To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco
Valentin Vodnik
ZADOVOLJNI KRANJEC
Od straže hrvaške
gor sonce mi pride
pa v nógrade laške
za góro zaíde;
z beneškega mórja
jug čelo poti,
od Štajerca bórja
me v znoju hladi.
Mi brázdjo konjiči
za hajdo, pšenico,
neutrudni dekliči
pa béljo tančico;
kaj maram, se kruha
prisluži zadôst,
ni sile trebuha
po svetu mi nôst.
Imam oblačilo
domačga padvána,
ženica pa krilo
iz pravga mezlána;
se sveti na lice
ko pirh moj škrlát
nje šapelj, iglíce,
nje moderc je zlat.
Rad plešem okrogle,
s petáma glas dajem,
premetem vse ogle,
se v cepa dva majem;
nožíca pa Mince
za mano drobní,
pobira stopinjce,
se v kroge vrti.
Na žgancih tropine
pa kislega zelja,
bob, kaša, vse mine,
ko pridem od dela;
si bodi pogača,
klobasa al sok
al kar se obrača
na ražnju okrog.
Za vsako povelje
mam židano voljo,
za brambo dežele
al hôditi v šolo;
povsodi se maham
ko čvrst korenjak,
pa delam pa báham
pa pijem tobak.
VRŠAC
Na Vršac mi stopi in sédi,
neznan svet se teb odpre,
glej, med sivo plešo v sredi
zárod žlahtnih zelj cvete!
Sklad na skladu se vzdiguje
golih vrhov kamni zid;
večni mojster ukazuje:
"Prid, zidar, se les učit!"
Divja koza prosto skače,
od muh daleč je goved,
planšar z Mino po domače,
lovec išče v snegu sled.
Ak vihar dreví valove,
zbegne v skale plašni trop,
stresa votli glas bregove,
giba grom nebeški strop.
Jasno sonce kmal zaséje,
iz jezér stokrat blešči,
star mecesen redi veje,
vetru, zimi v bran stoji.
Tukaj bistra Sava izvira,
mati pevske umnosti,
jézer dvanajst si nabira,
šola zdrave treznosti.
Tje pogledaj na višave,
kjer Trigláv kipi v nebo,
štej snežnikov goličave,
kar dozre najdalj oko!
Tamkaj ravno Furlanijo,
benečansko zad morjé,
dol globôko Hrvatijo,
Švajca bele gor glavé.
Bliz je polje Korotána,
ôrat vidim Štajerca,
bližnji sosed mi Ljubljana,
ziljska, trolska plánšarca.
Pod velikim tukaj Bogom
breztelesen bit želim,
čistga hlipa sred med krogom
menim, da že v néb' živim.
DRAMlLO
Slovenc, tvoja zemlja je zdrava
in pridnim nje lega najprava.
Pólje, vinograd,
gora, morjé,
ruda, kupčija
tebe rede.
Za uk si prebrisane glave
pa čedne in trdne postave.
Išče te sreča,
um ti je dan,
našel jo boš, ak
nisi zaspan.
Lej, stvarnica vse ti ponudi,
iz rok ji prejemat ne mudi!
Lenega čaka
strgan rokav,
palca beraška,
prazen bokal.
KOS IN BREZEN
Kos prepeva, gnezdo znaša,
brezen lep iz mlaja gre,
nasmehljaje kosa vpraša:
"Pôješ tako zgodaj že?"
'Kdo bo branil kosu peti?
Ženil se je včeraj brat,
jutri mislim svojo vzeti,
ravno vabim, bodi svat!'
"Vse prezgodaj ti ropočeš,
veš, da zdaj iz mlaja grem?"
'Mlaja, ščipa, kakor hočeš,
da se ženim, to le vem.'
Dobre volje uka, raja,
štirje godci mu pojó,
vprašal po vremen bi mlaja?
Saj že vjólice cvetó.
Brezen ščipa se prevrne,
goni megle, burjo da,
hrib, dotine sneg pogrne,
mraza umíra vjólica.
Krajca brezen mim pridrsne:
"Kaj t je, kos? Ne poješ več?"
'Eh, kaj! -- Brat mi včeraj zmrzne,
danes pa je moja preč!'
Kamor tvoja slá ti kaže,
preveč nagel ne smeš bit;
stara pratka nam ne laže:
brezen ima rep zavit.
SRAKA IN MLADE
Sraka mlade je svarila:
"Vse preblizu hiš preste,
vas bo nagla smrt pobila,
niste dovolj pametne.
Kadar človek se pripogne
al pa sključi se na tla,
naj se vsaka hitro ogne,
on pobira kamena."
'Če je taka,' pravjo mláde,
'kaj pa bo začeti nam,
ak se tiho mož prikrade,
nosi kamen za hrbtam?'
Starka pravi: "To je zmota!
Vse po svet' narobe gre!
Doživela kaj sem sróta:
jajce več od pute vé!"
NEMŠKI IN KRANJSKI KONJ
Nemški konj slovenjmu reče:
"Brate, kaj medliš na cest?
Ti li noga, glava neče,
al se teb ne ljubi jest?
Mene v dobri réji imájo,
ovs ponujajo trikrat,
čiste nôge mi igrajo,
nosim po labodje vrat."
Kranjska para milo pravi:
'Tud bi lahko jaz bil tak,
al tepejo me po glavi,
lačnemu je stati v mlak'.'
PETELINČKA
Lepo sta ravnála
ptelínčeka dva,
po bratsko zobála,
prijatlja vsa bla.
Pa kura pritekla
ječménce pobrat,
ljubezen ju spekla,
sta jela se klat.
ILIRlJA OŽIVLJENA
Napoleon reče:
Ilirija vstan!
Vstaja, izdíha:
Kdo kliče na dan?
O vitez dobrotni,
kaj ti me budiš!
Daš roko mogočno,
me gori držiš!
Kaj bodem ti dala?
Pogledam okrog,
Izlóčit ne morem
skôr svojih otrok.
Kdo najde Metúlo
in Terpo, moj grad?
Emona, Skardona
sta komaj poznat.
Nazaj spet junake
kdo bode mi dal,
ki jih se špartanski
je vojvoda bal?
Od nekdaj snežniki
so najina last,
od tod se je naša
razlegala čast.
Je Gálijan hraber
na Padu, pred njim
doraščen je tresel
v ozidju se Rim.
Že močen na morju
Ilírjan je bil,
k se ladije tesat
je Rímljan učil.
Po časi pa Rímec
na vójsko ravna,
se mórja navaja,
premaga oba.
Široko razgraja
pri sedem sto let,
al sprave sosednje
ni hotel imet.
Od severa pride
nad njega vihar,
nevredne gospode
iz viškega udar'.
Zdaj Franki in Gotje
in Nemci slové,
Ilir pa v temnice
pozabljene gre.
Dva sedem sto soncev
zarašča ga mah,
Napoleon trebit
ukaže mu prah.
Ilirsko me kliče
Latinec in Grek,
slovensko mi pravjo
domači vse prek.
Dobróvčan, Kotóran,
Primorec, Gorenjc,
Pokópjan po starem
se zôve Slovenc.
Od prvega tukaj
stanuje moj rod,
če ve kdo za drujga,
naj reče, od kod.
S Filípom in Sándrom
so imeli trd boj,
Latince po mokrem
strahval je njih roj.
Zveličana bodem,
zaupati smem,
godí se eno čudo,
naprej ga povem:
Duh stopa v Slovence
Napoleonov,
en zarod poganja
prerôjen, ves nov.
Oprto eno rôko
na Gálijo imam,
ta drugo pa Grékam
prijazno podam.
Na Grecije čelu
Korinto stoji,
Ilirija v srcu
Evrope leži.
Korintu so rekli
helensko oko,
Ilirija prstan
Evrópini bo.
MOJ SPOMENIK
Kdo rojen prihodnjih
bo meni verjel,
da v letih nerodnih
okrogle sem pel?
Ne žvenka ne cvenka,
pa bati se nič,
živi se brez plenka
o petju ko tič.
Kar mat je učila,
me mika zapét,
kar starka zložila,
jo lično posnet.
Redila me Sava,
Ljubljansko poljé,
navdale Trigláva
me snéžne kopé.
Vršáca Parnása
zgolj svojega znam,
inakega glása
iz gosli ne dam.
Latinske, helénske,
tevtónske učim,
za pevke slovénske
živim in gorim.
Ne hčere ne sina
po meni ne bo,
dovolj je spomina:
me pesmi pojó.
NOVA PRATIKA
Prosinec
Kratek je pust,
rôčno si vzamte žené!
Kratek je ples,
kvatre zakonske dolgé.
Svečan
Bolj bode pridna
pozimi predica,
dalj bo rožljala
pod palcem petica.
Sušec
Trte se jokajo,
potlej rodé,
kteri pít hočejo,
naj se poté.
Mali traven
Jablane, hruške
in druge cepé
cepi v mladosti
za stare zobé!
Veliki traven
Natvóra jeseni
pretrudna zaspi,
zato se spomladi
vesela zbudi.
Rženi cvet
Lepoto dá zemlji
toplo lét,
nedolžnost mladenčem
pravi cvet.
Kozopsrk
Grozdje mastí
veseli Dolénjc,
vózi pa mošt
bogati Gorénjc.
Listov gnoj
Je nadelana cesta,
ne zajemajo pesta.
Gruden
Kdor klobas pozimi hrani,
se poleti muham brani.
Mali srpan
Lej, ktir so poleti
pred zarjo vstajáli,
so bodo pozimi
za hajdo naspali.
Veliki srpan
Obirajo hajdo
nedolžne tatice,
čbelárjem pa nósjo
debele mošnjíce.
Kimavec
Teríce pogačo,
potvico jedó,
lanóvi Slovencem
ruménce nesó.
UGANKE
Brez ust govorim,
nezastopnim molčim.
(Knjiga)
Kter hočejo moja jabolka jést,
ni treba nikoli jim mene otrést;
le deblo poderi,
pod mano poberi!
(Krompir)
Pomlad' dišim,
polet hladim,
jese' redim,
pozim gorim.
(Sadno drevo)
Kože smo
strójene,
mamo pa
šivane
prste, vse
zvótljene.
(Rokavice)
Volič v
hlev stoji,
rogé pa
ven moli.
(Meč v nožnjih)
Bolj ga ponuja,
huje se kuja,
bolj ga napravlja,
huje se ustavlja.
(Vozel)
Sládko zgovorna
stajica,
pa v nji so bela
jagnjeta.
(Usta pa zobje)
Vse odprto,
vse prebito,
lačno, predrto,
zmerom pa sito.
(Sito)
Záplata záplato
nešteta pokriva,
nosi jih kožica,
ni zanke, ne šiva.
(Tičje perje)
Bela poljska planjava,
žito pa sama črnjáva;
mimo gre,
kdor ne ume.
(Pismo pa bukve)
Bratec na bratcu stoji,
zobljeta zrnje jedi:
eden jih mane,
drug se ne gane.
(Mlinska kamna:
vrhnják in spodnják)
Ves dan piha, zdeha,
nikdar se ne upeha.
(Kovaški meh)
Šviga,švaga
čez dva praga.
(Metla)
Po hudičje črno lice ima,
po medvedje gruli in momlja.
(Pečne istéje)
Biba leze, bivol ni;
tôvor nese, osel ni;
róge ima, kozel ni;
kaj je neki,
kaj se t zdi?
(Polž)
Zlaténorumen,
ma čópek zelen.
(Koren)
V bukvah tičim,
se nič ne učim.
(Molj)
Ni platna, ni šiva,
sto peč je pokriva.
(Zeljna glava)
PO BOILEAUJU
Naj pesem umetna,
naj merjena bo,
nikdar ni prijetna,
ak žali uho.
Devet let star popustim jegre, luže inu drsanje na jamenskih mlakah, grem volán v šolo, ker so mi oblubili, de znam nehati, kadar očem, ako mi uk ne pojde od rok. Pisati inu branje me je učil šolmašter Kolenec 1767, za prvo šolo stric Marcel Vodnik, franciskanar v Novim mesti, 1768 in 1769. Od 1770 do 1775 poslušam per jezuitarjih v Lublani šest latinskih šol. Tega leta me ženejo muhe v klošter k franciskanarjem, slišim visoke šole, berem novo mašo, se z oblubami zavežem; al 1784 me lublanski škof Herberstein vun pošle duše past.
Krajnsko me je mati učila, nemško inu latinsko šole; lastno vesele pa laško, francosko inu sploh slovensko. Kamenje poznati sem se vadil 1793.
Z očetam Marka Pohlin, diskalceatam, se izznanim 1773, pišem nekaj krajnskega inu zaokrožim nekatere pesme, med katirmi je od zadovolnega Krajnca komaj enmalo branja vredna. Vselej sem želel krajnski jezik čeden narediti. Baron Žiga Zois inu Anton Linhart mi v leti 1794 naročita kalender pisati; to je moje prvo delo, katiro tukaj vsem pred oči postavim, da se bodo smejali inu z menoj potrplenje imeli. Če bom živel, očem še katiro noro med ludi dati; naši nastopniki bodo saj imeli kaj nad nami popravlati inu brusiti. Pisano na Gorjušah v bohinskeh gorah 1. rožni-cveta 1796.
Pesmi Valentina Vodnika so bile objavljene v zbirki Naša beseda skupaj z Markom Pohlinom, Žigo Zoisom in A. T. Linhartom (ur. Janko Kos, Ljubljana: Mladinska knjiga, 1970, 251--78). V elektronsko obliko jih je prelil Brane H. Pavšek, ki opozarja, da je kljub skrbnemu pregledu mogoče, da je kakšna napaka ostala prezrta. Objavljena je bila jeseni 1997 na zgoščenki revije PC & mediji, od koder jo je za splet pripravil Miran Hladnik.
To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco