The study consists of two parts. The first part reports about the social origin and profile of Slovene writers, the gender dynamics among writers and literary heroes, the cultural rivalty among Slovene regions, about how the historical moments affect the ends of novels, how the topic of work appears and how literature helps realize the goals of national economy. In the second part, the study presents three strategies for the behaviour of the nation when it faces the Other, as expressed in the Slovene historical novel: 1. elimination of an enemy, 2. belief that there in no such a thing as an enemy, and 3. recognizing of a superior alien, acceptance and adoption of his values. Due to the status of the Slovenes as 'unhistorical nation', the first option has been rarely advised to their literary heroes. Pretending ignorance that an alternative and dangerous culture does not exist, is symptomatic for popular fiction; the major works of the national canon, however, propose the most risky attitude towards the dominant Other: its acceptance and adjustment for own specific needs. The paper discusses the variety of metaphors which present examples of dealing with the national historical destiny, including France Prešeren's Krst pri Savici (1836), Jožef Žemlja's Sedem sinov (1843), Fran Levstik's Martin Krpan (1858), Ivan Tavčar's Visoška kronika (1919), and Vladimir Bartol's Alamut (1938).Naslovni temi zbornika Sozialgeschichte Sloweniens bom poskušal ustreči s povzetkom tistih svojih dosedanjih raziskav sistema slovenske književnosti, ki zadevajo socialno življenje prebivalstva, ki mu je bila ta književnost namenjena in ki jo je s kupovanjem in branjem vzdrževalo. Opravljene so bile na korpusih žanra kmečke[1] in zgodovinske povesti,[2] deloma tudi ob proletarski književnosti.[3] Globinska struktura žanrov razkriva, da je prva skrb tu posvečena vprašanjem dedovanja, lastnine, socialnim krivicam in zgodovinskim perspektivam. Najprej bom poročal o socialnem poreklu in poklicnem profilu avtorjev, o dinamiki razmerij med spoloma pri avtorjih in literarnih osebah, o pokrajinski provenienci in identiteti avtorjev in literarnih oseb, o tem, kako zgodovinski trenutek in socialne razmere določajo konce v pripovedni prozi, kako se v literaturi pojavi tema dela in kako se literatura povezuje z narodnim gospodarstvom. V drugem delu prispevka pa me bodo zanimale strategije kolektivnega preživetja in uspeha, kot jo oblikujejo kapitalna dela znotraj žanra slovenskega zgodovinskega romana ob soočenju z nevarnim 'drugim' in 'tujim'.
Družbeni sistem literatura je v slovenskem primeru tesno povezan z oblikovanjem nacionalnega meščanstva, je v službi tega socialnega prizadevanja in programira, modelira in reflektira socialne alternative tega sloja. Slovensko literarno dejavnega plemstva je bilo zanemarljivo malo, kmetstvo pa je bilo (z izjemo slovstvene folklore) kulturno nedejavno in nerelevantno. Podoba kmetstva in plemstva je v slovenski književnosti od srede 19. stol. dalje torej podoba, kakor se oblikuje v očeh slovenskega meščanstva in glede na njegove interese.
Socialne lastnosti avtorjev, ki so objavljali do 1945, je mogoče izčrpno prikazati ob kontingentu 86 proizvajalcev kmečke proze.[4] Kmečkega porekla je bila polovica avtorjev kmečkih povesti, rojevali so se na revnih, srednjih in bogatih kmetijah z dodatno obrtno dejavnostjo (npr. mlinarju) in posestvih. Delavskega porekla je bilo 16 % pisateljev (trije bajtarji, štirje revni rokodelci, en gostač). Od očetov z meščanskim poklicem jih je bilo 32 % (4 učitelji, 2 trgovca, 2 grajska oskrbnika, 2 sodnika, ravnatelj, davkar, gozdni paznik, trije železničarski uradniki, 1 graščak). Tako izpričano socialno zaledje slovenske literature se skozi čas niti ni spreminjalo in se močno razlikuje od razvitejšega socialnega zaledja nemške kmečke povesti.[5] Kmečkega porekla je bilo tam le dobrih 16 % pisateljev, tudi delavskega je bilo manj (6 %), izrazito pa je rojevalo avtorje nemške kmečke povesti meščanstvo: trgovci (34 %), uradniki (18 %), učitelji (8 %). Delež avtorjev kmečkega izvora je med Slovenci ustrezal deležu kmečkega prebivalstva v deželi (povprečno skoraj 70 % kmetov leta 1890).
Pri poklicni strukturi je bilo razmerje drugačno. V generacijah avtorjev, ki so bili rojeni do 1882, so bili najštevilnejši duhovniki (blizu 20 %) in profesorji (20 %). 16 % je bilo novinarjev ali urednikov, sledili so uradniki in učitelji. Po 1882 se je število profesorjev povzpelo za tretjino, število uradnikov pa kar na 20 %. Tudi učiteljev je bilo več (15 %). Za ravnotežje je število duhovnikov padlo na slabih 8 %. V Nemčiji je bilo medtem 11 % avtorjev poklicnih pisateljev (pri Slovencih samo eden, Ivan Cankar). Odstotek urednikov je bil v obeh deželah precej podoben. Očitno je, da pisateljev kmetov ni bilo; samo štirje pisatelji od 86 ne sodijo med intelektualce v ožjem pomenu besede (2 tiskarja, železničar in gospodinja).
Avtorji so bili po večini mestni prebivalci. Le tretjina jih je občasno (kot uradniki, učitelji ipd.) prebivala tudi na vasi. Leta izobraževanja so jim potekala na Dunaju ali kasneje v Ljubljani, 10 % jih je tudi po študiju dalj časa ostalo v tujini ali intenzivno potovalo (18 %), tako da zaslužijo oznako svetovljanov. Podatki potrjujejo, da je bila kmečka povest žanr, ki ga je ustvarjal meščan.
Sliko socialnega profila slovenskih bralcev nam lahko pomaga oblikovati seznam naročnikov popularne založbe Mohorjev družbe. Leta 1874 ta v cerkniški dekaniji kaže naslednja razmerja: kmetov 25 %, prav toliko obrtnikov, 20 % posestnikov, po 10 % delavcev in uradnikov, 5 % neidentificiranih. Goldinar za knjige Mohorjeve družbe so potrošili torej premožnejši stanovi, od kmetov najbrž samo najbogatejši in od delavcev najbolje plačani. Finančni uspeh založbe je slonel na t. i. srednjem sloju, trškem in malomestnem prebivalstvu ter na podeželski gospodi. Drugod po Sloveniji so podatki sicer različni (v Idriji je npr. več rudarskih delavcev in uradništva, v Ljubljani prevladuje duhovščina, ponekod so kmetje v zavidljivem številu), vendar v splošnem navedenih številk najbrž bistveno ne spreminjajo. Pri naročanju so bile najbolj vnete ženske (med člani jih je bilo več kot moških), verjetno so tudi v branju prednjačile; pač tudi zaradi večje dovzetnosti za organizacijsko propagando, ki je bila v domeni duhovščine. Pritrdimo lahko Rudolfu Schendi,[6] da delavci in kmetje v 19. stoletju niso bili najbolj množični bralci; Mohorjeva družba je bila ena redkih založb, ki je izdajala knjige tudi zanje. Za množičnost naklad je skrbel v glavnem meščanski sloj (posestniki, uradniki, obrtniki).
Literarni programi so žensko sicer upoštevali, vendar ne kot enakopravnega partnerja, ampak prej kot pedagoški objekt nacionalnoozaveščevalnih prizadevanj. Ženske je bilo treba šele pridobiti za projekte nacionalne emancipacije in jih odvrniti od konzuma konkurenčnih literatur. Bralke so svojčas preveč rade posegale po nemških in italijanskih knjigah, zato so jih morali zaskrbljeni kritiki izrecno usmerjati k slovenski lektiri.
Literarne zgodbe so nesimetrijo med spoloma potrjevale. Po imenih oseb v naslovih kmečke povesti in zgodovinskega romana je videti, da so izpostavljale moško glavno osebo petkrat pogosteje od žensko. Preštevanje naslovov v slovenski mesečni bibliografiji leposlovnih del preteklega desetletja pokaže, da se ženske naslovne osebe postopoma emancipirajo: razmerje med ženskimi in moškimi je zdaj že 45 % : 55 %, kar je boljše od ženskega deleža med ustvarjalci. V sodobnih slovenskih romanih so ženske literarne osebe šolajoča se ali študirajoča dekleta in emancipirane intelektualke. Najraje so umetnice (slikarke, pisateljice, kiparke), profesorice in novinarke ali pa kot dijakinje ali študentke na poti k tem poklicem. Ker gre za podobno izobrazbeno in poklicno strukturo tudi pri realnih avtoricah, je očitno, da je literatura prostor samorefleksije intelektualne elite.
Patriarhalne razmere v zgodnejših obdobjih slovenskega literarnega sistema zanimivo ilustrirajo strukture ljubezenskih trikotnikov v kmečki prozi. Med 41 ljubezenskimi trikotniki gre v 25 primerih za tip 2 moška - 1 ženska in v 16 povestih pa za tip 2 ženski - 1 moški. V trikotniku z dvema moškima sta enakomerno zastopana tisti, kjer ženska izbira med dvema kandidatoma, in tisti, kjer sta fanta v rivalskem odnosu in je ženska nagrada zmagovalcu v spopadu, v trikotniku z dvema ženskama pa je rivalstvo tako rekoč prepovedano. Dekleta imajo v kmečki povesti dve pogosti in manj hvaležni možnosti: lahko so tretja oseba v ljubezenskem trikotniku ali pa so nosilke motiva skvarjene poroke.
Podatki o izdajah so spet izčrpno popisani za žanr kmečke povesti. V Ljubljani je izšlo vsaj 60 % vseh kmečkih povesti. Mohorjeva družba je postavila na drugo mesto Celovec (17 %), založniško sledita Gorica (7 %) in Trst (4 %). Samozaložbe so bile zanemarljive. Provinca kot deklarativni predmet kmečke povesti ni bila obenem tudi producent literature o sebi. Založniško vlogo (materialno skrb za svojo lastno literarno podobo) je prepuščala mestu in centru.
Avtorji kmečke povesti so se večinoma rojevali na podeželju, potem pa se precej selili. Najbolj je vlekla Ljubljana, kjer je dlje časa preživela dobra polovica tistih z znano biografijo. Mimo Ljubljane je bil kulturno najbolj stimulativen prostor Gorenjska, kjer je prebivalo 30 % vseh avtorjev žanra, za njo Štajerska z 22 % in potem Primorska z 20 %. Rodilo se je sicer več avtorjev na Primorskem kot na Štajerskem, vendar Primorska zaradi italijanske zasedbe in fašističnega pritiska ni bila vabljiv kulturni prostor in se je veliko izobraženega meščanstva in pisateljev izselilo v Jugoslavijo, kjer so največ gostoljubja našli prav na Štajerskem.
Pokrajine, v katerih se je rodilo in živelo veliko pisateljev, so tudi pogosteje dogajališče kmečkih povesti. V 20. in 30. letih 20. stoletja je bila želja po umestitvi obrobnih pokrajin na slovenski literarni zemljevid sploh prva motivacija za nastanek t. i. pokrajinske povesti. Do pozitivnih odstopanj prihaja pri obrobnih pokrajinah Primorski, Prekmurju in Koroški, pač po zaslugi plodovitih pisateljev Franceta Bevka, Miška Kranjca in Prežihovega Voranca, ki so vzbudili interes slovenskega bralca za eksotiko teh obmejnih pokrajin. Tendenca avtorjev je bila, kot kaže, izrazito programska: literarno upodobiti tudi manj poznane slovenske pokrajine, tako izravnati razlike med slovenskimi regijami in prispevati k zavesti o enotnem slovenskem prostoru. V splošnem se je slovenska književnost najbohotneje razvijala v osrednji pokrajini Kranjski z večinskim slovenskim prebivalstvom, kar pričuje o strateški primernosti prizadevanja Ljubljane za položaj kulturnega centra.
Zadrege nastopijo, kadar gre za zveze med partnerji različnega premoženjskega in socialnega statusa. Znotraj kmečkega sveta je produktivnejši model iz začetka slovenske pripovedne proze, ki spravi skupaj bogato dekle in revnega ženina; zveza med revno žensko in bogatim moškim je manj pogosta. Ljubezni in zveze med pripadniki različnih socialnih slojev se praviloma žalostno zaključijo. Razmerja med kmečkim dekletom in meščanskim moškim so dokaj redka (če bi upoštevali napol gosposki značaj številnih nadgozdarjev in lovcev, bi bilo takih zvez več), zveza med mestnim dekletom in kmečkim fantom pa je sploh velika izjema. Romani, ki družijo ljudi iz različnih slojev, so značilni za kritična obdobja v zgodovini, taka je povest Ivana Tavčarja Cvetje v jeseni, ki je nastala sredi prve svetovne vojne, in roman Draga Ulage Bele zvezde, ki je izšel v predzadnjem letu druge svetovne vojne. Sporočilo sklepov obeh pripovedi je, da bo slovenski dom preživel le, če bo konsolidiral napetosti med socialnimi sloji ter povezoval mestno in kmečko kulturo. Ne na način odhoda v mesto (to bi pomenilo proletarizacijo), ampak z vračanjem na kmete in s kultiviranjem kmetstva, ki ga mitizira in dojema kot nacionalni regenerativni potencial:
"Slovenska kmetica, še vedno te premalo spoštujemo! Podobna si muli, ki ogarana in odrgnjena vozari po andaluškem skalovju! Pridna si pri delu, vedno si v skrbeh, da bi se ne podrl kak vogel hiše, da bi mož preveč v pivnice ne znosil, da bi se otroci ne spridili. Malo imaš od življenja, uboga ti mučenica! A tvoja je vendar zasluga, da je tlačena in raztrgana slovenska domovina skupaj ostala. Te domovine prvi steber si ti, slovenska kmetica, ki spiš navadno na slami in pod raztrgano odejo ter ješ, kar možu in otroku ostane!" (Cvetje v jeseni, 1917)[7]Tavčarjev poskus vrnitve meščanskega moškega na kmete ni uspel, zato je dve desetletji pozneje Ulaga v Belih zvezdah (1943) poskusil s selitvijo tovarnarjeve hčere na kmete. Ker je pokmetenje meščana ali meščanke izredno redek motiv kmečke povesti, dojemamo besedilo kot programsko. Končno niti v tem izjemnem primeru ne gre za pravo meščansko-kmečko zvezo, saj sta mlada dva oba študirana, ženin pa je veleposestnik, torej spada bolj med podeželsko gospodo kot med kmete.
Ekonomsko zaledje take zakonske zveze je bilo Tavčarju popolnoma jasno:
"V mojih očeh je zakon predvsem tudi gospodarska pogodba, ki daje strankama enake pravice in enake dolžnosti [...] Toliko je jasno, da so zakoni na kmetih mirnejši in zadovoljnejši. Oba zakonska lahko živita v zavesti, da enakomerno vzdržujeta rodbino. Bil sem torej egoist, ko sem se hotel priženiti na Jelovo brdo. Ni se mi sicer posrečilo, ali vzlic temu upam, da mi bodočnost prinese mnogo posnemovalcev. Stvar pa ni malenkostna, stvar je potrebna, če naj izginejo tisti zidovi, ki ločijo dandanes našega kmeta od naših mest!" (Cvetje v jeseni)Kar ena četrtina porok ima v kmečki povesti status druge poroke. Druga poroka je popravek prvega neustreznega razmerja, za katerega so bili povečini krivi starši. Drugič se poročajo ženske pogosteje kot moški. Neredko se obnavlja predporočna ljubezenska zveza: ljubimec je po razdrti zvezi razočaran odpotoval v Ameriko, se tam socialno povzpel in se po vrnitvi tako kvalificiral za poroko z mladostno ljubeznijo, ki je medtem postala premožna vdova. Obvezni pogoj druge poroke je smrt prejšnjega partnerja. Žena je ljubosumnemu prvemu možu vseskozi dokazovala zvestobo, po njegovi smrti pa je za trpljenje ob njem nagrajena z drugo poroko. Motiv druge poroke v koncu je značilen za vrsto najbolj sugestivnih pripovedi, ki jih uvrščamo v tip popularne kmečke povesti. Leta čakanja so kriva, da gredo drugič pred oltar partnerji že relativno v letih. Žena je prvemu možu iskreno hvaležna, saj ji je zapustil to, kar je v kmečki povesti najvažnejše – posest.
Simbolni značaj ima poroka pohabljenih, značilna za pripovedi s Primorske in Koroške. Po prvi svetovni vojni sta pokrajini pripadli Italiji in Avstriji: prepričati skušajo, da je tudi pohabljeni narodni organizem pod tujo oblastjo sposoben preživetja.
Poroke na stari dom prevladujejo v razmerju do porok na svoje; slednje so bile izjemne, saj ob končani kolonizaciji na Slovenskem in celo prenaseljenosti, ki je silila ambiciozneže v Ameriko, zanje ni bilo realne podlage. Optimalni in najpogostejši konec kmečke povesti je v ohranitvi doma, ne pa v njegovi ekspanziji. Temeljna funkcija doma namreč ni toliko v proizvodnji kot v nudenju zavetja in varnosti pred negotovim zunanjim svetom. Stanje ogroženosti dóma je zato pogostejše kot stanje njegovega razcveta; neredko se dom ohrani tik pred propadom. Za nemško pripovedno prozo je po letu 1848 značilna ekspanzijska ideologija, ki se kaže v srečnem udomljenju izseljenih kmetov v Ameriki. Za slovensko kmečko povest ni mogoče trditi nič podobnega. Motiv izseljevanja je sicer pogost, vendar se izseljenci redno vračajo domov, po možnosti premožnejši kot ob odhodu.
Kmečki dom je zasidran v etiki dela, ne v pridobivanju. Domovi, ki so propadli zaradi pridobitnih in pogoltnih sosedov, se po logiki etične izravnave radi vrnejo v roke starih lastnikov oziroma njihovih potomcev. Trivialni motiv prisvojene vojne blagajne (obogatitev brez lastnega truda) je simptomatičen za to tematiko: ker pomeni prekršek proti pridobitni etiki, utemeljeni v lastnem delu, mora starega gospodarja na domačiji naslediti nekdo tretji, najraje žrtvin potomec.
S stališča socialne zgodovine je zanimiva dinamika perspektivističnih koncev,[8] kakršnih je med pozitivnimi konci v kmečki povesti kar za četrtino. Pri redkokaterem literarnem elementu je mogoče tako zagotovo zatrditi, da je odraz realnih družbenih razmer, kot prav pri tem tipu konca. Pojavijo se šele na prelomu stoletja, dosežejo prvi višek v letih prve svetovne vojne in prevladujejo zlasti med leti 1923 in 1937; po tem času spet močno upadejo. Optimistični perspektivizem se je trudil odpravljati negativne posledice prve svetovne vojne in vzbujati zaupanje v novo nastalo državo Jugoslavijo. Kadar namiguje na revolucionarne socialne spremembe v prihodnosti, je rad abstrakten, večinoma pa gre za bodočo usodo konkretne domačije, ki je predmet pripovedi. Ko ta ostane brez gospodarja, ki je mladi materi pustil otroka, lahko sklepamo, da se je srečni izid odmaknil za 10 do 20 let v prihodnost. Če v zaključku povesti manjka samo še poroka (in zanjo nekaj let varčevanja), je čakalna doba za srečen razplet že krajša.
Kmečke povesti abstraktne rešitve v smislu moralne zmage kljub fizičnemu porazu, kar je vzorec evropskega romana, v načelu ne zanimajo. Raje se zadovolji s skromnim uspehom, samo da je oprijemljiv. Negativnih izidov (kažejo se v smrti, norosti, zaporu glavne osebe) je v žanru za dve petini in so zato pomenljivejši (bolj zaznamovani) od pozitivnih. Na časovni lestvici so negativni konci komplementarni perspektivističnim. Pomenljiva so bila leta okoli prve svetovne vojne: pred vojno (1909–14) jih je bilo največ, v letih vojne so se zmanjšali in tik po vojni (1919–24) takih koncev sploh ni bilo več. Pred drugo vojno je delež negativnih koncev spet narastel. Kmečka povest je pred kulminacijami svetovnih socialnih konfliktov z negativni konci opozarjala na žalostne posledice socialnih spopadov in svarila pred njimi.
Iz zavesti, kako pomembna je zdrava ekonomska osnova kolektivne eksistence, je Mohorjeva družba del svoje knjižne produkcije namenila prav gospodarski vzgoji. Izdajala je priročnike za umno gospodarjenje, gospodarski pouk pa je vključila tudi v leposlovni žanr kmečke povesti, ki jo je izdajala v seriji Slovenske večernice. Čeprav vseskozi poudarja, da bogastvo sámo še ne prinese človeku sreče, ima gospodarski pouk le en namen: pomagati kmetu iz pomanjkanja do take stopnje gospodarske gotovosti in blagostanja, ob kateri bo pripravljen priznati, da bog pridnim in poslušnim že na tem svetu nakloni srečo. Po drugi strani pa je ekonomska samostojnost pogoj narodni samostojnosti. Če kmet ne bo dobro gospodaril, tudi meščan, nosilec narodnoozaveščevalnega duha, ne bo imel kaj jesti. Sredi simpatične pripovedi se tako lahko pojavi celo poglavje, ki bi bolj sodilo v strokovni priročnik o kmetovanju kot pa v literarno fikcijo.
Gospodarski liberalizem vsaki socialni vlogi natančno predpisuje način obnašanja – gospodarju, gospodinji, sinovom in hčeram, hlapcem, bajtarjem in delavcem. Na moralno plat njihovega življenja ni pozoren toliko z božje perspektive (čeprav z božjimi zakoni svoje vmešavanje argumentira), kot mu je morála kmetstva pomembna z gospodarskega zornega kota. Podpiral bo tisto obnašanje, ki navaja k pridnosti, maksimalni produktivnosti, varčnosti, ostro pa bo nastopil proti obnašanju, ki kmetsko delovno moč manjša (popivanju, kvartanju, pretepaštvu, lenobi, zapravljivosti, vraževerju in brezverstvu) ali vodi proč od 'poštenega', tj. ustaljenega in z zakonom utrjenega načina akumulacije. Taki sta pohlepnost in skopost. Pohlepnost izziva k tatvini, skopost pa akumulirani kapital pusti ležati brez koristi.
Zahteva po redu in snažnosti v gospodinjstvu in gospodarstvu, opisovana s posebno slastjo in pogostnostjo, simbolizira zahtevo liberalnega gospodarstva po razmerah, v katerih bi se idealno razvijalo. Red je drugo ime za organizacijo dela, snažnost pa, ki je pogoj zdravju, drug izraz za kar največjo delovno storilnost. Z upoštevanjem navodil, ki jih gospodarstvo v obliki večernic daje kmetu, se seveda lahko obogati. Tu pa je nevarnost. Kmeta je treba navaditi, da bo del dohodka redno in brez bolečin odvajal tistim, ki so ga tako zavzeto usposobili za ekonomski dvig. Prepričati ga je treba (zraven pa potolažiti tudi tiste, ki jim gospodarski dvig ni uspel), da bogastvo ni najvažnejše na svetu in da sámo bogastvo človeku še ne prinese sreče. Življenjski recept, ki ga večernice ponujajo kmetu, je torej: moli! delaj! hrani!, pa nič ne maraj, če se kdo drug okoristi s tvojim delom, saj bogastvo ne prinaša sreče. Svoj odnos do delavcev razkrivajo s kombinacijo delavske in kriminalne tematike; delavec jim je potencialni kriminalec. S stališča akumulacije kapitala so bajtarji (kmečki proletariat) škodljivi, ker s svojim vrtičkarstvom drobijo veliko kmečko posest in zmanjšujejo njeno optimalno izkoriščenost.
Zgodnjo kmečko povest preveva zgodnjemeščanski optimizem, da je trezno gospodarjenje garancija za uspeh: kmetstvu je treba le gospodarske, prosvetne in pravne izobrazbe. V poznejši kmečki povesti tega optimizma ni več, na njegovo mesto stopi pri ambicioznejših naprednih avtorjih strah pred krutimi zakoni liberalističnega gospodarstva in pri konservativnih katoliških avtorjih celo izogibanje razmisleku o socialnih pogojih kmečke bede: izkoriščanje zanje nima razredne podlage, ampak je zanj s svojimi indivdiualnimi lastnostmi kriv vsakokratni izkoriščevalec.
Tema dela se lahko vzpostavi šele v času meščanstva, ki je ločil sfero dela od sfere prostega časa. Kmečka kultura med delom in prostim časom ne ločuje. To je tista znamenita enovitost kmečkega sveta, v katerem so motivi dela (košnja, žetev, oranje, sejanje, trgatev, spravljanje listja, paša, koline ...) razumljena kot prazniki. Delo je začelo postajati literarno zanimivo v industrijskem okolju z nastopom političnega gibanja socialne demokracije, ki je za dosego svojih socialnih ciljev instrumentalizirala tudi literaturo. V slovenski književnosti so prvo nahajališče besedil z delavsko tematiko brošure, ki jih je izdajala socialistična stranka pod naslovom Majski spis, Prvi majnik, Prvi Maj, Majski list in jih legalno ali ilegalno razširjala med delavci.
Praznovanje prvega maja se je začelo v Evropi po sklepu druge internacionale v Parizu leta 1889, najprej v rudniških krajih, potem pa kmalu še v industrijskih mestih Trst, Ljubljana in Maribor. Čeprav je začetek socialističnega gibanja v Sloveniji označen z letnico 1896, ko je bila v Ljubljani ustanovljena Jugoslovanska socialnodemokratska stranka, naj bi prvi slovenski majski spis, ki ni ohranjen, izšel na Dunaju že leta 1893. Od 1899 naprej so izhajali majski spisi več ali manj redno vse do nastopa dikatutre leta 1929.
Ker so majski spisi politični tisk, bi pričakovali predvsem prispevke s praktičnim ideološkim sporočilom, torej govore, agitacije, zgodovinske prikaze delavskega gibanja, teorije družbene preobrazbe, vendar spočetka zavzemajo večino prostora teksti literarne ali polliterarne narave (reportaža, spomini, esej); na naslovni strani namesto političnega uvodnika stoji pesem. Celo politični spisi v brošuri nosijo veliko literarnih prvin.
Do leta 1910 je majske spise urejal eden prvih voditeljev socialne demokracije Etbin Kristan, ki je objavljal znane slovenske književnike Ivana Cankarja, Otona Župančiča in Zofko Kvedrovo. Od 1914 do 1919 jih je urejala Alojzija Štebi z možem Antonom, ki je objavljal pod pomenljivim psevdonimom Outlaw. Vrata sta odprla znanim levičarskim pisateljem Franu Albrechtu, Jušu Kozaku, Cvetku Golarju in Alojzu Kraigherju. Po 1920 so majske spise ločeno in vzporedno izdajale različne delavske politične frakcije, delež leposlovja v njih pa se je zmanjšal oziroma so ga prispevali manj znani avtorji (npr. Ivan Vuk in Anton Tanc, ki je objavljal pod psevdonimom Čulkovski).
Proletarskim pesnikom je bilo leposlovje sredstvo za družbeno vplivanje in preobrazbo, kar nazorno kaže naslednja poznana pesmica Etbina Kristana:
Na prvi pogled ni v pesmi nič političnega in nič delavsko tendencioznega, vendar k političnemu branju navaja že sámo mesto objave. Socialni apel na bralca se kaže v izbiri imperativne glagolske oblike, po kateri so prepoznavne tudi druge pesmi na naslovnicah. Prvi verz artikulira zelo konkreten strankin program: osem ur dela – osem ur počitka. Nižina v 3. verzu je označevalec delavčevega družbenozgodovinskega položaja, svetloba in sonce v četrtem pa cilj njegovega projekta – revolucionarna družbena akcija. Sonce je obenem tudi šifra za naturo: revolucija in lepša prihodnost sta naturna pravica delavskega razreda. Cilj družbenozgodovinskega projekta je izbrisati razliko med civilizacijo in naturo, med delavsko maso, ki je na strani nature, in represijo, vladajočim slojem kapitala, ki se je vedno predstavljal kot tvorec zgodovine, civilizacije, kulture. Zveza med naravo in delavskimi pravicami se potrjuje že z umestitvijo delavskega praznika v pomladni čas.Delaj – počivaj,
Stvarjaj – uživaj,
Stopaj navzgor iz meglenih nižin,
Išči svetlobo, ker solnca si sin.
Brani pravico in varuj pogum,
Slušaj resnico, spoštuj svoj razum.
Človek si – nič več. Napuh zaničuj!
Človek si – nič manj! Pa glavo dviguj!
(Prvi majnik 1909)
Vseh dvanajst velelnikov pesmi je nedovršnih, kar si lahko razlagamo, kot da čas za konkretno akcijo še ni dozorel. Največkrat v prvomajskih pesmih ne gre za akcijo, ampak šele za zbiranje volje in moči, ki bosta nekoč akcijo omogočili. Proletarska verzifikacija se ima za orodje za spreminjanje sveta: "Delavec in umetnik imata enako nalogo: 'Preustvarjati svet.'" Marksistična literarna publicistika oziroma literarna kritika socialnega realizma je od poezije zahtevala socialni angažma.
Ideološka podlaga tekstov je pretežno marksistična in se povezuje s slovenskimi nacionalnimi ambicijami, s krščanstvom (Kristusovo odrešeništvo enači s socialno revolucionarnostjo), z liberalskim protiklerikalizmom in s protimilitarističnim ali celo s protidržavim (antiimperialnim) sporočilom. Postopno zmanjševanje literarnega deleža v prvomajskih glasilih kaže, da se je leposlovje polagoma reševalo političnih nalog in da si je delavska politika našla svoja izrazna sredstva in svoj kader.
Za slovensko verzifikacijo, ki je nastajala med marksistično usmerjenim delavskim gibanjem, je značilno jasno, enotno in ponavljajoče se idejno sporočilo, ki se ga da povzeti v geslo: delavski razred, zruši kapitalistični družbeni red! Zaledje tega sporočila je najti v Marx-Engelsovem Manifest der Kommunistischen Partei, ki je bil od vsega marksističnega tiska najprej in najlaže dostopen delavskemu pesniku. Prvi slovenski prevod Manifesta je iz leta 1902 (objavljen je bil v tržaškem časopisu Rdeči prapor), do leta 1934 pa je izšlo še sedem izdaj. Zajemali so tudi iz številnih drugih citatov iz Manifesta, ki so jih v obliki gesel in motov objavljali uredniki delavskih časopisov, in jih oblikovali v nekakšne verzificirane obnove. Sicer se je teorija proletkulta bolj kot liriki posvečala dramatiki in romanu.
Motivi in teme proletarske verzifikacije so naslednji: težko rudarsko življenje, detomor iz revščine, nesrečna poroka z bogatim ženinom, nezaposlena ženska je prisiljena v prostitucijo, alegorična podoba nageljna, klanec kot alegorija delavske poti, mrtvi junaki, oktobrska revolucija, prvi maj, delavsko trpljenje in združevanje, upor, vizija bodočnosti, vojna, nacija, pesništvo. Ko sovražnik ubije delavca, to še trdneje poveže in zaveže ostale: njegovo telo je umrlo, a njegova misel živi naprej. Smrt ni zanikanje, ampak je potrditev delavske ideje. Opevani mrtveci so Karl Marx, Karl Liebknecht, predvojni proletarec Alija Aliagić, padli protestniki na Zaloški cesti itd. V preprostejših pesmih je glavna misel ob mrtvih maščevanje, v idejno kompleksnejših pa je nov mrtvec samo znak, da je delavski razred za korak bliže usodnemu zgodovinskemu trenutku, ko bo kvantiteta družbenih krivic pripeljala do novega družbenega reda. Propad vladajočega razreda in prevzem oblasti s strani delavskega razreda sta zgodovinska nujnost. Podobno kot pri krščanskem zaupanju v boga, ki vzdržuje moralno ravnotežje na svetu (dobro plačuje in hudobno kaznuje), tu prevladuje zaupanje v zgodovinsko nujnost, ki bo z enim samim zamahom poravnala vse krivice. Delavec ne more nič izgubiti, ker nič nima, zato je še bolj upravičen, da se bori naprej. Smrt posameznika ni tragična, ker je nujna: novi družbeni red se lahko doseže samo z žrtvami.
"Der nächste Zweck der Kommunisten ist derselbe wie der aller übrigen proletarischen Parteien: Bildung des Proletariats zur Klasse, Sturz der Bourgeoisieherrschaft, Eroberung der politischen Macht durch das Proletariat." "[Die Bourgeoisie] produziert vor allem ihren eigenen Totengräber. Ihr Untergang und der Sieg des Proletariats sind gleich unvermeidlich." "Die Kommunisten verschmähen es, ihre Ansichten und Absichten zu verheimlichen. Sie erklären es offen, daß ihre Zwecke nur erreicht werden können durch den gewaltsamen Umsturz aller bisherigen Gesellschaftsordnung. Mögen die herrschenden Klassen vor einer kommunistischen Revolution zittern. Die Proletarier haben nichts in ihr zu verlieren als ihre Ketten. Sie haben eine Welt zu gewinnen. Proletarier aller Länder, vereinigt euch!"[9]Besedila se dajo po stopnji apelativnosti razvrstiti v lestvico. Spodaj so tista, ki opozarjajo na izkoriščevalsko razmerje dveh razredov (eni delajo, drugi trpijo). Sledijo besedila z vprašanjem: ali mora vedno ostati tako? Naslednja skupina pesmi dodaja odgovor: ne, tako ne gre več naprej. Četrta stopnja ugotavlja zgodovinsko nujnost zmage delavskega razreda in se vživlja v vizijo bodočnosti. Zadnja stopnja so pesmi, ki odkrito pozivajo v boj.
Osnovno vprašanje socialne identitete je odnos do tujega. Bolj ko smo drugačni od sosedov, bolj smo specifični in prepoznavni, vendar obenem drugim tudi manj razumljivi, bolj osamljeni in s tem zapisani pogubni izolaciji. Iz paradoksne identitetne situacije kažejo pot literarna dela. Junaki slovenskih pripovedi preizkušajo različne možnosti razmerja do tujega.
Prešernova zgodba o sprejemu krščanstva v 8. stoletju je Cooperju tudi metafora za pesnikov sprejem evropskih romantičnih pesniških oblik v 19. stoletju. Tako kot je bilo nujno pokristjanjenje, je bilo dobro tisočletje pozneje nujno, da so Slovenci skozi eminentne literarne forme sprejeli visoko evropsko kulturo in se tako emancipirali med evropskimi narodi. Po strnjenih leksikonskih oznakah je Prešernova zasluga v tem, da je na Slovensko uvedel prestižne pesemske forme sonet, gazelo, oktavo ... in kompleksne pesniške teme ter s tem dokazal, da je slovenščina enako sposobna kot drugi jeziki in ima zato slovenski narod pravico do svoje kulturne identitete. Cooperjevo interpretacijo potrjuje dejstvo, da smo daljnovidnost in pravilnost Prešernovih potez navajeni pregledno ocenjevati prav v razmerju do sočasnih osebnosti, ki so sledile drugačnim strategijam kulturnega preživetja: ali so bile avtarkično proti uvozu tujega (Janez Bleiweis) ali so šle v emigracijo in postale del tujega literarnega sistema (Stanko Vraz).
Oznaka temeljnega dela slovenske literature kot zgodbe o importu tujega se zdi od daleč bizarna, saj se je slovenski literarni sistem deklarativno vzpostavljal prav kot samonikla opozicija tujemu nemškemu in se razvijal v stalni konkurenčni borbi z njim. Zgodbe, kakršna je Krst pri Savici, ponujajo recept za srednjo pot med enim in drugim skrajnim odnosom do tujega: skupnost pripravljajo za sprejem tujega, vendar tako, da obenem to tuje prilagodijo domačemu. Pozorno branje Krsta ponuja še eno navodilo. Črtomir gre razširjat novo vero med rojake "in dalej čez njih mejo", kar pomeni, da sama adaptacija tujega ni dovolj močan razreševalec nevarno konfliktnega razmerja domače-tuje, ampak da bo za kompenzacijo in za ravnotežje treba tudi nekaj ekspanzionizma.
Krst pri Savici je enigmatično besedilo. Osnovo za dvom v zaresnost Krstovega sporočila je dal frajgajst Prešeren v pismu češkemu pisatelju Františku Čelakovskemu, rekoč, da je treba brati Krst le kot metrično nalogo, opravljeno z namenom pridobiti si naklonjenost kranjske duhovščine. Krst je bil za utemeljevanje naroda, kar so v 19. stoletju od epske pesnitve pričakovali, problematičen. Njegova osnovna ideja je odpoved oziroma romantično občutje minljivosti sveta, kar seveda ni bilo kaj prida uporabno za mobilizacijo socialnih energij v času konstitucije naroda. Zato so zlasti liberalni književniki ponujali 'popravke' njegovega resignativnega junaka (Tugomer Frana Levstika) ali pa ga odklonili kot negativca (Oton Župančič).
Črtomir je slabo reprezentiral večinsko razpoloženje med slovenskimi kulturnimi aktivisti, ki so prisegali na slovansko vzajemnost. Sedem let po Krstu je izšla danes pozabljena pesnitev Jožefa Žemlje Sedem sinov (1843), ki je nekakšna korektura Krstovega političnega sporočila. Žemlja pripoveduje o ženi hrvaškega bana iz 13. stoletja, ki rodi sedem sinov in jih razen enega sklene vse utopiti. Mož potihem prepreči kruto dejanje, da otroke v rejo in čez leta, ko dorastejo, na gostiji razkrinka ženino grešno namero. Sinovi in gostje ga preprosijo, da ji prizanese s kaznijo.
Žemlja z zgodbo o 'odtujenih' otrocih pripoveduje, da tujega pravzaprav ni. To, kar se zdi tuje, se tako zdi le začasno ali po pomoti (iz blodne ženine pameti), v resnici pa je domače. Žemlja je ponujal bralcu zgodbo o ponovni prisvojitvi pomotoma ali po nemarnem 'odtujenega'. Količinsko je bil Žemljev model v slovenski literaturi produktivnejši od Prešernovega. Poslužile so se ga zlasti povesti pri popularni založbi Mohorjevi družbi, ki skozi pretresljive scene prepoznavanj svojcev po dolgih letih pripovedujejo o spoznanju, da je navidezno tuje pravzaprav domače.
Smrti zapisane in potem rešene otroke je iz konteksta mogoče razumeti kot alegorijo slovanskih narodov, ki jim je panslovanski kulturni načrt Jana Kollárja odrekal pravico do samostojne eksistence in predvideval njihovo ukinitev v korist zgolj štirih velikih: ruskega, poljskega, češkega in ilirskega. Prešeren je bil do tega načrta "matere Slave" zaradi diskriminacije malih narodov izrecno odklonilen in si ga je privoščil v epigramu. Jožef Žemlja se je s Prešernovo kritiko Kollárja strinjal, vendar je ohranjal vero, da je njegove napake mogoče popraviti (tako kot se je skesala in obljubila svoje čudno, tuje in sovražno obnašanje popraviti banica) in slovansko družino v interesu skupne slave in moči spraviti skupaj. Sedem sinov je na alegorični ravni Žemljeva polemika z Janom Kollárjem in s Francetom Prešernom. Nasproti prvemu zagovarja pravico vsakega slovanskega naroda do svojega knjižnega jezika in literature, nasproti Prešernu pa odpravlja nezaupanje do združevalnih slovanskih načrtov.
Martin Krpan (1858)[13] Frana Levstika se zaradi pravljičnih elementov le od daleč spogleduje z žanrom zgodovinske povesti. Pripoved govori o tem, kako cesar potem, ko mu na Dunaju tuji velikan Brdavs pobije cvet junakov, pokliče na pomoč silaškega Notranjca Martina Krpana. Ta na svoji drobni, a žilavi kobilici z mesarico in kijem, ki ga je stesal iz cesaričine lipe, velikana premaga in reši Dunaj, cesar pa se mu oddolži tako, da mu dovoli trgovati s soljo in s tem legalizira Krpanovo dotlej tihotapsko pridobitno dejavnost.
Sovražnega tujega v povesti ni težko identificirati, to je Brdavs, in tudi preprosta strategija eliminacije tujega je očitna: Krpan velikana z eno potezo pokonča. V nadaljevanju povesti pa se opozicija med domačim in tujim zakomplicira: na mestu tujega se pojavi t. i. "angleška sol", ki jo tihotapi Krpan. Tuje je v tem primeru zaželeno, vendar spočetka prepovedano. Slovensko literarnozgodovinsko in drugo razpravljanje o tem, kaj je pravzaprav angleška sol, je obsežno in špekulativno. Povzemimo samo najbolj argumentirano razlago, da se v izrazu "skriva najbrž ljudski spomin na celinsko zaporo za francoske Ilirije (1809–13), ko je bilo uvažanje angleškega blaga v naše kraje ostro prepovedano. Angleška sol je v naši povesti toliko kot tihotapska sol. Krpan je najbrž prenašal benečansko sol iz Kopra, ki je bila cenejša kot avstrijska sol iz tržaške okolice."[14] Med frazami na temo soli v slovarju najdemo še prenesene pomene. Drugače kot v nemščini, kjer je sol v prenesenem pomenu 'posebno', 'izstopajoče', je v slovenskih frazah (npr. soliti pamet 'vmešavati se') sol metafora za duhovitost in pamet, pogosto povezana z nasilnostjo (pojdi se solit preneseno 'pojdi k vragu'; prisoliti eno 'plosko udariti koga po licu').
Na metaforični ravni bi prepoved uvoza angleške soli mogla biti metafora za nemško preprečevanje angleške oz. katere koli druge, nenemške pameti, to je nenemškega duhovnega in kulturnega vpliva na Slovence, in podoba nemškega vztrajanja pri kulturni dominaciji v prostoru Srednje Evrope. Krpanovo tihotapljenje angleške soli simbolizira slovensko potrebo po alternativnih tujih kulturnih pobudah in prizadevanje zanje, pridobitev dovoljenja za uvoz tuje soli pa simbolizira zmago teh prizadevanj.
Martin Krpan s cesarjem ni ves čas v prijaznih odnosih. Sprva se mu grdo zlaže glede svojega ilegalnega tovora, potem mu očita nehvaležnost, baranta z njim in proti koncu jasno artikulira svoje zahteve. Metafora soli nosi s sabo tudi grožnjo upora in agresije in kaže na to, da je bila zahteva lastne kulturne identitete politično nevarna. Krpan ima sicer možnost, da se zaradi zaslug poroči s cesarjevo hčerjo (kar je enako participaciji pri oblasti in obenem odpovedi lastni identiteti), vendar se odloči za vrnitev domov in z Dunaja odnese samo tisto, kar mu bo doma prišlo prav. V tej drži se Krpan izkaže za dediča Prešernove tvegane strategije prevzema in adaptacije tujega.
Krpan je kot mitični junak zastopnik Slovencev in reprezentant slovenskih socialnih aspiracij. Bil je slab kmet in se je raje klatil po svetu, kot da bi delal. Za zgled nam je v nekmečki vlogi: skozi Krpana smo Slovenci najprej ilegalni, potem pa že licencirani tovorniki in trgovci. Zgodba o pridobitvi trgovskega in tovorniškega privilegija oz. legalizacije tihotapstva je slovenska 'zgodba o uspehu', kljub temu da komentatorji aktualnega gospodarskega in političnega dogajanja na Slovenskem Krpanov ekonomski minimalizem kritizirajo. Krpanova ekonomska politika pa je rojakom očitno pomagala preživeti. Samo za malenkost bolj načelen in manj popustljiv bi bil Krpan, pa bi pristal med izobčenci ali v dimenziji fantastičnega, kakor kaže njegova prva, neobjavljena varianta. Morda bi bil tak bralcem celo bolj všeč, bolj mož in bolj junak, ne bi pa mogel biti zgled politično modrega obnašanja.
Posebno mesto pri modeliranju socialne zgodovine imajo teksti, ki so izhajali v kritičnih zgodovinskih momentih. Tavčarjeva Visoška kronika,[15] pripoved o lastnikih kmečkega dvorca Visoko v Poljanski dolini, je nastajala med prvo svetovno vojno, kar se močno odraža v njenem sporočilu. Leta 1707 odsluženi ranjeni vojak Izidor Khallan popisuje zgodbo svojega očeta Polikarpa, ki je posest kupil z denarjem, prisvojenim v 30-letni vojni. Silaški oče trpi zaradi umora vojnega tovariša Jošta Schwarzkoblerja. Da bi popravil krivico, se hoče Izidor na očetovo željo poročiti z Joštovo vnukinjo Agato. Ker Agata odkloni snubljenje Marksa Wulffinga, jo ta obtoži čarovništva. Na procesu se namesto Izidorja zanjo zavzame njegov mlajši brat Jurij, se z Agato poroči in prevzame kmetijo, Izidor pa gre med vojake. Ko se čez 12 let ranjen vrne, se poroči z Marksovo sestro Margareto, ki ga je ves čas čakala, a že pred rojstvom sina Georgiusa kuga pobere njega in Jurija. Na kmetiji zagospodarita materi Margareta in Agata z otrokoma.
Razmerje med domačim in tujim je v Visoški kroniki deklarativno določeno kot razmerje med kranjskim in nemškim. Čeprav so Khallani pol nemške krvi in celo v sorodu z Nemci Wulffingi, se opredeljujo za Slovence uravnavajo svoja dejanja tako, da bi nevtralizirali gospodarsko konkurenčnost slednjih. Izidor je problematični predstavnik domačega. Zaradi svojih značajskih pomanjkljivosti (omahljivost, konformizem, strah ...) prepusti reprezentativno vlogo odločnemu bratu Juriju. Kronist na račun Nemcev izreče marsikatero jezno, kar je nacionalno ozaveščenim bralcem leta 1919 gotovo imponiralo:
"Tajčar je surov in ošaben, kadar misli, da se ga vse boji" / "Tajčarjev se boj!" / "Tajčarje smo imenovali takrat tiste, ki so se bili privlekli z Nemškega v naše kraje ter nam odvzeli najboljše kmetije." / "Ta zarod poznam, je požrešen, misli, da je več, kot smo mi, in naše zemlje je lačen. Kdor z njimi ne laja, ga raztrgajo."[16] Nemcem je očital trmo, napihnjenost, surovost, ošabnost, privoščljivost, grabežljivost in pristranskost.Vendar je Nemcem obenem priznaval tudi večjo ekonomsko uspešnost: "Res je, zemljo vedo najbolje obdelovati. Tudi tvoja mati je bila nemškega rojstva in gospodinja tudi ni bila slaba, dasi me je rada jezila." / "V srcu sem občudoval te Nemce, da si vzgajajo otroke tako, da jih tepo."
Opozicija med staroselskim in nemškim v romanu ni absolutna; kako bi tudi bila, ko pa je Tavčar sam svoj rod in ime izvajal iz nemškega (Tavčar < Deutscher). Kakor bi nas mikalo protinemško razpoloženje Tavčarjevega časa posplošiti in prenesti na roman, v njem za to ne najdemo dovolj opore. Ne le da je edini pozitivni oblastnik, prosvetljeni škof Janez Frančišek Nemec, tudi druge pozitivne vloge je naklonil Nemkam Agati, Margareti in Izidorjevi materi Barbari.
Visoška kronika se godi v nacionalno mešanem okolju in uresničuje mešane poroke. Polikarp se je poročil s tujko in njegova dva sinova pristaneta v mešanem zakonu, kar ni noben slučaj, ampak plod Polikarpove ženitne strategije. Čeprav moža kmalu umrjeta, sta poskrbela za potomce – Polikarpova ženitna strategija je bila uspešna. Ker so Nemci gospodarsko uspešnejši, jih lahko obvladamo le z asimilacijo: "Kdor z njimi ne laja, ga raztrgajo. Da jim goltanec zamašim, te oženim in Tajčarko boš vzel, da ne bo imela nemških otrok." Zanimivo je, da mešani zakon vedno sestavljata slovenski moški in nemška ženska, nikoli obratno. Ker imajo ženske v literaturi status naturnega korektiva takim ali drugačnim moškim socialnim obsesijam, pomeni, da je Tavčar videl regenerativno moč slovenstva prav v njegovi povezavi z nemštvom. Njegovi načrti nacionalnega mešanja v obliki ženitev Slovencev z Nemkami v slovenski literaturi nimajo para.
V času izida Visoške kronike je bila prva vojna mimo. Politično se je zasukalo drugače, kot bi bilo všeč Tavčarju. Tavčar Slovencem ni iskal alternativne politične eksistence zunaj habsburške oblasti, sodeloval je celo pri klerikalni izjavi lojalnosti cesarju Karlu in cesarici Ziti, kar se mu je pozneje otepalo. Soglašal je z Majniško deklaracijo jugoslovanskega poslanskega kluba v dunajskem parlamentu leta 1918, po kateri bi Avstro-Ogrsko preoblikovali v trialistično, nemško-ogrsko-slovansko tvorbo s široko avtonomijo za vsako nacijo. Slovenska ozemlja so z izjemo tretjine ob italijanski meji 29. oktobra 1918 postala del Države Slovencev, Hrvatov in Srbov. Z južnoslovanskim političnim okvirom so se oblikovali pogoji za drugačno dojemanje nemškega sosedstva, kot je določalo slovensko kulturno in politično obnašanje v 19. stoletju. Nenadoma nemška kultura ni več pomenila prve nevarnosti za slovensko kulturno uveljavljanje in Tavčarju se je najbrž med prvimi zazdelo, da s politično ločitvijo od Nemcev grozi izguba tistega elementa nacionalne zgodovinske identitete, ki se je stoletja napajala iz nemških vzorov, iz stika z Nemci in pod nemško dominacijo. Zato je Visoško kroniko zasnoval kot pripoved o začetnem dvojnem, slovensko-nemškem nacionalnem kulturnem kapitalu.
Opozicijo med nemškim in slovenskim dopolnjuje v romanu opozicija med Slovenci. Ponovno se, kakor že ničkolikokrat, spreta dve vrsti Slovencev: v Krstu pri Savici sta se imenovali kristjani in pogani, tu katoliki in protestanti, v Tavčarjevem času klerikalci in liberalci, med drugo svetovno vojno domobranci in partizani. V Visoški kroniki sta predstavljena dva radikalno nasprotna si načina obnašanja posameznika v razmerju do sveta oziroma do zgodovine: protestant Polikarp reprezentira princip aktivnosti in jemlje svojo usodo in usodo bližnjih krepko v svoje roke, pasivni in katoliški Izidor pa se ozira na javno mnenje in obtiči v konformizmu. Polikarp nam je všeč lahko kot subjekt, ne more pa nam biti zgled kot človek, Izidor pa je človeško bled, vendar je njegova drža zgodovinsko preizkušena in je Slovencem pogosto pomagala preživeti.
Preko Georgiusa Postumusa, ki obeta postati duhovnik, nas Izidor spomni na prvega slovenskega pripovednega junaka Črtomirja, ki je za dolga desetletja določil model resignativnega obnašanja slovenskih junakov in umik kot recept za individualno in kolektivno preživetje. Tavčar je bil kritičen do Črtomijeve in Izidorjeve pasivne in omahljive zgodovinske drže. S srcem je bil na strani takih posameznikov, katerih ravnanje raste iz njihove zavestne odločitve in lastne pameti, je torej bliže Polikarpu (v Polikarpu je celo mogoče ugledati avtorjev alter ego) kot Izidorju, ki nesamostojno prepušča, da njegova stališča oblikuje javno mnenje. Od pisatelja, ki je v celem svojem dolgem življenju in v politiki zastopal radikalna stališča, česa drugega pravzaprav ne bi mogli pričakovati. Vendar je bil kritičen tudi do Polikarpovega radikalnega individualizma, ki ga je pritiral v nesrečo, sicer mu ne bi na smrtni postelji na usta položil svarilnih besed sinu Izidorju, naj ne hodi po njegovi poti. Ne v Polikarpovi ne v Izidorjevi resnici ni skrit napotek za zgodovinsko obnašanje Slovencev, ampak v nenehnem tehtanju med obema preživetnima strategijama. V tem je najbrž tudi umetniška moč romana.
Ivan Tavčar je bil voditelj slovenskih liberalcev in je večino svojih življenjskih energij investiral v politiko, literaturo pa pogosto inštrumentaliziral za svoje nazorske in politične cilje. Tudi Visoška kronika ni ostala brez njihovih sledi, čeprav je bil tedaj že zunaj aktivne politike in si je lahko privoščil odmik od političnih aktualizmov in artikulacijo izvirnih liberalskih načel. Mednje sodijo, kot piše Timothy Pogačar,[17] ironični pogled na religijo in vraževerje, individualistični odpor do množice ter oblastnikov in še – česar običajno ne povezujemo z liberalizmom – distanciranje od pridobitništva. Vsega trojega v Visoški kroniki ni težko ugledati, dodaja pa Tavčar izrazito neliberalsko stališče, da zlo prihaja iz mesta in da je ruralni svet prostor ohranjanja pravih človeških in socialnih vrednot.
Simptomatično je, da se Visoška kronika ni zapisala v slovenski kulturni spomin zaradi enigmatičnega vzporednega ponujanja liberalskih in neliberalskih sporočil in ne zaradi nenavadnega združevanja slovenskega in nemškega, ampak zaradi deklarativnega patriotizma 'domače zemlje'. Romanu je rasel ugled iz scen Izidorjeve 'nacionalne drže' (čeprav izraz "slovenski" ni v njem uporabljen niti enkrat; izraz "nemški" pa kar na 70 mestih!), ki so delo kvalificirale kot nacionalno epopejo, kot "pesem požrtvovalne ljubezni do domovine". Recepcija romana je torej spregledala, da je strategijo socialnega obnašanja v njem narekoval Prešernov tvegani vzorec prevzema in adaptacije tujega, ki ga je Tavčar oblikoval neponovljivo inovativno: njegov recept za preživetje Slovencev v soseščini z gospodarsko podjetnejšimi nemškimi sosedi je bila poroka in asimilacija tujčevih žensk.
Roman Alamut[18] Vladimirja Bartola, ki je prvič izšel leta 1938, je zadnje čase najboljši slovenski literarni izvozni artikel, kar navdaja rojake s posebno radostjo in ponosom. Za njegovo domačo slavo pa tiči podoben recepcijski nesporazum kot pri Visoški kroniki. Roman opisujemo z Bartolovimi neoprijemljivimi besedami kot "prispodobo dobe strašnih diktatorjev", iz humanistične samoumevnosti pa dodajamo, da je ta prispodoba kritična, čeprav nam besedilo za táko interpretacijo ne nudi nobene opore.
Zgodba gre takole. Poglavar verske ločine izmailcev v Iranu 11. stoletja Hasan Ibn Saba na gradu Alamut vzgaja v slepo pokorščino vojake fedaije, da bi s samomorilskimi atentati pripomogli k osvoboditvi Irancev od Turkov. V fanatizem jih pripravi s prevaro: s hašišem jim prikliče iluzijo raja, ki ga bodo deležni po smrti. Najmodrejši med učenci, Ibn Tahir, se pritihotapi v tabor oblegovalcev in umori velikega vezirja Nizama al Mulka, on pa mu pred smrtjo razodene Hasanovo prevaro. Razočarani Ibn Tahir se sklene svojemu učitelju maščevati, vendar ga ta uspe prepričati o upravičenosti svojega ravnanja. Roman se ob vrsti osebnih tragedij konča z zmago Hasanovega političnega načrta: lahko se umakne iz javnosti in prepusti krmilo naslednikom; Alamut okliče svojo neodvisnost od seldžuške dinastije, ki vlada Iranu. Ibn Tahir pripozna Hasanovo duhovno očetovstvo in postane dedič njegove manipulativne ideje.
Navkljub današnjemu prepričanju, da slovenski književnosti ni več treba prevzemati vloge usmerjevalca kolektivnega ravnanja, romana ne moremo brati kot nacionalno indiferentno besedilo. Tega ni mogoče že zato, ker je bil njegov avtor iz Trsta, Slovenec z nacionalnega roba, kjer je imela slovenska književnost vedno izpostavljeno nacionalno funkcijo, da ne govorimo o izrazito nacionalnokonstitutivnem statusu zgodovinskega romana znotraj slovenskega žanrskega sistema; slovenski zgodovinski roman je bil pomembno sredstvo ustanavljanja in potrjevanja nacije. Tako kot predhodna besedila je treba tudi Alamut brati kot metaforo slovenske socialne situacije pred drugo svetovno vojno in kot nasvet preživetne strategije v tem kritičnem času.
Vladimir Bartol je prvotno želel roman posvetiti Benitu Mussoliniju, ki je še kako zadeval njegov čas in prostor, nič pa ni pomagal pojasniti, katera romaneskna oseba bi temu "velikemu diktatorju" ustrezala. Standardna šolska razlaga je, da je to manipulator Hasan ibn Saba, in zanemarja verjetnejšo primerjavo, po kateri je v vlogi velikega diktatorja pravzaprav vodja sovražne vojske Nizam al Mulk, medtem ko Hasan ibn Saba korespondira vodji ilegalnega slovenskega protifašističnega in protiitalijanskega gibanja TIGR, ki bi danes imelo najbrž status teroristične organizacije. Vladimir Bartol je bil osebni prijatelj enega voditeljev TIGR-a, Zorka Jelinčiča, in prijatelj filozofa Klementa Juga, ki je v 20. letih pripravil družbeno klimo za radikalno narodnoosvobodilno gibanje med Slovenci pod Italijo. Še bolj se aktualizacija prilega na ravni prostora, kjer utrdbo Alamut, ki ji grozi obleganje turške vojske, brez težav poenačimo s položajem Slovenije pred vojno kataklizmo, obkoljene od imperialnih sil.
Ko na roman položimo matrico domače-tuje, obstanemo pred dvema možnima razlagama. 1. Prostor bralčeve idenfikacije (tj. domačega) je grad Alamut, junak, ki ta prostor predstavlja, pa je njegov branilec Ibn Tahir. Alamut ogroža imperialna vojska velikega vezirja Nizama al Mulka, ki je reprezentant sovražnega tujega. Tuje je velika ekspanzivna sila, na mestu domačega pa je v obrambno pozicijo potisnjena mala verska skupnost, ki jo vodi Hasan ibn Saba. Junak si v konfliktu zada tvegan načrt eliminacije sovražnika in v dejanju uspe. V nadaljevanju odkrije, da je bil zmanipuliran in da je bilo njegovo dejanje problematično. Sovražnik se mu je v umiranju razkril kot moder človek in vrednostni predznaki v razmerju domače-tuje se zamenjajo: to kar je dotlej veljalo za domače, dobi status sovražnega.
2. Od vezirjevega umora dalje ima nekaj časa status tujega in nesprejemljivega razkrinkani sistem manipulacije, ki jo izvaja gopodar gradu Alamut, Hasan ibn Saba. Tako kot počno vsi manipulatorji v Bartolovi kratki prozi, ki je pripravljala pot Alamutu, tudi Hasan ibn Saba skuša prepričati junaka v upravičenost, smiselnost in nujnost svojega ravnanja. Tudi to prizadevanje uspe in učenec počasi sprejme učiteljevo makiavelistično, na prvi pogled tujo in skrajno nesimpatično argumentacijo.
V Alamutu imamo torej zaporedno opraviti z dvema uspelima strategijama: z eliminacijo tujega (ki spominja na pravljico ali mit) in s sofisticirano adaptacijo tujega (ki je značilna za razvitejše socialne sisteme in za kompleksnejšo literaturo). Kljub kontemplativnemu in malo celo resignativnemu razpoloženju junaka v koncu je to najbrž razlog za vtis o pozitivnem koncu romana in najbrž tudi eden od vzrokov njegovega uspeha med domačimi bralci.
Alamut je zanimiv tudi zaradi uspešne recepcije, ki temelji na interpretacijskem konstruktu. Ob izidu so mu najstrožji kritiki očitali odmaknjenost od perečih slovenskih tem, v zadnjih dveh desetletjih pa je prav zaradi navidezne 'tujosti' doživel vzpon popularnosti in vpis med velika slovenska dela. Slovencem imponira mnenje, da romana za razliko od druge slovenske literarne klasike ne obremenjuje nacionalna funkcija, da je torej indiferenten v razmerju do slovenske družbene problematike in zato neprimerno bolj berljiv. Poenostavljeno rečeno, Alamut je priljubljen zato, ker se ne dogaja med Slovenci in ker je zato podoben drugemu tujemu berilu, ki ga prebiramo za razvedrilo. Programsko vztrajanje slovenske literature pri domačih temah, ki je nekdaj demonstriralo nacionalno samoniklost, specifičnost in tudi samozadostnost, je postalo naporno in dolgočasno, zato so se bralci tako razveselili Alamutove zgodbene eksotike in pri tem pozabili, da je tudi Vladimirju Bartolu šlo v prvi vrsti za nacijo. Slovencem zelo imponira tudi uspeh romana v tujini, čeprav ga v tujini prodajajo kot lahko berilo. Bartolova današnja slava temelji torej paradoksalno prav na tisti slovenski karakterni lastnosti, ki je Bartolu najbolj hodila na živce, to je na škodljivem slovenskem občudovanju vsega tujega.
Sklep romana obnavlja, podobno kot druga velika dela slovenske prozne klasike, Prešernovo socialnozgodovinsko recepturo. V dilemi biti srečen, ali pa srečo zamenjati za spoznanje in zgodovinsko moč, se Bartolov junak odloča za slednje. Če hoče skozi junaka narod postati zgodovinski subjekt, se mora odpovedati naivni veri staršev v moralno pravičnost in hrepenenju po zasebni sreči. Bartol je z Alamutom nagovarjal rojake k odpovedi varljivo varnemu zavetju tradicionalnega domačega obnašanja in k prevzemu makiavelističnega manipulativnega ravnanja uspešnih tujih nacij.
Trenutni čas velikih socialnozgodovinskih sprememb obuja potrebo po vnovični sprotni refleksiji kolektivnih preživetnih strategij. Romaneskni modeli preteklih 170 let so pri tem lahko zanimivo primerjalno gradivo.
[2] Miran Hladnik: Slovenski zgodovinski roman, http://www.ff.uni-lj.si/slovjez/mh/zgr/zr_okvir.htm.
[3] Miran Hladnik: Leposlovje Prvih majnikov, Jezik in slovstvo 25 (1979/80), 134–137, http://lit.ijs.si/majniki.html. Miran Hladnik, Komunistični manifest in slovenska predvojna neumetniška verzifikacija, Jezik in slovstvo 27 (1981/82), 70–79, http://lit.ijs.si/komunist.html.
[4] Miran Hladnik: Slovenska kmečka povest, Ljubljana, 1990, http://lit.ijs.si/skp3.html#prvaki.
[5] Karlheinz Rossbacher: Heimatkunstbewegung und Heimatroman: Zur einer Literatursoziologie der Jahrhundertwende, Stuttgart, 1979 (Materialien und Untersuchungen zur Literatursoziologie, 13).
[6] Rudolf Schenda: Volk ohne Buch: Studien zur Sozialgeschichte der populären Lesestoffe 1770–1910, Frankfurt, 1970, 454.
[7] Ivan Tavčar: Cvetje v jeseni, http://www.dlib.si/documents/clanki/ljubljanski_zvon/pdf/280911.pdf; http://lit.ijs.si/cvetjevj.html. Herbstblüte, Übersetzung Josef Friedrich Perkonig, Klagenfurt, 1947.
[8] Tako poimenujem konce, ki pozitiven razplet odmikajo v prihodnost.
[9] Manifest_der_Kommunistischen_Partei, 1848, http://de.wikisource.org/wiki/Manifest_der_Kommunistischen_Partei.
[10] Henry R. Cooper: France Prešeren, Boston, 1981 (Twayne's world authors series: a survey of the world's literature, 620: Yugoslavia).
[11] France Prešeren: Krst pri Savici, http://sl.wikisource.org/wiki/Krst_pri_Savici. France Prešeren: Krst pri Savici = Die Taufe and der Savica, übersetzt von Klaus Detlef Olof, Kranj, Celovec, Ljubljana, Dunaj, 1998.
[12] Josip Jurčič: Zigeuner Janitscharen und Georg Kozjak: historischer Roman aus dem 15. Jahrhundert, übersetzt von Ferdinand Koletnik, Regensburg, 1957.
[13] Fran Levstik: Martin Krpan, http://lit.ijs.si/martinkr.html. Fran Levstik: Martin Krpan, übersetzt von Else Byhan, Ljubljana, 1960.
[14] Anton Slodnjak: Opombe, v: Fran Levstik: Zbrano delo 4, Ljubljana, 1954.
[15] Ivan Tavčar: Die Chronik von Visoko: Roman, übersetzt von Werner Engel, Würzburg, 1996.
[16] Ivan Tavčar: Visoška kronika, http://www.dlib.si/documents/clanki/ljubljanski_zvon/pdf/281027.pdf.
[17] Timothy Pogačar: Liberalizem in slovenska literatura: roman Ivana Tavčarja Visoška kronika, v: Miran Hladnik (ur.): Slovenski roman, Ljubljana, 2003 (Obdobja 21). 37–47.
[18] Vladimir Bartol: Alamut: ein Roman aus dem alten Orient, aus dem Slowenischen von Claude Vincenot, französiche Überarbeitung von Jean-Pierre Sicre, aus dem Französischen von Sylvia Antz, Bergisch Gladbach, 1992.
To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco