Ivan Cankar

Troje povesti

I

Nočilo se je, ko sta šla skozi vas; krčme so bile svetle in polne, prepevalo in vriskalo je preko doline.

Pavle je bil sin Martinovca, kajžarja s hriba; štiriindvajset let mu je bilo.

Mana je bila hči kmeta Lukanca, četrta izmed sestrá; sedemnajst let ji je bilo.

Šla sta skozi vas in sta prišla do županove krčme. Tam so bila vsa okna svetla; veseli svatje so prihajali iz veže, hladit si obraz; razgreti so bili od plesa in od vina.

"Svatujejo!" je rekel Pavle in je povesil glavo.

Molčala sta in sta šla dalje, po samotni stezi, zato da bi ne slišala prešernih pesmi. Pa vendar sta obadva poslušala; in da sta romala uro in dve uri hodá, v hrib in čez goro, bi bila slišala svatovsko ukanje, v srce bi ga bila slišala.

"Zdaj gre v hrib moja pot, tvoja pa v dolino!" je rekel Pavle. "Kar zdi se mi, da bi se poslovila na tem kraju: ti da bi šla tod, jaz da bi šel ondod, ker nama ni dano in nikoli ne bo."

"Če me nimaš rad, pojdi ti tod, jaz pojdem ondod, kakor si rekel!"

"Bog in ti in jaz, trije vemo, da te imam od srca rad! Če bi te rad ne imel, bi se zdajle smejal in bi zavriskal, kakor vriskajo tam doli! – Mimo sva šla, sama si videla, tam svatujejo."

"Srečo daj Bog obema, nevesti in ženinu!" je odgovorila Mana.

"Že jima jo je dal, ob rojstvu že! Ta dva se imata rada, kakor se midva imava; mlada sta, kakor sva midva mlada; ustvarjena sta kakor midva, jesta in pijeta in živita kakor midva. Ali tádva svatujeta in se veselita, nama pa je do solz od same bridkosti. Želela si jima srečo, ko jo imata v izobilju; nama je nihče ne želi in nikoli je ne bova deležna."

"Še več grenkobe je v tvoji besedi, nego v mojem srcu. Kaj ni sreče zadosti, da se imava rada? Nate mislim, pa je vse dobro."

"Ker si mlada in ne veš, kakšna pota hodi svet! Jaz pa vem, kako nama je sojeno že v zibeli. Tako nama je sojeno: Sin kajžarja, ti si rojen za hlapca in hlapec boš umrl na stelji! Ti, kajžarjev sin, ne smeš biti mlad, ne smeš ljubiti, ne smeš se ženiti; tvoj delež je grenko delo od jutra do noči, črn kruh in voda iz potoka. Tako boš živel do konca dni in še Bog, če boš imel na stara leta skorjo in hlev! Tebi je tako sojeno, kajžarjev sin, in tudi tebi nič drugače, kajžarjeva hči! Zato je vajina ljubezen greh, pred Bogom in ljudmi!"

"Če sama v tej svoji žalosti pokopljeva ljubezen, kdo jo bo izkopal? Grenke so že solze, ti pa jih še greniš!"

Stala sta ob plotu, na klancu, ki se je vzpenjal v hrib. Pod njima v dolini je ležala vas, z drobnimi lučmi je mežikala k njima. Zaukalo je visoko v hrib, razlegla se je fantovska pesem. Obema je bilo tako pri srcu, kakor da ju pozdravlja vas in se jima smeje ter jima pravi: Kako se vama godi tam gori na pustem klancu, v samotni noči? Koliko solz sta že prelila na kamen, ki jih ni občutil? Koliko vzdihov že spustila k zvezdam, ki jih niso slišale? Nam, ki smo v dolini in v svetlobi in v družbi, nam se godi prijetno. Mi ne prelivamo solz in ne vzdihujemo, naše pesmi slišijo zvezde in se smejejo z nami! Zakaj sta kajžarja, da vama je prepovedano svatovanje?

Oba sta slišala ta prešerni pozdrav iz doline in obema je bilo hudo pri srcu; Mana pa je rekla:

"Ne bojva se, dokler se imava rada! Nikjer ni zapisano, da jutri ne bo dneva, ker je danes oblačno. Kako bi nama bila sojena sama bridkost? Ni greha brez pokore, ali kakó bi bila pokora brez greha? Nikomur nisva storila zlega, da bi bila že v zibeli sojena!"

"Zlo sva storila, ker sva se rodila. Zibel ne sodi v bajto. Če je sodba krivična in če je krvava – sodba je in kajžar se ji ne upiraj."

"Zatorej praviš, da se posloviva, da greva vsak po svoji poti, vsak s svojo žalostjo?"

"Tako je potreba."

Ali nobeden izmed obeh ni ganil roke v slovó. Pavle je gledal proti nebu in zdelo se mu je, da gredo zvezde zmerom višje in višje, v neizmerno daljavo.

"Na Lojzeta sem se spomnil!" je rekel. "Na tistega, ki je v Ameriki. Kje je pač Amerika? Na tisti strani, se mi zdi, tam, kamor gredo zvezde kakor v procesiji!"

Z zvezdami so šle njegove misli; sijala je nanje nebeška luč in je popila vso bridkost.

"Čemu bi ne šel za njim? Vso tisto revščino tam doli bi prodal in bi šel za njim! Nič mlajši ni bil od mene, nič močnejši ne in nič bogatejši. Pa se mu godi dobro tam onkraj morja, vesela pisma piše in nič se mu ne mudi domov!"

Tudi Mana je gledala v zvezde in tudi njene misli so se vzdignile k njim, bežečim v svetlo daljavo.

"Na Hanco sem se spomnila!" je rekla. "Na tisto Hanco, ki je šla v mesto služit. Nič mlajša ni bila od mene, nič močnejša in nič lepša. Pa se ji godi dobro pri gospôdi, vesela pisma piše in o božiču, ko se je prikazala, je imela židano jopo!"

Obadva sta molčala dolgo; koprneče misli so romale v daljavo, onkraj zvezd so gledale svetli paradiž. In zdelo se je obema, da je paradiž že čisto blizu, da je treba le še poseči, kakor po jabolku na veji.

"Budalo, da se nisem prej domislil, zdavnaj že!" je vzkliknil Pavle. "Lahko bi letos imel že lepo merico tolarjev, lahko bi štel že mesece in dneve celó, da pridem póte, ali pa da te pokličem v Ameriko. Tako pa sedim in se cmerim, kakor berač pred cerkvijo. Storil bom, kakor so mi zdajle zvezde ukazale – prodam tisto revščino ter pojdem."

"Tudi jaz pojdem," je rekla Mana. "Ni potreba, da bi jemal beračico in da bi ji dajal vbogajme; sama si prislužim doto. Eno leto, ali dve, ali še več – vse bo minilo kakor praznik, ker se imava rada."

Ukanje in prepevanje se je glasilo iz doline; njima pa je bilo pri srcu, da bi še sama zaukala in zapela.

"Prav nič ne bom odlašal," je rekel Pavle. "Predolgo sem že odlašal – sedel sem na zapečku, ura pa se mi je ustavila zaradi moje lenobe. Nič se ne boj, Manca! Eno leto komaj, pa nama več ne bo hudo, ko bova slišala svatovsko vriskanje, zakaj vriskala bova sama! Tam v Ameriki, tam nič ne vprašajo, če si kajžarjev, ali če si županov; vreden si, kolikor si vreden, pa bodi tvoj oče cesar ali berač. Tudi Lojze je bil kajžarjev sin, pa bi danes ne menjal z županom, se mi zdi, nikogar nima, za nikogar ne dela in ne skrbi – kako šele bi se godilo meni, ki imam tebe in sem zatorej dvakrat močnejši! Kaj jih ni bilo že na stotine, ki so obogateli kar čez noč? S praznimi rokami, sirotni in žalostni, so pobegnili onkraj morja, da bi se skrili hudobnim očem – pa so se vrnili po kraljevsko, sipali so zlatnike z obema rokama! Čemu bi se meni tako ne zgodilo? Tam nisem več kajžarjev sin, tam ne vprašujejo več, čegav si. Kmalu pridem pote, Manca; takrat bova tudi midva vriskala in prepevala!"

Ona pa je rekla:

"Kadar se vrneš, ne bom stala pred tabo, kakor stojim nocoj! Ne bo treba, da bi me oblekel, da bi žejno napojil in lačno nasitil; druge so šle v svet, pa so se vrnile z doto; kolika bo šele moja dota, ko bom mislila nate in se ne bom veselila in ne bom oblekla židane jope, dokler se ne vrneš!"

Od same prešerne radosti se je Pavle zasmejal naglas.

"Vse je tako svetlo pred nama, kakor da bi videla do konca – pa sva jokala in vzdihovala brez nehanja! Stala sva v hlevu, brez vode in krme, vrata pa so bila odprta in koj zunaj je bila zelena paša! Kaj je potreba, da živim brez veselja in brez belega kruha, kakor je živel moj oče; da umrjem, zgoden starec, kakor je on umrl? Ni potreba – velik je svet, na vse strani se križajo pota! Mlada sva obadva – stopila sva komaj na cesto, pa sva se razjokala; zdaj pa sva izpregledala, vriskaje pojdeva do konca; in za roko se bova držala, ves svet naju ne bo premagal!"

Mana mu je gledala v obraz; njegove oči so bile tako svetle, kakor da so odsevale zvezde v njih.

"Čakala bom nate, Pavle, in nikoli ne bom žalostna. Bog vedi, morda bo trpljenja kaj, bridkosti kaj; ali ne trpljenja in ne bridkosti ne bom občutila, ker bom mislila nate in ker bom vedela, da se povrneš!"

Pavle se je razsrdil.

"Kako pa govoriš, zakaj pa govoriš o bridkosti? Ne smej se ob pogrebu in ne jokaj na svatbi! Kje je najina bridkost? Za zmerom sva jo pokopala! Ali čuješ, kako vriskajo tam doli? Tudi midva zaukajva!"

In zavrisnilo je s klanca dolgo veselo ukanje, od vseh hribov je odmevalo in iz doline je odgovarjalo. Obema, Pavletu in Mani, se je zdelo, da je nebo vse višje in svetlejše, nego je bilo poprej, da je zvezd veliko več in da vse lepše svetijo.

"Vidim te, kakor podnevi," je rekel Pavle.

"Tudi meni se zdi, da je svetel dan, pa je že zdavnaj za hribom večerna zarja!"

"Če je v srcu dan, zakaj bi ne bil na nebu?"

Tako vesela, kakor sta bila, sta se prijela za roko in se napotila v dolino.

"Kako si rekla, Manca? Srečo daj Bog obema, nevesti in ženinu! Žalosten sem bil, pa mi je šla tvoja beseda v srce kakor brušen nož. Zdaj pa sem vesel, da bi vriskal do nebes – zato reciva obadva: Srečo daj Bog obema, nevesti in ženinu. In če ostane kaj tega blaga, bodi nama dodeljeno! – Sam ne vem, Manca, čemu se je med nama vse tako spremenilo, kakor da bi trenil!"

"Zato se je spremenilo, Pavle, ker sva bila žalostna do smrti. Kaj nisi rekel sam: Pojdi ti tod, jaz pojdem ondod? Tako je, se mi zdi: kadar je srce toliko polno bridkosti, da kane kaplja čez rob, se prelije vsa posoda in ne kapljice bridkosti ni več v nji. Rekla sva, da se posloviva, pa sva si dala roko za veselo svatovanje!"

Stala sta sredi klanca; spomladansko nebo se je bleščalo nad njima; svetla, vesela, vsa nedeljska je vabila dolina. In že nista vedela, ali so pesmi od neba, ali so iz doline; ali pojejo zvezde, ali pojejo svatje.

"Prej sva jokala, ko so oni vriskali; zdaj vriskajva z njimi!" je rekel Pavle.

"Vabili so naju; pojdiva!"

Roko v roki, visoka in vesela, kakor nevesta in ženin, sta šla v dolino. Kadar je zaukalo doli, je zaukal Pavle; kadar je pesem pozdravila iz doline, sta zapela tudi onadva.

"Pa sva bila samotna, pa sva se skrivala kakor gobavca," se je smejal Pavle.

"Pa sva jokala, kakor dvoje sirot brez matere in varuha," se je smejala Mana.

"Glej!" se je začudil Pavle. "Kaj se ti ne zdi, da je zdaj vsa lepša ta dolina, da naju pozdravlja in da naju ima rada? Nikoli je nisem videl take poprej!"

"Tudi mene pozdravlja in tudi meni je prijazna! Zato naju pozdravlja, ker sva vesela, kakor je sama, in ker jo imava rada."

"Vse se je spremenilo!" je vzkliknil Pavle. "Kakor da je božja roka ukazala. Kajžarja sva bila, nisva več kajžarja. Žalostna sva bila, nisva več žalostna. Zvezde poglej! Zasmehovale so naju prej in še bežale so pred nama, Bog vedi kam; zdaj se nama veselo smejó in nama želé sreče do groba še naprej! – Manca, pojdiva med svate, ker je vse svatovsko najino srce nocoj!"

"Pojdiva med svate," se je zasmejala Mana.

Prišla sta v vas; cesta se jima je zdela vse bolj široka, vse bolj svetla in vesela, nego kdaj poprej. Ljudje, ki sta jih srečavala, so bili vse bolj prijazni in ljubeznivi, nego kdaj poprej.

"Ali se je svet spremenil, ali sva se midva spremenila?" je vprašal Pavle ves začuden.

"Spremenila sva se midva in svet se je z nama!" je odgovorila Mana.

Šla sta, kakor sta bila, roko v roki, naravnost do županove krčme, naravnost med svate.

"Pozdravljen, Pavle!"

"Pozdravljena, Mana!"

Ženin in nevesta sta jima odzdravila, svatje so jima napijali vsi po vrsti.

Godci so zagodli, pari so se vzdignili, Pavle in Mana sta zaplesala, najprva med vsemi.

II

Kakor sta se domenila, tako sta storila. Pavle je prodal svojo revščino in še vesel je bil, da je dobil kupca kar na cesti; za bajto in za tistih par izžetih leh se niso trgali.

Ali ko je Pavle prodal svojo bajto, se mu je čudno storilo. Komaj je imel v roki denar in komaj je vedel, da bajta ni več njegova, jo je pogledal s strmečimi očmi in je spoznal nenadoma, da jo ima od srca rad. Vse drugačna je bila bajta, ves drugačen svet okoli nje. Vsako veselje njegovo in vsaka njegova bridkost, vse je bilo napisano na tej bajti z razločnimi črkami, ki bi jih nobena roka ne izbrisala in nobena voda ne izprala. Bajta je imela spredaj samo dvoje majhnih in ozkih oken. Ko se je Pavle poslavljal, se mu je zdelo, da gledata okni za njim, kakor dvoje žalostnih, očitajočih oči; in da ga kličeta, se mu je zdelo, in da pravita:

"Ne očeta nimaš in ne matere, nikogar ni, da bi te v bridkosti tolažil in da bi se veselil s teboj. Kakor ti je dom siroten in ubog, zdaj ti je oče in mati, sestra in brat. Poslušaj njegovo besedo, kakor da bi mater poslušal!"

In res se je Pavletu zdelo, da sliši njegovo besedo.

"Če ti je popotniku sreča milostna, Bog ti jo blagoslovi. Ali kadar boš jokal, za kom boš jokal? Kadar bodo zaradi vsega hudega splašene tvoje misli, kam bodo bežale? Še enkrat se ozri, in nikoli ne boš pozabil ne mojih besed, ne mojih oči."

Pavletu pa je bilo, kakor da se poslavlja od matere – tam stoji na pragu, za njim gleda, za sinom popotnikom, in njene oči so vse solzne. Takrat je obšla Pavleta grenka misel:

"Kaj ne bi rajši ostal? Uboštvo in žalost je tukaj, ali oboje vidim pred seboj kakor svojo dlan, nič mi ni skritega; vidim, kako bom živel in kako bom nekoč umrl. Trda bo zemlja, ki jo bom obdelaval, ali moja bo; trd bo kruh, ki ga bom jedel, ali moj bo. Kaj je tam za morjem? Devet jih je obogatelo, devetkrat devetdeset pa jih je poginilo od gladu in vsega hudega. Ali potegnem rdečo karto, ali potegnem črno? Kdor je vesel in prešeren, kdor vriska brez skrbi, potegne rdečo; ali črno potegne tisti, ki trepeče in omahuje. Meni pa je srce malodušno, kakor otroku, ki kliče po materi!"

Že ob tisti grenki uri slovesa je Pavle občutil, da ni hrepenenja tako globokega, nego je hrepenenje po grudi; nobeno drugo ne živi v srcu do poslednje kaplje, ne gloje v glavi do poslednje misli. Kdor je bil tako blagoslovljen, da je mogel reči: "Ta kos zemlje, pa če je še tako majhen, da bi ga z dlanjo pokril, je moj; moje roke so ga napravile rodovitnega, pot od mojega čela ga je gnojil!" – kdor je tako rekel, ne pozabi na tisto ped zemlje nikoli več. Ukoreninil se je vanjo z vsem srcem in z vso mislijo, koprnenje po nji ga spremlja po vseh daljnih potih, čez dežele in čez morje; še ob poslednji uri jo pozdravljajo umirajoče oči. Vsem tistim, ki so šli grenkega kruha služit v Westfalijo in v Ameriko – kam jim hlepe oči v samotnih urah? Čez gore in doline in preko morja, tja na osameli dom, na kamenito grudo, na sirotno bajto pod klancem, na močvirno loko ob potoku. Srce zajoka od bolnega koprnenja in roka se zgane, da bi pobožala tisto kamenito grudo, kakor mati spečega otroka, kakor sin mrtvo mater.

Take misli so prešinile Pavletovo srce; povesil je glavo in do solz mu je bilo, ko se je poslovil brez besed. Hitro je šel po klancu nizdol in se ni več ozrl.

Mana se je poslavljala od očeta in matere, od bratov in od sestra. Mati je jokala, vsi drugi so v očeh zatajih solze.

"Veliko nas je, ali tudi zate bo še kos kruha; kar ostani," je rekla mati.

"Ostani!" so prosile sestre.

Oče se je ozrl na Mano, pokimal ji je v slovo, nato je šel za hišo in je sedel na klop. Pred hlevom je cvilil pes in je grizel ob verigi.

"Povrnem se kmalu," je rekla Mana in jim je dala roko vsem po vrsti; mati pa jo je pokrižala na čelo, ustna in prsi.

"Saj ne grem za zmerom; bodite veseli, kakor sem jaz vesela."

Ali Mana ni bila prav nič vesela. Ves lepši je bil ob tej uri dom pred njenimi očmi, nikoli poprej ga ni videla tako prazniškega in bogatega. Tudi je občutila nenadoma, da jih ima vse od srca rada: mater in očeta, brate in sestre. Tako se ji je zazdelo, kakor da jih prej ni videla in ne poznala; čisto spremenjeni so stali pred njo, blagi in ljubeznivi, vsi boljši od nje same.

"Velikokrat sem jih žalila, nevrednica," je spreletelo njeno srce.

Ko se je poslovila na pragu in je stopila na cesto, so ji bile noge težke, kakor da je romala že dolge ure. Cula v roki ni bila velika, ali vlekla jo je k tlom, kakor da je bilo kamenje v nji.

"Manca, vrni se," je vzkliknila mati.

"Kmalu!" je odgovorila Mana in se ni ozrla, da bi ne videli solza, ki so pritekle samovoljno iz oči. –

Tako sta se napotila obadva ob zgodnjem jutru. Nebo je bilo oblačno, hladen veter je pihal.

"Da bi vsaj ne deževalo," sta pomislila obadva, Pavle pod hribom, Mana na cesti.

"On je vesel, ves prazniški čaka name; kaj poreče, kadar ugleda te moje solze?" je pomislila Mana in si je z robcem otrla lica.

"Ona je vesela, kakor na svatbo prihaja; kaj poreče, kadar me ugleda vsega malodušnega?" je pomislil Pavle; hotel je zavriskati, da bi odplašil bridkost, glasu pa ni bilo iz grla in oči so bile kalne kakor poprej.

Sešla sta se pod vasjo, kakor sta se bila domenila. Pavle je sedel na kamen ob cesti in je čakal. Ko je prišla Mana, sta se pozdravila brez besede. Pogledala sta si iz oči v oči, vedela sta vse takoj in sta molčala, zato da bi žalostne besede še bolj ne obtežile srcá.

Dobro uro hoda sta imela do železnice. Med visokimi hribi, skozi hladno samoto se je vila cesta. Šla sta počasi, obadva upognjena. Gozd nad njima je pošumeval v vetru; prva težka kaplja iz oblakov, kakor solza od neba, je padla Mani na lice; Mana jo je otrla z rokavom in se je nasmehnila.

"Še nebo se joka, se mi zdi!"

Pavleta je stresel mraz; kakor žalostna misel je šinilo mimo njegovega srca.

"Naj se razlije, da se prej zvedri!" je vzkliknil. "Ali nisva ukala, ko sva se napravljala na pot? Čemu zdaj ta bridkost, čemu ta voda v očeh? Stopila sva na to cesto, zdaj pojdiva, kamor drži! Dokler se bova imela rada, ti povem, da se nama nič hudega ne bo zgodilo."

V besedi je bilo zaupanje, v srcu ga ni bilo.

"Če ti ne bo hudega, dokler te bom imela rada, Pavle, ti nikoli ne bo hudo na svetu."

"Če bi moja ljubezen bila tvoj kruh, Mana, nikoli ne boš lačna."

Kanila je prva kaplja, sto drugih je kanilo za njo, namah so razrile prašno cesto; veter je potegnil krepkeje, Mani se je odvezala ruta, Pavle je zgrabil za klobuk; črni oblak nad njima se je spustil jadrno k zemlji, gozdovi so zabučali in ulila se je ploha tako gosta in iznenada, kakor da se je nebeško vedro prevrnilo.

Pavle in Mana sta skočila čez jarek in sta se stisnila pod košato bukev. Mogočne veje so šumele in so se razmikale; kadar se je prikazal oblak, jima je pljusnilo v obraz.

"Ali še veš?" je rekel Pavle. "Tudi spomladi sva nekoč tako stala pod bukvo."

"Takrat sva se smejala, še v usta sva lovila kaplje," je rekla Mana.

Res je bilo obema tako pri srcu, kakor da se je nebo razjokalo; srce žalostno vidi žalost, kamor se ozre.

"Ne smelo bi liti ob tej uri, na ta najin dan," je tiho rekel Pavle.

"Če bi sonce sijalo, bi bilo vse drugače," je odgovorila Mana.

Ploha se je polegla, škropilo je še narahlo v ravnih curkih; Pavle in Mana sta se vrnila na razmočeno, blatno cesto.

"Stopiva," je rekel Pavle, "da železnice ne zamudiva. Če težko nosiš to culo, daj meni!"

"Lahko nosim te cunje, ali ti nosiš težje. Menjajva!"

Spet sta molčala dolgo; veliko prijaznih in žalostnih besed je bilo v srcu, ali na jezik niso hotele. Premočena, blatna in trudna sta prišla do železnice.

Sama sta bila v vozu do druge postaje; obrisala sta zameglelo okno in sta gledala z motnimi očmi na pusto deževno pokrajino. Mani so vztrepetale ustnice, v njenem srcu se je nenadoma vse razmeknilo in solze so planile iz njenih oči.

"Drugače, sem mislila, o vse drugače, da bo najino slovo!"

Pavleta je zgrabilo v grlu kakor s pestjo in molčal je.

Na drugi postaji so se odprle duri in v voz je stopila vesela družba; vsevprek so govorili in smejali so se; steklenica žganja je romala iz rok v roké. Postaren kmet se je ozrl na Pavleta in na Mano in je pomežiknil.

"Vidva, kakor oči kažejo, se pač ne peljeta na svatbo?"

"Ne peljeva se," je odgovoril Pavle.

Vsi so se ozrli na ta dva mlada romarja.

"Kam pa drugače?" je vprašal kmet Pavleta.

"V Ameriko!"

"Kam pa ti, dekle?" je vprašala kmetica Mano.

"Služit!"

Zgodilo se je, kakor da je mrzla sapa pihnila v veselo družbo; smeh je utihnil.

"Ni prijetno življenje dandanašnji!" je rekel kmet. "Danes še na svojem svetu svoj gospod – kje pa boš jutri?"

"Dan za dnem jih gre na stotine, tako sem bral," je rekel drugi kmet. "Kakor pred kugo bežé in koliko se jih vrne? Morda se vrnejo, kadar so betežni starci, od življenja tepeni!"

"Drugače je bilo nekoč," je rekel tretji kmet. "Pred leti se je še zgodilo, da se je vrnil človek iz Amerike s polno mošnjo in z zlato uro. Zdaj pa stopi siromak v eno barko, v drugi barki pa se že pelje njegovo siromaštvo za njim."

Tako so govorili kmetje; kmetice pa so rekle:

"Hudo je dekletu dandanašnji, ki mora v službo. Slajši ovsenjak doma, nego maslen kruh na tujem."

"Da bi vsaj maslen bil! Ali poznam jih, ki jim je prežganka vsakdanji kruh. Če strada in hrani, si ne prihrani za miren kot na stare dni."

"Koliko jih je, ki se izgubé brez spomina, se ne prikažejo med svoje, ker jih je sram. Da bi se tebi tako ne zgodilo," je rekla tretja kmetica.

"Bog vama daj srečo v tej hudi loteriji," so rekli vsi.

Pavle in Mana pa sta bila žalostna.

"Kakor da bi nama bilje prepevali," se je zazdelo Pavletu.

"Še svečo naj nama prižgo," je pomislila Mana.

Obadva pa sta rekla v svojem srcu:

"Ker gledajo najino žalost, so veseli svojega veselja, zato so neprijazne njih besede. Bog pa bo drugače gledal!"

Nista več poslušala, tudi sama nista govorila; srce pa se je pogovarjalo s srcem, ni bilo potreba besed.

Od daleč se je prikazalo mesto, vse pusto in sivo v dežju; kakor razmočena, umazana plahta je viselo nebo nad njim.

Stopila sta iz voza, prijela sta se za roko in sta šla, kamor so šli drugi. Skoraj vsi so se napotili od postaje po ozki, zelo blatni in obljudeni ulici; na obeh straneh so bile trgovine in krčme druga tik druge.

"Nikamor se nama ne mudi," je rekel Pavle. "Pojdiva, kakor gredo drugi in če ugledava priljudno krčmo, stopiva vanjo. Trudna si pač in lačna."

Res sta kmalu ugledala krčmo, ki se jima je zdela prijaznejša, zato, ker je bila zunaj pobeljena in ker je stala na pragu debela krčmarica.

"Tja stopiva," je rekel Pavle.

Izba je bila nizka, zatohla in močno zakajena. Pavle in Mana sta sedla za mizo ob durih; tam ni bilo nikogar, oná pa nista marala družbe. Ob drugih mizah je bilo mnogo pivcev; nekateri so bili že pijani, vsi pa so bili razgreti od težkega vzduha in od vina. Sami popotniki so bili; na besedah se jim je poznalo in na oblačilu. Ni jih bilo troje, da bi govorili enako govorico in nosili enako nošnjo. Iz vseh krajev dežele, Bog vedi odkod, jih je bilo prignalo v to nepriljudno izbo, ki je niso videli prej nikoli. Kam jim drži pot nadalje? Mraz je spreletel Pavleta ob taki misli in rekel je v svojem srcu: "Če je upanja tako malo v njih, kakor ga je v meni, ne povrne se ni eden." –

Jedla sta in pila, nato pa je rekel Pavle:

"Najin zadnji dan je, Bog vedi, če bo še kateri. Bodiva sama do večera. Jutri zgodaj že, mislim, da moram na pot, če ne že opolnoči. Pijva ta dan in vesela bodiva; ni treba solzá, hraniva jih za kasneje, ko bo morje med nama."

Le tisti čas je bila Mana sama, ko je Pavle šel, da kupi in plača karto za Ameriko. In ko je bila sama, se je vsa velika žalost razlila čez njene misli: "Saj so bile same pametne in resnične besede, kakor so govorili. Ne kruh maslen, prežganka bo moja dota; za balo mu bom pripeljala vrhan koš bridkosti. In on, ta sirotnik, ne gre iskat bogastva; trpljenja in uboštva gre iskat in v izobilju ga bo našel."

Prijela je kozarec, pa je solza kanila v vino.

Pavle se je vrnil in je takoj spoznal njene misli.

"Jokala si, Mana, ker si bila sama. Ne jokaj, Mana. Z vodo je zadežilo najino slovo, ni treba, da bi ga še s solzami. Pij, Mana, da stopi v lica kri in v srce pogum."

Pila sta in res so krenile misli na veselejša pota.

"Nikar ne poslušaj, kar kvasijo hudobni ljudje," je rekel Pavle. "Midva poslušajva le tisto, kar najino srce govori. Ali več ne veš, kako sva rekla? Dokler se bova imela rada, nama ne bo hudega na svetu. Zato, da bo za zmerom potrjeno, mi povej še na ta zadnji dan po pravici, če me imaš rada."

"Rada te imam, Bog mi je priča," je rekla Mana.

"Tudi jaz te imam rad, Bog mi je priča. – Zdaj, Mana, ko je to ustanovljeno, pa se ne bojva nikogar ter izlijva iz srca to žalost, ki je več ni treba! Tudi drugi so šli in se niso jokali, zato jim je sonce svetilo!"

Vesela sta bila in glasna, lica so jima rdela in oči so bile svetlejše. Ali ko se je nagnil dan, sta obadva utihnila; le zadremala je bridkost, vzbudila se je ob mraku. "Čas je, mislim," je tiho rekla Mana in mu ni pogledala v obraz.

"Če je čas, pa pojdiva," je rekel Pavle prav tiho in ni izpraznil kozarca, ki je stal še poln pred njim.

Vstala sta in takrat sta obadva občutila hudo utrujenost; skoraj da jima niso noge odpovedale.

"Kaj je res že treba?" je vprašal Pavle malodušen.

"Pozno je že," je odvrnila Mana. "Lepo bi ne bilo, da bi prihajala k Hanci ponoči; tudi duri bi bile morda zaklenjene."

"Pa bodi v božjem imenu," je vzdihnil Pavle.

Šla sta skozi mesto in vso pot nista govorila besede. Ko sta bila že daleč, sta vprašala za cesto in hišo, kakor je imela Mana na papirju zapisano. Hiša je bila čisto blizu, kakor da sta bila šla ponevedoma naravnost do nje.

"Ni še noč," je rekel Pavle. "V veži postojva, mestni ljudje ne zapirajo zgodaj."

Stala sta v veži, za roko sta se držala in sta molčala. Mračilo se je hitro kakor nikoli; okna na drugi strani ulice so bila že svetla; v veži pa je bila noč, da sta si komaj videla v obraz.

"Zdaj pa Bog s teboj, Manca."

"Bog s teboj, Pavle."

"Pa če za zmerom, Bog s teboj, nikoli ne bodi huda name."

"Tudi ti ne zameri, če sem te žalila."

"Da se še kdaj vidiva bolj vesela."

"Bog bo dal."

Ko sta se poljubila, so se tudi solze poljubile s solzami, vroče so tekle obema po licih. Tako sta se poslovila Pavle in Mana.

III

Lilo je kakor iz vedra, ko je Pavle zadel svojo težko culo ter se napotil po blatni ulici do postaje. Noč je bila tako črna, da je videl komaj za ped pred seboj.

"Če izgrešim, pa naj izgrešim v božjem imenu in še hvala Bogu," je pomislil. Ali ko je tako pomislil, se je zasvetila postaja komaj sto korakov daleč.

"Je že tako sojeno, kakor je sojeno," je rekel Pavle. "Noga najde svojo pot brez kažipota, kadar gre žalost z njo."

Nabasali so v voz toliko popotnikov, da so se duri s težavo zaprle. Še preden se je vlak premaknil, je bil vzduh ob odprtih oknih težak in gost, da bi ga z britvijo rezal. Dobro jim, ki so stisnjeni in stlačeni sedeli na klopeh in dremali; ali gorjé tistim, ki so sloné in stojé pokimavali, vsi trudni in počitka željni. Kleli so, dokler so mogli, ali ker jih nihče poslušal ni, so umolknili.

Pozno je stopil Pavle v voz, zato je stal. Od obeh strani mu je pihalo iz oken v obraz, ali vendar ni bil vzduh nič hladnejši in nič čistejši. Kolena so se mu šibila in glava mu je klonila globoko.

"Vsega je konec nekoč, tudi te vožnje bo," je rekel in je stoje zaspal.

Vzdramil se je šele, ko je butil ob duri.

"Kje smo?" je vprašal.

"Ne daleč," mu je odgovoril popotnik. "Komaj na Štajerskem. En dan še in še eno noč, pa še en dan!"

Pavle je zagledal, da se je bilo mnogo popotnikov preselilo, Bog vedi kam; rob klopi je bil prazen. Takoj se je sključil v dve gubé, lica je naslonil ob dlani in je zaspal.

Dolgo je spal. Iz bridkosti, iz utrujenosti in iz vina so se vzdignile sanje in so begale na vse strani; nikjer se niso dolgo ustavile in nikjer niso bile vesele. Ugledal je Mano, tam je stala, komaj devet klafter od njega, in mu je klicala; iztegnil je roké, stopiti je hotel, noga pa se mu ni ganila, priraščena je bila v zemljo. "Pridi k meni, jaz ne morem," je zaklical. "Jaz ne morem," je odgovorila Mana. Tudi je ugledal Mano, ko je stala pred njim čisto blizu, komaj za tri klaftre. "Lačna sem in žejna," je prosila. "Daj mi kruha in vode." Obojega je imel v izobilju, vode in kruha, ali noge so mu bile priraščene v zemljo, močne korenine so jih držale. "Pridi Mana, da te napojim in nasitim," je klical. "Ne morem," je odgovorila Mana; in še je rekla: "Ti se usmili, zakaj ti si močan ... " Ugledal je Pavle svoj dom, svojo sirotno bajto; vabila ga je s samotnimi očmi, dvoje praznih oken je strmelo nanj: "Kod hodiš, kam si šel? Nate čakam, nate mislim; brez slovesa in brez pozdrava ne gre otrok od matere." Stopiti je hotel Pavle na klanec, prestopiti prag, in ni mogel. Tudi svojo leho je videl in svoj laz za hribom in nikamor ni mogel; priraščene so bile noge, niso se ganile. Ali navsezadnje je ugledal Pavle obraz, ki se je sklonil do njega kakor izpod oblakov; ves blag je bil obraz, oči pa so bile objokane. "Kam si se napotil, Pavle, sirotni sin moj?" Obedve roki je iztegnil Pavle in je poklical mater; njen obraz pa je ugasnil kakor sveča v vetru.

"Hudo sanjaš, tovariš," ga je vzdramil popotnik. Pavle se je ozrl; in ko je ugledal temni voz in dremajoče popotnike, mu je segla v srce grenka bolečina.

"Sanjalo se mi je, da sem nesrečen; kaj je bilo treba sanj?" je pomislil.

Nato je vprašal popotnika:

"Ali smo že daleč in kje smo?"

Popotnik ga je najprej natanko pogledal, nato pa je vprašal sam:

"Kam drži pot, prijatelj?"

"V Ameriko."

"Če drži pot v Ameriko, tedaj pa nikar ne povprašuj, kako daleč in kje! Naveličal se boš! Zdaj smo že blizu do nemške zemlje in kmalu, mislim, da se bova preselila! Nikar ne dremlji, da te ne zapeljejo v druge kraje!"

Resnično sta se kmalu preselila v drug voz, ki ni bil prav nič lepši in prijaznejši od prejšnjega.

"Prestal bom pot, kakor že je; da bi le drugo vse!" je rekel Pavle.

Zares jo je prestal, ker je bil mlad in močan; ali kosti so ga bolele in truden je bil, kakor da devet dni ni jedel in devet noči ne spal. Ko je poslednjikrat stopil iz črnega voza, se mu je zdelo, da so mu noge od železa in tudi roke od komolcev nizdol; prestopal se je kakor starec ob palici.

"Močan sem bil, ko sem stal na domači lehi in ko sem se bahal pred farno cerkvijo; komaj sem stopil na tujo cesto, sem slabič. Taki ne obogatijo, takim ne sije sonce!"

Tako je pomislil.

Tri dni in tri noči je čakal na barko. Vse polno je bilo bark ob bregu, prihajale so in odhajale, nekatere pa so stale v vodi tako mirno, kakor na suhi zemlji; le tiste še ni bilo, ki je nanjo čakal.

"Karto imam za Ameriko!" si je mislil. "Ta je kakor ime na poštnem pismu; izgubili me ne bodo."

Daleč v mesto si ni upal, preveč je bilo divje; zdelo se mu je, da nobeden človek ne hodi zložno, temveč da begajo in hlastajo, kakor od greha gnani, in da nobeden ne govori po človeško, temveč da kriče venomer in vsi hkrati, kakor legijon pijanih žganjarjev. Strah je bilo Pavleta, ni vedel, kam da bi med temi neznanimi ljudmi, zato se je vrnil v tisto žalostno hišo, kamor so bili spravili popotnike.

Kakor snopje so ležali tam na nečednih klopeh; komur se na klop ni hotelo, je legel na tla; oboje pa je bilo trdo. Jed, ki so jo dobili, je bila pač jed, ali sam Bog vedi, kaj je bila drugače; popotniki so bili lačni in so jedli, kar je že bilo.

"Pot je pot!" je rekel Pavle.

Žganje pa je bilo močno kakor ogenj in se je razpalilo v krvi.

"Nikoli ga nisem pil, čemu bi ga zdaj ne? Pot je pot!" je rekel Pavle.

Ko so jih poklicali, so bili pijani vsi in tudi Pavle je bil pijan. Opotekel se je na barko, ki se je narahlo zibala in obležal je tam, kamor so ga sunili; svojo culo je imel pod glavo.

Kedaj da se je vzdramil in kako, sam ni vedel. Zašumelo mu je v glavi in zaobrnilo se in občutil je, da je bolan; tako je bil truden, da še oči ni odprl.

"Kaj bi?" je rekel. "Strahoto bi videl, rajši je ne vidim!"

Ležal je dolgo, naposled pa ga je močno zažejalo.

Ko se je ozrl z motnimi očmi, se mu je najprej zazdelo, da je še z mnogimi drugimi zaklenjen v prostorno ječo. Strop je bil nizek, vzduh težak in vroč. Tik poleg Pavleta je ležal na svoji culi star človek, najbrž tudi bolan, ker je bil ves zasinel v obraz; ogovoril ga je, Pavle pa ni razumel njegove govorice. Vsenavzkriž so govorili, razumel pa ni Pavle nikogar in nič mu ni bilo žal. "Pozna se jim revščina in bridkost na obrazih!" je rekel. "Prav tako so se napotili sreče iskat, prav tako so stavili v to žalostno loterijo, kakor sem stavil jaz. Boljše, da me ne ogovarjajo; slišal bi morda še hujše besede, nego sem jih kdaj govoril sam! Bog se jih usmili in tudi mene z njimi!"

Okusil je vodo, topla je bila in kalna; samo usta si je izplaknil, nato pa jo je izpljunil.

"Saj večna ne bo ta vožnja!" se je tolažil. "Sedem dni, so rekli; in prvi dan, se mi zdi, da je že minil. Mlad sem in močan, v sedmih dneh me ne bo vzelo; saj pač to ni bolezen, le utrujenost je in slabost! Mislil bom na lepše kraje in na boljše čase, pa prejde ta teden, kakor mine huda ura."

Napol v sanjah, napol v omotici, tako se je vozil Pavle sedem dni in sedem noči. Ko je ob jutru osmega dne stopil na suho, se je opotekal in ves bled je bil v obraz. Lojze je čakal nanj, kakor sta si bila pisala in spoznal ga je v gneči med stotimi.

"Od zgodnjega jutra te čakam in bil bi te čakal do noči!" ga je pozdravil. "Ves dan sem zamudil zaradi tebe, sirota, ki te je morje tako razzibalo, da sem te le po kranjskem klobuku in po kranjski nerodnosti spoznal. Le zmerom nosi ta klobuk in zvesto hrani to nerodnost, pa te bom še v dolini Jozafat spoznal! Ali so ti naši colnarji delali kaj neprilike zaradi bogastva, ki ga nosiš s seboj?"

"Niso!" je rekel Pavle; tako je bil utrujen, da se mu še smejati ni hotelo.

"Čudež božji! – Zdaj brž na voz; v naši deželi ne hodimo peš!"

Nista se vozila dolgo. Lojze je skočil z vozá, Pavle za njim, nato sta šla še sto korakov ter sta stopila v krčmo, ki se je zdela Pavletu svetla in prijazna.

Prvi kozarec piva je izpraznil Pavle na dušek in vsa bolezen mu je mahoma odlegla.

"Dobro je pivo v tej hiši!" je rekel Lojze. "Nemška krčma je, zato ni tako umazana in kričava, kakor talijanske beznice! Prigrizni, Pavle, zdaj ti bo teknilo!"

Po kosilu se Lojze ni več smejal; resno je gledal, kakor da ga je bila nenadoma obšla grenka misel.

"Vesel sem, res, da si prišel; tudi zato, ker še ves dišiš po stari domovini – in to je kakor pozdrav od onkraj morja. Ampak, če prav pomislim, se mi le zdi, da nisi pametno ravnal!"

"Kako da ne pametno?" se je začudil Pavle.

"Saj sem ti pisal! Hude ure se bojé ljudje! Hudi uri se pravi pri vas toča in povodenj, pri nas pa se pravi: dela manj in revščine več. Tudi mene je zaskrbelo, ko se drugače ne brigam za skrb in bridkost!"

Pavletu je šlo do srca kakor zimski hlad.

"Torej praviš, da ne bo dela zame?" je vprašal počasi in skoraj strah ga je bilo teh besed, ki so bile kakor oznanilo: prišel si, da se pogubiš, potegnil si v loteriji črno številko!

"Kaj pravim? Nič ne pravim!" je zlovoljen odgovoril Lojze. "Le tako sem rekel, da v Ameriki zdaj več ne rodi jablan zlatih jabolk; in da se morda kmalu posuši, če se nas vseh skupaj Bog ne usmili."

"Z veseljem si me pozdravil, tako da sem bil sam vesel; zdaj pa mi kažeš grozo in žalost!" mu je očital Pavle.

"Seveda sem te pozdravil z veseljem, zato ker si iz naših krajev in ker si fant, kakor je treba. Kaj naj bi te že na pragu ozmerjal? Ker si pameten, poslušaj: kolikor imaš denarja, hrani ga zvesto in nič ne zapravljaj. Dela ti poiščem, če bo iskanje kaj izdalo; že jih je lepa vojska, ki se potepajo brez posla. To sva zdaj ustanovila, pa reciva zbogom vsem nevšečnostim in pijva!"

Lojze je bil takoj vesel in prešeren, Pavletu pa je ležalo na srcu, kakor težka senca.

"Nocoj boš spal pri meni!" je rekel Lojze. "Tudi zmerom lahko, dokler ne obogatiš! Prostorna je moja izba, zato ker časih tako čudežno prirogovilim domov, da mi je še vsa premajhna! Ne velikokrat; ampak takole enkrat na mesec se mi zazdi, pa napravim žegnanje kar na svojo roko. Dovolj bo za obadva prostora, ne bo se ti treba potepati med kvartači in tatovi. – Zakaj se tako tiho držiš?"

"Truden sem!" je rekel Pavle.

"Zares si ves čemeren in zanič! Pojdiva, posteljem ti in te odenem, sirota, da si odpočiješ!"

Stopila sta iz krčme, še svetel dan je bil.

"Pazi na pot!" je rekel Lojze. "Po hišah je ne boš spoznal, ker so vse enake, ampak štej, koliko je ovinkov in na katero stran. Najino domovanje ni več daleč!"

Lojzetova izba je bila prostorna, pohištva pa ni bilo veliko.

"Kaj bi mi ropotija," je rekel, "ko sem zdoma do noči; za molje in miši je ne bom kupaval!"

Pavle se je zgrudil na posteljo in je v tistem trenotku zaspal; trdno in sladko je spal, kakor že ne od tistega dne, ko se je poslovil od svoje bajte.

Ko se je vzdramil, je bilo jutro. Lačen je bil in žejen in kosti so ga bolele. Lojzeta ni bilo.

"Delaven dan ima!" je pomislil Pavle. "Da bi ga tudi že jaz imel!"

Umil se je do dobrega, ker je bil ves blaten in sajast, nato pa se je napotil v nemško krčmo. Kolikor je videl mesta, se mu je zdelo pusto in neprijazno, kakor bahat lakomnež.

"Če bi bogat bil tukaj, doma bi tukaj ne bil!" ga je spreletelo.

V krčmi je Pavle kosil in tudi večerjal; šele pozno pod noč se je prikazal Lojze.

"Dolgo te ni bilo!" ga je pozdravil Pavle.

"Kaj misliš, da z lenobo služim svoje tolarje?" mu je odgovoril trudni in lačni Lojze.

Pavleta je zabolelo, kakor da ga je tuja roka udarila na lice.

"Čemu me žališ?" je vprašal.

"Nikar se ob vsaki besedi ne zmrduj in ne cmeri; saj si fant, pa ne prisiljena nevesta. Zakaj da sem slabe volje, ti bom precej povedal: lačen sem!"

Ko je Lojze povečerjal, si je obrisal ustna in je pil, nato pa je rekel:

"Že sem vprašal zaradi tebe, ali kakor zakleto je! Zdi se mi prav zares, da je huda ura blizu! Vprašaj tukaj, vprašaj tam, smejo se ti! Ali danes je šele prvi dan, potrpel boš pač še teden dni in če bo treba, tudi še tri tedne. Nikomur še niso nosili tolarjev na barko."

Pavle je povesil glavo in pivo mu ni več teknilo.

"Vedel sem, že ob slovesu vedel!" je rekel tiho.

"Zaradi tega ni potreba, da bi jokal in da bi se obešal! Poznam jih, ki so čakali pol leta in dalj, pa so dočakali!"

Pavletu pa je bilo, kakor da mu je črna senca pošepnila na uhó:

"Nikoli ne boš dočakal!"

Zares je čakal Pavle teden dni, in tudi je čakal tri tedne; Lojze pa je govoril:

"Ne misli, da je svetá konec, ker tvoje roke počivajo. Zdaj ti ni še hudega, da bi ti hujšega ne bilo. Ali veš, koliko jih je včerajšnji dan v tem bogatem mestu od gladu umrlo, od gladu, kakor še pes ne pogine, ki najde navsezadnje le še suho kost na cesti? Umrlo jih je petdeset!"

"To je greh, to je bogokletstvo!" je vzkliknil Pavle.

"Seveda je! – Midva pa imava svoje domovanje, imava kosilo in večerjo – in ti, nehvaležnež, se jokaš ter se prepiraš z Bogom!"

Pavle je slišal te besede in jih je razumel, zato je bilo njegovo srce še bolj žalostno in brez upanja. Pomislil je: "Koliko pa je še dotlej, Pavle, da boš ti med tistimi petdeseterimi, ki poginejo, kakor še pes ne pogine?" Tisti večer je pisal Mani in je rekel v tem pismu:

"Srečno sem prišel v Ameriko, zdrav in vesel. Lojze je čakal name in me je spoznal. Mesto je veliko, da nikoli takega; komaj ve človek, kam da bi se obrnil. Dela imam in lepo zaslužim, pa ti kmalu kaj pošljem, da bova imela za balo. Le tako me rada imej, Manca, kakor te jaz imam rad, pa bo vse dobro. Mesec dni te nisem videl, ali dozdeva se mi, da je leto in dan. Zame nič ne skrbi, ne bo mi hudega, in kmalu ti kaj pošljem. Znanega človeka ni tukaj, sama sva z Lojzetom. Kadar se povrnem, pojdeva najprej domov, v nedeljo, kadar gredó k maši in zvoni od svetega Lenarta; ti pa boš imela židano ruto. Le pridna bodi, Manca, in kmalu ti kaj pošljem za balo."

Ko je napisal Pavle to pismo, je naslonil lica v dlani in solze so mu tekle izza prstov; razjokal se je, zakaj sam je bil s svojim srcem in s svojo žalostjo.

IV

Mana je narahlo potrkala na duri, Hanca je odprla in jo je pozdravila vsa vesela.

"Skoraj sem že mislila, da si se izgubila! Saj si prišla zjutraj, kod si hodila ves dan?"

Mana ji je pogledala v oči in Hanca je takoj vse vedela in se je zasmejala od radosti.

"Jokala si ves dan, ubožica, še vse rdeče so tvoje oči. Le potolaži se, tako brž boš pozabila nanj, kakor on nate! – Dokler večerje ne napravim in ne pomijem, stopi v tisto izbo; majhna je, ali je moja!"

Mana je stopila v tesno izbo, ki je bila komaj pet korakov dolga in troje široka. Postelja je bila v nji, miza in stol, nič drugega. Miza pa je bila vsa polna; ogledalo, škatle in škatlice, knjige, podobe, pisma, vse razmetano in razbrskano. Na steni je visela obleka tako nagosto, kakor v štacuni: jopiči vsake sorte, beli, rdeči in pisani, krila vsakdanja in pražnja, predpasniki za kuhinjo in za cesto. Mana je ogledovala to bogastvo in je rekla:

"Vse to, kakor je, bi bila že dota za kajžarjevo hči! Bodi mi sreča prijazna, kakor je tej bila, pa so brez potrebe tekle vse moje solze!"

Sedela je na stolu poleg postelje, naslonila je glavo ob blazino in je zadremala. Pozno v noč jo je vzbudila Hanca, ko ji je posvetila s svečo v obraz.

"Glej jo, kakor otrok je zaspala; do dobrega se najoka in zaspi! Čemu nisi legla na posteljo, ko ti je pred nosom?"

Polagoma se je Mana vzdramila in je spoznala, kje da je; težko se ji je storilo, zakaj nikoli še ni prenočevala v tuji hiši in za vbogajme.

"Ne zameri, Hanca, za nocoj!" je rekla.

"Kaj bi zamerila? Potrpi!"

Hanca je šla in je prinesla vročega čaja in maslenega kruha.

"Čaj te bo omotil, Mana, ker je močan; lažje boš zaspala in lepše se ti bo sanjalo. Pij in prigrizni!"

Mana je pila čaj in kri ji je šinila v lica.

"Dolgo pot sem danes že preromala in veliko bridkosti že užila; trudna sem!" je rekla.

"To je tvoja postelja!" je pokazala Hanca. "Le eno blazino ti vzamem in si jo položim na tla. Jaz spim, kamor ležem, če je kamen, ali če je pernica."

"Tudi jaz spim tako," je rekla Mana. "Trudna sem, pa ne vprašam za pernico. Ne bom ležala na postelji; če bi te videla pod seboj, bi ne mogla spati."

Hanca je položila blazino na tla, pogrnila jo je z belo rjuho, lepo vzglavje je napravila in toplo odejo je prinesla.

"Če misliš, da se ti bo lepše sanjalo na tleh, pa sanjaj na tleh!" je rekla.

Zaspali pa nista, ko je Hanca upihnila svečo.

"Vroče mi je, Hanca, pri srcu pa mi je mraz!" je rekla Mana.

Hanca je pokleknila k nji in jo je pobožala po licu.

"Ker si otrok," je rekla. "Zdaj le prijetno zaspi. Če je še toliko žalosti v tvojem srcu, nič ne misli nanjo, ne poglej je! Ampak če je kaj veselja zraven, pa če je le kapljica, jo razmakni na vse strani, da je bo srce do vrha polno. Tako je, otrok; kamor pošlješ svoje misli, tja gredo!"

"Blaga si, lepo tolažiš; ali moje misli nočejo."

Hanca je pomislila.

"Kam je šel?" je vprašala.

"V Ameriko."

"Če je šel v Ameriko, ni treba, da bi še preko morja jokala za njim! On ne joka, drugače ne bi bil šel!"

"Ker me ima rad, zato je šel!"

Spet jo je pobožala Hanca po licu.

"Tudi mene je imel rad, moj zvesti fant, zdavnaj je že; zato je šel, ker me je imel rad, je rekel; nikoli več ga ne bo!"

Mana je vzdignila glavo in je sklenila roke.

"Greh je bil, Bog mu ga odpusti!"

"Seveda je bil greh!" je rekla Hanca tako mirno in brez bridkosti, kakor da je o dežju in blatu govorila. "Ali takih grehov je veliko, Manca, in svet se zaradi njih še zmerom ni razmajal. Tako je in nikoli ni bilo drugače. Če me zdaj oslepari moški ali ženska, ne jokam in se ne grizem, temveč pljunem na tla in pozabim. Tudi ti stori tako, pa sladko zaspi in lahko noč!"

Mana je zatisnila oči, ali dolgo ni zaspala, kakor je bila trudna. Vesele so bile besede, ki jih je slišala, na njeno srce pa so padale kakor kamen za kamnom.

Ko se je vzdramila, je bilo okno zagrnjeno, ali Mana je videla, da je že svetel dan. Urno je vstala in se je oblekla. Hanca ji je prinesla kave in kruha.

"Zakaj me nisi vzbudila?" je rekla Mana. "Sram me je tega svetlega dne!"

"Nikamor se ti ne mudi. Popoldne pojdeva pogledat, kaj da bi zate bilo; veliko ne bo in posebnega nič!"

"Da ni?" se je prestrašila Mana.

"Saj si res otrok, pa še kako nespameten! Kaj si mislila, da čakajo nate? Pridna si, poslušna, ponižna in pripravna; vseh čednosti si polna, ki jih je treba dekletu; ali glej – kmet si! Za čednosti pa te gospoda ne bo vprašala!"

"Tudi ti si iz naših krajev!" je rekla Mana.

"Tudi jaz, da bi tako ne bila! Tam v naših krajih nosijo ljudje srce na dlani in ga zafrečkajo prezgodaj. Ne vedó, kaj nosijo na dlani, kakor otrok ne ve, če ima v roki vinar ali cekin. Prišla sem kmetica v mesto, kakor si ti prišla; da sem takrat vedela, kar zdaj vem, da sem takrat videla, kar zdaj vidim – polno vedro solzá manj bi bile prelile te moje oči."

"Grenko govoriš!"

"Kmalu boš sama videla in vedela; morda boš takrat govorila še grenkejše."

Mana je skrila obraz v dlani.

"Jaz pa sem vse drugače mislila, vse drugače."

"Kaj bi vzdihovala in jokala? Tudi jaz sem drugače mislila, ko sem prišla. Bridkost je kratka; človek se privadi, ker se mora."

Popoldne sta šli v mesto. Ženska, ki je oddajala službe, ni bila prijazna, zakaj takoj je spoznala kmeta.

"Ali znaš kuhati?" je vprašala.

"Ne za gospôdo!"

"Ali si že kdaj služila?"

"Ne še!"

"Ampak pridna je in pripravna, saj jo vidite!" je rekla Hanca.

Ženska je dala Mani popisan listek.

"Pa se tam oglasi v soboto! Tam ti ne bo hudega, dobri ljudje so!"

Šli sta po ulici, med visokimi, gosposkimi hišami; nato sta prišli pod zelene kostanje.

"Do večera je časa dovolj, izprehodiva se!" je rekla Hanca.

Zelene loke so se očem prijazno smejale, sladko so dišali kostanji. Mana se je spomnila na dolino, na polje in na dom in zabolelo jo je v srcu.

"Nič dobrega mi ne bo na svetu, nikoli ne!" je rekla v svoji žalosti.

"Prav zares ti ne bo nič dobrega!" je odgovorila Hanca. "Ne tebi in nikomur ne izmed nas, ki nismo rojeni pod zlato streho!"

"Kaj tebi ni dobro?" se je začudila Mana.

Hanca pa se je zasmejala.

"O, dobro mi je, nikoli nisem lačna in nikoli žejna, posteljo imam pod seboj in streho nad seboj in oblačil na izbiro! Ampak ker si otrok, ti nikoli ne bom želela, da bi se ti tako dobro godilo, kakor se meni godi!"

"Povej, zakaj si tako žalostna, da še govoriti ne maraš o tej žalosti!" je rekla Mana.

"Vedela boš sama, kadar boš vse videla in spoznala, ne bo dolgo!"

Mani pa je bilo ob takih besedah srce še bolj malodušno in plaho, nego je bilo poprej.

"Če je njo tako ranilo, kako bo ranilo šele mene!" je pomislila v svojem strahu; povesila je glavo in ni več videla ne zelenih lok, ne košatih kostanjev.

Do sobote je domovala pri Hanci, v soboto pa se je napotila tja, kamor je list veleval.

Prišla je v visoko, čisto novo, gosposko hišo; skoraj si ni upala, da bi prestopila prag; pokazali so ji pot na dvorišče. Tam je potrkala na duri in odprla ji je postavna, debela ženska, ki jo je takoj premerila od nog do glave.

"Ali si ti naša dekla?"

Mana ji je dala list.

"Le naprej stopi! Pri nas se ti ne bo godilo slabo, če boš prav ravnala in če boš ubogala. Culo vrzi tja, v kot, zavihaj si rokave in pomij, kar je še treba; veliko ni!"

Mana se je ozrla po kuhinji; temna je bila in nepriljudna; na ognjišču je bila skladovnica umazanih posod.

"Mnogo jih je pač v družini!" je pomislila Mana in si je zavihala rokave do komolcev. Tako zavihani so ostali rokavi do noči. Mana je pomivala, pospravljala, kuhala in prala, večerjala je stoje; in ko si je postlala v kuhinji na tleh, je bila tako trudna, kakor da je vse od težkega kamna, roke, noge in život. In še zmerom je slišala, kar je poslušala ves dan: "Zabiti kmet! Zabiti kmet!" Tako trudna je bila, da še žalosti ni občutila; zavzdihnila je globoko in je zaspala.

Kakor je bil prvi dan, taki so bili vsi. Spoznala je ljudi, katerim je služila. "Bogati niso, tudi prijazni niso!" je rekla. Mater, tisto postavno in debelo, je morala klicati za gospo; njen mož je bil krojač, starikav, suhoten in zmerom čemeren človek; njega je klicala Mana za gospoda, tako je bilo ukazano. Drugače pa je bilo tam še mnogo ljudi, sinov, hčerá in gostačev, tako, da je pospravljala Mana četvero prostornih izb. Ali kakor je storila in kamor je šla, se je glasila za njo starodavna pesem: "Zabiti kmet! Zabiti kmet!" Mana je stisnila ustnice in zatajila solze, da bi se ji ne smejali.

"Zakaj me žalijo, ko jim nisem storila hudega?" je pomislila v svojem srcu. Gospa pa ji je očitala in jo je učila: "Nikar ne bodi tako lena in nerodna, nikar ne misli, da si na polju! Kaj ti bom za lenobo plačevala pet goldinarjev na mesec in te še redila povrhu?" Mana je povesila glavo in ni odgovarjala.

Tako je bilo do druge nedelje. Tisti dan pa je smela Mana iz hiše; oblekla se je pražnje in se je napotila k Hanci.

"Kako je s teboj, kako se ti godi?" jo je pozdravila Hanca.

Mana ni nič odgovorila; sedla je na stol in ustna so se ji tresla od zatajenega ihtenja.

"Shujšala si!" je rekla Hanca. "Saj sem vedela: takega dekleta, ki nima nikogar in ti ne ve ne kod ne kam, izžemó do zadnje kaplje! Le to si zapiši, pa nikoli ne pozabi, da dobrih ljudi ni na svetu. – Malo si se zdaj že naučila; tistim odpovej pa pojdi v boljše kraje; če bo treba čakati, čakaj pri meni!"

"Samo ti si dobra! Samo ti si dobra!" je vzkliknila Mana in je zaihtela na glas.

"Saj si res veliko trpela!" je rekla Hanca. "Še psa ne udarim, dokler me ne ugrizne, ljudje pa so hujši od živine! Kar povej, še nocoj povej, da pojdeš! Če si sama ne upaš, pojdem s teboj!"

"Saj bi vse dobro bilo!" je rekla Mana. "Delam, dokler se roke gibljejo in nič ne vzdihujem. Ali čemu zmerjajo, ko jih ne žalim? Beseda jim je kakor pljunek!"

"Ne le njim! Ne le njim!" jo je tolažila Hanca. "Če bi rekla, da so njih besede pljunki, bi bila jaz že opljuvana od vrha do tal! Zdaj več ne pljujejo name, zato, ker jih poznam. Tudi tebi še pride tisti čas, le zvesto hrani spomin v srcu; vse si zapomni, kar si videla in kar si spoznala!"

"Kaj bi z jezo in s spoznanjem?" je vsa žalostna odgovorila Mana. "Preveč je bridkosti v mojem srcu, da bi bilo prostora še za kaj drugega!"

Nato pa se je nenadoma nasmehnila, njene solzne oči so se zasvetile.

"Ali sem ti povedala, Hanca, čemu da sem prišla v mesto?"

"Čemu da si prišla?"

"Poslušaj pa naglas se zasmej: zato sem šla služit, zato sem prišla v mesto, da bi si prislužila doto, jaz, kajžarjeva hči!"

Hanca jo je pogledala z žalostnim očesom.

"Bridkost govori iz tebe, ne veselje. Šla si za srečo, kakor smo mi vsi šli, kakor so jo vsi iskali in kakor je nihče našel ni. Če si se ob prvem koraku nerodno spoteknila, nikar ne žaluj in ne vzdihuj; tudi drugim se je tako zgodilo."

Nato je prinesla Hanca čaja in potice.

"Ná, pij in jej!" je rekla. "Pa tudi zasmej se! Kolikor bolj žvečiš svojo žalost, toliko grenkejša je!"

Mana je popila skodelico čaja, nato pa je prosila:

"Če imaš, daj mi papirja, pisala bi rada!"

"Kaj ti je že pisal?" je vprašala Hanca.

"Ni; ampak tako sva se zgovorila, da pišem na ime tistega Lojzeta, ki je že tam, on pa náte, ki si tukaj."

"Pa mu boš vse povedala, kakor je?" se je Hanca žalostno nasmehnila.

"Tako bom pisala, kakor je v mojem srcu!" je odgovorila Mana.

Hanca je prinesla papirja, lepega, z zlato obrezo.

"Pa nikar mu preveč ljubeznivo ne piši; ne bilo bi dobro, bahal bi se."

"Tako bom pisala, kakor ga imam rada," je rekla Mana vdrugič.

Nato je pisala Pavletu pismo in je rekla v tistem pismu:

"Srečno sem prišla v službo in nič mi ni hudega. Delo je lahko za moje roke; mislim, da bom doto kmalu zaslužila. Le tako rad me imej, Pavle, kakor te jaz imam rada, pa bo vse dobro. Dolgo te nisem videla, mesec dni je pač; meni pa se zdi, da je leto in dan, pa te vendar vidim vsak večer, ko zaspati ne morem. Ljudje, ki sem pri njih, me imajo radi; zame nič ne skrbi, ne bo mi hudega. Kadar se povrneš in bova ženin in nevesta, pojdeva najprej domov, da nama bo pozvanjal sveti Lenart. Vesela sem in zdrava, tudi ti bodi zdrav in vesel. Le tako misli name, kakor jaz nate mislim, pa se bo vse dobro napravilo; Bog bo gledal!"

Hanca je prebrala pismo in je rekla:

"Zakaj tako pišeš, ko ni res?"

"Zato, ker ga imam rada, kakor me on ima rad!" je odgovorila Mana in se je razjokala.

V

Tam v Ameriki, tam v Lojzetovi izbi, pa se je to-le zgodilo:

Planil je Lojze v izbo še pred večerom, nič ni pozdravil Pavleta, vrgel je kučmo na tla in je hodil z dolgimi koraki od duri do okna, od okna do duri.

"Kaj?" se je prestrašil Pavle.

"Kaj? Nič!" je odgovoril Lojze, jeza pa mu je sijala iz oči. "Tisto se je zgodilo, kar sem rekel, da se bo zgodilo – kuga je v deželi!"

Ob tej besedi se je razlil Pavletu mrzel pot po čelu in po licih.

"Kako se je to zgodilo?" je vprašal tiho.

"Kako da se je zgodilo?" se je razsrdil Lojze. "Kako pride v deželo toča, lakot, draginja, povodenj, vojska? Pride, pa mir besedi! Zdajle sem tvoj tovariš."

"Kako tovariš?"

"Brez posla, kakor ti! Petsto nas je, ki so nas posadili na cesto. Kaj? Obglodal si kost, pa jo vržeš stran; tako stori vsak spodoben človek! – Pojdiva v krčmo, rad bi se napil."

Ko sta bila v krčmi, je Lojze pokusil pivo, pa je odstavil kozarec.

"Še piti se mi noče!" je dejal. "Preveč je toplo v meni; treba, da se malo razhladi!"

"Čemu so vam odpovedali, kar vsem in kar nanagloma?" je vprašal Pavle.

"Čemu? Petsto so nas posadili na cesto – kaj se to pravi? To se nič ne pravi: zakaj tistih, ki jih bodo v tej deželi posadili na cesto, ne bo le petsto, temveč bo jih stokrat in tisočkrat petsto! Delali smo, da so shrambe in kašče do vrha nabasane, zdaj pa – hajd! Preveč nas je in preveč smo delali; zdaj je tam toliko bogastva nasutega, da ga svet ne more več vsega požreti, zatorej si zdaj lahko malo oddahnemo; par tisoč se jih bo pač oddahnilo za zmerom. Neslana burka je, še smeha ne vredna: ker so kuharji skuhali preobilo južino, morajo stradati!"

"Pa kaj zdaj?" je vprašal Pavle strahoma.

"Nič! Devetkrat več revščine bo in devetkrat več hudodelstva, drugače pa bo vse po starem. Ječe bodo imele v izobilju lačnih gostov in grobarji bodo dobili posla. Še zoper kugo se človek vojskuje, zoper lakoto se ne more. Zoper vsako bolezen so že iznašli zdravilo, za lakoto pa se učenost ne zmeni. Bolnišnice stoje na vseh koncih in krajih; če si lačen, podstavi nogo pod kolo, pa boš imel najmanj štirinajst dni kosilo in večerjo zastonj; ampak če ob zdravem telesu za oglom pogineš, te še pes ne bo povohal! Ne vem, kdo je ustanovil tako pravico, ali naj je bil že kdorkoli, velik falot je bil!"

Lojze se je razsrdil in razgrel, izpraznil je kozarec na dušek in ga je trdo postavil na mizo.

"Nikoli se nisem jezil po nepotrebnem in če so drugi preklinjali, sem se rajši smejal, ker je bolj zdravo za želodec. Ali da me je kdo lopnil v obraz, bi ga pošteno lopnil nazaj! Zdaj sem jo dobil, da mi gori na obeh dveh licih, pa kako bi jo vrnil? Štiri leta sem delal, kar so zmogle te roke, in zmogle so veliko, poglej jih! Pa me pahne rokovnjač na cesto, brez besede in brez slovesa, meni nič tebi nič, kakor nadležnega berača! Kaj le jaz, ki sem mlad in sam! Ali na cesti ležé ljudje, ki so delali po dvajset in po trideset let, ki so že sivi in izžeti in imajo družino doma. Dozdeva se mi, ljuba duša, da bodo letos imele amerikanske vode mnogo tihih gostačev."

Pavleta je stresla groza.

"Ali sme to biti? Kaj ni postave?"

Lojze pa se je zasmejal.

"O, postava je, pa še kako natanka! Bral sem, da je šla zadnjič v nekem mestu procesija lačnih ljudi po gosposkih cestah; dela so hoteli in kruha; roka te natanke postave pa jih je zasačila in jih je razgnala; pet ali šest je bilo ranjenih, nekaj pa so jih zaprli. Ranjence so peljali v bolnišnico, jetnike pa v ječo; oboji so dobili kruha zastonj!"

Pavle je dolgo molčal, nato pa je vprašal ves plah:

"Kaj boš storil?"

"Da bi le sam vedel! Posla iskati bi se ne izplačalo; izbrusil bi čevlje, veliko jeze bi užil, opravil pa ne bi nič. So ljudje, ki vstajajo navsezgodaj, begajo po ulicah do pozne noči, čakajo pred vsakim pragom, trkajo na vsake duri in iščejo brez nehanja, ko sami prav dobro vedo, da ne bodo našli ničesar. Tolažba jih omami, kakor močna pijača; zato ne čutijo lakote, kakor je žganjar ne čuti. Jaz pa ne maram take zlagane pijanosti; človek se navsezadnje le iztrezni in je devetkrat bolj bolan, kakor da se ni nikoli z upanjem in s tolažbo upijanil. Nič ne bom iskal, tudi dolgo ne bom čakal ..."

Pogledal je na Pavleta in je umolknil; obema je bilo hudo.

"Odtod misli, sam ostanem!" je spreletelo Pavleta.

"Strah bo siromaka, če mu povem, da pojdem odtod!" je pomislil Lojze.

"Kaj bo s tistimi, ki so prišli od vseh krajev sveta?" je vprašal Pavle in je mislil tudi nase.

"Bog se jih usmili!" se je grenko nasmehnil Lojze in je pomislil tudi na Pavleta. "Zakaj, če se jih Bog ne usmili, se jih nihče drugi ne bo. Nekaj jih je, ki so si toliko prihranili, da se lahko še ob pravem času rešijo v domovino. Tudi takih je, ki lahko brez velike sile počakajo, da se vreme razvedri in da se kuga poleže. Ali največ je tistih, ki so delali in živeli sproti!"

"Kaj bo z njimi?" je tiho vprašal Pavle.

Temno je pogledal Lojze in dolgo ni odgovoril; zakaj pomislil je tudi na Pavleta.

"Vprašal bi tudi jaz, kaj da bo z njimi, ali ni ga na svetu, da bi mi odgovoril. Premišljeval sem že prej, kako pač živi tistih trideset tisoč in več ljudi, ki se leto na leto potikajo brez posla po mestnih brlogih. Razbojniki in tatovi niso vsi do zadnjega; tudi od lakote jih umrje na dan le toliko, da nikoli ni manjša ta črna vojska. Tako se mi zdi, da se je njih želodec privadil vsemu hudemu in da žive po dva ali tri dni od ene same suhe skorje, ki so jo našli na cesti. Že sam sem srečaval take ljudi, razcapan in kuštrav se plazi ob zidu kakor pijanec, nikogar ne vidi in v tla strmi ..."

Pavleta je zazeblo po vsem telesu, do srca mu je segel mraz.

"Tako praviš, da živé?"

"Le mislim si tako, ker si drugače ne morem misliti!" je odgovoril Lojze in se je razsrdil sam nad seboj. "Kaj je bilo treba," je pomislil, "da sem mu pomolil ogledalo pred nos? Še prezgodaj bo sam okusil, kako da živé taki ljudje!"

Pavle je pogledal Lojzetu naravnost v obraz, izpregovoril je počasi in glas se mu je tresel:

"Kar reci, Lojze, kakor misliš; saj nimam pravice, da bi ti zameril! V domovino pojdeš, jaz pa ostanem ter bom živel, kakor živé tisti ljudje, ki iščejo skorje na cesti!"

S temnim obrazom je pomislil Lojze, preden je odgovoril.

"Kaj bi se ti lagal?" je rekel. "Ni potreba, da bi tako živel, kakor tisti, in da bi pobiral skorje iz blata. Ali prišel si res ob hudi uri, da bi ob hujši ne mogel! Ne glej za delom, temveč glej, kako da se vrneš!"

Lojze ni bil nikoli rad dolgo žalosten; odrival je težke misli, dokler se je dalo in kakor so prišle siloma in ponevedoma, jih je z naglico odpravil.

Natočil je sebi in Pavletu in je rekel:

"Zdaj še ni ura za bridkost, še je poln kozarec pred nama! Za žalost in skrb je zmerom časa dovolj; boljše je, da človek ne misli na prihodnje nadloge; saj pridejo nepoklicane!"

Pavle pa je bil bolj težke krvi; grenka misel, ki se mu je zagrizla v srce, ni izpustila tako kmalu.

"Lahko tebi!" je rekel. "Ti pojdeš, jaz ostanem. Pa tudi če bi že barka name čakala, ne vem, ali bi stopil vanjo!"

"Da ne bi stopil?" se je začudil Lojze.

Pavle se je spomnil na Mano in kakor goreč ogenj se mu je izlilo v srce.

"Kako bi stal pred tistimi, ki sem se poslovil od njih?" je vzkliknil. "Preden užijem tisto sramoto, rajši poginem, kakor si rekel, da jih pogine od vsega hudega petdeset na dan!"

Z usmiljenim očesom ga je pogledal Lojze.

"Danes jih je tisoč, jutri jih bo morda že deset tisoč, nazadnje jih bo sto tisoč, ki bodo koprneli čez morje. Žejni in lačni bi se vozili osem dni in noči, ampak ne bo jim dodeljeno! Ti pa na sramoto misliš?"

Pavle je povesil glavo.

"Glej, šel sem na pot kakor otrok in od otroka sem se poslovil. Da imam mater tam na oni strani, brez sramu in brez strahu bi stopil prednjo. Ob hudi uri sem prišel, bi rekel, in mati bi me vesela pozdravila. Tako pa sem šel, da bi otroku prinesel če ne bogastva, pa vsaj ne skrbi. Ona veruje vame in v mojo srečo; ne mogel bi stopiti prednjo, siromak, siromašnejši nego poprej!"

"Slabo si storil!" je rekel Lojze. "Če sta bila dva in če sta se imela rada, bi se bila držala za roko in se nikoli ne izpustila! Bodi sam, pa si devetkrat slab; če vaju je dvoje, sta močna, pa naj bo dež in toča!"

Takrat je bilo Pavletu, kakor da je izpregledal. Nadvse grenka in težka misel je stopila v njegovo srce in se nikoli več ni poslovila.

"Res, slabo sem storil!" je rekel. "Ali storjeno je, nobene poti ni več na nobeno stran!"

"Kako da je ni?" se je razsrdil Lojze. "Ali boš zato, ker si neumnost napravil, zaradi te neumnosti izveličanje izgubil? Za to gre in o tem se govori: ali bi rad k nji, ali ne bi?"

"Rad bi!" je rekel Pavle tiho.

"Zdaj pa mi še to povej: da pride ona nocoj ta večer v to izbo, vsa uboga in objokana – kako bi jo pozdravil? Ali bi ji rekel žal besedo in bi jo sunil čez prag, ali pa bi vsaj imel žal misel v srcu?"

Pavle je ves vztrepetal.

"Kako misliš? Zakaj si to rekel?" je zavzkliknil. "Na kolenih bi jo pozdravil!"

Lojze se je nasmehnil.

"Kaj sodiš, da te ima ona manj rada, nego ti njo? Slabo sodiš o njeni ljubezni!"

"Ni tako!" je rekel Pavle in je uprl lica v dlani. "Ona je otrok, jaz pa sem varuh njen; tako je. Ali bo ona zidala hišo, ali jo bom zidal jaz? Ali bo ona skrbela, ali bom jaz skrbel? Moje je delo, moja je skrb, moja bridkost in moja sramota! Kar sem sklenil, sem sklenil za obadva, kar sem zapravil, sem za obadva zapravil! Lahko stopi ona predme, kakor je; jaz ne morem!"

Lojze mu je pogledal v oči in je videl, da so bile tiste oči vse zakrvavele od zatajenih solzá.

"Dejal bi ti, da pojdi kar z menoj, kar s prvo barko! Ali za naju obadva je premalo, kar imam. Nikoli nisem hranil – za koga bi hranil? Na kugo in na starost pa nisem mislil in tudi ne bom!"

"Kedaj pojdeš?" je vprašal Pavle.

"Čez teden dni, mislim; kaj bi še čakal? Zdaj, ko imam časa preveč, se bom še malo ogledal po mestu in po krčmah; tudi pošteno napil se bom za slovo, kakor je potreba!"

Nagnil je glavo ob dlan in se je zamislil.

"Glej, Pavle, malokdaj sem se spomnil na tisto svojo staro domovino! In če sem se spomnil, sem storil to brez koprnenja in brez žalosti. Zdaj pa, ko je sila, da grem, zdaj že komaj čakam tiste barke! Kaj praviš, kakšna reč je to? Roke so tukaj, noge so tukaj, srce pa je onstran morja in ostane tam na vekomaj. Ostane tam, če samo ve ali ne!"

"Tudi moje je ostalo tam!" je rekel Pavle.

Lojze je točil; roka se mu je že tresla in pivo se je razlivalo po mizi.

"Pijva nocoj!" je rekel. "Ta najin večer je tak, da bova mislila nanj! – Ampak preden se upijaniva, bodi vse razloženo! Jaz pojdem, to je zapisano. Ali kaj bo s teboj, siromak vseh siromakov? Tole bo s teboj: dokler te na cesto ne poženó, ostani v moji izbi! Če nisi pijanec in zapravljivec, ti par tednov ne bo še sile; za nadalje pa se izroči Bogu in svojemu patronu. Onkraj luže bom poizkusil, da za tvojo vožnjo priberačim denar, ali pa da ga ukradem. Toliko je ustanovljeno!"

"Ni treba zame ne beračiti, ne krasti!" se je tiho nasmehnil Pavle. "Ne pojdem! Naj mi očita nezvestobo in vse kar je hudega, le da se nad mojim beraštvom ne razjoka!"

"Ustanovljeno je! Pijva!" je vzkliknil Lojze, kakor da ni slišal tistih besed.

"Potrpi še!" ga je ustavil Pavle. "Kadar boš na oni strani, ali morda pogledaš v Ljubljano?"

"Pogledam, pa še natanko!"

"Ali bi stopil k nji?"

"Stopim, če je treba."

"Reci ji, da se mi dobro godi, da imam veliko posla, da zmerom mislim nanjo in da jo pozdravljam."

"Vse bom sporočil: da imaš premalo vreč za vse cekine in da bo kmalu pol Amerike tvoje."

Nato sta pila do noči. Lojze je bil glasán in vesel, Pavletu pa je ležalo na srcu kakor črn kamen; vesela beseda ni hotela iz ust, vesel pogled ne iz oči.

Ves teden se je Lojze klatil po mestu; Pavletu ni bilo do veselja, do pijače in do ljudi; sam je bil; s povešeno glavo in stisnjenimi pestmi je hodil po izbi od jutra do noči. Na Mano je mislil, ki čaka vsa vesela nanj, in na tiste ljudi, ki žive po dva in tri dni od ene same skorje kruha, na cesti zasačene.

Čez teden dni, ko je bil od pohajkovanja bolj truden, nego od dela, se je Lojze napravljal na pot.

"Bral sem, da jih je že sto tisoč!" je rekel Pavletu.

"Katerih?"

"Mojih tovarišev in tvojih! Še hitreje gre, nego sem si mislil. Zatorej le brž na ono stran. Tam je človek vsaj poškropljen in pokopan, kadar umrje. Še prejšnja leta, ko se mi nikamor ni mudilo, sem bil te misli, da bi ne maral umreti na tuji zemlji. Ali od vsega hudega umreti na tujem, bi bila devetkratna smrt!"

Veliko culo je povezal Lojze in jo je zadel na ramo; nato sta se napotila do barke.

"Tako je, kakor sem rekel," je govoril Lojze spotoma. "Potrpi, kakor pač moreš; saj si mlad, malo stradanja ti nič ne bo škodilo. Le preveč potrt in kisel nikar ne bodi. Če je v srcu žalost, je vsaka nadloga devetkrat hujša; kdor se smeje, pa ne čuti ne mraza, ne gladú, ne žeje. Tudi meni niso kar naproti prišli, ko sem stopil na amerikansko zemljo. Tiste tolarje, ki sem jih bil prinesel s seboj, sem razpihnil kmalu na vse strani; srebro nima obstanka pri meni. Moje čeljusti niso imele tri dni nič opravila, pa vendar sem žvižgal in prepeval, ko je godel želodec svoj grenki bas. Tudi ti tako stori! Le tistemu se sreča smeje, ki se smeje tudi sam."

Pavle je komaj poslušal in ni nič odgovarjal.

Stisnila sta si roko za slovo; Pavletova je bila vsa mrzla in potna, kakor roka bolnikova.

"Vesel bodi in potrpi!" ga je tolažil Lojze. "Če bom živ, se oglasim."

"Pozdravi," je rekel Pavle, "pa z Bogom."

Lojze je šel. Visoka siva barka se je počasi izvila izmed drugih, ki so se mirno zibale ob bregu; zaobrnila je v širokem kolobarju, zarezala je v morje dolgo svetlo brazdo in kmalu je Pavle ni več razločil s svojimi zameglelimi očmi.

Takrat je občutil vso grozo samote; tako mu je bilo, kakor da so se tla zamajala pod njim; nenadoma je bil tako slab in plahoten, kakor otrok, ki je izgrešil pot v samoti.

Gledal je proti morju – tam daleč je domovina! Nikoli je ni tako ljubil v srcu, kakor ob tisti žalostni uri. Z očmi svoje ljubezni jo je videl tako bistro in razločno, kakor je poprej ni videl z bdečimi očmi. Tam je dolina; zelene loke se smejó pod soncem, rahel veter gladi preko zorečih njiv, izza jablan pozdravljajo bele hiše; tam na hribu, ob rebri stoji osamela bajta, gleda nanj in mu očita z žalostnimi očmi: kam si se izgubil, moj sin? Tenko pozvanja od svetega Lenarta; njegovo srce sliši razločno tisto lepo staro pesem, sliši jo kakor materin pozdrav od onstran zvezd.

Pavle je šel zvečer v svojo samotno izbo; globoko upognjen je romal po izbi z dolgimi koraki do pozne noči. Mlislil je na domovino, na Manco in na tiste, ki umirajo v tujini brez tolažbe.

Ko je bil truden, je prižgal svetilko in je sedel za mizo, da bi pisal Manci.

V pismu je rekel:

"Nič mi ni hudega. Velikokrat mislim nate in Bog sam ve, kaj bi jaz dal, da bi te kmalu že spet videl! Pozdravljam te stotisočkrat čez to široko morje; da bi ga ne bilo med nama! Nikar ne zameri, da še nič ne pošljem. Tudi ne misli, da zapravljam, ali da te več rad nimam! Lojze je šel v domovino; naročil sem mu zate prisrčen pozdrav. Jaz pa ostanem v Ameriki, dokler ne prislužim za najino svatbo. Ali ti kmalu kaj pošljem, ali pa te kar pokličem, da bova v Ameriki svatovala. Stotisočkrat pozdravljena!"

Ko je dopisal to pismo, se mu je prelila iz srca bridkost, tako, da je zastokal, kakor z nožem ranjen. Rekel je: "Če mi je sojeno med tiste, ki umirajo na tuji zemlji brez tolažbe – ni potreba, da bi še ti občutila mojo bridkost! Sam sem vzdignil ta križ, sam ga bom nosil!"

VI

V nedeljo, ko je Mana odpovedala službo, je bilo v hiši toliko vrišča in veka, da so gledali sosedje na dvorišče. Mana je molčala, Hanca pa je govorila hkrati z gospo in z vsemi in nič manj glasno, kakor gospa sama.

"Če te udari, koj vse poberi, kar imaš, pa pridi k meni!" je rekla Mani in je šla.

Ko je odslužila Mana svojih zadnjih štirinajst dni, je imela roke zatekle in razpokane od dela. Hude besede so lile nanjo kakor večna ploha, pa se ni več zmenila zanje in tudi do joka ji ni več bilo. Le dni je štela. Ob slovesu je dobila samo štiri goldinarje namesto petih, zato ker je bilo razbitih dvoje krožnikov.

"Kdo drugi bi jih razbil, nego nerodni kmet!" je rekla gospa.

Mana se ni prerekala, povezala je culo in se je napotila k Hanci. Tam je ostala sedem dni.

Ko sta prvi večer sedeli za mizo in pili čaj, je rekla Hanca:

"Morda ti bo hudo, tudi zamerila boš morda, ampak to-le ti bom povedala: ti si tako malo za mestno službo, kakor jaz za polje in senožet. Močna si, pripravna, ubogljiva – ali vse to ni poglavitno. Kdor hoče služiti drugim, ne sme imeti v očeh nobene solze več in njegovo srce mora biti zakrknjeno. Ti pa, kako si stala pred tisto debelo žensko! Tresla si se, povešala si glavo in solze so bile v tvojih očeh. Pa si natanko vedela, da je pravica na tvoji, ne na njeni strani in da bi se nji sami spodobile vse tiste besede, ki si jih ti preslišala. Nisi rojena za deklo, tvoje srce ni tako ustvarjeno."

Mana je odgovorila:

"Kakor si rekla tisti prvi večer, tako se je zgodilo: brž sem se privadila vsemu hudemu. Zdaj bi me ne bolela več žal beseda, še udarca, zdi se mi, da ne bi čutila. Dela se ne bojim, pusto bi mi bilo brez njega. Vsa druga je moja bridkost: te ne bo nikoli konec, nobene pomoči ni zanjo."

Hanca pa se je nasmehnila in je točila čaj v obe dve skodelici.

"Zoper vsako bolezen je zdravilo na svetu, le zoper smrt ga ni. Saj vem, kakšna je tvoja bolezen in bridkost. Tista je, ki smo jo občutili mi vsi, kolikor nas je šlo v svet. Sreče smo šli iskat, pa smo našli, kar smo imeli že od nekdaj: trud in skrb, le še v večji meri!"

"To ni vsa moja bridkost!" je rekla Mana. "Saj nisem mislila, da pridem v nebesa, truda in skrbi se nikoli nisem bala. Ali mislila nisem, da je vsako upanje prazno in nespametno; zdaj to vem in to je moja največja bridkost. Žalostna sem, ali do smeha mi je, kadar se spominjam, kako sva obadva upala, on in jaz. Prav tako nama je bilo, kakor da nama je paradiž že blizu, že napol odprt. Hitreje se je upanje razpuhtelo, nego jutranja megla, nikoli več ga ne bo v srce nazaj."

"Obadva sta bila otroka! Le otrok sanja o zlatih jabolkih in medenih potokih, le otrok se razjoka, kadar zvé, da takih reči ni na svetu. Šla sta v svet, kakor je šel Pavliha pravice iskat. Zdaj jokaš – on morda joka v Ameriki."

Mana se je hudo prestrašila in je sklenila roké.

"Ne on! Ne reci več take besede, da me ne bo strah! Saj je pisal, da se mu dobro godi in da me ima rad."

Hanca se je nasmehnila.

"Kaj mu nisi tudi ti pisala, da se ti dobro godi?"

Mani se je srce stisnilo v tihem strahu.

"Saj ne sme biti, še misliti ne maram, da trpi, kakor jaz trpim! Nalašč si me zastrašila; jaz pa verjamem njemu, ne tebi, in se nič ne bojim."

"Da bi le bilo, kakor misliš. Bog ti blagoslovi vero!" je vzdihnila Hanca. Nato pa je rekla: "Kaj vaju je zmotilo, da sta se poslovila in da sta šla vsak na svojo roko iskat nebes? Če sta se res imela rada, bi se bila držala trdno za roko, trdno za zmerom, pa bi nobene bridkosti ne občutila. Vsak zase sta otroka, plaha in slabotna; obadva skupaj pa bi bila močna, da bi vaju noben vihar ne podrl. Tako si zdaj mislim, kadar se spominjam na tiste čase, ko sem bila sama še otrok."

"Vse je, kakor si rekla," je odgovorila Mana, nato pa sta obedve molčali; zakaj obema so v daljne kraje romale misli, vse obremenjene in žalostne.

Ko je upihnila luč, je rekla Hanca:

"To ti povem, pa stori tako: vse po pravici mu razodeni, kakor je bilo in kakor je. Če te res ima rad, ne bo odlašal, pa bodi bahač, ali bodi berač! Ne bo vama težko obema: imejta eno samo leseno bajto in eno samo kamenito leho – četvero močnih rok imata skupaj in dvoje veselih src, kaj bi vama vse drugo bogastvo? Tako mu piši, pa se bodo kmalu posušile tvoje solze in njegove."

"Ne morem!" je rekla Mana. "Še v oči bi mu ne mogla pogledati, če bi stala beračica pred njim, ko sem obljubila, da si prislužim doto in balo."

"Veliko si obljubila!" se je zasmejala Hanca. "Ali sta se poslovila za petnajst let?"

"Bog se usmili!" se je prestrašila Mana.

"Če se nista poslovila za petnajst let, se prisluženi doti že kar nocoj odpovej! Malo jih je, ki so zbirale in hranile za doto; in ko so prihranile, so imele sive lasé in suho srcé, ženina pa od nikoder. – Piši in razodeni, kakor sem rekla!"

"Ne morem!" je vzdihnila Mana; Hanca pa je pomislila in je rekla:

"Zdaj pa mi naravnost povej, kako bi ga sprejela in pozdravila, če bi se povrnil ves siroten in beraški! Ali bi ga zapodila čez prag in zaloputnila duri za njim?"

Mana se je vzdignila v postelji.

"Zakaj me žališ?" je vzkliknila. "Lepše bi ga sprejela in pozdravila, kakor da se je vrnil vesel in bogat! Ne bila bi mu le dekle, še sestra in mati bi mu bila!"

"Če te ima rad, kakor ga ti imaš, ne bo govoril nič drugače, kakor si ti zdaj govorila!"

"Ne bom mu pisala!" je rekla Mana. "Že mojemu srcu je dovolj te bridkosti; ni treba, da bi je še on bil deležen!"

Hanca je zaspala, Mani pa so težke misli branile do spanja. Ker je ležala na tuji postelji in ker je bila pozna noč, so bile vse misli toliko težje in grenkejše. Zdelo se ji je, kakor da je bila ogoljufala njegovo ljubezen in zaupanje.

"On dela zame tam onstran morja, skrbi zame in misli name. Vsak vinar, ki ga zasluži, obrne desetkrat, preden si kupi suhega kruha; za svatbo in za balo hrani in za hude dni, pa si misli zraven: tudi ona hrani in ne zapravlja, prihranila bo vsaj za židano ruto in pražnjo obleko in še par srebrnikov povrhu! Pa se povrne nekoč in bo spoznal mojo hinavščino – na tla bo pljunil predme ter pojde!"

Tako je mislila Mana in je ihteč zaspala.

V tem nemirnem spanju pa se ji je sanjalo, da nekdo pritajeno trka na duri.

"Kdo je?" je vprašala strahoma.

Prav počasi so se odprle duri in berač se je prikazal na pragu. Bos je bil, ves razcapan in blaten, kakor da je bil prišel z dolge poti. Kuštravi lasje so mu viseli na čelo, od očesa dol pa se je vlekel preko lica tenek krvav curek. Tisli berač je imel Pavletov obraz, le suh je bil in upal.

"Pozdravljena!" je rekel. "Tole, glej, sem ti prinesel za spomin z amerikanskega sejma!"

lztegnil je roko, odprl je pest in na dlani se je krčilo živo srce, tako hudo ranjeno, da mu je kapala kri izza prstov na tla.

Mana je vzkriknila od groze in se je prebudila; tudi Hanca se je vzdramila.

"Kaj se ti je sanjalo, Mana, da te je strah?"

"Videla sem ga, vsega krvavega!"

"Nič se ne boj! Bog ne tepe takih otrok, kakor sta vidva! Pošlji svoje misli na lepšo pot, pa bodo še sanje lepše!"

Mana je zavzdihnila globoko, trepetala je in mraz ji je bilo pod odejo. Zaspala je pozno in je ihtela v spanju. –

Čez teden dni je dobila drugo službo. Brez veselja in brez plahosti je šla po stopnicah tuje hiše in dolgo je stala pred durmi, preden je pozvonila.

"Kakšni ljudje so pač tukaj? Naj bodo blagi ali neblagi, nebesa mi niso odprta pri njih!"

Ko je pozvonila, ji je odprl postaren, bradat gospod, ki jo je ogovoril po nemško. Mana mu je pokazala knjižico in listek. Nato je odprl druge duri in je zaklical v izbo.

Prišla je gospa, dolga, upognjena, suha ženska, zavita v haljo, ki je bila šita kakor iz enega kosa in je segala od vratu do nog. Tudi njena govorica je bila nerodna in tuja, tako da jo je Mana komaj razumela; njen obraz pa je bil bolehen, pust in neprijazen.

Za pozdrav je pokimala z glavo, nato je razkazala Mani stanovanje; troje izb je bilo, napol bahato, napol siromašno opravljenih, kakor da je bil kupljen vsak stol ob drugem času in v drugem kraju.

"Nista bogata!" je pomislila Mana. "Tudi tukaj si dote ne bom prislužila!"

"Ali znaš kuhati čaj?" je vprašala gospa.

"Znam!"

"Da le to znaš; drugega ne bo veliko potreba."

In res ni bilo.

"Od čaja in od kave živita, zato sta obadva tako mrtvaška!" je pomislila Mana in tudi sama je bila lačna.

Legla je v kuhinji na trdo posteljo, upihnila je svečo in je zadremala. Ali komaj so se napravile sanje na svojo pot, se je vzdramila; iz izbe se je glasilo bolno vzdihovanje.

"Mana!"

Urno je vstala, prižgala je svečo ter si ogrnila ruto; nato je stopila v izbo.

"Napravi mi čaja, pa hitro! Ponoči ne morem spati, do jutra ne! Če te pokličem, le pridi, pa mi poravnaj odejo in vzglavje. Hôdi tiho in se ne zadevaj nikamor, da ne vzbudiš gospoda, ki spi v oni izbi!"

Mana je kuhala čaj, od dremavice se ji je ognjišče zibalo pred očmi. Tako je trikrat vstala tisto prvo noč in zjutraj so bile njene oči vse rdeče. In Mana si je mislila: "Če bi si doto le s samim trudom služila, prislužila bi si jo kmalu!"

Ko je čedila zjutraj obleko v veži, je prišel po stopnicah gosposko oblečen, starikav človek z rdečo brado in smehljajočim obrazom. Pobožal jo je po licu, pomežiknil je in je šel dalje. Mana se je prestrašila in je zardela.

Zvečer, ko si je bila napravila posteljo, je rahlo potrkalo na duri. Mana je odprla in tisti človek je stal na pragu.

"Kaj bi?" je vprašala vsa plaha.

"Nič ne bi!" je rekel in je stopil v kuhinjo. Mana se mu je umeknila in je vsa osupla strmela nanj.

"Kaj bi govoril na dolgo in na široko!" se je smehljal. "Prestar sem za tako besedovanje! Ampak če bi me nekoliko rada imela, bi ti ne bilo hudega. Natanko nad vami stanujem, soseda sva."

Mana je strmela nanj in je molčala. On pa je govoril gladko in mirno, kakor da je sedel doma za pečjo.

"Res, ne bo ti hudega! Bogat nisem, ampak za silo bo že. Kaj pa imaš tukaj? Šest goldinarjev, se mi zdi, nobena še ni imela več. Še deset ti jih dam povrhu, pa boš kmalu imela svojo doto. Saj za doto služiš, ali ne? Še vsaka je služila za doto!"

Iz izbe je poklicala gospa. Besedavi gost se je nasmehnil: "Še pridem! Saj sva soseda!" in je šel.

Mana je zaklenila duri. Pozno v noč je rahlo trkalo, Mana je zatisnila oči in je trepetala od strahu. V nedeljo se je napotila k Hanci.

"Tako si molčljiva," je rekla Hanca, "in nič ne prespana! Kako se ti godi?"

Mana se je tiho nasmehnila.

"Zdaj bi si lahko prislužila doto!" je rekla.

Hanca ji je s srepim očesom pogledala v obraz in je vse spoznala. Hitro je stopila k nji in je stisnila njena lica med dlani.

"Ti pa ostani otrok, Manca, tako lep in bel, kakor si!" je vzkliknila.

Mana pa je rekla:

"Tja bi se vrnila, k tistim krojačem. Če mi žalijo uho in obraz, kdo bi jim zameril! Ne žalijo mi srca."

Hanca ji je prinesla vina in kruha.

"Vedela sem, da se ti bo hudo godilo!" je rekla. "Ali mislila nisem, da ti bo tako kmalu sojeno!"

Mana je molčala; počasi je pila vino, in ko je popila ves kozarec, so ji lica zardela. Pogledala je Hanco z velikimi očmi in je rekla tiho, kakor da bi šepetala v cerkvi:

"Saj ni zame več poti ne na to in ne na ono stran. Umrla bi rada; tako bi ne bilo ne bridkosti in ne sramote!"

Vdrugič ji je stisnila Hanca lica med dlani, tesno jo je držala in je rekla:

"Če mu ti sama ne pišeš, pa mu pišem jaz. Povedala mu bom, da naj pride, preden bo to srce tako ranjeno, da se nikoli ne bo zacelilo."

Mana je planila.

"Ne piši; sama bom pisala. Vse bom po pravici pisala. Papirja mi daj, ali ne glej mi pod roko. Tako bom pisala, kakor ga imam rada; ali ne glej mi pod roko, sram bi me bilo."

Mana je pisala ob sveči in je rekla v tistem pismu:

"Le tako misli name, kakor jaz nate mislim, pa nama bo obema dobro pri srcu. Službo sem premenila, ker je boljše kazalo. Pravim, da bom kmalu prislužila tako balo, ki bo za naju zadosti. Veliko se mi sanja o tebi, ali tako se mi sanja, da me je strah. Rada bi že bila doma, tam pod svetim Lenartom, ali pa v Ameriki. Pa nikar nič ne misli, da sem žalostna in da jokam. Rada te imam in čakala bom verno, da se povrneš. Le ti me tako rad imej, kakor te jaz imam rada, pa nama nikoli ne bo hudega. Pridi kmalu, ali če se ti zdi, pa me tja pokliči. Dobro se mi godi, stotisočkrat bodi pozdravljen!"

"Kaj si pisala?" je vprašala Hanca.

"Tako sem pisala, kakor ga imam rada," je rekla in Mana je zgenila pismo.

Ko se je vračala na svoj žalostni dom, je šla po skritih ulicah in je ihtela vso pot.

Komaj je odprla duri, je poklicala gospa.

"Mana!"

Pogledala ji je v obraz in je namršila obrvi.

"Zakaj imaš objokane oči, Mana? Ne maram gledati objokanih oči."

Mana je šla v kuhinjo in si je izprala oči in lica. Nato pa je legla, mislila je nase in nanj in še v spanju so ji tekle solze čez lica do usten.

VII

Štirinajst dni je bil Pavle sam; ves truden in bolan je bil od brezdelice in od hudih misli. Tretji teden je preštel svoje tolarje in je videl, da bi izhajal še nadaljnjih štirinajst dni, če bi si ne privoščil ne pijače, ne tobaka in pa če bi šel domovat v tako hišo, kjer leži v eni sami nečedni izbi po dvajset brezposelnih siromakov. Živel bi, kakor vsi tisti živé; če jih je trideset tisoč in več, ki jim je tako postlano, zakaj bi se branil in cmeril on sam, njih tovariš in brat? Podnevi bi pohajkoval po mestu, od kraja do konca bi si ogledal to jozafatsko dolino, kjer so zbrani ljudje od vseh dežel sveta. Morda bi se naključilo, da dobi opravila, čeprav le za en sam dan, ali za eno samo uro. Kadar ga nimaš, je vinar zlat. Opoldne in zvečer bi stopil v tisto črno, zakajeno luknjo, kjer kosijo in večerjajo njegovi tovariši in bratje; res je potreba tam, da človek meži, ko večerja in kosi, ampak želodec je potolažen za malo ceno. Naposled pa bi legel, truden od samega pohajkovanja, zaspal bi takoj, ne čutil bi trde postelje, ne slišal bi hropenja in smrčanja tovarišev in v lepih sanjah bi morda celo romal v tisto zeleno dolino pod svetim Lenartom.

Kakor je mislil, tako je storil. Lojzetova lepa izba je bila zanj predraga; tisti dan, ko so mu jo odpovedali, je povezal culo in je šel. Ko je stal na cesti, se je nasmehnil in je rekel:

"Zdaj šele sem tovariš svojih tovarišev, brat med brati. Brez doma – tako se spodobi nam, ki smo brez sreče."

Prejšnje čase bi bil romal Pavle ves božji dan čez gore in doline, pa bi se mu bilo zdelo, da je stopil en sam korak. Zdaj je hodil počasi in zložno šele dobro uro križem po cestah, pa je bil že truden. Ker ni vedel, kje da bi se odpočil, je stopil v zatohlo žganjarnico. Komaj je popil drobno čašo zelene pijače, so bile njegove misli vse veselejše in nič več ni bil truden. Ogledal se je po gostih in se je nasmehnil.

"Sami bratje so mi!" je rekel.

Umazani, razcapani, napol pijani ljudje so bili; Pavletu se je zdelo, da govore med seboj po italijansko. Eden izmed njih ga je nagovoril, Pavle je izpregovoril po slovensko, nato še po nemško, pa ga niso razumeli. Pil je drugo čašo in še tretjo in že se mu je zazdelo, da je bogat.

"Kar jih tukaj sedi," je pomislil, "stavim, da nobeden nima srebrnika. Pijo, da bi ne bili lačni. Tudi ti, Pavle, tudi ti boš kmalu med njimi!"

Ali ker so bile omamljene misli vesele in lahke, so se napravile samovoljno še na vse lepša pota. V tisto dolino so se napotile, kjer se smejó zoreče njive pod soncem in kjer prepeva s hriba svojo sladko pesem sveti Lenart.

"Še te bom videl, zelena dolina, še te bom slišal, sveti Lenart!" je rekel v svojem srcu. "Ne maram umreti prej, pa če je treba, da morje preplavam in da romam po kolenih čez hribe in goré!"

Ko je stopil iz brloga na svetlo cesto, se mu je zableščalo in zazibalo pred očmi.

"Glej, pijan sem!" je pomislil. "Tako so vsi nastopili svojo pot, kolikor jih je zdaj mojih tovarišev. Najprej so se napili od srda in žalosti, nato pa sanjaje in omahovaje proti jarku. Manca, poglej čez morje, svoj pozdrav mi pošlji ob tej uri!"

Komaj se je spomnil nanjo, je vztrepetal in se je iztreznil. Poldne je bilo; napotil se je v tisto kuhinjo, kjer kuhajo za siromake. Šele ko je kosil, je občutil, da je bil hudo lačen. "Žganje bi me bilo skoraj osleparilo," je pomislil. "Mrtev ni bil želodec, le zadremal je malo!"

Poleg njega je kosil mlad človek s črnimi lasmi in črnimi očmi. Ozrl se je na Pavleta in ga je ogovoril po italijansko. "Kaj bi, ko te ne razumem!" se je zasmejal Pavle.

"Saj znam jaz tudi po slovensko," je rekel tisti in Pavle je bil ves vesel.

"Odkod si?" ga je vprašal.

"Iz Trsta," je rekel Talijan.

Nato sta se pomenila in izkazalo se je, da sta si tovariša v nesreči.

Ker je bil Talijan še bolj siroten, mu je Pavle posodil srebrn tolar.

"Če me oslepari zanj, pa naj me oslepari!" je pomislil. "Ne mene, ne njega ne bo izveličal ta tolar."

Ko sta pokosila, je rekel Talijan:

"Kaj bi se klatila po mestu ob tej vročini, ti pa še s culo na hrbtu? Jaz vem za brlog, kjer si človek lahko odpočije."

Pavle je šel z njim; dolgo sta hodila vsekrižem, po ravnih cestah in po vijugastih ulicah. Pavle ni več vedel, kod da hodi in kje da je. Ni šel rad po taki poti in v taki družbi, ali mislil si je:

"Da vsaj nisem sam. V družbi, pa bodi taka ali taka, nima človek prilike za žalostno premišljevanje in ure minejo hitro. Hujšega mi ne bo, pa če me posadi med same razbojnike in tatove."

Komaj sta v krčmo stopila, se je Pavletu res zazdelo, da ga je bil povabil Talijan med same razbojnike in tatove. Vzduh je bil tak, da so oči zamižale, preden so mogle pogledati v sajasti, smrdeči dim. Po žganju, pivu, po težkem tobaku in po neumitih telesih je dišalo. Mnogo ljudi je sedelo ob okroglih mizah; pili so in kartali. Kričali so v vseh jezikih in govoricah tega sveta. Pavletu se je celo zazdelo, da je slišal od nekod domačo besedo.

"V lepe kraje si me vodil," je rekel Talijanu.

"Bogastva ni tukaj, ali so ljudje, kakor sva midva," je odgovoril Talijan.

Sedla sta za mizo, Pavle je naročil žganja in takoj je tretji prisedel k njima, bradat, krivonos človek, ki je znal nemško.

"Ali kartaš?" je Pavleta vprašal Talijan.

"Dolgo že nisem," je rekel Pavle. "Če se gre za mal denar, pa dajmo."

"Obral bi me rad, še zmenjena sta morda," je pomislil. "Z mošnjo cekinov bi ne stopil med te svoje tovariše."

Krivonosec je takoj položil karte na mizo; Pavle še videl ni, odkod jih je bil vzel.

"Pa začnimo," je rekel Talijan.

"Zdajle bom prav gotovo dobil!" se je tiho nasmehnil Pavle. "Tako lokavo me je pogledal ta krivonosec, kakor da se mu smilim."

Zares je dobil Pavle vprvič, vdrugič in vtretjič.

"Zdaj pa izgubim," se je ves vesel nasmehnil, ko je Talijan četrtikrat pomešal karte. In Pavle je res izgubil, kakor je uganil. Ko je zapravil troje tolarjev, mu je zaklical nekdo skozi dim in trušč:

"Nemoj više!"

Govorica ni bila domača, ali podobna je bila in Pavle se je razveselil. Položil je svoje karte na mizo in je rekel Talijanu: "Glej, že spotoma sem se bil namenil: trije tolarji naj gredo v božjem imenu, več pa nikar. Zdaj jih imaš, pa zbogom in mir besedi."

Njemu ni Talijan nič odgovoril, temveč vstal je in se je ozrl po izbi.

"Kdo pa je tebe klical, da se vtikaš v reči, ki te nič ne brigajo? Ali bi rad svoja rebra videl?"

Čokat človek, rjav in koščen v obraz, se je primajal skozi dim. Zdaj ga je Pavle od blizu slišal in je uganil, da govori po hrvaško.

"Nož kar lepo spravi, odkoder si ga potegnil," je rekel Talijanu; nato se je obrnil do Pavleta. "Če bi rad že do noči zapravil zadnji tolar pa še malo krvi po vrhu, le tukaj ostani!"

Pavle je vstal in je zgrabil za culo.

"Kako pa je z mojim tolarjem?" je vprašal Talijana.

"S kakšnim tolarjem?" se je nedolžno začudil Talijan.

Pavle je zamahnil z roko in je šel.

"Nož je nož," si je mislil. "S kolom bi se že tepel, z nožem pa nisem vajen."

"Kako pa si se pritepel, siromak, v ta nečedni brlog?" ga je vprašal čokati Hrvat.

"Šel sem z njim – kam pa bi drugače šel?" je rekel Pavle.

"Glej, siromak, tisti razbojniki so kakor volkovi, ki žro mrhovino. Siromakom in bebcem nastavljajo svoje pasti, ampak ogibljejo se tistih krajev, kjer je treba korajže in pameti. Koliko še imaš denarja?"

"Še pet tolarjev," je po pravici odgovoril Pavle.

"Za štirinajst dni," je rekel Hrvat. "V štirinajstih dneh pa se lahko svet preobrne. Srečen človek in presrečen, ki ve, da celih dolgih štirinajst dni ne bo brez kosila!"

"Kaj še nisi kosil?" se je začudil Pavle.

"Ne!" je odgovoril Hrvat. "Danes je – ne vem, ali je tretji, ali že četrti dan. Tam med razbojniki sem le gostač, zato ker se bojé mojih kovaških pesti. Ampak žganje mi ne tekne, nikoli mi ni, zdaj pa še celó ne!"

"Pojdiva večerjat, saj se že mrači," ga je povabil Pavle.

"Pot pa bom kazal jaz," je rekel Hrvat.

Prišla sta v brlog, ki je bil tesan in zadušen; ljudje, ki jih je videl Pavle tam, niso bili razbojniki; siromaki so bili, molčljivi, plahi in izstradani.

"Lepo zahvaljen bodi za to trojno kosilo in trojno večerjo," je rekel Hrvat. "Povrnil ti ne bom še tako kmalu; ali tak si, mislim, da me ne boš terjal."

"Nikoli te ne bom terjal," se je zasmejal Pavle.

Dolgo nista sedela v brlogu; še preden se je do dobrega znočilo, sta se napotila dalje, brez ceste in cilja, vsekrižem po temnem, prašnem predmestju.

"Rad bi spal," je rekel Pavle, ki je bil truden.

"Ne vem, če bi ti ustregel s svojim prenočiščem," je odgovoril Hrvat. "Kadar je noč topla in mirna, je prav prijetno; ali časih nas opolnoči vzdramijo stražniki, in če tistih ni, nas vzdrami zjutraj mraz in dež."

"Na postelji bi rad spal," je rekel Pavle. "Ves sem truden, kakor s kolom tepen."

"Tudi jaz bi že rad okusil, kako počivajo kosti na krščanski postelji, pa če je trda."

Hrvat je vodil, Pavle je šel za njim. Prišla sta v prenočišče, kjer jih je ležalo že do dvajset; postelja je stala ob postelji, druga tik druge pod golim zidom. Napol razgaljeni, hropeči in trudni so spali tam popotniki, izgnanci; težka je bila njih sapa. Hrvat in Pavle sta zadremala, komaj da sta legla; Pavle je bil porinil svojo culo pod posteljo. Tako sladko mu je bilo v trudni poldremavici, da se je še v sanjah nasmehnil: "Kaj mi je hudega? Posteljo imam pod seboj, na tisoče jih je na svetu, ki spe na trdem kamnu."

Ko se je ob poznem jutru predramil, ni bilo cule več pod posteljo. Hrvat je spal in je smrčal z odprtimi ustmi; le še troje popotnikov je bilo v izbi.

Pavle je stresel Hrvata za ramo.

"Glej, culo so mi vzeli."

Hrvat je v poluspanju debelo pogledal, nato pa je šele razumel in je planil s postelje. Začel je preklinjati in rogoviliti, da je bilo Pavleta strah.

"Če ste kaj videli in slišali, pa nič rekli, vam vsem trem zavijem vrat," je rekel popotnikom. lzkazalo se je, da so spali. Eden izmed njih pa je modro rekel: "Kdor nosi culo v ta kraj, naj pripiše sebi!"

Pavle pa se je vdano nasmehnil.

"Kaj bi?" je rekel. "Kar je, je! Perilo je bilo v nji in pražnja obleka – Bog z obojim!"

Tako sta živela in spala s Hrvatom dolgih sedem dni; nazadnje pa je imel Pavle še en sam tolar in ga je ogledoval na dlani.

"Kaj bi z njim? Kadar ga menjam, se začne poslednja nadloga. Ali ni vseeno, če se začne nocoj, ali jutri? Prelijva ga v žganje!"

Prelila sta ga še tisti večer. Obadva sta bila pijana, ko sta v pozni noči lezla čez plot; komaj sta ležala na praznem dvorišču nedozidane hiše, sta zaspala prijetnejše nego na pernici.

Ob jutru pa se je Pavle vzdramil in je ves trepetal od groze. Zakaj sanjalo se mu je tole: v svoji bajti pod svetim Lenartom je sedel; bajta pa je bila prostorna in vsa gosposka; skozi okno je videl na svoje prostrane lehe, zoreče v soncu, in ves vesel je bil. Takrat pa je narahlo potrkalo na duri.

"Le naprej!" je zaklical.

Prav počasi, prav natihoma so se odprle duri in na pragu se je prikazala sirotna ženska. V sivo, razdrapano ruto je bila zavita in njen obraz je bil ves truden in bolan. Pavle pa ga je takoj spoznal in ledena voda mu je šla po vsem telesu.

"Pozdravljen," je rekla. "Pozdravljen bodi v svojem bogastvu."

Nato je iztegnila roko, odprla je dlan in na dlani se je krčilo živo srce; ranjeno je bilo in vse krvavo.

"Ná!" je rekla. "To-le sem ti prinesla za spomin zaradi najine ljubezni."

Pavle je omahnil in vzkriknil od groze in se je vzdramil.

"Zakaj molčiš in gledaš v tla?" ga je vprašal Hrvat.

Pavle se je nasmehnil.

"Ali mi daj vrečo cekinov, ali pa mi povej, kako bi šel brez težave na oni svet."

"Zaradi poti na oni svet ni potreba veliko modrosti," je rekel Hrvat. "Dan na dan jih gre na stotine, pa najbistrejši niso – glej, tam gre voz, skoči pódenj. Ampak zaradi vreče cekinov je treba malo več modrosti. Pojdiva med razbojnike, tam se pomeniva."

Stopila sta v tisti brlog, kjer je Pavle bil kartal s Talijanom in s krivonoscem. Prinesli so jima žganja in obadva sta pila. Pavletu so se oči kmalu zameglile, njegove misli pa so ostale žalostne.

"Ozri se, poglej jih," je rekel Hrvat. "Sami volkovi so, ki žro mrhovino. Jaz pa, kakor sem velik grešnik, bi beraču še sence ne ukradel."

Sklonil se je globoko in je govoril tišje:

"Ravnala bova pošteno, mirno in verno. Stradati znava, čakati znava, pijanca nisva. In najina vest ostane brez greha. Ali je greh, če bogatega cigana oslepariš za cekin? Začniva nocoj, hišo poznam in duri, brez težave bova naredila."

Pavle je stisnil glavo med dlani in je gledal na mizo.

Nato je vstal in se je nasmehnil kakor v sanjah; ves bled je bil.

"Pa z Bogom!" je rekel tiho in je iztegnil roko.

Hrvat je planil ves prestrašen.

"Kam?"

"Pa na oni svet," je rekel tiho Pavle.

"Kakor si, tak ne pojdeš," je vzrojil Hrvat in ga je zgrabil pod pazduho. "Če ne maraš z menoj, opravim sam. Ampak dokler mi ne zaspiš, te ne izpustim, zato ker si mi večerjo kupil, ko sem bil lačen."

Šel je z njim in ga je položil na trdo posteljo, kakor položi mati otroka v zibel.

Komaj je Pavle zatisnil oči in komaj je zadremal, se mu je zasanjalo, da se vozi z urno barko preko morja. Čudohitro je plavala barka, že je tam zeleni breg. Ob bregu stoji Mana, tako blizu, da ji voda pljuska do nog.

"Pozdravljen!" je vzkliknila, "pozdravljen, kakor si!" –

Pavle je globoko zavzdihnil, nato pa je spal do svetlega dne.

VIII

Še preden se je Hrvat vzbudil, je Pavle tiho vstal, oblekel se je ter je naskrivoma stopil iz zatohle izbe.

"Zahvaljena, Mana," je rekel v svojem srcu. "Še preko morja si me pozdravila in si očistila mojo dušo."

Ko je stopil na cesto, je bilo še zgodnje jutro, hladno in vlažno. Pavle je posegel v žep in je preštel svoje premoženje.

"Za kosilo bi komaj še bilo, za žganje še bo," je ukrenil. Tako je šel in si je kupil žganja za poslednje vinarje. Ker je bil lačen, mu je seglo žganje močno v glavo; ko je vstal, se je opotekal in hiše so plesale pred njim. Tudi njegove misli niso bile jasne; frfotale so na to in na ono stran, brez cilja in poti, bežne in plahe, kakor netopirji pod večer.

"Kam sem že rekel, da pojdem?" je premišljeval in se ni mogel domisliti. "K Manci, sem rekel, saj me je poklicala od onstran morja. Bi šel; po suhi zemlji bi se preberačil od dežele do dežele; navsezadnje pa bi stopil prednjo in bi rekel: Usmili se lačnega romarja, daj mu kos kruha vbogajme, zaradi tistih časov, ko sva se rada imela! – Čez gore in doline bi se preberačil, čez morje pa ni ceste, ne steze. Pa zbogom, dekle, in nič ne zameri! – Ali glej, saj nisem mislil k Manci, vse drugam sem se bil namenil takrat, ko mi je izkušal Hrvat vero in dušo. Tja sem se bil namenil, kamor jih gre po petdeset in po sto na dan in se nobeden več ne vrne. Da sem šel takoj, bi zdajle ob tej uri že sladko počival – zakaj si me zmotila, Mana, zakaj si me poklicala v sanjah?"

Tako so blodile njegove bolne misli vsekrižem in niso vedele kam, tudi noge se niso zmenile, kod da hodijo in kam drži cesta. Kakor v omotici se je opotekal iz ulice v ulico. Kadar so noge odpovedale, je počival, kjer je bilo, ali v samotni veži, ali na kupu kamenja, ali kar na ulici, dokler ga niso pregnali. Spotoma, že pod mrak, je ugledal na polici pritličnega okna velik kos kruha, ki ga je bil tja položil razvajen berač. "Vsaj pol očesa božjega še gleda name," je ves vesel pomislil Pavle. Zagriznil je v trdo, od sonca osušeno skorjo in je rekel: "Vse se je izpolnilo, kakor je bilo sojeno, vse po besedi. Med tiste sem šel, ki pobirajo skorje na cesti, in ne godi se mi najslabše med njimi: napol sem slep, pa vendarle sem našel."

Ko se je znočilo, se je prikradel na fabriško dvorišče, prostorno in pusto, s črnim prahom posuto. Legel je pod zid in gledal v nebo. Sivi oblaki so tiho bežali preko nebá, le malokdaj se je zasvetila zvezda; hladen veter je pihal.

"Da bi se le ne ulilo to noč," je pomislil Pavle v skrbeh. "Žeje in gladu sem že navajen pod milim nebom, dežja in mraza še ne."

Ko so se oči privadile temi, se je ozrl po dvorišču in zdelo se mu je, da vidi pod zidom še dvoje, troje črnih senc; nobena izmed njih se ni ganila.

"Bratje so mi," je pomislil. "Bog jim daj vesele sanje, pa tudi meni jih daj!"

Veselih sanj ni bilo; truden se je premetaval po črnem prahu do zgodnjega jutra. Ni se še danilo, ko se je vzdramil; splezal je čez nizki zid na cesto, pa je občutil, da je ves slab in neokreten. "Nekoč bi bil preskočil ta zid, kakor razor na polju – zdaj plezam potán, kakor na mlaj!"

Tudi tisti in tudi naslednji dan je romal od jutra do noči; ni vedel ne kod, ne čemu, ne doklej. Ali so bili trije dnevi, ali je bilo teden dni; misli so se mu zmedle in zamotale, razločil ni več ne kraja, ne časa. Kadar je bil truden, se je zgrudil, pa ni vprašal, ne kje, ne kako; kadar si je odpočil ter se prespal, je vstal in se je napotil, pa ni vprašal, kam. Gladu ni občutil, ali v glavi mu je ležalo kakor težek kamen in v sencih mu je kovalo. Kmalu ni vedel več, ali je jutro, ali je mrak. Misli so mu otopele, komaj da so se še genile, v srcu pa ni bilo bridkosti več. Tako sladko in lahko mu je bilo, kakor pijancu, ki ne makne več jezika, ne vidi več kozarca pred seboj, pa se tiho smeje in bi ne čutil ne kola, ne kamna.

Ko je nekoč omahoval ponoči skozi neznano ulico, se mu je zazdelo, da sliši od daleč Hrvatov glas. Natanko ga ni razločil; kričalo je nekaj časa in preklinjalo, nato pa se je ves trušč izgubil v daljavi.

Nekoč se mu je tudi zazdelo, da je naletel na Talijana in da ga je terjal za dolžni tolar. Sam ni vedel, ali ga je bil srečal na ulici, ali pa se je bil v svoji omotici izgubil v razbojniško krčmo. Talijan se mu je naglas zasmejal in se ni več zmenil zanj.

Preden so se mu vse misli zatemnile od gladu in utrujenosti, ga je spreletelo kakor spoznanje.

"Kod blodim – tri dni, ali morda že teden dni? Čemu blodim, kaj še čakam in odlašam? Saj ni druge poti več, le ena je. Pojdimo, kamor je ukazano."

Razmeknile in poizgubile so se mu misli, kakor da je bil veter pihnil mednje. Izgubila pa se je z njimi tudi vsa skrb in vsa bridkost. Šel je z lahkimi koraki in z veselim srcem – kam da je šel, ni videl, ne vedel. Tako mu je bilo, kakor da ga je držala in vodila drobna, prijazna roka in da mu je govoril na uho prijazen glas:

"Nič se ne boj, Pavle, nič se ne boj!"

Ko se je prebudil iz dolgih, težkih sanj, je ležal na zofi v Lojzetovi izbi, čelo je imel obvezano z mokro cunjo. Tista ženska, ki je stregla nekoč njemu in Lojzetu, je stala pred njim in je držala v roki kozarec vode.

"Kako da sem v tej izbi, kako sem prišel?" se je začudil Pavle.

"Tudi jaz bi rada vedela, kako," je rekla ženska. "Sinoči si ležal pred durmi, pa smo te pobrali. Kaj naj bi te bili na cesto zavalili?"

"Lačen sem," je hotel reči Pavle, pa ga je obšel sram in molčal je. Ženska je sama prinesla vrelega čaja, kruha in slanine.

"Ni se ti najbolje godilo," je rekla. "Dvoje pisem je zate!"

Bolj nego po kruhu, je planil Pavle po pismih; eno je bilo od Lojzeta, drugo od Mane.

Popil je čaj, nato pa je hitel na ulico, tako zdrav in močan, kakor da se je bil do dobrega prespal in nasitil.

Ko je prišel Lojze v Ljubljano, se je najprej napil, nato pa se je napotil, da poišče Mano. Ko je po dolgih ovinkih zasledil njen dom, je bilo že kasno pod noč. Potrkal je močno, da so se duri stresle.

"Kdo je zunaj?" je vprašala Mana in ni odprla.

"Človek, ki te ne bo pojedel! Lojze iz Amerike."

Mana je takoj odprla in je pogledala Lojzeta napol vesela, napol prestrašena. Tudi Lojze ji je pogledal v obraz in se je nasmehnil.

"Saj sem vedel, da je pismo lagalo. V očeh in na licih se ti poznajo solze."

"Sédi pa razloži, kako je njemu," je rekla Mana.

Lojze je sedel in je dolgo pomislil.

"Glej, ljuba duša, tako je: ko sva se poslovila, sem dal besedo in sem obljubil, da te bom debelo nalagal. Ampak zdaj se mi zdi: če že pošte prenašaš, prenašaj jih po pravici!"

Mani je bilo v lica mraz in vztrepetala je.

"Saj sem vedela, da mu je hudo – prikazal se mi je, kakor je, ves žalosten."

"Če sama veš, kaj bi še nadalje govoril? Kuga je pač prišla v deželo, zoper njo ni pomoči."

"Le če je zdrav, povej," je prosila Mana.

"Zdrav na vso moč. Ljudje iz naših krajev ne zbolé tako kmalu. Poznal sem jih, ki po tri tedne niso imeli kruha v ustih, pa so še žvižgali. Ampak štiri tedne bi bilo morda že malo preveč, zato mu kar precej piši, da naj se vrne, odkoder je prišel. Pa nikar se ne laži, da si gosposka in vesela, ko ni res."

"Če mu pišem, da sem žalostna, se ne povrne."

"Je že narobe. Piši mu, da si vesela, pa se ti koj obesi. Piši mu, da si žalostna, pa te pride tolažit, če je sam siromak vseh siromakov."

"Še nocoj mu pišem," je rekla Mana in je vzela papir iz miznice. Nenadoma pa se je vsa prestrašila.

"Saj ne more, saj ne pride," je vzkliknila. "Kako bi peš čez morje?"

"Nerodno bi bilo," je rekel Lojze. "Ali jaz sem obljubil, da mu denar za vožnjo priberačim ali ukradem; ne tega ni bilo treba, ne onega. Rekel sem očimu, da sem dolžan tam v Ameriki in da me zapró, če ne plačam. Verjel mi ni nič, ker me pozna, ampak dal je. Zdaj se le bojim, da ne zapije teh tolarjev, drugače bi jih rajši sam zapil. Le brž mu piši!"

Lojze je vstal.

"Jutri morda spet malo pogledam, če si zdrava. Lahko noč, pa nikar ne jokaj!"

Mana je napisala dolgo pismo, razložila je vse po pravici in brez strahú.

Nikoli ni spala tako sladko kakor tisto noč. Nič se ni spremenilo, od nikoder ni zasijal paradiž, pa vendar je bilo njeno srce vse veselo in bridkost se je razpuhtela, kakor da je nikoli ni bilo.

Pavle je naznanil, da pride; nakratko je sporočil, brez lepih in brez žalostnih besed. Mana je čakala tistega dne z globokim, koprnečim veseljem, kakor čaka otrok na velike praznike, prešteva tedne, dni in ure.

Kakor vse je mislila, si ni mogla domisliti, čemu da je bilo v srcu toliko bridkosti in čemu da je nenadoma nikjer več ni.

Vprašala je Hanco, Hanca pa se je nasmehnila in rekla:

"Siromak je človek sam, dva pa sta bogata, če sta lačna in žejna. Šla sta iskat paradiž, ko nista vedela, da je v vajinih srcih. Blagor vama!"

Vesel in velik praznik je bil, ko se je Pavle pripeljal. Tako malo je bil truden, kakor da je bil prestopil lužo na cesti. Brez besed sta se pozdravila z Mano; oči so povedale očem, koliko da je bilo bolesti in koliko hrepenenja.

Tisti večer so sedeli v krčmi vsi štirje: Pavle in Mana, Lojze in Hanca.

Lojze je bil vesel in glasan; točil je sam, ker je bil najbolj žejen.

"Kaj bosta počela zdaj?" je vprašal.

"Kaj da bi?" se je zasmejal Pavle. "Tako malo me je skrb za naju, kakor da sem prinesel s seboj nabasano malho cekinov! Če Bog da, bova pred pustom svatovala pod svetim Lenartom."

"Da nisi prinesel cekinov s seboj?" mu je odgovoril Lojze. "Ta beseda, ki si jo rekel, je bila nabasana malha cekinov. – Svatujta vidva, jaz pa se ogledam malo po teh lepih krajih, nato se vrnem v Ameriko; nemirna je moja kri."

Ozrl se je na Hanco in je rekel:

"Pojdi z menoj, da bo druščina!"

"Šla bi," se je veselo zasmejala Hanca.

Nato pa je bil ves resen njen obraz; kakor senca je legel spomin na srce in na oči.

"Že imam ženina v Ameriki," je rekla. "Pred štirimi leti je šel, pa ni pisal, ne sporočil."

"Kdo je, odkod in kaj?" je vprašal Lojze in je namršil obrvi.

"Za Malnarja se piše in Tone mu je ime."

Lojze je povesil glavo.

"Bog mu bodi milosten, storil je nesrečno smrt. Sto se jih je lani zadušilo pod zemljo, on je bil med njimi."

Točil je vsem po vrsti, nato pa je rekel:

"Nič hudega ni. Tisoč nad tisoč jih umrje tam, pod zemljo, v plavžih, v tovarnah, pod železnim kolesom, kdo bi jih štel? Če bi se jokali za vsakim posebej, bi segla povodenj do vrh Šmarne gore. Vojska je pač. Mi, kar nas ni še padlo, pijmo!"

Vzdignil je kozarec in je vprašal Hanco:

"Ali pojdeš z menoj?"

"Pojdem," je odgovorila Hanca.

Pavle je vzdignil svoj kozarec.

"Ali se še bojiš, Mana, za najino srečo?" je vprašal.

"Nič se ne bojim," je odgovorila Mana.

Trčili so križem, da so na cesto zazvonili kozarci.

Tako so pili in prepevali, vsi štirje mladi, vsi štirje veseli. Pri srcu jim je bilo vsem tako sladko in prazniško, kakor da je Bog sam pogledal nanje ter za zmerom blagoslovil njih mladost.

Preskenirala in pripravila za splet Andreja Musar,
postavil na http://www.ijs.si/lit/troje1.html Miran Hladnik
24. januarja 2003.
To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco