Kranjski tiski do druge svetovne vojne

Kranjska knjižna produkcija ni dosegla niti odstotka tistega, kar je knjig izšlo v Ljubljani. Občasnega izdajanja so se lotevali domači knjigovezi in knjigarnarji ter tiskarji Ignac Kremžar, Pavel Bizjak, Viljem Požgaj, Ivan Primož Lampret, od drugega desetletja 20. stoletja dalje je katoliške publikacije izdajalo Tiskovno društvo, liberalske pa družba Sava. Šlo je za verske (molitveniki), turistične (razglednice, vodniki), šolske (učbeniki, letna poročila), društvene tiske, politične brošure, humor, ezoteriko (sanjske knjige) in prevedeno pustolovsko berilo. Vidnejši kranjski pisatelji so objavljali pri založbah drugje po Sloveniji. Izvirno leposlovje najdemo v Gorenjski knjižnici (Josip Lavtižar, Peter Bohinjec, Gustav Strniša, Ivan Pregelj) ali v samozaložbi, kjer izhajajo pesniške in mladinske knjige. Med drugo svetovno vojno se je v Kranju v velikih nakladah tiskala nemška propagandna literatura.

Kranj book production did not achieve a fraction of the books that were published in Ljubljana. The occasional publication was undertaken by local bookbinders and booksellers and the printers Ignac Kremžar, Pavel Bizjak, Viljem Požgaj and Ivan Primož Lampret. From the second decade of the 20^th century onwards, Catholic publications were published by Tiskovno društvo and liberal ones by the company Sava. These were religious works (prayer books), tourist materials (postcards, guides), school texts (textbooks, annual reports), association prints, political brochures, humour, esoterics (dream books) and translated adventure stories. More prominent Kranj writers were published by publishing houses elsewhere in Slovenia. Original literature could be found in Gorenjska knjižnica (Josip Lavtižar, Peter Bohinjec, Gustav Strniša, Ivan Pregelj) or was self-published. During the Socond World War, German propaganda literature was printed in Kranj in large print runs.

V predhodnem Kranjskem zborniku smo se ukvarjali s Kranjem kot dogajališčem literarnih del, tokrat pa bo predmet Kranj kot prostor založniške in tiskarske dejavnosti. Funkcije založnika, izdajatelja, avtorja, urednika, knjigarnarja in tiskarja se v manj razvitem literarnem sistemu pogosto prepletajo in združujejo, zato bomo kranjske tiske pregledali v časovnem zaporedju brez predhodnega ločevanja. Prav veliko jih ni bilo, saj je bila knjižna produkcija vezana na vseslovenski literarni prostor in so avtorji poiskali založnike najraje kar v Ljubljani. Od klasikov so v Kranju vsaj nekaj časa živeli France Prešeren, Simon Jenko, Janez Mencinger, Ivan Tavčar, Ivan Pregelj, vendar razen Preglja, ki mu je 1925 v Kranju izšel ponatis Plebanusa Joannesa (prva izdaja v Trstu 1921) in 1913 tri krajša dela v Gorenjski knjižnici (Naši najbližji in Resje in brezje ter spevoigra Ribičeva hči), tu niso objavljali. Pregljeve prve izdaje so prihajale na dan pri Mohorjevi v Celovcu, na Prevaljah in v Celju (5), v Gorici (5), Trstu (2) in Ljubljani (26). Tudi drugi kranjski avtorji (Matija Valjavec, Janez Bleiweis, Josipina Turnograjska ... Frana Roša izpuščam, ker se je Kranju samo rodil) svojih leposlovnih knjig v Kranju niso objavljali.

Prva publikacija je 251 strani obsežna antologija cerkvenih pesmi z naslovom Oseminšestdeset svetih pesmi, ki jo je sestavil Maksimilijan Redeskini. Prvič je izšla v Ljubljani 1775, kranjska izdaja, ki jo je pri ljubljanskem tiskarju Janezu Frideriku Egerju naročil kranjski poštar Ivan Baptist Mayr, pa je iz leta 1795.[1] Ohranjena je v petih slovenskih knjižnicah, ljubljanska izdaja iz leta 1800 pa je dostopna tudi na zaslonu: skenirali so jo pri Googlu in dLibu, prepisali pa na Wikiviru.

Oseminšestdeset svetih pesmi

Knjigovez in bukvar Ignac Kremžar je v Kranju izdal vsaj dve publikaciji. Okrog 1800 je ugledal priložnost za zaslužek pri eni od številnih slovenskih izdaj legende o sveti grofici Genovefi,[2] bolj nenavadna pa je bila njegova odločitev za izdajo osmih izvirnih posvetnih pesmi organista in učitelja Pavla Knobla Štiri pare kratkočasnih novih pesmi (1801).[3] Naslovi pesmi (Od podsemelskih jabuk [tj. o krompirju], Od perdza, Ta sboshani Bogatez [obubožani bogataš], Taistim, katęri se ptuyh shęn deileshni sture [prešuštnikom], Taistim shenam, katęre niso s'enim mosham sadovolne [prešuštnicam], Nova Krama, Jamranje enga sastarenga inu saerjavenga deklizha [tožbe stare device], Sa pustni dan) pričajo, da gre za zabavno in nespodobno vsebino, zato šolski učbeniki slovenske književnosti knjige nočejo poznati, čeprav gre za prvo slovensko posvetno pesniško zbirko. Zbirke slovenskih uporniških pesmi, o katerih poroča Josip Žontar v Zgodovini mesta Kranja (1939: 249), da naj bi jih izdal okoli leta 1793, ni več najti. 1802 je Kremžar preselil svojo obrt v Ljubljano,[4] v Kranju pa so med 1850 in 1900 izšle samo še štiri drobne publikacije: dve razglednici, brošura o romarski poti v Velesovo[5] in Bleiweisov prevod štiristranske brošurice o gnojenju.[6]

1890 je v Kranju odprl svojo knjigoveznico in knjigarno Pavel Bizjak iz Škofje Loke. Sam je izdal pet knjig: dva molitvenika, eno računico in dve prevedeni povesti. Že 1885 je še v Škofji Loki prodajal piratsko povest Rešitev o pravem času, ki jo je poslovenil Ignacij Hladnik,[7] in »povest iz srednjega veka« Ivan Resnicoljub ali žrtev očetovih pregreh (1902). O izvirnem avtorju prve Fr. Deutzu ne vemo nič, izgubila se je tudi sled za drugo knjigo in njenim psevdonimnim avtorjem Draveljskim. Pavel Bizjak se samo s knjigami ni mogel preživeti in je izposojal tudi kolesa in za majhen denar omogočal poslušanje gramofona.

Prva kranjska tiskarska koncesija je bila leta 1888 podeljena knjigovezu Ignacu Rešu (pred tem je bila tiskarska obrt registrirana samo v Ljubljani, Novem mestu in Postojni). Od nekdanjega Kranjčana Queiserja iz avstrijskega Amstettna si je kupil majhen tiskarski stroj in skromno zalogo črk, ki jih je spravljal kar v škatlice za vžigalice. S to opremo ni mogel pokrivati kranjskih potreb, zato je prodajal še kruh in žemlje in po desetih letih obrt in koncesijo oddal v najem priseljenemu Ivanu Primožu Lampretu (Žontar 1939: 337), ki se je tiskarstva izučil v Kleinmayr-Bambergovi in Narodni tiskarni v Ljubljani in v celovški Mohorjevi tiskarni. Lampret je na Dunaju kupil nov tiskarski stroj in v Nemčiji črkovne nabore in v letih 1900–11 prevzemal tiskarske posle za razne založnike: za Janeza Giontinija in Leopolda Schwentnerja iz Ljubljane ter za Kranjčana Pavla Bizjaka in Viljema Požgaja. Dober ducat knjig, največ strokovnega značaja, je založil tudi sam.

Lampret je bil socialdemokratsko usmerjen in angažiran (njegovi delavci so praznovali delavski praznik prvega maja) in take narave so bile tudi njegove publikacije.[8] Prevelika podjetnost ga je po desetih letih pripeljala v finančne težave, tako da je bil prisiljen tiskarno prodati politično nasprotnemu Tiskovnemu društvu, ki ga je vodil duhovnik in zgodovinar Anton Koblar. Čeprav je bilo politično nasprotno, je bil v skrbi za preživetje in zaradi pomanjkanja drugega kadra najprej zaposlen kar pri novem lastniku, potem pa v tiskarnah v Gradcu, Mariboru in Ljubljani. Tiskovno društvo je moralo za pridobitev koncesije za tiskanje uporabiti politične zveze z deželnim glavarjem Ivanom Šušteršičem, ki je bil po rodu iz Kranja. Propadli Lampret je svojo koncesijo namreč vrnil Reševi vdovi, ta pa jo je raje prepustila leta 1912 ustanovljeni liberalno usmerjeni tiskarski delniški družbi Sava.

Lampret je natisnil preko 100 publikacij, med njimi 11 liberalsko ali socialistično usmerjenih političnih časopisov.[9] Ivan Tavčar mu je izdajanje lokalnega političnega časopisa odsvetoval, pa ga Lampret ni poslušal in je ustanovil ter 12 let tiskal časopis Gorenjec, ki je bil prvo večje kranjsko založniško podjetje. Dobra polovica Lampretovih tiskov so bile knjige: dve tretjini strokovne in ena tretjina leposlovne, prevladovala je prevedena pripovedna literatura. Začel je z mladinsko indijanarico Naseljenci Jamesa Fenimoreja Cooperja, Narodnimi pripovedkami in Pravljicami za mladino ter krištofšmidovsko povestjo Otmarja Lautenschlagerja Najdenček, ali pravični se tudi živine usmili. Zgodovinskemu žanru se je oddolžil s knjigama o hrvaškem junaku banu Nikolaju Zrinjskem, ki se je v 17. stoletju tragično uprl Habsburžanom, in povestjo Pod turškim jarmom, oboje v prevodu Filipa Haderlapa – vse za ljubljanskega založnika Giontinija. Daljša dela so bila protiklerikalni roman Pod spovednim pečatom Hansa Kirchsteigerja[10] v založbi idrijskega časopisa Naprej, leposlovni prevodi češkega nacionalno angažiranega pisatelja nemško-francosko-židovskega porekla Juliusa Zeyerja v prevodu Frana Maslja Podlimbarskega in Kraljevič in berač Marka Twaina v prevodu Ferda Kleinmayrja Plemiča.

Med domačimi leposlovnimi deli[11] sta literarnozgodovinsko težo imela samo Aškerčeva redakcija Prešernovih Poezij (1902) in 1. zvezek Trdinovih Zbranih spisov (1903) – oboje za ljubljanskega založnika Schwentnerja –, drugo manj: Murnikova burka Bucek v strahu, drama Etbina Kristana Kato Vrankovič za Slovensko matico in ponatis njegove novele Savičev pesimizem za uredništvo Rdečega prapora. Kristan je ob 400-letnici Trubarjevega rojstva v brošuri Delavske tiskovne družbe polemiziral s katoličani o Trubarjevem pomenu za Slovence.[13] Med leposlovne raritete sodi »izvirni socialno politični roman« (oz. na naslovnici "izviren socijalen roman") Deset let v peklu (1911), nekakšna fantastična usodnostna povest, ki bi bila lahko 1. del trilogije.[14] S psevdonimom Dr. Radovan Pavel ga je podpisal Ivan Fajdiga (1854–1935) s Perovega pri Kamniku. Fajdiga je brez dokončanega študija opravljal boljše zasebne službe na Dunaju, v Trstu, Gorici in Radovljici in se poln idealizma posvečal časnikarstvu in ljudskoprosvetni dejavnosti, v Radovljici je npr. spodbujal sadjarstvo in pletarstvo.[15]

[Ivan Fajdiga], Deset let v peklu, 1911

Lampret je 1908 natisnil Komunistični manifest in v založbi socialdemokratskega časopisa Naprej spise Antona Kristana. Za ravnotežje katoliškemu protialkoholnemu tisku je natisnil brošuro Kaj mora mladina vedeti o alkoholu, ki jo je Franz Gärtner prevedel iz nemščine; Gärtner je bil sicer bolj poznan kot avtor Ilustriranega vodnika po Gorenjskem (1904) in publicist v Gorenjcu. Lampretova zbirka osmih brošur s provokativnim naslovom Več luči! (1910) s praktičnimi informacijami o cerkvenih davkih, o samostanskem razvratu, o oprostitvi od vojaščine in vraževerju[16] je bila protiutež klerikalni »kolumni« Antona Mahniča z enakim naslovom v Rimskem katoliku; peti zvezek je bil leposlovnega značaja.

Protiklerikalna zbirka Več luči in ponatis Mahničevih spisov z enakim naslovom

Tiskovno društvo je od leta 1911 do druge svetovne vojne natisnilo polovico manj publikacij kot Lampret. Z zamenjavo lastništva se je tudi časopis Gorenjec v letih 1911–16 in 1934–41 pobarval katoliško.[17] Katoliki so bili za razliko od Lampreta bolj lokalno zavzeti, saj so tiskali povečini Gorenjcem, in dali so večji poudarek leposlovju. V letih 1912 in 1913 so se potrudili z zbirko Gorenjska knjižnica, ki je prinašala ponatise podlistkov iz Gorenjca. V 20 drobnih zvezkih so objavili 69 krajših besedil: zgodovinskih spisov, življenjepisov (o Celjskih grofih, škofu Slomšku, o zgodovinskem piscu Petru Hicingerju iz Tržiča in o Prešernovem kranjskem zdravniku Tomažu Pircu, o Šmartinu pri Kranju), potopisov (dvakrat o Bosni in enkrat o Vestfaliji) in smešnic. Vsi trije leposlovni prevodi so bili iz slovanskih jezikov. V polovici primerov so se avtorji podpisali s pravim imenom, sicer s psevdonimom ali nič. Prvi izvirni avtor zbirke je bil Peter Bohinjec (17 besedil), sledili so Ivan Pregelj (12), Gustav Strniša (9) in Frančišek Ksaverij Steržaj (5). Nekaj daljša dela so bila zgodovinska povest Grajski lovec Janka Bajdeta, ki pa vendar ni presegla 10.000 besed, Za poklicem Petra Bohinjca in Pregljeva spevoigra Ribičeva hči. Bohinjčeva povest govori o zvezi med plemkinjo Regino in grajskim oskrbnikom Tomažem na Hudenjah pri Mokronogu, ki se smeta poročiti šele na starost; njun sin Žiga postane duhovnik. Pripovedi dajejo barvo ciganske prerokbe, tatinski Vlahi, prepiri med vaščani in obračuni med graščaki.

Gorenjska knjižnica

Tiskovno društvo je Petru Bohinjcu v dveh zvezkih Zbranih spisov z naslovom Drobnice in Sredozimci ponatisnilo črtice iz otroškega časopisa Vrtec in iz Ljubljanskega zvona, posebej pa še zgodovinsko povest Zadnja luteranka: Prizor iz leta 1615. Anton Breznik je v Domu in svetu pohvalil jedrnat jezik našega »drugega Jurčiča«, ker se »ne izgublja v impresionističnem opisovanju« in ker »črpa naravnost iz ljudstva«. Bohinjca je v DiS 1912 pohvalil tudi Izidor Cankar, ki pa si ga je malo pozneje v romanu S poti v prizoru o tem, kako bi slovenski pisatelji popisali Romeovo plezanje k Juliji na balkon, ironično sposodil. Cankar je pohvalil tudi črtice Gustava Strniše, ki je objavljal pod psevdonimom Ljubo Mrak, v nič pa je zmlel Frančiška Steržaja: »Steržaj piše o bohinjskih gorah in prebivalcih, ki med njimi živi in dela, včasih bolje, včasih slabeje, a nikoli posebno dobro – ''po starem''.« Danes neznani pisatelj Steržaj[18] se je rodil 1878 na Rakeku v gostilničarski družini, umrl pa 1922 na Koprivniku v Bohinju, kjer je služboval kot duhovnik; pred tem je pastiroval še v Škofji Loki in tako kot Bohinjec in Jalen v Srednji vasi v Bohinju. Objavljavljal je v katoliških mladinskih časopisih, kratke lovske pripovedi pa v Mentorju in Gorenjcu.

Glavni lastnik tiskarne Sava je bil liberalni politik in poznejši kranjski župan Ciril Pirc (1865–1941), ki do delavcev ni bil tako prijazen kot Lampret, zato je leta 1931 v podjetju s 35 zaposlenimi prišlo do stavke, ki jo je vodstvo zadušilo z najemom zagrebških stavkokazov. Tiskarna je tiskala uradne tiskovine in periodiko, knjig pa ne. Trije politični časopisi, ki jih je Sava neuspešno poskusila izdajati, in tri sokolska glasila so bili liberalskega značaja,[19] gotovo tudi komika v humorističnih časopisih Škrat (1927–28) in Zabavni list, tednik senzacionalističnega leposlovja (1932). Lokalnega gorenjskega značaja je bila komaj ena tretjina Savinih periodičnih publikacij, večinoma je tiskala za naročnike iz drugih slovenskih krajev.

Leta 1900 je na Kokrškem bregu odprl knjigoveznico in kartonažo Ljubljančan Viljem Požgaj (1879–1951). Pri komaj 20 letih je že imel zaposlene štiri pomočnike, dva vajenca in več delavk. Vezal je knjige ljubljanskega tiskarja Blaznika in kranjskega tiskarja Lampreta. Poročil se je – kot je bilo med obrtniki tedaj navada – z dekletom iz lastnega ceha, s hčerko knjigoveza Pavla Bizjaka, in z njo priženil precej strojev iz tastove delavnice. Tast je obrt opustil, pri Požgajevih pa je posel vzcvetel. Zalagal je tiskovine in razglednice, med leti 1906 in 1920 pa tudi vsaj ducat knjig.

Ročni spisovnik, 1920

Požgajevi tiski so hude raritete, saj nekaterih v knjižnicah sploh ne najdemo več. Največji uspeh v njegovi ponudbi je z naklado 10.000 izvodov doživela nabožna knjiga Angel varuh.[20] Praktičnim potrebam trgovcev sta služila dva računska priročnika,[21] potrebo po vzorčnih pismih je tešil Ročni spisovnik: Obrtna, trgovska, ljubavna in snubilna pisma, voščila h godovom, novemu letu in drugim prilikam, z dodatkom ljubavnih in prigodnih pesmi, napisi za spominsko knjigo, godovni in pozdravni nagovori, napitnice. Dobro je šel v promet Prvi slovenski humoristični leksikon: Zbirka najboljših humoresk, satir in kupletov, tj. zbirka vicev in šal. Reklama zanj pravi, da gre za »razne spakedrije, kako se norčuje na primer kmet iz škrica, škric se spakuje nad kmetom itd. V tem obstoji pogosto ves dovtip naših humoresk.« Razlogi za branje knjige so prepričljivi še danes:

Ne za globoko premišljevanje, ampak za veselo zabavo, petje in smeh je Humoristični leksikon [...] daleč je vse filozofiranje o življenju, sentimentalnost, melanholija in druge take stvari, ki se ž njimi ukvarja svet. [...] Življenje bi ne bilo polno, ko bi ne bilo v njem tudi šale; šala je na tem svetu prav tako potrebna kakor resnost, pa še bolj v veljavi, ker je je manj. Pri nas se še bojimo visoke nerazumljive umetnosti: vzemite torej Humoristični leksikon v roke, razumeli bodete vse in zadovoljni bodete sami s seboj.

Deset krčmarskih zapovedi

K literarnemu obzorju someščanov je tiskarska hiša prispevala z vrsto privlačnih naslovov, najprej s piratsko povestjo »za stare in mlade« Sin morskega razbojnika, ki jo je iz nemškega izvirnika predelal znani oskrbovalec takega blaga štajerski šolmošter Silvester Košutnik.[23] V osmih snopičih je na več kot 600 straneh izšel senzacionalni kolportažni roman Prokleta! Émila Richebourga. Roman, ki je najprej izhajal v podlistku in se je priljubil tako, »da se je večkrat izražala želja, da bi se izdal v posebni knjigi«, je doživel dva knjižna ponatisa, 1909 in 1913:

Gotovi prizori iz življenja so naslikani tako realistično, da ti sili solza v oči in ob njih berilu komaj dihaš ... Sploh pa bodi povedano jasno in glasno, da je roman Prokleta vzbudil tudi v Francozih in Nemcih veliko senzacijo. Kupi si slovenski prevod vsak, ki si želiš mikalnega berila! Kupi si odlični roman posebno Ti, mladenič, ki želiš osrečiti svojo izvoljenko, roman je pripraven za vsako darilo. [...] Dokaz, da je roman Prokleta resnično priljubljen, je ta, da se je že skoro razprodala prva izdaja, da pa ne bode zmanjkalo, smo dali že drugi natis v tiskarno, in tako bo šlo naprej, dokler ne bo imela zadnja slovenska hiša te neprecenljive knjige.[24]

V desetih zvezkih naj bi izšel kriminalni roman Josip Petrossini, laško-amerikanski skrivni policist.[25] Reklamno besedilo za prvi zvezek detektivovih akcij s podnaslovom Njujorške skrivnosti je teklo takole:

Vse skrivnosti mesta, ki je naraslo čez noč iz ribiške vasice na drugo največje mesto na svetu, kjer je življenje pisano in temno, očarujoče in omamljajoče, pogubno, kakor nikjer – kjer aretira policija vsake tri minute kako osebo, kjer zagrabijo vsakih deset minut pijanca, vsakih 20 minut tatu, vsakih 48 minut pretepača, kjer privedejo vsaki dve uri zločinca v preiskovalni zapor in oddajo vsakih pet ur obsojenca v prisilno delavnico, kjer pride na vsakih 8 ur en poizkus umora in se vsak drugi dan izvrši krvav umor in kjer se gode še večja grozodejstva, ki pa ne prodro nikoli na dan in katerih neme žrtve odneso valovi Hudson Riverja v neskončni ocean, vse te skrivnosti pozna Josip Petrossini!

Kranjski praktični tiski v prvi polovici 20. stoletja zajemajo društvene,[26] sokolske,[27] politične ali upravne publikacije: pravilnike, zapisnike, poročila, šolske in vzgojne knjige,[28] cerkveno zgodovino,[29] senzacionalistični oz. ezoterični tisk[30] ... – pogosto gre za ponatise iz Gorenjca. Glasbenik in Duhovnik Vojteh Hybášek (1873–1947)[31] je svoje podlistke iz Gorenjca izdal v knjižicah Iz ptičjega življenja (1914) in Beli vrabec (1915). Duhovnik Anton Koblar (1854–1928) iz Železnikov, ki je bil škofijski tajnik in arhivist in od 1900 zelo protiliberalno nastrojen kranjski dekan, pa je kranjsko zgodovino popisoval v člankih Duhovniki, rojeni v kranjski župniji, Nekoliko kranjskih župnikov (1901), Cehi v Kranju (1902), Šole v Kranju (1903).[32]

Pomembne so bile publikacije geografskega oz. turističnega značaja: razglednice in vodniki.[33] Turistično društvo je naročilo kartografu samouku Ivanu Selanu, da je 1938 izdelal prospekt z reliefnim zemljevidom Kranja in okolice;[34] pridni Selan je z zemljevidi Kranja in panoramskimi slikami Gorenjske nadaljeval tudi po 2. svetovni vojni. Lokalne publicistične ambicije so se realizirale tudi v šolstvu. Primorec Karel Ozvald je leta 1920 priredil in izdal učbenik filozofije z naslovom Logika (sicer so Ozvaldova dela večinoma izhajala v Gorici), Kranjčan Črtomir Zorec pa 1940 Osnovne pojme strokovnega računstva za obiskovalce večernih tečajev na Državni tekstilni šoli v Kranju.[35] Je zgolj slučaj, da sta bila učbeničarja obenem tudi prešernoslovca? Je treba njuno izdajateljsko dejavnost pripisati kulturni zavezi, ki jo je Prešeren naložil Kranju?

Ilustrirani vodnik po Gorenjskem, 1904

Bolj kot verske, turistične in šolske so bile razburljive politične publikacije. Liberalni novinar Franjo Pirc si je takoj po izidu t. i. »rdeče brošure« škofa Jegliča Ženinom in nevestam: Pouk za srečen zakon[36] oktobra 1909 privoščil pamflet («protistrup») nanjo, in to kar v treh jezikih, slovenščini (Kaj pravi brošura škofa Antona Bonaventura? ), nemščini in italijanščini.[37] Natisnil jo je z oznako »Samo za odrasle! / Nur für Erwachsene! / Soltanto per adulti!« pri založniku Lampretu, podpisal pa se je samo v nemško izdajo. Brošuro v treh zvezkih je državno tožilstvo zaplenilo, vendar je bila konfiskacija pozneje ukinjena in tretji zvezek celo ponatisnjen. Škofovi napotki za zdravo zakonsko spolnost so nasploh dvignili precej prahu. Liberalci so jo označili kot »s tercialskim vzdihovanjem prepleten pornografičen spis« in »osoljene, opoprane, papricirane in s španskimi muhami prepletene« »svinjske bukvice«. Privoščljivo liberalsko sesuvanje seveda ne reflektira kakšne liberalske moralične drže v spolnih rečeh, ampak ga je treba razumeti v luči neprijetnega spomina na Jegličev nakup in sežig Cankarjeve »pohujšljive« pesniške zbirke Erotika deset let prej. Glas o škofovi sporni knjigi je segel celo do Francije, zagovarjati se je moral pri dunajskem nunciju in umaknil je knjigo iz prodaje. Škof se je branil pred očitki nemoralnosti. Zdravnik z Golnika Tomaž Furlan[37b] je dal tik pred vojno za prijateljski krog natisniti 300 izvodov svojega 24 strani dolgega razmišljanja o pravih vzrokih zgodovinskih dogodkov in našel odgovor v darvinistični razlagi, da so to vitalne sile ljudstev (Poslednje vzmeti zgodovine, Kranj: Tiskarna Sava, [1940]).

Pirčev pamflet na škofa, 1909

V Kranju so izdajali knjige tudi gorečneži klerikalnega profila. Duhovnik Janez Kalan (1868–1945), rojen na Suhi pri Škofji Loki, je bil zagrizen protialkoholni borec,[39] triumfiral je ob zmagi Slovenske ljudske stranke leta 1909, svaril pred sokoli in liberalci[40] ter pisal zaskrbljene članke in knjige o usodi slovenščine, najprej v Slovencu, 1938 pa jih je ponatisnil v knjigi.[41] V Kranju je bil natisnjen njegov molitvenik Fantič, le gor vstan! Zlata knjiga slovenskih fantov, ki jo je objavil pod psevdonimom Jan. Marijan,[43] izdala pa jo je najbrž, tako kot drugo izdajo 1928, ljubljanska katoliška protialkoholna družba Sveta vojska. Nasploh so bili kranjski katoliški publicisti (Matej Justin, Franc Perne, Franc Terdan)[44] kar dejavni in brez prave liberalske konkurence.[45]

Publicistično odmevni so bili t. i. šenčurski dogodki 22. maja 1932, ko je v času šestojanuarske diktature tedaj prepovedana Slovenska ljudska stranka pripravila protirežimske demonstracije in motila volilni shod centralistov, tako da je prišlo celo do streljanja. Sodišče za zaščito države v Beogradu je župnika Matija Škerbca, ki se je izpostavil ob dogodku, obsodilo na leto strogega zapora, trije kranjski gimnazijski profesorji, med njimi etnolog Niko Kuret, pa so izgubili službo. Leta 1937 je Škerbec[46] dogodke popisal v zajetni knjigi Šenčurski dogodki.[47]

Matija Škerbec

Leposlovne samozaložbe začenja zbirka črtic in potopisov Utrinki študenta ekonomije iz Kölna Franja Krašovca (r. 1888 v celjski restavratorski in zlatarski družini) leta 1908. Umetniško občutljivega poliglota, ki je potopisne reportaže s Češkega in Italije objavljal v Domu in svetu, je pohvalila tako katoliška kot liberalska kritika,[48] celo Leopold Lenard, poznan po strupenih kritikah na račun Ivana Cankarja, češ da »opazuje in misli dovolj samostojno in ne parafrazuje vedno Baedekerja, kar delajo mnogi potopisci«.

Franjo Krašovec

Nadaljnje samozaložbe niso imele take sreče s kritiki. Sredi prve svetovne vojne (1915) je iz skrbi za svoje pregnane goriške rojake v drobni brošuri Joža (Josip) Lovrenčič »v svojem in v imenu sorojakov molil« pesniški Oče naš, ki pa niti pri nazorskih somišljenikih ni naletel na pohvalo.[49] Leto pozneje je izdal pesniško knjigo Za solncem boemski pesnik Gustav Strniša. Muza mu je navdihovala pesmi ob Bernekerjevem kipu Janeza Nepomuka ob kranjski cerkvi, ob smrti pisatelja in boemskega prijatelja Josipa Premka, materi, ljubici ...

Napil sem se ...

Napil sem se sladko opojnih vin,
navžil sem se ženske ljubavi –
in zdaj prihajam zgubljeni sin
k muzi in materi Slavi –

Muza sladko objela me bo,
kot ženska nikoli nobena –
da duša spev tajni zapela mi bo
vzradoščena ...

A majka Slava ljubila me bo,
kot zna ljubiti le mati –
in grehe in zmote odpustila mi bo,
kdaj ni odpustila še mati?

Popolnoma neodmevna je bila ekscentrična knjiga Pojezije Zvonimirja Gregorca (1927) s Tabora v Podbrezjah. Razburjeni, vendar očitno poučeni anonimni bralec je počečkal naslovnico enega od petih ohranjenih izvodov z opombo, da Gregorc ni študiral ekonomije, kakor trdi v uvodu, da je zaprt v norišnici na Studencu in da knjiga dela silo slovenščini. To drugo je čisto res, skupaj z oznako estetske okornosti. Avtor je bil vojni invalid, ranjen na soški fronti.[50] Pesmi preveva, še v veliko večji meri kot Strniševe, domoljubna (slovanska, slovenska) in človečanska patetika in versko čustvovanje, zlasti Marijin kult. Če bi bil Gregorc član pesniške avantgarde, bi bila njegova objava dveh brzojavk ministrskemu predsedniku Pašiću v zvezi z invalidskim zakonom čisto sprejemljiva, ker pa je bil pesniški diletant, ki si je s pisanjem pomagal iz bolezenskih stisk. Ohranilo se je samo 5 izvodov njegove knjige.

Zvonimir Gregorc, Pojezije

Boemski dominsvetovski pesnik Gregor (Griša) Koritnik (1886–1967), ki sicer ni bil iz Kranja, poznan po prevajanju Prešerna v angleščino, je 1927. leta v samozaložbi izdal pesmi Prebujenje. Koritnik je bil nekaj časa vodilni dominsvetovski pesnik, za prigodniško pesem Domovini je prejel celo neko državno nagrado, vendar si je tam očitno nakopal zamero, sicer ga ne bi Tine Debeljak v istem časopisu neusmiljeno skritiziral kot značilnega »pesniškega epigona«. Debeljak je pri tem uporabil izraze »brezobličnost«, »brezosebnost«, »neplastičnost«, »enoličnost«, »nedoživetost«,[51] pa tudi liberalni kritik Miran Jarc ni bil dosti manj odklonilen (LZ 48/2 (1928), 117–18). Nekoliko bolje jo je odnesel dominsvetovec Emanuel Kolman, ki je 1939 na Jesenicah pri knjigovezu Ivanu Avguštinu izdal pesmi V svetlobah in sencah. Kritiku Jožetu Dularju ni bilo všeč njegovo leporečje, obrabljeno metaforiko, nepravilno rimanje, pomanjkanje globljega sporočila in mladostni pesimizem,[52] pohvalil pa je materinske, ljubezenske in drobne religiozne pesmi.

Rodil sem se, da Tebi hvalo pojem?
Odkrij mi svojo svetlo preprostost,
da z njo odet ti bom najbližji gost,
zvestó ti vdan v kraljestvu sinjem Tvojem.

Humorističnega značaja je samozaložniška mladinska knjiga duhovnika Joža Vovka (1911–1957) s Češnjice pri Podnartu Zaplankarji (1941), ki jo je ilustriral Hinko Smrekar; nastala je iz zgodb, ki jih je pred tem avtor objavljal v otroškem Vrtcu. Druge knjige je na Češnjici pri Podnartu rojeni pisatelj objavil drugje.[55]

Smrekarjeva ilustracija za Zaplankarje

Rateški župnik Josip Lavtižar je 1936 pri kranjskem Tiskovnem društvu izdal »zgodovinsko povest iz 15. stoletja ob času turških vpadov« z naslovom Junaška doba Slovencev, 1939 pa pri Radovljiškem prosvetnem društvu zgodovinsko povest iz 14. in 15. stoletja Lipniški grad pri Radovljici. Dogaja se na Pustem gradu pri Kamni Gorici in na Šmarjetni gori pri Kranju ter govori o propadu plemiške rodbine Ortenburžanov, naselitvi Kočevarjev in umoru oglejskega patriarha Bertranda. Lavtižarjeva pisarija je nabita z zgodovinskimi dejstvi, zaradi česar trpi leposlovna plat knjige. Po povesti se sprehajajo bičarji, razsaja kuga, pustošijo potres, kobilice in kmečki upor, ljubezen med graščakom in kmetico je v kali zatrta, vsega slabega je kriv zlobni grajski oskrbnik. Med vojno je Lavtižar na Jesenicah izdal knjigo biografij znamenitih Slovencev Naši zaslužni možje (1942).

Dramska besedila so izhajala po celi Gorenjski. 1910 je krščanski politik in pisatelj Janez Evangelist Krek pri Katoliškem slovenskem izobraževalnem društvu v Selcih izdal igro v štirih dejanjih Turški križ in igro v treh dejanjih Tri sestre. Jaka Špicar je za sokolske prireditve pripravil »simbolično igro v štirih slikah« K luči! (1913, 1922), v kateri je omahljivi kmet Beden podoba naroda, ki ga iz bede lahko rešijo le prosvetljeni protiklerikalno ter protinemško nastrojeni junaki. V Tržiču je šolnik Rudolf Pečjak leta 1925 za potrebe šolskega odra objavil pravljično komedijo v 4 dejanjih Kraljična z mrtvim srcem.[56] Niko Kuret je napisal priročnik za režiserje in igralce ljudskih iger po deželi Pravi ljudski oder: Smernice našemu igranju. S to knjigo je leta 1934 Založba ljudskih iger zastavila zbirko Priročniki za ljudske odre, vendar je po izidu prvega zvezka izdajanje zastalo. Tik pred vojno je danes neznani Vladimir Novak pod psevdonimom Vladonov na Brezjah objavil dramo v treh dejanjih Naši otroci (1939) in komedijo v treh dejanjih Pričarani ženin (1941); obe sta bili natisnjeni v Misijonski tiskarni v Grobljah pri Domžalah in sta rariteti, saj ju hrani menda samo po ena knjižnica, čeprav komedijo še vedno uprizarjajo na ljudskih odrih po Sloveniji.

Sem in tja je v Kranju izšla kakšna nemška publikacija,[57] največ pač v času druge svetovne vojne. Tiskala jih je tiskarna Sava, ki so jo Nemci zaplenili in preimenovali v kranjsko podružnico koroške pokrajinske nacionalsocialistične založbe in tiskarne (NS Gauverlag und Druckerei Kärnten, Zweigstelle Krainburg) ter dodatno opremili s stroji zaplenjene tiskarne Tiskovnega društva, misijonske tiskarne z Grobelj pri Domžalah in frančiškanske tiskarne iz Tacna. Tiskali so nemško-slovenski slovar, jezikovne tečaje nemščine za odrasle (po 55.000 izvodov!), slovenski koledar in abecednik, nemško čitanko s slovenskimi razlagami in opombami in raznovrsten propagandni material;[58] vsa učna sredstva so bila razdeljena zastonj.

Duša ponemčevalnega dela na Gorenjskem je bil dr. Franz Josef Lukas, ki je bil po vojni avstrijski državni svetnik in urednik časopisa Der Soldat. Poročal je, da so do srede 1943 izvedli 1290 tečajev s skupaj 44.951 udeleženci in pohvalil zavzetost tečajnikov, ki se niso pustili ustrahovati in so se tečajev redno udeleževali.[59] Nemški propagandni tisk je obsegal filmski plakat, nemško-slovenske razglase, protipartizanske pamflete in reklamno brošuro.[60] Tradicijo domoznanskih publikacij je nadaljevala knjiga Oberkrain.[61] Glavna medvojna periodična publikacija je bil tednik Karawanken Bote[62] v slovenski in nemški izdaji, z Lukasevim tečajem nemščine v stalni rubriki (Nemščina metodično in praktično / Deutsch metodisch und praktisch), s poročili o nemških zmagah na evropskih bojiščih, 1945 pa dnevnik Die Kurznachricht des Tages.[63] Tiskarna je zadnje mesece vojne tiskala še kolaborantske časopise Zlatorog (1944/45), Gorenjski domobranec (1945) in Gorenjec (1945).

Karawankenbote

Odporniške tiskovine so nastajale v ilegalnih ciklostilnih tehnikah. Junija 1941 je bila taka tiskarna ustanovljena na Javorniku pri Jesenicah. V Kranju so med septembrom 1941 in februarjem 1942 razmnoževali časopisa Slovenski poročevalec in Ljudsko pravico in drugo propagandno literaturo. Organizacijo propagandnega tiska je 1944 prevzela Pokrajinska tehnika Komunistične partije Slovenije za Gorenjsko v Davči. Večji tiskarski dosežek je bil natis Pesmi Mateja Bora v 4000 izvodih v tiskarni Julija pri vas Log v Poljanski dolini. Tiskarna je imela kvalitetno opremo iz kranjske tiskarne Kolektor.[64] Brat lastnika tiskarne Albina Pogačnika, Ludvik (Lojci) Pogačnik, s partizanskim imenom Polde, je pri njeni selitvi v Davči padel.[64b] Leta 1944 je prišlo celo do bibliofilske izdaje Prešernove Zdravljice v opremi slikarja Janeza Vidica in arhitekta Marjana Šorlija v 1512 izvodih. Natisnila jih je tiskarna Trilof v Davči.[65]

Sklep. Pregled kranjskih tiskov do druge svetovne vojne smo sproti dopolnjevali s poročilom o publikacijah, ki so prihajale na dan drugod po Gorenjskem. V seštevku je ta razpršena produkcija celo presegala kranjsko (208 : 115). Najbolj zavzeta je bila v krajih z industrijo in s turistično (versko in topliško) dejavnostjo: na Jesenicah (92 tiskov), Bledu (37), v Škofji Loki (25), Tržiču (21) in na Brezjah (16)[66] – tiskali so razglednice, vodnike in zemljevide[67]. Šole v industrijskih krajih so izdajale učbenike za domače gospodarske panoge[68] in šolska poročila, verski tiski so prihajali iz romarskih centrov in samostanov.

	Kranj	Ljubljana
1851–1870	2	767
1871–1890	0	1050
1891–1910	20	2176
1911–1930	45	3553
1931–1950	48	6989

Tabela 1: Kranjske knjige v razmerju do ljubljanskih

Knjige v slovenščini	Knjige Ljubljana	Knjige Kranj	Leposlovje Ljubljana	Leposlovje Kranj
33.589	15.543 12.795 v slovenščini	115 111 v slovenščini	1154	11

Tabela 2: Kranjsko leposlovje do 1950

	Ljubljana	Kranj
Kratka proza	315	7
Poezija	406	3
Romani	183	1
Drama	250	0

Tabela 3: Leposlovne zvrsti[69]

Kranjski tisk so držali pokonci knjigovezi in tiskarji Ignac Kremžar, Pavel Bizjak, Viljem Požgaj, Ivan Primož Lampret, ki so od leposlovja najbolj cenili prevedene pustolovske povesti. Slovenski avtorji so dobili prostor v Gorenjski knjižnici katoliškega Tiskovnega društva (Josip Lavtižar, Peter Bohinjec, Gustav Strniša, Ivan Pregelj) ali pa so s svojimi pesmimi šli v samozaložbo. Kranjsko založništvo obsega komaj 0,7 % tega, kar je knjig do 1950 izšlo v Ljubljani oz. komaj 0,3 % vseh slovenskih knjig. Delež leposlovja je bil z 9,5 % v Kranju nekoliko večji kot v Ljubljani. Kranjska knjižna produkcija je bila v razmerju do druge slovenske marginalna. Stregla je lokalnim političnim, turističnim, šolskim in gospodarskim potrebam in literarnim ambicijam redkih posameznikov, ki so si prizadevali za oživitev domače leposlovne scene. Na literaturo smo navajeni gledati kot na področje, ki bistveno prispevalo h konstituciji slovenstva. Pregled lokalne literarne scene nasprotno razkriva vlogo literature kot azila (geta, karantene), tj. kot prostor artikulacije in blaženja osebnih in socialnih frustracij. Ko čez čas dodam pregled kranjskih tiskov po drugi svetovni vojni, ko se je knjižna produkcija silno razmahnila, bo mogoče izreči tezo o razmerju med lokalnim literarnim sistemom in vseslovensko literarno sceno.

Literatura

Anja Dular. Knjigotrška ponudba na Kranjskem od 17. do začetka 19. stoletja: Doktorska disertacija. Ljubljana: Bibliotekarstvo FF UL, 2000, pdf.

Jelka Jamnik. Založniki in tiskarji v Kranju: Diplomsko delo. Kranj: Slovenistika FF UL, 1998.

Katarina Kavaš. Gorenjska knjižnica: Diplomsko delo. Ljubljana: Slovenistika FF UL, 2008.

Andreja Reya-Hrovat. Kristina Hafner: Diplomsko delo. [Ljubljana: Slovenistika FF UL], 1999.

Josip Žontar. Zgodovina mesta Kranja. Ljubljana: Muzejsko društvo za Slovenijo, 1939, pdf.

Opombe

[1] Osem inu shestdeset sveteh pesm, katire so na proshnje, inu poshelenje vezh brmneh dush ... na svitlobo dane. Sraven dveh normalskeh per pejti, inu per gmej mashi navadneh pessem. Na novizh vun-dane V'Krajnu. Se najdejo per Joan. Bapt. Mayerju.

[2] Ena lepa lubesniva inu brania vredna historia od te po nadoushnu ven isgnane svete grafnie Genofefe is tega mesta Pfalz. Je is nemshkiga na krajnski jesik preobernena. V Krainju: Per Ignaz Kremshari. Dostopna je v štirih slovenskih knjižnicah in v poznejših izdajah na dLibu. O knjigi sem pisal na več mestih, npr. »Bodi svojemu možu pokorna!« ali »Če ti bo še kdaj kljubovala, kar trdo jo primi!« (Ženska v minuli slovenski prozi, 33. SSJLK, Ljubljana: FF UL, 1997, 111–22).

[3] Shtiri pare kratko-zhásnih NOVIH PESMI, Od Paula Knobelna skovane, Inu Krainzam sa spomin dane. Pervizh vun dane V' KRAINI, per Ignaz Kremshari, 1801. 1969 je v Münchnu pri založbi Trofenik knjižica izšla v pretisu in brez impresuma, po zaslugi Googla pa je dostopna tudi na spletišču Archive.org, OpenLibrary in na Wikiviru.

[4] Knjiga litanij iz leta 1820, pri kateri je podpisan kot Naze Kremshar, je izšla že v Ljubljani. Ljubljanski založnik in knjigarnar med 1832 in 1869 Leopold Kremžar je sin Ignaca Kremžarja.

[5] Velesovo: Božja pot na Kranjskem, 1863 (tretji natis Iv. Pr. Lampret).

[6] Anton Wimmer, Gnojnišče: Kmetovavca zlati rudnik: V podúk našim gospodarjem, Kranj: C. k. krajnska kmetijska družba, 1854.

[7] Fr. Deutz, Rešitev o pravem času: Povest, prosto poslovenil Ignac Hladnik, Maribor: Tisk J. Leonove tiskarne, založil in prodaja Pavel Bizjak, bukvovez v Škofjiloki, 1885.

[8] Npr. Vojna in socialna demokracija: Po stenografičnih zapisnikih avstrijskega državnega zbora: S slikami državnih poslancev dr. Adlerja in Daszynskega (1909).

[9] Jeseniška straža (1904–06), Naprej (1904–11), Slovenski Štajerc (1904–05), Delavec/Rdeči prapor (1905–06), Dolenjec (1905), Korošec (1907–11). Drugo: sokolski časopisi Vaditeljski list, Vestnik gorenjske sokolske župe (1910–11) in Gorenjski Sokol: Vestnik sokolske župe Kranj (1938–40); Tobačni delavec (1906–11), Vzorni gospodar (1903).

[10] Tudi na spletišču TraDok v Gradcu.

[11] Med njimi je samo eden z Gorenjske, tj. Ivan Rozman (1873–60), ki je leta 1906 za Schwentnerja za narodno igro s petjem priredil Kersnikovo povest Testament, ponatis 1923 in na Wikiviru, bil pa je tudi sicer kulturno in leposlovno dejaven: knjiga o koroškem plebiscitu (1922), pesniška zbirka Nova erotika: Disonance in akordi (1923), objave v LZ in drugod.

[13] Strahovi: Svarilo vsem rodoljubnim Slovencem, opomin vsem dobrim katoličanom (1908), V dobi klerikalizma (1908).

[14] Trilogijo sestavljata še roman Nebesa (Ljubljana: D. Hribar, 1905; izšel je pod psevdonimom Marko Zorin, ocena v Slovanu 1905, 252) in brošura Konec sveta (Trst, 1911).

[15] V Trstu je sodeloval pri Edinosti, nato ustanovil Novi list, v Gorici je sourejal Gregorčičevo Gorico. O njegovi narodni zavesti pričata knjigi Naši narodni grehi: Kako bo z vojsko (Gorica, 1900) in Ob enajsti uri. Fajdiga je avtor kmečke povesti Zadnji tihotapec (SV 1891). Uporabljal je razne psevdonime: J. Podgrajski, Avguštin Križaj, Zapriški, Kamnoselski (Na bregovih Bistrice, izdalo kamniško dijaško počitniško društvo Bistrica ob svoji petindvajset letnici, ur. Jože Vombergar in France Škofic, založilo kamniško dijaško počitniško društvo Bistrica, 1938).

[16] Mahničevi protiliberalski spisi Več luči so izšli v knjižnem ponatisu leta 1912.

[17] Tudi drugi časopisi so bili v vplivnem področju Slovenske ljudske stranke: Naš zvon (1925–27), Novine za Vogrske Slovence (1932–33), Slovenija (1935–36). Med društvenimi glasili je dve izdala katoliška orlovska telovadna organizacija. Tiskovno društvo je tiskalo štiri cerkvene časopise, katoliško usmerjeni so bili tudi trije mladinski časopisi: dekliški list Vigred (1923–25), Dijaški list (1932–38) in Gorenjček (1940). V založbi Franca Tratnika iz Stuževega je izšlo šest številk štirinajstdnevnega list za slovensko mladino Mladina (1937), ki jo je tiskala Sava in je bila socialno orientirana.

[18] Svojčas so ga poznali po priredbi Jurčičevega Tihotapca za ljudski oder leta 1909, na Wikiviru pa imamo njegovo večerniško povest Po njeni krivdi (SV 55, 1903).

[19] Sava (1913–17), Triglav (1933), Sobota (1937–38).

[20] Mati kraljica vseh svetnikov, Pobožni kristjan, Krščanski zakon, Sveta Ura, Rajski glasovi, Duhovno veselje, Pot v nebesa, Kruh nebeški ... Molitvenik Steza v sveti raj je izšel 1919 pri tiskarju Požgaju že v 5. izdaji; prejšnje so bile izdane, kolikor so sploh bibliografsko registrirane, v Ljubljani. Stalno je imel na zalogi na desetine molitvenikov, ki jih ni sam založil.

[21] Novi hitri računar: Praktična knjižica, ki ima vse, kar je v kupilu in prodaji potrebno, že zanesljivo izračunjeno in Kubična knjiga za trgovce z lesom: Obsega rezan, tesan in okrogel les za vse debelosti, računan na čevlje in metre.

[22] Velika sanjska knjiga (1907), Sanjske bukve (1907), Velike sanjske bukve: Po najnovejših virih in izkušnjah staroegiptovskih duhovnikov in azijskih magijcev nabrane in sestavljene z dodatkom pikčanja [...]eomacije, Prave kaldejske sanjske bukve od leta 1231. Slednje je Požgaj celo sam sestavil, na naslovni strani namreč stoji, da jih je »po najbolj zanesljivih virih in lastnih izkušnjah z razkladanjem sanj in s pristavljenimi številkami sestavil M. Jagžop«, kar je založnikov anagram. Edini izvod hrani tiskarjev vnuk, tudi tiskar v Kranju, Edmund Požgaj.

[23] Eden od dveh zadnjih izvodov te knjige, tisti, ki ga je hranila Študijska knjižnica v Kranju (sign. 8723), je bil pred desetletji žal za vedno izposojen, pa tudi izvod iz NUK-a, ki je bil privezan k neki drugi publikaciji (sign. 39282), je izginil.

[24] Izvirnik La fille maudite, 1876. Po E. Vacanovi prireditvi prosto poslovenil Janko Leban, 1909; od prve izdaje je v NUK-u ohranjena samo polovica, druga izdaja pa v Slovanski knjižnici. Naslovi zvezkov so Volčji ubijalec prijet, Na pokopališču v Fremicourtu, Skrivnosti starega Mardochea, Ugrabljeni grofič, B kamnolomu.

[25] Gre za policijskega komisarja, ki se je pisal Joseph Petrosino. Angleškega ali italijanskega izvirnika nisem mogel najti, pač pa je pri roki podatek, da so po njem posneli tri filme (npr. The Adventures of Lieutenant Petrosino, 1912); slovenski roman je nastal kmalu po detektivovi smrti na Siciliji leta 1909.

[26] Makso Pirnat, Narodna čitalnica v Kranju 1863–1913: Spominska knjižica, posvečena ob petdesetletnici vsem dosedanjim članom in sodelavcem, dobrotnikom in prijateljem, Kranj: Narodna čitalnica, 1913. — Imenik knjig škofjeloške čitalnice, 1908. — Naša prosveta (1937).

[27] Učenci in učenke: Po Cvičební přiloha Věstníku Sokolského (Kranj: Vaditeljski zbor Sokola, 1913; Vaditeljska knjižnica, 1); Petrov petletni tekmovalni red sokolske župe Kranj [193?].

[28] Mati vzgojiteljica: Vodilne misli iz krščanskega vzgojeslovja.

[29] Anton Koblar, Stoletnica osvobojenja cerkve, 1914 (Izobraževalna knjižnica, 1).

[30] Videčka iz Konnersreutha: Poročila o Tereziji Neumann. Kranj: Tiskarna Tiskovnega društva, [1928].

[31] Rodil se je na Moravskem, za duhovnika je doštudiral v Ljubljani in služboval v Zagorju ob Savi, v Smledniku in Kranju, od 1908 dalje je bil profesor glasbe v zavodu sv. Stanislava v Št. Vidu pri Ljubljani. Prevedel je dva romana češkega pisatelja Jindřicha Šimona Baara Zadnja pravda (1924) in Križev pot: Roman češkega duhovnika (1925).

[32] Pisal je Zgodovino fara ljubljanske škofije. Najvažnejše Koblarjevo delo je ustanovitev Izvestij Muzejskega društva za Kranjsko 1891, ki so postala prvo zgodovinarsko glasilo. V političnem tedniku Slovenski list je ostro nastopal proti slovenskim liberalcem.

[33] Vodnik po Gorenjskem, Kranj: France Uhernik, 1934.

[34] Ivan Selan, Kranj in okolica: Izleti in ture iz Kranja, Kranj: Tujsko prometno društvo, 1938.

[35] 2. izpopolnjena izd., Kranj: Državna tekstilna šola, 1940; Blagoznanstvo oblačilnih in sorodnih obrti, Kranj: Č. Zorec, 1946.

[36] Spisal Anton Bonaventura, Ljubljana: Katoliška tiskarna, 1910.

[37] Kaj pravi brošura škofa Antona Bonaventura? Kritična razprava, spisal Anonymus. Nova, 2. izd. Konfiscirano po državnem pravdniku! Konfiskacja v dveh inštancah dvignjena!; Franjo Pirc, Was lehrt die Broschüre des Laibacher Bischofs Anton Bonaventura? Kritische Abhandlung. Sensationell! Krainburg: Buchdruckerei Krainburg, [1910]; Che cosa dice l'opuscolo del vescovo Antonio Bonaventura: Considerazioni critiche scritte da un anonimo. Krainburg: Lampret, [1910]. Pirc je poskrbel za prevode, ker je Bonaventurova knjiga izšla tudi v hrvaščini in italijanščini: Ženinom v sili: V boj za srečno in veselo krščansko življenje, Prevalje: MD, 1921. Zaručnicima i zaručnicama: Pouke za čestit i srećan brak, Zagreb: [samozal.] L. Kalašić; italijanskega prevoda v bibliografiji ni najti.

[37b] Tomaž Furlan (1901–61) je bil eden od vodij krščanskosocialističnega gibanja; biogr. podatki pri njegovi hčeri prof. dr. Jani Furlan Hrabar.

[39] Početek protialkoholnega gibanja, Kaj je torej z alkoholom, Sveta vojska: Bog jo hoče! Kdo si upa vanjo? Knjižica za ljudstvo društva Abstinent, Konec pravdi o alkoholu. Zelo ga je vznemirjala korupcija in napisal je priročnik, kako obračunavati z narodnogospodarskimi škodljivci in liberalci (Primite tatú! Splošno umljiv pouk, kakó se hudodelci sedanjega časa lové in kako naj se ne lové).

[40] Ajmo mi Sokoli! ---: Sokolska pesem, pravilno pojasnjena in razložena, 1920, S krampom in gorjačo!, Zločin nad domovino (1920), Nova vera, našim kristjanom in modernim poganom razlaga Ivan Istinić.

[41] Rešimo slovenščino!: Ne spakujte se!: Govorite naravno, neprisiljeno!: Ne pišite nemške slovenščine! Gl. tudi njegovo knjigo Za lepo, domačo slovenščino, 1944.

[43] Objavljal je sicer pod različnimi psevdonimi, pogosteje kot Domoljub.

[44] V vrsto katoliških spolnovzgojnih brošur sodi Novo spoznanje: Zakona prejšna veličina, ki jo je napisal in leta 1938 v samozaložbi izdal dr. Matej Justin; na Jegličev spolni nauk se izrecno sklicuje. Izvestja c.-kr. gimnazije so (tudi v posebnem natisu) objavila biografijo dominikanskega govornika Thomasa Nicholasa Burka (1830–1883) izpod peresa Franca Perneta v letih 1905–07, Franc Trdan pa je leta 1939 priredil biografijo clevelandskega duhovnika in častnega ljubljanskega kanonika Johna J. Omana (1879–1966) Za božjim klicem, za katero je spremno besedo prispeval škof Gregorij Rožman in je izšla ob slavljenčevi 60-letnici.

[45] Zvišanje duhovniških plač: Duhovščina je nezadovoljna v Mali knjižnici Naših zapiskov leta 1905, Valentin Žun, Novi državnozborski volilni red (1907).

[46] Škerbec je bil po prvi svetovni vojni župnik v Tržiču in Kranju, od 1936 dalje pa v Kranju dekan. Med vojno se je umaknil v Ljubljano in tu vodil škofijsko dobrodelno pisarno za pomoč beguncem, ki pa jo je uporabljal za financiranje oddelkov bele garde in je zato 1945 emigriral v ZDA.

[47] Gl. tudi Vilko Novak o Kuretu v Etnologu 1995, 51 sl.

[48] Ksaver Meško ga je v Ljubljanskem zvonu postavil kot opozicijo dolgočasni moderni literaturi, polni samega pijančevanja, in spodbujal bralca k nakupu.

[49] Izidor Cankar je Oče naš na hitro odpravil z očitkom priložnostne narave (Dis 1916, št. 1–2, 44, pdf).

[50] Na naslovnici je zapisal, da je »uporaba pri govorih in prireditvah dovoljena le, če se navede vir«. Iz drugih virov je znano, da so 1930 pesniku rubili premoženje. Objavljene pesmi je označil s krajem nastanka (Genève, Trebnje, Zagreb, »Radoljica«, Kranj, Šmarjetna gora).

[51] Dom in svet 41/3 (1928), 96; skupaj s Prebujenjem je ocenjeval še njegovo samozaložniško zbirko Na razpotju.

[52] DiS 51/10 (1939), 607–09, pdf.

[53] V Gorici, Škofji Loki, Žužemberku, Krškem, Radovljici, Jesenicah in Ljubljani; pred drugo svetovno vojno je menda živela tudi v Šmihelu na Koroškem.

[54] Edmond About, Kralj gora (1924), Henry Bordeaux, Zametene stopinje (1931).

[55] Pisatelj je umrl na Jezerskem (v SBL je napačen podatek, da v Zagrebu), pokopan pa je v Podnartu. Dela: Naš Buček (Ljubljana, 1943), Izgnanci (Beograd, 1945), Pesmi (Ljubljana, 1956).

[56] V založništvu Podmladka Rdečega križa.

[57] V Tržiču se je 1903 za kratek čas pojavil humoristični list Die Beisszange; 1911 pa knjiga lepotilnih receptov Käthe Jensen Die wahre Kunst der Schönheit: Geheimnisse und Rezepte zur Pflege der Schönheit und eigenen Herstellung und Anwendung der besten Schönheitsmittel. Nach eigenen Erfahrungen gesammelt und mitgeteilt. Krainburg: Im Selbstverlag.

[58] Ferdinand Janach, Deutsch-slowenisches, Slowenisch-deutsches Wörterbuch; F. J. Lukas, Deutsch für Erwachsene, 1; Hišni koledar, Slovenski abecednik za velike črke, Ferdinand Wittine, Lustiges Lesebuch: Heitere Kurzgeschichten.

[59] 682 tečajev za začetnike, 238 za nadaljevalce in 170 za višjo stopnjo (Bericht der Gauleitung der NSDAP in Kärnten über die Deutschkurse in den besetzten Gebieten Kärntens und Krains).

[60] Robert Koch, Der Bekämpfer des Todes = Robert Koch: Borec s smrtjo (plakat za nacistični film iz leta 1939); film režiserja Nielsa Martensa govori o nemškem izumitelju zdravila proti tuberkulozi in Nobelovem nagrajencu Robertu Kochu, ki je prejel vse možne nagrade Tretjega rajha in je prežet z nacionalsocialistično ideologijo. — Friederich Rainer, Proklamation an die Bevölkerung von Oberkrain, Krainburg, am 27. September 1942. Proklamacija prebivalstvu Gorenjske. Krainburg, dne 27. septembra 1942; po vojni so koroškega deželnega glavarja in vodjo koroških nacionalsocialistov dr. Rainerja, ki je bil odgovoren tudi za Gorenjsko, privedli v Nürnberg kot pričo v procesih proti nacistom, leta 1947 pa ga izročili Jugoslaviji, kjer je bil v Ljubljani pred vojnim sodiščem obsojen in usmrčen. — Schandtaten der Komunisten in Oberkrain = Sramotna dejanja komunistov v Oberkrain-u, Krainburg: NS Gauverlag und Druckerei Kärnten, 1942; Unser Führer, Was ist der Freiheitskampf der Banditen: Kaj je osvobodilna fronta banditov [Reichpropagandaamt], [1942]; Das Banditengesetz. Zakon banditov (Reichspropagandaamt, Zweigstelle Radmannsdorf).

[61] Viktor Paschinger idr., Krainburg: Gaupresseamt der NSDAP Kärnten, 1942.

[62] Karawanken Bote: Amtliches Organ des Kärntner Volksbundes und Nachrictenblatt des Chefs der Zivilverwaltung / uradni organ Kärntner Volksbunda in poročevalni list načelnika civilne uprave, Krainburg: Kärntner Volksbund, 1941–1945.

[63] Kranj: SS-Standarte »Kurt Egers« Kdo. Adria-Oberkrain, 1945.

[64] Tretja kranjska tiskarna Kolektor je delovala od leta 1927 dalje, tiskala pa je kvalitetne priložnostne tiske in časopis Kolektor (1924–33). Lastnik tiskarne stavec Albin Pogačnik je bil namreč ustanovitelj in predsednik mednarodnega zbirateljskega društva.

[64b] Podatek, da je padel lastnikov sin, kakor je bilo zapisano prej, je napačen (Borisu Pogačniku, nečaku Albina Pogačnika, hvala za popravek).

[65] Po objavi zadnjega nadaljevanja v Gorenjskem glasu sem 23. okt. 2010 prejel pismo Miha Mohorja s podatki, ki dopolnjujejo sliko kranjske medvojne tiskarske dejavnosti: »[V] naši hiši na Rožnovenskem klancu (ali Mohorjovem klancu) je 1943/44 delovala tehnika (ciklostilna razmnoževalnica). Menda edina na Gorenjskem, ki je delovala sredi mesta. Torej pri Macarolovih – tako se je imenoval očetov očim, ki je kot osmošolec po prvi svetovni vojni prišel iz Trsta in na kranjski gimnaziji z maturo zaključil šolanje, potem pa oženil Mohorjevo vdovo. Iz Kokre je tehniko v Kranj pomagal preseliti očetov stric Jela Mohor. V njej so razmnoževali partizanske časopise, Stalinovo Zgodovino VKPB in drugo propagandno literaturo ter sledili zavezniškim radijskim poročilom in jih zapisovali in razmnoževali. To so potem po ilegalnih zvezah in kanalih razširjali po Kranju in okolici. Ker je bil oče nesojeni študent zagrebške akademije, je pomagal delati karikature in druge linoreze. Sredi 1944 se začne skrivnostni del zgodbe o našem bunkerju: bil je ukinjen in glavna akterja likvidirana v čudnih okoliščinah (izdana padla v Škofji Loki?). Bržkone zato so se kasneje zgodovinarji NOB v ovinkih izogibali temu problematičnemu poglavju gorenjskega narodnega osvobajanja in revolucije. Na vse hiše, ki so bile količkaj povezane z odporom, so obesili spominske table – le naša fasada je ostala brez nje. Muzejci so na očetovo opozorilo šele pred prenovo hiše v začetku 70. let le prišli po kartonast kovček z gradivom. Do takrat pa je bil bunker prostor za moje otroške igre, iz njega pa sem v šolo k likovnemu pouku odnašal plošče linoleja, le kak srp s kladivom in zvezdo je bilo treba prej odrezati z njega, pa je bil čisto uporaben. Pripenjam Ti nekaj dokumentov za bolj plastično predstavo o zadevščini.«

Rešitelja Evrope

Zgodovina VKP(b)

Bunker okrožne tehnike v Kranju 1943/44

[66] Drugo je sporadično: Radovljica 6, Preddvor 4, Kropa, Velesovo in Lesce po 3, Golnik 2, Cerklje, Selca.

[67] Za Bled, Tržič, Crngrob, Škofjo Loko, Velesovo, Brezje, Planino sv. Križ (danes Planina pod Golico).

[68] Npr. tekstilne za Kranj, železarske za Jesenice. Čebelarske publikacije so izhajale v okviru čebelarskih društev (Jesenice).

[69] Do številk smo prišli s Cobissovim ukaznim iskanjem: lc=a (roman), lc=b (drama), lc=f (kratka proza), lc=g (poezija), py=1550:1950, pp=kranj; ukaz du=slovenska književnost oz. dc=821.163.6-32 in uc=821.163.6.09 niso dali zanesljivih rezultatov.

1. Stare kranjske knjige, 6. aprila 2010. 14. Tudi na Glasovem spletu.
2. Kranjske knjige, liberalne in klerikalne, 2. 4. maja 2010. 14. Tudi na Glasovem spletu.
3. Izgubljene dragocenosti, 17. avgusta 2010. Tudi pdf in na Glasovem spletu.
4. Zoper cerkev in v njen bran, 7. septembra 2010. 14. Tudi na Glasovem spletu.
5. Pesnik? Ti pa v samozaložbo, 7. okt. 2010. Tudi na Glasovem spletu.
6. Med drugo svetovno vojno, 21. okt. 2010. 16. Tudi na Glasovem spletu.

To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco