To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco
Hladnikov intervju za Večer po
slavističnem zborovanju v Murski Soboti 5. oktobra 1998 na temo Razpotja
slovenske literarne vede
Članek Marka
Juvana Kriza slovenistične literarne vede, pripravljen po referatu na
zborovanju slavistov v Murski Soboti 5. oktobra 1998.
Na matičnem mestu slovenske literarne zgodovine, na Oddelku za slovanske jezike in književnosti, imajo generacijske turbulence najbolj daljnosežne posledice. Glavni vzrok trenutnim kadrovskim težavam je gotovo neenakomerna razporeditev generacij. Generacija literarnih zgodovinarjev, rojenih okrog leta 1930 (poleg štirih že naštetih še prerano umrli Jože Koruza), je bila tako močna, da je za desetletja zapolnila vsa s študijskim programom predvidena učiteljska mesta na slovenistiki, zato kaj dosti prostora za naravno in postopno kadrovsko osveževanje enostavno ni moglo ostati. Celo vseh iz svoje generacije ni mogla ali ni bila pripravljena sprejeti medse (Gregorja Kocijana, Jožeta Pogačnika, Franceta Bernika, mogoče tudi Franceta Pibernika in še koga). Od naslednje generacije (1940) po smrti Toneta Pretnarja ni ostal nihče, generacijo 1950 sem do lanske okrepitve zastopal samo jaz, če seveda nehvaležno za trenutek pozabim Božo Krakar-Vogel, ki razvija svojo stroko didakti ko književnosti.
Pravo nadomestilo za generacijo 1930 je obetala biti generacija 1960, ki pa se je nenadoma začela nevarno osipati in seliti svoje ustvarjalne moči drugam. Marko Juvan je šel na Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Igor Saksida na Pedagoško fakulteto v Ljubljani, Igor Grdina pravi, da je zgodovinar na začasnem delu na slavistiki, edino sveže habilitirani Aleksander Bjelčevič se še ni utegnil ogledati za požarnimi stopnicami, po katerih bi ušel iz nevšečnega oddelčnega objema. Dovolj zagatni kadrovski položaj nam rešujejo "nakupi" učiteljev s sosednjih inštitucij in nove habilitacije: na pomoč nam je priskočil komparativist Denis Poniž, za predavanja iz slovenske književnosti se je habilitirala romanistka Irena Novak-Popov. Akademski potencial slovenske literarne zgodovine je relativno soliden. Če seštejemo vse strokovnjake, ki pišejo (vsaj občasno) tudi o slovenski književnosti in se ponašajo z doktorskim naslovom, je seštevek preko trideset. Težava je seveda v tem, da vsi ne hrepenijo po pozi ciji na ljubljanski slovenistiki, ker so že dovolj uspešno angažirani na drugih akademskih inštitucijah: na slavističnem oddelku Pedagoške fakultete v Mariboru, na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, na oddelku za primerjalno književnost ljubljanske Filozofske fakultete, na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ter na Inštitutu za slovensko narodopisje pri ZRC SAZU, na drugih nacionalnih filologijah na Filozofski fakulteti i n na univerzitetnih slavistikah po svetu ali pa so zadovoljni zunaj inštitucij. Z njihovo preselitvijo bi sicer odpomogli literarnozgodovinskim stiskam na ljubljanski slovenistiki, nič pa ne bi s tem okrepili slovenske literarne zgodovine v celoti, ker bi z odhodom povzročili praznino na dosedanjih mestih. Edina trajnejša rešitev je podjetnejša vzgoja novih magistrov in doktorjev slovenske književnosti z vzgojo mladih raziskovalcev in stažistov asistentov, to je možnost, ki je odgovor ni posamezniki v generaciji 1930, ki je do nedavnega imela v rokah kadrovske škarje in platno, niso optimalno izkoristili.
17. septembra je na kulturni stani časnika Delo novinar Marijan Zlobec brez dlake na jeziku posumil, da se nova literarnozgodovinska generacija ni mogla roditi zato, ker se je slovenska literarna veda obnašala kot "svinje, ki žrejo svoje mladiče". Mogoče je podoba res preveč groba za popis položaja. Treba bi jo bilo nadomestiti s stavkom Za mano potop, ki ustrezneje artikulira tisto nesimpatično interpretacijo stanja v slovenski literarni vedi, ki smo jo razbrali iz besed staroste slovenske literarne zgodovine akademika Borisa Paternuja. Mlajšim generacijam si na vso srečo ni več treba mazati rok s krvjo očetov, da bi se lahko zavihteli na njihova mesta, tako kot je bilo to še leta 1959 treba storiti z Antonom Slodnjakom, in lahko pomirljivo in z zaupanjem zrejo v prihodnost stroke.
Porabniki produktov literarne vede so šolstvo s predmetom slovenščina, založništvo s potrebo po spremnih besedah, recenzijah in redakciji besedil, mediji s potrebo po literarnih kritikah, lokalne in državne oblasti ter javnost s potrebo po kulturni in nacionalni reprezentanci, ki se kaže v praznovanju literarnih osebnosti in jubilejev ter podeljevanju literarnih nagrad. Trenutna obsežna generacijska zamenjava v literarni vedi odpira možnosti za ponovni premislek o mestu in vlogi literarne vede med Slovenci. Strokovna razpotja, ki jim je literarna veda, popularno rečeno literarna zgodovina v času generacijske zamenjave izpostavljena, se da urediti v troje poglavij. Premišljal bom o tem, kakšne dileme se odpirajo slovenski literarni vedi, zlasti matični, slovenistični (tisti, ki se dogaja na slovenistiki ljubljanske Filozofske fakultete), na treh njenih toriščih, v kulturi, v znanosti in v šoli. Vsakič bom ocenil tudi razmerje literarne vede s slovenskim je zikoslovjem in s primerjalno književnostjo.
Literarni zgodovinar kot kulturnik je močno odvisen od položaja, ki ga v družbi in v naciji zavzema književnost. Nobenega dvoma ni, da se je slovenstvo v veliki meri vzpostavilo skozi književnost, zato bo literarna zgodovina pomembna veda vse dotlej, dokler bo pomembna nacionalna dimenzija naše eksistence. Ne da bi hotel vzbuditi pesimistična čustva, moram vendarle opozoriti na dejstvo, da se knjižna kultura nepreklicno umika novim oblikam pismenosti. Pisavo nadomešča slika, knjižno kulturo računalniška kultura. Če slovenistična literarna veda ne bo hotela postati muzejska stroka, bo morala svojo pozornost usmeriti tudi k sodobnejšim oblikam (literarne) komunikacije in nehati s konservativno in sovražno nezaupljivostjo do neizbežnih sprememb v umetnostni komunikaciji. Vključenim v mehanizme knjižne proizvodnje, trženja, literarne vzgoje v šoli in rituale literarnih nagrad, kritike in polemike se nam zdi , da je knjižna kultura večna in da je celo eno izmed trdnih jeder in smislov pouka, vzgoje in našega bivanja v celoti. Pogled od zunaj in upoštevanje dejstev sodobne kulturne komunikacije razkrije ranljivost klasičnega literarnega sistema in njegovo nadomestljivost z alternativnimi sistemi. Zato literarna veda nima več tistega privilegiranega položaja, mesta univerzalnega interpretativnega orodja, kot ga je imela včasih. Literarni zgodovinarji so bili v Nemčiji do pred kratkim cenjeni tudi v gospodarstvu, ker je šlo za ljudi z izjemnimi sposobnostmi kom biniranja in reševanja kompleksnih situacij, svojčas so skozi analize literature odgovarjali na temeljna vprašanja naše eksistence -- danes to počno strokovnjaki drugih ved. Med kolumnisti, ki so ustvarjalci kulturne atmosfere, so novinarji, medicinci, računalničarji, biologi, ne pa več literarni zgodovinarji, slovenisti in kritiki kot v dobrih starih časih Josipa Vidmarja.
Kulturni koncept literarne vede je v preteklem obdobju spajal književnosti z jezikom, pač po logiki, da je temeljno prepoznavno znamenje nacije jezik, literatura pa najvišja pojavna oblika jezika in glavni dokaz nacionalnega genija. Ker je slovenščina tako lepa, prožna in pojoča, ker v njej nastajajo tako velike besedne umetnine, se slovenstvu nikakor ne smemo odpovedati v imenu ekonomskih ali kakšnih podobnih razlogov, ampak ga je zaradi teh očitnih vrednot treba gojiti še naprej. Slovenistične literarne študije so prepoznavne prav po opaznem zanimanju za jezik, ki ga npr. komparativistični pristop ne pozna. Kulturno zavezo je priznavalo tudi slovensko jezikoslovje in je po zglede v največji meri segalo v slovensko književnost. Ker smo v glavnem že zunaj onih borbenih časov, ko je bilo potrebno z literarnimi umetninami dokazovati emancipiranost slovenščine in tako preko nje upravičevati nacionalno eksistenco, in ker so velik del skrbi za narod prevzele druge inštitucije, n aveza literarnih študij z jezikoslovjem ni več samoumevna.
Za literarno vedo kot kulturno inštitucijo so v še večji meri kot slavisti zainteresirani komparativisti. Denis Poniž mimo razprav piše drame in pesmi, Boris A. Novak verzološke teorije utrjuje s samostojnimi verzifikacijami. Ustanove, ki skrbijo za kulturno produkcijo, se zdijo optimalna mesta za zaposlitev komparativističnih diplomantov. Lahko bi celo zatrdili, da so komparativisti zasedli večino prestižnih uredniških mest pri uglednih (kako izpraznjen je ta pridevnik) založbah, časopisih in prireditvah: pri knjižni zbirki Kondor, časopisih Le livre slovène oz. Litterae slovenicae, pri Novi reviji, Razgledih, Primorskih srečanjih, pri Vilenici, najbolj množično in monolitno pri reviji Literatura. Redkejše slavistične uredniške postojanke so revija Sodobnost in Književni listi, nagrada kresnik, zbirka Klasje in recimo tudi Dialogi. Obzorja in pisateljsko društvo sta že pred časom zdrsnila iz slavističnih rok.
Humanistika se je rada utemeljevala v razmerju do drugih ved s sposobnostjo samorefleksije in zmožnostjo kazati jim pot ter jih osmišljati. Razvite vede danes humanističnega osmišljevalnega servisa ne potrebujejo več, ker znajo take razmisleke opraviti kar same. Jasno je, da preobilje njenih intuitivnih, nepreverjenih in neobveznih odgovorov nima več renomiranega kupca. Strategije za ponovni vzpon humanistike med najpomembnejše discipline ne poznam. Da bi prišli do preverljivih, zavezujočih in koristnih odgovorov, bo treba pač trdo in natančno delati, tako kot to počnejo družbene vede. Nemški literarni teoretik Siegfried J. Schmidt je 1991 zapisal, da je prihodnost literarne vede v njeni sposobnosti preiti izpod humanistične strehe v okvire družbenih ved in v prehodu na empirične metode dela. Nič ne kaže, da bi se na Slovenskem kaj takega dogajalo, zato se je bati nadaljnje marginalizacije stroke in njene getoizacije za potrebe nacionalne reprezentance.
Empirična literarna veda (nekateri ji rečejo pozitivistična, drugi govorijo o novem historizmu) bi popisovala preteklo literarno dogajanje v celoti in ne bi smela biti selektivno zainteresirana le za umetniške vrhove. Ekskluzivistično obravnavo estetske ravni tekstov bi nadomestila s kompleksno in metodološko raznoliko obdelavo vseh ravni literarnega sistema. To pomeni katalogizacijo in klasifikacijo kompletne literarne tvornosti od množice danes mrtvih literarnih pojavov do stebrov nacionalnega literarnega kanona. Obširnejša vpeljava novega znanstvenega pristopa prerašča naše trenutne zmožnosti. Za enega samega človeka tak načrt seveda ni, potrebna je zavzeta in generacijsko strnjena raziskovalna skupina, katere nastanku pa razmere niso bile naklonjene. Številčna in podjetna generacija 1930 je prisegala na tako imenovano imanentno interpretacijo s prednostno pozornostjo na posamezna umetniško uspela besedila, ki jim je ustrezala praksa individualnih raziskav. Ker ni čutila potrebe po mladih sodelavcih, so si preko mladih raziskovalcev kadrovsko opomogli kolegi neslovenisti, pri slovenističnih raziskavah pa je prišlo do popolnega preloma med generacijami. Dovolj zgovoren je podatek, da je bila ob koncu lanskega študijskega leta na znanstvenem ministrstvu raziskovalno registrirana le ena učiteljica slovenske književnosti s Filozofske fakultete. S koledarskim letom 1999 se bo raziskovalna situacija korenito spremenila, kar vzbuja upanje na odmevnejše uveljavljanje nove raziskovalne paradigme. Aleksander Bjelčevič kot učenec Toneta Pretnarja goji kvantitativno analizo verza, s "korpusno literarno zgodovino" se ukvarjam sam (do zdaj prečesana žanra kmečke povesti in zgodovinskega romana, skupaj 600 daljših besedil), od generacije 1930 je tej metodi blizu Gregor Kocijan z analizo kratke pripovedne proze.
Na znanstvenem področju daje država jeziku prednost pred literaturo. Jezikoslovje je precej na boljšem tako po številu raziskovalnih ur kot pri odprtosti za kadrovsko osvežitev. Razmerje med številom zaposlenih na Inštitutu za slovenski jezik (45 ljudi) in na Inštitutu za slovensko literaturo (14 ljudi) pri ZRC SAZU jasno odslikava razporeditev moči in interesov.
Pri raziskovalnih projektih se za ure in denar drenjamo skupaj s komparativisti. Zato prihaja občasno do napetosti. Nasprotna tabora si kdaj izmakneta kakšnega magistrskega kandidata ali kar celega narejenega znanstvenika, občasno pride do javnih strokovnih polemik. Do neke mere lahko konflikte blažimo slovenistično-komparativistične dvoživke, ki nas ni tako malo, vendar v navskrižnem ognju (podoba je seveda pretirana) zelo težko uidemo folklornemu stereotipnemu opredeljevanju ali za svetovljansko komparativistiko ali za podeželsko, domačijsko slavistiko. Resnici na ljubo je treba priznati, da razlike med nacionalno in primerjalno literarno vedo v praksi niso hudo velike. Darko Dolinar v enciklopedijskem geslu Primerjalna književnost med avtorji tehtnih komparativističnih razprav našteje skoraj vse pišoče sloveniste, ki pridno vključujemo primerjalno metodologijo tudi v predavanja. Po drugi strani so komparativisti avtorji monografij o slovenski književnosti in celo pisci slovenske lite rarne zgodovine za šole. Janko Kos je npr. izvedenec za Prešerna, Dušan Pirjevec za Cankarja, Evald Koren za slovenski naturalizem, Janez Vrečko za slovensko avantgardo in Kosovela itd. Načelno gre za različno metodološko tradicijo, vendar razlike niso nič večje kot če bi šlo za menjavo razpravljalne paradigme znotraj posamezne stroke. Še najlaže umestimo razprave v pravo stroko, če prepoznamo avtorjev osebni razpravni slog in vemo za njegovo inštitucionalno pripadnost. Po prvih stavkih razprav tako z lahkoto prepoznamo npr "komparativistični slog" Dušana Pirjevca oziroma njegovih epigonov ali "slovenistični slog" Matjaža Kmecla. Vsekakor precej šibak argument pri utemeljevanju samostojnosti disciplin.
Pri pridobivanju akademskih učiteljev na univerzi so bili kolegi primerjalci v zadnjih desetletjih precej uspešnejši od slovenističnih literarnih zgodovinarjev. Na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo imajo pri 170 študentih 4 učitelje, na študijskem programu slovenski jezik in književnost pa je ob 510 študentih 5 učiteljev. Slovenistika je v zadnjih 20 letih komaj sproti nadomeščala kadrovske izgube, medtem ko se je število komparativistov na oddelku za primerjalno književnost v tem času podvojilo. Inštitut za slovensko literaturo pri ZRC SAZU, ki mu je bil prvi upravnik slavist France Kidrič, naslednja dva (Josip Vidmar in Anton Ocvirk) slavista in komparativista, je pred 18 let prešel v čisto komparativistične roke (Janko Kos, Darko Dolinar).
Po novem predlogu naj bi se zmanjšalo število predavanj, na katerih učitelji poročajo o svojih raziskovalnih odkritjih, v korist "temeljnih" ali "preglednih" tečajev o slovenskem literarnem kanonu. Geslo novega pristopa je katalog obveznih znanj. Kakor se zdi iz vsakoletnih anket in spontanih študentskih pripomb, si takega študija želi večinski študent na slavistiki. Le-ta je tudi zaradi nerodnih vpisnih postopkov na univerzi, ki izločajo vse nadpovprečne maturante, ki bi hoteli na slovenščino šele z drugo prijavo, vedno manj stremljiv. Ker se tako daje prednost gorečnosti pred pametjo, ker slovimo po preveč natrpanem študijskem programu in neobvladljivo velikem številu izpitov in ker pretežno žensko populacijo pred koncem študija zatečeta nosečnost in poroka, je povprečna uspešnost naših študentov (tako kot tudi na drugih humanističnih smereh) izredno nizka. Diplomira komaj vsak tretji absolvent.
Nisem ravno navdušen zagovornik radikalnih konceptualnih sprememb univerzitetne literarne vede. Ne bi namreč rad po šolsko ponavljal kapitalnih literarnozgodovinskih zgodb iz tuje roke niti me ne mika udobje špekulativne interpretativne paše po nekaj "temeljnih" besedilih velikih slovenskih literarnih imen. Prav tako se mi upira nekomunikativnost in samozadostnost visokega akademskega razpravnega sloga, ki noče pomisliti na večinskega porabnika literarnozgodovinskih izjav, to je na šolnika. Pravo pot bo treba najti nekje vmes s pritegnitvijo lahkega berila v šolsko obravnavo in z alternativnimi pristopi k nacionalnemu literarnemu kanonu. Naloga univerzitetne literarne vede je po mojem še vedno ta, da študenta nauči uporabljati analitična in interpretativna orodja, da se bo lahko kasneje kot učitelj, kritik, urednik, kritični intelektualec pa tudi kot bralec iz užitka lotil katerega koli besedila, ne le seznama šolskih klasikov. Od literarnovednih metod je za šolske potrebe najbolj preizkušna interpretacija, sam pa se zavzemam tudi za popularizacijo rezultatov empiričnih raziskav, ki se jih da -- kakor vidim v tuji literaturi -- z nekaj napora simpatično predstaviti za potrebe srednje šole.
Literatura in jezik sta v študijskem programu na ljubljanski slavistiki deklarirana kot enakopravni polovici. V resnici je jezika v soglasju z našim gramatičnim izročilom 13 % več, zato ni čudno, da ima jezik zajeten delež tudi na srednji šoli. Zainteresirani smo za vzpostavitev dejanskega ravnotežja med jezikom in literaturo, vendar ne na način razširjanja literarnega dela programa, ampak s krčenjem absolutno pretirano razdrobljenega jezikoslovnega predmetnika. V javnosti je znana dilema oddelka, ali naj se razcepi na slavistiko in slovenistiko ali ostane tak, kot je, preobsežen, težko obvladljiv in z raznorodnimi programi. Za razliko od nekaterih kolegov je cepitev oddelka zame zgolj administrativna, organizacijska reč. V literarnem delu slovenističnega predmetnika namreč ne bo povzročila nobene velike spremembe -- mogoče le izgubo nekaterih slovanskih sestavin enopredmetnega slovenističnega študija: Pregleda južnoslovanskih književnosti in Primerjalne slovanske kn jiževnosti; v dvopredmetnem jih že dolgo ni več.
Na šolskem področju do pred kratkim s primerjalci nismo tekmovali. V zadnjem času pa je vedno glasnejši sveži komparativistični interes za prosvetno službo, to je za poučevanje slovenščine v šolah. Dvopredmetna komparativistična izobrazba ne vsebuje nikakršnih slovenističnih vsebin, ne jezikovnih ne literarnih, enopredmetniki (teh je komaj za eno četrtino) pa imajo le 60 ur slovenščine in 120 ur slovenske književnosti, kar ni dovolj, da bi upravičevalo zaposlovanje diplomantov v šolah. Povrhu je primerjalni študij zgolj nepedagoški, kar je dovolj očiten znak nekdanje nezainteresiranosti za potrebe šole. Ker šolsko sceno določa veliko in nikoli potešeno povpraševanje po profesorjih slovenščine, skušamo slovenisti komparativistom ugoditi z doizobraževalnim slovenističnim modulom, na osnovi katerega bi minister tistim primerjalcem, ki danes nelegalno poučujejo slovenščino, podelil licenco za pouk tega predmeta v šolah. Število kandidatov bo majhno in ne bo ogrožalo slovenističnega monopola. Vpis na komparativistiki namreč pada, študentje vedno teže končajo študij (število absolventov se je v zadnjih štirih letih skoraj podvojilo); lani jih je diplomiralo vsega sedem ali ena petina absolventov. Modul obsega štiri obsežne izpite iz slovenskega jezika in literature, bil je na senatu Filozofske fakultete sprejet, vendar ga je državni sekretar pred dnevi ponovno vrnil slovenistom v predelavo.
Društvo za primerjalno književnost si je zaželelo tudi korenitih sprememb študijskih programov v srednjih šolah. Cilj je ločitev jezika od literature in povečanje deleža književnosti na račun jezika. To bi omogočilo pedagoško doizobraženim komparativistom zavzeti učiteljske pozicije. Kakor se mi zdi načrt v marsičem vreden podpore, pa moti verjetnost, da bi se potem slovenistika zreducirala na študij jezika, s čimer se še ne morem sprijazniti. Predlog je približno tako radikalen kot oni, ki ga napol v šali in napol zares rad izreka Igor Grdina, namreč naj se komparativistika kar ukine ali, če ji je res do razširitve zaposlitvenih možnosti diplomantov na šolsko področje, vrne v okvir slovenistike, od koder je izšla -- saj komparativistika tudi drugod po svetu ni regularni del humanističnih fakultet. Dotok primerjalcev na slovenistiko bi hvalevredno okrepil literarno vedo v razmerju do včasih preveč podjetnega jezikoslovja, spodbudil bi k preoblikovanju študijskih programov na univer zitetni in šolski ravni v kakovostno in količinsko korist literature in diplomanti bi dobili večji delež informacij iz svetovne književosti, kar si glasno žele.
Predlog je iz različnih razlogov, ki jih ne bom navajal, težko uresničljiv, vendar naj ostane zapisan tu kot ena načelnih možnosti. Do zdaj smo zanimanje tako za slovensko kot za svetovno književnost, za literarno teorijo in za pedagoško službo reševali z izbiro obeh smeri v okviru dvopredmetnega humanističnega študija, slovenščine in primerjalne književnosti, in s pridobitvijo dveh diplom. Čez dve leti se bo moral v okviru kreditnega študija, ki bo dajal le en naziv, študent odločiti za eno ali za drugo, upoštevajoč svoje poklicne aspiracije. Če bo hotel v šolo, si bo izbral za matični študij slovenščino, informacije o svetovni literaturi pa si bo pridobil z ustrezno kombinacijo izbirnih predmetov.
Sklenem naj s tvorno mislijo, da perspektivo slovenske literarne vede vidim v podjetnejšemu vzgajanju novih raziskovalcev in univerzitetnih učiteljev in pa v večji odprtosti za sveže oblike umetnostne in strokovne komunikacije.
Na vseh treh področjih se je literarna veda prisiljena zamejevati do
jezikoslovja in do primerjalne literarne vede. Naveza z jezikoslovjem je
še iz časov, ko je literatura skupaj z jezikom konstituirala narod. Ker
so velik del skrbi za narod prevzele druge inštitucije, naveza ni več
samoumevna, ne na akademski ne na šolski ravni. Iz istih razlogov ni več
samoumevno prvenstvo nacionalne literarne zgodovine pred svetovno.
Slednja vedno glasneje izraža željo po aktivnejšem vstopu na šolsko
področje.
To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco