ISO Latin-1 | (ISO Latin- 2)
Drugi spis o položaju slovenske literarne vede
Še en spis o položaju slovenske literarne vede

Miran Hladnik

Ljubljanski univerzitetni študij slovenske književnosti

Povzetek: Univerzitetni študij slovenske književnosti je predmet različnih interesov, med katerimi je najmočnejši šolski, ki zahteva, da se na univerzi obravnavajo tista besedila nacionalne preteklosti in uporabljajo tiste metode, ki jih diplomanti kasneje lahko uporabijo v svoji srednješolski in osnovnošolski učiteljski praksi. Inštituticionalno je v rivalskem odnosu s slovenskim jezikoslovjem, s katerim se v okviru skupnega študijskega programa bori za minimalno ševilo ur, in s primerjalno književnostjo, ki privablja najbolj publicistično in javno aktivne raziskovalce slovenske književnosti. Perspektive se slovenistični literarni vedi na Filozofski fakulteti v Ljubljani kažejo v novem kreditnem študijskem programu.

Poročilo o tem, kakšen je trenutno univerzitetni študij slovenske književnosti v Sloveniji in kakšen naj bi bil v prihodnje, namenjam hrvaškim kolegom v želji izvedeti, kakšen je za primerjavo univerzitetni študij hrvaške književnosti in kakšne so njegove perspektive. Za uvod naj ponovim ugotovitve, ki sem jih v nekoliko obširnejši obliki izrekel in zapisal v podobnemu predlanskem srečanju s celovškimi kolegi. Razmislek o položaju študija nacionalne književnosti je potreben zaradi vrste družbenih sprememb.

  1. Spremenjena je vloga književnosti v sodobni komunikaciji. Knjigo, tiskano besedo, sistem beletristike postopoma izpodrivajo drugi mediji in jim narekujejo drugačno obnašanje: manj koncentrirano recepcijo in večjo potrebo po selekciji, manj kulturno ritualni odnos bralca in več konzumacije v rekreativne in razvedrilne namene, recimo temu amerikanizacija književnosti, proti čemur je v imenu literarnega "fevdalizma" in "absolutizma" nedavno v časopisu ostro nastopil eden najbolje trženih slovenskih pisateljev, Drago Jančar.
  2. Spremenjen je pomen književnosti za nacionalno konstituiranje in nacionalno reprezentanco. Literatura, ki je konstituirala narod v 19. stoletju, nima več enake mobilizacijske sile ("beseda je vsak dan manj vredna", pravi reklama za mobilno telefonijo) in izgublja nacionalnoreprezentativni pomen. V razmerju do športa, dnevne ali tedenske publicistike, ekonomije ipd. smo relativno nepomemben dejavnik v sistemu nacionalne reprezentance. V teh razmerah se zazdi, da je akademskih literarnih inštitucij in literarno izobraženih diplomantov preveč, zato se med inštitucijami krepi rivalstvo in boj za službe. Mislim na sveže izražene potrebe diplomiranih komparativistov, diplomantov svetovne književnosti, ki do zdaj niso imeli licence za poučevanje slovenščine v šolah, da bi si to licenco vendarle pridobili, in na konkurenco slovenistov in komparativistov pri raziskovalnih razpisih ministrstva za znanost.
  3. Spreminjajo se univerzitetni predmetniki zaradi evropskih integracijskih procesov. Gre za vpeljavo kreditnega sistema študija, ki naj naredi naše univerzitetne programe primerljive z drugimi in omogoči izmenjavo študentov in učiteljev, primerljivost izobrazbe in nazivov in zaposlovanje diplomantov ne glede na državne meje. Do ideje za kreditni sistem ni prišlo spontano, ampak od zgoraj in nekoliko spominja na jugoslovanska "skupna jedra", ki so jih pred leti naši predniki ogorčeno zavrnili. Evropa namreč finančno bolj podpira tak študij, ki poudarja podobnosti med nacionalnimi literaturami in kaže v smer enotne evropske književnosti, kot pa tradicionalno nacionalno filologijo, zainteresirano za odkritje enkratnih, nacionalnoprepoznavnih literarnih značilnosti. Posledica pritiska državne administracije na študijske programe je slabenje univerzitetne avtonomije in univerzitetnega koncepta, ki ga poznamo pod imenom "humboldtovska univerza".

Racionalno in pragmatično razmišljajoča država je vedno manj zainteresirana za prestižni in reprezentativni značaj univerze in si od te inštitucije želi kar najbolj uspešne produkcije izobraženega kadra, sposobnega reševati konkretne naloge. Univerzalnost znanja, ki vsebuje tudi njegovo manjšo uporabno vrednost, se umika zahtevam po proizvodnji jasnih poklicnih profilov z natančno določenimi "katalogi znanj" in spretnosti. Humboldtovska univerza je bila v naši zavesti prvenstveno raziskovalna inštitucija, katere stranski produkt so predavanja, na katerih raziskovalci poročajo o odkritjih in jih tako preverjajo, in podeljevanje poklicnih licenc diplomantom. Seveda sodobna množična univerza že dolgo časa ni več taka: angleški leksikonski viri je pod geslom znanost ali raziskovanje sploh ne naštevajo. Celo v nemškem prostoru, ki je bil sentimentalno zavezan humboldtovski tradiciji, se že pojavljajo članki, ki razkrivajo izvirno "šolsko" dimenzijo inštitucije in kažejo na dejstvo, da je bila od vsega začetka to inštitucija s privilegijem podeljevanja poklicnih licenc. Ker na taki univerzi ni več prostora za avtonomno in samozadostno znanost ter ničemur višjemu zavezano tešenje radovednosti, je postala občutljiva na zahteve, želje, pričakovanja študentov -- ti so dobili status strank, ki imajo vedno prav -- in države, ki univerzo finančno drži pokonci. Moja generacija (1954) je bila do pred kratkim prepričana, da ima literarna veda svoje lastne zakonitosti in potrebe, ki so jim učitelj, raziskovalec in študentje dolžni slediti ne glede na to, ali bo slednjim to pri opravljanju poklica kaj koristilo ali ne. Taka drža danes ni več mogoča.

V humanistiki je običaj, da nad spremembami, ki jih nismo sami povzročili, izrazimo svoj protest in ogorčenje ali vsaj začudenje. Globoko sem prepričan, da je tradicionalna uporniška drža (ki je le navidez uporniška) proti ljudstvu (davkoplačevalcem) ali proti družbenim centrom moči neproduktivna. Humanistika že nekaj časa ni več pomembno gibalo družbenih sprememb in se bo morala v interesu lastnega preživetja navaditi na svoj vedno bolj marginalni položaj, bolj prisluhniti glasovom od zunaj in se družbenim spremembam prilagajati. Novi študijski programi so dejstvo, pri katerih bi veljalo zaigrati aktivno vlogo in ne vloge nedolžne žrtve odtujenih administrativnih ukrepov. Spremembe naj bi že naslednje leto (2000) zajele tako dodiplomski kot podiplomski študij. Čeprav je prosvetljena državna administracija predvidevala, da bo spremembe še najlaže vpeljala v podiplomskem študiju, ki je pri nas slabo organiziran, v humanistiki pa celo zelo slabo ali komaj da, tu ni prišlo do nobenih sprememb, kljub temu, da nam je država prišla nasproti s korenčkom, to je z obljubo, da bo podiplomski študij začela financirati. Priznajmo: dveinpolletni magistrski študij, ki sledi diplomi po petem letu dodiplomskega študija, in potem še dveinpolletni doktorski študij našim doktorandom ne pomagata pri potegovanju za mednarodne štipendije, ker kolegi v drugih državah dosežejo doktorski naziv v pol krajšem času. Zdi se, kot da okorelo vztrajanje fakultetnega in univerzitetnega senata pri starem podpirajo privoščljiva čustva ("naj se kandidati le namučijo, saj smo se mi tudi morali"), pri čemer je res ravno nasprotno: pred desetletji je bilo mogoče plezati po lestivici akademskih nazivov neprimerno laže kot danes, ko kandidate točkujejo s strogim preštevanjem objav.

Kreditni sistem prinaša na področje nacionalne filologije naslednje spremembe; prepričan sem, da jih še nismo dovolj ozavestili:

Literarni vedi pomenijo novi študijski programi dvojno priložnost:

1. Ponovno vzpostavitev ravnotežja z jezikoslovnimi predmeti, ki so se iz različnih razlogov v zadnjih desetletjih preveč razmnožili, in angažma močnega literarnovednega učiteljskega potenciala, ki ga je naredil oddelek za primerjalno književnost in literarno teorijo (ti se že ves čas ukvarjajo prvenstveno s slovensko književnostjo).

2. Za uveljavitev tistih vsebin, ki jih diplomanti v svoji večinski poklicni vlogi kot profesorji slovenščine potrebujejo, pa jih do zdaj niso imeli, med njimi najprej svetovne književnosti. Ker predmetnika ni mogoče širiti, predvidevam -- in to je žalostno predvidevanje --, da bo šel večji delež teh ur na račun dosedanjih slovanskih vsebin (lektoratov slovanskih jezikov, pregleda južnoslovanskih književnosti, primerjalne slovanske književnosti).

Za konkrektne spremembe bodo vedno bolj odločilne želje študentov, ki se na slovenistiko vpisujejo v glavnem zaradi literature in ne zaradi jezika, in želje diplomantov, ki so do zdaj izhajali z minimalnim tečajem svetovne književnosti, predavati pa jo morajo v šoli v precej večjem obsegu. Zgled nam je lahko organizacija ur na drugih nacionalnih filologijah (Poljska, Italija, Nemčija itd.), kjer je literatura v veliki prednosti.
Creative Commons License To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco