Grafikon Produkcija zgodovinske in kmečke povesti
Naslov pokriva korpus dobrih 40 izvirnih nekratkih pripovednoproznih (narativnih) del, to je dolžine nad 10.000 besed po kosu, kolikor sem v času med 1845, ko se je žanr začel, in 1900, ko je bilo konec 19. stoletja, naštel zgodovinskih povesti in romanov. Predvidevam, da je seznam popoln, razen če se nisem uštel kje pri dolžini. Omejitev na srednje dolge (10.000–20.000 besed) in dolge tekste (nad 20.000 besed) naj razložim z željo, obravnavati zaključene korpuse besedil brez vnaprejšnje selekcije. Dodati pa moram še en razlog za koncentracijo interesa na področje večjih pripovednoproznih dolžin. V slovenski literarni vedi je že dalj časa uveljavljeno prepričanje, da je do oblikovnih in stilnih inovacij prihajalo prej na področju kratke proze in da je dolga proza oblikovno konservativna. Zato posveča literarna zgodovina kratkim besedilom sorazmerno več prostora kot dolgim. Zgolj s stališča menjave stilnih obdobij je to seveda čisto prav. Če pa se ozremo na cel sistem literature, potem dobijo prednost dolga besedila. Ta so izkazovala večjo ustvarjalno kondicijo avtorjev in bolj ali manj tešila nenehno potrebo in zahtevo po slovenski "epopeji".
Povprečna dolžina pripovedne proze z zgodovinsko tematiko (30.640 besed) narekuje korpus poimenovati s povestjo, ki je v šolski poetiki slovensko ime za krajši, oblikovno nestremljivi roman. Povrhu je še tako, da je bil v 19. stoletju daleč najpogostejši podnaslov za pripovednoprozno besedilo povest, ne glede na njegovo dolžino. Ker med povestjo in romanom ne vidim bistvenih strukturnih razlik, bi bilo predavanju končno lahko naslov tudi Slovenski zgodovinski roman v 19. stoletju.
Najprej bom korpus slovenske zgodovinske povesti 19. stoletja količinsko ovrednotil. Podatki o številu del v žanru in njihovih obsegih so pomenljivi šele v primerjavi. Ker so podobni podatki znani že za žanr kmečke povesti, jih bom torej primerjal z njim. Še prej beseda o preštevalnih početjih na področju literarne zgodovine. Za razliko od velikih literatur v angleščini, španščini, ruščini, nemščini itd. ima slovenska literatura za preštevalca to dobro lastnost, da se besedila žanrskega korpusa dajo prešteti v celoti, čeprav to počne le en človek in to celo peš, ker besedila pač še niso v elektronskem mediju. Podatki, ki jih dobimo na ta način, so že precej podobni onim pri biologiji. Saj veste, kako biologi ugotovijo, koliko mišk je npr. na določeni površini na nekem področju? Zvečer nastavijo pasti, zjutraj poberejo ulov ter spet nastavijo pasti. To ponavljajo toliko časa, dokler se ne ulovi nobena miška več. Tedaj preštejejo bero in zapišejo rezultat empirične raziskave. Z žanrom zgodovinske povesti in z žanrom kmečke povesti pred nekaj leti smo storili nekaj podobnega: toliko časa smo brskali po katalogih in bibliografijah, kritikah in literarnih zgodovinah, dokler nismo naleteli na nobeno novo delo več. Tako izpisan korpus besedil je bilo potem treba le še prečistiti, to je izločiti primerke, ki niso imeli dovolj velike teže (= dolžine) ali so pomotoma pripadali kaki drugi sorti (= žanru). Zaključen seznam del je zdaj mogoče prešteti podolgem in počez, odvisno od tega, koliko časa imamo na razpolago in kako smiselne rezultate ta preštevanja obetajo. Slovenska literatura ima zaradi svoje kvantitativne obvladljivosti nekakšno laboratorijsko vrednost za podobna početja v drugih, obsežnejših literaturah.
Zanimalo me je, kakšno je količinsko razmerje med žanroma kmečke in zgodovinske povesti. Korpusa sta po številu del v 19. stoletju (48 : 43), še bolj pa v celotnem obsegu (1.145.000 : 1.305.000 besed) primerljiva. Skozi diahrona očala se pokažejo prve večje razlike med žanroma. Produkcija zgodovinske povesti je bila ves čas umerjena in stalna, produkcija kmečke povesti pa je strmo naraščala. Podobno je bilo z obsegom del v desetletnih obdobjih: zgodovinska povest nikakor ni bila eksplozivni žanr, kakor je to mogoče razbrati za kmečko povest.
Grafikon Produkcija zgodovinske in kmečke povesti
Grafikon Razmerje med obsegom zgodovinske in kmečke povesti
Predvidevali bi, da bo statistično povprečna kmečka povest podobna povprečni zgodovinski povesti, končno gre za isto obdobje, to je realizem, in za isto zvrst, to je pripovedno prozo. Pa ni tako. Zgodovinska povest je v povprečju za slabih 5000 besed obsežnejša od kmečke povesti; v papirju pomeni to približno eno tiskarsko polo. Zato bomo v območju srednje dolge pripovedne proze (10.000–20.000) besed našli več kmečke povesti kot zgodovinske, v območju dolge pripovedne proze (45.000–90.000 besed) pa več zgodovinske povesti kot kmečke.
Grafikon Povprečna dolžina zgodovinske in kmečke povesti
Obsegovno razliko se je dalo slutiti že iz različnega podnaslavljanja besedil. Najprej je tu presenetljivo dejstvo, da so zelo redka besedila brez podnaslova ali z nestandardnimi podnaslovi, kar govori o močnejši žanrski zavesti, kot je bila značilna za kmečko povest; tam je bilo brez podnaslova od 20 do 50 % del. Drugič: zgodovinske povesti so si opazno raje kot kmečke povesti nadevale stremljivo oznako roman, še raje so vrstno oznako roman v zvezi z zgodovinsko tematiko uporabljali kritiki, največkrat pač tedaj, ko so pisali o neslovenskih besedilih. Pri kmečki povesti bi zaradi enoumnega prevladovanja odnosnice povest težko govorili o vrstni zavesti; pri zgodovinski povesti je raznolikost vrstnih oznak večja in tu bi si že lahko zastavili načelno vprašanje o razlikah med romanom in povestjo. Roman je očitno predpostavljal večjo pisateljsko vzdržljivost kot povest. Do 1900 je nastalo na področju kmečke tematike le eno tako besedilo (Kodrova Marjetica, pa še to je bilo ob ponatisu preimenovano v idilo), zgodovinskih romanov pa kar deset ali skoraj četrtina korpusa.
Grafikon Predvidljivost podnaslova glede na dolžino
Grafikon Iz česa sta zgodovinski roman in povest
Za dokončni odgovor na vprašanje o razlikah med žanroma bo treba počakati do trenutka, ko bodo prešteta še preostala besedila, ki so nastala do današnjega časa, po 250 v vsakem od korpusov. Za besedila, ki so se v 19. stoletju deklarirala kot zgodovinska povest, je že zdaj mogoče reči, da so bila v povprečju krajša od onih s podnaslovom zgodovinski roman. S primerom: besedilo pod 20.000 besedami obsega je komaj imelo možnost podnaslova roman (le Jurčičeva Lepa Vida), besedilo nad 90.000 besedami pa ni imelo nobene možnosti biti podnaslovljeno povest. — Povest je torej v 50 odstotkih srednje dolga, 37 odstotkov je je v obsegovnem pasu 20.000–45.000 besed in 13 odstotkov v obsegovnem pasu 45.000–90.000 besed. Romana je 60 % v obsegu do 45.000 besed, 40 % ga je nad 45.000 besedami. Razvojno gledano je reda že manj. Kako nedorečena so bila poimenovalna razmerja, povejo že naslednji podatki: povest je bila v 70. letih za 7000 besed daljša od romana, v 80. letih je najti le eno besedilo s podnaslovom povest, v 90. letih pa je romana spet zelo malo, a je zdaj skoraj štirikrat daljši od povesti.
Zelo verjetno za podnaslov roman niso bila kriva le obsegovna nadpovprečja, ampak tudi nekatera vsebinska pričakovanja. Roman je imel v razmerju do povesti status tujega nasproti domačemu. Bil je izraz avtorjeve želje, pokazati na svetovljanskost svojega pisanja, na zgledovanje pri tujih upovedovalnih vzorcih. Zgodovinska povest se je v četrtini primerov deklarirala kot zgodovinski roman in s tem opozarjala na zgledovanje pri tuji poetični formuli – pri Scottovem žanrskem vzorcu. (V snovi zgodovinskemu romanu pač ne moremo očitati tujosti, saj z redkimi izjemami govori le o domači, slovenski zgodovini ali zgodovini slovenskega etničnega prostora.) Dodatno je moglo k "romanesknosti" zgodovinske povesti prispevati dejstvo, da je črpala iz zgodovinopisne faktografije v večji meri kot iz ustnega izročila, ki se je v slovanskih, zlasti južnoslovanskih literaturah genetsko povezovala s povestnostjo.
Osvetlimo razmerje roman–povest še ob primerjavi z razmerjem romantika–realizem. Zgodovinska snov je bila manj podvržena časovnostilnim inovacijam kot sodobna meščanska in kmečka snov. Roman je bil torej tudi ime za relativno oblikovno konservativnost oziroma v kritiki stalno očitano romantičnost. Do realističnih stilnih inovacij je po ugotovitvah slovenske literarne zgodovine prišlo prej v kratkih kot v dolgih formah. Razlogi za to so prozorne sociološke narave: literarnonazorskim opozicijam in menjavam stilnih paradigem so bile literarne revije edino primerno bojišče; tu pa je bilo po naravi stvari prej mesto kratki in srednje dolgi prozi kot dolgi. Zgodovinska povest je zaradi dolžine stremela po knjižni objavi in se je tako do neke mere izognila zahtevam realističnih programov. Mesto objav obeh korpusov to domnevo potrjuje: upoštevajoč že samo prve natise ima zgodovinska povest prednost pred kmečko v knjižnih objavah (6 : 4).
Razlika med žanroma se pokaže tudi na svetovnonazorski ravni. Kmečka povest je bila bolj žanr katoliške, konservativne periodike, zgodovinska povest je bila bolj žanr liberalske periodike. V katoliškem Domu in svetu je zato prednjačila kmečka povest (15 : 8), prav tako v Slovenskih večernicah (8 : 6) in Koledarju Mohorjeve družbe (4 : 0), v liberalskem (Ljubljanskem) Zvonu pa zgodovinska povest (6 : 5), prav tako v Slovenskem glasniku (5 : 1).
Po eni strani je podnaslov roman pomenil napoved daljših, oblikovno domišljenih besedil (krajša bi se dalo razumeti tudi le kot slučajne produkte), za katera je potrebna že precejšnja pisateljska kondicija in s tem povezana profesionalnost, izurjenost, rutina. Po drugi strani pa je izraz roman – tudi s poudarjanjem erotične tematike – obljubljal bolj sproščeno zabavo in manj vzgojnosti, kot je bilo to običajno pri povesti, in se tako navezoval na trivialno literarno tradicijo. Do srede 20. stoletja je zgodovinski roman sodil oblikovno med nevarna podjetja, čeprav je bil po sporočilni plati zaradi tematizacije nacionalne preteklosti nesporno zaželen.
43 zgodovinskih povesti, kolikor jih je nastalo v 19. stoletju, je napisalo okroglo 20 avtorjev, največ (11 del) Josip Jurčič, po štiri Ivan Tavčar in Fran Detela, druga imena neslučajnih avtorjev (Peter Bohinjec, Fran Jaklič) ali avtorjev z zgolj enim delom niso več v splošni kulturni zavesti.
Že samo količina del legitimira Josipa Jurčiča za glavnega predstavnika slovenske zgodovinske povesti v prejšnjem stoletju oziroma jurčičevsko zgodovinsko povest za njen osrednji tip. Čisto metodološko vprašanje je potem, kam uvrstiti vse drugo in od Jurčiča drugačno zgodovinsko pisanje: ali med druge tipe zgodovinske povesti, med njene predhodnike ali ven iz žanra. O žanru v strogem pomenu besede namreč lahko govorimo šele tedaj, ko je oblikovana dovoljšnja količina podobnih si besedil, ki predstavljajo žanrsko normo. V slovenskih razmerah smemo biti pri presoji količine izvirnih besedil, potrebnih za rojstvo žanra, manj strogi. Žanrska zavest se namreč ni oblikovala le na osnovi izvirnih slovenskih besedil, ampak tudi na osnovi prevedenih. Povrhu je dvojezični meščanski bralec 19. stoletja tudi sporadična slovenska besedila mogel prepoznavati v žanrskem okviru, oblikovanem ob prebiranju nemške literature. S tem argumentom razširjam meje žanra slovenske zgodovinske povesti tudi preko določil, ki jih poznamo iz dela Josipa Jurčiča.
Kljub temu, da sem prepričan o pomembnosti prevedene in prirejene literature za oblikovanje žanrske zavesti pri bralcih, se na tem mestu po navadi slovenske literarne zgodovine ukvarjam le z izvirnimi besedili. — Zunaj pregleda je ostala tudi precej obsežna skupina del, ki v tem ali onem ne uztrezajo naši predstavi o zgodovinski povesti. Gre za sorodne žanre krištofšmidovske (to je mladinske) povesti, vladarskooz. svetniškoživljenjepisne, legendarne povesti ali kar za literarizirano zgodovinopisje. Deloma so bili paralelni zgodovinski povesti, deloma pa jih zaradi njihove zgodnosti – kar polovica jih je nastala v 50. in 60. letih pred jurčičevskim ali vzporedno z jurčičevskim modelom – štejem za predhodnico pravi zgodovinski povesti.
2 Zgodovinska povest pred Josipom Jurčičem
2.1 Literariziran življenjepis znamenitega domačina
Slovenska pisateljska kondicija na področju zgodovinske pripovedne proze se je leta 1845 prvič dotaknila obsega 10.000 besed, ki ločuje kratko pripovedno prozo od srednje in dolge.1 Knjiga, kateri sem se po premisleku le odločil prisoditi status prve zgodovinske povesti, ima naslov Erazem iz Jame. K odločitvi je pomagal podnaslov "povest iz 15. stoletja", sicer spominja knjiga na biografije znamenitih osebnosti. Avtor Franc Malavašič2 je vzel snov iz Valvasorjeve Die Ehre des Herzogthums Crain (1689) oziroma iz ljudskega izročila. Naslovna oseba Erazem Lueger (zapisi imena dajo domnevati, da je bila to nekoč slovenska rodbina Logarjev) je bil sprva v dvorski službi cesarja Friderika III. V dvoboju je menda ubil grofa Papenheima in bil zato obsojen na smrt. Pobegnil je na svoj v skalo zidani grad v Predjami pri Postojni in dolgo zdržal obleganje svojega sorodnika, tržaškega glavarja Gašperja Ravbarja, ki ga je imel nalogo izročiti sodbi. Oblegovalce, ki so ga hoteli izstradati, je dražil tako, da jim je po vrvi spustil celo pečenega vola in svežega sadja – grad je imel po zaslugi kraškega terena skrivni podzemski izhod na Vipavsko. Smrt ga je končno doletela in zaradi svoje nenavadnosti ostala v ljudskem spominu, ko je neki tujec (kdo drugi le) sovražniku izdal, kdaj se grajski gospodar odpravlja na stranišče. S šestimi topovi naenkrat so ustrelili v slabo utrjeno stranišče in Erazma Luegerja ni bilo več. Čez 100 let je cesar zaplenjeni predjamski grad prodal potomcem oziroma sorodnikom Luegerjev, Kobencljem. Knjižica je do leta 1907 doživela šest izdaj (po navadi tako imenovanih knjig za mladino in preprosti narod so bile opremljene z lepimi barvno ilustriranimi platnicami). Dramo o Erazmu iz Jame je hotel napisati Ivan Tavčar, Ciril Gale na to temo napravil strip in leta 1978 je Saša Vuga napisal obsežen roman v treh delih, ki tematizira življenje tega očitno zanimivega moža, zadnjega kranjskega roparskega viteza.3 Je imela izbira problematičnega viteza za prvo obsežnejšo slovensko zgodovinsko povest razlog le v zgodbeni eksotiki ali smemo domnevati, da so se skozenj artikulirale tudi politične težnje, osamosvojiti se od habsburške nadoblasti?
2.2 Literarizirano ustno izročilo
Na polovici prejšnjega stoletja, pet let za Erazmom, je slovenski klasik Janez Trdina4 v Ljubljanskem časniku objavil Pripovedko od Glasan-Boga s podnaslovom "poskus narodne epopeje Slovencev". Spletel jo je iz motivov ljudskih pesmi in pripovedi, v katerih se sicer da prepoznati izpričane zgodovinske osebnosti, npr. ogrskega kralja Matija Korvina iz srede 15. stoletja, ki je bil predloga ljudskemu liku kralja Matjaža, Adama Ravbarja, zmagovalca nad Turki pri Sisku leta 1593 ipd., vendar časovno ni natančno umeščena in delež pravljične fantastike je za zgodovinsko povest 19. stoletja odločno prevelik. Zato je zgodovinski povesti veliko manj podobna kot Malavašičev Erazem. Omenjam jo zato, ker je ljudsko izročilo tega tipa, torej spopadi s Turki, kasneje prepoznavno usmerjalo interes zgodovinske povesti in ker kaže na spogledovanje z vlogo folklore, kakršna je bila značilna za razvoj srbske književnosti in zgodovinske povesti. Sprejeti Pripovedko od Glasan-Boga med zgodovinske povesti bi pomenilo sprejeti mednje tudi Levstikovega Martina Krpana iz leta 1858, česar seveda kljub nekaterim prepoznavnim zgodovinskim osebnostim ni mogoče ravno zaradi prevelikega deleža folklornosti. Funkcija Trdinove pripovedke sicer ni drugačna od funkcije zgodovinske povesti: ponudila je model nacionalnega preživetja. Po Trdini zagotavlja Slovencem obstoj zvestoba katoliški veri; žalostna usoda Glasan-Boga, ki se je odpovedal veri staršev, to najlepše dokazuje.5
2.3 Romantična novela z zgodovinskim ozadjem
Novelo Jela Valentina Mandelca6 (1858) je že laže šteti
med zgodovinske povesti. Dogajanje je zgodovinsko in časovno
natanko določeno (beg protestantov s Kranjske na veliko noč
leta 1602) in krajevno umeščeno tako, da ima pokrajina
lokalni kolorit (vas B. na Gorenjskem z gorskimi pečinami).
Nima pa izpričanih zgodovinskih osebnosti in cilj pripovedi
ni ponuditi model nacionalnega preživetja, temveč pokazati
na usodnost človeških strasti. Zgodba je takale: mladi in
bogati ljubljanski protestant se na begu zaljubi v lepo
beračevo hčer, ki se na koncu izkaže za njegovo polsestro,
njen stric berač pa za žrtev brezvestnih staršev mladega
ženina. V viharni noči pride do usodnega smrtnega obračuna
med njim in beračem. Do neke mere so osebe in dogajanje
določeni z zgodovinskimi okoliščinami, romantične
strastnosti pa je le preveč, da bi novelo lahko uvrstili v
osrednji, jurčičevski tok slovenske zgodovinske povesti.
2.4 Dva slovenska identifikacijska modela
Ferdo Kočevar (1833–1877) je bil prvi štajerski pisatelj
zgodovinske povesti. Doma je bil iz Žalca pri Celju in je
zato uporabljal priimek Žavčanin. Eno leto za Levstikom je
ponudil Slovencem drugačen model za nacionalno
identifikacijo, kot je bil to Martin Krpan. O tem sem že
pisal na več mestih, pa naj povzamem, ker se mi zdi za
razumevanje slovenske zgodovinske povesti tako važno.
Podnaslov njegove povesti Mlinarjev Janez slovenski junak ali
Uplemenitenje Teharčanov
(za to in druga besedila glej
http://www.ff.uni-lj.si/slovjez/mh/zgr/zr_tksti.htm)
je "po narodni pripovedki iz 15. stoletja"
in s tem kaže bralcu kar v dve strani, v folklorno Trdinovo
in z natančnejšo datacijo dogajanja tudi v Malavašičevo.
Avtor je izhajal tako iz ustnega izročila kot iz arhihskih
virov o tem, kako so celjski grofje Teharčanom podelili
plemstvo.7 Nacionalnospodbudna funkcija pripovedi je
vpisana že kar v naslov Mlinarjev Janez slovenski
junak, podobno kot je to storil tudi Trdina in desetletje za
Kočevarjem Josip Podmiljšak v Sabinki, slovenski junakinji,
"povesti iz začetka 15. stoletja". Martina Krpana nismo
navajeni brati kot zgodovinske povesti. Drugače je z
Mlinarjevim Janezom. Čeprav je bolj zanimal bralce kot
literarne zgodovinarje (do leta 1922 je doživel šest
natisov, uglasbitev in dramatizacijo), zanj kakšne drugačne
oznake ne moremo najti. Z zgodbo razdruženih ljubimcev, ki
se iščeta čez pol sveta in se na koncu po vrsti dogodivščin
srečno najdeta, sodi v ljubezensko-pustolovski tip
zgodovinske povesti.
Martin Krpan in Mlinarjev Janez, oba sta hotela biti Slovencem identifikacijski objekt.8 Martin Krpan je to vlogo opravljal v oficialni literarni zgodovini in skozi šolsko literarno vzgojo, Mlinarjev Janez tod enostavno niti omenjen ni in je živel le v številnih ponatisih; Avgustu Pirjevcu, ki je popisal Kočevarjevo delo in življenje za Slovenski biografski leksikon, je bil Mlinarjev Janez le zgled t. i. vzajemnega jezika, s katerim je Kočevar želel združiti Slovence in Hrvate.9 Taki poskusi so bili na Slovenskem vedno ostro zavrnjeni; pri Kočevarju je v imenu slovenske samobitnosti to vlogo nadvse odločno odigral Matija Valjavec in avtorja uničujoče zmlel v Slovenskem glasniku. V ozadju ostre jezikovne kritike je bilo kot vedno politično nestrinjanje: Kočevar je očitno preveč tendiral na vzhod; prihodnost Slovencev je videl v združitvi pod ogrsko krono namesto pod Nemci.
Po svoje sta bila problematična oba junaška zgleda. Čeprav sta razpolagala z ogromno fizično močjo in Krpan povrhu še z duhovitostjo in veliko mero zdravega razuma, so bili njuni cilji skromni. Krpan se je po opravljenem junaškem dejanju za avstrijskega cesarja zadovoljil s koncesijo za tovorjenje soli, torej z legalizacijo dotlejšnje kontrabande, Mlinarjev Janez pa ne ve kaj početi s podeljeno mu diplomo nobilitatis in živi naprej mirno kmetiško življenje. Morebiti pa je pomenljiva razlika prav v tem, da je predstavljal Krpan tovorniško (tj. obrtniško, trgovsko, meščansko) opcijo slovenskega nacionalnega preživetja, Mlinarjev Janez pa kmečko? Martin kranjsko, Janez štajersko varianto – ne vsebinsko kako drugačno, vendar vsakokrat zaradi provenience junaka bolj "našo"? Navzven je bil Mlinarjev Janez uspešnejši, v praksi pa je ostal enako socialno nepomemben kot Krpan. Recept za slovensko nacionalno preživetje je bil torej zunaj jasne socialne akcije: Slovenec skrivaj svoje talente, bodi skromen, ne izkoristi možnosti, ki se ti ponujajo, da ne vzbudiš sosedskih apetitov. Navzlic izhodiščnemu konfliktu z nadrejeno celjsko gospodo so Teharčani svojim grofom vdani: "Teharčani [...] bodite vedno pripravljeni, kadar nas potrebuje naš gospodar, grof Urh, da nas popelje na bojno polje slave v borbo za domovino, vero in domače ognjišče."
3 Josip Jurčič – sinonim zgodovinske povesti 19. stoletja
Josip Jurčič (1844–1881), prvi slovenski novinar, urednik
liberalnega časnika Slovenski narod, ima pri zgodovinski
povesti podobno prvenstvo kot pri kmečki povesti in velja za
utemeljitelja slovenskega zgodovinskega romana. Resda so
pripovednoprozna besedila z zgodovinsko tematiko nastajala
že pred njim, vendar pripada Jurčiču odkritje Scottove
pripovedne manire, ki tudi v svetovni književnosti pomeni
začetek "pravega" zgodovinskega romana.
Do Josipa Jurčiča so obsežnejše povesti z zgodovinsko tematiko izhajale sporadično. Šele med leti 1864 in 1869 je Jurčič poskrbel za kontinuiteto žanra. Literarna zgodovina je precej govorila o Scottovem vplivu na Jurčičevo pisanje, dokazovala pa ga je največ zunaj Jurčičeve zgodovinske povesti, ob prvem slovenskem romanu Deseti brat (1866). Jurčič se je loteval po vrsti tematike turških vpadov na Slovensko (Jurij Kozjak, Grad Rojinje), vojaških beguncev (Domen), protestantizma (Jurij Kobila), ljubljanske mestne zgodovine (Hči mestnega sodnika), kmečkih uporov (Sin kmečkega cesarja), zrinjsko-frankopanske zarote proti Habsburžanom (Ivan Erazem Tattenbach), francoske okupacije (Rokovnjači), pokristjanjevanja (Slovenski svetec in učitelj). Delež zgodovinskega je kaj raznolik. Zgodovinsko izpričana oseba je v središču le trikrat, v Juriju Kobili, Ivanu Erazmu Tattenbachu in Slovenskem svetcu in učitelju. Samo to dejstvo usodno ne določa deleža zgodovinopisnega poročanja, v večji meri je za presežni delež takega poročila odgovorna obilica zgodovinopisnega gradiva, ki je bilo slučajno na voljo. To je bilo pri Ivanu Erazmu Tattenbachu enostavno prepisano in predstavlja izjemno tretjino vse pripovedi. Sicer je zgodovinsko izpričano pri Jurčiču le ozadje, jedro pripovedi so običajno ljubezenske homatije ali verski boji.
Jurij Kozjak je eno najbolj poznanih slovenskih leposlovnih del. Ob izidu leta 1864 je dobilo nagrado Mohorjeve družbe v višini 100 goldinarjev, v sto letih je izšlo 18-krat, in je bilo 43-krat prevedeno. Danes sodi na področje mladinske literature, kjer mu delata družbo še Finžgarjev roman Pod svobodnim soncem in Murnikov Lepi janičar, ki tudi sprva nista bila napisana izrecno za mladino. Zgodbe nima prav izvirne, pred njim so bile tako narejene že krištofšmidovske povesti Pavle Hrastovski (1838), Bog nikomur dolžan ne ostane (1853, 1866) in Gospodove pota so čudne (1862). V skupino uvrščajo besedila skupni motivi ciganovega maščevanja, sovraštva med bratoma in motiv izgubljenega oziroma ugrabljenega sina. Pod konec stoletja je izšel Košutnikov prevod povesti Ciganova osveta s podobno kombinacijo motivov (1898, 1905, 1906, 1925), kar daje sklepati, da Jurčič tu ni bil ravno tvorec žanrske zavesti, ampak da je le eden, čeprav najvidnejši uresničevalec vzorca krištofšmidovske zgodovinske povesti.
Zgodovinska povest kot žanr je imela dvoje funkcij. Najprej je skušala bralca preprosto zabavati, mu biti v bralski užitek, pomenila pa mu je tudi model nacionalne politične eksistence. Prav po tej plati je Jurčič še dokaj neizrecen in neoprijemljiv, kot da bi bil smisel njegove zgodovinske povesti v prvi vrsti v njeni eksotični dimenziji, v lokalnem in zgodovinskem koloritu, v romantično presenetljivih zgodbah ipd. Od preloma stoletja dalje, ko se je politična slika na Slovenskem izčistila v pregledno opozicijo med liberalizmom in klerikalizmom, je bila z izjemo redkih besedil zgodovinska povest večkrat podaljšek politične agitacije na polje fiktivnega.
Čeprav politično liberalen se je Jurčič v tej in drugih povestih, objavljenih pri katoliški Mohorjevi družbi, brez odmika podredil katoliškemu pogledu na svet. Turških zgodovinskih povesti je do konca 19. stoletja nastalo kakih sedem; njihovi avtorji so bili poleg Jurčiča Valentin Slemenik, Jernej Dolžan, Jakob Sket in Jurij Vranič. Povesti so utrjevale politično formulo Slovenec = borec za krščanstvo proti Turkom.10
Ivana Erazma Tattenbacha (1873) je napisal kot prvi slovenski feljtonski roman v prvi slovenski politični dnevnik Slovenski narod za 200-letnico zatrtja zrinjsko- frankopanske zarote proti habsburški kroni. V uporu se je dalo videti zamujeno zgodovinsko priložnost za združitev Slovencev z drugimi južnimi Slovani in za rešitev izpod nemške politične dominacije; hrvaško-ogrski uporniki so se proti Avstrijcem povezovali s Francozi, Benečani in tudi Turki. Slovenska ozemlja je v zaroti predstavljal premožni štajerski plemič Tattenbach, ki je bil tudi prvi ujet, obglavljen pa leto za glavnimi uporniki. V romanu je izrazito negativna oseba, kar nam odpira dve možni razlagi: ali je Jurčič s tem želel diskvalificirati idejo o odtegnitvi habsburški kroni ali je bil le bolj pisatelj kot politik in zgodovinar in se je čutil zavezanega zgodovinskemu poročilu, ki je negativno kvalificiralo Tattenbacha kot strašnega pohotneža. Najbrž bo bolj držala slednja razlaga. Končno je Jurčiču tudi zdaj ostalo pozitivno politično sporočilo: južnoslovanska politična ideja se v 17. stoletju ni mogla uresničiti zato, ker jo je zagovarjalo plemstvo namesto meščanstva in Nemci namesto Slovencev. Izjemno velik delež zgodovinopisnega poročila je bil razlog za diskvalifikativno sodbo literarne zgodovine, češ da gre za najslabše, najbolj žurnalistično Jurčičevo leposlovno besedilo.11
V zadregi smo tudi glede Jurčičevega odnosa do protestantizma. V splošnem je bil odnos slovenskih pisateljev do tega obdobja domače zgodovine odklonilen. Do neke mere je bil do njega toleranten Anton Koder (Luteranci, 1883), pozitivno je nanj gledal radikalno liberalski Miroslav Malovrh (Kralj Matjaž, 1905), njegov nadrejeni pri Slovenskem narodu Ivan Tavčar pa že ne več tako enoumno (Vita vitae meae, 1883, Grajski pisar, 1889). Povod za to, da se je Jurčič lotil ravno življenjske usode strastnega protestantskega predikanta, ki je bil v ljudskem izročilu znan pod imenom Jurij Kobila, je lahko podatek, ki ga je dobil pri Valvasorju, da je bilo pravo ime Kobile Juričič (in ne Dalmatin, kakor je pred Valvasorjem domneval kronist Schönleben) in da je bil iz hrvaškega Vinodola; tudi Jurčičev rod je namreč prišel s Hrvaškega. Ime Kobila ima slabšalen podton, ne glede na to, katero razlago zanj upoštevamo: predikant je po izročilu dobil nadimek zato, ker je dobil kobilo za nagrado, ker se je odpovedal katolištvu, sicer pa namiguje na pohotnost osebe. Pripovedovalec bralca ni klical h kaki zavzeti identifikaciji z neuklonljivim protestantom. Kot pozitiven model ponuja usodo njegovega učenca Boštjana Razborškega, ki se je vrnil h katoliški veri in se poročil s protestantovo sestro Maričko. Predikant je torej nesrečna kreatura, ki ne sprevidi norosti svojega početja in temu ustrezno tudi žalostno umre pretepen v hlevu. Jurčič je predikantov fanatizem motiviral z njegovo nesrečno ljubezensko zgodbo: zaročenko mu je ponevedoma ubil njen lastni oče. Poroka pomeni simbolno pomiritev med hišama, saj je ženin njegove sestre Boštjan nečak njegove nesojene neveste. Jurčič protestantske zgodbe ni izrabil ne v smislu katoliške ne v smislu liberalske politične propagande, kakor je bilo to običajno tri desetletja kasneje. Okvirno se je kljub priznanju Trubarju, da je začetnik slovenske literature, postavil na stran katolištva; moteča je bila golorazumska podlaga nove vere in njen nemški izvor:
Pa kakor najde bolezen, prišedši v človeško telo, v životni moči silnega nasprotnika, ki se njenemu namenu, uničiti telesni obstanek, odvažno upre: tako se je moral tudi novi uk [protestantizem] na Slovenskem bojevati pol stoletja, da je naposled spoznavši globoko vrastle korenine katoličanstva brez uspeha odstopil. [...] Vendar pri nas je ostala velika večina naroda pri starem, in če so se nekateri deželni veljaki kazali prijazni nemški novosti, je bilo tudi nasproti mnogo plemenitih mož, ki so z vso silo skrbeli za ohranitev starega, po svetem Mohorju in pozneje po svetem Cirilu prinesenega katoličanstva. [...] Kakor se je narod nekdaj trdno držal poganstva, tako se tudi od katoličanstva ne da ločiti. Kaj ti pomaga, če si pridobil nekaj plemenitašev in če ti s silo priganjajo ljudstvo poslušat nauke vaše? Znano je tebi in meni, da imajo plemenitaši, zlasti tujci, in takšnih je pri nas največ, malo pravega zaupanja med narodom, ravno ker so tujci, še manj pa ljubezni, ker se nočejo udomačiti.
(J. Jurčič, Zbrani spisi, 3, ur. F. Levec, Ljubljana, 19042, str. 169, 170.)
Sporočilno težko oprijemljiva je povest Sin kmečkega cesarja, ki pripoveduje o neuspešnem maščevanju Kosomana, sina Ilije Gregoriča, vodje kmečkega upora leta 1573 nad zmagovalcem Herbartom Auerspergom, ki je porazil kmete z izurjeno uskoško vojsko.12 Za sporočilno nedorečenost je morda krivo dejstvo, da je moral Jurčič povest za objavo v družinskem in katoliško usmerjenem časniku Besedniku, ki je nadomestil ambiciozni Slovenski glasnik, po navodilih urednika Antona Janežiča precej prilagajati, da ne bi zmotil strogih moralnih predstav duhovniškega bralstva; prve variante, ki jo je Jurčič namenil Mohorjevi družbi, ta katoliška založba ni sprejela v program. Da do maščevanja naslovne osebe ne pride, je treba pripisati krščanski etični regulativi, morda pa je tudi izraz Jurčičevega meščanskega, kmetu ne prav naklonjenega stališča (tudi drugod je Jurčičev kmet prej predmet karikature kot sočustvovanja).
Težko je tudi ugotoviti, kaj je hotel Jurčič političnega povedati z nesrečno ljubezensko zgodbo med priseljenim drugoverskim češkim inženirjem ("žolnirjem") Žebrankom in nečakinjo kostanjeviškega priorja Katrico v povesti Kloštrski žolnir. Kot prepričan Slovan bi moral biti zvezi slovenskega dekleta s češkim izobražencem v imenu slovanske vzajemnosti naklonjen, pa to očitno ni bil. Ni ga motila le ženinova druga vera oziroma brezverstvo, prikazal ga je kot mračno in strastno osebo in na koncu celo kot morilca.
Od vseh Jurčičevih zgodovinskih povesti so politično še najjasneje razberljive tiste, pri katerih se da zgodbene opozicije med dobrimi in zlimi osebami zvesti na opozicijo slovenstvo : neslovenstvo. Tako je v Hčeri mestnega sodnika, Lepi Vidi in – modificirano v opozicijo slovanstvo : germanstvo – v nedokončanem romanu Slovenski svetec in učitelj. Hči mestnega sodnika govori o sporu med ljubljanskim meščanstvom in plemičem Auerspergom v času vlade vojvode Ernesta Železnega (1411–1424); za vir je bila Jurčiču razprava nemškega zgodovinarja Franza Xaverja Richterja, ki je bil nekaj časa profesor v Ljubljani. Ernest je ukazal, da so dolžni v času turške nevarnosti vsi, ki imajo hiše v mestu, utrjevati mestno obzidje. Turjačani (Auerspergi) tega niso hoteli in so se zato zapletli v spor z meščani. Odrekli so jim pašno in sečno pravico v svojih gozdovih, vendar pravdo z njimi izgubili. V zameno za sodni poraz je vojvoda postavil Jurija Auersperga za deželnega glavarja in mu omogočil nesramno postopanje z meščani. Jurčič je opozicijo meščansko : plemsko okrepil z opozicijo Slovenci : Nemci, Italijani. Politično sporočilo je bilo zato tokrat jasno: politična prihodnost dežele je v slovenskem meščanstvu.
Jurčič romana Slovenski svetec in učitelj ni dokončal. Nameraval ga je izdati v obliki trilogije ob 1000-letnici Metodove smrti. Njegovo politično tendenco izraža dejstvo, da je mimo zgodovinskih podatkov o njunem grškem poreklu imel blagovestnika po rodu za Slovana. Anton Slodnjak je roman na dolgo obravnaval v 3. knjigi Matičine Zgodovine slovenskega slovstva (str. 96–101). Označil ga je za "morebiti najizvirnejše in najzanimivejše, kar si je je Jurčič sploh zamislil in napisal", ter trdil, da ima "značaj in sijaj umetnine". Žalosten razlog za to, da velika slovanska država v Evropi ni mogla obstati dalj časa, je videl Jurčič v pohotnosti in nekulturnosti vojskovodje Svetopolka.
Ker se je Jurčičeva zgodovinska povest že nekaj preštevala,13 morem na tem mestu preveriti, koliko je reprezentančna za cel žanr. V šestdesetih letih je bila povprečna slovenska zgodovinska povest za 3000 besed daljša od povprečne Jurčičeve zgodovinske povesti. V 70. letih je bil poleg Jurčičevih dveh zgodovinskih romanov objavljen le še Carlijev roman Zadnji dnevi v Ogleju, ki pa je bil več kot dvakrat obsežnejši od Jurčičevih. V obeh desteletjih je bil torej Jurčič obsegovno pod slovenskim povprečjem. Sam med povestjo in romanom dolžinsko ni pretirano razlikoval (razlike smo dobili zgolj za 3200 besed).
4 Zgodovinski roman z neslovenskimi temami
je bil precejšnja izjemnost ne le v 19. stoletju, ampak tudi kasneje. Izvirni zgodovinski roman je imel nalogo kazati na junaško ali nesrečno usodo lastnega naroda v preteklosti, oboje z namenom mobilizirati nacionalne energije v sedanjosti. Kdo drug bi se loteval slovenske zgodovine, če ne slovenski pisatelji sami. Ukvarjanje z neslovenskimi temami je bilo nekakšno luksuzno, nekoristno, akademsko početje in je predstavljalo grožnjo, da se nacionalne kreativne energije iztrošijo mimo aktualnih nacionalnih političnih interesov.
Alojza Carlija (1846–1891) je treba omeniti zato, ker je v 70. letih z "izvirnim romanom iz petega stoletja" Zadnji dnevi v Ogleju edini korigiral podobo, ki jo je zgodovinski povesti s številnimi objavami dal Josip Jurčič. Teme Carli ni utemeljeval v nacionalnem, ampak v verskem oziru. Oglej bi bil lahko sicer tudi v jedru nacionalnega interesa, saj je bil to poleg Salzburga center, ki je versko obvladoval največji del slovenskega ozemlja, vendar Carlija ta del zgodovine ni zanimal – prikazal je brezupni boj krščanskega mesta za obstanek v času barbarskih vpadov v Oglej.
Maks Pleteršnik (1840–1923), klasični filolog in slovaropisec je leta 1880 v Stritarjevi reviji Zvon objavil povest Prvi dnevi drugega triumvirata, ki bi jo nemška literarna zgodovina imenovala profesorski roman. Delo je namreč literarizacija (fabulizacija, pozgodbenje) avtorjevega obširnega zgodovinskega znanja o antičnem času, o katerem je sicer predaval in pisal razprave. Namen je bil približati rimsko zgodovino širšemu krogu bralcev in demonstrirati avtorjevo izvedenost v zgodovinskih rečeh. Zgodba pripoveduje o tem, kako leta 43 pred štetjem kasnejši cesar Marc Antonij na čelu drugega triumvirata tiransko zatre republikansko opozicijo in umori njene predstavnike z govornikom Ciceronom na čelu. Glavne vloge vendar nimajo izpričane zgodovinske osebe, ampak je v središču nesrečna ljubezenska zgodba med Ciceronovim učencem Maniusom in Attilijo, hčerko politično nasprotnega senatorja.
Profesor teologije Ivan Janežič (1855–1922), po rodu iz Stične na Dolenjskem, je leta 1894 v reviji Dom in svet objavil tretji tak profesorski roman z naslovom Gospa s Pristave. Odlikuje se po dolžini, saj se približuje 100.000 besedam obsega in je najdaljši slovenski zgodovinski roman prejšnjega stoletja. Zadnja sedmina romana se res dogaja na Dolenjskem, na Pristavi pri Stični, cela prva polovica pa med 1354 in 1414 v severni Italiji in večina druge polovice na Dunaju, v Gradcu in v Švici med člani habsburške vladarske rodbine. S slovensko nacionalnega stališča se zdi izbira oseb in dogajališč eksotična, z domovinskega stališča pa ne več: za zvezo z domovino, vdano Habsburgu, skrbijo v daljnji Lombardiji nemški vitezi iz naših krajev, zlasti s simpatijo predstvljeni Herman Celjski, preden so Celjani postali habsburški rivali. Literarnega zgodovinarja Antona Slodnjaka roman ni navdušil (najbrž zato, ker je avtor jurčičevsko idejo zvestobe lastni naciji nadomestil z idejo zvestobe avstrijski vladarski hiši) in ga je na hitro odpravil; avtorju je treba vendarle priznati, da je kot literarizirana zgodovina Habsburžanov – zlasti pa kot biografija vdove avstrijskega vojvode Leopolda, lepe in častihlepne, na starost pa spokorjene in radodarne Viride Viscontijeve, dobrotnice samostana v Stični – roman napisan tekoče in zanimivo drugače kot smo zgodovinskega romana navajeni iz Jurčiča. Za Jurčiča je bila slovenska zgodovina le zgodovina Slovencev in je bila zaradi tega, pač ker nismo imeli lastnega plemstva, lahko problematična. Za Janežiča je prostor slovenske zgodovine v smislu deželnega patriotizma širši in svetlejši: to je zgodovina na Slovenskem, tudi če so jo ustvarjali Neslovenci.14
5 Tavčarjev zgodovinski junak – radikalni upornik
Ivan Tavčar (1851–1923), odvetnik, politik in ljubljanski
župan, je od avtorjev, naštetih pod naslovom slovenske
zgodovinske povesti 19. stoletja, edini, ki se po kvaliteti
lahko meri z Jurčičem. Glavnina njegove zgodovinske povesti
sodi že v 20. stoletje, tudi njegovo najboljše delo v tem
žanru, Visoška kronika (1919), čeprav ga "historična podoba"
Antonio Gleđević (1873), romantična pripoved o dubrovniškem
pesniku, ki se mu sestra speča z narodnim sovražnikom,
uvršča med zgodnejše avtorje žanra. S srednje dolgima
besediloma Vita vitae meae in Grajski pisar je Tavčar v
zavesti kot upovedovalec verskih spopadov med katolicizmom
in protestantizmom v 16. stoletju. Ko je uporabil tehniko
fiktivne kronike, je bralcu bolj kot kdo drugi približal duh
zgodovinskega časa, po drugi strani pa je izrabil to svoje
mojstrstvo za manipulativno politično sporočilo, ki je
namigovalo na Tavčarjeve liberalske spopade s klerikalci. V
splošnem se zdi ta Tavčarjeva zgodovinska povest neposredni
dedič Mandelčeve zgodovinske povesti: bolj kot na specifiko
preteklega časa in njegovo eksotiko je hotel avtor pokazati
na večno usodnost človeških strasti.
Janez Sonce, njegova skoraj 50.000 besed obsežna "novela", je po količini zgodovinopisnih podatkov (v velikem delu je povest le literarizirano zgodovinsko poročilo o ceremonialu ob obisku cesarja Leopolda v Ljubljani) blizu Jurčičevemu Tattenbachu ali kasnejšim profesorskim romanom, na Jurčičev zgled, posebej na Hčer mestnega sodnika, spominja tudi razporeditev oseb v ljubezenski trikotnik in ugrabitev dekleta, po lokaciji dogajanja in po meščanski problematiki pa je ljubljanska povest. Od sorodnih besedil ga loči izredno ironičen odnos do ljubljanskega meščanstva, ki je zaradi svoje servilnosti slab reprezentant meščanskih idealov nasproti pokvarjenemu plemstvu, ter poudarjeno slovensko nacionalno in protifevdalno stališče avtorja. Avtor se obilno sklicuje na Valvasorja in ljudsko izročilo o ljudskem junaku Kljukcu in bolj kot njegovi pisateljski kolegi razmišlja o razmerju med preteklostjo in sedanjostjo: marsikaj se spreminja, človeške nravi pa ostanejo enake.
Zgodba gre takole: Vitez Janez Sonce se je poročil z lepo ranarjevo hčerko Ano Rozino in si s tem nakopal izključitev iz viteškega zbora, saj se kot plemič ne bi smel poročiti z meščanko. Njegov najstrastnejši nasprotnik je Jurij Ljudevit, nezakonski sin turjaškega grofa in deželnega glavarja Engelbrehta Auersperga. V izsiljenem dvoboju odbije Janez Sonce nadutežu prst in zato ga deželni zbor graja. — V Ljubljano pride mladi cesar Leopold. Ljubljana ga vznemirjeno in s častmi sprejme. Jurij Ljudevit ugrabi Soncovo ženo. S skupino rokovnjačev, ki jih vodi vagabund Kljukec, se Sonce odpravi na turjaški grad reševat svojo ženo. Avantura se skoraj tragično konča, ko posreduje cesar Leopold. Juriju Ljudevitu se sproži pištola in pade mrtev, cesar pa na slavju v Ljubljani odlikuje Ano Rozino in Janeza Sonca, češ da velja tudi plemenitost srca in ne le plemenitost rodu. — Povest je izjemna tudi v Tavčarjevem opusu: skoraj bi težko našli besedilo, kjer se jubezenska zveza dveh ljudi iz različnih stanov srečno konča s poroko.
6 Črna ovca slovenske literarne zgodovine
Literarna zgodovina, ki jo je za 19. stoletje pisal Anton
Slodnjak, se bere kot zgodba. Da bi bila zanimiva, potrebuje
dobre junake in zle antagoniste. Tako žalostno vlogo na
literarni sceni 19. stoletja je moral odigrati Anton Koder
(1851–1918). Njegova nesreča je v tem, da se je vezal na
revijo Kres, resno konkurenčno osrednjemu Zvonu in je bil
zato deležen ostrih kritiških in celo parodičnih
razvrednotenj avtoritativnih sodobnikov in posledično tudi
kasnejših literarnih zgodovinarjev. Ker je bilo orožje, iz
katerega se je prožilo na
prostodušnega Kodra, izrazito predimenzionirano glede na
njegove literarne grehe in ker se zdi razburjanje literarne
zgodovine današnji dobi že dovolj odmaknjeno, da bi moglo
biti nalezljivo, si preberimo nekaj njenega privoščljivega
zgražanja, še posebno ker se je sprostilo ob Kodrovem
zgodovinskem romanu Luteranci (1883):
Koder je zgodbo o bojih med luteranci pod vodstvom predikanta Jereja Knaflja in katoličani "pripovedoval brez daru in okusa, predrzno zamenjujoč realizem in zgodovinsko ozračje ter barvitost s surovimi poboji, plitvimi spletkami in s skrajno izrazno nekultiviranostjo. Pretiraval je Jurčičevo in Kersnikovo rokovnjaško govorico do nesmiselnosti in je zlasti v dvogovorih nakopičil robatih groženj in gnusnih psovk in grešil s tem ne samo zoper literarni okus, temveč tudi zoper zdravo pamet. // S tem je izzval Mencingerja, ki mu je bil gorak že zaradi vsebinske in izrazne posurovelosti nekaterih njegovih prejšnjih pripovednih poskusov" (ZSS III, 176).
Izrazov diskvalifikacije je na isti strani še več: "skrajno kruta in neokusna vaška zgodba", "slovstveni zablodi", "ni imel pripovedniškega čuta in daru", nekaj strani naprej, ko ima v precepu njegov drugi "historični roman" Kmetski triumvirat (1884), pa "brezuspešno ubadanje z realizmom", "izrazna patetičnost", "neverjetnost", "solzava gostobesednost", "slep/ota/", "neverjetno izmišljeni prizori", "nabuhli dialogi in nagovori", "nezrelo pojmovanje dogajanja", "žalostna zveza", "skrajno prisiljeni in neresnični besedni izraz, ki je zdaj zlagano čustven, zdaj površno opisujoč" (184).
Iz perspektive, ki si ne prizadeva ločevati zrnje od plev in se ji zdijo vsi žanrski produkti enako tvorni za žanrsko zavest, lahko zatrdimo, da tako brezupen primer Koder le ni bil. Nekaj malega zmerjanja sicer ima, pa se čisto lepo prebere in še zabavno je. Koder je moral biti pač v interesu osrednje (kranjske) literarne razvojne linije izbran za grešnega kozla in je to vlogo skupaj s Pohlinim, Kopitarjem, Koseskim, Pajkom, Pajkovo, Bohinjcem itd. odigral. Na protestante sicer ni gledal s simpatijo, vendar ni prizanašal tudi njihovim nasprotnikom; v tej nepristranskosti je danes še kako sprejemljiv. Od grobosti je v Luterancih natanko pet pretepov in trije napadi, med izraznimi grobostmi pa sta pri najhujših "ti smrt oslovska" in "pasjedlakec" – za današnjo literarnojezikovno izkušnjo naravnost nedolžno! Tudi po snovni plati je bil Koder svež: luteranstva sta se pred njim lotila le Mandelc in Jurčič, kmečkih uporov pa v precej skromnejšem obsegu in posredno le Jurčič.
7 Tematika Celjskih grofov
Fran Detela (1850–1926), profesor klasične filologije in
francoščine v Dunajskem Novem mestu (Wiener Neustadt) in
kasneje celih 16 let gimnazijski ravnatelj v dolenjskem
Novem mestu, je bil rojen v Moravčah v bogati kmečki
družini. V spominu je ostal kot odličen učitelj s smislom za
humor in nasproten strankarskemu prepiranju, ki jemlje
Slovencem politične moči. Ko je bil še na nemškem
Avstrijskem, je drugoval z liberalci, profesorskima kolegoma
pisateljem Josipom Stritarjem in politikom Franom Šukljetom,
ter ostro obsojal razdor, ki ga je na politični sceni
povzročil Anton Mahnič, pri petintridesetih pa je začel
simpatizirati s katoliško stranjo. Tako je tudi objavljal na
različnih krajih: najprej v liberalnem Ljubljanskem zvonu,
ko pa se mu je tam zamerilo, na nasprotnem koncu pri
Mohorjevi družbi in v Domu in svetu.
Zgodovinski roman Veliki grof sodi še v obdobje njegovih liberalskih simpatij. Urednik Ljubljanskega zvona Fran Levec ga je zadrževal v predalu dve leti in ga objavil šele leta 1885, ko je bil v stiski z gradivom. Roman ni bil všeč ne Franu Levstiku ne Janku Kersniku, ki ga je dobil v popravilo pred objavo; njegov avtor je bil namreč izrecno proti Celestinovemu realističnemu programu, objavljenemu leta 1883 v Ljubljanskem zvonu, kar je imelo skoraj težo literarnega samomora. Glavni očitki Detelovih kritikov so bili: prevelik delež historiografskega, prevelika, neobvladljiva množica oseb brez glavne figure, ki bi bila nosilec osrednjega problema. Zgodovinsko gre v romanu za boj med celjskim grofom Urhom in Habsburžanom Friderikom III. za varuštvo nad ogrsko-češkim mladoletnim kraljem Ladislavom, ki se je končal s porazom in kasneje smrtjo tega zadnjega Celjana; dogajanje je umeščeno v pičlih nekaj mesecev med julijem 1452 in jesenjo istega leta v Celje in na Dunaj. Fiktivni del dogajanja predstavlja Urhovo pohotno in prešuštno naturo, ki je kaznovana s smrtjo njegovih dveh zakonskih otrok. Če se želimo izogniti ponavljanju negativne vrednostne sodbe o delu, se bo ponovno treba odpovedati normi, ki jo je s poudarjanjem fiktivnega, zlasti ljubezenskega dogajanja, zgodovinski povesti postavljal Josip Jurčič. Spet gre za profesorsko zgodovinsko povest, ki črpa iz obilja podatkov zgodovine vladarskih hiš (za celjsko in habsburško je bil Deteli vir humanist Enej Silvio de Piccolomini, dvorni pisar cesarja Friderika III., kasnejši papež Pij II.) in jih literarizira do te mere, da postanejo sprejemljivi tudi zgodovinarsko neposvečenemu bralcu.
Povest Pegam in Lambergar, ki je nekakšno nadaljevanje Velikega grofa, je leta 1891 objavil pri Slovenski matici in dobil zanjo literarno nagrado. Zraven zgodovinskih virov, ki jih pošteno citira, je tokrat pripoved naslonil tudi na ljudsko izročilo, na kar opozarja že ljudska pesem, natisnjena v uvodu. Zgodovinsko je šlo za boj za celjsko dediščino, za katero sta se potegovala cesar Friderik III. in Urhova vdova Katarina. 1457 je Katarinin vojskovodja Vitovec celo oblegal cesarja Friderika v Celju. Na fiktivni ravni sta obe strani reprezentirani z ljubezenskima paroma: na Katarinini korenjaški Ostrovrhar in grajska gospodična Ana Lambergova, na habsburški strani Lambergov oskrbnik Gregor z Brda pri Lukovici (on je dejanska glavna oseba povesti in avtor v uvodu objavljene pesmi) in Tajda, nečakinja gornjegrajskega patra Benedikta. Zmaga zgodovinski resnici ustrezno Friderik, Katarina se mora umakniti v grad v Krško, češki vojskovodja Jan Vitovec (v ljudski pesmi poznan kot Pegam <– Boehme 'Čeh') pa se s pogumnimi dejanji spet prikupi cesarju.
S tem ko je prenesel glavnino dogajanja z ravni zgodovinsko dokumentiranega na raven fiktivnega, je Detela sicer ugodil predstavam o "pravem zgodovinskem romanu", zato pa si je dal duška in je ironiziral cel žanr tradicionalne, nacionalno inštruktivne zgodovinske povesti: "in dragi bravec naj gleda, da mu bo ugajala povest, sicer ga utegne smatrati pisatelj za narodnega mlačneža" (Pegam in Lambergar, 1936, 178–179). "Prekanjen pripovedovavec pa zasači prostodušnega bravca. Kadar se nadeja ta najmanj, kadar ga mika najbolj zvedeti, kaj se je zgodilo potem, kane med tok pripovedovanja par moralnih kapljic in čitatelj se pouči, dočim meni, da se je zabaval." (Prav tam, 185.) Da Deteli kljub simpatijam do Habsburžanov in antipatiji do Celjanov vendar ni mogoče očitati naivnega legitimizma, govori najlepše naslednja zrela, realistična refleksija o javnem in zgodovinskem: "Kaj je pravica? kaj je krivica? V zasebnih zadevah nam pove to sodnik. Kdo pa sodi države? Nihče. Tukaj velja: salus rei publicae suprema lex; korist in pravica sta tu dve besedi za en pojem. [...] Moč in uspeh, to je pravica; nemoč, neupseh – krivica." (Prav tam, 272.)
Povest Hudi časi (1894) se dogaja v času francoske okupacije v Novem mestu leta 1809. Detela se ni hotel opredeljevati za enega ali drugega gospodarja, njegov namen je bil moralna presoja obnašanja ljudi ob zamenjavi oblasti, povedal je zgodbo o dvoličnosti avstrijskega uradništva pod francosko okupacijo in o kazni zanjo. To je ponovni dokaz Detelovega političnega skepticizma in relativizma, ki je verjetno najostreje motil sodobnike. Povest Takšni so! prav na koncu stoletja je že globlje zasidrana v katolištvu in jasni obsodbi protestantizma.15
8 Mit o zmagujočem ljudstvu
Fran Jaklič (1868–1937) je bil učitelj in ljudski
prosvetitelj z Dobrepolja v Suhi krajini, ustanovitelj prve
slovenske hranilnice po zgledu rajfajznovk. V celoti je
zgodovinske povesti napisal Jaklič po številu naslovov sicer
pol manj kot kmečke (le 6 besedil), vendar po obsegu enako
(okrog 240.000 besed skupaj pri vsakem žanru). Jakličeve
zgodovinske povesti so bile torej povprečno dvakrat daljše
od njegovih kmečkih povesti, kar lepo potrjuje naše uvodne
meritve. Nekaj povečane dolžine gre gotovo na račun stalnega
podaljševanja pripovedne proze na Slovenskem: zgodovinske
povesti so nastajale v glavnem šele v drugem ustvarjalnem
obdobju Jakličevega življenja, po upokojitvi v 20. letih, ko
je bila povprečna slovenska pisateljska kondicija že občutno
večja. Jaklič obeh žanrov očitno ni pisal vzporedno, ampak
je z zgodnejše kmečke povesti (literarna zgodovina ga pozna
kot folklornega realista) preskočil na zgodovinsko povest in
se ji potem skoraj izključno posvetil, kar dokazuje, da sta
oba žanra opravljala zanj v nacionalnem smislu podobno
funkcijo.
Kljub tej jasni delitvi na obdobje kmečke povesti in obdobje zgodovinske povesti je tudi na začetku Jakličeve pisateljske poti najti dve zgodovinski povesti, eno o zmagi katolicizma nad protestantizmom na Dolenjskem (Luka Vrbec, 1890) in drugo o uspelem kmečkem uporu v istem okolju (Ljudska osveta, 1892). Pravzaprav v obeh povestih odloči na koncu uporna kmečka množica. V Luki Vrbcu v imenu zvestobe veri staršev obračuna s tremi nasprotniki: pokonča fanatičnega predikanta, požene v beg protestanta Jurija Dalmatina (o njegovem prevodu Biblije ne pove Jaklič ničesar!) in naslovno osebo, omahljivega kaplana, ki je hotel prestopiti k protestantizmu zato, ker je bil zaljubljen v ljubljansko protestantsko meščanko, nazaj v naročje katoliške cerkve. V Ljudski osveti množica leta 1515 obračuna z gradom in graščakom na gradu Čušperk, ki se je hotel pozabavati z lepo vaščanko. Obakrat zagori gosposka posest in v nobenem primeru kmet ni kaznovan – za zgodovinsko povest izjemna konca, saj vemo, da se kmečki upori v slovenski literaturi običajno končajo s porazom upornikov. Jaklič je po dvajsetletnem premolku sicer nadaljeval z zgodovinsko kmečkouporniško tematiko, zaupanja v pozitiven izid takega boja pa ni imel več. Prvič so ga ovirali zgodovinski dokumenti, ki jim je sledil v večji meri kot v mladosti, nekaj pa je bilo gotovo tudi realne življenjske in politične izkušnje s tem "idealnim" ljudstvom.
9 Ljubljana skozi čas
Dominsvetovski povestničar Peter Bohinjec (1864–1919),
duhovnik po poklicu, je slovenski srednješolski mladini
poznan iz pasusa v romanu Izidorja Cankarja S poti, kjer se
ta umetnostni zgodovinar, esejist in diplomat norčuje iz
slovenskih pisateljev, ko razglabljajo, kako je prišel Romeo
od Julije z visokega balkona na cesto. Ivan Cankar in Ksaver
Meško pravita v značilnem slogu, da ga je spravilo tja gor
in tudi dol hrepenenje, Oton Župančič napravi dovtip, Franc
S. Finžgar se sklicuje na Romeovo mladeniško športno
spretnost, Peter Bohinjec pa je s temi fantastičnimi
razlagami nezadovoljen in opetovano ponavlja, da bo treba
pogledati v arhive. Scena pričuje prej o Bohinjčevi
deklarirani potrebi pisati povesti, ki ne bodo v neskladju z
zgodovinsko resnico, kot o kaki pretirani izrabi in
osamosvojitvi zgodovinskih virov, čeprav sta mu kritika in
literarna zgodovina zamerila prav to. Pred prelomom stoletja
je taka osamosvojitev historiografskega podatka še najbolj
vidna v Najmlajšem mostru, "povesti iz leta 1608", prvi od
dveh Bohinjčevih, katerih dogajališče je Ljubljana. Ker
Ljubljana v tej povesti ni le kraj dogajanja, ampak so
ljubljanski meščani in njihovo življenje tudi njen glavni
predmet, jo smemo skupaj z Jurčičevo Hčerjo mestnega
sodnika, Tavčarjevim Janezom Soncem, mogoče tudi z
nekaterimi kasnejšimi Malovrhovimi romani, Kozakovim
Šempetrom ipd. imenovati ljubljanska povest. Humor, s
katerim se Bohinjec loteva meščanov, je še posledica
prepričanja, da meščanstvo ne more biti kak resen akter
usodnih družbenih sprememb; življenjska pot glavne osebe,
čevljarskega
mojstra Matije Žlebnika, ki postane mestni registrator, je
kazalec za to, da je perspektiva zunaj cehovske
organizacije.
Pod rimskim orlom se dogaja v antični Ljubljani pod cesarjem Tiberijem, ki je leta 16 še nosila ime Emona. Zgodba pripoveduje o uporu slabo plačanih vojakov, ki jih hujska neodgovorni pesnik Pecenij in jih končno pomiri domači vojak Kalvencij v imenu pravičnosti in zvestobe obstoječi oblasti. Seveda ne manjka tudi ljubezenske zgodbe s srečnim koncem. Kalvencijevi nevesti je ime Oklacija in je bogata hči vrhniškega magistra.
Sklep
Josipa Jurčiča, glavnega avtorja slovenske zgodovinske povesti 19. stoletja, samodejno povezujemo z vplivom Walterja Scotta, njegovi začetki na področju zgodovinske pripovedne proze pa kažejo, da je sprva črpal iz drugačne, geografsko bližje tradicije nabožnovzgojne katoliške mladinske povesti. Drugi vir so biografije znamenitih osebnosti in tretji folklorno izročilo. Ob Jurčičevi zgodovinski povesti sta obstajala še tip romantične usodnostne novele, kakršno je pisala predhodna generacija vajevcev in kasneje deloma tudi Ivan Tavčar, in profesorski roman, ki je literarizacija zgodovinopisnih podatkov (Maks Pleteršnik, Ivan Janežič, Fran Detela). Zgodovinska povest je rada obravnavala obdobje turških vpadov na Slovensko, da bi pokazala na Slovence kot branilce evropskega krščanstva, na obdobje celjskega grofovskega rivalstva habsburški kroni, da bi povedala, kako je habsburška oblast le boljša od celjske, protestantizem z namenom potrditi bralca v katolištvu in kmečke upore kot najbolj avtentično artikulacijo slovenskih nacionalnih interesov.
2 Ljubljanski literat in ranocelnik Franc Malavašič (1818–1863) je znan v glavnem kot prevajalec in prirejevalec vrste nemških ljudskih knjig o baronu Münchhausnu (Lažnjivi Kljukec) in Tillu Eulenspieglu (Nemški Pavliha v slovenski obleki), kmečke povesti, ko ta še ni postala eminentno slovenski žanr (leta 1848 je prevedel Zlato vas J. H. D. Zschokkeja), v 40. letih povesti švabskega kanonika Christopha Schmida in nemudoma po izidu angleškega originala tudi Koče strica Toma Harriet Beecher Stowe (Stric Tomova koča ali življenje zamorcov v robnih državah severne Amerike). Bil je ocenjevalec slovenske literarne produkcije in pobudnik prepričanja, da je tržaški pesnik Jovan Vesel Koseski boljši pesnik od Franceta Prešerna. Med prvimi je že leta 1838 začel uvajati gajico namesto bohoričice.
3 Istočasno je izšla nemškega avtorja Ed. Breyerja "romantische Erzählung" o Erazmu Predjamskem, ki je verjetno črpala iz istega vira kot Malavašič, to je iz Valvasorja. Nekaj let kasneje je Malavašič napisal še eno tako, že nekaj obsežnejšo knjigo Oče grof Radecki (1852). Izdal mu jo je, tako kot tudi druge, ljubljanski založnik Giontini. Knjiga ni tako povestno zasuknjena kot prejšnja in ne zapeljuje v skušnjavo zamenjati jo z zgodovinsko povestjo. Bogastvo zgodovinskih podatkov je bilo tu obilnejše, fabuliranje skromno, tako da jo lahko postavimo v serijo pogostih junaških in vladarskih biografij, ki so na Slovenskem slavile še osebnosti, kot so bile Andrej Ravbar (1507–1575, silak, ki je na dunajskem dvoru za stavo lomil konjske podkve in si v turnirskem dvoboju prislužil ženo – nekakšen plemiški Martin Krpan –; znan je tudi po tem, da je imel štirikrat dvojčke), cesar Maksimilijan (oni, ki je šel sredi prejšnjega stoletja tako nesrečno zasedat mehiški prestol), hrvaški ban Nikolaj Zrinjski, ki se je tragično uprl Habsburgu v 17. stoletju, general Laudon, ki je leta 1789 v vojni proti Turkom osvojil Beograd, Andrej Hofer, tirolski ljudski junak in zmagovalec nad Francozi 1809, princ in vojskovodja Evgen Savojski, Andrej baron Čehovin (1810–1855, pogumni topničar grofa Radeckega iz Štanjela na Primorskem), Viljem baron Tegetthoff, admiral iz Maribora, ki je zmagal 1866 v bitki pri Visu, ipd.
4 Janez Trdina (1830–1905), profesor zgodovine in zemljepisa, je zaradi svojega zbiranja ljudske besedne tvornosti danes skoraj bolj znan etnologom kot literarnim zgodovinarjem. Čeprav se sam ni imel za pisatelja, ampak je bil prej nacionalni in slovanski prosvetitelj, je prav s svojim jezikom navdušil celo Ivana Cankarja. Zaradi politične aktivnosti je bil po 12 letih službe v hrvaškem Varaždinu upokojen in je v 15 letih prekrižaril Dolenjsko, se vztrajno družil samo z ljudstvom in v 27 zvezkih popisal njegovo življenje na Dolenjskem; ker je bil pri tem brez dlake na jeziku, so njegove objave po vrsti povzročale škandale in celo ukinjanje revij.
5 Usoda kristjanov, ki so se prodali turški veri, je intenzivno zaposlovala avtorje turške povesti (Jakob Sket, Valentin Slemenik, Jurij Vrančič). Hasan paša, ki ga je na sv. Ahacija (to je 22. junija) 1593 pri Sisku porazil Adam Ravbar in pobil 10.000 njegovih vojakov, je bil najprej menda italijanski benediktinec oziroma liški Hrvat.
6 Valentin Mandelc (1837–1872), profesor grščine, latinščine in slovenščine v hrvaškem Karlovcu. Da bi dokazal svetovljanskost slovenščine, je prevedel Goethejevega Fausta, a založnika za prevod ni našel.
7 Podrobnosti o tem, zakaj so celjski grofje Teharčanom podelili plemstvo, sicer niso znane. Ker so dokumenti v nekem požaru zgoreli, so znane le potrditve posebnih pravic leta 1537 in 1751. Čisto svobodni Teharčani seveda niso bili. Po enem izročilu je grof poklonil plemstvo svojemu logarju, v čigar hčer je bil zaljubljen. Druga, verjetnejša možnost je, da so Teharčani potomci spremstva Elizabete Frankopanske, ki ga je pripeljala v Celje, ko se je poročila s Friderikom II. Po tretjem viru so grofje, ki so bili menda precej pohotni, dajali svoje nezakonske otroke Teharčanom v rejo in jih pri tem bogato obdarovali; ko so malo odrasli, so bili dečki paži grofom. Po ljudski govorici pride ime Teharje od obljube, ki so jo vaščani dali grofu ob podelitvi plemstva, da bodo o tem tiho. — Celjska zgodovina je že pred Kočevarjem burila slovenske pisatelje: Očetova kletev Antona Cestnikova v Novicah 1857, 171; Jožef Iskrač Frankolski, epska pesnitev Veronika Deseniška, 1863; razni nemški kronikalni viri iz 19. stoletja. Prim. Andrej Fekonja, Uplemenitev Teharčanov in njihova plemenščina, LZ 1885, 104–106, in Jožef Pečnak, Krajevna kronika Teharskih plemičev, Naš dom, 1 (Celje, 1896). Celjske grofe v slovenski dramatiki je v disertaciji, objavljeni leta 1977, obdelal Bruno Hartman.
8 Kmalu na začetku Mlinarjevega Janeza je najti tale opis junaka: "Najmanj za pol glave je bil višji od drugih, rasti je bil čvrste, kakor mlad hrast v dobravi. Rdeč telovnik z debelimi srebrnimi gumbi, črne, umetno in bogato obšite irhovke, čez kolena visoki škornji, na glavi pa nizek klobuček – kastor – bolj na levo stran, izpod katerega se je videla pisana svilena kapa, – vse to nam je kazalo junaka stare korenine in reči moram, da se mu je dobro podalo. // Z njegovega jasnega obraza je odsevala neustrašljivost in neka plemenita predrznost. Na lahko zakrivljenem nosu se mu je bralo silno junaštvo in skušeni ljudje, ki so obredli mnogo sveta, so pravili, da Mlinarjevemu Janezu ni para v devetih deželah. V irhastih hlačah je nosil ob stegnu zataknjene dragocene, s srebrom okovane nože. // Kakor orel na pečini je pogledoval drzno tu pa tam po ljudeh, ki so od vseh krajev vreli skupaj." (Izdaja iz leta 1924, str. 18, 19.)
9 Delo je izšlo v Zagrebu, podobno kot pozabljena fantastična novela Dijak v Luni (1871) Andreja Volkarja.
10 Jurij Kozjak se dogaja med 1464 in 1475, ko so Turki pod vodstvom Ahmed paše požgali stiški samostan, in v kronologiji menda ni preveč zvesta zgodovinskemu dogajanju. Osnovne podatke je Jurčič povzel iz Valvasorja, ki govori o nekem Ludviku Kozjaku, ki je bil poražen v boju s Turki. Zgodovinsko neizpričana je zgodba o ugrabljenem dečku, ki postane krut janičar, vendar prepozna svoje korenine in se vrne domov na Kranjsko in h katoliški veri. Motiv je v slovenski zgodovinski povesti precej pogost in ima prav verjetno osnovo v ljudskem izročilu. — Stiški samostan je bil predmet literarne ubeseditve še večkrat, najobsežneje pač v trilogiji Ivana Zorca Beli menihi (1932–1937), že prej pa v romanu Ivana Janežiča Gospa s Pristave (1894), Miroslava Malovrha Opatov praporščak (1903), Frana Jakliča Ljudska osveta (1892) in nazadnje Ilke Vašte Gričarjevi (1956).
11 Jurčič je črpal gradivo za roman iz razprave mariborskega zgodovinarja Rudolfa Gustava Puffa. Temo je pred njim ubesedil nemški pisatelj Izidor Proschko v romanu Erasmus Tattenbach. 1930 se je je lotil še Oto Ilaunig v romanu Tatenbach in Ivan Lah v Sigmovem maščevanju leta 1931.
12 Jurčič je po Valvasorju domneval, da je bil vodja upora 1573 Ilija Gregorič; zgodovinar Peter Radics je v razpravi 1862 sicer razlagal, da je bil to Matija Gubec, vendar je še leta 1884 Anton Koder v romanu Kmetski triumvirat izrecno protestiral proti tej razlagi. — Na temo kmečkega upora je 1873 napisal nemško tragedijo ljubljanski pisatelj Franc Henrik Penn in jo v slovenskem prevodu neuspešno ponudil dramatinemu društvu. Herbart Turjaški, ki je premagal kmečke upornike, je v tej vlogi nastopil še v Vraničevi povesti Mahmud, v Detelovi Takšni so! pa kot zagovornik luteranstva.
13 Miran Hladnik, Preštevna določila slovenske povesti, SR XIL/1 (1993), 65–75. O slovenski zgodovinski povest sem pisal še v razpravah Pot slovenske zgodovinske pripovedne proze v 20. stoletje (XIX. SSJLK, 1983), Slovenski romani o luterancih (XX. SSJLK, 1984), Srednji vek v slovenski zgodovinski povesti (Obdobja, 10, 1989), Mohorjanska pripovedna proza (SR 1982), Tipi slovenske trivialne proze na začetku tega stoletja (Obdobja, 4/II); za vse glej http://www.ijs.si/lit/hlad_bib.html-l2.
14 Zanimivi mož je menda napisal tudi zgodovino Stične, pa mu jo je neki nemarni dijak na vlaku izgubil.
15 Motiv grofovega nezakonskega sina, ki se pride s četo roparjev maščevat očetu, ki je v fabulativnem jedru povesti, sta v slovenski zgodovinski povesti po Valvasorju obdelala še Jurčič v Domnu in Ivan Zorec v Belih menihih.
Postavljeno na http://www.ijs.si/lit/zgpovest.html 7. maja 2002.
To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco