Grafikon Tematska razpredelnica
Analiza od zunaj preverja literarna (leposlovna) besedila. Metoda, ki bi bila v primeru estetsko vredne literature vredna graje, se mi zdi tu upravičena, ker gre z izjemo redkih primerov za estetsko nedoraslo verzifikacijo in ker se ta verzifikacija sama opredeljuje kot družbo spreminjevalno početje, ne pa kot nekaj avtonomnega. Pesmi s pesniško tematiko vlogo poezije v revolucionarnem gibanju jasno določajo:
Kujte kladiva, poj, vedro čelo,
pesem proletarsko v novi svet,
dan nastaja in nam kaže sled
v svóbodno obljubljeno deželo.(Franič, Naša pesem, Svoboda (S) 1919, str. 12.)
Še jasneje zahteva družbeno angažiranost od poezije marksistična literarna publicistika ali literarna kritika socialnega realizma. Zahteve po progresivni tendenci (graditeljstvu) in kolektivizmu so znane,2 zato jih ni treba obnavljati. Bolj kot liriki se je teorija proletkulta posvečala dramatiki in romanu (epopeji), ki pa nista uspevala tako, kot bi ta hotela. Čeprav o poeziji niso veliko načelno razpravljali, predstavlja verzifikacija dobro polovico literarnega ustvarjanja v periodiki.3 Avtorji pesmi so večinoma pozabljeni, precej se jih je pojavilo samo slučajno v rubrikah, ki so jih odpirale revije za delavske pesnike (npr. Delo in Svoboda).
Za boljšo preglednost obsežnega verzifikatorskega gradiva naj služi tale tematska razpredelnica, ki bo pojasnila tudi kriterije, po katerih so pesmi prihajale v poštev za pričujočo obravnavo (preglednica je kompozicijsko kazalo članku):
Grafikon Tematska razpredelnica
Prvi dve tematski skupini z Manifestom nimata neposredne zveze, tu sta zaradi sistematičnosti. Tema junakov, ki so padli za vrednoto, ni posebnost delavskega pesništva, je pa v njem pogosta, zlasti v partizanski poeziji. V širših socialnih okvirih je krvno zavezanost, ki je poleg kulta mrtvih mogoče izvor te tematike, nadomestila ideja kot združevalni princip skupine. Osnovna misel pesmi tega tipa je: vaše telo je umrlo, a vaša misel živi naprej. Smrt somišljenika je dejansko poraz, saj zmanjša moč skupine enakomislečih. Vendar mitična, skupinotvorna misel obrne tudi primanjkljaj v svojo korist. Skupino okrepi šele nasprotnik, ljudje se združujejo zaradi sovražnika, zaradi skupne nevarnosti. Ko sovražnik ubije člana skupine, to še trdneje poveže ostale. Smrt enega svojih je vedno obveza za preživele, da nadaljujejo njegovo delo. Smrt ni zanikanje, ampak je potrditev ideje. Z besedami pesnikov:
stoletja pol Te krije zemlja črna,Veliki mrtveci so Karl Marx (4-krat), Karl Liebknecht, predvojni proletarec Alija Aliagić (2-krat), padli na Zaloški cesti in tako dalje. Mrtvi apelirajo na žive, naj nadaljujejo njihovo delo, živi pa tolažijo mrtve, da tega ne bodo pozabili. V preprostejših pesmih je glavna misel ob mrtvih maščevanje, v idejno prefinjenih pesmih pa je nov mrtvec samo znak, da je delavski razred za korak bliže usodnemu zgodovinskemu trenutku, ko bo kvantiteta družbenih krivic pripeljala do skoka v novo družbo. Propad vladajočega razreda je zgodovinska nujnost, prav tako je zgodovinska nujnost, da delavski razred prevzame oblast; zato sovražno dejanje reakcije ne potrebuje direktnega povračila, maščevanja posameznika. Podobno kot pri krščanskem zaupanju v boga, ki vzdržuje moralno ravnotežje na svetu (dobro plačuje in hudobno kaznuje), tu prevladuje zaupanje v zgodovinsko nujnost, ki bo z enim samim zamahom poravnala vse krivice. Poleg mitičnega principa, ki smrti podeljuje predznak vrednote, v ozadju deluje še psihološki: igralec, ki igra zares, po izgubi ne bo nehal igrati, ampak ga bo ta spodbudila, da bo igral naprej in si pridobil nazaj ne samo izgubljeno, ampak tudi to, po čemer je hrepenel, ko je šel igrat. Delavec nima nič izgubiti, ker nič nima, zato je še bolj upravičen, da se bori naprej. Smrt posameznika ni tragična, ker je nujna. Vsak delavec je na tem, da prezgodaj umre: ali zaradi prenapornega dela ali v razrednem boju. Nov družbeni red se lahko doseže samo z žrtvami. Zato je vsaka nova žrtev le znak, da je pričakovana družbena sprememba že bliže.
a duh Tvoj vliva v nas idejo boja(Fr. Podrepšek, delavec v Celju, Ob 50-letnici Karla Marxa, S 1933, 182.)
telo Ti v hladnem grobu spi,
duh Tvoj pa v nas le še živi.(Fr. Škodnik, V spomin Aliji Aliagiću, Delo (D) 1922, št. 128.)
Drugačna obveza in spodbuda so revolucionarni prazniki in dogodki. O prvem maju je bilo nekaj povedanega že v lanskem JiS-u.4 Metaforično povezovanje pomladi in revolucionarnega osveščanja mladega proletariata ni nekakšno pesniško udobje, ampak ima svoje korenine v razsvetljenski naravni filozofiji. Oktobrska revolucija kot primer uspešnega revolucionarnega boja je na naše delavsko gibanje spodbudno vplivala.5 Največ pesmi jo omenja v reviji Proletarska mladina in časopisu Delo. Delo je imelo nekaj časa posebno rubriko Pisma rdečih vojakov, v kateri so te pesmi našle svoje mesto. V njih so verzi kot živela Rusija svobodna, živel Lenin, naš glavar, večinoma pa gre za takele metaforizacije (skušal jih bom razporediti v čim preglednejšo shemo):
| ! | diktatura | proletariata | sovjetska | nam je spodbuda | |
| vidiš li | zarjo, kako | se blesti | |||
| glej | zarja | vzhaja | na vzhodu | ||
| ti zarja rdeča | izza vzhodnih | zasij nam | |||
| da sijalo | solnce prostosti | tam gor iz daljnega vzhoda | in ogrevalo bo širno zemljo | ||
| in glej | žar svobode | na vzhodu | nam jasno kaže pot naprej | ||
| ko rdeč pramen svobode | žarno lije | izza vzhoda | |||
| vidiš, prijatelj | svit | na vzhodu | |||
| ko zavel bo | drug veter | od vzhoda daljnega, rudečega | |||
| zastava | plapola | tam na vzhodu | kliče vsemu svetu v boj | ||
| glej | tam je | nov val | na pohodu | ki se za tvojo svobodo bori | |
| prebujenje | dejstvo je že | tam na vzhodu | |||
| vzhod je | ki duše nam in srca drami | ||||
| že na iztoku | je brizgnil signal | ||||
| da iz vzhoda | izšla bo svoboda | ||||
| glej | zmagoslavno je vstal rod teptani | tam na skrajnem iztoku | |||
| obroč svetovni zdaj je zlomljen | na vzhodu | ||||
Zarja, svit, sonce niso samo naravna dopolnila ponavljajočega se vzhoda, ampak imajo še pomen optimizma in progresivnosti. Shema je dokaz za klišeiziranost.
Tri progresivne stopnje revolucionarne aktivnosti, ki tvorijo tri zaporedne skupine pesmi z osnovno revolucionarno problematiko, imajo svoje zaledje v treh ciljih komunistov, kakor so opisani v Manifestu: "Najbližji cilj komunistov je isti kakor vseh ostalih proletarskih strank:
formiranje proletariata v razred,
strmoglavljenje buržoaznega gospostva,
osvojitev politične oblasti po proletariatu."6
Večina pesmi izhaja iz opisa trpljenja delavskega razreda, ki samo po sebi ne pomeni nič revolucionarnega. Zavzema količinsko večino besedila, v koncu ali v sporočilnih konicah pa se mu pridružuje zdaj ena, zdaj druga tema, zdaj kombinacija dveh ali celo vseh treh tem. Teme so si v razmerju stopnjevanja. Poenostavljeno lahko te tri stopnje imenujemo stopnja združevanja (I), stopnja boja (II) in stopnja vizije bodočnosti (III). Kjer gre za ponovitev cele trojice, lahko upravičeno govorimo o neposredni odvisnosti od Manifesta. Delni zgled verzifikacijam so bile v tem pogledu gotovo prevedene mednarodne delavske pesmi in himne.
Nocoj je v meni blazno hrepenenje ...
... ti povedati, moj obešeni brat,
da smo se zbrali od vseh strani sveta,
da bomo razbili mejnike držav,
da osvobodimo naš suženjski rod.(Joško Krošelj, Mojemu bratu, Kres 1923, 81.)
Ni težko uganiti, da imajo izjave prve skupine (I) – o združevanju – za osnovo zaključno geslo iz Manifesta:
| PROLETARCI VSEH DEŽEL | ZDRUŽITE SE! |
| vsi trpini | združite se |
| sužnji | združite se v mogočni bojni roj |
| trpini / vsi | združite se (2-krat) |
| beda | (da) se skupno združi! |
| kmeti, sužnji, delavci | (ko) združimo se vsi |
| brat | združi se |
| (da) v združitvi moč je zgolj | |
| proleti z vseh dežel naše zemlje | podajte si svoje roke |
| proletarec dragi in sotrpin ti kmet | podajte žuljave si roke |
| masa trpeča | se zbira |
| (da) smo se zbrali od vseh strani | |
| bratje | strnimo se |
| vsi za teboj | se v goste strnejo vrste |
| socialisti | (hej) v vrste smelo |
| uvrsti se k nam | |
| vzgôji nas v sodruge | |
| proletariata | solidarnost naj živi |
Kakor je videti, se je drugi del parole bolj ohranil, prvi pa je bil v večji meri izpostavljen pesniškim (sinonimnim) transformacijam. Če grem po Toporišičevem seznamu modifikacij7 preverjat, kako sta se spreminjala ali ohranjevala predikat in aktant, pridem do naslednjih zaključkov: kolikost (istovetnost) je večinoma ohranjena – gre za množinska aktanta; ohranjen je skladenjski naklon, velelnost povedi – gre za poziv; tudi oseba največkrat ostaja ista, tj. druga; opazne so na izvor nevezane okrepitve (strnimo se trpini, masa trpeča, sužnji, tlačani), če take oblike še lahko štejemo za modifikacije.
Za drugo (II) tematsko skupino (razrednega boja) sta izhodišče citata: "Komunisti ne morejo skrivati svojih nazorov in namenov. Odkrito izjavljajo, da se dajo njihovi cilji doseči le z nasilnim prevratom vsega dosedanjega družbenega reda."8 in "Proletariat, najnižja plast sedanje družbe, se ne more dvigniti, se ne more zravnati, ne da bi pognal v zrak vso vrhnjo stavbo plasti, ki tvorijo oficialno družbo."9 Klišejskost pesniških interpretacij bo najlepše vidna iz preglednice.
| hajd | v boj | |
| zdaj (za dela čast) | v boj | |
| pojdimo vsi v | v boj veselo | |
| kliče vsemu svetu | v boj | |
| (bodočnost) kliče vas v odločilni | boj | |
| bode vaš poklic | boj | |
| to dela sveti bodi | boj | |
| to delo mora biti | boj | |
| ko sleherni | korak nameri | v boj |
| drami dušo slehernega trpina | do boja | |
| duh tvoj vliva v nas | idejo boja | |
| v boju s tem svetom | ||
| ki se (za tvojo svobodo) | bori | |
| mi se hočemo | boriti | |
| vzpodbuja nas vsekdar (za svobodo se) | boriti | |
| vzdrami se | in začni | borbo |
| Torej delavci | - | en zamah |
| in pokleti svet | se zruši v prah | |
| En sam zamah | ||
| prokleti svet se | se zruši v prah | |
| gradove zlate | v prah | |
| nam besedo reci, da | zruši se v sovrag moreči | |
| in gremo, da | zrušimo carstva in nasilje | |
| in mi smo | rušitelji vsega, kar je | |
| da bomo | razbili mejnike držav | |
| pomagaj | razbiti svet robstva | |
| v nas pa tedaj vžgal se je | upor | |
| vstani suženj | in | se upri |
| naj vas prevzame srčen | odpor | |
| vstani | in | udari |
| kujemo že dan za dnem | udar na udar | |
| in sleherni | udar – vihar | |
| seme krvi je seme | viharja | |
| se vojskujemo | ||
| da ob tla buržuj bo | poteptan (2x) | |
| zlato telo bo | padlo z višin | |
| ko vstane rudar iz črne globine | ||
| se zakleli, da | v metež bomo potegnili svet | |
| še mnogo bo | krvi prelite |
Iz sheme razberemo označen skladenjski naklon (velelni – poziv, želelni), ki je včasih nadomeščen s hotenjskim kvalifikatorjem (moram). Opazna je k čustvenosti povedi prispevajoča elipsa (gradove zlate v prah) in za to vrsto poezije nepričakovano pogost pasiv (se zruši v prah, buržuj bo poteptan itd.). Časovno določata poved v glavnem sedanjik in prihodnjik. Slaba šestina izjav je v odvisnih stavkih. Proletarsko nasilje je dveh vrst. Prvič je pogojeno z vizijo bodočnosti in bo tam (pod III) tudi obravnavano. Formula zanjo bi bila lahko osvoboditev za.
Druga pa bo v obliki sheme prikazana tu – formula zanjo bi se glasila osvoboditev od.
| raztrgajmo | okove |
| raztrži | verige |
| pomagajte nam strgati | verige gorja |
| stresi s silnih ramen | okove |
| strese s pleč | okove sam |
| vrzimo proč | okove |
| ko bo /.../ odvrgel | vse verige in okove |
| sprostimo se | okov in zmot |
| da zruši se nam | moč okov |
| ki prebije | okove sedanje sužnosti in solz |
| da zažgejo | moč okov |
| sledove zabrišimo | suženjskih dni |
| razbiti | svet robstva |
| konec | tlačanstvu |
Drugi del sintagme izkazuje veliko stalnost, dalo pa bi se ga navezati na stavek iz Manifesta: "Vladajoči razredi naj trepetajo pred komunistično revolucijo. Proletarci nimajo v njej nič izgubiti razen svojih verig. Pridobiti pa jim je svet."10
Na neposredno interpretacijo stavkov so navezane pesniške izjave:
Vstani suženj in se upri Nedolžna bitja se trpinčijo Izgubil boš verige, a zadobil prostost! proletariatu zavest dajejo, da bodočnost je njegova (Mladi komunist, Delavcem, D 1921, 12). in z njo ves svet ... (A. S., Zavest, D 1922, 127.)
Svobodnejše prepesnitve so:
nas, ki borimo se za zore nove,Izjemni so bolj prefinjeni, bolj zastrti sporočilni konci:
nas, pred katerimi vesoljstvo trepeče(Mile Klopčič, Plamteči okovi, PMl 1923, 40.)
In mi nimamo več solza. /= V nas je samo še upor./in metafore: šum narašča kakor vihar, molitve dela brne kot nabrušeni noži tolažbe, beli možje hite kakor požar skozi noč, beda – srd ji srši iz oči, dokler ne prebije oklepa zlata, ki jo redi (Vl. Premru, Sneg naletava, Književnost 1934, str. 127). Omejeni so na revijo Književnost in na kvalitetnejše avtorje, ki pa se izmikajo pričujoči klasifikaciji.(Brnčič, Delavski otrok je umrl, Književnost 1934, 235.)
Še bolj abstraktno racionalni so verzi, ki jih lahko strpamo v tretjo tematsko skupino (III) – k vizionarskim izjavam. Teh je tudi največje število. Že neizčrpen pregled je ponudil 77 tovrstnih verzov, tj. – ena tretjina pesmi premore perspektivistično, optimistično, progresivno ali vizionarsko tematiko. Kljub številnosti je le kakih osem produktivnih označevalcev komunističnega najstva. Inovativnih poimenovanj ni. Variantnost dosegajo besedila z več ali manj poljubnimi kombinacijami med produktivnimi centri. (Zanimivo bi bilo primerjati, kakšne vrste kombinacij nastopajo v kakšnem drugem tipu nekonformistične poezije, npr. v partizanskem pesništvu.)
Grafikon Kombinacije produktivnih tem
Iz preglednice so izpuščeni sicer pogosti izrazi, ki pa se uporabljajo nepovezani z drugimi: pravica (4x), stara pravda (5x); vstajenje, prebujenje (sodita bolj k tematski fazi II), naš dan, naš veliki, večni, rdeči dan, bratstvo, enakost ipd.
V tej skupini je nekaj pesmi, ki so natančnejše obnove nekaterih mest Manifesta. Njihovo politično funkcijo kaže že pomenljiv nepesniški naslov ene izmed njih – Diktatura proletariata je proletarski absolutizem (Hugo Sonnenschein, D 1923, 147.). Za primerjavo naj bodo tele:
Manifest pa pravi takole: "/D/a pa je ta boj dosegel zdaj stopnjo, ko se izkoriščani in zatirani razred (proletariat) ne more več osvoboditi izkoriščujočega in zatirajočega razreda (buržoazije), ne da bi hkrati vso družbo za vedno osvobodil izkoriščanja, zatiranja in razrednih bojev."11
in solnce za katero se vojskujemo in željno pričakujemo, bo na naš obzor prišlo takrat se bo iz rdečih zarij rodil in ne bo nikdar več zašlo. naš veliki, večni, rdeči dan. (J. F., Naša pesem, D 1922, 132.) (Hrastoj, Pošast na tronu, PMI 1923, 125.)
Zanimiva je razporeditev aktantov (delovalnikov). Enakomerno se izmenjujeta delavski razred, ki si aktivno prizadeva za nov družbeni red, in najstvo, ki po logiki zgodovinske nujnosti sámo prihaja, je samo sebi zadostno.
| vzide (4x) | osvobodimo (2x) |
| vlada (3x) | se borimo (2x), se vojskujemo |
| vstane (2x), se zbudi | zgradimo (2x) |
| se rodi (2x) | hočemo, terjamo, zahtevamo |
| pride (2x) | pridobimo, zadobimo |
| živi, je | ustanovimo |
| gori, ogreva | |
| vodi (2x) |
Prva skupina z zgodovinsko nujnostjo kot aktantom je, kakor je opaziti, bolj klišeizirana. Vzrok je med drugim gotovo tudi udobje, na katero v nasprotju z drugo skupino asociira slovnična forma.
Slaba polovica delovalnikov (najstev) se nahaja v odvisnih stavkih. Najproduktivnejša je med njimi skupina namenilnih odvisnikov (12). Poraja se iz obrazca
(poziv) v boj + da bi dosegli najstvo /= nam. odv./:
(Mladina le naprej, da se svetovni proletariat osvobodi,
pojdimo vsi v boj veselo, da na svetu vladalo bo delo,
vzdrami se in začni borbo, da pridobiš si z njo svobodo,
ko sleherni korak nameri v boj, da vzide soj, iskreč, plamteč, rdeč itd.).
Najpogostejše sredstvo za izražanje prihodnosti je v odvisnikih sedanjik. Pri
neodvisnih stavkih so za modifikacijo propozicije najopaznejše prvine skladenjski
naklon (velelnik, želelnik z naj), voluntativnost (hočem, terjam,
zahtevam)12, od časov pa označeni prihodnjik. Produktivne
so tudi predložne zveze:
za (svobodo) 7-krat
do (svobode) 4-krat
k (svobodi) 4-krat
v (svobodo) 2-krat
Za različno modifikacijo propozicije je krivo razlikujoče se razumevanje Marxovih stavov: "Buržoazija proizvaja predvsem svojega lastnega grobarja. Njen propad in zmaga proletariata sta enako neogibna."13 Propad razrednega sovražnika je zgodovinska nujnost, torej bo samo prišlo do nje (od tod prihodnjiške in sedanjiške oblike in najstvo kot subjekt akcije). Manj udobno in idejno zrelejše pa je nadaljnje sklepanje: ker je subjekt zgodovinske nujnosti družba, se mora za svojo zmago proletariat sam potruditi (od tod velelniške in želelniške oblike ter odvisniki).
Besedila se dajo po stopnji apelativnosti razvrstiti v lestvico. Spodaj so tista, ki opozarjajo na izkoriščevalno razmerje dveh razredov (eni delajo, drugi trpijo):
Ti raja delavska, ti ustvarjašSledijo besedila, katerih sporočilo je v vprašalnem skladenjskem naklonu: ali mora vedno ostati tako, kdaj drugače? (Davorin, Môra našim krajem vlada, PMI 1922, 40; J. J., Naša svoboda, PMI 1922, 10.) Naslednja stopnja je nikalna modifikacija povednega naklona: ne, tako ne more biti vedno. Četrta stopnja ugotavlja zgodovinsko nujnost zmage delavskega razreda in se vživlja v vizijo bodočnosti.
Vse, kar nosi krasni svet,
...
in glej /kdo/ uživa vso krasoto
...
to nenasitni je lakomni gospod.
In venomer reži se ti buržuj.(Mladi komunist, Delavcem, D 1921, 13.)
Ampak
zgodilo se bo, da bo tudi nekoč berač prodrl v bogato hišo.(Horvat Drago, Sneg, S 1934, 12.)
Zadnja stopnja so pesmi, ki odkrito pozivajo v boj.
Domovinska tematika je v revolucionarih pesmih obdelana po vodilu iz Manifesta: "Delavci nimajo domovine."14
Doma nima proletar.
(E. K., Kje je moj dom, Svoboda 1896, 11. okt.)Spozna trpin, da domovina
beseda le je za kalina,
...
ljudi
da bi prevarali.(Jugovic, Vl., Vojna, DKI 1926, 1. maj.)
Tudi iz naslovov pesmi se da potegniti za proletkult značilne sklepe. Malo jih je, ki se ne dajo uvrstiti v obširno paradigmo gramatično ali pomensko podobnih.
Grafikon Paradigma pesemskih naslovov
S klic ali pozdrav se začenjajo Klic proletarca, Klic iz duše proletarca, Klic, Klic žene človeštvu, Klic večera; Pozdrav živim, Pozdravljen rdeči prapor, Pozdravljeni! Delavski pozdrav. Na vprašanje komu odgovarjajo Proletarcu, Proletarcem, Delavcu, Delavcem, Vsem, ki trpe, Vsem, ki trpijo, Vsem stanovom dela, Vam omladincem, Mladini za prvi maj, Mladinskemu dnevu, V januarju zaprtim sodrugom, Briškim kolonom, Današnji družbi, Proletarski knjigi, Narodu, Padlim, Karlu Liebknechtu, Majski svetlobi, Njim. Več kot polovica se jih obrača na množični subjekt Na naslovnika apelirajo s pozivom: Poziv, Vprašanja delavki, Na plan, trpin! Bratje! Luči! Svet naj bo proklet! Delaj – počivaj! Besed! Ne sanjajte! Pomni! Zapoj si pesem! Pripovedni naslovi imajo tipično rodilniško zvezo: Pesem proletarca, Pesem proletarca iz devete dežele, Pesem revolucionarjev, Pesem brezposelnih, Pesem trpinov, Pesem o delu (2-krat), Pesem rudarjev, Pesem rudarja, Budnice rudarja, Kovačeva balada, Koračnica, Socalistična koračnica, Mladinska, Tožba ubogega, Tožba brezdomcev. Množični subjekt je poudarjen tudi v pesmih z mi - in naš -: Mi hočemo, Mi, kar nas je kovačev, Mi, proletarska mladina, Mi vojska svobode smo, Mi kopljemo, Oni in mi; Naša pot, Naše hrepenenje, Naš vzor, Naš rdeči maj, Naš praznik, Naš panteon, Naša svoboda, Naše božično drevo, Naša pesem (5-krat). Najstvo, ki ga označuje drugi del sintagem z naš -, je poimenovano tudi samostojno: Solnčna dežela, Solnčna molitev, Upanje, Vizija, Plameneče misli, V bodočnost, Svoboda, Rusija, Rdeča zvezda. Precej je zgolj opisnih, tematskih naslovov, ki pa ne povedo veliko: Delo, Delavec, Proletarec, Duša delavca, delavski otrok; Mučenik, Vajenec – trpin, Kovač, Rudar, Čistilec parnih kotlov, Upornik, Kmetski stan itd. Trije omenjajo v naslovu Marxa, drugi naslovi so posebnosti.
V članku je šlo v glavnem za iskanje podobnosti, za rekonstruiranje klišejev, ki so botrovali nastanku verzifikacij. Zato je moralo izpasti nekaj kvalitetnih posebnosti (zlasti iz revije Književnost – npr. Brnčić), ki se od obdelanih razlikujejo toliko, da bi bila njihova uvrstitev v zgornje obrazce preveč špekulativna.
Vplivnosti med Manifestom in delavskimi revolucionarnimi pesmimi ni bilo težko dokazati, saj so bile za obdelavo pregledane samo take, ki tej odvisnosti ustrezajo. Tu je bilo podanih nekaj tipičnih ubesedovalnih modelov. Seznam bi lahko razširili z iskanjem stičnih točk med pesmimi in drugim marksističnim tiskom ali s primerjavami s prevedeno nemško delavsko poezijo. Neobdelano ostaja vprašanje strukture, tj. tipičnih povezav med posameznimi tematsko-idejnimi žarišči in neizgovorjeni kulturološki ali politološki sklepi, ki bi se jih iz članka dalo potegniti.
Prikazani so bili klišeji za izražanje dosežkov oktobrske revolucije, za poimenovanje komunističnega najstva, izrazni klišeji za načine dosege tega najstva, shematičnosti v pesmih, posvečenih mrtvim, ter v naslovih verzifikacij.
2 F. Zadravec, Zgodovina slovenskega slovstva, 6, Maribor: Obzorja, 1972, str. 100–116.
3 Od preglednih 470 enot literature in literarne publicistike jih je kar 243 v verzih. Če ne upoštevam prevodov in pesmi brez izrecne marksistične ideje, zavzema poezija 41 % naslovov literarne produkcije. Izbor periodike, iz katere črpa članek gradivo, še zdaleč ni popoln, niti v pregledanih listih niso bile izpisane vse tovrstne verzifikacije. Citirane pesmi so iz Prvih majnikov (1898–1928), Delavsko-kmetskega lista (1924–1926, ur. Albert Hlebec, Fran Peterkovič, Dragutin Gustinčič, Dušan Kermavner; proti Bernotovim in Štukljevim marksistom naperjen list), Proletarske mladine (1922–1923, ur. Kusold Alojz in Ciril Štukelj, izd. ur. odbor S. M. I. D. Iskra), Svobodnih glasov (1897, 1898, poučno zabaven list za slovensko ljudstvo, ur. in izd. Rok Drofenik, Celje), Napreja (1903–1911, ur. A. Kristan, izd. Fr. Rinaldo, Idrija), delavskih koledarjev (1902–1929), primorskega Dela (1920–1935, glasilo Socialistične zveze v Julijski Benečiji / glasilo Komunistične stranke Italije / skupno glasilo Komunistične stranke Jugoslavije in Komunistične stranke Italije / in še drugače, ur. Ivan Regent), Neodvisnosti (1936, 1937, ur. S. Hiti, Maribor), Svobode 1896–1898, 1919–1936, družinski list / delavski kulturni mesečnik / ilustrirana kulturna in družinska revija / marksistični mesečnik / marksistični kulturni in izobraževalni mesečnik / in še drugače, ur. J. Ošlak / Fr. Albrecht / R. Golouh / idr.), Kresa (1923, kulturni mesečnik, ur. A. Cerkvenik, izd. Splošna delavska izobraževalna zveza "Svoboda" za Slovenijo), Delavca (1893–1898, glasilo slovenskih prometnih služabnikov in obrtnijskih delavcev, Dunaj), Književnosti (mesečnik za umetnost in znanost, ur. B. Kreft, 1932–1935).
4 M. Hladnik, Leposlovje Prvih majnikov, JiS 1979/80, št. 4/5, str. 134–137.
5 O tem več F. Zadravec, Oktobrska revolucija in slovenska literatura, Murska Sobota: Pomurska založba, 1968.
6 Marx-Engels, Manifest Komunistične partije, Ljubljana: Cankarjeva založba, 1947, str. 29.
7 J. Toporišič, Slovenska slovnica, Maribor: Obzorja, 1976, str. 423–437.
8 Manifest, str. 51.
9 N. d., str. 27.
10 N. d., str. 51.
11 N. d., str. 7.
12 Toporišič modifikacije v tem smislu nima; Tzvetan Todorow (Die narrativen Transformationen, v: Poetik der Prosa, Frankfurt am Main: Athenäum, 1972) bi to imenoval transformacija načina in oblike.
13 N. d., str. 28.
14 N. d., str. 35.
Postavljeno na http://www.ijs.si/lit/komunist.html-l2 23. marca 2002.
