Poštena Bohinčeka v Benetkah.

(Domača povest.)

Benetke so pač znamenito mesto. Ako bi hotel vseh znamenitnost popisovati, gotovo bi mi černila zmanjkalo, in tudi vam bi se predolgo zdelo poslušati. Gotovo, ako bi kdo vso povestnico tega mesta vedel, lahko bi tri leta vsak pozimski večer pripovedoval, pa bi mu še ne pošlo. Vsak kamen tega mesta ima svojo zgodovino. V sredi morskih valov dvigujejo se palače, kakoršnih mi na Kranjskem gotovo nič nimamo! Od daleč viditi Benetke zdi se človeku, kakor da bi tropo divjih gosi ugledal, ktere igraje se brodljajo po širocih močvirjih. Bližej pa ko pride, pokažejo se mu čudni ptiči! Ko bi po suhem hodili v Benetke, gotovo bi marsikdo obstal in pozabil, da mu je treba naprej iti, občudoval bi že od zunaj orjaške in krasne poslopja. Kako se pa človeku zdi, pridši v tako mesto? Vender si ne smete misliti, da je tudi tako prijetno stanovati v tacih mestih, kakor je njih ogromnost in veličanstvo na videz. Ako ravno še vedno čudovito mesto, vender Benetke niso več in ne bojo več, kar so nekdaj bile. Odkar je kupčija hirati jela, vedno bolj propadati začela je krasota in moč Benetk tako, da oslabele so popolnama, in čigar lev je nekdaj carigradsko lastovico v svojih krempljih deržal, slep in hrom počiva brez knjige, s katere je nekdaj narodom postave bral. Gotovo je, kar pravi nek slavenski pesnik: Viekovite i bez. svarhe, nie pod suncem kriepke stvari -- to je po slovenski: vse mine!

Iz majhnih kočc, ktere so slavenski beguni, (imenovali so jih tadanji pisatelji Benete ali Venete) naredili si po malih ostrovih, vzdignile so se Benetke. Bežali pa so ti Slovenci, ko je tropa divjih Avarov ali Hunov in tudi mnogo nemških narodov priderla v lepo Italijo. Kadile so se mesta, kakor kopé po hribih, razrušili so jih, da jim ni bilo ne sluha ne duha. Zato pa so bežali ostali Slovenci na bližnje otoke ter živili se z ribarstvom. Zjedinili so se kmalo drugi narodi s Slovenci ter začeli zidati in malo po malem so vstale ponosne Benetke. Slovence pa so kmalo ptujci zadušili, da zdaj ni druzega, kakor še spomin, da so Slovenci temelj mestu položili.

Kjer je mnogo ljudi, so tudi mnoge različnosti, kjer je mnogo bogatinov, mnogo beračev je tudi tam. Tako je tudi v Benetkah. Kamor le pogledaš po ozkih in umazanih ulicah, vidiš, kako hite ljudje s trebuhom za kruhom. Vidiš pa tudi ljudi, kteri brez skerbi okrog hodijo, ali da se skazujejo, kako da so našopirjeni, ali pa iščejo praznoto svojih serc napolniti z veselicami vsake baže; sploh čudovita različnost je tukaj doma.

Kdor je bil leta 1806 ali 1807 v Benetkah, je gotovo med druzimi imenitnostmi vidil staro poslopje ravno na voglu, preden se na terg sv. Marka pride. Prav po starem je zidano in od spodaj nima nič voglov, ampak tako rekoč odrezano je, da mu ni treba odrivavnih kamnov; akoravno parizarjev (vozickov) tukaj nimajo, vender blago iz enega kraja v druzega tudi na vozéh ljudje prevlakujejo. Po tem takem je ta hiša imela dvoje predstrešje, pod kterim je bilo neizrečeno veliko lastovenih gnjezd. Vsak je rad zjutraj poslušal žvergolenje černih ptičic, pa tudi po dnevi občudoval njih pridnost in skerb za svoje mlade. Ali ne hiša ne lastovce niso memoidoče menda tako mikale, ampak bil je nek deček, sede na oglu v lepem in slabem vremenu. Imel je dva stolička pred sabo. Na eni klopici je sedel, na drugo pa je vabil memogredoče nogo djati, da jim čevlje prahu ali blata osnaži.

Moder deček je bil in izvolil si je ravno ta kraj kakor lastovke nad njim, da v deževnem vremenu ni bil moker. Lastovke se ga niso bale, saj je bil tako miren kakor ovčica. Po teh ulicah gre naj več ljudi vsak dan, ker deržé ravno na terg sv. Marka, kamor se Benečani sprehajat hodijo. Akoravno ne derdrajo kočije, je vender mnogo blata in prahú po Benetkah, več bi rekel, kakor je ljudem ljubo. Dajejo si zato ljudje tukaj čevlje blata ali prahu omazane osnažiti in s to rečjo se marsikak grošiček ali pa še več prisluži, če je gospoda osnažil, kteri nima kamna mesto serca.

To v Benetkah ni nič nenavadnega. Tukaj pa je bilo to, da je bil ta fantič ljubljenec Benečanov, in vsak si je raji dal od njega čevlje osnažiti, kakor od drugih, kteri človeka kakor divji volkovi podé, če ima le količkaj umazane čevlje. Kako pa je to, bi vtegnili dragi bravci vprašati? Odgovorim na tanko.

Fantič je bil černih las, kteri so mu po čelu vihrali kakor nojne (štrucove) peresa; misliti si ne moreš lepših. Obraza je bil okroglega, nedolžnega, kakor bi kri in mleko zmešal; kadar se je nasmejal, so se mu beli zobje ko sneg zasvetili. Pa to vse otamnile so njegove oči. Kakor dva demanta svetile so se mu spod čela, odkritoserčnost in zvestoba sijala je iz njih. Kdor je le pogledal fantiča, ni mogel skor oči od njega odtergati, tako ljubezniv je bil. In kaj mislite, kdo je bil ta fantič? Bil je Kranjec, Veršanov Jožek iz Bohinja. Začudil se bo gotovo vsak, pa vender ni drugače. Zato pa hočem tudi o kratkem popisati njegovo osodo. Opomniti pa moram še, da si je mnogo več zaslužil, kakor vsi drugi in tudi kakor njegov tovarš Cvetnarjev Janez. Kakor sim že rekel, bil je ljubljenec Benečanov, in veliko si jih je dalo le zato čevlje snažiti, da so ga mogli dalj ogledavati in mu kaj podariti.

Nekaj je bilo, kar ga je še ljubezuivišega delalo; brala se mu je namreč neka otožnost na obrazu. Pa kako bi to ne bilo? Njegove misli so vedno še doma bile, gledal je pri Savici zjutraj krasno mavrico in šumelo mu je njeno bobnenje še po ušesih. Vedno mislil je na svojo ljubeznivo mater, ktero doma zapustivši si je šel kruha služit po svetu. In to otožnost je vsak bral na nedolžnih licih lepega Bohinčeka. Prijazen je bil in nikdar ni tirjal plačila od ljudi za svoje delo, pa je vedno več dobil, kakor se je nadjal in več ko njegovi tovarši.

II.

Bohinj je ozka dolina med Triglavom, Škerbino in Černoperstjo. Skoraj na koncu doline se razprostira bohinsko jezero, čigar: voda je čista kakor srebro. Spod visocega Triglava prigromi Savica, kamor si je naš oče pevcov hodil žejo hladit. Kako se serce tukaj dviguje domorodcu, nehote zapoje: "Mojstru pevcu na zdravico, naj mi teče ta požir."

Krepke podobe se versté pred našimi očmi, Čertomir in vse njegove nezgode. Zjokal bi se -- pa preprijazno se nam smeja s cvetlicami okrašena Černaperst; prešli so časi, veseli gledamo zopet krajnskega velikana. Pa dosti tega; vernimo se k današnjim Bohincom. Pravijo, da, ktera hoče prav lepa biti, se mora o sv. Jakobu s snegom umivati. Na Triglavu pa bi se tudi v tem času dosti snega dobilo, akoravno se Bohinke ne hodijo umivat na Triglav, pa so vender zale dekleta; gotovo lepše so Bohinke, bi rekel, kakor marsiktera mestjanka, okrog ktere sama svila šumi in zlato se bliši. Bohinke kakor sploh vsi Bohinci so pobožni ljudje; da niso znani tako, kakor na priliko Laščani, jim ni v zlo jemati, ker nimajo nobene kupčije, in dolinica tudi ni prebogata. Pečajo se večidel z živino, ker polja nimajo odveč. Zato se ni čuditi, da tukaj ni ravno bogatija doma. Ljudje so pa zato varčni, delavni, zvesti kakor nebeško solnce, ktere lastnosti so jim z vsemi gorjanci občne.

Naj žalostneje je pa, da dežela, ktero prebivavci neizrečeno ljubijo; ne more vseh preživiti. Križem svet gredo Krajnci, povsod ga dobiš. Nekteri pobašejo oblačilo v vrečo in hajdi čez Ljubelj ali čez Koren po malo nemščine na Koroško, da bodo lože korporalja razumeli, če jih bo pred kosarno sukal. Mnogi pridejo nazaj, mnogo jih si mora na ptujem kruh služiti. Pač mnogo solza je viditi v otročjih in materinskih očeh, kadar pride čas ločitve, kadar mora iti s trebuhom za kruhom, kakor naš deček na oglu terga sv. Marka v Benetkah. Gorko je še čutil Veršanov Jožek bridkost ločitve.

Ko prideš iz vasi Bistrice zagledaš na desno roko visoko v gori lepo senožet, za ktero se sterma siva skala vzdiguje. Ravno pod to skalo je nizka hišica; majhne okenca spuščajo svetlobo jutranjega solnca v sobico. Pokrita je z deskami, in po njih naložene so skale, ker tako je navadno v tacih krajih, kjer se veter s streho prerad igra. Zraven bišice je hlev in svisli -- to je bilo vse. Za hišo se jo star mecesen v čiste zrake vzdigoval, čigar mladosti se nobeden več spomniti ne vé. Marsiktero nevihto je moral že prestati, zato pa je tudi porašen in bradast kakor puščavnik, ki sto let v puščavi živi. Koj pod hišo je bistri studenec izviral ter podil svojo sreberno vodico se pené čez bele kamne, kakor bi se živo srebro prašilo po zraku. V tej hišici, v zavetji visoke skale je bila samotna domačija našega Jožeka; tukaj so njegovi prededje revno, vender zadovoljno živeli. Stanoval je tukaj tudi njegov oče, preden ga niso divji kozli daleč daleč na Triglav zapeljali, v tako nevaren kraj, da ni mogel ne naprej ne nazaj -- spoddersnilo se mu je, ko je hotel čez prepad skočiti -- in v neizmerni globočini bele se njegove kosti. Blagoslovili so ga gosp. fajmošter od daleč in s tem ubogo vdovo nekoliko potolažili. Tukaj je še vedno njegova mati bivala, revno, bogaboječe, mirno in zadovoljno s svojima otrokoma.

Prav mirno je živela, tudi z ljudmi mirno, ker kregati se ni bilo priložnosti s sosedi, pa bi se tudi ne bila, aho bi jih bila sto imela. Razun majhne senožeti, kjer je hišica stala ni daleč okrog nič zelenega. Sem ter tje je molela kaka travica zmed skal, ali pa se je kak kriv mecesen poprijemal golih skal. Še le daleč spodej začel se je gojzd. Pa kaj je hasnilo vdovi vse to v dolini, ker njenega ni bilo nič. Kakor jetnik skoz omreženo okno gleda veselje in prostost druzih ljudi, sam pa tega vživati ne more; kakor berač z mokrim očesom gleda na mizo bogatina -- pa zastonj -- nima in noben mu noče dati: tako se je tudi Veršanovi vdovi godilo, to da serca ji ni nikdar želja po ptujem blagu mučila. Gojzd in travniki spodej so bili soseskini pašniki. Pa je bila tudi prepoštena, da bi bila le enkrat svoje koze pustila v soseskini gojzd iti. Ptuje blago je tulzaj sveto in noben se ga ne dotakne. Od jutra do večera plezale so koze po skalovji verh njene hišice in Jožek je bil njih pastir, kar več v Bistrico ni v šolo hodil. Marsikdaj je moral vpiti, da je jastreba odpodil, ker ti možje so navajeni le pečenko jesti.

Prižvenkljale so kozé vsako opoldne domu. Veršanova mati s hčerko Reziko so jih pomolzli in potem so se koj spet vernile v gore piče iskat, kamor jim Jožek ni mogel vedno slediti, pa tudi ni hotel. Veselje je pač imel plezati, ali mati so mu večkrat djali: Jožek, tvoj ljubi oče so se v brezdno zvernili, ker so si preveč upali in divjega kozla hotli v plezanji vžugati: ali mi še ti hoceš kaj tacega narediti?" Dosti je bilo to fantiču. Saj je tolikrat vidil mater solze si brisati in to mu je vsak pot serce presunilo. Nikdar ne, take žalosti ni hotel materi delati. Zažvižgal je raji na perste, da se je zlegalo daleč na okrog in razumele so ga kozé, ali da morajo domú ali pa da jim kaka nevarnost preti: Zapustivši sterme skaline so se podale v varniši kraj. Poznale so umne živalice žvižgo. Ako je po dnevi zažvižgal, jim je bilo svarilo; ko je večerno solnce s svojim škerlatim krilom kope Triglava objelo in ko je zadnjič še kakor zlati žar na najviši glavi se lesketalo in vse že tiha noč pokrivati začela, jih je tanki žvižg priklical in beketaje so priskakljale proti domu. Štel jih je pri vratih, vsako posebej po glavi ali po rogéh pobožal in po imenu poklical, ker je vsaka svoj primek imela. To je bilo njegovo delo; to ni bilo dovolj ves dan potratiti. Vsedel se je na skalo in čistega gerla pesmico zapel, da je daleč daleč odmevalo, radovaje se, slišati čudovito čiste glasove zgubljati se po votlih pečinah. Ves dan popevati je tudi preveč, in žvižgati se tudi človek naveliča. Zato je mislil na kako drugo delo. Šel je enkrat v Bled s svojo materjo, kamor je sir nosila prodajat, ker semkaj mnogo gospode pride z vsih krajev sveta. Nazaj gredé najde nožiček z jelenovim rogom. Ta je pač moral drag biti in kdor ga je zgubil, je bil gotovo žalosten. Rad je imel nožiček, ali sercé ga je peklo, da ni vedil čigav je, da mu ga bi hil nazaj dal. "Veš kaj, so djali mati, "nesi nožiček v Grad k gospod fajmoštru. Oznanili bodo, in ker se z drugimi gospodi večkrat snidejo, lahko pozvedo, čigav da bi bil." Koj drugi dan jo je odrinil proti blejskemu jezeru in naravnost v grejski farovž.

Sprejeli so ga gosp. fajmošter prijazno ter uprašali, od kod da je doma, in kje je lepi nožicek najdel? Odgovarjal jim je natanko, in verne se lahke vesti nazaj v Bohinj, mislil si je namreč, kako bo vesel, kdor ga je zgubil in zopet nazaj dobil. Že zdavnej je na nož pozabil, ko zopet prinese sir v Bled. Zagledal ga je fajmoštrov hlapec, kterega je vprašal, kje da so gosp. fajmošter. Prestrašil se je deček in ni si mogel misliti, zakaj da ga poziva h gosp. fajmoštru. Šel pa je ž njim in ponižno klobuček v rokah stopi pred gosp. fajmoštra.

Pomolili so mu nožiček rekoč: "To je tvoje, ker noben se ni oglasil, akoravno sem trikrat oznanil in več tukajšnih gospodov vprašal." Jožek ga ni hotel vzeti, dokler mu niso razložili prijazno, da je priden in pošten deček, in da je vse storil, kar se vsakemu poštenemu človeku spodobi, najdeno blago gospodarju nazaj dati. Ker pa gospodarja nikakor ne morejo zvediti, mora on nožicek vzeti in za svojo last spoznati. Gosp. fajmoštru je deček tako dopadel, da so še eno dvajsetico mu v roke stisnili, opominovaje ga, tudi za naprej pošten biti, ter odpustili so ga prijazno. To je bilo veselje. Tako bogat svoje žive dni ni bil. Ali mati doma že tri dni niso nič kruha imeli ter samo z mlekom in sirom se živili. Za dvajsetico mu je bilo mogoče kupiti si dva hlebca in dva za prodani sir. Kaj bodo mati rekli? Stirih hlebov še nikdar nisem prinesel domu! Govoril je tako sam seboj; kupi kruha, ga lepo zaveže in hajd proti Bohinju domú. To je bila radost! Za štiri tedne kruha (kaj varčno so s kruhom ravnali) in še lepi nožiček na verh! --

Kaj da bo z nožem, je že vedel. Dolbel in rezljal je iz jesenovine vsakoverstne mične reči: žlice, vilice in bradaste kozice in divje kozle, kako po skalah plezajo, ležé ali se po sterminah pasejo ali pa pred lovcem bežijo; možice in druge igrače, kakoršne je na jezeru pri gosposkih otrocih vidil, ki so jih iz Ljubljane sabo prinesli. Jemal je take reči sabo in lahko jih specal, potiej pa je kruha ali kaj druzega potrebnega kupil. Razun koz, male senožeti, skale za hišo in starega jesena niso nič imeli v premoženji. Sir, sirovo maslo in mleko je bilo, kar so prodajat nosili, včasih Jožek včasih pa Rezika. -- Potrebovali so pa tudi soli, olja, kruha, čevljev in oblačila. Večkrat je kaj pomanjkalo, in zapoved v petkih in sabotih zderžati se mesnih jedi, ni imela zanje kalcega pomena, ker mesa niso drugikrat vidili, kakor kadar je kdo memo mesnice šel, pa je zanje previsoko viselo. Tako je živela uboga vdova s svojima otrokoma, kar je mož umerl.

Kdor bi pa mislil, da majhna družinica ni zadovoljno živela, bi se zelo motil. Ni veči zmote, kakor če si kdo sreče brez bogastva in obilnosti misliti ne more. Zvergel je to dostojno sveti apostelj Pavel, in kdor je v hišico Veršanovo stopil, je kmalo spoznal svojo zmoto, ker na svetu noben ne more imeti, kakor so ti trije imeli, med kterim sta mir in zadovoljnost kraljevala; zvesteji in serčneji ne morejo biti nikjer združeni kakor tukaj; ljubeznije se ne more eden drugemu žertvovati, kakor so se ti trije. Nobene žal besede ni bilo slišati, nobene kletve, nobenega krega in kjer je tako, tam je prava, neizvenljiva sreča, če prav bogastva ni, s kterim je večkrat v življenji kača nesreče in reve združena, kakor blagoslov sreče, če je prav na videz drugači. -- Minulo je že marsiktero leto in čas hiti srečnim dvakrat hitreje, perutnice ima kakor metulj: Rezika je bila osemnajst let stara in berhko dekle postala. Naj huji sovražnik bi jej tega ne bil odrekel, da je lepa, kteri daleč ni enake. Jožek je bil ravno 14 let star, ko sta nekega dne šla iz. Bistrice od sv. maše domú. Jožek je velik hlebec kruha pod pazho nesel. Mirno je šel svojo pot, kakor da bi bil sam na svetu, sestrica pa za njim s pobešenimi očmi. Vzrok tega, je bil verlo razločen pri obéh.

Po doveršeni božji službi je šla Rezika k nekim znancom, kamor je večkrat v nedeljih po nauku keršanskem ali po sv. maši zahajala. Namerila jo je sreča s Cvetnarjevim Francetom skupoj, ki je bil blizo Bistrice doma in le nektere leta stareji od Rezike. France je bil prav dober mladeneč, krepek in zal, da je bilo kaj. Že precej časa ga je dekle rada vidila in on jo je tudi rad srečal ali kaj poprašal. Stopil je za domu idočo Reziko, in ko sta bila zunaj vasi na samem, jo poprime za roko in pravi: "Rezika, še danes pridem k vaši materi ter jih prašam, bi li me ne hotli za zeta. Ako obljubijo, povej mi ti, ali bi ti tudi poterdila?" Polije ji rudečica lice, roko mu hoče iztergati -- pa ni je pustil, prosil jo je tako ljubo in prijazno, da mu nikakor odreči ne more -- in obljubila je -- tja da ni vedila, od kod ji je ta pogum. -- Obljubljeno je bilo in nikdar se ni kesala, Francetu svojo roko v zakon obljubiti. Kaj bojo mati djali? si misli in vedno bolj jo v lica zažiga. Kako hoče začeti materi kaj tacega pripovedovati in vender nobene skrivnosti imeti ne more pred njimi. Bliže ko je bila hiši, huje bilo ji je serce. Zapazil bi bil Jožek gotovo ter se ž njo šalil, kdaj se je tako postarala, da mora zmeraj sapo pojemati; danes pa mu je bilo vse drugače v glavi, berzo je šel proti domu in da sestra vzad gre, mu ni bilo mar.

Noben ga ni poznal, da njegove misli daleč hodijo po ptuji deželi, kamor se bi rad podal, svoji materi v starosti pomagati. Take so bile misli pridnega sinú, na kterega tisti, ki je dal zapoved: spoštuj očeta in mater, z zadovoljnim očesom gleda.

Če ravno je ta misel pogum vlijala v mlado serce, ga je z druge strani mučilo in žalilo, da bo moral zapustiti mater, sestro, dom in koze, pozabiti senožeti in skal, na kterih sede je prepeval kakor drozeg. In taka misel zamore mlado sercé tako stiskati, da mu solze iz oči pritečejo. -- To misel je danes v Bistrici dobil takole: Pridši iz cerkve stoji pred cerkvijo njegov prijatel, Cvetnarjev Janez (Francetov brat), enake starosti, ter mu reče: "Jožek, idi z mano za cerkev. Klopica je tukaj, kamor gosp. fajmošter hodijo brevir molit. Danes jih ni tukaj, šli so namreč neko ženico v sveto olje devat. Vsesti še hočeva na klopico pod bezeg in govoriti o neki reči, ktere še ti ne veš."

Debelo je Jožek Janeza pogledaval ter šel za cerkev ž njim, kjer so beli in černi križi mesta zaznamovali in je veter s cvetlicami nad grobmi mladosti in starosti igral. Kamnitna je bila klop, čez ktero se je razprostiral senčnati bezeg. V naj lepšem cvetji je bil. Med vejami je slavec pel, kteri je bil tako privajen, da se jih ni nič ustrašil. Ljubljenec gosp. fajmoštra je bil, kteremu so marsikterega červiča blizo sebe položili, da ga je pohrustal. Gotovo, hvalil je stvarnika s svojo pesmico, Gospoda vsih Gospodov za mili spomladnji zrak, kakor tudi pobožni ljudje delajo po prestani zimi o s cvetlicami okinčani vigredi.

Janez prične govoriti: "Sinoč, moj ljubi Jožek, se je pri nas mnogo važnega in resnega prigodilo in govorilo, kar tudi tebe zadeva. Znano ti je, da smo pri nas trije fantje in ni ne očeta ne matere, ne sestre. Naš Tone, naj stareji je bil Francetu in posebno meni oče in mati, skerbel je za naju do danes, kakor le oče in mati zamorejo skerbeti. Dobro veva, kaj sva mu dolžna ter ga spoštujeva kakor očeta. Sedeli smo po večerji prijazno pri levi, pa Tone začne: Čujta draga brata, kaj vama pravim. Kakor do zdaj, pri nas ne more več biti. Oženil se bom z Mino in hišica je po volji ranjcih, Bog jima daj dobro, moja.

Ti France, pravi, ako Veršanova mati dovolijo, vzameš Reziko in greš s svojimi kozami v berdo (tako so tudi rekli tistemu kraju, kjer je bila Veršanova hiša), Janeza popeljejo boter proti Terstu, da si tam svoj kruh služi, po mojih mislih bolje kakor bi šel rudo kopat. Rekli so mi zadnjič, ko sva skupaj bila, da v Terstu potrebujejo fantičev v štacunah, in če se tukaj ne more služba dobiti, si polagama kruh služi, ako v kaki veži stoji in memogredočim čevlje snaži. Rekli so oče Noč, da si je marsikter že lep dnar prihranil. In zakaj bi naš Janez tega ne skusil? Zdi se mi bolje, kakor na Koroško krave in jarce past hoditi. Da Veršanova mati, previdna ženica, ne bodo overali, sim gotov, in Janez in Jožek jo pobrišeta skupaj proti Terstu.

Vsi ne moremo tukaj ostati, za dve družini ni prostora, ne pri nas ne pri Veršanovih. Previdna sta in lahko previdita, kake so reči. Kaj mislita? Molčala sva dolgo, prevdarjava in prevdarjava, posebno jaz; reči mu nisva mogla druzega kakor: bratec Tone, bil si nama oče in mati, kar vse življenje ne bova pozabila. Govoril si resnično. Tako mora biti, kakor so ljubi starši, Bog jim daj večni pokoj, za dobro spoznali. -- Govoril je France in jaz sim poterdil, da ravno tako mislim. Dobro, reče Tone, ti se greš jutri ženit k Veršanu, ako je Rezika zadovoljna. Jutri pride k nam v cerkev, ti jo nekoliko spremiš in uprašaš. Za Janeza bom jaz skerbel, da potrebno oblačilo dobi. In ako jima boter Noč ne dobi druge službe, jima bojo pa kertače in černila kupili -- pa saj je tudi Andrejčlcov Lorene v Terstu, kteri se je dolgo tudi s to rečjo pečal. Z Veršanovo materjo sim že davno govoril o tej reči. Jokala se je sicer žena, pa je previdna žena, kteri je sreča otrok pri sercu. Ako Rezika obljubi, poprašaš še mater, ktera je že naprej zadovoljna.

Ali pa pojde Jožek? uprašam svojega brata Toneta. Kako moreš kaj tacega prašati? reče Tone. Ali zamore revna mati sina, ki je začel pod verh iti, rediti in oblačiti? Ako bi bilo tako lahko tukaj svoj kruh služiti, gotovo bi ne vidili nikjer nobenega Bohinjca po ptujem hoditi. Saj ne čaka nobenega mlajših sinov druga osoda. In Jožek, ali mar ne bo dolžnosti dopolnoval do svoje matere, za njo skerbeti ali vsaj skerb ji pomanjševati, ktera ga je gojila, kadar se postara? Jožek je dobrega serca. Vé dobro, kaj je otročja dolžnost in kaj Bog od njega tirja. Tako smo reč končali.

Danes bo uprašal naš France vašo Reziko in ona bo rada, kakor naprej ve, njegova žena. Popoldne se že pride k vam ženit. Jožek pobesi glavo. Zbadala mu je serce vsaka beseda, ktero je Janez govoril. Ni mogel kviško pogledati, ker sram ga je bilo solz v očeh. Ko še molči, napreduje Janez: "Vidiš, zbirati nama ni predolgo. Tje da nama bo težko, predrage svoje, naše goré in vse zapustiti; to ne spremeni ničesa. Kaj praviš, ko bi midva skupaj šla? Prijazno in kratkočasno je, če sta dva pajdaša na ptujem skupaj. Vedno sva bila edina in tako rada sva se imela. Eden druzega zamoreva tolažiti. Od ljube domačije, od našega sivega Triglava, od bobneče Savice in čistega jezera se bova pogovarjala in serce nama bo ložje v persih. Kaj ti meniš?

Jožek je še vedno sedel, kakor pred. Solza za solzo je kapala na tla. Dobro je vedil, da gredo fantje čez Ljubelj in Koren; mislil je to večkrat na skali pri kozah sedé, pa nikdar mu ni bilo tako težko kakor zdaj, akoravno mu je bolj dopadlo v Terst iti, kakor na Koroško. Poznal je dobro teržaške gospode in gospé, ker jim je večkrat na jezeru sir prodajal. Navajen ni bil daleč misliti; kdo ga bo grajal za to, da so te besede Janeza padle v njegovo serce kakor slana na glavico nedolžne violice? Da ga je žalost in grenkost spreletavala, ko si je vse to mislil?

Spoštoval je Janez občutke svojega pajdaša. Dobro ga je poznal. Skrival je sicer svojo žalost, ko je bil pa sam, ali po noči, ko je France že zaspal, so mu tudi solze močile lica. Zato je vedel, kaj se v sercu Jožetovem godi. Premagal je že on žalost, zato je pustil Jožeta, da se je izjokal. Vedno je še tiho sedel in s solzami travo močil. Tudi Janez je začel čutiti žalost in kmalo sta oba skupaj jokala, vender Janez se kmalo zave. Stareji in bolj moški je bil kakor Jožek. Navajen je že bil te misli, zato ga zdaj ni tako hudo spekla, kakor njegovega tovarša. Pokrotil se je počasi tudi Jožek in pamet je nadvladala občute. Uprašal je serpaje, ali je daleč v Terst? "Daleč je daleč," odgovori Janez. "Še trikrat dalje kakor od nas do Kranja. Pravijo, da je daleč tje doli za gorami." -- "Joj meni!" zdihne Jožek. "Janez, ali se odondot vidi Triglav, Černa perst ali pa Ilovca?"

"Ne vidijo se ne te gore, razun Triglava; ako je lepo vreme se vidi iz Opčin. Ko bova čas imela, ga pojdeva gledat kako nedeljo." Spet je zdihnil Jožek in hujše ko prej. Poprime ga Janez za roko: "Ne bodi otroče. GIej ravno tako hudo mi je kakor tebi. Saj bova midva vedno skupaj, skupaj bova stanovala, skupej spala in pogovarjala se. Nebo je tako tam, kakor tukaj, solnce tisto kot tukaj, je rekel naš Tone in iz sveta ne bova šla. Ako do Tersta prideva, prideva tudi nazaj, po pošti gredo pisma in v kratkem zveva vse, kar se doma godí, domú lahko denar pošiljava, kadar si kaj prihraniva, in lej! svoji materi stare dni z veseljem napolniš."

Vnele so te besede nedolžno serce Jožeta. Misel, svoji dragi materi pomanjkanje in skerbi odvzeti, v starosti jej podpora biti, je pokrepčala njegovo blago serce; vzdignila mu je pogum kakor večerna rosa vzdigne glavico vele od solnca oparjene rožice. Kako in kaj, da bota pocenjala, ni nič vedil. Pripovedoval mu je Janez kaj da hočeta početi: da je po ulicah zelo blatnasto in prašno, in kako je Andrejčkov Lorenc premožen mož postal, ki je tudi pred nekimi leti to opravilo imel. Res je, da nek veliko ne dajo ljudje za tako malenkost, ali ker se čez dan mnogokrat ponovi, se do večera vender le precej nabere. Vidiš, meni so Nočev boter te reči večkrat pripovedovali, in kakor veš, da se ne lažejo. Marsikdo je obogatel z majhno rečjo. Če bova pridna, se nama z božjo pomočjo ne bo slabo godilo.

Tako sta se pomenjkovala fantiča še dolgo med sabo, eden druzega tolažila, da sta se na zadnje že oba prav pogumna in serčna ločila. Sklenjeno je bilo, na binkuštno nedeljo odriniti. Še danes se je namenil materi to povedati, in za gotovo mislil, da bodo dovolili.

III.

Kako ena misel vso dušo prevzame, da vse krog sebe pozabi, se je dobro vidilo na Jožeku, ki je pred svojo sestro domu koračil, kakor da bi mu za herbtom streljal. Zagledal je zeleno senožet, mirno hišico pod sivo skalo -- in zabolelo ga je serce. Vse to bo moral zapustiti. Ustavil se je, ko da bi bil okamnel, da ga je sestrica naprej iti opomniti morala.

Stopila sta v hišo. Pozdravili so jih lepo mati: "Hvaljen Jesu Krist!" in oba englasno sta odgovorila: "Na veke," na kar so vsi trije "amen" rekli. Sok se je že hladil. Po kratki molitvi se vsedejo in jedo. Koj je materno ljubezni polno oko zapazilo v svojih otrocih, da ni vse po navadi.

"Kaj se je vama prigodilo," skerbno poprašajo; "tako sta oplašena?" Po jedi so se pred hišo na bruno usedli, ki je pred hišo na mesti klopi ležalo in kamor so se sončit hodili.

Jožek je začel govoriti in vse razlagati, kar mu je Cvetnarjev Janez povedal. Ko je o snubačih hotel zaceti, se Rezika materi okrog vrata glasno zdihovaje okleno. Stisnili so jo mati k sebi in Jožeku se je tudi milo narejalo. "Ljuba hči," so rekli mati, "če ga imaš rada, mi je prav; če pa ni tako, te noben ne sili, ga vzeti. Zato govori odkritoserčno s svojo materjo, kakor mora otrok vsako pot biti proti tistim, ki so mu naj dražji na zemlji." Preden je začela, pokaže Jožek: "Lejte Franceta, lejte ga."

Kakor bi jo bila strela zadela, skoči kviško, pogleda z bistrim očesom na stezo, ali je res, kar je brat rekel, in zalega Franceta zagledati jo pobegne v hišo kakor divja koza. Rekli so mati Jožeku: "Noben človek še ni danes pogledal za kozami. Dobro bi bilo, ko bi ti šel." Prostodušen Jožek ustane in čez majhno časa se je zgubil v skalah in le znana žvižga se je čula. Približal se. je France brisaje si pot iz čela. Sapa se mu je skor zaperla. "Vsedi se, ljubi France, rečejo Veršanovka, in besedica "ljubi" mu je bila kakor ključ pri zapertih vratih. Razložil je ob kratkem vse, da mu je Rezika danes prostovoljno roko dala. V teh okolščinah ni bilo nič premišljevanja, primejo ga za roko: "Tukaj moja desna! Nadjam se, da boš priden zet in me v starosti ne preganjal." Obljubil je France, ter sta se podala v kamerco, kjer sta Reziko polno solz našla. Kmalo so se posušile solze, in oko se je blisketalo, kakor večernica v čistem zraku. Začela se je govorica od Jožeka in Janeza. Spoznali so mati, da ni drugače in zelo se je žena premagovala, da ni na glas začela jokati. Marsikaj je bilo poskerbeti. Jožek je moral novo obleko imeti. Klobuk je bil še dober, čeravno ga je po očetu dobil, ko je še na skali ostal in v znamnje bil, kam so bili padli. Malo prevelik je bil, vender se mu je podal na kodrasto glavico. Nočev boter so ta čas zboleli in pred ko ne jim je že zadnja začela biti. Povedali so jima, kje da stanuje Andrejčkov Lorenc v Terstu in pismo so gosp. fajmošter pred ta dan nanj napisali, da sta ga sabo vzela. Janez je bil serčen, in še dražje mu je bilo peš iti, kakor na vozu zraven masla in sira se cincati. Čas ločitve se je vedno bolj približeval. Grenek čas je bil in težek kamen vsim v sercu.

Osem dni pozneje, v torek po binkuštih je bilo, ko sta dva fantiča zmernih korakov stopala cez blejski most. Naša Bohinca sta bila. Znana se jima je zdela voda. Mislila sta, da jo je iz Bohinja primahala. Akoravno sta se nekoliko motila, nič ne dé. Vse se jima je ponovilo pred očmi, slovo od nje jemaje ideta naprej. Večkrat sta obstajala in ozirala se nazaj po domačih gričih. Ko sta z mosta nazaj gledala in nič več Triglava vidila, sta mislila, da ga ne bo nič več. Ali kmalo se jima je pokazal, ko sta iz doline izza poraščenega hribčeka prišla. Oba sta imela plave nogovice, gosto podkovane čižme in besage čez ramo, v kterih je bilo oblačilo, srajce in ene nove hlače. Na palice z železom okovane sta se opirala.

Marsikdo se bo čudil in djal, da še tega ni nikdar slišal, da bi bili Bohinci hodili v Terst po tacih opravilih. Kaj mu hočem odgovoriti? Pojdi z manoj in uprašajva bogatega moža v Benetkah, kje je doma in rekel ti bo: Jaz sim iz Bohinja Veršanov Jože. Dobro še razumi kranjsko in vesel je, ako kterega Kranjcov dobi v Benetkah. Ali pa poprašaj po Bohinji -- ni mogoče, da bi noben človek te prigodbe od kraja do konca ne vedel. Rečem pa; da sta bila serčna, pogumna, poštena in bogaboječa Bohinčeka.

"Veš kaj, če si bom kej kmalo kaj prislužil, si bom pomaranč in limon nakupil in jih na Kranjsko prodajat nesel. Če si veliko zaslužim, si kupim take orgle, kakor jih je tisti imel, ki je pred dvema letoma na jezeru bil in si mnogo denarjev prislužil. "Jaz bom počakal," odgovori Jožek "kako če Bog narediti.

"Tja da," pristavi Janez, ki ni hotel omolkniti; "pa ko imam denarja, se povernem nazaj in v Bistrici si naj lepšo hišo kupim in štacuno naredim. Ti moraš tudi za mater skerbeti. To te bo nekoliko težilo. Ne dé nič, Jožek, v španovii bova vse delala, če imam jaz prav več kot ti, pa po primerleji več dobivam obresti in vse je dobro. Jožek ga ni hotel ustavljati. On je bil pametneji. Vse je zročil Bogú, kakor so ga mati vedno učili; delaj in moli in Bog ti bo dal srečo; ostani vedno pravičen, ker le to ima vspeh in blagoslov božji.

Popotovala sta naprej in naprej. Dober kup je bilo njuno potovanje, kajti prenočevalo sta na kakem skednu ali pa v kaki štali. Vsaka gospodinja jima je rada košcek kruha pomolila in perišče hrušk in kerhljev v torbico vergla.

Ali, kako sta se začudila zagledati morjé in neštevilno mnoštvo hiš. Zdelo se jima je valovito morje, kakor oblaki doma, ki jih je vihar podil po visočinah Triglava. Samo ta razlika je bila, kar sta doma od spod gori gledala, gledata zdaj od zgor doli.

"Lej, kako se barke zibljejo kakor divje race po bohinjskem jezeru," pravi Janez -- "raji bi skorej tukaj ostal in romajoče parobrode in druge barke gledal, kakor naprej v Terst šel. Počivala sta na Opčinah. Čez pol ure se vzdigneta in kmalo sta v Terstu. Andrejčkovega Lorenca sta kmalo imela, ker so mu poprej že Nočev boter povedali, da bojo drugi pot dva fantiča sabo pripeljali. Ker so bili pa bolni, sta jo sama s pismom primahala. Andrejčkov Lorenc ju je prijazno sprejel. Pečal se je z vertnarijo, zato jima reče drug dan, naj gresta smeti pometat po ulicah. Ni se jima predobro godilo pri tem rojaku, ker njegova žena je bila skerna ter rada jo kteremu poslu priložila, zato pa tudi noben ni bil dolgo pri njej. Tudi Lorenc se je sčasom po nji zvergel. Kaj pa je hotel početi? Malo kruha jima je odrezal zjutraj, pa tudi opoldne je skerbel, da si nista želodca prenabasala. Tri tedne sta terpela pri svojem rojaku.

Nekega dne pobirata smeti v naj končnem kotu Tersta, kamor se ljudje pozimi in od konca spomladi sprehajat hodijo. Setal je tukaj neznan gospod. Plavo suknjo je imel, majhno kapico z zlato porto okrašeno. "Lej Jožek, kak lep nožiček mu visi pri strani. Ko bi pač takega naš čednik Grega imel, to bi cokle dolbel!"

Še se fantiča pomenkvata in gospoda pregledujeta, kar se jima smejati začne. Razumel jih je. Bil je namreč kapitan parobroda "Venecia." Znano je, da so naj bolji mornarji Dalmatini, urni kakor mački, pogumni kakor levi, ali tudi glavico imajo, ktero bi z marsiktero ošopirjeno in z dišavami namazano ne zamenjali. Zato pa tudi po vsem svetu slove za naj bolje mornarje. Vpraša jih neznan gospod, od kod sta doma in kaj tukaj počenjata. Janez, bolj jezičen od Jožeta, odgovarja in se toži čez svojega rojaka, da se jima ne godi predobro, posebno jih žena zelo terpinči, in še več drugih reči jih je gospod popraševal. Dopadla je odkritoserčnost Janezova gospodu, kakor pohlevnost in nježnost Jožetova. Začne jima razlagati, kako je na morji, kako veselje je biti mornar. Ali to ne gré preveč k sercu našima Bohinjcoma, posebno Jožetu ne. -- Oh, po nobeni viži bi vedno ne bil na morji. Sam bi vedno moral biti na barki, kaj bi počenjal? Raji bi čevlje snažil ljudem, in to me res veseli, reče Janez, samo v Terstu ni navada razun kakih dveh ali treh, ki si pa tudi ne zaslužijo še potrebnega kruha ne.

"Ali imata res k tej reči veselje," ju upraša gospod? "Ako gresta z mano, jest vaji prepeljem zastonj v Benetke, tam vama bo gotovo bolje šlo, kakor vama je tukaj po vaji pripovedki. Orodje vama tudi jaz kupim. Pridita jutra ravno na ta kraj in odrinili jo bomo proti Benetkam." Kako jima je sercé v persih skakalo. Janez si ni ničesar bolj želel, kakor to. Jožek je spet začel na Bohinj misliti -- joj mi, spet dalje potovati, saj sirn že zdaj tako daleč, da nič ne vidim Triglava! Potolaži ga Janez, ker gospod jima je obljubil, ako jima ne bo dopadlo v Benetkah, ju hoče spet zastonj nazaj prepeljati. Kaj je storiti, si misli Janez?

"Lahinja naji že vedno bolj pisano gleda, in ako bi ne spoštovala vsaj nekoliko volje rajnega Lorenca, bi naji bila že izgnala. Pustila naji bo rada, saj ji ni nič mar za naju.

"Saj se še spomniš pripovesti našega gosp. učenika od tistega, ki je tudi v Benetkah čevlje ljudem snažil, in čez deset let domú pridši upraša župana, koliko da vas velja? To je bil mož!" "Tisti je bil nek Nemec. Nemci so pa bolj zviti kakor mi Kranjci." "Pojdi, pojdi, če se Kranjec pripravi, deset Nemcov v kozji rog vžene. Nič se ne pozna, le verjemi mi, ali je kdo Kranjec ali Nemec, če mu Bog pomaga in sreča. Veš Jože, jaz bom govoril z najino gospodinjo."

Po pičli večerji pove Janez svoji gospodinji mnenje in vse od kraja do konca, kaj mislita početi.

Pomolči nekoliko časa, saj v škodo fantiča vender nista bila. Ostanke sta pojedala in spala v štali. "Če mislita tamkej svojo srečo dobiti, in če sta tako dobrega gospoda dobila, vaji zastonj sem ter tje voziti, pojta z Bogom!" Sercé se je vender le nekoliko ganilo terdi ženi, ker drugi dan jima je zavezala brešna v rutice in vsakemu nekaj denarja dala. Komaj pa sta odšla, ji je bilo žal, kakor nekdaj kralju Faraonu, da je pustil Izraelce iti iz svoje sužnosti, le toliko je bilo razločka, da ni za njima šla z vojsko.

Umivala si še ni zora svojih zlatih perstov v penečih valovih jadranskega morja; naznanovaje njen prihod je dihal prijazen: vetrič v černi banderček na parobrodu "Venezia"; le semtertje je zaškripal kak jambor na spraznjenih barkah, ko so začele kolesa parobroda po morji ploskati. Zibaje, kakor rangar na bregovih Save poskuša svoje dolge krila, preden se spreleti, je plaval parobrod dalje in dalje zmed druzih bark v visoko morje. Na, pokrovu parobroda sta molčé stala Jože in Janez. Gledala sta zelen pas, ki se je motal spod ladije kakor ogromna kača, iz spanja se zbudivša.

Glej Janez, začne Jože, kako se je križec zasvetil na gerški cerkvi, oh, glej krasen pas kakor tekoče zlato na morji. Kaj je to? Kviško je pogledal in opomnil svojega tovarša, da še nista jutranje molitve opravila. Odkrijeta se in pobožno skleneta roke ter angelsko češenje zmolita. Dopadla je kapitanu pobožnost fantičev, pristopi k njima in začne marsikako reč ž njima govoriti.

Veselega serca so brodili po silovitem morji. Solnce je že visoko stalo, ura je bila deset. Pozove ju kapitan v spodnji hram parobroda ter jima da za zajterk neznane pijače in nekoliko kruha, ker dobro ni na morje s polnim želodcem se podati. Ko je še pri njima bil in radoval se veselih obrazov, začno matrozi kričati. Znan je bil glas kapitanu. Vsedita se v ta kot in nikar se ne bojta, jaz moram ven. Že so se vzdigovali valovi, hite proti barki, ktere so kolesa pod noge metale; in parobrod se je ujškal z doline na kviško in s kviškega na vzdol. Vedno bolj in bolj se je čula tuleča burja in valovi so vdarjali na steno, da se je vse šibilo. Kakor plahe ovce v staji, kadar gladni volk okoli koče tuli, trepetajo in se komaj dihati upajo, tako sta sedela plašno Bohinčka v koti kajite, iz kterega sta se mnogokrat tudi na sredo nehoté priplazila. Jamborji so škripali, brodarji kleli, med njimi se je čul krepki glas kapitana. Kadar je zaupil, zapoved delivši podložnim, se je uklenil razserdeni val. Vihralo in šumelo, cvililo in tulilo je krog barke kakor tropa gladnih volkov po tamnih gojzdih kočevskih, kadar na jelena padejo, ki se mu je spodpolznilo na ledu. Tamno je bilo v barkinem hramu, ker še svetlost bliska ni prišla vanj, tako je bilo zaperto. Tri ure in čez je trajala nevihta. Kakor dva merliča sta ležala v kajiti Jože in Janez, vender Janez bolj terden še kot Jože. K sebi ga je potegnil Janez in na svoje kolena njegovo glavo položil. Sčasoma potihne vse, odpro se vrata in kapitan stopi v hram.

Razveselila sta se verlo, viditi še svojega dobrotnika v življenji; mislila sta namreč, da je vse divje valovje požerlo. Ni jih daleč na stran zaneslo temveč pot jim je vihar prikrajšal, ker opoldne so že zagledali černe Benetke.

Zapustivši barko poljubita svojemu dobrotniku roko, kteri ju je na suho spremil in v bližnji štacunici jima kertač in černila nakupi, jima še nektere dvajsetice v roko stisne in ju pusti iti rekoč: "Če se vama bo slaba godila, pridita semkaj po mojem parobrodu poprašat, in potlej hočemo že poskerbeti."

Kako sta mesto gledala; si vsak lahko misli; vender zijala nista kakor sploh kmečki otroci, ki še nikjer bili niso -- saj sta bila že v Terstu! Prenočila sta pervo noč v kotu na dvorišču neke kerčme. Terdo je bilo, ali trudnemu človeku je vsaka postelja pernica, in mehkužna nista bila. -- Drug dan sta morala mošnico odvezati. Kupila sta si kruha, in med sabo razdelila, imel je Jožek še nekoliko sira sabo. Po zajterku si je bilo treba prostor zbrati, kjer bi kaj bolje bilo. Vstavil se je. Janez pri enem mostu, kako se mu je djalo, ni vedil, kajti v Benetkah je 450 mostov in zato je težko vseh imen vediti. Mnogo ljudi je sem ter tje hodilo tukaj, zato mu je bilo tukaj po všeči. "Jaz grem naprej po teh ulicah. Zvečer se spet tukaj snideva, da veš," reče Jože. Prišel je na ogel ulic, ki je na terg sv. Marka deržal. Zapazil je koj hišo s podstrešjem in spoznal, da tukaj ni preslab kraj, ker velika množica ljudi se drenja iz in na terg sv. Marka. Tudi predstrešje je koj vedil, za kaj bo dobro. Vsede se, kviško pogleda in vidi lastovke nad sabo. Te so srečne, misli sam sabo in postavi klopico pred se.

"Stoj!" si pravi. "Zapovedovali so mi vedno mati, vse z molitvijo začenjati." Sname klobnk, sklene ročice, zmoli po tihem angeljsko češčenje in čaka mirno, da bi se kdo njegove umetnije prišel posluževat.

Prišla je malo pozneje lepa mlada gospa z majhno deklico pri sebi, gotovo njeno hčerko, podobna ji je bila kakor kaplja kaplji. Prijazno je gledala in djala svojo mično nožico na klopico. Urno se je začelo delo, in srečno je doveršil pervo nalogo. Očedil je tudi mali hčerki čevelce, akoravno niso bili umazani. Ker ni nič terjal, saj tudi jezika ni znal, ampak lepo gospo tako prijazno gledal, mu je dala več, kot se je nadjal. Smehljaje se ji je ponižno priklonil, in ona je šla naprej. Kmalo potem pride nek gospod, ter se pred fantičem ustavi. Dal si je prah obrisati in dobro je plačal. Neprenehoma je imel opraviti; hvalil je Boga za dober prostorček in srečo, ki je vse njegove nade prekosila.

Brala se mu je še vedno otožnost na obrazu, ki mu je sercé pri ločitvi polnila. Spominjal se je vedno matere, sestrice in svojih kozic. Vse življenje in gnetenje krog njega ni moglo izbrisati žalosti iz serca. Ni si mislil, da je ravno ta otožnost, ki njegov nežni obraz še mileji nareja; da je ravno to, kar ga vsem tako prijetnega dela. Bilo je že skoraj navadno, si čevlje od lepega Sčiavonca, tako so ga imenovali, obrisati dati. Neprenehoma je delal in ker ni nič terjal, temuč prepustil vsakemu prosto voljo, je mnogo zaslužil. Dan se je nagnil. Čakal ga je že Janez težko. Naglo je Jože pritekel. Kako se mu je dobro zdelo, svojega tovarša spet dobiti! Zbežale so vse misli, ktere so ga čez dan mučile. Pervo vprašanje je bilo: "Kako se ti je godilo?" Jože prešteje -- bilo je še čez goldinar Janez ni toliko zaslužil. Še sanjalo se mu ni, zaviden biti svojemu tovaršu, temuč veselil se je njegove sreče. Kupila sta kruha in sira in večerjala pod prijaznim z zvezdami obsijanim nebom.

"Kam pojdeva spat," vpraša Jože? Važno vprašanje je bilo in Janez je bil, ki si je kotljo poiskal. Ravno nasprot, kjer sem jaz čez dan bil, je velika fabrika. Prostorna šupa je na dvorišču, kamor blago devajo, ktero drug dan na barke spravljajo. Dosti slame je tudi tam. Hlapec je dober človek in dovolil mi je, da smem na tej slami prenočiti. Zdaj ni mraz po noči.

Skor si ni upal Jože ž njim, ker je samo Janez dovoljenje imel. Kmalo mu zbije to skerb iz glave; kjer eden spi, tudi dva zamoreta, si misli. Zjutraj malo pred vstaneva, da naju gospod ne bo vidil, morda bi hlapca še kregal, reče Janez. Tudi te besede niso Jožku bile všeč, ali kaj je hotel storiti? Ravno zapiral je hlapec hišne vrata, ko prideta fantiča proti hiši. Spoznal je hlapec Janeza ter počakal. V šupo jih je peljal; kjer je bilo mnogo blaga za na barko pripravljenega. Pokaže jima slamo in dal jima je še staro plahto za odejo. Veselo sta se zarila v slamo in hlapec je šel spat v štalo, če ravno bil moral stražiti. Zanesel se je na fantiča. Molila sta večerno molitevco, priporočila se angelu varhu, zahvalila se Bogu za srečo pervega dne, in spanje jima zatisne oči. Gotovo ni noben bogat Benečan na mehkih pernicah bolje spal, kakor naša Bohinca na slami v šupi, Polnoči je že odbila, ko se Jože zbudi. Lepa noč je bila. Zvezde so se svetile kakor bi bile še le nove; zbudilo pa ga ni to, temuč eden mu je skor na glavo stopil. Komaj si je upal dihati -- in čul je šeptanje ljudi blizo sebe, kterih ni vidil, ker so v temi stali.

Tresel se je kakor šiba. Zdelo se mu je, da to ni prav po pravici. Nekaj blizo njega zapoka in spet in zopet nekaj pade. Zvesto je poslušal in spoznal, da so tatje. Sunil je Janeza ter zaupil: "Tatje! tatje!" Janez je meže upil "tatje, tatje," ker je bil ves nedolžen in ni vedil kaj da je, le v spanji je čul Jožeta upiti in on mu je pomagal.

Fabrikant je še pisal v svoji pisarnici in čul vpitje. Naglo priteče na dvorišče. Grede proti šupi, kjer je slišal klicati, vidi blago raztreseno. -- In zdaj zletita fantiča iz slame in Jožek pokaže, kaj se je zgodilo. Gledal ju je gospod osupnjeno. Še le zdaj se je upal hlapec priplaziti. Žal mu je bilo, da je svojo dolžnost zanemaril; ali ker sta ga fantiča za prenočišce tako lepo prosila, jima ni mogel odreči in na nju se zanese je šel spat, ker že ves teden ni očesa zatisnil. Terdih besedi je bil gospod proti hlapcu, ker je bil pa že toliko let zvest, mu je prizanesel. Za naša Bohinčka pa to ni bilo preslabo. Gospod, jima veliko dolžan, ju pelje v sobico ter jima pokaže posteljo, na ktero se skobacata in spala sta kakor grofa. Zjutraj sta morala pri družini kositi; obdaril ju jo nazadnje gospod, in rekel, da vsak večer smeta v to sobico spat prihajati.

Zahvalil se je Janez prav lepo in djala sta svojo robo v sobico. S tem časom se je njima osoda spremenila tako čudovito in srečno, da si človek komaj misliti zamore. Zato sta vedno Boga hvalila in molila za miloserenega fabrikanta, kterega je Bog izvolil biti začetek njune sreče. Spoznala sta to dobroto čez malo dni, ki je začelo deževati in po noči merzleje biti. Po vsem sta še zjutraj dobivala kosilo. Posli so ju radi imeli in vsak večer jima kaj prihranili. Mnogo več sta si prihranila in prihodnost je njima čedalje lepša, posebno za Jožeka, ki je vedno mislil, kdaj bo toliko skupaj spravil, da bi bilo vredno svoji materi poslati, ker rasovno za hlače in jopič so na posodo vzeli. Te misli so več zdale, kakor vse tolaženje jezičnega Janeza, svojega tovarša potolažiti.

IV.

V Benetkah se za tiste ljudi, ki si dajajo čevlje snažiti, pozno dan začne. V veselih družbah si narejajo noči v svitle dneve in zato mora tudi zanje dan noč biti. Kdor ob dveh ali treh čez polnoč v posteljo zleze, mora nehoté malo dalj poležati. Zato sta imela, Jože in Janez za dve reči še dosti časa; pervič poslom v hiši svojega dobrotnika pomagati čevlje in oblačilo kertačiti in potlej še mesto pregledati, ker v nedeljah nista hotla po mestu zjalov prodajati, ali svoje navadno delo opravljati kakor drugi, temuč šla sta v cerkev k sv. maši in molila zato bolj, ker pridige še nista popolnoma razumela. Kar bi v nedeljo zaslužila, bi nama nič ne hasnilo, ker božja zapoved pravi: praznuj praznike! Vsako jutro skupaj gresta po mestu ogledovat. Kako sta občudovala krasne poslopja in druge imenitnosti. Vsak dan sta si pridobila mnogo vednosti in vedno bolj razumna sta postajala. Ob osmih sta prišla domu k zajterku in potlej se veselo vsak na svoje mesto vernila.

En dan je bil drugemu enak; zaslužki so bili tudi skor vedno eni, le s to razliko, da je Jožek vsak dan več zaslužil. kolikor bolj so ga ljudje poznali.

Bilo je nek torek mesca augusta, ko je spet mlada gospa prišla s svojo ljubeznjivo hčerko proti Jožku, da bi jima prah obrisal. Vsak dan je prišla, pa vedno tisto uro kakor prejšni dan, in Jožek jo je komaj čakal, ker je bila neizrečeno prijazna. Zamogel je že tudi kake besede ž njo govoriti, ker doma s posli so le po laški parlirali. Usmiljenje je blago gospo navodilo, da je vsak dan pridnemu fantiču kaj podarila.

Zdelo se mu je, da nima gospa dans časa. Ko je odšla, pogleda Jožek pod klopico in vidi mošno iz zlate mreže na tleh ležati. Vstrašil se je. Kdo jo je drug zgubil, kakor njegova lepa blagodarkinja? saj nobenega ta čas še ni bilo tukaj, od kar je ona odšla. Bal se je, da bi se blaga gospa preveč ne prestrašila, ko bo mošno pogrešila, ali nazaj nesti je ni bilo mogoče, ker ni vedil, kdo in od kod da je. -- Druzega sveta ni bilo, kakor mošno skerbno spraviti, da gospa zopet pride, Vedno je pazil, da bi jo med memoidočimi zagledal, pa zastonj. Še le tretji dan jo zagleda priti. Veselo kviško skoči in jej mošno nasprot derži. Pove ji, da jo je na tleh zagledal in skerbno spravil. Vzela je mošno. Vidila se ji je zadovoljnost in veselje na obrazu. Pohvalila ga je z lepimi besedami, ki jih ni na pol razumel, in dala si čevlje prahu otrebiti. Dala mu je plačilo, pobožala ga po licih in šla. Ali, kako se je začudil Jožek, cekin v svoji roci zagledati. Zmotila se je! Gotovo je napčno zagrabila in prepozno zagledala. V velikih zadregah je bil in težko druzega dne čakal. Spet pride. Položil ji je cekin v roko in z glavo majaje djal, da je preveč, da se je gotovo zmotila. Gledala ga je mlada gospa in zdelo se mu je, kakor da postajajo solzne nje oči. Prijazno mu je rekla, da je dobro vedila, kaj je dala. Poljubi jej belo ročico ter reče: To je za mojo ljubo mater. Razumela ga je gospa, ako ravno je po kranjski te besede izgovoril, prijazno se nasmeja in zgine med množico. Z neznano radostjo je gledal cekin. Hvalil je Boga v sercu, komaj je večera pričakoval, da bi svojemu tovaršu povedal in posvetoval se ž njim, kako cekin domu materi poslati.

Janez ni veliko več vedil kakor on; svet mu je vender dal, ki je bil prav dober: svetoval mu je, iti k gospod fabrikantu; taki gospodje vse vedo, kako je storiti. Janez se je resnično iz vsega serca veselil z Jožkom zavoljo take sreče.

Koj zvečer gre Jožek k gospodu. Prijazno ga je sprejel in fante mu skusi, kolikor je že po laško kramljati znal, povedati vso, kako se mu je dogodilo in tudi kako se materi doma godi. Gospodu se je dobro zdelo, in obljubil je vse poskerbeti. Veselil se je Jožek z Janezom vred in ker je bila drugi dan nedelja, se spravita pismo pisat.

Srečnišega človeka ni bilo tisto nedeljo v vseh Benetkah, kakor je bil Jožek, vedno je Boga častil v svojem sercu. Dolg je poplačal, ki so ga mati za njegovo obleko naredili, poslal je pa še več in pisal je, da se mu dobro godi. Mlislil si je, kako bodo pisma doma veseli in spet je bil ves v Bohinji pri nizki hišici nad Bistrico. Pridružilo se je temu veselju še nekaj, kar je bilo za oba naj veče važnosti. Rekel je fabrikant jima: "Kaj počenjata s svojim zaslužkom?"

Odkritoserčni Jožek reče: "Jaz vsako saboto v mošno denem, potem ko sem krajcarje v dvajsetice premenil, in jo tle noter pod podleko zašijem."

Fabrikant se je smejal. "Previdna sta pa ne premodra," reče gospod; kajti vajin zaslužek vama ne donaša nič obresti. Zaupajta meni svoj denar. Dobro ga bom naložil. Vsako saboto mi bota dala in jaz vama bom rajtengo dajal. Z veseljem sta mu dala ves denar, kar ga nista potrebovala. Jožek je vedno več zaslužil kakor Janez, in akoravno je vsak mesec domu kaj poslal svoji materi, mu je vender več ostajalo kakor Janezu. To vendar ni nikdar prijateljstva razderlo. Ostala sta kakor sta iz Bohinja prišla: eno serce, ena duša, zvesto zvezana v sreči in nesreči. Kar je eden imel, imela sta oba, kar je eden čutil, čutila sta oba. Enakolično so jima bežali dnevi in tedni. Nevihte življenja se niso zanje pečale. Ali vedno bolj sta se začela bati navadnih neviht. Premerla sta oba in tergati jima je začelo po udih, čemur se ni čuditi, po leti in po zimi vsak dan zunaj sedeti.

Nekega dne, ko je že burja začela terdo briti na kraji, kjer je Jožek sedel, ni imel toliko opraviti, kakor navadno, akoravno ljudi ni nič manj šlo iz in na terg sv. Marka. Časa je imel dosti misliti o raznih rečeh -- hodil je po navadi po svoji domovini, proti svoji preljubi rojstni hišici. Čudno se mu je zdelo, da gospe, ktera mu je toliko dobrega storila, ni več viditi. Več let mu je dajala bogate darila za majhno opravilo. Navajen je bil nanjo vsak dan in res redkokrat je ni bilo. Vsak pot mu je kake dve prijazne besedice rekla, ktere so mu kaj dobro djale. Težko mu je bilo, je že dolgo ne viditi. Zdela se mu je zadnjič nekaj bolna; vsa drugačna ko druge pote je bila. Mislil si je, da je umerla in solzica mu je kanila iz černega očesa. Bilo mu je, kadar jo je vidil, kakor bi bil svojo lastno sestro Reziko vidil, tako ste si bile podobne, samo da je bila bolj bela in nežna od Rezike.

Ko je tukaj v teh mislih sedel, pogleda po ulicah -- in lej, gospo zagleda, vso spremenjeno, bledo kakor smert in samo brez hčerke. Spremljal jo je en policijski uradnik z dvema stražnikoma. Osupnjeno jo je gledal, ona se mu pa nasmeja in z glavo pomiga. Pomajal ji je prijazno nasprot nehoté in ne vedši zakaj. Šla je memo njega in spustila listnico zraven sebe. Jožek je vedil, da mora to biti velike važnosti. Skrivši pobere listnico ter jo v nedri vtakne in gospa se je s častnikom zgubila v poslopje, kjer je bila velika sodnija.

Kaj je to? se vpraša Jože. Zakaj zapirajo tega dobrotlivega angela? Kaj je zgrešila, ki je tako mila, dobroserčna? Kako neusmiljeni so se mu zdeli ljudje, ki so nedolžno zaperli. Vsakojake misli so se verstile v njegovi glavi; ali nobenega dostojnega odgovora si ni mogel domisliti.

Zvečer je pripovedoval Janezu, in tudi on je bil tacih misel, da so jo po nedolžnem zaperli. "To se pač lahko na svetu zgodi: ali Gospod, ki svoje varuje, hoče gotovo enkrat nedolžnost ljudém odkriti." "Gotovo!" reče zaupljivo Janez. "Zato varuj tebi izročeno listnico dobro, da jo boš mogel nazaj dati, ko zopet gospo dobiš:" "To se ve," pristavi Jože, in zjutraj je moral Janez sam čevlje fabrikantove in njegove družine očediti, Jože si je pa naredil mošnico, v ktero je listnico zašil in jo na vrat obesel, in vedno za svojo nedolžno dobrotnico molil.

Zaspal bi bil brez dvombe naglo, kakor Janez, ako bi ne bil osode blage gospe premišljeval in njene hčerke, ktere ni zraven nje vidil. "Kdo zdaj skerbi za zapuščeno siroto? Kje je? Kdo jej tolaži solze, ki jih preliva za svojo mater? -- In vnovič je sklenil roke in molil za nedolžno dete, dokler ga ni spanje s svojimi mehkimi rokami objelo.

V.

Kaj ne ljubi bravci, radi bi vedili, kdo je bila mlada, lepa gospa, ki je Jožetu toliko dobrot skazala? kaj se je ž njo godilo in kako je v take roke prišla in kaj je bilo v listnici, ki jo je Jožetu vergla?

Brez dvombe ste že slišali od kakega starega moža, ki se še ve spomniti, ali pa že kje bralí, da so se nemirni Francozje proti koncu prejšnega stoletja spuntali. Od konca se je le nekoliko mešalo in po tihem vrelo, ali kadar divje strasti človeka čez mejo stopijo, je vedno huje in konec je večidel žalosten. Tako se je tudi na Francoskem godilo. Godile so se čudne reči, neusmiljeno so ravnali ž njimi, kdor ni bil tacih brezbožnih misel, kakor puntarji. Kri se je prelijala nedolžnih in dolžnih -- zaprinašali pa si tudi, med sabo niso, kakor volkovi besni, ki zagledajo kri, so se tudi puntarji eden druzega klali. Neizrečeno žalostni časi so bili.

Spremenile so se okolščine na Francoskem in tudi v druzih deržavah posebno pri nas na Estrajskem.

Napoleon je bil pri topčarjih navadni častnik (oficir) in sčasoma se je dvignil tako daleč, da je do cesarske krone dosegel, ki si jo je pa tudi na glavo djal.

Krepko se je dvigoval kakor sivi orel, kadar z sive skale zleti, vidši čedo ovac pasti se v bližnji planini. Osvojil si je kmalo vso Italijo, namreč leta 1805. Mnogo jih je bilo, ki so z Napoleonom deržali v Italii, posebno v Benetkah, mnogo jih je pa tudi bilo, ki ga niso mogli terpeti, kteri so bili še vedno vdani stari pravični vladi.

Med temi, ki so Napoleona čertili, je bil neki gosp. Št. Alban. Vdan je bil iz vsega serca svojemu cesarju, in le nevoljno je hlinil podložnost Napoleonu.

Tacih misel ni bil sam, temuč mnogo jih je bilo, ki so ravno to zvestobo čutili do svoje prejšne milostive vlade kakor gosp. Št. Alban. Ko bi bil Napoleon njih misli vedil ali kak drug njegovih služabnikov, nobeno mazilo jim bi ne bilo pomagalo.

Namen te zveze je bil, punt zoper Napoleona vzdigniti in lepo deželo Italio svojemu cesarju izročiti.

V družbi teh mož niso bili vsi enaki, kakor si nikjer ljudje niso natanko podobni. Preodkritoserčni so bili, in Bog zna, kdaj skrivnost svoje zaveze izdali. Na čelu je bil grof stare laške korenine in gosp. Št. Alban.

Gosp. Št. Alban je hil poprej cesarski oskerbnik in njegova vdanost vsakemu znana. Zato so še bolj nanj gledali, kakor na druge ljudi. Imel je vse papirje, na kterih so bile imena deležnikov te skrivne zaveze spisane. Vse je bilo zaperto v listnici. Nenadoma so zgrabili nekega dne imenovanega grofa. Št. Alban je bil v njegovi hiši. Skozi okno je skočil in srečno ušel v svojo hišo. Nekaj dnarja si je vzel; med njim je imel listnico. Hitel je k svoji soprugi; poslovi se ter ji listnico poda s pomenkom, da naj jo dobro spravi -- ž njo je moje življenje zgubljeno!

Urno kar je mogel se je spravil iz hiše, ktero so koj potem vojaki obkolili. Vse so preiskali, vse preberbali, pa nič dobili, posebno gosp. Št. Albana ne, kterega bi bili naj raji zgrabili.

Gospa Albanova, nevedna, kaj se godi, ni mogla vganiti, kaj če to pomeniti. Nikdar ji -- mož tega ni povedal, kaj se je zgodilo. Zastonj je mislila in vginjala! Nobena krivda svojega moža ji ni bila znana. Ali je rešen, ali ne, ta dvomba jo je naj bolj pekla. Zaperli so jo, akoravno od vsega tega ni nič vedila. Tiste besede so ji vedno po ušesih šumele: ž njo je moje življenje zgubljeno!

Srečno je skrila listnico, da je niso možje vidili, ki so jo k sodbi peljali. Ali kaj bo v ječi z listnico? Ko je proti oglu ulic šla, ki na terg sv. Marka derže, zagleda Jožeta. Svesta si je bila, ako bi mu je skrivši mogla v roko spraviti, da bi bila dobro shranjena. Pogledala ga je -- on se jej žalostno posmeja -- razumi jo, kaj hoče z migljejem, stopi bliže in srečno je listnico iz tal pobral, da ni noben človek vidil.

Če ravno so mislili, da ve vse početje svojega moža, se vender niso sirovo obnašali. Niso je zaperali v ječe, v kterih je do kolena mertvaških kosti in mlakuže do pasa, v kterih ječah kače in škorpjoni jetnikom oči pijejo; niso bili tako sirovi, kakor nekdaj bogati Benečani v svojem ponosu z vjetimi junaci. Dali so jej čedno sobo za njo in njeno hčerko, ktero je čez dva dni k sebi dobila.

Začele so se preiskave.

Št. Alban je bil ljubezniv mož in dober oče, ali o svojih opravilih in zvezah ni nikdar s svojo soprugo govoril, pa tudi ona ni bila tistih presničevih, ki vsako pičico od svojega moža hočejo zvediti. Brez sumlje ga je pustila hoditi, kakor in kamor mu je bilo drago. Znana ji je bila sicer udanost stari vladi, vender ni z možem vred čertila Napoleona; kajti občudovala je marveč njega, kakor velicega moža. Te različne misli moža in žene vender niso nikdar razderle edinosti med njima, Mnogokrat so prišli možje k njemu, ki jih ni poznala; mislila si je, da imajo s kupčijo opraviti in ni ji mar bilo, bolj natanko popraševati. Zato ni mogla na vprašanje sodnikov nič odgovarjati. Ker so mislili, da so to le zvijače, kar je gospa odkritoserčno pravila, so jo na vse viže skušali. Prišli so drugi sodniki. Žugali so ji s hudo ječo, jej dete oduzeti in mnogo tacih reči; s solzami v očeh je vsako pot zagotovilja, da nič druzega ne ve, kakor kar je že povedala. Zaperto so imeli, in mesec za mescom je pretekel, in vrata ječe se niso odperle.

Nje oče je prišel iz Ogleja ter skerbel za ostalo premoženje. Kje je Št. Alban, noben človek ni vedil. Znano je bilo, da, kar so jih vjeli zakletnikov, so vse ob glavo djali: Kdo je bil svedok, da tudi Št. Alban ni bil med nesrečniki?

Čez poltretje leto so jo spustili. Kaj si je mislila, kaj čutila in kaj djala, očeta svojega zagledavši?

Pervo njeno opravilo je bilo drugo jutro, Jožeta iskat iti. . Z nemirnim sercom je tekala po dolzih ulicah in strahu so se ji noge šibile, ko ga nikjer več ne zagleda, ampak nekega druzega fantiča. Vpraševala ga je po Jožetu -- ali zanj ni vedil nič. Kazal je fantič z roko in pravil, da je šel daleč daleč, kam in po kaj ni vedel nič. Čudne misli so se verstile v njeni glavi in vedno nove skerbi so jo mučile. Spoznala je na zadnje, da ni nič početi -- kje hoče Jožeta iskati? Ako bi bila v časnik dala, bi bila še le prav natanko pokazala sled svojim in preganjevavcem svojega moža. Ostato ni druzega, kakor vse ljubemu Bogu prepustiti in zanašati se na poštenost Jožetovo.

Tolažil jo je njen oče, akoravno on ni manjega strahu in skerbi imel, kakor ona.

Prodali so hišo in vse drugo orodje v Benetkah ter šli v Oglej v očetovo hišo, ker so zvedili, da se je Št. Atban rešil iz velikih nevarnost in zdaj v Beču prebiva, kjer spet milost svojega vladarja vživa.

Mislila je vedno gospa in pripovedovala od Jožeta in njegove poštenosti, ktero je tako lepo skazal takrat, ko je mošno najdel in neodvezano nazaj odrajtal. Gelela mu je poverniti ali to se ji je nemogoče zdelo, kakor ga še kdaj viditi. Bog zna, kam je šel? ali je še živ in če ni šel v svojo domovino? Vedila ni, kje je bil doma; kje ga hoče iskati? To je mislila blaga gospa in marsikter večer pripovedovala svoji hčerki. Tolažilo jo je, da listnica ni v roke Francozov padla. Zakletva, ktere se je Št. Alban vdeležil, je bila skoraj pozabljena.

VI.

Kam je Jože s svojim zvestim prijatlom prišel? Zakaj sta popustila svoje opravilo, ktero jima je dosti grošičkov vsak dan prinašalo? Gotovo bi vtegnil kdo zmed dragih bravcev kaj tacega uprašati, ker osoda naših Bohincov jo marsikteremu pri sercu in jo želi zvedeti.

Jože je težko nosil listnico na vratu, akoravno ni imela več kakor kake dva ali tri lote. Nosil jo je na persih čez vrat, na trak obešeno.

Toliko je vedel, da ravno prekmalo ne bo prijazne gospe nazaj. Kaj da je v listnici, pogledati, ni njemu ne Janezu v misli padlo. Izročeno blago je bilo in obema sveto.

Kolikrat je gledal po dolzih ulicah, ne bi li blage gospe zagledal. Tudi zale hčerke ni nič več vidil in tudi ne z gospo iti. Kaj se je z deklico zgodilo in ž njeno materjo? prašal se je vsak dan; ali teden na teden je zginil. Jesen se je začela in merzlo vreme prihajaja. Sicer je bil ta čas za njun posel naj bolji, vender vse to ni moglo skerbi in žalosti v njem zatreti, ktero je imel zavoljo blage gospe. Zima se je urnih korakov bližala. Ni tak mraz v Benetkah po zimi kakor v Bohinji, vender dosti terdo sedeti pod milim nebom ves dan, kadar burja začne žvižgati skoz okna starih hiš. Časih je komaj Jože perste gibal, tako ga je zeblo.

Janezu se je tako godilo kakor Jožetu. On je vedno tuhtal, kako bi si pomagati bilo. Sita sta že oba na ulicah sedeti in skleneta, na drugo vižo si kruh služiti.

Tudi Jožetu je dopadlo to, in ker ni bil tako znajden kakor njegov tovarš, se je njegovemu nasvetu udal. Ali kaj hoče z njemu izročeno listnico začeti, ako navadni prostor zapusti? Kako mu bo mogoče jo spet v prave roke spraviti, ker mu je stanovanje, ime in vse druge okolšine neznane? -- to ga je mučilo noč in dan; ni si vedil iz zadrege pomagati. Jesenski večer, ko je burja že dobro Jožeta osmukala, in zaslužek glede na druge dni se zlo pomanšal, se vzdigne in gre proti hiši fabrikanta, kjer sta imela vse svoje reči spravljene, zadene na Janeza, ki mu je že nasprot prišel in premerte roke mencal.

"Čuj Jože, vsaka reč ima svoj konec na svetu; naj bi ga najna seja tudi že imela!" Tako besedivši je mahal z rokami na vskriž in noge eno ob drugo tolkel. Resnično, pesom se bolje godi, kakor nama. Letajo in skačejo, midva morava ves dan priklenjena sedeti, če hočeva kaj zaslužiti.

"Plehaste ponve si kupiva in nanje bova noge devala, kakor branjovke," reče Jože, "kaj meniš?"

"Bila bi nekolika pomoč, mrazu se en čas ustavljati," odgovori Janez.

"Brez šale, zaslužek se manjša in mraz narašča vedno bolj. Kako pa se tebi zdi?"

"Za piko bolje se mi ne godi kakor tebi," pristavi Janez. "Zdaj še le vem, zakaj se je časih Somova Urša tako kremžila, če sem jo vprašal: kaj ti je Urša? Kaj ti manjka? Še preveč imam, je bil odgovor, še preveč bolečin. Takrat sem mislil, da je starka trapasta; kako morejo zobje boleti? Ko bi jo zdaj dobil, bi jo za odpuščanje prosil; tudi jaz sem začel čutiti po zobeh praskanje. To so hude bolečine! in to vse izvira iz premrazenja."

"Ti božec," reče Jože, ker se mu je prijatel smilil; "kako bo še le, če začne sneg iti in burja briti."

"Polej že vem, kaj bo početi!"

"I kaj ?"

I -- pustil bom mraz mraz biti in začel bom drugo rokodelstvo!"

"Ali postaneva dimnikarja. Dober zaslužek imajo in v dimnikih gotovo ni mraz."

"Kaj še," reče Janez, "preumazani so vedno, še po obrazu polni saj."

Jože ni vedil več svetov dajati -- spomnil se je, kar je enkrat Janez rekel, da bo orgelce kupil in ž njimi okrog po svetu hodil.

"Tja da, dobro bi bilo to -- ali ti ne veš, kaj govoriš Orgle veljajo mnogo denarjev, več ko jih imava oba -- in z orglami mora se tudi zunaj stati in po ulicah hoditi. Godi se tem ljudém ne predobro. Lej zadnjič sem vidil, ko je enega birič podil spred hiše, ki jo je le predolgo lajnal in nič dobil."

"Pa terpiva še nekoliko časa," misli Jože.

"Obupati nama še ni treba; jaz imam že eno in ta bo gotovo tebi tudi dopadla. V postelji ti bom povedal, kaj da mislim storiti." Bila sta že pri svojem domu. Šla sta v sobico in svoje reči pospravila.

Kako dobro se je fantičema zdelo pri družini na ognjišču sedeti. Prinesla sta sabo čevlje, ktere sta vsak večer gospodu olikala za prihodnji dan, Po dnevu sta več mraza preterpela kakor kdaj, zato sta zaspala pri ognju. Posli ju niso hotli klicati, ker so ju radi imeli, in pustili ju do večerje spati na ognjišču. Po večerji sta urno svoje delo doveršila in čas je prišel, kterega je Jože komaj čakal, da bi bil zvedel, kakšno novico ima Janez. Bal se je, da bi Janez kaj tacega ne začel, kar bi on ne mogel; preserčno je ljubil svojega prijatla in že misel, od njega se ločiti, ga je napolnovala z veliko žalostjo.

Ko se vležeta, pravi Jože: "Začni že, kar misliš povedati, sničev sem bolj ko stare babe."

"Koj -- pa dokler jaz govorim, tiho bodi, potlej svoje mnenje povej! Znano ti je Jože, da sva že precej bogata, kajti jaz imam pri gospodu blizo petdeset goldinarjev. Tvoj kupček ni manji, akoravno vedno materi pošiljaš. Ko bi doma vedili, koliko že imava denarja skupaj, gotovo bi rekli, zakaj ne začneva kake kupčije. Glej, prijatelj, sklenil sem kupčevati začeti."

"Kupčevati?" osupnjeno reče Jože. "Kaj misliš?"

"Le poslušaj me, Jože," napreduje Janez govoriti. Dobro se mu je zdelo, ki se mu je prijatel čudil. "Veš, naš fabrikant nareja verlo lepe trakove mnogoverstnih boj ter jih križem svet pošilja. Mnogo ima tacih, ki mu ostajajo; majhno skaženi so, pa se skor nič ne vidi. Take trakove bi nama dal gospod prav dober kup. In kaj je bolj ženskam, ženam in dekletam, všeč kakor prav lepi trakovi. Sklenil sem, da si nakup:va za prihranjene denarje trakov in kupčevati začneva. Dobička bo gotovo veliko."

Kaj tacega si ne bi bil Jože nikdar spomnil.

"Še nekaj, Jože! Včeraj sem dobil dva Tominca, ki sta prišla semkaj in se ravno tega dela lotita, ktero bova midva pustila. Obljubil sem jima najno orodje prodati. Majhno reč bova zgubila zraven."

Jože je molčal in le umnost svojega tovarša občudoval.

"Zakaj nič ne govoriš?" praša Janez.

"Poln veselja sem, kar si mi take novice povedal in nič ne vem govoriti. Ali si sam vse to tako pametno zmislil?"

"Kaj ne," reče Janez zadovoljno. "Zdaj se mi vsaj ne boš ustavljal in še dalje hotel zmerzovati na oglu sv. Marka?"

"Bog obvaril" odgovori Jože, "samo nekaj me nadležje."

"Kaj je?"

"Saj veš, listnica! Kako jo hočem v.prave roke spraviti?"

Janez je omolčal. Zdaj ni vedel kaj svetvati. Ni si vedel iz te zadrege pomagati, zato je raji molčal.

"Vidiš, ljubi Janez! draga mi je listnica in gospa, od ktere sem jo prejel, in kje jo hočem drugod iskati. Zdi se mi, najložje bi jo na starem prostoru pričakal. Iskati je ne morem, ne ime ne stanovanje mi ni znano."

"Na to vižo bi bilo vse po vodi" -- reče Janez. "Stoj! gotovo jo dobiva poprej, če mene ubogaš."

"Povej, kako?"

"Saj ne bova vedno v enem kraju ali na enem mestu stala in na ljudi čakala. Po vsem mestu bova hodila in stakniti jo morava, ako pes ni. Jaz jo poznam dobro od tistega časa, ki si mi jo pokazal. Ti jo tudi poznaš."

"Med tisučerimi jo koj dobim!"

"Glej, da nimava tacih over v tej reči."

Jože je bil zelo vesel prijatlovih svetov, Janezu se je pa tudi dobro zdelo, da je tako pametno svetoval.

"Zdaj zaspiva. Lahko noč Jože!" "Mirno spavaj," odgovori Jože. Oba sta po tihem nekoliko molila in sladko zaspala.

Drugo jutro sta prosila fabrikanta, naj bi ju hotel k seb spustiti, ker mu imata nekaj povedati. Rad jima je dovolil.

"Kaj dobrega prineseta?" upraša prijazno zala mladenča, ki sta sramožljivo klobučke v rokah vertila.

Jože porine Janeza -- "govori ti, saj znaš dobro kako jezični dohtar."

Povedal je Janez od kraja do konca, kaj sta sklenila. Radovedno ga je fabrikant poslušal, ko mu je Janez razlagal, med tem je vse pretuhtal in rekel: "Jako me veseli vajin sklep; poznam vaju; da sta pobožna, varčna, delavna in poštena mladenča. Nabralo se vama je že precej skupaj, če pa ni dosti, vama upam, kolikor le hočeta blaga vzeti in moja hiša je vama: vsak pot odperta, kadar in dokler se v Benetkah bavita."

Serčno se mu zahvalita, vender na upanje pravita, da nočeta jemati.

"Vse je šlo po sreči," pravi Janez prijatla za roko primši.

"Resnično, Bog nama grozno veliko dobrega stori, zato mu morava prav hvaležna biti in nikdar njega pozabiti, ki vedno na naju misli."

"Gotovo, gotovo je tako," veselo reče Janez. "iz serca sem mu hvaležen."

"Ti me ne razumiš, Janez. Tista dva Tominca, kterima si ti najino orodje prodal, sta siromašna, jaz sem že ž njima govoril. Lej, Bog nama je toliko sreče dal -- jaz mislim, da bi jima midva kertače in drugo robo zastonj dala!"

Janeza je bilo sram.

"Boljega serca si ti, Jože, kakor jaz. Sramujem se, da sem tako terdo kupčeval z revnima rojakoma. Bog obvari --- prav imaš -- zastonj jima hočeva vse dati. Nama bo pa Bog drugod več sreče dal."

"Veselih serc gresta v hramček, kjer sta imela shranjeno orodje in ga neseta svojima rojakoma. Kdo more veselje vsih štirih popisati i solze hvaležnosti so igrale v očeh novincov, Janez in Jože pa sta čutila, kako dobro je in sladko revnim pomagati. Popoldne je Jože še dolgo stal na oglu pri Petru, ker Jože mu je ta kraj nasvetoval; zapustivši ga je obhodil vse ulice; na všako okno je pogledal -- ali česar je iskal, ni mogel dobiti -- svoje dobrotnice.

Napočilo je drugo jutro. Fabrikant jima je prerajtal vse, kar sta mu shranjevat dajala. Peljal ju je v svojo zalogo, kjer so bili trakovi v naj lepšem redu nakopičeni. Vse jima skaže; kakošnih imenitne gospe več ne nosijo, za njuno kupčijo pa so še vedno dobri, zakaj dober kup jima jih lahko da. Zbirata si in nakupita za ves denar. Branila sta se vedno, ko jima je verli mož na upanje hotel dati. Svetoval jima je, kam in po kterih ulicah naj hodita.

Majhno časa in čulo se je po ulicah: "Trakov! lepih trakov!" Ločila sta se in vsak po eni strani mesta šla. Predeleč sta bila narazen, da bi bila mogla zvečer se sniditi, zato sta sklenila, v saboto zvečer v hiši fabrikantovi se dobiti.

Jože je bolje prodajal kakor Janez. Prijetnega je ga delala njegova lepota, in trakovi so se tako lepi vidili v njegovem peharju, da ni bilo moč oči od njih odtergati. Čisto gerlo mi je pomagalo, da ni bilo ljudem nadložno vedno: trakov! trakov! čuti. V prodaji je bil zmeren in nikdar ni preveč hvalil, kakor imajo Italiani navado. Ko bi bil Jaže Lah, bi bi gotovo svojo robo na nemoč hvalil in se rotil, da so se njegovi trakovi skupaj deržali s tistimi, ki jih je sv. Majdalena čez čelo imela privezane, ko je Jezusu noge brisala. Tako širokoustno hvalijo Lahje svoje reči. Žene ali dekleta na prozoru zapazivši se je z levico odkril, z desnico pehar kviško dvignil. Prosto so mu lasje krog glave vihrali. Kmalo je vse prodal in čez tri dni je bil spet v fabriki.

Skoraj svojim očem ni verjel fabrikant, vidši Jožeta praz nega priti.

"Ali si je prodal? to je vse nade moje prekosilo!"

Jože mu našteje denarje in oba sta se dobrega napredh veselila.

Naložil si je še za dobiček trakov. Lepših si je zbral i mnogo več, ko pervikrat.

"Če bo tako šlo," reče fabrikant, "gotovo doživim, da bota premožna moža!"

Pozabil ni Jože Boga zahvaliti za srečo, in moliti za novo ker brez Boga ni mogoče kaj dobrega početi.

Veselega serca se verne na kupčijo. Hodil je zdaj po tacih ulicah, kjer poprej še nikdar ni bil. Dobro se mu, obnašalo, kakor vedno.

Nekaj le mu je veselje grenilo. Vsako žensko je pogledal, ali nikjer je ni mogel zagledati svoje dobrotnice. Šel je h Tomincu Petru na ogel sv. Marka; vse vprašenje je bilo zastonj. Obupal vender ni in vedno še in zmiraj varno imel spravljeno listnico. --

Tudi Janezu je dobro šla kupčija spod rok, vender ne tako kakor Jožetu.

"Jaz sem že tega vajen," je rekel Janez, "da tebe Bog skoz velko okno gleda."

"Nikar naj te ne žali to," ga prosi Jože.

"Kaj še!" reče Janez in objame svojega prijatla -- "tebi nevošljiv biti!? Saj imava oba eno kupčijo in tvoj dobiček je moj dobiček."

Vedno bolj vesela sta se vračala domú, in fabrikant se ni mogel načuditi. Vedno veča je bila mošna, vedno več blaga sta sabo jemala!

VII.

Janez je bil zvita buča in je znal, kakor tergovci velijo, špekulirati. Vse okolšine je pretuhtoval, okus ljudi, dobiček, ki mu more v mošno priti in po tem je ravnal. Da bi dolgo kupčija v Benetkah trajala, si kar ni misliti mogel, ker trakovi se ne spreminjajo kakor metulji in če tega ni, se pri ženskih nič ne opravi. Tega na deželi ni, ker ljudje niso tako zapravljeni kakor po mestih.

"Jože!" veli pervo saboto Janez svojemu tovaršu, "naša kupčija ne bo dolgo samo v mestu se deržati mogla. Jaz sem teh le misel: ti ostaneš še en mesec tukaj, jaz grem med tem po deželi in skušam tam svojo srečo."

"Štiri tedne se ne bova vidila?" zdihne Jože.

"No, kaj je to?" ga zaverne Janez. "Štirje tedni bodo zbežali kakor en dan, in kakor se nadjam, jo bova oba na deželo odrinila. Poskušati mora človek."

Jože je molčal, ker je Janeza spoznal previdnišega od sebe. Zgodilo se je, kakor je Janez svetoval.

Dolg čas mu je bilo od konca, od Janeza ločenemu biti, pa sčasom se je privadil. Po stari navadi je prav dobro prodajal. Da mu ni bilo treba vsak dan v fabriko hoditi, si je navezal v veliko ruto trakov ter je čez ramo obesil. Mnogo časa si je pridobil.

Pretekli so štirje tedni, in kakor zgovorjena, sošla sta se pri fabrikantu. Pokazalo se je, da je Janez dvakrat po nove trakove pisal, posebno bolj navadne baže, in dokaj več zaslužil, kakor Jože.

Skušnja je poterdila, da niso bile Janezove besede prazne. Zvedel je Janez, da se tudi drugo blago, svilene rute i. t. d. prav lahko spečajo. Vedno nazaj v mesto po blago hoditi ni bilo mogoče in kam bi bila prišla, ko bi bila vsak dan se verniti morala. Zato sta prosila fabrikanta, da jima je pošiljal blago na zaznamovane mesta. Vsak si nabaše na ramena, kar je mogel nesti, in odrinila sta jo.

Kupčevala sta prav dobro in veliko pridobila. V malo tednih sta vse poprodala in Jože se je podal v Benetke plačevat in druzega blaga nakupit.

Vlekle so ga tudi druge reči v Benetke. Med tim namreč ni mogel svoji ljubi materi nič poslati in to je hotel zdaj popraviti; na vse to je še nekaj druzega znajdel, kar je bilo zanj naj veče važnosti.

Imel je že listnico več ko leto pri sebi, in nikdar je ni pogledal. Bal se jo je le količkaj poškodovati ali kaj iz nje zgubiti. Napravi ga Janez enkrat, naj jo pogleda, bi li ne bilo kako ime na nji ali v nji -- in glej na jekleni zaperavnici je bilo vrezano ime: Št. Alban.

Vesel je bil te znajdbe in terdo nadjal se lahko lastnico dobiti.

Komaj v Benetke pridši se je požuril pri fabrikantu vse v red djati, gre nezamudoma na ogel sv. Marka k Petru Tomincu vprašat, ali je kaj vprašala kaka gospa po njem. Peter mu pové, da; pa ki ni še laški razumel, ni vedel, kaj da hoče -- od sihmal je ni nikdar več vidil.

Vedel je toliko, da je bila prosta, ali žalilo ga je še, nič od nje vediti.

Zvečer pri fabrikantu med druzimi govoricami vpraša Jože, ali mu je ime Št. Alban kaj znano? Debelo ga pogleda gospod ter mu razloži vse o tej rodovini. Skerbno ga je popraševal, v kakšni zavezi da je s temi ljudmi -- česar Jože ni povedal, samo da je bila gospa Albanova, ki mu je nekdaj toliko dobrega storila; dala mu je cekin, ki ga je mater poslal. Ta vzrok je, zakaj bi jo rad vidil in da je po nj vprašal.

Fabrikant se prestraši ter ga svari to opustiti, ker je zlo nevarno; kajti nikdar niso policajni uradniki tako dobrih nosov imeli, kakor jih imajo zdaj. Jože je spoznal dobro svarjenje, akoravno mu je težko djalo po njej vprašati ne smeti. Listnico je imel spravljeno še vedno tam kakor poprej, ter se nadjal enkrat blagodatno gospo dobiti.

Poslal je stari materi in nepremožni sestri prav lepe darove ter se k Janezu nazaj podal. Zmiraj bolj se je njana kupčija širila. Vse kraje po Laškem sta obhodila. V večih mestih sta imela zalogo, kamor jima je iz Benetk fabrikant pošiljal blago.

Pretekle so mnoge leta -- pa Jože je bil vedno srečneji pri prodaji kakor Janez, ker Jožetovo blago je že prijetna oseba njegova priporočevala.

Dorasla sta do verha in Jože je bil zal, da ni bilo deleč tacega. Naglo je zrastel; velik je bil in strunast kakor jelka; vsa lepota, ktera je že fantiča ljudem tako prijetnega delala, je krasila doraščenega mladenča. Zraven vsega tega je bil neizrečeno ponižen, prijazen in če je Janez polno krošnjo prodal, jo je moral Jože v tem času dvakrat napolniti.

Ako ravno jima je po sreči šlo, sta vender zapazila, da so ljudje vsled dolzih vojska obožali, in da ni več toliko dobička, ko poprej.

Ko je bil Napoleon pri Lipsii premagan, je kupčija obstala, ker bali so se, da bi vojska na Laško ne privihrala. Kaj je bilo početi! Svoj denar sta sklenila iz kupčije vzeti in boljih časov počakati. Pogovarjala sta se nekega dne s fabrikantom, in Jože reče: "Kupčija je začela zlo hirati. Tukaj se toliko denarja vbije, da je kaj. Kaj mislite, ko bi do mira domu šla v Bohinj! Mene nekaj nepremagljivo vleče domu k moji materi."

"Prav imaš v nekterih rečeh. Da bi oba zapustila Benetke, bi jaz ne svetoval. Ako že hoče Jože domu iti, naj gre, ti ostani tukaj, da vedno veš, kako gre kupčija. Napoleon se ne more dolgo več deržati. Zavezniki ga dobro nabijajo -- mir bo potlej in kupčija začela zopet cveteti." Rad bi bil tudi Janez domti šel, pa je vender fabrikanta ubogal.

Postojmo nekoliko pri Janezu, preden spremimo Jožeta v Bohinj.

Drugači ni moglo biti, da je marsikdo o vojski svoje premoženje zgubil. Tako se je zgodila nekemu kupcu v Benetkah, s kterim je bil fabrikant znan. Začelo mu je na stran biti, in razode fabrikantu željo, da bi rad svojo hišo in štacuno prodal.

Kakor strela je prižgala ta novica željo v persih verlega moža, da bi to priložnost Bohinca porabila, ktera je neizrečeno rad iznel. Hitel je domu Janezu povedat, kakšna priložnost je, na lepem prostoru hišo in štacvmo kupiti.

Janez osupne to slišati. Znana mu je bila hiša in štacuna. Prepričan je bil, da je komaj kaj pripravnišega za kupčijo v Benetkah. Ali, kje toliko denarja dobiti, ker premoženje obeh ni zadostilo. Odkritoserčno je razodel te okolšine fabrikantu. Nasmejal se mu je fabrikant. "Jože je gotovo mojih misel, ako bi vse vidil, hišo in njeno lego. Kar denarje zadeva, sem jaz tukaj, in brez pomislika ti jih naštejem. -- Kar je na zadnje fabrikant vzgovoril, je Janeza pogrelo; kaj tacega se ni nadjal. Vender se je Janez močno branil, fabrikant pa ga je vedno silil. Tako daleč je prišlo, da je gospodar hotel hišo po dražbi prodati (zlicitirati), in komaj je fabrikant Janeza pregovoril jo kupiti. Draga je bila -- ali verli mož je doštel, kar je Janezu manjkalo.

Vedno bliže je bil konec vojska, in Benetke, akoravno polne prijatlov Napoleona, so bile mirne. Napoleon je padel -- in vse se je kmalo poživilo; kupčija se vzdignila, in Janez je imel v sredi druzih lepih hiš svojo in lepo štacuno v nji, ktera je vsak dan lepša postajala.

VIII.

Med tim časom je šel Jože v svojo domačijo. Kako mu je serce poskakovalo, ko je starega Triglava zagledal v blišu jutranjega solnca ozirati se po vsej krajnskej deželi -- ko je domače glase zaslišal, ko je prišel na blejsko jezero, ktero je s svojo okolico njegovo serce ganilo tako, da nikdar poprej tako živo. Čutil je, kar je pozneje naš pevec prepeval:

Dežela krajnska nima lepš'ga kraja, Ko je z okolš'no ta podoba raja. --

Na jezeru ga noben ni spoznal.

Kmalo je bil v sercu Bohinja -- vidil je že od daleč hišico blišeti se spod skale. Večkrat je moral postati, kajti občuti so mu hotli persi raznesti.

Stal je pred hišo.

Bila je senožet zelena kakor nekdaj; hišica bila je mirna kakor nekdaj -- vse bilo je še pri starem, vse tako kakor nekdaj, kakoršnega pa nikjer ni dobil po širocem svetu. Zdelo se mu je, da je čas kozam zažvižgati --. Zažvižgal je in nektere zmed njih so kviško glave vzdigovale, kakor bi se bile spomnile glasti, ki jih je nekadaj klical. Iz hiše priteče lepa mlada žena veselega obraza z malim otročičem v naročji, in večji fantiček se jej je za predpert deržal.

Mladega gospoda pred sabo stati se je nekoliko prestrašila. Jože je bil že do verha in kaj lepo oblečen in ločil se je majhen fantiček. Osupnjeno ga je gledala -- bila je sestrica njegova, Rezika.

Gledal je Jože nekoliko časa zalo ženo z veliko radostjo, ki ni bila več siromašno napravljena, kakor takrat, ko je šel on od doma -- ali občuti ga premagajo, razpne svoje roke in veselega glasu zaupije: "Rezika!" Obema je zmanjkalo besedi -- eden druzega na persi stiskaje sta se jokala kakor nedolžna otroka.

Privabilo je to Franceta zraven -- koj je spoznal Jožeta, ga lepo in serčno pozdravil.

"Kje so mati?" je bilo pervo vprašanje.

"Pojdi, pojdi noter," in pelje brata za roko.

Pri peči je sedela stara ženica. Dolgo je že bolehala, pa je raji sedela kakor ležala.

Kdo more radost maternega serca popisati, ko je zalega mlad.enča na se pritiskala, ki se je še otroče od nje ločil? Koliko solza sta prelila, mati in sin, koliko gorečih molitev v nebo poslala, ktere so zdaj sad rodile, sad nedopisljivega veselja. Pred njo je Jože pokleknil; z obema rokama ga je poprijela za glavo, da mu je mogla prav dobro v obraz gledati, ki se je tako spremenil; vender je vedno svojega Jožeka v njem vidila. Radosti se je jokala in tisuč in tisuč reči ga vpraševala, ki jih na pol ni mogel odgovoriti -- ga spet k sebi stiskala in Boga hvalila rekoč: "O, ko bi bili to še tvoj oče doživeli" -- Ktero pero bi moglo to popisati in ktere besede izreči, kar je materno in otročje serce čutilo? -- Precej dolgo je terpelo, da so se vpokojili -- pokazala je Rezika bratu svojega malega Jožeka in Reziko. Kako jej je dobro djalo, viditi kako sta otroka koj stričeka rada imela in kako je ju on ljubeznivo božal. Vprašal je France po svojem bratu, kako mu se godi, in k materi se je moral vsesti in vsi so se krog njega vsedli; vsako besedo so mu že na žnablih ujemali; zahvaljevali so se mu za darove.

Zapopasti zamore to le ta, kdor je kaj tacega že sam doživel ali v kaki ptuji družini vidil.

Kar se je Jožetu naj bolje zdelo, je bilo, da je hiša tako lepa bila. Več ni bilo siromaščine v hiši zagledati, kakor takrat, ko je še doma koze pasel. Snažno je bilo povsod, kakor od nekdaj, kamor je pogledal. Skerbi, ktere so se materi na obrazu poprej brale, so zginile, ker preskerbljena sta bila njena otroka. Mnogo si je France z denarjem, ki ga je Jože domu pošiljal, pomagal: dober in delaven gospodar je bil. Polno veselja in zadovoljnosti je bilo njegovo serce.

Mati se je, skor bi rekel, pomladila. Nič več bolečin, je rekla, da ni čutila. To je bilo pač od velke radosti .in še drug dan se je močna čutila, ko je poštni hlapec Jožetu iz Gradn njegove reči prinesel, ki je koj svoje in Janezove danila razdelil.

Janezov brat je prišel k Veršanu in več dni so se neizrečeno veselili. Jožetova mati so začeli slabeti in vsak dan so se slabšo čutili. Vlegla se je stara žena v posteljo in Jože je poslal po zdravnika, ki pa ni nič upanja sabo prinesel.

"Vaš prihod," reče Jožetu zdravnik, "je kanil olje vesolja na berlečo luč. Zadnjič se je vpomogla lučica -- pa kmalo bo vgasnila. Pripravite se, in ko bi ne bili vi prišli, bi bila žena že poprej umerla. Boga zahvalite, da ste jo še v življenji dobili."

Grenek petin mu je vžel zdravnik v kozarec veselja; premagoval se je, ker nič ni hotel povedati, kaka je resnica in kako mu je pri sercu. Nikdar več ni šel od materne postelje, on jej jo dajal zdravila, ki mu jih je zdravnik izročil. Vedno je bila njegova v materni roki, le v njega je bilo materno oko obernjeno.

Prešlo je osem dni, pa vsak dan je bilo materi slabeje. Malo je govorila in kar je govorila, bila je ljubezen do svojih otrok, hvala Bogu in hvala njima za ljubezen, ktero sta ji povračevala.

Ne trenutka je nista zapustila, ne Jože ne Rezika, ker ni jej mogel zamolčati, kar mu je zdravnik resnično povedal. Po tem se je začela mešati. Proti polnoči se vzdigne in čutila je moč kakor v mladih letih. France ji je moral malega Jožeka in Reziko prinesti, ktera je še k sebi stisnila in poljubila -- prosila Boga, da bi njene otroke in vnuke blagoslovil.

"Nikar jokati," jim reče. "Srečna sem, rada umerjem, ker vidila sem svojega ljubljenčeka Jožeta.Vaš oče me že čaka in oba vas bova pričakovala pri Gospodu, k kteremu grem z živo vero. Ostanite bogaboječni, zvesti in pravični - - tudi vaša pot bo peljala v nebesa." Previdili so jo g. fajmošter s sv. zakramenti. Tako v vsem pripravljena, je nagnila se ter dušo izdihnila.

Velika je bila žalost Jožeta, vender ga je tolažila misel, da je s svojim prihodom materi polajšal smertne težave, da je od nje blagoslov prejel, da mu je bilo mogoče, do zadnjega trenutka svoji materi otročjo ljubezen v delih sitazovati. Žalostjo je napolnila vso hišo smert preljube matere, ktero je France kakor svojo ljubil.

Štiri tedne je bil še Jože doma in potlej se nazaj podal. Dedšine ni hotel vzeti, marveč dal je še mnogo denarjev, da sta mogla mlada Veršana v dolini ležečo zemljo kupiti. Za malega Jožeka je obljubil skerbeti, ker je vidil, kako France za svojo družino skerbi. Rezika ga je neprenehoma prosila, kmalo spet domu priti, in doma v prekrasnih gorah Bohinskih življenje doveršiti; zdelo se je pa Jožetn, da ne bo nikdar pod lahkim krilom krajnske dežele spal, temuč da ga daleč na ptujem grob čaka. Ni za gotovo odrekel željam sesternim, pa prepravičen je bil, jo z nadami slepiti.

Ni mogel tajiti, kakšno moč ima ljubezen do domovine, akoravno je zginilo, kar ga je naj terdniše na se vleklo. Težko mu je bilo se ločiti, če prav ne tako težko, kakor pervič, ko je s Janezom siromašen fanté domovino zapustil. Vender so mu igrale solze v očeh, ko ni več hišice nad vasjo Bistrico vidil, ko se je čez malo dni Triglav skril. Kmalo je imel ljubo domovino za herbtom. Ni minulo teden dni, pa je bil spet v Benetkah.

IX.

Padec Napoleona ni naredil zmešnjav, kakor so ljudje pričakovali. Radi so se podvergli vsi poprejšni vladi. Močno je bilo Jožetu serce pri mislih, kako bota spet začela kupčevati.

Spoznal ga je koj Janez, da se mu je nekaj žalostnega pripetilo; bila je nekaka resnoba v njegovem poprej tolikanj veselem obrazu. Ko ga je vprašal, se spusti prijatlu na persi, ki je koj vganil, kaj da je, preden mu je Jože povedal. Žaloval je ž njim vred, ker je mater svojega prijatla častil in ljubil, kar je tudi zaslužila.

Prijazno ga je fabrikant sprejel; od kupljene hiše in štacune mu nista ta večer še nič hotla povedati.

Še le drugo jutro mu je Janez nasvetoval, v Benetkah štacuno narediti. Prestrašil se je Jože, ker mu je bilo premoženje obeh dobro znano, in mislil si, da Janezu ni dobro -- ker njunega denarja bi komaj dosti bilo, v kakem mesticu si hišo kupiti.

Peljal ga je Janez na tisti kraj, kjer je bila hiša, in v njo. Čudil se je lepoti, in kako okusno je bilo vse napravljeno, in še le po tem mu Janez pove, da je to hišo on kupil in jo popravljati začel. Pervo nadstropje je že v najem uzeta od nekega gospoda iz Ogleja. Jože se ni vedel kam djati: ali bi bil pogum svojega tovarša občudoval, ali prijaznost fabrikanta, ki jima je toliko denarjev posodil.

Neprenehoma sta delala in kmalo je bila naj lepša zmed vsih štacun, vse tako vkusno vredjeno, da so nehote prišle gospodične vprašat po tej ali uni reči. Nikdar ni bila prazna štacuna; prodala sta veliko in dobička je bilo celo pest. Z veseljem sta pričakovala ne preveč oddaljenega časa, brez dolgi biti gospodarja hiše in lepe štacune.

Med tem časom je prišel gosp. Gilberto iz Ogleja za svojega zeta stanovanje pripravljat. Bil je prijazen starček.

Nekega dne prav zgodaj je Jože slonel na mizi v štacuni ter nekaj prerajtoval, ker na vse zgodaj ne hodijo bogati ljudje po štacunah, zato je imel čas.

Priveslala je ladjica pred hišo. Naglo se je pripravil, ker je mislil, da so prišle imenitne gospe kaj kupovat. Nasprot hite lepo pozdravlja. Bila je gospa z svojo hčerko, za ktorima je en gospod prišel.

"Mislim, da smo prav prišli? vpraša gospod. Iščemo hiše gospodov Jožeta in Janeza Slavoni (t. j. Slaveni, tako ju je fabrikant imenoval), kjer je gospod Gilberto iz Ogleja stanovanje najel?"

Priklonil se je Jože.

Pri tej priliki spozna gospa Jožeta -- skorej na glas je zaupila. --

"Kaj ti je," upraša gospod?

"Glej, Št. Alban," je rekla, malega dečeka, ki sem mu listnico zročila!"

Tudi Jože jo je spoznal. "Prosim, stopite v hišo," reče Jože, neizrečeno vesel.

Šli so v štacuno.

"Moj Bog," povzame Jože, "kako sem želel ure, vas blaga moja dobrotnica zopet dobiti. Mnogo let sem nosil na persih mi zročeno blago, vedno iskaje blage roke, ki mi ga je zaupala -- nisem je mogel dobiti in ves trud je bil zastonj."

"Kje je listnica, kako je ž njo?" popraša naglo gosp. Št. Alban.

"Spravljena je še vedno dobro,"reče Jože, "kakor sveta reč." Prosil jih je se vsesti in on skoči v sobo za štacuno.

"Vidiš, Št. Alban, da se nisem zmotila, verovati zvestim očem fantiča," veselo gospa pravi.

"Kaj bi se bilo z nami godilo, ko bi bila listnica prišla v roke nasprotnikov. Grajal si me, da sem jo otroku izročila -- pa iz oči tega dečeka se je naj zvestejša duša svetila, in dostojno se mi je prikupil z mošno, ki mi jo je neodvezano nazaj dal."

Komaj je gospa govoriti jenjala, je bil že Jože z listnico tukaj in jo v roko gospej Albanovi dal. Nikdar se je ni druga roka kakor moja doteknila. Sveta se mi je zdela, kakor vaš spomin, ki ste mi pervo, morda naj veče veselje mojega življenja pripravili s cekinom, da sem mogel svojo revno, dobro mater s pervim darilom otročje ljubezni razveseliti. Poln občutov tako govori Jože in poljubi roko blagi gospej.

"O zvesta duša!" reče gospa in solznih oči poprime roko mladenča. "Misel sama, da sem listnico v obupu naj zvestejši roki izročila, me je tolažila, ko vas nikjer dobiti nisem mogla."

"Gotovo da niste vedili, kake važnosti je ta listnica, posebno, ko bi bila v prave roke prišla."

"Vaš dolžnik sem vse svoje življenje," reče gosp. Št. Alban.

Gosp. Gilberto, oče gospe Albanove, je niz pervega nadstropja prišel, in gospa mu koj začne pripovedovati, da je listnica najdena, ter mu vse pove.

"Vi ste tisti deček, od kterega mi je moja hči vedno pripovedovala?" radostno vpraša starček. "Tudi jaz se vam preserčno zahvaljujem. Pred vsim moramo Boga hvaliti, da je naše osode tako lepo vravnal in na zadnje še k vam stanovat pripeljal. Ako vaše prejšne in sedanje okolšine premišljujem, ni dvomiti, da ste že veliko znamenitega doživeli in skusili, in gotovo se ne bote branili, svoje življenje natanko nam popisati.

Všeč je bilo to Jožetu in obljubil je vse ob kratkem razložiti, in po tem so se ločili.

X.

Popisati se ne more, kako je bil Jože srečen. Čudno ga je Janez gledal, ko se mu je za vrat obesel. Še le, ko mu je vse povedal, da je gospo Albanovo dobil ter ji listnico izročil -- da je hči Gospoda, ki je stanovanje v pervem nadstropji najel, ga je Janez razumel in ž njim se veselil. Rad je Janez ria mesti njega opravljal v štacuni, in Jože se je podal k gosp. Albanu, ki ga je radostno sprejel.

Zapazil je zdaj .Jože, kako lepa je hči gosp. Albana, spoznal v njenem obrazu nedolžno, ljubeznivo obličje sprelepega otroka. Koj pervikrat ga je rada imela, kakor lastnega brata. Jože je vse svoje življenje popisal, odkritoserčno kakor se je dogodilo.

Posebno ganilo jih je ločitev in pervi dogodjaji v Terstu in Benetkah. Poslušali so tiho, ko je od svoje domovine od snežnega Triglava z vneto besedo govoril -- igrale so jim v očeh solze, ko je smert matere opomnil in tudi on se ni mogel solz zderžati.

S to pripovestjo si je popolnoma serca vsih pridobil, akoravno so mu že veliko hvaležnost dolžni bili in zato ga zelo cenili. Gospod Št. Alban ga je ves čas pazljivo poslušal.

Svoj govor doveršivšemn Jožetu reče: "Ali bi ne hotli vi reči prevzeti in preskerbeti, s kterimi moram cesarske zaloge napolniti? Mislim, da ne bo brez dobička. Jaz sem vikši cesarski oskerbnik in rad vam pripustim to reč, ker vam z dobro vestjo morem zaupati?"

Perva beseda, ki jo je Jože z Janezom govoril, je bila o tej reči. Poveaala sta tudi fabrikantu, ter ga prosila, naj bi on bil njun arug v tem podvzetji in jima dobrih svetov, kakor zmirom dozdaj, dajal. Prevzeli so vsi trije skupaj ponujeno oskerbništvo, kar jim je mnogo dobička doneslo.

Gospod Št. Alban je bil s preskerbljenimi rečmi tudi popolnoma zadovoljen.

Kupčija je med tem vedno napredovala, na vse kraje sta blago razpošiljala. Jože pa ni pozabil svoje sestre. Večkrat in po veliko jej je pošiljal, jej skerbi polajšati in življenje prijetniše napraviti njeni družini.

Naj huje je bilo Jožetu, da je moral vedno v štacuni biti in malokdaj utegnil iti obiskat gosp. Albana. Ko sta pa vidila, da sama nikakor ne moreta shajati, sta dva pomagača v službo vzela.

Zdaj je bilo Jožetu mogoče, večkrat v družbi gosp. Albanove družine razveseljevati se, kamor ga je vedno bolj serce vleklo. Janez ga je koj spoznal in večkrat neusmiljeno dražil, rekoč, da se pač podaja tako lepa ženica v olišpano štacuno. Akoravno je Jože vedno tajil, je vendar v sercu drugače mislil.

Skrival je svoje občute, kar je le mogel, ker misel, da prelepa hči imenitnega cesarskega uradnika ni zrastla za prostega Bohinca, mu je vedno pogum jemala. Zato je Janezu prepovedal, ga s to rečjo dražiti. Janez pa majaje rame je mislil, s tim še ni nič dobljenega ne zgubljenega. Zapazil je Janez, kako je krasna deva Jožetu udana, kako dopadljivo je lepega Jožeta pogledovala, saj so ga mati in oče njeni tako visoko spoštovali.

Jože ni mislil še na ženitev, dokler je imel še koljkaj dolga. Če je gosp. fabrikant Morand časih od ženitve spomnil, in to je marsikdaj, ko je Jože prav kakor njegov sin zraven njega sedel, mu je Jože rekel: "Prosim vas, molčite, o tej reči, dokler sem še vinar dolžan, ne morem na ženitev misliti. Kako bi mogel skerbi nakladati svoji ženi na glavo, ktere bi mi glavo belile?"

Smejal se mu je Morand.

Vedno lepše vama riapreduje kupčija, vsak dan imata manj dolga -- jaz le vajne maloserčnosti ne razumim.

Janez je bil Jožetovih misel. Po mojih mislih je nesramno z ženenim denarjem svoje dolgove plačevati.

Uperal se je fabrikant nasprotno dokazati, pa zastonj. Nepremakljiva sta ostala v svojem mnenji. "I", reče fabrikant, "koliko imata pa tudi dolga. Skoraj izreči ni vredno."

"Hvala Bogu", reče Jože,"res je to, gosp. Alban nama je veliko pripomogel, ali vse se lahko in kmalo spremeni."

"Kako to?"

Ali mislite, da Napoleon ne bo skušal, prestol francoski spet posesti? Ne morem si misliti, da bi majhen ostrov Elba zadostil poželjivemu sercu njegovemu. In če se to zgodi, privihral bo, kakor besna nevihta se bo vojska po vsem svetu razširila.

Morand mu je prav dajal: "Tudi jaz sem že to premišljeval. Če je Jože kaj tacega pri gosp. Albanu spomnil, se je gospod na glas smejal. Vender vedno bolj zamišljen je postajal.

Enega dne pride k Jožetu. Na obrazu se mu je brala skerb.

"Ali morem na tihem z vami govoriti?" ga vpraša.

Jože ga pelje v sobo, v kteri sta z Janezom stanovala, ki je ravno nekaj zapisoval.

"Dobro, da ste tudi vi tukaj Janez", pristavi gosp. Alban "Žalostno novico imam: Napoleon je že spet na Francoskem in povsod se drenjajo krog njega."

Jože in Janez osupneta. -- "Nikomur ni treba praviti", jima reče gosp. Alban, "jaz moram nevtegoma v Beč. Ali bi vas smel prositi, tačas varh moji družini biti." Obernil se je s tim vprašanjem k Jožetu.

Jože ga zagotovi, da vse, življenje in premoženje hoče žertvovati, ako bi se jim kaj hudega pripetilo.

"Hvala, lepa hvala", radostno reče gosp. Št. Alban ga za roko poprimši,"nisem se nad vami motil."

Drug dan jo je gosp. Alban v Beč odrinil.

Zastonj je bila skerb Albanova za svojo družino. Nikdo jih ni nadlegoval. Jože pa je s tim časom v vso drugo zvezo z Albanovo rodbino stopil. Varh je bil gospej in hčerki, kakor danica lepi Malki. Vsak večer je bil z Janezom pri njih. Tolažila sta, kolikor jima je bilo mogoče. Ali kmalo se je vse preobernilo in strah zginil. Napoleona so zadnjič nasekali -- zvezda njegove sreče je otamnela -- in mir je spet prišel iz skritih kotov na dan.

Zdaj se je še le dobro vidilo, kako rad da ima Jože milo Malko Albanovo. Preljubezniva Malka je bila pa tudi prenedolžna, preodkritoserena, da bi bila mogla dolgo skrivati svoje ljubezni do Jožeta. Zapazil je to materin dedej, stari možiček, ter z veseljem svoji hčeri, Albanovi gospej, to novico pripovedoval.

Gosp. Alban je spet nazaj prišel. Iz globočine serca se je Jožetu zahvaljeval.

Gosp. Albanova ljubezen do Jožeta je bila resnična. Vender Jože vedno dalje ni prihajal k Albanu, ker visoka čast Albana mu ni ravno veliko upanja dajala. Če so ga grajali, zakaj da je ne pride obiskat, se je zgovarjal, kar je mogel. Pa kmalo je zvedel gosp. Alban, zakaj je Jože tako plašljiv postal. Še rajši ga je zato imel in dokaj bolj sramožljitTega mladenča spoštoval.

Pa tudi Malka se je spremenila. Tiha in tužna je bila. Ko jo je mati uprašala, ji je vse povedala.

Janez se ni nič spremenil; spoznal pa je Jožeta, zakaj je vedno bolj žalosten prihajal. Ako ravno ni znal, kakih misel je gosp. Alban, je vender sklenil, Jožeta bolezni ozdraviti, ali z dobrim ali grenkim zdravilom.

Mož, na kterega se je zanašal, je bil gosp. fabrikant Morand. Seznanil se je bil Morand z gosp. Albanom.

Odkritoserčno mu pove Janez, kako se z Jožetom godi.

Morandu se je kaj tacega že davno dozdevalo. "Prepustite meni vse, dragi Janez. Zadovoljni bote, kakor bom jaz naredil. Razun tega imam že dalj časa nekaj pripravljenega, in z gospodom Albanom moram o kratkem govoriti."

XI.

"Jaz ne vem", reče nekega dne Št. Alban, ko sta bila sama z ženo,"zakaj Jožeta ni več k nam. Jaz menim nisem uzrok in ti tudi menda nisi kaj pregrešila zoper njega?"

"Gotovo ne," odgovori gospa. "Znano ti je, kako cenim verlega mladenča; mislim pa, da bi ne bila prazna, ako združim njegovo izostanje z nekako otožnostjo naše Malke, kar tvojim očem gotovo ni odšlo. Ljubi jo, ker si pa ti večjo čast v službi dosegel, se boji, da bi je mu iz prevzetnosti ne odrekli."

"Tako je, takou, se zasmeja gospod Alban, "zdaj se meni jasni."

"On Malko ljubi", nadaljuje gospa Albanova, in ker se boji, da bi mu je ne odrekli, raji tudi nas opušča, ali saj tudi Malke noče vnemati zastonj po njegovih mislih. Meni je njegovo obnašanje prav zelo všeč."

"Ti norče! komu bi z boljo vestjo mogel svojega otroka zaupati, kakor njemu, čigar poštenost in zvestobo poznam, kakor čisto zlato. Saj tudi njegov stan ni naj zadnjih, ker kupec je le kupec in povsod spoštovan."

Gospa ga za roko primši reče: "Kako sem vender srečna kaj tacega od tebe slišati. Že dolgo sem želela, pa nisem si upala želja izreči!"

V tem trenutku poterka gospod Morand.

Stopil je koj v sobo.

Ko so se prijazno pozdravili in o mnogih drugih rečeh s razgovarjali, je gospod Morand besedo napeljal na to, zavolj če sar je posebno prišel.

"Znana vam je moja zveza z Jožetom in Janezom Slavon kakor meni ni ptuje, zakaj vam je Jože tako drag. Jaz sem jima denar posodil, da sta začela kupčevati. Marsikdo bi bil mislil, ali bi to storil ali ne -- jaz nisem tega nič porajtal, ker znana sta mi bila ona od pervega dne, ko sta v Benetke prišla do zdaj, in gotovo, nikdar pravičniših ljudi še vidil nisem."

"Prav imate," poterdi gosp. Alban.

"Kakor sem že rekel, več zaupanja sem imel v njuno delavnost in poštenost, kakor v svedoke in premoženje, in hvala Bogu! nisem se motil. Vse sta mi že poplačala razun majhnega števila, ki ni vredno imena, opomnim pa zato, da si ne bote mislili, da hočem kaj zamolčati. Sklenil sem, kupčijo popustiti, svojo fabriko prodati in mirno stare dni preživeti. Poznate fabriko in veste, da ni nevarno in vagano početje. Ker sta mi ta dva mladenča tako pri sercu, ki sta vedno in v vsaki reči mož beseda bila, bi rad fabriko njima prodal. Namenil sem Jožeta za njo. Ali dobro vem, da je na upanje noče. Janez je bolj tergovec. Štacuno bi sam lahko oskerbel. Pojte z mano, ako smem prositi, v mojo fabriko, poglejte vse, in ako je vam mogoče, pripravite Jožeta, da se mi vda."

Radostno je gosp. Št. Alban poslušal. "Dobro, jaz grem z vami."

Spremil je Moranda. Pregledala sta vso fabriko in sklenil jo je za Jožeta kupiti. Všeč je bilo to Morandu. "Ne vem, zakaj Jože nič več k nam ne pride, kar sem iz Dunaja prišel," reče gosp. Št. Alban.

"Ne zamerite človeku," poprime Morand besedo, "ki vam ni enak ne v časti ne v druzih rečéh, ako si upa vam važno reč opomniii. Jože ljubi vašo Malko; ali vaš stan ga zaderžaje in nesrečnega dela."

S temi besedami se je zid poderl. Alban mu je zagotovil, da je on že davno mislil, svojo hčer Jožetu dati, in Morand je prej ko je mogel, še tisti dan Janezu povedal vse, kar je vedil.

Zvečer je Janez rekel Jožetu, naj bi šla k Albanu. Jože se je branil; pa Janez je butil z besedo kakor je mislil in je v resnici bilo.

Vedil je Jožeta potolažiti, in šla sta.

Serčno in ljubeznivo so ju sprejeli. Janez jo je tako sukal, da sta Jože in Malka sama bila in Jože je mogel gotov biti, da je Malka tudi zadovoljna. Ko mu je Malka obljubila; je bil bolj pogumen in vprašal je še stariše, ki so mu z dedejem vred veselo obljubili.

Da je fabriko kupil, ni Št. Alban nič spomnil, tudi Janeza je prosil molčati. Kdo je bil srečniši od Jožeta?

"Na vse zadnje si bom še jaz moral pridno ženico poiskati," reče Janez.

"Kako pa da!" reče Jože.

"Če molčiš, ti nekaj povem," reče Janez.

"Tukaj desna!"

"Naj bo -- vedi, da mi Morandova stareji hči dopade. Kaj meniš, ali bi bil zadovoljen Morand, me za zeta vzeti? Gospodična me ima rada."

"Ni dvomiti," reče Jože, "ali ga vprašam? --"

"Ga bom že sam," pristavi Janez; "toliko morem reči.: da mi fabrika ne dopade, akoravno prav veliko dobička leto nese; bolj mi je moja sedanja knpčija všeč."

"To se že popravi," mu rece Jože, in Janez se mu je na tihem smejal.

XII.

Ženitba, na kteri je bilo zraven Janeza, Moranda in go: Albana tudi nekoliko druzih prijatlov, je minula. Prav veselo so pirovali.

"Pri meni," reče popoldne gosp. Alban, "ne morete stanovati. Zato sem vama stanovanje kupil. Idita, gremo gledat

Gosp. Št. Alban pelje vso družbo v fabriko, iz katere se je gosp. Morand že preselil. Št. Alban je delavce dans tudi pogostil.

Vsi delavci so stali zunaj lepe dvorane in pozdravljali svojega novega gospoda, kterega so že davno poznali, z veselim kričem.

Št. Alban stopi pred Jožeta. "Tebi ljubi sin, Malka fabriko to daruje za jutranje darilo. Prišel si vanjo reven deček in zdaj si njen posestnik; poštenost ti je pot k njej narejala. Pribežališče ti je bila v dnevih pomanjkanja, zdaj naj bo tvoja last. Plačilo si dobil od Boga za svojo poštenost in zvestobo, spolnilo se je, kar pravi pregovor: pošten človek svet preide (povsod ga imajo radi)."Zdelo se je Jožetu, kakor bi sanjal. Stal je kakor okamnjen in nehoté so mu solze hvaležnosti igrale v očeh.

Sprelepa Malka, gibčna kakor serna, nanj se naslonivši ga vpraša rahlo se smejé: "Ali je mar nočeš?"

Zbudil se je. Nježno devico stisne na serce, objame gosp. Albana in Moranda in vsi so bili močno ganjeni.

Janez si je solzo veselja obrisal in djal: "Gospod fabrikant, ali daste tudi vi Bohincu, ki se Janez zove, kaj na upanje?"

"O, ti si vse vedil," reče Jože ter svojega prijatla objema;"splačati se ti mora!" Prime ga za roko in ga k gospod Morandu pelja.

"Dragi prijatel," reče, "jaz sem presrečen in želel bi, da bi radost združena bila. Tukaj je le, ki ima Vašo Tončeko rad. Ali smern zanj prositi?"

Morand je Janeza debelo pogledal. "Ali tako?" je vprašal.

"Tako je," odgovori Janez; "le toliko morem opomniti, da sem se, kakor previden kupec že davno zagotovil -- Tončika mi je že roko obljubila!"

"Vse na skrivnem?" se je v šali Morand jezil. "Lepe reči, dragi prijatli. Stavim, da bi še moje privolenje rad?!"

"Kako pa!" so vsi zaupili, radostno z rokami ploskaje.

"Kaj hoče narediti opeharjeni oče?" rekši, je Janeza objel.

"Še dans mora poroka biti," reče Morand "in vsi ste svatje." --

Kako je gospa Morandova osupnila! Kako Tončiki serce bilo!

In srečna noč je zazibala srečen dan v sladko spanje! --

Ali ne bodite hudi, da bom že sklenil pripovest, ktero vam bi še dolgo dolgo pripovedovati zamogel, kako sta se Jože in Janez vedno ljubila, eden druzega svétom in djanjem podpirala. Jožetu se je v fabriki vse po sreči obračalo. Ker je potreboval pomagača, je pisal po Veršanovega Franceta in Reziko, da sta v Benetke prišla. Tudi ta dva Bohinca sta se kmalo Benetk privadila in dobro jima se je godilo. Stari Morand se je hoj k Janezu prebasal in v tistih sobah stanoval, kakor poprej gosp. Alban. Eden drugemu so roke podajali in božji blagoslov je bil očiten pri obeh družinah.

Raji imele se na svetu še niso nobene družine, kakor Jožetova in Janezova, Morandova in Albanova.

Jožeta in Janeza je pa še nekaj druzega vezalo. Bila sta namreč France in Rezika. Rezika je kmalo razumela Malko in Tončeko, in France je bil v pol leta Italian od nog do glave. Pozabila nista Cvetnarjevega Toneta v Bohinji; pošiljala sta mu vedno benečanske rumenjake!

Pomagala sta marsikteremu revnemu dečeku in pokazala mu pot k sreči -- nikdar nista pozabila, da sta ona sama z ljubeznijo dobrih ljudi tako premožna moža postala. Pa tudi v sreči nista pozabila, da sta Bohinca; naj raji sta se med seboj slovenski pomenkovala in skor vsako leto sta svojo družino v Bled morala peljati, kar si je tam Jože eno sobo zmalal in samo gorenske kraje: blesko jezero in grad, za katerim se Triglav v svojem večernem zlatu blišci in več tacih kraje tudi čez skale bobnečo Savico v jutranjem solncu z sedmera bojno mavrico po zidovih namalati dal!

Čez vse pa sta hvalila Boga. Nikdar nista pozabila, da sta vse, kar imata, iz roke nebeškega Očeta prejela, ki svojih zvestih otrok nikdar ne pozabi.

To anonimno povest je iz Slovenske kolede za leto 1858, ponatis v Cveticah za mlade in odraščene ljudi (Celovec: Družtvo sv. Mohora, 1858), v elektronsko obliko spravil Miran Hladnik, popravljati pa je pomagala Katarina Rozman.
To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco