Kmečka povest v številkah

Kako je nastal spisek 233 besedil? Postavljeni so bili štirje filtri, časovni, obsegovni, avtorski in tematski.

1. Časovni: Upoštevana so bila samo dela, objavljana od začetka slovenskega pripovednoproznega pisanja do 1945. Omejitev z letnico 1945 je v marsičem nasilna in izvira iz enostavnega razloga, da bi bila dodatna količina besedil v tem trenutku fizično teže obvladljiva. Podpira jo še nekaj dodatnih dejstev: poiskati kmečka besedila do 1945 (zlasti za bibliografsko "črno luknjo" med 1912 in 1945) je pomenilo opraviti težjo večino posla; ostanek bo mogoče obvladati v krajšem monografskem podjetju. Drugi razlog za mejo je, da je po 1945 drastično padla produkcija kmečke proze in se potem le polagoma obnavljala, nikoli več pa ni dosegla stanja iz let pred drugo vojno. In tretjič: značaj povojne kmečke pripovedi je v marsičem drugačen od predvojnega (izrazit vstop delavske in mestne tematike in politizacija kmečkega življenja) in kliče zato po samostojni raziskavi.

2. Obsegovni filter je prepuščal le besedila od 10.000 besed dalje. Spodnja meja je bila izbrana po občutku in je njena upravičenost nepreverjena, zaznamovala pa naj bi strukturno različnost besedil. Besedila nad 10.000 besedami zahtevajo v periodiki objavo v nadaljevanjih ali stremijo h knjižni obliki. Za tekste navzgor se je izkazalo, da spremene skupino, da torej postanejo drugačni takoj, ko se njihov obseg nekaj več kot podvoji. Če bi uveljavljali to logiko tudi navzdol, bi morali postaviti mejo na 9.500 in ne na 10.000 besed. Deloma sem upošteval tudi pripovedi iz tega obsegovnega območja, pri popolnem izpisu bi bila količina besedil seveda nekoliko drugačna. Besedila z manj kot 10.000 besedami, ki na njihovo posebnost kažejo že drugačni podnaslovi: slika, obraz, zgodba, črtica..., sem odpravil z oznako "kratka pripoved". (V informacijo: Gregor Kocijan je kratki pripovedi določil obseg med 2.000 in 8.000 besedami za razliko od "srednje" (13.000–23.000) in "dolge" – nad 25.000 besed.) Ta birokratska strogost me je prikrajšala za analizo besedil, ki jih imamo za začetek ali vrh kmečke povesti (Jenkov Tilka in celo Jeprški učitelj, Tavčarjev cikel Med gorami in Kersnikove Kmetske slike). Škode ne bo, saj so o omenjenih pripovedih vrsto tehtnih dejstev zapisali že Gregor Kocijan, Matjaž Kmecl, Boris Paternu in drugi.

   Obseg besedila sem meril v besedah, spodbujen po zloglasni Forsterjevi metodi, ki je z obsegom definirala roman (to naj bi bili teksti z nad 52.000 besedami). Pomenljivejše rezultate bi mogoče dalo edinole merjenje s številom avtorskih ali tiskarskih pol. Tudi moji podatki ne morejo biti popolnoma natančni; ponovna štetja so pokazala, da gre za odstopanja +/-5 %, pri objavah v periodiki ponekod še več, negotovo je tudi tam, kjer je veliko kratkega dialoga in je dolžino povprečne vrstice težko določiti.

3. Izvirnost: Na tem cedilu so ostala vsa prevedena in prirejena besedila. Pošteno bi bilo, če imamo v mislih sprejemnika kmečke povesti, enakovredno upoštevati tudi ta opus, saj popularnega bralca v načelu ne zanima avtorska izvirnost. Razlog za selekcijo je enako banalen kot v točki 1. Za nekaj naslovov ni mogoče dati roko v ogenj, da so res izvirni, npr. za Košutnikovo povest Požigalec ni čisto jasno, ali je sam njen avtor ali pa je bila prirejena po kaki tuji, kar je avtor sicer rad počel. Prav tako ni jasno avtorstvo Županove Neže in Blagajevega Tineta (po stilu bi se dalo sklepati na Antona Kodra!).

4. Osebe, dogajanje in okolje: vsaj pol kmečke povesti se mora dogajati na kmetih. Glavne osebe morajo biti ali kmetje ali druge osebe, tesno povezane s kmečkim okoljem (gostilničar, mlinar, žagar, kovač na vasi) in načinom življenja. Inteligence na vasi načelno nisem vključeval, čeprav sodi po definiciji v t.i. vaško zgodbo, razen če gre za izrazito soočanje kmečkega in meščanskega načina življenja (tako pri Josipu Premku in Ivu Šorliju). Marsikje je okolje izključno vas, vendar ni čutiti vaškega vzdušja in vsakdanjika, ker so problemi drugje (Frana Zbašnika Z viharja v zavetje, kmečke povesti Andreja Budala z večjim deležem vojaškega življenja). V teh primerih sem se odločal po občutku; izločil sem npr. Davorina Ravljena Mrtvi ognjenik, ohranil pa Kozakove Razore. Perspektiva pripovedovalca ni vplivala na odločitev, odločujoča bo pri definiranju različnih tipov kmečke povesti.

Vzponi in padci kmečke povesti

Zgornji diagram zahteva kratek komentar: O kontinuiranem nastajanju daljše kmečke povesti lahko govorimo šele od leta 1875 naprej po zaslugi prvega vztrajnejšega tvorca Josipa Vošnjaka. Vajevsko obdobje je rodilo v glavnem krajša besedila, tudi Jurčičeva dela s čisto kmečko problematiko niso presegala 10.000 besed. Prvi vrh je kmečka povest doživela v začetku devetdesetih let (tedaj se je posebej pogosto pojavljalo ime Frana Jakliča), potem pa še 1903 in 1914. Občuten padec je kmečka povest doživela v začetku dvajsetih let, takoj zatem pa silovit vzpon s količinskim vrhom in z največ naslovi v drugi polovici tridesetih let.

Do 1920 je črta obsegov večinoma pod črto, ki zaznamuje število naslovov, kar pomeni, da so bila besedila v povprečju kratka. Po 1920 je položaj ravno nasproten: besedila so obsežna nad povprečjem. Ko po 1935 število objavljenih naslovov počasi pada, se količina besedila ohranja na prejšnji višini, pomeni, da so ta vedno daljša. Tendenca k dolgemu besedilu ustreza tisti delitvi, ki ostro ločuje kratko vaško zgodbo 19. stoletja od (domačijskega) kmečkega romana 20. stoletja, le da pri nas z dvajsetletno zamudo. Pomisliti bi veljalo tudi, da je bila kmečka povest nosilec ambicije po vélikem epskem besedilu; tik pred drugo vojno jo je v tej ambiciji podprl tudi Matej Bor. Brez dvoma je količinski porast naslovov kmečke povesti znak literarnega in kulturnega razvoja Slovencev, ne samo znak razvoja žanra kmečke povesti. Bolj vprašljivo je, če lahko tudi s prirastkom pri obsegu posameznega dela dokazujemo tak razvoj. Pritrdilni odgovor privleče s seboj trditev, da so daljša besedila v načelu vrednejša od krajših, saj je zanje potrebna večja oblikovalna disciplina in veščina, ki je zgodnejša obdobja v literarnem razvoju naroda ne zmorejo. Nasproti tej trditvi stoji ena izmed klasičnih tez slovenske literarne zgodovine, da so se inovacije v pripovedni prozi dogajale v kratkih besedilih in ne v dolgih ter da so dolga besedila v razmerju do kratkih oblikovno konservativnejša (tako npr. pri Josipu Jurčiču, Janku Kersniku in Ivanu Tavčarju). Upad produkcije okoli leta 1920 ima verjetno izvor v travmatičnih posledicah prve svetovne vojne, ki jih je obilo tematiziralo pisanje nekaj let kasneje, ko so se vojne rane začele zdraviti. Vrh v 30. letih se zanimivo pokriva z gospodarsko krizo: domačijsko kmečko pisanje je tedaj intenzivno iskalo rešitve in alterantivo meščanskemu liberalizmu, ki je bil kriv svetovne krize. Dodatni vzrok za nihanja, ki jih opazujemo na diagramu, bi bilo mogoče odkriti npr. v evropski literarni modi ali pri velikih tujih vzornikih, vendar zgolj to slovenske kmečke povesti ne bi moglo razmahniti, še posebej ne, ker je sama izrecno zahtevala povezanost z domačo grudo in domačo tradicijo ter odklanjala vse tuje.

Stranpot v svet literarnih empiričnih marginalij:

Kako je z obsegom slovenske pripovedne proze

Grafikon Povprečni obsegi kmečkih povesti

Niso vse dolžine pripovednoproznih tekstov enako pogoste. V glavnem velja pravilo, da z obsegom teksta pada njegova predvidljivost ali preprosteje: največ je najkrajših besedil in najmanj najdaljših. Sledeče podatke sem dobil iz gradiva 233 kmečkih povesti, ki sem jih uredil v skupine s prirastkom pet tisoč besed. Znotraj omenjenega reda kažejo zanimiva odstopanja. Nekatere obsege je zaslediti precej redkeje in druge pogosteje, kot bi pričakovali. Praznina je med 45.- in 55.000 besedami (zlasti v drugi polovici razpona) ter med 75.- in 90.000 besedami. Več od 95.000 besed imajo le sporadična besedila. Na podlagi grupiranja besedil okrog določenih obsegov je mogoče imenovati štiri obsegovne tipe.

1. 10–30.000 besed (število del z naraščanjem obsega pravilno pada; to je srednje dolga proza),
2. 30–45.000 besed,
3. 55–75.000 besed,
4. 90–95.000 besed (redka besedila)

Upoštevaje tudi vmesne obsegovne prostore dobimo nekoliko drugačno grupacijo, ki pa več pove, ko nas zanima, v katerih skupinah so najbolj doma pripovednoprozne vrste novela, roman in povest:

1. 10–20.000 besed,
2. 20–45.000 besed,
3. 45–95.000 besed,
4. več kot 95.000 besed.

Vsaka naslednja skupina ima praviloma nekaj več kot dvakrat obsežnejša besedila od prejšnje.

Grafikon Obsegovni tipi kmečke povesti po obdobjih

Zakonitost obratne sorazmernosti med obsegom in številom naslovov ni veljala v vseh obdobjih slovenske literature. Najizrazitejša je bila v začetku razvoja pripovedne proze, med leti 1935 in 1945 pa je prišlo celo do izenačenja: nastalo je enako število krajših in dolgih tekstov! Najkrajša besedila so bila torej vedno manj popularna, rastlo pa zanimanje za dolga in zelo dolga besedila. Najtrdnejša je bila obsegovna kategorija 20–45.000 besed, ki bistveno ni variirala.

Predvidljivost naslova glede na dolžino oz.

Grafikon Razmerje med podnaslovi in obsegovnimi tipi

Obseg vrst oz.

Grafikon Zastopanost obsegovnih tipov pri posameznih pripovednoproznih vrstah

Med literarnimi vrstami je obsegovno najbolj določljiva novela. Omejena je na ozek obsegovni diapazon; dovolj trdna oznaka je tudi roman – predvidljiv je v območju od 4.5000 besed dalje; teksti z drugačnimi vrstnimi oznakami (dogodbica, slika, obraz...) so zelo pogosti v najnižjem obsegovnem območju. Najmanj predvidljiva sta podnaslov povest in njen obseg. Skoraj enako verjetno je, da besedilo, ki ni kako drugače označeno, dobi podnaslov povest ali da ostane brez oznake; pa tudi obsegovno je precej raztegljiva, še največ (pa kljub temu komaj 47%) je je med 20.- in 45.000 besedami. Skratka: z okrog 85 % verjetnosti zadanemo pri romanu, da je daljši od 45.000 besed, s 70-odstotno verjetnostjo trdimo, da bo besedilo, naslovljeno z novela, dolgo od 20.000 do 45.000 besed, le malo manj se bomo zmotili, če bomo sklepali, da so z raznimi čudnimi podnaslovi okrašeni krajši teksti. Če pa naletimo v katalogu knjižnice na pripoved brez oznake, raje ne ugibajmo, kako dolga je, razen če nismo zadovoljni kar s približnim in raztegnjenim odgovorom: 10.000–45.000 besed.

Pokrajinska literatura

Mogoče je seveda ugotoviti, da se Jurčičev Sosedov sin dogaja nekje na Dolenjskem, prav tako tudi Stritarjevi Sodnikovi, težko pa je trditi, da si ni mogoče zamišljati, da bi se dogajali kje drugje na Slovenskem, skratka: nima vsa podeželska literatura regionalnega značaja. Kdaj se je regionalna zavest v slovenski pripovedni prozi začela razvijati, ni mogoče prav natančno določiti. Za kratko pripoved si ni težko izbrati Tavčarjevih Slik iz loškega pogorja. Med daljšimi besedili pa se zdi, da je opus kmečkih povesti iz Suhe Krajine učitelja Frana Jakliča prvi znanilec novega interesa. Če ne drugega, je kraj dogajanja poimenovan ali pa gre celo za pripoved o realnih dogodkih (povest Vaška pravda). Natančen opis ženitovanjskih in drugih navad ima tudi namen določneje pokazati na dogajališče, s tem namenom vsaj sta se takih scen lotevala Fran Detela in Anton Koder. Kritika je regionalne poudarke vedno hitro in z veseljem opažala in opazovanja povzemala v fraze, da so liki, kot da bi jih iz zemlje prestavil v knjigo, tipični, pristni, izklesani, plastični... Literarna veda ne more preveriti zagotavljanja, da so pripovedovane osebe res take, kot so sicer v regiji, najboljši kazalec "regionalne pristnosti" je regionalno bralstvo. Če je to ob besedilu vznemirjeno, pomeni, da se prepoznava (pa naj svojo podobo sprejme ali proti njej protestira). Največkrat sprejme avtorja za svojega, ustanavlja prosvetna društva in jih poimenuje po njem, goji izročilo o zvezah med domačo pokrajino in ljudmi ter pripovedno upodobitvijo (tako na primer pri Franu Jakliču, Franu Deteli, Prežihovem Vorancu). Občutek je, da je imela značaj regionalnega kolorita za osrednjega slovenskega bralca (s Kranjske) v zgodnejših obdobjih pripoved iz visokih hribov Antona Kodra, ki žal nima preveč obsežnega opusa, ali Mateja Tonejca-Samostala, ki je značilno podnaslavljal svoje povesti s "pripoved iz hribov".

Regionalnost je postala opazna dimenzija, ko je centralno slovensko bralstvo naletelo na novo pokrajinsko eksotiko obrobnih regij, ki prej literarno niso bile predstavljene. Eno delo in en avtor seveda še nista bila odločilna; nastati je moral obsežnejši avtorski opus. Nedvomno je eno največjih presenečenj v tem pogledu predstavljalo Prekmurje v Kranjčevi upodobitvi v tridesetih letih. Res da je Matija Malešič že nekaj let prej pri Mohorjevi izdal kolektivno povest iz Prekmurja, pa impulz ni bil dovolj močan. Primorska pokrajina in ljudje so se uveljavljali že prej z Ivanom Albrehtom, potem pa s Francetom Bevkom, Andrejem Budalom, Nartejem Velikonjo in Cirilom Kosmačem; zgodnejšega Iva Šorlija bi jim težko postavili ob bok. Koroško je tedaj predstavljal Prežihov Voranc (že prej sta jo za dogajališče izbrala Ksaver Meško in Josip Kostanjevec, a še zdaleč ne na pokrajinsko tako zaznamovan način), Štajersko Anton Ingolič in Janko Kač (zgodnejši Josip Vošnjak pri tem ne šteje).

Moda regionalne literature je pljusknila tudi v osrednjo Slovenijo: Janez Jalen in Jan Plestenjak sta v tridesetih letih obnavljala plemenito tradicijo Finžgarjeve gorenjske povesti, slednji izključno v okolici Škofje Loke; Lojze Zupanc in Jože Dular sta skoraj sto let po Jurčiču prikazala značaj dolenjske pokrajine in človeka.

Natančne statistične obdelave dogajališč kmečke povesti v temle delu ni. Pogoj zanjo bi bil za vsako delo izpolnjen zapisnik, ki bi registriral izrecno ali domnevno krajevno (pokrajinsko) lokacijo oziroma njeno nedoločljivost, zaznamoval obseg prostora, po katerem se gibljejo osebe, upošteval razliko med ravninskim in hribovskim dogajališčem, izmeril delež dogajanja v notranjščini (gostilna, kmečka hiša) in zunaj (razmerje med poljem, gozdom, pašnikom) ipd. Vseh teh odlik, žal, tale knjiga nima, mogla pa je zbrati pod naslovom pokrajinska ali regionalna povest kakih sto ali slabo polovico besedil. Zelo veliko naslovov kmečkih povesti poimenuje prav lokacijo, z imenom kraja ali kot prebivališče, torej kot dom. Tipični so dvodelni naslovi, ki družijo ime osebe in kraj (Aleš iz Razora, Fant s Kresinja, Nevesta s Korinja). Da gre za domačijsko literaturo, izrecno usmerjajo bralca naslovi kot Dom na Slemenu, Dom med goricami, Dom v samoti, Domačija ob Temenici, Domačija, Doma, Jalov dom in podobni.

Pokrajinsko poreklo in pripadnost avtorjev

Zemljevid pokrajinskega porekla avtorjev

Od skupaj 86 avtorjev je bilo pri naslednjem pregledu mogoče upoštevati 75 imen. Avtorji (rodili so se večinoma na podeželju) so se precej selili, najbolj je vlekla Ljubljana, kjer je dlje časa preživela dobra polovica tistih z znano biografijo. Kulturno je bil najbolj stimulativen prostor Gorenjska (30 %), za njo Štajerska z 22 % in šele za njo Primorska z 20 %, kjer se je sicer rodilo več avtorjev. Zaostanek te od Italijanov zasedene pokrajine je povzročilo precejšnje izseljevanje pisateljev. Grafikon pokaže tudi, da se je beguncem tedaj Štajerska pokazala gostoljubnejša od Ljubljane in jih sprejela več kot center. — Stolpci, ki kažejo, koliko povesti je spodbudila kakšna pokrajina, kažejo pozitivna odstopanja pri Primorski, Prekmurju in Koroški, pač na račun plodovitega Franceta Bevka, Miška Kranjca in Prežihovega Voranca. Ljubljana seveda ne more biti kmečko dogajališče in zato odstopa v nasprotno smer. Tendenca avtorjev je bila, kot kaže, izrazito programska: literarno upodobiti tudi manj poznane slovenske pokrajine, tako izravnati razlike med slovenskimi regijami in ustvarjati enotni slovenski prostor. Obremenjenost in pokrajinska zavest redkejših pisateljev z obrobnih pokrajin je bila zato daleč večja kot pri osrednjih avtorjih. Gledano zgodovinsko, se je kmečka povest (in po vsej verjetnosti v podobni meri tudi drugi literarni žanri in vrste) najbohotneje razvijala na Kranjskem. Velik delež avtorjev, ki jih je preglednica uvrstila pod Primorsko, delež Kranjske še povečuje, saj so ti avtorji iz tistega dela Vipavske doline, ki je svojčas upravno pripadal Kranjski.

Prvaki kmečke povesti ali Kdo vse je pisal kmečko povest

Grafikon je rangiral najplodovitejše ustvarjalce. Avtorji so zaporejeni glede na obseg pisanja. (Da bi bila stolpca primerljiva, je Število del pomnoženo s faktorjem 3200.)

Portreti najplodnejših avtorjev kmečke povesti (od najbolj pridnega Bevka navzdol)

Socialno poreklo avtorjev in njihov poklic. Kmečkega porekla je bila polovica avtorjev kmečkih povesti, rojevali so se na revnih, srednjih, bogatih kmetijah z obrtjo (na primer kakšnemu podjetnemu mlinarju) in posestvih. Delavskega porekla je bilo 16 % pisateljev ( trije bajtarji, štirje revni rokodelci, en gostač). Od očetov z meščanskim poklicem jih je bilo 32 % (4 učitelji, 2 trgovca, 2 grajska oskrbnika, 2 sodnika, ravnatelj, dacar, gozdni paznik, trije železničarski uradniki, 1 graščak). Tako izpričano socialno zaledje slovenske literature se skozi čas niti ni spreminjalo in se močno razlikuje od razvitejšega socialnega zaledja nemške kmečke povesti, ki je bilo citirano v teoretskem delu. Kmečkega porekla je bilo tam le dobrih 16 % pisateljev, tudi delavskega manj (6 %), izrazito kulturno tvorno je bilo meščanstvo od trgovstva (34 %) preko uradništva (18 %) do učiteljstva (8 %). Kmečki stan slovi v povprečni slovenski zgodovinski zavesti kot regenerativni potencial slovenske kulture. Avtorji kmečke povesti bi morali to še posebej potrjevati, pa je še najmanj predrzna ugotovitev, da je delež avtorjev kmečkega izvora ustrezal deležu kmečkega prebivalstva v Sloveniji (povprečno skoraj 70 % kmetov leta 1890). Če je verjeti zelo približnim številkam, je postajal kmečki izvor kulturno bolj stimulativen šele proti koncu obravnavenga obdobja, ki ga v socialnem pogledu zaznamovalo upadanje kmetstva, ki pa je kljub temu rojevalo enako število pisateljev kot prej.

Pri poklicni strukturi je bilo razmerje med stanovi seveda drugačno. V prvi polovici avtorskih generacij (do 1882) so bili najštevilnejši duhovniki (blizu 20 %) in profesorji (enako). 16 % je bilo novinarjev ali urednikov, sledili so uradniki, učitelji in druge malenkosti. Po 1882 se je število profesorjev povzpelo za tretjino, število uradnikov pa kar na 20 %. Tudi učiteljev je bilo več (15 %). Za ravnotežje je število duhovnikov padlo na slabih 8 %. V Nemčiji je bilo medtem 11 % avtorjev poklicnih pisateljev, pri nas pravzaprav samo eden, Ivan Cankar. Odstotek urednikov je bil v obeh deželah precej podoben. Očitno je, da pisateljev kmetov ni bilo; samo štirje pisatelji od 86 ne sodijo med intelektualce v ožjem pomenu besede (2 tiskarja, železničar in gospodinja).

Po povedanem nas ne bo presenetil tudi podatek, da so bili avtorji po večini mestni prebivalci. Le tretjina jih je občasno (kot uradniki, učitelji ipd.) prebivala tudi na vasi. Leta izobraževanja so jim potekala na Dunaju ali kasneje v Ljubljani, 10% jih je tudi po študiju dalj časa ostalo v tujini ali intezivno potovalo (18 %), tako da zaslužijo oznako svetovljanov. In že je mogoče napraviti sklep, ki potrjuje eno izmed uvodnih tez: kmečka povest je bila žanr, ki ga je ustvarjal meščan.

V Ljubljani je izšlo vsaj 60 % vseh kmečkih povesti. Mohorjeva družba je postavila Celovec na drugo mesto (17 %), Goriška matica in Književna družina Luč pa sta založniško uveljavili Gorico (7 %) in Trst (4 %). Samozaložbe so bile zanemarljive. Provinca kot deklarativni predmet kmečke povesti ni bila obenem tudi producent literature o sebi. Založniško vlogo (materialno skrb za svojo lastno literarno podobo) je prepuščala mestu in centru.

Mohorjeva družba ni bila v slovenskem prostoru rekorder le zaradi ogromnih naklad, ampak tudi po številu naslovov (23 %), največ na račun Frana S. Finžgarja, Frana Zbašnika, Josipa Vošnjaka, Josipa Kostanjevca, Ivana Cankarja, Frana Detele in Jana Plestenjaka; glavnina iz 33 naslovov je izšla v zbirki Slovenske večernice. Skupaj z Domom in svetom (13 %) je imela Mohorjeva priložnost slovenski kmečki povesti dati značaj ljudske povesti. Zato ni čudno, da sta se sicer različni besedi pri nas velikokrat uporabljali sinonimno. Mohorjeva družba je bila nekakšen ustanovitelj kmečke povesti pri nas, saj je v letih med 1874 in 1879 ter med 1884 in 1889 izdala večino naslovov, če pa upoštevamo še intenzivno sodelovanje Doma in sveta v letih 1889–1899, je trajal katoliški monopol v kmečki povesti do 1909, ko je bil tudi vrhunec te popularne založbe. Po prvi vojni si je Mohorjeva sicer spet opomogla, vendar ni nikoli več dosegla stare produktivnosti; zlasti kritično so bila zanjo leta od 1929 do 1935.

Dom in svet smo navajeni gledati v opoziciji do konkurenčnega Ljubljanskega zvona; res je samo en avtor, Fran Jaklič, objavljal v obeh revijah. Tvorec žanra je bil le Dom in svet, saj je v Ljubljanskem zvonu izšlo vsega 13 kmečkih povesti v daljših časovnih presledkih, kar ne kaže kakšne pretirane kontinuitete. Za Ljubljanski zvon je več kot eno povest napisal le Janko Kersnik. Kmečki povesti Doma in sveta so dali med 1891 in 1901 barvo Fran Jaklič z devetimi deli, Ivan Štrukelj (4 dela) in Ivo Trošt, v letih pred prvo vojno in med njo Fran S. Finžgar in v tridesetih letih France Bevk s šestimi deli.

Rast in upadanje obsegov kmečke povesti v Ljubljanskem zvonu in Domu in svetu kaže zanimive simetrije. Ljubljanski zvon je svojo kmečko avanturo začel 1882 z obsežno Detelovo povestjo in jo z obsežnim Ingoličevim besedilom tudi zaključil, vmes pa objavljal besedila, ki so se postopoma daljšala. Razvoj kmečke povesti v DiS kaže ravno nasprotno krivuljo, ki ima obliko Triglava z dolžinskim vrhom okrog preloma stoletja, nekje na sredi časopisove življenjske dobe.

Ljubljanski zvon je imel daljše življenje in zato tudi nekaj večje število daljših besedil, objavljenih v nadaljevanjih (okrog 125), kmečka povest je tu zavzemala 13-odstotni delež. V Domu in svetu je bila kmečka povest zastopana z 28 %, torej še enkrat bolj. Količinski primat je Dom in svet pri kmečki povesti dosegel s kratkimi, 10.000 do 20.000 besed dolgimi teksti. Drugačno je razmerje med časopisoma, kar se tiče refleksije o kmečki povesti. Kaže, da je bil Dom in svet bolj prostor njenega pojavljanja kot prostor njene definicije; nasprotno je bil Ljubljanski zvon tvorec definicije kmečke povesti, največkrat v okviru knjižne ocene. Ambivalentnost tega odnosa med časopisoma je pustila posledice tudi v slovenski literarni zgodovini in njeni obravnavi kmečke povesti.

Po vsebinski plati je Ljubljanski zvon očitoval težnjo k prenovitvi žanra (npr. kakšen Anton Ingolič), večjo zavezanost meščanski perspektivi (pri Jospipu Premku, Ivanu Tavčarju in Vladimirju Levstiku) in patriotski funkciji ("domovinski" povesti Cvetje v jeseni in Gadje gnezdo). Finžgarjeve povesti iz istega časa v Domu in svetu še zdaleč nimajo tako poudarjene tendencioznosti, čeprav ni mogoče odrekati družbene angažiranosti Dekle Ančke ali Bojev. Jaklič je določil kmečko povest Doma in sveta s folklorno realističnim tipom s koreninami v "vaški zgodbi" 19. stoletja; iz tradicije vaške zgodbe je zadnji vrh kmečke povesti v Domu in svetu v desetletju pred drugo vojno pripravil France Bevk. Gigantov med časopisi in knjižnimi zbirkami od tod dalje ni bilo več, relativno obsežen opus kmečke povesti pa so natisnili še časopis Domovina (15), Vodnikova družba (12), Slovenska matica (9 – povečini v Knezovi knjižnici), revija Gruda (7), založba Kmetijska matica, (6), Slovenčeva knjižnica in Slovan (5).
To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco