"Bodi svojemu možu pokorna!" ali
"Če ti bo še kdaj kljubovala, kar trdo jo primi!"

(Ženska v minuli slovenski prozi)

Tema letošnjega seminarja je tako široka, da vsa naša predavanja komaj lahko nakažejo možnosti potrebnih raziskav. Monografije o ženski v slovenski literaturi še nimamo, zato se tu odpira še veliko literarnozgodovinskega dela. Sam lahko poročam o vrsti zanimivih ugotovitev, do katerih sem prišel ob študiju žanrov ženskega romana, kmečke in zgodovinske povesti. Koliko te zanimivosti kažejo na splošne značilnosti slovenske proze, se bo izkazalo šele, ko bomo natančno prečesali še druge žanre.

Avtorice in bralke

Kadar pomislimo na standardno komunikacijsko situacijo na literarni sceni 19. stoletja, se nam pojavi pred očmi moški avtor, ki nagovarja "dražestno gospíco", žensko bralko; tako počnejo najboljši med njimi celo v 20. stoletju, npr. Ivan Tavčar v Cvetju v jeseni (1917). Deloma je šlo za udvorljivo formulo, prevzeto iz drugih literatur, deloma pa je bila to posledica realnega položaja, ko so bili bralci pač pretežno meščanske ženske, čeprav naročniški seznami naštevajo moške plačnike: duhovnike, dijake, uradnike ... Meščanski moški so, če že niso pripadali krogu izobražencev, morali namreč skrbeti za proizvodno plat življenja, kmečke ženske in moški pa so porabljali prosti čas za bolj praktične reči, kot je branje. Tem dejstvom dodajmo še moško egoistični pripovedni interes -- pomislimo samo na običajnega moškega junaka in precej redkejšo žensko naslovno junakinjo --, pa dobimo dokaz o patriarhalnosti slovenske literarne scene prejšnjega stoletja. Malo ironično: literatura je bila pripovedovanje moških o sebi in svojih problemih ženski bralki ali še drugače: moška zgodba iz moških ust za ženska ušesa.

Avtorice so bile redke in v literarni kritiki in zgodovini (ki so jo do Marje Boršnik pisali izključno moški) ne najbolj cenjene. Razlog za njihovo diskriminacijo sem našel v ženskih žanrskih preferencah. Namesto da bi pokorno sledile nacionalni žanrski strategiji, ki je dajala prednost kmečki in zgodovinski povesti, so se odločale za pisanje tako "neslovenskih", nacionalno nerelevantnih žanrov, kot je ženski roman. Do nacionalno prestižnih spopadov moških na bojnem polju kulture in do nacionalnih literarnoprogramskih zahtev so bile slovenske literarne dame dokaj indiferentne.

Nekaj neugledne statistike. Med 86 avtorji kmečke povesti so bile pred 1945 samo tri ženske. Precej boljše je razmerje med spoloma v zgodovinski povesti: med 110 avtorji zgodovinske povesti je bilo do danes 14 žensk, nekatere še posebej plodovite. Mimi Malenšek je s 13 romani celo na prvem mestu, Ilka Vašte jih je napisala 10, Lea Fatur 5, Tita Kovač-Artemis 3. Kako to, da se je zgodovinska povest pisateljicam bolj priljubila kot kmečka? Je bilo v njej več uglednejših vlog za ženske osebe? Ker kmečki žanr ni ustrezal ženskim socialnim ambicijam? Če se zanesem na površno preštevanje v zadnjih mesečnih bibliografijah, se je situacija na proizvodnem koncu močno spremenila v korist žensk, čeprav do ravnotežja z moškim spolom še ni prišlo: v izvirni slovenski književnosti so ženske zastopane z 29 odstotki.

Kolikor so ženske v zaostanku pri produkciji, toliko so v prednosti pri konzumu literature. Če posplošim statistične podatke o branju domače in svetovne trivialne literature, so tudi danes ženske boljši bralci od moških. Glavnina današnjega branja sodi med t. i. obvezno, šolsko ali študijsko branje. Ker so študiji jezikov in literatur, kjer so seznami takega obveznega berila najdaljši, izrazito ženski, lahko iz lastne izkušnje pritrdimo, da ženske med bralstvom močno prevladujejo. Manj ugodno je zastopstvo žensk med profesionalnimi bralci, to je med kritiki in literarnimi zgodovinarji; kritiško in literarnozgodovinsko sceno še vedno določajo moški. Za ilustracijo se ozrimo na domačo, oddelčno slovensko literarno zgodovino: v predhodni garnituri učiteljev je bila med petimi učitelji le ena ženska (Helga Glušič), v trenutni zasedbi sta med sedmimi dve (Irena Novak-Popov in Boža Krakar-Vogel).

Literarni programi so žensko sicer upoštevali, vendar ne kot enakopravnega partnerja, prej kot pedagoški objekt nacionalnoozaveščevalnih prizadevanj. Ženske je bilo treba šele pridobiti za projekte nacionalne emancipacije in jih odvrniti od konzuma konkurenčnih literatur. Bralke so svojčas preveč rade posegale po tujih, nemških in italijanskih knjigah, zato so jih morali kritiki izrecno in v strahu ter skrbi usmerjati k slovenski lektiri.

prevodilci umotvorov iz drugih slovanskih jezikov naj pomislijo, da njih prevodov ne čitajo zgolj poznavalci odnošajev drugih slovanskih plemen [...] nego da imajo njih prevodi šele namen, da odvrnejo naše ljudi, zlasti naš ženski spol [poudaril M. H.], od čitanja nemških in laških knjig ter jih napotijo do prebiranja slovanskih umotvorov in do spoznavanja slovanskih reči.
(Fran Govekar, Slovanska knjižnica, Ljubljanski zvon 1896, št. 3, 189.)

Naslovne in glavne osebe

Najlaže je presoditi ženski delež v razmerju do moškega v zaključenih korpusih besedil. V kmečki povesti do 1945 so bili ženski naslovi naslednji: Marjetica, Dora, Menče, Petrinka, Naša dekleta, Sestri, Svetinova Metka, Gorjančeva Marjanica, Rakeževa Liza, Cvetkova Cilka, Gostačeva hči, Bajtarjeva hči, Mrtvaška nevesta, Nevesta s Korinja, Dekla Ančka, Pisana mati, Mlada Breda; Županova Neža in Blagajev Tine. Moških je bilo v istem korpusu čez 60, torej so imeli ženski naslovi slab petinski delež. V zgodovinski povesti so ženske v naslovih naslednjih del: Hči mestnega sodnika, Hči grofa Blagaja, Komisarjeva hči, Čarovnica s Karneka, Zadnja čarovnica, Zadnja na grmadi, Mati božja dobrega sveta, Sabinka, slovenska junakinja, Junakinja zvestobe, Gospa s Pristave, Žena s Poljan, Sužnja iz Kordove, Z Desenic Veronika z Desenic, Miklova Zala, Ljubezen Končanove Klare, Črna žena, Vislavina odpoved, Jela, Zorislava, Tereza, Minnetonka, Dedinja treh gradov, Dedinja grajskih zakladov, Lepa Vida, Vražje dekle, Rožna devica, Uskoška nevesta, Uskoška princesa, Nevesta roparskega poglavarja, Regina roža ajdovska, Pastirica Urška; in še napol ženski naslovi: Roman o gospe Ani in študentu Avreliju, Publius in Hispala, Črtomir in Bogomila. Naslovov z moško osebo je v istem korpusu sicer skoraj sto, razmerje pa je ženskam že nekoliko ugodnejše kot v kmečkem žanru, saj jih je že dobra petina. Porast ženskih naslovov je sorazmeren porastu ženskega avtorstva. Ženske zasedajo, po naslovih sodeč, vlogo čarovnic, hčera, junakinj, dedinj ali roparskih nevest. V kmečki povesti zadostuje tudi golo žensko oziroma žensko in družinsko ime.

Površno preštevanje naslovov v lanski slovenski mesečni bibliografiji v rubriki Slovenska književnost ponuja že skoraj dolgočasno ravnotežje med ženskimi in moškimi naslovi (45 % : 55 %). Ob podatku, da je razmerje med ustvarjajočima spoloma še vedno v korist moških, se skoraj ni mogoče odreči sklepu, da ženska postopoma postaja zanimivejša tema slovenske književnosti kot moški, zanimiva vedno bolj tudi za moške pisatelje. Danes so ženske glavne osebe dekleta in, ko odrastejo, emancipirane intelektualke. Najraje so umetnice (slikarke, pisateljice, kiparke), profesorice in novinarke ali pa so kot dijakinje ali študentke na poti k tem poklicem. Ker gre za podobno izobrazbeno in poklicno strukturo tudi pri realnih avtoricah, je očitno, da je sodobna proza v veliki meri avtobiografska. Mimogrede: slavistka (študentka ali profesorica slovenščine) ni osamljen poklic v sodobni prozi (prim. Nada Matičič, Daj mi roko, Veronika, 1970; Labirint, 1979; Vinko Möderndorfer, Tek za rdečo hudičevko, 1996), od samih avtoric so slavistke Nada Matičič, Nada Gaborovič, Marjeta Novak, Zlata Vokač, Silvija Borovnik in še kakšna! V glavni osebi učiteljice razbiramo genetsko zvezo z guvernantami in vzgojiteljicami iz romana v 19. stoletju.

Nekaj historiata

Ženska je bila v tradiciji slovenske pripovedne proze, ki se je začela sredi prve polovice 19. stoletja, najprej glavna oseba v popularnih pripovednih žanrih, v uradni in v apokrifni ženski svetniški povesti in v dekliški vzgojni povesti. Nahajališče prvih so bile biografije svetnikov in svetnic božjih, po obliki pa so bile nekakšna ženska ustreznica viteškemu romanu. Dogajalni čas je srednji vek, glavne osebe so grofice, vojvodinje, viteške žene, kraj dogajanja je grad, dvor. Shema zgodbe je takale. Vitez mora na vojno. Medtem mu doma zapeljuje ženo nezvesti služabnik ali oskrbnik. Ker se mu ona ne vda, jo zapeljivec v pismu možu obdolži prešuštva. Mož jo naroči ubiti. Usmiljeni rabelj jo vendar pusti pri življenju. Skupaj z otrokom živi v divjini, dokler je po dolgih letih mož slučajno ne najde in jo skesan odpelje nazaj v grad, potem ko je obračunal z nezvestim služabnikom. Tako so narejene zgodbe, ki jih pod naslovi Genovefa, Ita, togenburška fgrofinja, Zveličana Hildegarda, dvakrat po nedložnem v smrt obsojena cesarica, Hirlanda, bretanjska vojvodinja ali zmaga kreposti, Grizelda itd. poznajo tudi druge evropske književnosti; na slovenskem so izhajale v različnih priredbah in v številnih ponatisih, največkrat pač "ena lepa, ljubezniva in branja vredna historija od te po nedolžnem ven izgnane grofinje Genovefe".

Kar je bila v ženski svetniški povesti zakonska zvestoba, je v dekliški vzgojni povesti nedolžnost in poslušnost staršem, v oporo pa so tem dikam še ponižnost, sramežljivost, pobožnost, prijaznost in, da, tudi lepota. Dekle je po nedolžnem obtoženo kraje, trpi, na koncu je spoznano za nedolžno in se kot za nagrado za trpljenje bogato poroči. Kdo se še spomni privlačnih in vedno znova ponatiskovanih naslovov, kot so Nedolžnost preganjana in poveličana, Roza Jelodvorska ali Cvetina Borograjska, Dobra hči Evstahija itd. Izvirni slovenski zgodnji izdelek te vrste je Janeza Ciglerja Kortonica, koroška deklica (1866).

Ženski roman in povest v 19. stoletju

Besedil sem naštel šestnajst ali sedemnajst, napisali pa sta jih Luiza Pesjakova in Pavlina Pajkova ter enega Anton Funtek, vse v glavnem v 80. in 90. letih prejšnjega stoletja, torej dobrih 20 let po Josipu Jurčiču, ki je prva avtoriteta pripovedne proze 19. stoletja. O Jurčiču lahko povzamemo, da je kljub občasnim nerodnostim (po mnenju izkušenih literarnih zgodovinarjev mladi Jurčič ni najbolje poznal ženske duše in tudi ženske starosti ni znal dobro izračunati) ženskam v literaturi posvečal veliko spoštljive pozornosti, zavedajoč se, da so meščanske gospíce njegovo najbolj hvaležno bralstvo. Za naslovno osebo pa si je v prozi žensko izbral le redko (izjemi sta med daljšimi besedili Lepa Vida in Hči mestnega sodnika). Glavna oseba in pogosto tudi naslovna oseba jurčičevskega romana je mlad izobraženec plebejskega rodu (v polovici primerov še reven, kasneje pa že skraja premožen), ki si želi z bogato meščansko poroko navzgor po družbeni lestvici.

V ženskem romanu je glavna oseba, in pogosto tudi naslovna oseba, -- ženska. Gre za mlado, revno, sirotno in osamljeno dekle meščanskega stanu, ki si je izbrala napačnega partnerja, vendar ji ga do konca romana uspe nadomestiti s primernejšim kandidatom. Jurčičevega moškega je vodila pri ljubezenski izbiri ne ravno uspešno prikrita socialna ambicija, Pajkove ženske pa čustvo in dana beseda oziroma moralni imperativ, kakor temu modro rečemo. Zelo spominjajo na pravljični motiv Pepelke: kinča jih poleg zunanje tudi dušna lepota, ki raste iz notranjega zadovoljstva ob izpolnjevanju dolžnosti, pri tem pa pomagajo dobro srce, občutljivost, resnost, marljivost in izobraženost. Preštevanje ljubezenskih trikotnikov, v katerih se znajde glavna oseba, je pokazalo nenavadno sliko sveta. Kadar mora glavna oseba izbirati med dvema moškima, se le težko odloči za pravega, ker nobeden ni čisto slab in za odmet. Drugače pa je, ko je ljubezenski trikotnik iz dveh deklet in enega moškega; iz ženske perspektive je tedaj konkurentka izrazito slaba, kar v končnem seštevku dá več negativnih ženskih kot moških oseb! Pogosto gre za veliko starostno razliko med partnerjema. Nevesti je 17 let, njemu okrog 50, ona torej bolj hči kot ljubimka, on bolj nadomestek očeta kot ljubimec.

Stiske junakinj ženskega romana razrešujejo bolezni. Ob bolezni sočloveka ima junakinja priložnost dokazati svojo moralno vrednost kot negovalka. V negovanju demonstrira svoj materinski nagon, se napoveduje kot dobra mati in ne kot prezahtevna ljubimka ter se tako ponuja kot najprimernejša partija za poroko. Kadar gredo reči hudo narobe, zboli zaradi prevelike čustvene vznemirjenosti junakinja sama. Bolezen v vsakem slučaju deluje očiščujoče. V bolezni človek ni več odgovoren za svoja dejanja, v bolezenski vročici pride do nehotenega priznanja prej zadrževane in zatirane ljubezni, bolezen pomeni korektiv moralni strogosti in nespametnim zaobljubam junakinje. Bolezen je regulator vsega, kar se po človeški pameti, predsodkih in kapricah ne more razrešiti.

Moralna maksima, po kateri živi junakinja, je njena največja vrednost in vaba bodočemu partnerju, ker obeta ženino vzorno obnašanje, požrtvovalnost, marljivost, podrejenost, potrpežljivo izpolnjevanje zakonskih obveznosti, po drugi strani pa spravlja junakinjo v hude duševne muke, ker jo sili v nenehno odpovedovanje. Junakinja se brani poroke, ustavlja se spolnim željam, voljno trpi iz vere, da bo za trpljenje na koncu nagrajena. Pravilo ženskega romana namreč je, da je glavna oseba nagrajena natanko s tistim, čemur se je prej ves čas odrekala, konec ženskega romana je torej praviloma poroka. Ženski roman vzbuja bralki tudi neutemeljene socialne ambicije. Uveljavljeno je prepričanje, da ženske povesti govorijo o bogatih porokah revnih deklic. Fabule, v katerih se vedno znova izkaže, da je revni partner v resnici bogat, pa tega prej ni vedel, nasprotno razkrivajo drugačno sporočilo: poroči se lahko samo bogata z bogatim in revna z revnim oziroma poroka je mogoča le med socialno izenačenima ljubimcema (prim. tudi Miran Hladnik, Slovenski ženski roman v 19. stoletju, SR 1981, št. 3, 259--96).

Drugače je s sodobnimi ženskimi glavnimi osebami: njihov cilj ni poroka, ampak samostojno, ločeno življenje, zato so v koncu romanov ločene celo tiste ženske, ki so bile na začetku poročene (Barbara Rebolj, Sodobni ženski roman -- pripovednoprozni žanr?, diplomska naloga na slovenistiki, 1994, 17).

Matere

Iz slovenskega šolskega berila se nam je oblikovala dvojna podoba ženske v slovenske književnosti. Privilegirano mesto pripada, kakor ugotavlja Helga Glušič (Ženska med izpovedjo in umetniško kreacijo, Mladje št. 71, 1991, 56--61) ali lepi Vidi (hrepenenjskemu spolnemu objektu) ali pa materi mučenici, če ne kar materinskemu kultu (Cankarjeva Skodelica kave, Prežihove Solzice in Boj na požiralniku, Samorastniki, Tavčarjevo Cvetje v jeseni itd.). Gledano statistično, upoštevajoč torej besedila ne glede na njihovo kanoniziranost, pa so plemeniti materinski liki v kmečki povesti, kjer bi jih še posebej pričakovali, hudo redki v razmerju do številnih pripovedno zanimivih zlih ženskih protagonistov. Zle ženske so pripovedno celo zanimivejše od zlih moških glavnih oseb, razmerje med njimi je 11 : 5. Pogost tradicionalni motiv zlobne mačehe ali zlobne tašče ne potrjuje stereotipnega prepričanja, da je "med Slovenci zelo pogost lik cankarjanske matere, za katerega je značilna velika skrb, žrtvovanje, odpovedovanje in trpljenje za otroka" (Alenka Puhar). Dobre matere, kolikor jih pač je, so nekje tiho v ozadju, hitro pomrejo in ne vplivajo na razplet dogodkov. Ženska se je osmišljala v razmerju do moža in idealna je bila taka, kot jo je leta 1909 popisal Fran Zbašnik:

Marijana, Antonova žena, je imela vse lastnosti, ki jih mora imeti ženska, da osreči moža. Bila je tiha, potrpežljiva, pridna in neskončno vdana svojemu možu. Skrbela je noč in dan za hišo in nikoli si ni privoščila miru [...] "Bodi svojemu možu pokorna!" To povelje je dano ženi in ona se ga je vedno zavedala, vedno se ravnala po njem.
(Pisana mati, 19.)

Za ilustracijo trdoživosti patriarhalnih predstav naj navedem odlomek iz Matičičevega Doma v samoti (1944; SV 96).

Župnik odkima: "To je premalo. Tudi pred Bogom boš morala priseči, da boš odslej resnično možu pokorna, otrokom mati, a taščo boš morala spoštovati! Ali obljubiš?" "Obljubim."
Zdajci se premakne Tilen in reče odločno: "To mi ne zadostuje. Zahtevam, da mi bo v vsem pokorna kakor prava žena! Dalje, da bo spoštovala mojo mater in bo tudi njej pokorna! [...] O tem, da bi imela ona še kdaj popolno oblast v hiši, kakor jo je imela, danes ne govorimo več, kajti to oblast si je sama zapravila." Nato se obrne k Tini: "Če ti je prav in se temu ukloniš, potem le pridi nazaj. Če mi pa misliš znova kljubovati, potlej lahko ostaneš doma!" [...]
Župnik prikima Tilnu: "Prav je tako. Objestnost je treba ponižati! Tilen, če ti bo še kdaj kljubovala, kar trdo jo primi! Ako še to ne bo zaleglo, potem ji pokaži bič! -- Tina, si zdaj razumela?"
"Sem," prikima skesano.
"In se boš po tem ravnala?"
"Bom."

Nič nisem ironičen, ko prištevam to povest med redke slovenske idilične povesti.

Ko se v kmečki povesti iz dekleta razvije ženska, postane rada prispodoba narave in njenih regenerativnih sposobnosti. Ker je podobna simbolna vloga predpisana tudi zemlji, se ženska in zemlja, simbola rodnosti in cikličnega obnavljanja, pasivnosti, trpnosti, podrejenosti, krotkosti in obenem nežnosti ter trajne čvrstosti, neredko povezujeta. Zemlja je vélika mati. Gospodarjeva strast do zemlje v kmečki povesti zapolnjuje mesto, kjer v drugih žanrih pričakujemo ljubezenske prizore. S to metaforiko so napolnjene ekspresionistična (France Bevk), socialnorealistična (Miško Kranjec), domovinska (Vladimir Levstik) in domačijska povest (Ivan Matičič) v 20. in 30. letih:

Obraz ... resen, zrel, poteze odločne, skoraj trde. Vse nekam brez misli, brez čustva, topo in hladno [...] Zato je bila Neža kot zemlja, ki se vsako pomlad razcvete in jeseni rodi. Ne sprašuje, zakaj tak je pač zakon narave, ki nikoli ne zastavlja vprašanj. (Miško Kranjec, Težaki, 1932.)
Njegova žena je bila pohlevna ženska [...] se ni silila naprej. Bila je kakor zemlja, ki rodi vsako leto, ne da bi vedela zakaj. (Miško Kranjec, Os življenja, 1935.)
V njej ni bilo nič sanjavosti, postala je ženska, kot so bile vse druge. (Miško Kranjec, Življenje, 1932.)
Od življenja ni zahtevala mnogo, še v težkih urah ni bila razočarana. Nikoli se ni pritoževala. (France Bevk, Veliki Tomaž, 1932.)

Dekle kot nagrada najboljšemu fantu

Slovensko kmečko povest so pisali skoraj izključno moški in je ženska problematika v njih redka. Moških oseb je med personalom več kot ženskih, še manj pa je za ženske ugodno razmerje med spoloma, ko gre za glavne osebe. Nesorazmerje potrjuje in ga zanimivo ilustrira struktura ljubezenskih trikotnikov. Najti ga je v eni četrtini kmečkih povesti. V 25 povestih gre za tip 2 moška-1 ženska, v 16 povestih pa za tip 2 ženski-1 moški. V trikotniku z dvema moškima sta enakomerno zastopana tisti, kjer ženska izbira med dvema kandidatoma, in tisti, kjer sta fanta v rivalskem odnosu in je ženska nagrada zmagovalcu v spopadu, v trikotniku z dvema ženskama pa je rivalstvo tako rekoč prepovedano. Dekleta imajo v kmečki povesti dve pogosti in manj hvaležni možnosti: lahko so tretja oseba v ljubezenskem trikotniku ali pa so nosilke motiva skvarjene poroke. Janko Kač je stransko vlogo ženske v žanru jedrnato izrazil takole:

H gruntu gre le grunt in komaj še denar s pridnimi rokami! Sama boka, nedrija in ljubezen ne pridejo na vago pri gruntu. Komaj za privago je ženska gruntu." (Grunt, 1932, 8).

Komentar prepuščamo sociologom, antroplogom in zgodovinarjem.

Nesrečna nevesta

Bolj aktivna vloga je predpisana ženski le v popularnem tipu kmečke povesti. Te prepoznamo po vrsti privlačnih motivov, med njimi je zelo pogost motiv druge poroke -- takih je kar četrtina vseh porok. Druga poroka je popravek prvega neustreznega ljubezenskega ali zakonskega razmerja, za katerega so povečini krivi starši. Drugič se poročajo ženske pogosteje kot moški, kar si je mogoče razložiti z domnevo, da so bile tudi večkrat prisiljene v trpno sprijaznjenje z nezaželenim prvim zakonskim partnerjem, kakor pričuje naslednji odlomek, kjer se domača hči Agata vda staremu ženinu Bogataju zato, da bi starše rešila usodnega dolga:

Agati se je zdelo, da je kot priklenjena; bila je topa in gluha za vse, kar se je godilo okoli nje. Bila je pripavljena na vse, saj se je že zdavnaj odločlila. Sedaj je že vse poravnano, dom je rešen in oče in mati bosta spet lahko mirno spala. Ko je pogledala očeta in mater, se je kar razjezila na Bogataja, zakaj tako menca in zavlačuje, zakaj ju tako dolgo muči, saj bi moral vedeti, da bi jima odleglo. [...]
Bogataj je zapičil svoje oči v Agato, da je kar vztrepetala, a misli so ji bile trudne.
"No, Agata, kako si se odločila?" je vprašal nežno, da so besede kar božale. Njegov obraz je bil raznežen, prečudno mehak in dober, da je še Nežo ganilo.
"Če je očetu in materi prav, je meni tudi!" je zastokala Agata, vstala in zbežala iz hiše. Na pragu bi se skoraj zgrudila. Zdelo se ji je, da se vse okoli nje podira in ruši in da se pogreza v prepad.
"Agata, Agata!" je zaklical za njo oče in nehote zaklical tudi Bogataj. Agata se ni oglasila, v kaščo se je zaklenila in jokala in biló ji je, kakor da je zanjo vse umrlo.
"Vsaka nevesta je taka!" je zamrmral Bogataj in si kar sam natočil.
"Bajželj, zvrni ga na ženinovo in nevestino zdravje!" je ukazal, potem pa segel po papir, kjer se je Bajželj podpisal za denar in za smreke pod planino, ter prižgal vžigalico. Plamenček je obliznil papir, ki je terjal toliko prečutih noči in solzá.
"Tako, sedaj je vse poravnano! Čez dva meseca bo hiša godna za vselitev in takrat bo svatba!" je odločil in pohodil ogorek papirja, ki se je spremenil v pepel.
"Kakor veš!" je izdavil Bajželj. Neža pa je le pokimala, se obrnila v stran in si obrisala solzo.
(Jan Plestenjak, Mlinar Bogataj, 1942; SV 93.)

Po smrti prvega moža se običajno kar enostavno obnovi predporočna zakonska zveza, ki je iz takih ali drugačnih vzrokov -- v glavnem pa zaradi revščine enega izmed ljubimcev -- propadla. Medtem ko je ženska trpela v prisilnem prvem zakonu, je imel nesojeni revni ljubimec priložnost popraviti svoj nezavidni ženitni status (praviloma je šel obogatet v Ameriko). Pogoji za drugo poroko so v kmečki povesti strogo postavljeni. Bogastvo ne pomaga nič, če je prvi mož še živ. Šele po smrti prvega moža je nestrpni bralki dovoljeno pomisliti, kako lepo bi bilo, če bi se junakinja vdrugič poročila. Zgodi se celo, da bi bila zadeva ja komplicirana, da žena obljubi umirajočemu prvemu možu večno zvestobo, ki je je lahko odreši le trezni duhovnik (tako npr. v Jalnovi Cvetkovi Cilki, 1938). Drugič gre ženska pred oltar že relativno v letih. Ostarelima ženinu in nevesti je prvi stari in ljubosumni mož priskrbel materialno osnovo in sta mu zato hvaležna, čeprav je morala ženska žrtvovati najlepša leta svojega življenja.

Sicer se pozitivna glavna oseba v popularni kmečki povesti ne prepušča fatalistično božji volji, ampak le-tej odločno pomaga do srečnega konca. Tako odločno, da izgubi celo nekaj tiste idealnosti, ki je v slovenski literaturi rezervirana za pasivnega junaka. Točka, na kateri se je v ženski povesti preverjala idealnost junakinje, je zvestoba moralnemu imperativu, dani besedi, zavezanost abstraktnim načelom, prvenstvo tujih interesov pred lastnimi. V Pregljevi Mladi Bredi iz leta 1913 glavna oseba Anica sicer ta lepa načela spoštuje, v koncu pa le korenito prelomi z njimi, ko se kljub obljubi dosmrtnega vdovstva vdrugič poroči (seveda z blagoslovom modrega župnika). Mlada Breda je naslov vrsti slovenskih ljudskih pesmi z motivom lepe nesrečne neveste. Starši so jo ob rojstvu določili v zakon bogatemu tujcu (enkrat je to turški cesar, drugič španski kralj), ki pa ima zlobno mater; ta je umorila že osem sinovih nevest. Mladi Bredi nastavi v sedlo nož ali meč in ko Breda jaše s tujimi svati proti svojemu novemu domu, se zgodi nesreča. Rano sicer obveže, vendar se ji v sobi na moževem gradu spet odpre (ali pa si jo odpre kar sama), ko jo tašča sili k delu, in mlada Breda umre, od žalosti pa ob njej umre tudi nesrečni ženin. Balada je bila razumljena kot svarilo staršem, ki hčeram določajo može brez njihovega pristanka. Ljudska pesem o nesrečni nevesti, mladi Bredi, ima v vseh šestih variantah žalosten konec: nevesta umre. Pregljeva Mlada Breda popravlja to turobno usodo in je tako nekakšna pozitivna polemika z ljudsko pesmijo. Druga pomembna razlika je pri vlogi Bredinih staršev. Pri Preglju so ti že davno mrtvi, tako da nanje ne pade nobena krivda in tako povesti ni treba postavljati pod vprašaj četrte božje zapovedi, kar bi bilo za mohorjansko povest nezaslišano.

Kritiko ni vznemirjala toliko glavna oseba Anica (mlada Breda), ampak njena sovražnica, zlobna tašča Katra. Josip Debevc jo je v Domu in svetu označil takole:

Vdova Katra pa je vsekakor prečrno slikana. To je res prava zver. Zdi se mi, da je avtor njen nasproti krivičen. Saj je bila tudi ona na Peč prodana. Vzbuja nam sočutje z njo, a pod toliko težo hudobij, sočutje zamre in ostane gnus. Tudi tole še: ves čas imamo vtis, da ta hudobna tašča uživa v srcu popoln mir, in šele nazadnje jo zadene kazen.

Pisatelj Fran S. Finžgar je bil še bolj ogorčen:

To ni človek, to ni ženska, ampak je /.../ hudič /.../! Ta ženska mi je napravila povest tako odurno, da sem jo prebral samo zaradi dane besede. Vzemimo, da bi se izkotilo kje tako bitje. Naj se. Jaz ne maram njene fotografije, tudi v najlepšem okviru ne.

Na Finžgarja je Pregelj nekaj dal; Mlade Brede zato tudi sam ni več cenil in je ponatiskoval.

Prešuštvo se v slovenski kmečki povesti zgodi vsega 18-krat. V dveh tretjinah je prešuštvovala žena! Zdi se, da je motiv prešuštva komplementaren motivu ljubosumja; to čustvo je namreč skoraj izključno moško. Tokrat za razlago ne potrebujemo sociologov, dovolj se bo spomniti, da so kmečke povesti pisali moški. Tudi krivda za napačno ljubezensko izbiro, za nesrečen zakon, je večinoma pripisana ženski. Kmečka povest se je enakomerno zanimala za lepa in pridna revna dekleta kot za bogate mlade neveste, medtem ko fantov s teh dveh socialnih skrajnosti ni veliko, najraje so bili srednje premožni.

Junaška deklica

V zgodovinskem romanu je eden opaznejših motivov junaška deklica. Najti jo je v različnih pojavnih oblikah: kot ajdovsko deklico, to je nekakšno slovansko Amazonko (Peter Bohinjec Svetobor, 1917, France Bevk, Znamenja na nebu, 1927--29), kot deklico, preoblečeno v vojaka (Ferdo Kočevar, Mlinarjev Janez, 1859, Gregor Žerjav, Črna žena, 1910, Lea Fatur, Vilemir, 1906, itd., vsega skupaj več kot sedem del) ali pa njene junaške lastnosti napovedujejo že naslovi. Najzgodnejše slovenske zgodovinske povesti podeljujejo ženski, čeprav ta ni vedno glavna oseba, velik del pomembnih odločitev. V Podmiljšakovi Sabinki, slovenski junakinji (1876/77) odločilne poteze vleče ženska in ne moški, ki bi to moral po svojem socialnem položaju -- vse iz strahu pred zgodovinsko odgovornostjo in morebitnimi neugodnimi posledicami odločitve, vzeti usodo v svoje roke. V Mlinarjevem Janezu dekle rešuje fanta iz ujetništva in mu narekuje, kaj mora storiti, ko ta ostane brez idej. Moški junak kljub presežku fizičnih energij ostaja pri minimumu družbenih in zgodovinskih zahtev, pač v soglasju s slovenskim mitom Petra Klepca -- junaka mevže, ki ne ve, kam bi s svojo močjo. Pomenljivo je, da se avtorji mevžavosti svojih junakov niti ne zavedajo in je zato ne obravnavajo kritično.

Pisateljske zaupljivosti do žensk si ni mogoče razlagati drugače kot z latentno prisotno zgodovinsko izkušnjo, da je slovenskega moškega, če se je politično in zgodovinsko izpostavljal, doletela kazen, kakršna pač doleti vse oblastniške aspirante, če niso dovolj močni. Ženska je bila v tem pogledu varno odlagališče, počivališče neuresničljivih nacionalnih političnih ambicij -- ko je njihov nosilec postala ženska, so izgubile usodnostno razsežnost in ostrino. Ko motivacijsko vlogo v zgodovinskem romanu prevzame ženska, prepričuje bralca, kako slovenstvu ne zagotavlja eksistence posebna družbena zavest, ampak ženska (mati) v okviru regeneracije rodu. S pomočjo ženske se slovenstvo iz kulturne, politične in gospodarske sfere seli v območje naturnih pojavov, kakor namigujejo tudi Tavčarjev komplimenti slovenskim kmeticam:

Slovenska kmetica, še vedno te premalo spoštujemo! Podobna si muli, ki ogarana in odrgnjena vozari po andaluškem skalovju! Pridna si pri delu, vedno si v skrbeh, da bi se ne podrl kak vogel hiše, da bi mož preveč v pivnice ne znosil, da bi se otroci ne spridili. Malo imaš od življenja, uboga ti mučenica! A tvoja je vendar zasluga, da je tlačena in raztrgana slovenska domovina skupaj ostala. Te domovine prvi steber si ti, slovenska kmetica, ki spiš navadno na slami in pod raztrgano odejo ter ješ, kar možu in otroku ostane!
(Ivan Tavčar, Cvetje v jeseni, 1917.)

Motiv možačastega dekleta je opazen tudi v kmečki povesti. V naslednjem citatu taka možača Rezika učinkovito popravi s svojim možem, ki sprva ni hotel iz gostilne domov:

Rezika stopi k mizi in veli:
"Anza, precej domov! Tega je že dovolj. Jaz čakam, čakam, pa te ni od nikoder."
"Bodem že prišel, kadar se mi bode zdelo."[...]
"Jaz ti tako rečem, da pojdi precej, prav precej domov! In vam, ki ta strup prodajate, pa rečem: našemu nikoli nebene kaplje več! Zapoditega ga, ako še pride; on mora biti doma."
"Pa ga priveži!"
"Saj ga tudi bodem, ako ne bode ubogal."
"Ivan je bil ves iz sebe od sramote. Sramoval se je tovarišev, gostilničarja in sebe.
"Da bi sam ne bil svoj gospod?"
Upornost se je vzbudila.
Vstane in reče:
"Ako mi se precej ne pobereš, vržem te tako vun, da se ne bodeš pobrala nikdar več."
Ej, kako je zagomazelo po Reziki. Kakor bi jo kdo klical na boj.
"Ti bodeš mene metal, ti? Koliko te pa je?"
To rekši, iztegne roko po njem, a Ivan jo pahne, da podere Rezika Marušo, ki je stala za njo.[...]
Rezika se vzravna, in se razjarjena zapraši v moža, ki se je bil malo prestrašil svojega dejanja.
"Pa se dajmo!"
Takrat ga je Rezika že objemala trdo, da se Ivan ni mogel ganiti.
"Pusti me!" sika Ivan.
"Greš ali ne greš?"
"Tako nikdar!"
"Greš pa tako! Teta, umakni se!"
To rekši se Rezika upre, privzdigne moža in ga nese med glasnim krohotom skozi vrata.
"Ali bodeš sedaj krotak?" reče Rezika, ko ga izpusti pred hišo. "Kaj je bilo tega treba?"
Ivan je bil javno osramočen, zato je vstalo sovraštvo do nje, ki mu je to naredila.
Zažuga ji, rekoč:
"To bodeš še pomnila!"
Nato se obrne in gre.
"Hihihi, pa si mislil, da te ne bom," zasmejala se je Rezika za njim in je šla v hišo k teti, ki je jokala.
(Fran Jaklič, "O, ta testament!" Dom in svet 1900.)

Minula slovenska proza je polna še drugih ženskih motivov od ugrabljenega in posiljenega dekleta (zlasti v zgodovinskih romanih Miroslava Malovrha in v Libera nos a malo Emila Vodeba, 1911) do učiteljic in usodnih žensk. Pridejo na vrsto kdaj drugič.
To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco

"Bodi svojemu možu pokorna!" ali "Če ti bo še kdaj kljubovala, kar trdo jo primi!"