačili, ko je pot dolga in vožnja draga?"

Biriči ga niso poslušali, temveč so ga zaklenili v tesno, nepriljudno izbo z visokim omreženim okencem.

"Čuden je svet dandanašnji!" je pomislil Šimen, ko je bil sam. "Ko sem bil še mlad in močan, dvajset dolgih let sem koprnel, da bi videl tiste kraje, kjer sta umrla oče in mati, Bog jima daj nebesa. Dvajset let sem koprnel, dokler ni umrlo navsezadnje še koprnenje samo. In zdaj, glej, ko sem star in slab, zdaj, ko bi rad v miru zaspal, me gonijo, kamor mi srce nič več ne veleva. Preveč je moja pamet trudna, da bi razbistrila to modrost!"

Ko se je vzdramil in se je komaj danilo, so odprli duri in so ga poklicali. Šimen je vstal, vzel je culo in je šel brez godrnjanja, kamor so ukazali.

"Če nočejo, da bi kraj ceste umiral, pa naj mi posteljejo, kjer se jim zdi!"

Tako je preudaril in se ni prepiral z nikomer.

Gnali so ga križem po ulicah, naposled pa so ga potisnili v železni voz. Šimen je zavzdihnil in se je pokrižal.

"Če je ukaz tak, da potujemo, pa potujmo! Morda bo dal Bog, da se duša spotoma naveliča teh starih kosti!"

Ali Bog ni dal. Železni voz je vozil počasi, kakor polomljen koleselj. Vsako uro se je ustavil in je stal pod milim nebom po cele tri do štiri ure. Zakaj take ljudi, ki so drugim v spotiko in nadlego, no nalagajo na gosposke vozove, temveč med vreče, sodove in razbojnike. Časih je Šimen odvezal culo in si je privoščil kos kruha in skrbno odmerjen grižljaj slanine; kakor je hranil, je bila cula zmerom bolj ohlapna in beraška. Šimen pa si ni delal hudih skrbi. "Treba je, da človek kosi, kadar je čas kosila, in da večerja, kadar je čas večerje; vse drugo se bo že naredilo, kakor je božja volja!"

Gledal je skozi okno in je videl temne goré in zelene doline, pusto skalovje, bogate njive, gozdove in pašnike, samotne romarske cerkve, vasi in mesta; vse se je čudežno vrstilo in izpreminjalo pred njegovimi očmi; pokrajina je bila zmerom drugačna, ali zmerom mu je bila tuja.

"Daleč je pač še do tistih krajev, ki pravijo, da so moja domovina. Če ne z očmi, spoznal bi jih morda vsaj s spominom. Bo že Bog dal, da se biriči ne zmotijo in da me odlože tam, kjer je treba!"

Ko se je vozil tretjo noč, se mu je storilo bridko pri srcu in zato je spoznal, da so že blizu tisti kraji.

"Kako je pač tam?" je premišljeval. "Kakšni kraji so in kakšni ljudje? Ali bom še spoznal rodno kočo, ali bom razumel govorico ljudi? Kako me bodo pozdravili, ko me ne poznajo ne po obrazu, ne po imenu, kakor jih jaz ne poznam?"

Tako je premišljeval, klonil je glavo globoko do kolen in je zadremal. Komaj je še dobro zadremal, ga je vzdramil birič; zunaj se je danilo.

"Kaj boš na vekomaj spal? Voz stoji že pol ure, ti pa smrčiš! Vstani in pojdi, zakaj doma si!"

Šimen je vzel culo, stopil je z voza in se je ozrl naokoli.

"Kaj to je moja domovina, pravite?"

Tudi spomin ni več spoznal teh lepih krajev. Zeleni, valoviti holmi, v daljavi temni gozdovi, bele vasi ob položnih rebrih.

Stopil je k njemu droben, sključen, čemeren starec, ki je držal v roki debelo gorjačo.

"Kaj ti si tisti?" je vprašal Šimna. "Tisti, ki ga bomo redili?"

"Ne vem, če sem tisti," je rekel Šimen. "Ampak če iščete Šimna iz Prisojnice, sem jaz tisti Šimen!"

Z zlovoljnim očesom ga je premeril starec od glave do nog.

"Jaz sem pa občinski pisar in birič iz Prisojnice. Le z menoj, da bomo spoznali, kdo da si in čemu nam delaš sitnosti, ko imamo drugih preveč!"

Sredi njiv in travnikov je stala železniška postaja. Birič in Šimen sta se napotila v dolino.

"Kaj je še daleč do Prisojnice?" je vprašal Šimen, ker ni poznal kraja in pa tudi zato, da bi se malo porazgovoril.

"Glej ga!" je skoraj srdit odvrnil birič. "Na občinske stroške se vozari sem, jedel bi občinski kruh, pa še poti ne vé!"

"Kako bi vedel pot, ljuba duša!" ga je tolažil Šimen. "Pač je res, da sem bil rojen v teh krajih, vsaj pismo priča, ampak videl jih nisem blizu do štirideset let!"

"Kaj?" je planil birič. "Štirideset let? – Štirideset let se je potepal, sam Bog vedi kod, in zdaj, ko je nadložen, prihaja, da bi ga pitali! – Ali te nič ni sram?"

"Čemu bi me bilo sram?" je odgovoril Šimen ves miren in brez srda. "Umreti sem kanil v postelji, pa so me pregnali; legel sem kraj ceste, pa so me vzdignili; prosil jih nisem, pa so me naložili na voz. Če je kaj škode in sramote, njim očitaj oboje, ne meni!"

"Gospoda piše postave, zato jih piše zase!" je rekel birič in je umolknil.

Od sončnega jutra obžarjena se je zasvetila v dolini bela vas. Šimen je zasenčil oči z dlanjo; bleščalo se mu je od sonca in od lepote in zazdelo se mu je nenadoma, da je nekoč, kakor v davnih, že pozabljenih sanjah, videl ta kraj.

Birič je iztegnil roko in je pokazal v dolino.

"Tam doli je Prisojnica!" –

Tako se je pričela ta zgodba.

II

Birič in Šimen sta se napotila k županu. Prav nič prijazno ni gledal župan, tudi ni prav nič prijazno pozdravil.

"Torej si pripeljal to nadlogo!" je rekel in je premeril Šimna s tako pazljivim in srepim očesom, kakor kupec vola.

"Pripeljal sem jo!" je potrdil birič in je tudi sam pogledal Šimna tako zlovoljno, kakor da bi mu v srcu očital: "Še meni delaš sitnost in zamero, nadloga!"

Šimen pa se ni zmenil za take oči in za take besede in je izpregovoril:

"Saj sem rekel, da bi rajši umrl kraj ceste, nego da bi v nadlego bil ljudem, ko jim nisem bil nikoli. Ampak kdo bi se prerekal, če je postava taka, da nalože človeka na voz, če mara ali če ne mara!"

Župan je malo pomislil.

"Iz Prisojnice, praviš, da si?" je vprašal.

"Pravijo, da sem!"

"Kakšna beseda pa je to: pravijo, da sem? Če si, ali če nisi, sem vprašal!"

"Kako bi odgovoril?" se je blagodušno nasmehnil Šimen. "Gosposka je zaukazala, da sem iz Prisojnice, pa tudi pismo tako izpričuje. Kdo bi se prerekal?"

Župan je strmel in je dolgo molčal.

"Kaj nikoli nisi bil v teh krajih?"

Mirno in prijazno je odgovarjal Šimen.

"Da sem bil rojen v teh krajih, pravi pismo. Jaz pa jih nisem spoznal z očmi in še spomin jih je komaj spoznal. Kako bi? Deset let mi je bilo morda, ali še ne deset let, ko sem šel, sirota, kakor me je vodila božja roka po tem samotnem svetu. Nekaj let kasneje, ko nisem vedel, kam da bi položil glavo, sem romal nekoč skozi to dolino, se mi zdi; nisem je spoznal natanko, noč je bila in dež je lil, moje oči pa so bile objokane ... Pa kaj bi tisto! Reč je taka, da nisem videl teh krajev, kar je dozorela moja pamet."

Župan je strmel zmerom bolj.

"Sam ne veš, če si rojen v teh krajih, ali če nisi rojen! Sam praviš, da ne poznaš ne krajev in ne ljudi. Pa prideš v to našo revščino kakor huda ura! – Kod si hodil doslej, komu si služil in kdo te je redil?"

"Ne srdi se, župan!" mu je prigovarjal Šimen. "Saj sem rekel, da nisem koprnel ne po tebi, ne po teh krajih, že zdavnaj ne! – Služil pa sem v mestu, dolgih trideset let sem služil enega samega gospodarja, sem stal do konca na enem prostoru, tako da so se mi noge za ped globoko udrle v tla. Zdaj pa moje roke ne vzdignejo več kladiva, tudi noge se mi že tresejo. In tako je ukazal gospodar: dodelal si, pojdi, kamor ti srce veleva! Kaj bi se prerekal s svetom, ki piše postave, da se človek ravna po njih? Šel sem, da bi umrl kraj ceste, pa so razsodili, da se tako ne spodobi. Naložili so me, kakor vrečo ovsa in so me poslali v te lepe kraje: tam je tvoja domovina, so rekli, tam umri! – Zdaj, župan, pa sam presodi, čegav je greh!"

Župan je udaril tako močno s pestjo po mizi, da sta vztrepetala obadva, birič in Šimen.

"Trideset let služil, pa si ne prislužil kruha za stare dni, ne kota za krščansko smrt! Ali si vse sproti zapil, razbojnik?"

Šimen se je nasmehnil.

"Ni treba delavcu, da bi hranil, pa ima vendarle postnih dni v izobilju! Svetnika postavi pred naklo, samega svetega Janeza Krstnika, ki je živel ob kobilicah; pa pride gospodar in mu poreče: Sveti Janez Krstnik, ki živiš ob kobilicah, kaj je treba tebi srebra in zlata? Delaj mi zastonj! – Nisem popival sproti, o župan, temveč sproti sem kri prelival – tam je zdaj, v tistem črnem prahu, tista razhojena tla so jo popila. Ko sem dal poslednjo kapljo, so rekli: Pojdi! – in so me naložili. Zakaj taka je pač postava na tem svetu."

Temno je pogledal župan, čudna se mu je zdela postava. Navsezadnje pa je zavzdihnil in je rekel:

"Zares je nadvse čudna ta postava, ali kdo bi se prerekal s postavami? Gospôda jih je napravila, pa jih je napravila zase! Zapisano je, da umri človek tam, kjer ni živel in da uživaj miloščino tam, kjer je ni dajal! – Svet stoji na glavi, mi ga ne bomo na noge postavili. – Pokaži, kar imaš pisanja, da bomo vedeli, kako je s teboj!"

Šimen je položil na mizo rumen papir.

"To je, kar je!"

Le malo besed je bilo na papirju, župan pa je dolgo bral.

"Torej da si rojen na Prisojnici ... številka devetindevetdeseta ..."

Župan se je zamislil.

"Saj sem tudi sam rojen na Prisojnici, poznam vso faro kakor svojo dlan ... ali številke devetindevetdesete ne poznam!"

Premišljeval je dolgo, nato pa se je obrnil do biriča.

"Ali jo ti poznaš, Martinec, to številko devetindevetdeseto?"

Zamislil se je tudi birič, visoko je privzdignil obrvi in je majal z glavo.

"Kako bi jo poznal, ko ne vem, kje stoji in čegava da je? Nadloga bo pač sama vedela, kje se je rodila!"

Šimen, nadloga imenovan, ga je prijazno pogledal.

"Če kraja ne poznam, kako bi poznal številko?"

Spogledali so se vsi trije in niso vedeli, ne kod ne kam.

Takrat pa je prešinila župana misel, ki je bila tako prijetna, da se mu je takoj izjasnil zlovoljni obraz.

"Šimen, praviš, da ti je ime in za Sirotnika da se pišeš?"

"Je že res!"

Župan je pogledal biriča.

"Zdaj pa ti povej, Martinec, če živi v prisojniški fari še kakšen Sirotnik!"

"Sirot je veliko, Sirotnika nobenega!" je modro odgovoril birič.

Zmerom vedrejši je bil županov obraz.

"Vse se mi zdi, sirotni Šimen, da se tvoji pravici opletajo noge kakor tebi. – Odgovori, Martinec, čegava je številka osemindevetdeseta?"

"Mejačeva je."

"Mejačeva! – In čegava je številka stota?"

"Tista je Prunkova."

Takrat se je zasvetilo tudi biriču, in tudi njemu se je izjasnil obraz; župan pa se je veselo zasmejal.

"Bojim se, sirotni Šimen, da ne boš grizel prisojniškega kruha, ne tlačil prisojniške slame! Postave so narejene, da bi človeka ukanile, pa so ukanjene same, zahvaljen Bog! – Le z menoj, Šimen, in tudi ti, Martinec, pojdi z nama, da bo pravica po pravici razodeta!"

"Pa pojdimo," je rekel Šimen, ki je bil vajen vsega hudega in se nikoli ni prerekal. Še povedati se mu ni zdelo potrebno, da je truden od poti, od lakote in od starosti.

"Nekam že pridemo," si je mislil, "in zla beseda nikoli ne zaleže!"

Tako so se napotili vsi trije skozi vas: Šimen na sredi, župan na eni strani, birič na drugi. Pridružil se jim je kmet, da bi si ogledal občinsko nadlogo; pridružila se je kmetica, nato še kmet, pa še kmetica – in šli so, kakor rešnja procesija; največ pa je bilo otrok, ki so vreščaje spremljali nadlogo in njene biriče.

Župan se je ustavil pred Mejačevo hišo.

"Ta je številka osemindevetdeseta!" je rekel. Nato je pokazal s palico preko polja.

"Tam je kolovoz, meja med Prisojnico in Osojnico. Kaj pa je onstran kolovoza, ljudje božji?"

Vsi so pogledali na ono stran.

"Na oni strani, na osojniški zemlji, je kup kamenja; béli se v soncu, vsi ga vidite. Tam, kjer leži tisto kamenje, je bila nekoč prisojniška številka devetindevetdeseta!"

"Še prav zares!" je podkrižal star kmet, ki je stal za biričem.

Župan pa je govoril še nadalje.

"Tista številka devetindevetdeseta ni bila na svetu božjem drugega nič, nego lesena bajta, na kamen postavljena. Čegava je bila, to naj dandanašnji sam Bog razsodi. Tam so gostovali vsi tisti, ki niso imeli svoje strehe, pa tudi ne lehe za krompir in fižol. In gostovali so tam tudi Sirotnikovi; če so pomrli tam od vsega hudega, jim Bog daj večni mir in pokoj! Poslednji od tistih Sirotnikovih pa je zdajle med nami, ime mu je Šimen, oblastnija nam ga je poslala za občinsko nadlogo!"

Vsi, kolikor jih je bilo, so se temno ozrli na Šimna. Šimen se je blagodušno smehljal in je rekel:

"Taka je postava, kdo bi se prerekal?"

Župan pa je govoril še do konca.

"Zdaj pa premislimo in preudarimo, občani prisojniški! Kje leži tisto kamenje: ali leži na prisojniški, ali na osojniški zemlji? Ni razmaknjeno, ne premaknjeno; kakor je ležalo, tako leži. Kolibo je ogenj pobral, ožgano kamenje je ostalo; ni se ga človek dotaknil: osat in trnje pričata!"

Vse je župan po pravici povedal in razložil. Ko so pred zdavnimi leti po dolgih tožbah in zmotnjavah ustanavljali mejo med osojniško in prisojniško občino, se je naredilo, da je pogorišče, ta nekdanja številka devetindevetdeseta, pripadlo Osojnici. Nihče se ni zmenil za tisto kamenje in nihče bi ne bil mogel povedati, čegavo da je, zato ker ni bilo vredno prepira. Le najstarejši občani so se še od daleč spominjali Sirotnikov, poslednjih gostačev; nikomur pa ni bilo več v spominu, če so pomrli, ali če so se bili pogubili v svet. Nekoč, ob hudem vetru, je priletela iskra od Mejačeve strehe in je zapalila bajto, ki je pogorela do tal kakor slama. Nihče ni gasil; počemú? Pepel je odnesel veter, ožgane hlode so pokurili kajžarji, kamenje pa je ostalo tam na vse večne čase in se je prepreglo s trnjem in osatom.

Župan je pokazal na Šimna.

"Glejte, občani," je rekel, "tega človeka, ki tukaj med nami stoji, kakor grešnik za cerkvenimi vratmi, so nam poslale oblastnije, da bi ga redili! Ta človek pa je Sirotnikov, poslednji izmed tistih, ki so gostačili v številki devetindevetdeseti. Kam sodi v rejo in ámožno, vas vprašam, ali v občino prisojniško ali v osojniško?"

"V osojniško!" so vzkliknili vsi, kolikor jih je bilo.

"Pa v osojniško!" se je dobrovoljno nasmehnil Šimen in si je mislil: "Saj v Osojnici pač ne pečejo drugačnega kruha nego v Prisojnici!" Zakaj lačen je bil.

Župan pa je tedaj ukazal biriču:

"Ženi ga v Osojnico, k županu ga ženi in tam razloži, kakor je! Kar je rodila Osojnica, naj še Osojnica pokoplje! Kruha zase ima dovolj prisojniška fara, ampak nima ga preveč, da bi ga metala še sosedom in njih nadlogam!"

Tako je razsodil župan in vsi so hvalili njegovo modrost.

Župan je ostal s svojo dolgo procesijo ob meji, da bi počakal oznanila biričevega. Birič in Šimen pa sta se napotila v Osojnico.

III

Pot ni bila dolga in tudi ne strma; romala sta pičlo uro po zložni okrajni cesti. Šimen pa je težko sôpel, postajal je ter si odpočival; in počival bi bil pač do večera in morda na vekomaj, da ga ni priganjal birič.

"Stopi! Saj je cesta kakor žamet; plesal bi človek, ti pa stokaš!"

"Star sem, star!" je vzdihnil Šimen.

"Tudi jaz sem star, pa se ne cmerim!" ga je zavrnil birič; postrani se je ozrl na Šimna, ki je stopal mukoma, z omahujočimi nogami, ves zgrbljen, upognjen in nadložen, kakor osemdesetleten starec.

"Koliko križev pa že nosiš, da si tako betežen?" ga je vprašal.

"Pet jih nosim in težki so!" je odgovoril Šimen.

Birič pa se je tako začudil, da je odprl usta nastežaj. Široko je stopil pred Šimna in ga je ogledaval z debelimi očmi od glave do nog, kakor da ga je bil šele v tistem trenotku prvikrat ugledal. Ko je bil pri kraju z ogledovanjem, je tako močno stresel z glavo, da se mu je klobuk na stran pomaknil.

"Petdeset let! Pa že popotna smrt, pa že občinska nadloga! – Meni jih je sedemdeset, glej, pa me ne tare starost in za stavo ti grem dvanajst debelih ur! – Če ni zmote v krstnem pismu, kaj si počel, da se ti je kri posušila?"

Blagodušno ga je pogledal Šimen.

"Mene vidiš, nisi pa še videl tridesetletnih starcev, kakor sem jih videl jaz. Petnajst let mu je, ko se zapiše delu z dušo in s telesom, kakor grešnik zlodeju samemu; trideset let mu je, pa je doživel do konca, ko še ni živel. Kjer sem delal jaz, nas je bilo vpreženih tisoč in več; otroci so bili med nami, pa tudi zgodnji starci; prah in ogenj smo dihali od jutra do mraka; nobeno oko ne vidi tam krvi, pa se preliva v korcih in vedrih in žile, še tako polne, so kmalu izsušene ... Junak sem bil med njimi in sem doživel pet križev!"

Dolgo je premišljeval birič, nazadnje pa je vprašal:

"Ali je postava taka?"

"Postava je taka, kdo bi se prerekal! Ni ji treba, postavi, skrbeti za starost, ker starcev ni. Le jaz edini delam sitnost in nadlogo, Bog se me usmili!"

"Za grob ima človek zmerom zemlje dovolj!" ga je tolažil birič.

Šimen pa je zavzdihnil:

"Še tiste mi niso dali!"

Ob takih razgovorih sta dospela v Osojnico.

Župan se je bil povrnil s polja, stal je na pragu in čakal kosila. Pa sta se ustavila pred njim birič in Šimen.

"Nadlogo sem pripeljal!" je oznanil birič.

"Kakšno nadlogo?" se je začudil župan; takoj ga je spreletela huda misel in ozrl se je z zlohotnim očesom na Šimna.

"Osojniško!" je razlagal birič. "Oblastnija nam je poslala tega nadložnega človeka, da bi ga redili. Pismo pravi, da je doma iz Prisojnice; ampak izkazalo se je, da ni doma iz Prisojnice, temveč iz Osojnice. Zato ga pošilja naš župan občini osojniški v rejo in skrb!"

"Kako da je iz Osojnice!" je vzrojil župan. "Nikoli ga nisem videl, tega človeka, ne vem, kako mu je ime in kdo da je! Le kar ženi ga nazaj, odkoder si ga prignal, pa Bog z vama!"

Birič pa se ni vdal, temveč je razlagal nadalje:

"Porodil se je namreč na tistem kraju, kjer je stala nekoč prisojniška številka devetindevetdeseta in kjer je dandanašnji kup kamenja na zemlji osojniški. Očitno je torej pred Bogom in pred ljudmi, da se je rodil v osojniški občini in ne v prisojniški. Tu ga imate, redite ga in skrbite zanj po vesti, da umrje v miru!"

Nad toliko hinavščino se je silno razsrdil osojniški župan.

"Glej jo, lakot prisojniško! Nima, da bi redila svoje reveže, pa bi jih naprtila sosedom! Če je zapisano v krstnih bukvah, da je rojen v Prisojnici, je tam rojen in prisojniška občina ga bo redila na stare dni! Otrok bi to razumel – vi pa, ne le da ste lakomni, ste še bebasti povrhu! – Kar poberita se, odkoder sta se vzela!"

Ker je župan tako srdito kričal, se je nabralo na cesti obilo ljudi, osojniških faranov. Ko so čuli, kdo da je Šimen in kako da je z njim, se jih je polastila pravična jeza; biriču pa se je zazdelo, da ni prijetno prerekati se na zemlji sosedovi.

"Ljudje božji, kaj bi se ljutili?" je tolažil s prijazno besedo. "Razodelo se bo, kje je pravica in kje je zmota. Vseh zmešnjav začetek pa je ta dolgi in jokavi nadložnik, ki nam ga je vsem Bog poslal zaradi naših grehov!"

Osojničani pa tudi teh lepih besed niso bili veseli.

"Ne nam," ga je zavrnil župan, "in ne zaradi naših grehov, temveč vam ga je Bog poslal, je že vedel zakaj! Pa tudi ni krščansko, da govoriš o betežnem starcu, kakor o razbojniku; ali se v Prisojnici niste učili katekizma? Le lepo in zložno se napravita obadva v svojo domačijo; tam pa glejte, da ga boste pošteno redili in mu mehko postiljali!"

Osojniški birič, ki je bil prekanjen človek, pa je izpregovoril

"Je že prav, da gresta, ampak kolikor poznam tega Martinca, ni bil nikoli nič prida. Lahko se nameri, da nam spotoma nalašč izgubi to nadlogo, da jo odloži kakor prazno malho ter poreče: Tu ga imate, zdaj pa glejte!"

"Pametno si govoril, Andrejec!" ga je pohvalil župan. "Le pojdi z njima in bistro glej, da se ne odsmoli ta biriška smola prisojniška ter ne pusti nadloge same na naši zemlji!"

Spet je izpregovoril birič Andrejec.

"Z njima pojdem, kakor si ukazal, župan, in bistro bom gledal! Ali kje je zapisano, da ne čaka na meji velika prisojniška vojska? Poslali so nam nadlogo v sramoto in zasmeh, pa ji bodo, mislim, zagradili pot na svojo zemljo. Zakaj iblajtarji so vsi!"

"Tudi zdaj si pametno povedal, Andrejec! Napotimo se torej, kolikor nas je, da pogledamo, če je vse po pravici in postavi!"

Tako se je napravila dolga procesija na pot proti Prisojnici. Spredaj Šimen in obadva biriča, za njimi župan in za županom pol občine osojniške.

"Kakor je božja volja!" je rekel Šimen v svojem srcu. "Oblast je oblast in človek je preslaboten, da bi se prerekal z njo!" Truden pa je bil hudó in noge so se mu opletale.

"Hej, nadloga, kaj se maješ?" ga je posvaril birič osojniški.

"Star sem, počival bi!" je rekel Šimen.

"Boš počival, kmalu boš počival; tam, kjer je tvoja postelja in tvoj kruh! Ampak tukaj, na tej zemlji osojniški, ni počitka zate!"

"Morda le pridem!" si je mislil Šimen. "Stojé ne bom umrl!"

In je šel. Ker se je močno opotekal, sta ga prijela pod pazduho obadva biriča. Župan je videl dolgo, v dve gubé sključeno teló in noge, ki so ob vsakem koraku odpovedávale, ter je zaklical:

"Le dobro ga primita ter varno ga držita! Če se mu na tej naši zemlji kaj prigodi, kar Bog ne daj, bo sitnost in nadloga naša!"

Kakor je bil Šimen truden, se je ozrl ter se nasmehnil.

"Brez zamere, župan; postava je naredila!"

Tako so šli in so prišli skoraj do meje.

"Prav nič se nisi zmotil, Andrejec!" je vzkliknil župan. "Glej jih tam, razbojnike!"

Onstran kolovoza je čakala občina prisojniška, da bi videla, če se je zgodilo po pravici in postavi.

Ko sta se vojski ugledali, se je vzdignil na obeh straneh silen vrišč in trušč, tako da spočetka ni bilo mogoče razločiti nobene besede. Osojniški birič je porival Šimna preko meje, prisojniški birič pa ga je odrival. Šimen se ni branil in tudi ni zinil besede.

"Pa vendarle kaže, da bom stojé umrl!" si je mislil.

Obadva župana pa sta vsak zase preudarila, da bi vesoljni tepež ne obrodil drugega nič, nego senen voz nadlog in sitnosti. Zato sta ukazala obadva hkrati:

"Mirujte, ljudje božji; naj razsodi pametna beseda!"

Občani so verno poslušali od obeh strani, župana pa sta se pomenila takole:

Najprej je povzdignil svoj glas osojniški župan in je rekel:

"Ali se ti je zmešalo, da uganjaš take reči, kakor bi jih paglavec ne uganjal? Če postav ne poznaš, čemu županiš?"

Prisojniški župan pa mu je takoj odgovoril:

"Zato, ker postave poznam, sem to nadlogo tjakaj poslal, kamor sodi! Odpri oči nastežaj, poglej tisto kamenje tam in reci, na čegavi zemlji da leži!"

"Tisto kamenje si vtakni v suknjo, če se ti zdi! Kar je pisano in potrjeno, ne izbriše tvoj jezik; pisano pa je, da se je nadloga rodila v Prisojnici. Oblastnija ti je nadlogo izročila; ravnaj se, kakor ti je ukazano!"

"Kako bi se nadloga rodila v Prisojnici, če je stala bajta v Osojnici in stoji tam še dandanašnji njen spomin? Oblastnija pa ne ravna po božji pameti, temveč po človeški, in človeška pamet je zmotam podvržena! Zatorej le vdano sprejmi to nadlogo, kakor ti jo je Bog poslal!"

Osojniški župan pa se je tedaj hudobno zasmejal in je vprašal:

"Kaj pa bi storil ti, da se je bil pripeljal v zlati kočiji s štirimi konji in s srebrno vprego: ali bi ga suval čez mejo, če mu je prijetneje na oni strani? Ali ne bi rekel: naj plačuje davke in doklade, kjer ga je volja? Siromaka pa rineš preko praga, ne privoščiš mu suhe skorje!"

Takrat se je obrnil prisojniški župan do svojih občanov.

"Slišali ste! Ni mu do pravice, do tiste suhe skorje mu je, ki sodi siromaku na stare dni!"

Ampak tudi osojniški župan se je obrnil do svojih občanov.

"Pravica mu je izročila žejnega, da bi ga napojil, lačnega, da bi ga nasitil, pa ga suje čez mejo! In tak bi drugim očital lakomnost?"

Spet se je vzdignil od obeh strani silen vrišč in trušč; spet sta se prerivala obadva biriča sredi kolovoza; Šimen je visel med njima in se ni branil ne z besedo, ne z rokó.

Moški so gledali temno in so si vihali rokave, ženske so kričale, otroci so pobirali kamenje; vse je kazalo, da je huda ura blizu. Tedaj pa sta se spomnila obadva župana, da bi tepež ne bil koristen, že zategadelj ne, ker bi sirotni Šimen vendarle ostal na meji in bi pravica ne bila dognana. In obadva hkrati sta vzkliknila:

"Mirujte, ljudje božji!"

Nato pa je izpregovoril osojniški župan:

"Tukaj na tem kraju ne bomo dognali pravice, ker je beseda proti besedi. Oblastnije so zmešnjavo spletle, oblastnije naj jo razpletejo! Potrpite, občani, ne rogovilite in nikar ne stopajte na ta lakomni prisojniški svet, dokler ni zadnja sodba izrečena!"

Izpregovoril pa je tudi prisojniški župan in je rekel svojim občanom:

"Nikar se ne jezite ob takih besedah, temveč pomislite, da pes laja, kakor mu je od narave dano! Zatorej potrpite, da se pravica izkaže!"

Takrat pa sta se oglasila obadva biriča, ki sta bila že vsa potna in zasopla:

"Kam z nadlogo?"

Župana sta se spogledala in sta pomislila.

"Kaj bi rešetali!" se je zasvetilo prisojniškemu. "Tja ga položimo, kjer je prava njegova domačija, in tam naj ostane, dokler ne bo pravica potrjena!"

In je s palico pokazal na golo kamenje.

Osojniškemu županu pa se je zdelo, da je hinavščina za plotom; in zato je rekel:

"Na osojniški svet bi ga položil? Da bi se sklical: tam je ležal, tam naj leži! – Iblajtar modruje po iblajtarski pameti, mi pa smo kristjani!"

"Naj oblastnija reče svojo besedo!" je odvrnil prisojniški. "Motila se je, naj zmoto popravi; dajmo ji prilike in časa, da bo naša pravica slavno razodeta! Ampak dotistihdob naj ta nadloga, Šimen imenovana, čaka na tistem belem kamenju, ker viseti ne more do konca dni!"

"Viseti ne more!" je spoznal tudi osojniški. "Naj torej leže na tisto kamenje, le da se ne gane! Z životom in obrazom pa naj bo obrnjen na prisojniško stran!"

Tako sta sklenila in določila župana. Biriča pa sta podprla Šimna pod pazduho in sta ga položila na kamenje, ki je bilo vse vroče v opoldanskem soncu. Šimen je zavzdihnil in komaj da je dobro ležal, je zadremal. Obraz je imel obrnjen proti Prisojnici, naravnost v sonce.

Ko je bilo to poglavitno delo opravljeno, sta se napotila župana vsak do svojega doma; in obedve procesiji sta se napotili za njima. Koj po kosilu sta župana napregla ter pognala proti mestu. Obadva koleslja sta divjala tako neznansko, da se ni polegel prah pol ure za njima.

Šimen je spal na vročem kamenju; na eni strani je ležal v travi prisojniški birič, na drugi osojniški.

IV

Šimen je spal in sanjalo se mu je tole:

Bog ga je blagoslovil z neizmernim bogastvom. Ali zlato ni omamilo njegovega srca in ni ga navdalo z napuhom. V svoji sreči se je domislil domovine in je zahrepenel po nji, kakor otrok po materi. Takoj je ukazal služabnikom, da naj mu vprežejo dvanajstero belcev pred zlato kočijo. V jadrnem diru se je napotil proti domovini in je še pred mrakom dospel v Prisojnico. Tam so ga pozdravili kakor kralja in gospodarja. S hriba so grmeli možnarji, pred farno cerkvijo so stali visoki mlaji, preko ceste pa se je bočil veličasten lok, z zelenim smrečjem ovit; in na loku je bilo z velikimi rdečimi črkami napisano: "Pozdravljen nam bodi – tukaj in povsodi!" Milo se je storilo Šimnu ob toliki ljubezni. Skoraj je bil že pozabil na domovino, a glej, domovina ni pozabila nanj, spoznala ga je z materinskimi očmi, sprejela ga je z razprostrtimi rokami. Iz takih sladkih misli pa ga je vzdramil silen vik in vek. Prikazal se je župan osojniški z vsemi svojimi občani. "Kakšne predpustne burke pa uganjate?" je kričal. "Stavite mlaje in loke svojim občanom, ne pa našim!" – In je kratkomalo zgrabil za uzde prvi par belcev, pred zlato kočijo vpreženih. Tedaj pa je priskočil župan prisojniški, da bi mu iztrgal uzde. In je kričal, da se je do neba razlegalo: "Ali ne boš takoj izpustil, Judež Iškarijot? Poglej pismo, če znaš brati! V Prisojnici je rojen, v Prisojnico pristojen, tako pravi postava! Izpusti!" – Osojniški pa ni izpustil, temveč je kričal še glasneje, nego prisojniški: "Ti izpusti, colnar goljufni! Ali vidiš tisto kamenje tam? Čegavo je, na čegavem svetu leži?" – – "Tisto kamenje si vtakni v suknjo, če se ti zdi! Kar je pisano, je pisano; s postavo in pravico se ne boš prerekal!" – – "Tam na tistem kamenju je stal njegov dom! Tam je rojen, tja pristojen!" – – "Nič me ne briga tisto kamenje; naj leži v miru, kakor je ležalo od vekomaj! Moja pravica je pisana in potrjena – izpusti!" – Tedaj pa se je osojniški hudobno nasmejal in je rekel: "Kaj pa bi ti storil, oj colnar, in kako bi sodil, da se ni pripeljal v zlati kočiji, temveč da so ga prignali biriči, starca nadložnega, siromaka nebogljenega? Ali bi ga podil preko praga?" – – Prisojniški pa ga je zavrnil: "Kakor bi postava ukazala in kakor bi pismo velevalo, tako bi storil!" – – Tako sta se brez konca in kraja prepirala in prerivala obadva župana; na pomagáj sta jima prišla še obadva biriča in navsezadnje so se spopadli še občani. Huda vojska se je vnela, strašna tepežen je divjala po dolini od hriba do hriba. Moški so kleli, ženske so jokale, otroci so kričali. Ura za uro je minila, Šimen je sedel v zlati kočiji in je bil lačen in žejen. Lačni in žejni pa so bili tudi belci, naveličali so se pustega prepira in so potegnili. Občani prisojniški in osojniški so nastežaj odprli usta, ko se je zlata kočija nenadoma zamajala ter se v jadrnem diru spustila v dolino. Prah se je vzdignil, sonce je žgalo, da se Bog usmili; Šimen pa je sedel na žametni blazini, v svoji zlati kočiji, in je bil lačen in žejen. Ustna so mu pokala, pred očmi se mu je meglilo, v glavi mu je kovalo stotero težkih kladiv. Pa je pomislil: "Kdo bi se prerekal, če mu je sojeno, da umrje od vsega hudega v zlati kočiji in zavoljo same prevelike prijaznosti svojih rojakov?" Nagnil je glavo in se je zvrnil na cesto ...

Take so bile Šimnove sanje. Ko se je vzdramil, ni ležal več na hrbtu, temveč na obrazu. Sonce je bilo zatonilo za hrib; pol doline je bilo že v senci. Biriča sta ležala v travi in sta obadva spala. Osojniški je ležal na hrbtu, roke in noge razprostrte, kakor pribit na svetega Andreja križ; prisojniški pa je z obrazom, s komolci in s koleni tiščal v travo.

Šimen se je trudoma vzdignil; tako slab je bil, kakor da je bil prespal deset dolgih let. Stopiti je hotel na noge, noge pa ga niso več nosile, le kamenje je zahreščalo pod njimi; in preplašena sta se vzdramila obadva biriča.

"Kam?" sta vzkliknila hkrati in sta planila.

"Nikamor ne!" se je prijazno nasmehnil Šimen. "Če bi me te uboge noge še nosile, ne bi vaju vprašal za pot! Le v miru spita, tudi jaz bom spal!"

Biriča sta zadremala, Šimen pa je sedel na kamenju, oklenil je kolena z rokama in je premišljeval.

"Dolga je pač pot do mesta in tudi pravica nima mladih nog! Napoti se krščevat, pa pride k pogrebu. Noč bo že in morda bo že jutro, ko se povrne posvetna oblast s pisanim oznanilom. Jaz, Šimen Sirotnikov, sem lačen in kdo mi bo dal kruha? Žejen sem in kdo mi ponudi korec? Vse, kar je, je pravica in postava, človek pa je prah!"

Take misli so obšle Šimna, zato ker je bil lačen in žejen. Videl je obadva biriča, ki sta prijetno dremala v travi, in je mislil še nadalje:

"Glej, pravica spi pravično spanje, zato ker je opravila svoje opravilo, kakor je bilo treba. Če bi zdajle rekel pravici: Lačen sem in žejen, tudi moja postelja je trda – kaj bi odgovorila pravica? Odgovorila bi: Nič me ne briga, če si lačen in žejen in tudi tvoja postelja me nič ne briga, zakaj jaz sem pravica, sama sebi mati in hči, sama svoj začetek in konec; če si kristjan, ne prerekaj se z menoj, zakaj postava je sveta kakor evangelij: kdor jo ogleduje z nezaupnim očesom, je grešnik v svojem srcu in hude kazni vreden. Kar je napisano, to beri, pa nič ne premišljuj; če je napisano, da bodi lačen in žejen, blagruj postavo ter bodi lačen in žejen; če je pa napisano, da umri od vsega hudega na tem golem kamenju, spoznaj pravico ter hvali Boga, da si jo izpolnil!"

Njegove misli so se napotile iz te bridkosti na daljne ceste, koder niso hodile še nikoli.

"Kaj je bilo tvoje življenje, oj Šimen Sirotnik?"

In kakor je sedel na golem kamenju, klonil život v dve gubé ter oklepal kolena z rokama, je pregledal v svojem srcu, kar je gledal nekoč z očmi:

"Zdaj sediš na tem golem kamenju, Šimen Sirotnik, in siroten si hujše, nego ob rojstvu! Takrat so bile še roke na svetu, ki so te v plenice zavijale in na posteljo polagale; tudi tepen nisi bil preveč, če si kričal. Nikogar ni zdaj, da bi ti postiljal, nihče te ne vpraša, če bi jedel in pil, tudi kričati ne smeš, zato ker ti velja pravica, ki otroku ni veljala! Pa kaj je bilo vmes, pa kaj je bilo tistih štirideset let od začetka tega dolgega romanja pa do bridkostnega današnjega dne? Da bi spravil ves vroči pot, kolikor sem ga potočil, vso kri, kolikor sem je prelil – bogastvo, zdi se mi, da bi bilo. Ali kam je lil pot, kam je lila kri? Moje roke so prazne; nakopičil in nabasal sem bogastva do strehe; in ko sem bil s tem opravilom pri kraju in je bila ura, da bi užival, ni bilo bogastva nikjer. Tako se je zgodilo tistemu, ki si je bil v potu svojega obraza natlačil svetlih cekinov, pa je prišel domov in je tiščal suho listje v pesteh. Stara bajka za otroke – to je bilo tvoje življenje, Šimen Sirotnik! Čudno pa je dvoje: da je toliko ljudi na svetu – kdo bi jih preštel? – ki živé to pusto staro bajko in se ne spametujejo: in pa je čudno, kje da navsezadnje ostanejo tisti cekini, za katere so bili ogoljufani tisočeri Sirotniki ..."

Tako daleč je mislil Šimen, ker je bil lačen in žejen in pa ker ni imel drugačnega opravila.

Kmalu je bila v senci vsa dolina; le hribi so se še svetili in nad njimi beli oblaki, ki so se zložno izprehajali po nebu. Biriča sta se vzdramila; zehaje sta se ozrla na Šimna.

"Kakor smrt sediš tam in čepiš!" ga je pokaral prisojniški.

"Stresi ga, če je živ; saj še ne bevskne!" je svetoval osojniški.

In res ga je stresel prisojniški tako krepko za ramo, da je Šimen omahnil. Nič ni rekel, ker mu je bil jezik pretežak; le nasmehnil se je in je posvaril biriča z veselimi očmi; oči so rekle:

"To kamenje je moje, zapisano mi je, ne stresaj me na mojem kamenju!"

Birič pa ga je osorno pogledal in mu je ukazal:

"Če misliš umreti, kakor vse kaže, preloži smrt, dokler se pravica ne razodene. Če si čakal do mraka, boš počakal še do noči. Kajti zapomni si, da zdaj nisi ne tukaj in ne tam in da tvoja duša nima pravice, pobegniti iz tega kraja brez dovoljenja in povelja! Postava je postava, ustanovljena od Boga, ti pa si človek, iz ženske rojen!"

Ko je slišal Šimen take modre besede, je molčal in je povesil glavo.

Birič prisojniški pa ni maral, da bi le sosed njegov razodeval modrost; razodel jo je tudi sam in je rekel:

"Nikar se tako ne drži, kakor da bi užival krivico! Zaradi tebe in zaradi tvoje pravice se je danes ta dan pol sveta zamajalo! Če je grešnik še tako nedolžen, bodi vesel, da se potí pravica ob njegovem grehu, ki ga ni!"

Take modrosti je poslušal Šimen in je molčal; pa si je mislil:

"Obešenjak roma pod vislice, pa zaokrene oči proti nebu in moli: Zahvaljen bodi, o Bog, da se je na ubogem mojem telesu razodela tvoja pravica! Da bi zdajle ne stale tam te visoke vislice, da bi pod njimi ne stal ta pobožni rabelj, kaj bi bilo s tvojo pravico, o Gospod? – Najpoprej je bila beseda in so bile bukve, nato šele je bil človek in je bila živa kri. Kar je pisano, velja, kar je govorjeno, je prazna sapa. Blagoslovljen sok je tinta sodnikova, a ničvredna dežnica je solza in je kri. Najpoprej je imel človek ime in je imel številko, nato šele želodec in pamet. Kdo bi se prerekal?"

Tako so se na stara leta in ob pozni uri čudežno razmikale Šimnove misli. Njegovo srce je bilo čisto od nekdaj in se je slavno ubranilo mnogoterim izkušnjavam; ni se bila zalezla vanj setev dvoma in prešernosti, pa vendar se je izkazala žetev, ko bi nobeden svetnik ne razbistril, kako in kedaj.

Kakor se je bližala noč, tako so prihajali občani, da bi slišali pravico in njen evangelij. Na obeh straneh kolovoza so polegli v travo; tudi vina, kruha in svinjine so prinesli s seboj. Pili so in jedli, kričali in kvantali, dokler se ni do dobrega znočilo.

Šimen je vzdignil glavo, povohal je v zrak, ker mu je bilo zadišalo nadvse prijetno. Ali sladki vonj ga je omamil, zazibalo in zatemnilo se mu je pred očmi in omahnil je z vsem životom na kamenje.

"Lačen sem!" je rekel; nato pa ni izpregovoril več, le ustna so se prijazno nasmehnila.

V

Zvonilo je angelsko češčenje, ko sta se vračala župana iz mesta. Podila sta, da sta se konja pénila. Ko sta se peljala v mesto, je bil prisojniški spredaj in prijetno mu je bilo pri srcu, kadar je pomislil, da osojniški razbojnik požira prah za njim. Ko pa sta se vračala, je prvi napregel osojniški in še nalašč neusmiljeno švrkal, zato da bi napravil razbojniku prisojniškemu vrhano skledo prašne večerje. "Le kolni," si je mislil, "tudi jaz sem klel!" Obadva pa sta gonila kakor dvoje pijanih furmanov.

"Čakaj!" je kričal prisojniški zadaj.

"Goni!" je odgovarjal osojniški spredaj, smejal se je hudobno in je švrkal na vso moč.

Župana pa se nista vozila sama, temveč pravica, kakor je bila razodeta, se je vozila z njima. Nič se nista ustavila, ne pred krčmo, ne pred domom; gonila sta naravnost do meje. Ljudstvo pa je slišalo peket kopit, videlo je prašni oblak, ki se je jadrno bližal, in je vzkliknilo:

"Razodela se je pravica!"

"Pravica je izkazana!" je vzkliknil osojniški ves zasopljen in je skočil z voza.

"Ni še izkazana!" je odgovoril prisojniški in je ustavil.

"Naj razložita po vrsti!" so rekli občani.

Nato je izpregovoril osojniški:

"Razodelo se je, da je še pravica na svetu! Ta razbojnik prisojniški se je zvijal in pretvarjal, lagal je in vrtovičil, ampak postava ga je spoznala že po obrazu in je slekla do golega njegovo hinavščino. Še pol ure ni minilo, pa je razglasila: Nadloga je njegova, Bog z njo in z njim!"

Strašno se je ob takih besedah razsrdil prisojniški župan.

"Tisti iblajtar, ki stoji na oni strani in ki pravi, da je osojniški župan, se ne boji greha ter laže Bogu in njegovi pravici v obraz! Nič ni razodeto, ne izkazano in ne sojeno, dokler ne izpregovori vrhovna pravica, ki sem jo poklical na pomagaj!"

Kakor je rekel prisojniški, tako je bilo: pravica se je pomišljala. Z levim ušesom je poslušala na osojniško stran, z desnim na prisojniško, pa ni pokimala ne na desno in ne na levo. Človeška pravica je namreč taka, da rada premišljuje. Ne sme se prerekati grešnik, če se mu dozdeva, da je zaradi pravice in njenih besed v črno tinto utopljen, na rjasto pero nasajen; hvali naj Boga, da je pravica na svetu in da se zmeni zanj, nehvaležnega razbojnika.

Šimen je poslušal kakor v sanjah besede županov; ni se mu hotelo, da bi odprl trudne oči; tako se je bil privadil trdemu kamenju, da ni čutil bolečine, tudi glad se je bil za silo vdal, le žeja ga je žgala v ustih. Poslušal je besede o pravici in je premišljeval v svojem srcu:

"Skorajda bi se lotil siromaka napuh, če pogleda in preudari, koliko besed, pisanja, časa in truda zapravlja pravica z njim! Blagi ljudje, ki se zdaj prerekajo preko meje, so opustili vsako nujno opravilo zaradi mene in zaradi pravice. Stojé so použili kosilo, večerje si ne privoščijo, njih hiše in bajte so tatovom odprte. In ta dva župana se potita od zgodnjega jutra, da bi dognala pravico; vozila sta se v mesto, tam sta romala od postave do postave, od gosposke do gosposke; učenjaki so rešetali nad menoj, krhala so se peresa, črna tinta se je prelivala, služabniki pravice so v potu obraza kopičili besedo nad besedo. Sirotnik Šimen, kako si zaslužil toliko skrbi in kedaj boš povrnil toliko dobrot?"

Ko je Šimen tako premišljeval o svoji nevrednosti, sta se župana prerekala nadalje in bi se bila morda prerekala do polnoči, da se ni oglasil osojniški birič. Stresel je Šimna za ramo, Šimen pa se ni ganil, še zastokal ni.

"Ali se je potuhnil, ali pa je mrtev!"

Prisojniški birič ga je stresel za drugo ramo, pa tudi nič ni opravil.

"Zini, če si živ!"

Pristopila sta župana, obadva sta se močno prestrašila. Osojniški je pokleknil in se je sklonil nad Šimna, zato da bi videl, če nadloga diha ali ne.

"Saj diha, saj mu žila bije!" je vzkliknil ves srdit. "Potuhnil se je, nič dobrega nima v mislih!"

"Popihal bi jo, še preden se izkaže pravica!" je uganil prisojniški. "Biriča, verno pazita, vajinim rokam je izročen!"

"Da je lačen, je dejal!"

Tedaj sta se župana spogledala in nista vedela, kaj bi; ker pravica je zato na svetu, da sodi človeka, ne pa, da bi ga pitala in napajala. Zato sta se župana najpoprej razjezila nad Šimnom, ki je pravico vpraševal za kruh, namesto za besedo.

"Nalašč, iz same čiste hudobije bi nam delal sitnosti! Zdaj, ko je pravica na poti in se bo slavno razodela, bi nam zavozlal, kar je že napol razvozlano! Kaj nimaš ne vesti, ne poštenja?"

Šimen je narahlo odprl eno oko, da bi videl, čemu toliko jeze in odkod; tudi izpregovoriti je nameraval, jezik pa je odpovedal in tudi ustna se niso genila.

"Kdo mu bo stregel, kdo ga bo nasitil in napojil?" sta vprašala župana. "Zakaj nevarnost je, da nam ta nadloga v svoji hudobiji in hinavščini dušo pusti, preden se razodene pravica. Res bi to bilo zoper vsako postavo in bi obrodilo mnogoštevilne sitnosti, ampak kaj se razbojnik meni za postavo!"

Modrovala sta na to in na ono stran, izmodrovala pa nista ničesar. Zatorej je spet izpregovoril osojniški birič, ki je bil bistra glava in nikoli ni brez potrebe zapravljal besed.

"Občinske svetovalce skličimo od obeh strani, pa naj preudarijo in razsodijo!"

Zgodilo se je po biričevih besedah. In na svetu ni še bilo tako imenitnega in slovesnega posvetovanja, kakor se je vršilo tisto noč. Večerna zarja je bila že ugasnila, zvezde so sijale, hladnejši veter je zapihal od hribov. Na meji so se zbrali občinski možje iz Prisojnice in iz Osojnice, da bi po resnem preudarku sklenili, kdo da naj Šimna napoji in nasiti. V širokem kolobarju so posedli v travo, za lučaj daleč od Šimna in njegovih biričev. Temno so gledali in dolgo so molčali, zakaj čutili so vsi, da je ura slovesna in resnobe vredna.

Župan prisojniški je izpregovoril:

"Če bi se zdajle prerekali o pravici in postavi, bi gluhec pridigal gluhcu in temu posvetovanju bi ne bilo konca na vekomaj. Zatorej ne o pravici, temveč o krščanskem usmiljenju govorimo ter o ljubezni do bližnjega! Če vidi človek, da strada njegov brat, kaj bo storil? Odrezal mu bo dobršen kos kruha in bo dejal: Ne vprašam te, odkod da si, kje da je tvoja pravica in kakšna da je, temveč režem ti kruh, kakor me je katekizem učil. – Tako bi storil veren kristjan; kako pa si ti naredil, župan osojniški?"

Osojniški mu je takoj odgovoril:

"Lepa reč je krščansko usmiljenje in še lepša reč je ljubezen do bližnjega. Ampak zdaj povej očitno, župan prisojniški, kdo je zatajil oboje? Tvojega brata, ki je stradal, so prignali v Prisojnico. Ti pa ga nisi vprašal, če je lačen in žejen, nisi mu rezal kruha, ne točil vode, temveč trudnega, lačnega in žejnega, kakor je bil, si izročil biriču, da ga požene v Osojnico! Lepo si razkladal krščanske čednosti; ravnaj se po njih!"

Župana sta kmalu spoznala, da se tako kakor cesta pravice tudi cesta krščanskega usmiljenja vleče v dolgem kolobarju brez začetka in brez konca. Besedovala sta, da so se zvezde tresle, ali besede niso obrodile niti piškavega sadú. Občinski možje so verno poslušali: njih modrost pa tudi ni imela daljših nog od županje modrosti; zato so molčali. Že je minila ena ura, že je minila druga; tiha dremotnost je legla na dolino; nebo je bilo zmerom temneje, zvezde so se vzpenjale višje in so žarko svetile.

V tisti lepi noči pa je nenadoma obsenčila modrost Andrejaza, moža osojniškega, ki drugače nikoli ni govoril.

"Dajmo vsak pol!" je rekel. "Če je krivica, jo bomo enako nosili, če pa je pravica, jo bomo enako uživali!"

Brž sta poslala župana po kruha in vina; eden v Prisojnico, drugi v Osojnico. Sla sta na vso moč brusila noge, ali prešla je debela ura, preden sta se vrnila. Možje so čakali vdano, podremavali so in pokimavali in so bili zadovoljni s seboj in s svojo modrostjo. Ko so dočakali, so prižgali tresko, da jim je svetila ob resnobnem opravilu. Nato so tehtali in merili z natanko skrbljivostjo, da bi nobena stran ne izgubila ne trohice pravice, ne kapljice postave. Res se jim je navsezadnje posrečilo, da so iztehtali in izmerili dvoje popolnoma enakih kosov kruha ter dvoje meric vina. Župana sta zahvalila Boga, da se je vse tako lepo in v miru dovršilo, nato pa sta se napotila do Šimna.

Najprvi je povzdignil svoj glas prisojniški župan in je rekel:

"Po dolgem in resnobnem preudarku smo sklenili mi občinski možje prisojniški in osojniški, da ti poplačamo hudo z dobrim, kakor se kristjanom spodobi. Pritepel si se bil, Bog vedi odkod, dvema farama za nadlego in šibo božjo. Tu ležiš, ne črhneš besede, ne izkazuješ hvaležnosti za našo previdnost in modrost. Mi pa ne čakamo tvoje hvale, ker je tudi brez nje videl Bog naša dela. Vzemi, jej in pij ter ne gani se s tega kamenja, dokler se pravica ne izkaže!"

Nato pa ga je posvaril, sirotnega Šimna, na kamenju ležečega, še osojniški župan:

"Vzemi, kar ti prinašamo z blagim srcem, jej in pij ter natanko premisli naše besede! Popotnik si, razbojnik morda, po zmoti nam v hišo poslan. Mi pa ti strežemo, pitamo te in napajamo, namesto da bi te pognali, odkoder si prišel. To si zapomni, da ne boš tožil in lagal, kadar boš za svoje grehe odgovarjal pred Bogom!"

Tako sta govorila obadva župana, ko sta prinesla Šimnu kruha in vina. Zvezde so prijazno sijale, rahel polnočni veter je pihal od hriba; biriča sta ležala v travi in sta smrčala naglas; osojniški je ležal na hrbtu, prisojniški na obrazu; od daleč se je glasilo zamolklo smrčanje občinskih mož in pošepetavanje visokih črnih jagnedi, ob cesti trepetajočih.

Župana sta stala in sta čakala, odgovora pa ni bilo; Šimen se ni ganil, prijazno se je smehljal pod zvezdami njegov obraz.

VI

Velik greh zoper postavo in pravico je storil Šimen. Hudobna misel se je porodila v njegovem srcu prav ob tistem času, ko so se občinski možje posvetovali v kolobarju o krščanskem usmiljenju in o ljubezni do bližnjega. Čudna so pota človeškega življenja: do te pozne ure se Šimen ni prerekal, če ga je udarila pravica; in udarila ga je mnogokdaj; ni se pritoževal, če je bil lačen in žejen; in bil je lačen in žejen mnogokdaj; ni godrnjal, če ga je pestila tuja oblast, tudi ni izpraševal, odkod da je ta oblast in kdo da jo je ustanovil; in pestila ga je mnogokdaj. Ali glej, ob tisti uri, ko so sklenili, da je vreden krščanskega usmiljenja in bratovske ljubezni, se je Šimen spuntal. Ležal je na kamenju, pa ga ni več čutil; še vedel ni več, kje da leži in čemu. Napol je odprl oči in je gledal v nebo, ki mu je mežikalo s tisočerimi svetlimi očmi.

"Lepo bi bilo tam!" je pomislil najprej; nato pa se mu je nenadoma zvedrilo v pameti in spoznal je, da je na kamenju in da je nadloga. Ali zaradi tega spoznanja ni bil prav nič žalosten; celo nasmehnil se je. Zakaj hkrati se je domislil, da modrujejo občinski možje nad njim in da se pravica tega sveta poti zaradi njega. Take so bile njegove misli:

"Petdeset let si živel, oj Šimen, pa nikoli nisi doživel, da bi te bila postava drugače pogledala nego postrani. Človek je postavi le ovira in sitnost, zato ker ni iz papirja. Ampak kdo bi se prerekal? Dajal sem ji, kar je terjala in sem bil vesel, da je jemala brez godrnjanja. Glej, zdaj pa se je spomnila name, v teh kasnih dneh, v teh večernih urah; in tako se ji godi, kakor da me je čudoma prvikrat ugledala. Ne smem ne piti, ne jesti, dokler ne zapiše, odkod bodi pijača in jed in v koliki meri. Prej ni vprašala, ne pisala. Tudi se ne smem ganiti s tega kamenja, ki nima gospodarja, temveč počakati je treba, da postava razsodi in zapiše, kje bodi moj hlev. In naposled je tudi prepovedano, da umrjem na tem kamenju; zakaj postava ima stare noge in išče dolgo, da mi poišče smrtno posteljo; preden je ne najde, bi bilo umiranje hudodelsko početje ... Kaj pa, Šimen, če bi se ti zasmejal postavi, kakor se je ona tebi smejala?"

Tako se je porodila v njegovem srcu puntarska misel.

"Da bi noge ubogale, šel bi! Sladko dremljeta biriča, lepa je noč. Zakaj bi se malo ne izprehodil, sebi v radost, postavi za nalašč?"

Poizkusil je, da bi se vzdignil na komolcih; roke pa niso ubogale in noge se še ganile niso.

"Zdi se mi, da se nikoli ne bom izprehajal!" je pomislil Šimen. "Prej čas ni dal, zdaj noge ne dadó. Postava je taka, da vidi Šimen svet le tedaj, kadar je vanj pognan; če bi ga šel radovoljno gledat, bi ga postava ozmerjala. Ampak če mi to veselje ni dovoljeno, pa si izberimo drugo, najvišje. Pripravi se, Šimen!"

In Šimen, ki se nikoli ni prerekal, je sklenil roke in je pogledal v zvezde. Brez greha ni bilo njegovo srce, ali bilo je polno veselja.

"Kogar sem žalil v svojem življenju, naj se spomni name ob tej uri in naj nikar nič ne zameri! Tudi vi drugi, ki ste me žalili, in mnogo vas je bilo, nič vam ne zamerim; kdo bi se prerekal, če se iz besede ne rodi nič drugega nego sitnost? In tudi vam, zbrani svetovalci in modrijani, nič ne zamerim; še zamere vas prosim zaradi te hudobije, ki jo bom zdajle napravil. Vidva pa, biriča, zvesta spremljevalca in varuha moja, bodita od srca pozdravljena in blagoslovljena; sladko spanje vama Bog dodeli, meni pa krščansko smrt!"

Gledal je v zvezde, molil je očenaš in češčenomarijo, nato je zatisnil oči in je umrl ...

Stala sta župana in sta čakala besede iz Šimnovih ust; dočakala nista. Zazeblo ju je od vrha do tal, napol zaradi hladne noči, napol od čudnega strahu, ki je prešinil srce kakor slutnja pred hudo uro.

"Ali spiš, nadloga?"

Šimen je molčal.

Županoma je upadlo srce; tresel se jima je glas, ves prijazen je bil in ljubezniv.

"Ali spiš, kristjan? Če spiš, se vzdrami in reci besedo, če pa se pretvarjaš, ti Bog odpusti!"

Šimen je molčal.

"Zapali tresko!" je svetoval osojniški. "Poglejva mu v obraz, kaj da je!"

Prisojniški je zapalil tresko, nemiren plamen je obžaril kamenje.

"Ali spi, ali se le dela?"

"Primi ga za roko, stresi ga za ramo!"

"Ti ga primi in stresi!"

Osojniški se je sklonil nad Šimna, potipal ga je narahlo po rokah, na prsih sklenjenih; roke pa so bile trde in mrzle. Hitro se je umaknil župan, mraz ga je spreletel do srca.

Obadva sta spoznala, kaj da se je zgodilo; spogledala sta se z osuplimi očmi, obema se je prikazal mrzel pot na čelu. Tako sta si strmela iz obličja v obličje in sta dolgo molčala. Neprijazno tišino je motilo edinole smrčanje biričev in občinskih mož.

Strah se je vdal, pot na čelu se je posušil, vzdihnila sta globoko. In iz strahu in hude slutnje se je porodil velik srd, ki se je naperil najprej proti biričema. Obadva župana sta se okrenila do spečih varuhov in sta vzkriknila obadva hkrati in tako ljuto, da sta biriča strahoma planila iz sanj.

"Iblajtarja! Razbojnika! Kaj zato smo vaju postavili za varuha tej nadlogi, da spita in smrčita in se ne zmenita za svojo službo?"

Iblajtarja sta bila še zaspana in vsa meglena; strmela sta osupla na župana in na Šimna; čez dolgo šele se jima je razbistrilo v glavi, kje da sta, ob kateri uri in čemú. "Saj ni pobegnil, saj leži tam!" je rekel malodušno prisojniški birič.

"Ne pobegnil!" ga je srdit zavrnil njegov župan. "Da je pobegnil, bi te z bičem nagnal lovit ga. Tam leži telo, ali kje je duša, vprašam vaju obadva?"

Osojniški birič, ki je bil razumen, pa ni odgovoril prav nič prijazno:

"Telo je bilo najino, telo sva čuvala, tam leži, kjer je ležalo! Duša pa ni bila v najini oblasti, tudi ne v vajini, župana, temveč v božjih rokah je bila!"

Kdo bi se puntal zoper take besede? Jeza županja se je obrnila od biričev in se je namerila na Šimna.

"Tam leži in še smeje se, kakor da je brez greha. Prišel je, ko ga nihče ni klical, prinesel nam je s seboj vrhan koš nesreče, skrbi in sitnosti; pa namesto da bi pohlevno počenil ter sprejemal s hvaležnostjo nezaslužene dobrote, se nam zdaj še roga in posmehuje! Iskali smo pravice v potu svojega obraza, tudi pravica sama se je potila, on pa ni čakal, kakor se je spodobilo zanj, temveč mudilo se mu je Bog vedi kam in šel je! Komu naj zdaj pravica razodene svojo sodbo?"

Celo biriča sta se razjezila, ko sta gledala na mirnega, smehljajočega Šimna. In osojniški je rekel:

"Lahko je držati telo, ampak kdo bi uklepal dušo? Ne vidi je človek; razbojnik je zatisnil oči, široko se je nasmehnil in duša se je izmuznila natihoma in ponevedoma, kakor tat iz kehe. Vedel sem, da namerava nekaj zlega, ali kaj da namerava, nisem vedel!"

Župan prisojniški je zalučil tlečo tresko na tla, ker si je bil opalil roko; plamen je ugasnil v mokri travi; pozna noč jim je dihnila v obraz; zvezde so zasijale še svetleje, z bistrimi očmi so gledale na zemljo. Kamenje, Šimnova postelja, je bilo kakor z apnom pobeljeno.

"Vendarle je treba pogledati, če je res, ali če ni res, da nam je tako nekrščansko pobegnil. Z obtipanjem rok samih še ni povedano, da se duša več ne skriva pod kožo. Pošljimo po oglednike!"

"Opolnoči da bi ponje pošiljali?"

Spogledali so se vsi štirje in vsem štirim je bilo hudo pri srcu. Nato pa je izpregovoril osojniški birič:

"Če nosi križ en sam, pada pod njim; če ga nosita dva, stočeta; če ga nosijo štirje, se poté; ampak če jih je dvajset in več, ne čutijo bremena! Velika je sitnost, ki nam jo je napravil ta razbojnik, ko je šel po svojih potih in nič ni vprašal. Če bi odgovarjali sami za to reč, bi nam bil odgovor težak in neroden. Skličimo torej občinske možé, ki smrčé tam v travi, da se pomenimo ter sklenemo, kakor je potreba. Zakaj lažje bo nosilo ta križ dvoje občin nego dvoje županov!"

Občutili so vsi modrost teh besed in so se napotili do mož, spečih v travi.

Povzdignil je svoj glas prisojniški župan in je rekel:

"Vzdramite se, vstanite ter poslušajte, možjé iz občin prisojniške in osojniške! Sladko ste spali, med spanjem pravičnih pa je razbojnik opravil svoje opravilo! Nadloga, ki nam je bila vsem skupaj od Boga poslana, se je razščeperila in razrasla, da je zdaj hujša od povodnji in slabe letine. Prav ponižna je prišla, samo za pravico je vprašala, zdaj pa nam je natovorila tovor, da ga štirje ne zmoremo. Kaj namreč je storil tisti razbojnik? Namesto da bi potrpel, kako razsodi postava nam in njemu, je pustil dušo in se nam smeje! Zatorej vzdramite se in vstanite, možje iz teh kaznovanih občin, da pretehtamo, kako bi zavrli kolo tem nadlogam."

Tako lepo je govoril prisojniški župan, občinski možje pa se niso genili, temveč smrčali so še glasneje. Osojniški župan se je hudo razljutil ob taki zakrknjenosti; tudi biriča, sama zaspana in počitka željna, sta bila zlovoljna, napol zaradi pravice, napol iz nevoščljivosti. Vsi štirje so dramili občinske može, klicali so in prigovarjali, odgovarjalo pa jim je le nehvaležno godrnjanje, celo preklinjali so nekateri in Andrejaz je prisojniškega biriča grdo stresel za ušesa.

Ob takem ravnanju so se utrudili tudi pravičniki sami in obšla jih je tista sladka lenoba, ki obide človeka po zaslužnem delu. Noč je bila vsa svetla in prazniška, dihala je spanje na oči, sanje v dušo. Od hriba do hriba je počivala vsa prostrana dolina. Tedaj pa je nenadoma zaklical čuk od bogvedikje s svojim bridkostnim, pretresljivim glasom.

"Nič dobrega ne kaže!" je plaho zašepetnil prisojniški župan.

"Bog se nas usmili!" je odgovoril osojniški in se je pokrižal.

"Odpočijmo si še mi; jutro bo že dalo, kar bo dalo!"

Polegli so v travo, zaspali so pod milim nebom in so grenko vzdihovali v sanjah.

Komaj so zaspali, se je vzdignil mesec izza hriba in je obžaril belo kamenje, da se je svetilo iz noči kakor sama nebeška glorija.

VII

Lepo jutro je zasvetilo nad Prisojnico. Navsezgodaj že so se bleščali vsi prisojni holmi v žarki luči. V dolini so se dramile sence, rosa je puhtela v višave. Polagoma in počasi je mežikalo sonce tudi na osojniško stran, kakor bele rjuhe so se vile megle pod hribom.

Pravičniki so spali trdno spanje. Rosa jim je bila že omočila lica, ali utrujenost je ležala kakor kamen na prsih, opletala se je okoli udov kakor močna vrv. Najprvi, ki se je pretegnil, je bil osojniški birič. Še preden je odprl oči, je široko zazehal in je ukazal:

"Ne kuhaj mi kofeta danes, temveč merico slivovke mi daj pa slanine dober kos!"

Ker ni bilo odgovora od nikoder, je odprl oči in se je ozrl. Tako kakor v tistem trenotku se še nikoli ni prestrašil osojniški birič. Mahoma je stal na obehdveh nogah in se je razgledaval po spečih pravičnikih, ki so ležali vsekrižem po travi, kakor premagani vojščaki.

"Lepo reč smo ugenili, lepo in čedno reč!" je pomislil. "Ljudje pa spe in sanja se jim o nebesih, kakor da smo spravili najobilnejšo letino. Glej tam našega župana: nastežaj ima odprta usta, z očmi pa se smeje in celo mežika, se mi zdi! Prisojniški se je zvil kakor jež, še nos se komaj kaže iznad rokava! Mirno počivata in vendarle sta grešnika nad vsemi grešniki. In še tisti tam, prisojniški birič: reži se, med zobmi pa je pozabil pipo; da bi se bil le zapalil! Poglejmo zdaj tisto ubogo nadlogo, če je vsaj kosti tam pustil, ko jo je z dušo popihal. Da bi se le vse krščansko naredilo, brez križev in težav!"

Napotil se je do Šimna, ostal pa je tri korake pred njim, ker se mu je v kolenih tako močno zazibalo, da se noga ni več prestopila. Biriča je spreletel mraz in srce mu je upadlo.

"Kaj ni ležal prej na desni strani? Zdaj pa leži na levi! Kaj niso bile roke na prsih sklenjene? Zdaj pa ležé ob životu! Kaj ni imel zatisnjenih oči? Zdaj je desno napol odprto in gleda čisto belo! O vsi svetniki – še po smrti uganja hinavščino in ne privošči miru krščanskim ljudem!"

Ni si upal birič, da bi stopil bliže in da bi si dodobrega ogledal nadlogo, kaj šele, da bi jo potipal. Noge so mu bile kakor ukovane, in ko je stopil, da bi se vrnil k spečim pravičnikom, je šel počasi in trudoma, kakor v klanec. Dospel je do lenuhov; ko je klical, da bi jih vzdramil, mu je šel glas težko in hripavo iz grla.

"Vstanite, neverniki, na grehu speči!"

Vzdramila sta se župana, vzdramil se je birič, polagoma so se dramili tudi občinski možje. Strmeli so vsi na osojniškega biriča, ki je stal pred njimi ves preplašen, kakor prikazen iz grobov. Oči so se jim vzdramile, ampak le počasi in trudoma se je dramila pamet. Spogledavali so se in so premišljevali; ko jim je kakor iznad hriba zamigljalo spoznanje, so molčali osramočeni; in prav natihoma, prav naskrivoma je lezel v srce temen strah.

Zakaj ura gospoduje pameti in besedi; kar je bilo veselo, svetlo in razumno opolnoči, je ob belem dnevu temno, bridkostno in nespametno. Opolnoči še komaj huda slutnja, ob rani zori črna skrb. Vsi pravičniki, tudi Andrejaz med njimi, so bili trudni in potrti.

Birič osojniški jih je vzdramil dodobrega in je oznanil:

"Vstanite, izpregovorite, in če je še kaj modrosti v vas, jo razpečajte! Kar smo videli sinoči, smo gledali s slepimi očmi. Nevernik, ki nam je bil poslan za nadlogo, se je klatil po dolini, ko smo spali. Bog sam vedi, če ni temu ali onemu med vami natočil strupa v odprta usta; ti, župan, si jih imel nastežaj odprta!"

Župana osojniškega je spreletelo, kakor da se mu je bila belouška previla po hrbtu nizdol. Birič pa je govoril brez usmiljenja:

"Prej je ležal nevernik na desni strani, obrnjen proti Prisojnici; zdaj leži na levi in gleda z belim očesom v Osojnico! Očitno je, da je ponoči kolovratil in da je navsezadnje pozabil, kako je ležal. Nič bi ne bilo čudnega, če je sedel sinoči med nami, ko smo sodili njega in njegovo dušo. In tudi bi nič ne bilo čudnega, če ta nadloga ni bila nadloga in ta Šimen ne Šimen, temveč Bog vedi kdo in od Bog vedi koga za pokoro nam poslan!"

Tako je oznanil birič; vsi so povesili glavo in nikomur ni hotela beseda z jezika.

"Poglejmo vsaj; pojdimo in poglejmo, kako da je; če se ta prekanjenec ni lagal!" je rekel prisojniški birič; ampak osojniški ga je ošvrknil s hudobnim pogledom:

"Le pojdimo, ti pa nas vodi!"

Vsa procesija se je napravila do belega kamenja. Spredaj je šel birič prisojniški; noge so se mu hudo tresle, oziral se je na desno in na levo, kakor da bi ne vedel poti, in žal mu je bilo ošabnih besed. Tudi občinskim možem so nikamor ni mudilo; postajali so in premišljevali, pobegniti pa ni bilo mogoče nikamor, zakaj polje je bilo na tej in polje na oni strani in nikjer nobenega grma; od daleč se je svetilo belo kamenje, od daleč so razločile oči temno in dolgo senco na njem.

"Tam leži!" je rekel prisojniški birič in je iztegnil desnico.

"Je že res, da je tam!" ga je zavrnil osojniški. "Vsi ga vidimo, ker imamo vsak po dvoje oči. Ali ti si rekel, da si naš vodnik, pa bodi!"

Kolikor bližja je bila kamenju, toliko bolj je bila trudna procesija; vsa pot pa ni bila daljša za zdrave noge, nego kvečjemu dober lučaj. Ko se je procesija približala kamenju za deset korakov, se je ustavila. Hrbet se je skrival za hrbet, vse oči so plaho strmele; gledale so, pa si niso upale pogledati.

Župan prisojniški je sunil svojega biriča.

"Tak ozri se in poglej, kaj da si storil! Tvoj greh je bil, bodi še pokora tvoja!"

Tudi osojniški je sunil svojega.

"Ponoči si gledal, podnevi ne bi! Stopi koj, da boš vedel, čemu si birič!"

In obadva biriča sta pogumno stopila do kamenja.

"Ne gane se!"

"Trd je; mraz gre od njega!"

"Drugače je ležal sinoči!"

"Drugače je ležal in drugače gledal; še smeje se bolj hudobno, nego se je smejal!" "Roke je imel sklenjene za molitev!"

"Ko je dorogovilil, je na molitev pozabil!"

"Ali je duša v njem, ali je ni?"

"Bog razsodi!"

Tako sta modrovala biriča, možje pa so čakali in so poslušali.

"Primi ga!" je ukazal osojniški župan.

"Stresi ga!" je potrdil prisojniški.

Zagomazila jima je po krvi ledena zima, toda prijela sta in stresla.

"Ni duše več v njem – njega in nas se Bog usmili!"

Tedaj so pristopili vsi do kamenja in vsi so modrovali.

"Sanjalo se ti je, birič osojniški!" se je smejal Andrejaz. "Na očeh in na ustnih se pozna temu človeku, da je izdihnil že zdavnaj in da ni prav nič kolovratil; pač si sam kolovratil, o birič!"

Birič pa je bil prekanjen in hudoben, zato je odgovoril:

"Primi ga za ramo, učenjak, okreni ga malo, pa glej, če se ti ne zasmeje v obraz!"

Andrejaz je umolknil.

V vseh srcih je bila malodušnost; najprvi pa jo je slavno premagal župan osojniški.

"Kaj bi zdaj stali ter se spogledavali! Kar je, je! Če je mrtev, ga naša bridkost ne bo oživila; pokopljimo ga, njegovo malopridno dušo pa naj sodi Bog!"

"Brez oglednikov da bi ga za mrtvega spoznali?" je vprašal previdni župan prisojniški. "Kar pravita ta dva iblajtarja, je morda prazna beseda, iz pijanosti in strahopetnosti porojena, ampak beseda je le! Da ga zagrebemo kakor nekrščeno žival, bi bil velik greh, posebno pa, če je morda le še košček duše v njem; zakaj človek je človek in oblastnije bi nam delale sitnosti!"

"Napoti se po oglednika, pa naglo stopi!" je ukazal osojniški svojemu biriču.

"Tudi ti se napoti, pa ogibaj se krčem!" je ukazal prisojniški svojemu.

Minila je debela ura, ko sta se vrnila biriča; obadva pa sta prinesla enako oznanilo.

"Prišel sem do oglednika; še v postelji je ležal, pa je bil že pijan. Ko sem mu razložil kaj in kako, me je napodil. Kar zagrebemo da naj ga, kjer leži, je rekel. Ker da je popotnikom in beračem, če so živi ali mrtvi, še zmerom boljše pod zemljo nego na zemlji. Tako je rekel in je dalje pil."

"Ni slabo sodil, čeprav je bil pijan!" sta potrdila župana.

Ampak spet je ponepotrebnem izpregovoril Andrejaz:

"Morda se pa duša le še usten drži! Ali bi ne poslali po zdravnika?"

"Še po cesarja in papeža!" ga je zavrnil birič.

Osojniški župan se je obrnil do vseh, ki so bili blizu, in je rekel s slovesnim glasom:

"Štiriindvajset dolgih, skrbi in žalosti polnih ur je minilo, ko nas je obiskala ta nadloga. Prepir se je vnel od fare do fare, biriči, župani in sodniki so rešetali pravico, pa je niso izrešetali. Jed nam ni teknila, pijača nam je presedala, počitek nam ni bil dan. Ali kakor je nadloga sama zavozlala vozel, tako ga je tudi sama razvozlala. Zakaj mrtvim ne piše pravice človek, piše jim jo Bog. Zdaj je le vprašanje, kdo da je poklican in dolžan, da zagrebe to nadlogo in kam da naj jo zagrebe!"

Izkazalo se je, da je Šimen celó po svoji smrti zdražbo sejal med ljudi. Prisojniški župan je rekel:

"Kamor je legel, tam naj počiva! Na čegar svetu leži, tisti naj ga pokoplje. In pokoplje naj ga krščansko, ker dasi je bil malopridnež, dušo je le imel!"

Takrat je vzrojil osojniški župan in je vzkliknil na ves glas:

"Razbojnik! Saj sem vedel že od začetka, da te je sama hinavščina in zloba! Porinil mi ga je čez mejo, da bi ga redil, pokopal in morda še za maše dajal! Ampak če se nikoli nisi, zdajle si se ukanil. Naj leži tam na vekomaj, pa če mi pošlje gosposka vse biriče tega sveta na glavo! Zakaj jaz pravim: tista občina, ki ga je krstila, naj ga še pokoplje!"

"Katera občina pa ga je krstila?" je hinavsko vprašal prisojniški.

"Krstila ga je občina prisojniška, tako je povedano v pismu!"

"Postava še ni govorila zadnje besede, kako je s tistim rojstvom in pismom! Tam je tekla zibel njegova, na tistem kamenju, na osojniškem svetu!"

"Če postava še ni govorila, pa naj v božjem imenu leži tam, kjer leži, dokler se pravica ne izkaže!"

Tako je rekel osojniški župan, nato pa se je obrnil do svojih občanov in jim je ukazal:

"Občani osojniški, opravili smo! Časa in besed bi bilo škoda, če bi se prerekali še nadalje s temi rokomavhi! Napotimo se v miru domov; ti, birič, pa ostani kjer si, da ne odnesejo te nadloge ter da je ne zagrebejo v našo zemljo!"

Tudi župan prisojniški se je obrnil do svojih občanov in do svojega biriča:

"Zadosti smo se nagledali teh nevernikov in škoda je vseh besed, ki smo jih potrosili zanje! Ker imamo čisto vest, čakajmo v miru, kaj poreče pravica ter pojdimo! Ti, birič, pa stoj na straži, da nam ne prenesó nadloge na našo stran!"

Tako je napravil Šimen zdražbo še po smrti; njegov obraz se je svetil v dopoldanskem soncu in se je mirno smehljal.

VIII

Sporočilo o iznenadni Šimnovi smrti se je razleglo po obeh dveh farah. Župnik prisojniški je poklical župana in mu je rekel:

"Kaj tako počenjaš s krščanskimi ljudmi? Namesto da bi ga nasitil in napojil ter ga navsezadnje pokopal, kakor se spodobi, mu postelješ na trdem kamenju in mu še po smrti ne privoščiš počitka?"

Župan pa se je izgovarjal:

"Saj ni potrjeno, da je iz naše fare in tudi nikjer ni zapisano, da je bil veren kristjan!"

Ali župnik ga je zavrnil:

"Kristus ni vprašal bolnika, iz katere fare da je; in če bi le samim vernim kristjanom dodeljen bil blagoslovljen grob, vedi Bog, ali bi bil tebi dodeljen! Zato pojdi, naprezi in pripelji siromaka, da ga pokopljemo, kakor se človeku spodobi!" –

Tudi župnik osojniški je poklical župana in mu je rekel:

"Ali si se v mladosti tako malo katekizma učil, da ne veš, kaj so telesna dela usmiljenja? Tolaži žalostne, napoji žejne, nasiti lačne, pokoplji mrtve! Zatorej napravi se, naprezi ter pripelji tistega siromaka, da ga pokopljemo, kakor se spodobi kristjanu!"

"Če je taka," sta pomislila obadva župana, "pa dajmo ter pokažimo tem sosedom razbojnikom, kaj se pravi krščansko usmiljenje!"

Šla sta in sta sklicala občane; pa sta jim oznanila obadva:

"Saj ste jih slišali, nevernike sosedne, kako so lakomili s kosom kruha, s kapljo vode za popotnega siromaka in da mu zdaj, ko je izdihnil od vsega hudega, še krščanskega groba ne privoščijo! Mi jim pokažimo, da smo ljudje in ne živina! Napravimo se vsi, prepeljimo v svojo faro sirotnega popotnika ter mu zvonimo z vsemi tremi, da zadobi njegova duša mir, mi pa da bomo deležni zasluženja!"

Ko se je vse tako sklenilo in naredilo, se je nagnil že mrak na Prisojnico in na Osojnico. Na hribih se je še svetilo, tudi nebo je bilo še jasno, dolina pa je tonila v večerne sence.

Ko sta se procesiji približali meji, se jim je vsem stemnilo pred očmi in skoraj da bi bili popadali od strahú.

Sladko sta spala biriča pod kamenjem; osojniški je ležal na hrbtu, prisojniški na obrazu; kamenje pa je bilo prazno, nadloge ni bilo na njem.

Nihče se ni upal blizu; od daleč sta kričala župana:

"Vstani, Andrejec!"

"Martinec, vstani!"

Biriča sta se vzdramila, pogledala sta enkrat, pogledala sta vdrugič, planila sta ter pobegnila vsak na svojo stran.

"Ali nisi nikogar videl, nikogar slišal?"

"Nikogar!" se je tresel Andrejec.

Prav tako je odgovoril in prav tako se je tresel tudi Martinec.

Kolikor jih je bilo, vsi so se pokrižali, nato pa so pobegnili s strahotnega kraja ter so bežali brez sape in nihče izmed njih se ni ozrl.

Zdaj pa ni konec te zgodbe, temveč po pravici se šele začenja.

Župan prisojniški se je čez teden dni peljal v mesto, da bi opravil vesoljno izpoved. Preden se je vračal, je večerjal in pil, nato pa je napregel. Ves vesel je bil in dobre volje; vest je bila očiščena, srce je bilo mirno.

Ko je zavil proti dolini, je bila že pozna noč in hotelo se mu je zadremati. Ali v tistem hipu ga je nekdo potrkal po rami.

"Malo bi se vozil s teboj; saj nazadnje si me le spoznal za prisojniškega!"

Zazeblo je župana tako močno, da so mu zašklepetali zobje.

"Pojdi v božjem imenu! Saj vidiš, da koleselj ni za dva!"

"Se bom že stisnil, se bom že stisnil!"

Župan ni pogledal nikamor, ali podil je, da se je koleselj majal in se zaletaval ob kantone.

Tisti, ki je prisedel, pa je prav prijazno govoril nadalje:

"Glej, kako blagodušen sem bil: da bi se telo na tistem kamenju ne cvrlo v soncu, sem si ga naprtil sam in sem ga pokopal. Ampak kaj pomaga, da telo počiva, če pa duša ne more počivati? Zakaj čakati mi je treba, dokler posvetna postava ne razsodi moje pravice; in to čakanje, o župan, je pusto in dolgo; kajti naglo jemlje pravica, a počasi daje! – Glej, že sva v dolini! Adijo, pa da se kmalu srečava!"

Ko je župan skočil z voza, je izpil na dušek polno majolko vina, nato pa je od strahu in pijanosti omahnil v posteljo.

Ne še teden kasneje je kolovratil župan osojniški preko doline in vinski je bil. Ne meje ni videl in ne strahotnega kamenja ob kolovozu; noge so bile vajene in so mu same kazale pot. Komaj pa se je približal meji, ga je nekdo potrkal po rami ter ga zelo prijazno pozdravil.

"Dolgo že te nisem videl, o župan, in hudó sem vesel, da te srečam! Saj si me navsezadnje vendarle spoznal za osojniškega! Malo te spremim!"

Župan je napol počenil od groze in se je branil:

"Kaj bi spremljal, kaj bi spremljal! Sam najdem pot in daleč ni več!"

"Pa je prijetneje, če je človek samodrug! Ena beseda je za devet korakov! – Ali še zmerom nič ni z mojo pravico? Seveda ni še nič in čakal bom pač še leto in dan! Ali časih je le prijazno, da se človek malo izprehodi, čeprav šele po smrti! Postava mi ni dala počitka v življenju, zdaj pa mi ga je dodelila v obilni meri. Kdo bi se prerekal z njo?"

Ko je prišel župan osojniški tisto noč domov, je bil popolnoma trezen in tako poten, kakor da se je bil okopal. –

Godile pa so se še druge reči, mnogo strahotneje. Ponoči so se prikazovali ob oknih beli obrazi, tako svetli, kakor da jim je gorelo pod kožo ... Prisojniški birič se je nekoč, ko se je pozno vračal iz krčme, zmotil v temni veži in je namesto v svojo izbo stopil v občinsko pisarno. Tam pa je sedel za mizo Šimen in je bral postave iz debelih bukev. Ko so se vrata odprla, se je ozrl in je rekel: "Dober večer!" – birič pa je pobegnil ... Do kamenja samega se nihče ni upal; ogibali so se ga v dolgih kolobarjih, ali vendar se je glasilo od tam vsak večer bridko stokanje in vzdihovanje, ki so ga slišali ljudje celó v postelji, če je bilo okno odprto. Vzdihovalo pa je: "Ali na desno, ali na levo? Ali na to stran, ali na ono?" Nato se je umirilo, pa je spet začelo: "Počakajmo na tem kamenju!" Pomolčalo je, pa je zagodrnjalo: "Da pride pravica, da pride pravica, da pride pravica! ..."

Občinski možje iz Prisojnice in iz Osojnice so sklicali veliko posvetovanje. Potrti so bili vsi in žalostni, zakaj nadloga je bila velika in nihče ni vedel, kaj da pomenijo ta huda znamenja. Po dolgem preudarku so sklenili, da postavita obedve občini na svoje stroške svetemu Šimnu kapelico na tistem strahotnem kamenju. "Morda," so rekli, "da ga potolaži ta čast, izkazana njegovemu patronu!"

Kakor so rekli, tako so storili. Le enkrat še se je prikazal sirotni Šimen; na večer tistega dne, ko je bila kapelica blagoslovljena. Potrkal je na okno prisojniškega župana, zažugal mu je s prstom in je rekel: "Zahvali Boga, da se ne prerekam rad in da sem se naveličal tega potikanja! Ampak še se bova srečala nekoč in takrat se pripravi na mojo besedo!"

Tako se je zvršila ta zgodba. Devet let kasneje pa je prišlo od vrhovne oblastnije debelo pismo, v katerem je bilo zapovedano, da naj redi sirotnega Šimna prisojniška občina in ne osojniška. Ljudje niso dognali, kaj da bi s pismom in kaj da pomeni, zakaj obadva župana sta bila že v grobu.