Dualizem je znan že iz razsvetljenstva, vendar sta tedaj oba koncepta, Pohlinov in Vodnikov ljudski ter Devov elitni, še lahko obstajala drug poleg drugega v Pisanicah 1780. Nestrpno razmerje med konceptoma je zasnoval Žiga Zois z odločitvijo za ljudsko literaturo, dokončno zaostrila in pretirala pa ga je romantika. Krivdo je najbrž iskati na obeh straneh, pri Prešernu in Čopu na eni ter Kopitarju in njegovih na drugi. Vrazov pomiritveni načrt, ki je toleriral oba tipa književnosti, ni naletel na ugoden sprejem, kritiko je doživel že spet čez sto let (I. Prijatelj, "Veda" 1912, 430). Za njim je trezno z ekonomskega stališča zagovarjal upravičenost soobstoja obeh tipov literature Franc Podgornik ("Kres" 1885). Literarnim veličinam je nasprotno bolj ustrezal ekskluzivni pristop k stvari: proti Stritarjevemu konceptu izobraženske literature Levstikov, Šubičev in mohorjanski načrt množične literature za preprostega bralca. Nove romantike za toleranten odnos nasprotnih si konceptov ne moremo pohvaliti. Zagovorniki dvojnega metra pri ocenjevanju knjig, kakršen je bil npr. Anton Funtek (Od pluga do krone, "Ljubljanski zvon" 1892, 56), niso vozili po glavni cesti slovenskega literarnega nazora, občasna Govekarjeva odprtost za različnost literature za različne družbene sloje – "ni vse za vsakogar" (npr. v že omenjeni oceni Zbašnikove povesti) – pa je naletela na ostro Cankarjevo kritiko (Krpanova kobila, 1906), ki je na novo markirala frontni položaj nasprotnih si programov. Cankarju ob strani sta za okopi stali tudi literarna zgodovina Ivana Prijatelja ("Veda" 1912, 430) in kritika Vladimirja Knafliča ("Veda" 1914, 142). Po drugi vojni so vladajoči pogledi na literaturo ostali na izključujočem dogmatskem stališču. V skladu s teorijo o popolni (najbrž tudi intelektualni in izobrazbeni) enakosti bralcev ter s politično uravnilovko je prevladalo mnenje o potrebi ene in enotne literature. Kompromis je bil narejen v to smer, da ta literatura ni ne visoka ne nizka, ampak naj bi bila nekaj med enim in drugim konceptom, nekakšna pravoverna zabavna literatura za rekreacijo delovnega človeka. Ob tem se je vseskozi ohranjal ideološko sumljivi in vase zaverovani koncept avtonomne visoke literature za izbrance.
Pri vrednotenju poljudne literature je opaziti nekakšno nelagodnost. Sama zvrst je bila pozitivno ovrednotena, razpoke so zazijale ob kriterijih njene kvalitete, ki so bili enkrat višji, drugič pa so zahtevali samo čistost jezika. Nelagodnost je izvirala iz neskladja med romantičnim pričakovanjem vrednote pri izdelkih, ki jih konzumira "nepokvarjeni narod", in dejansko indiferentnostjo tega preprostega bralstva do osnovnih estetskih zahtev. Do pod konec prejšnjega stoletja so bili očitki poljudni literaturi očitki avtorjevim individualnim oblikovalnim (največkrat jezikovnim) pomanjkljivostim; kritiški aparat je bil enoten za poljudno in izobražensko literaturo, le da se je pri prvi kaj pogledalo skozi prste. Pohvaljeni so bili npr. Luize Pesjakove Beatin dnevnik, Alešovčeva Ne v Ameriko!, Kodrova Marjetica, Žavčaninov Mlinarjev Janez in celo knjižice kot Naselnikova hči, cvetlica pustinje ter S prestola na morišče ali nesrečna kraljevska rodbina. Ob prelomu stoletja pa kritike niso več tako dobrohotne in merijo vedno bolj odločno v razvrednotenje celega področja "ljudske književnosti" (Fran Govekar, "Ljubljanski zvon" 1897, 51–52; Albin Prepeluh, "Naši zapiski" 1905, 115; Anton Debeljak, "Ljubljanski zvon" 1912, 1913). Mohorjeva družba, ki je bila glavni izdajatelj poljudne literature, je namreč svoje narodno sveto poslanstvo opismenjevanja in vzgajanja bralskih navad v glavnem že izpolnila, njen organizem pa je bil že tako močan, da je prenesel tudi dvom in kritiko. Ta je črpala pogum iz liberalnega in socialnodemokratskega političnega nazora, ki sta postavila pod vprašaj pravilnost mohorjanskih vzgojnih prizadevanj, torej kvaliteto, ki je to literaturo dotlej reševala razvrednotenja. Nastopil je čas, ko je poljudna literatura izgubila svojo enotnost. Nekaj s tega področja je moralo ostati za vzorec kvalitete: Jurčič, Kersnik, Detela, Stare ..., drugo je bilo razvrednoteno in obdolženo, da se približuje kolportaži (npr. Koblar o Bevku v "Domu in svetu" 1929, 124). S stališča marksistične ideologije je velik del mohorjanske vzgojne literature danes nevreden.
Poljudna literatura je po uvodni klasifikaciji sicer del trivialne literature, vendar ne tisti del, ki si ga povprečna pamet ob imenu trivialna literatura najprej predstavlja. Trivialno literaturo v ožjem pomenu besede reprezentira druga skupina izrazov: kič, šund (plaža), kolportaža. V nasprotju s prvo skupino, ki je slovensko pisanje diferencirala že v njegovem začetku in utrdila temelj za pojmovanje trivialne literature kot stalne spremljevalke literature za izobražene, druga skupina izrazov nastopi kasneje, šele konec 19. stoletja. Označuje od ljudske različno literaturo, pa tudi njen vrednostni predznak je izraziteje negativen. Iz te skupine izrazov se je prva pojavila beseda trivialno, vendar ne v pomenu posebnega literarnega žanra, ampak kot izraz oblikovalnega spodrsljaja ali enkratnega napačnega literarnega hotenja, torej v pomenu 'plehko', 'banalno' (npr. trivialna primera, Kersnik, "Slovenski narod" 1873, št. 148). Sintagma "trivijalna povest", ki jo je pogumno zapisal Anton Mahnič, ko se je v "Slovencu" (Dunajskim večerom dodatek, 20. decembra 1884) spravil nad Mencingerjevo parodijo in travestijo "Zvonu" konkurenčnega "Kresovega" pisatelja Antona Kodra, na njegov 24 strani dolg "roman" Cmokavzar in Ušperna, bi lahko obveljala kot prvi slovenski termin s tega področja, če ne bi bila okrašena z emocionalnimi zmerjalskimi dodatki ("nagnusna trivijalna kanibalska povest"), ki pomen trivialnega reducirajo na 'banalnost'. Blagoslov za takšno zavrnitev sta Mahniču dala Mencingerjeva politična nasprotnost in spornost cele komične zvrsti za normativno poetiko. Tudi Ivan Cankar ("Slovenski narod" 1899) razume besedo trivialno kot 'banalno', 'plehko', ko zapiše stavek "Pišite za narod – to se pravi trivijalno". S tako oznako je zavrnil pisanje Hribarja, Kodra in Pavline Pajkove. V današnjem pomenu je besedo dokaj pozno uporabil šele literarni zgodovinar France Kidrič (Prešeren, I. Ljubljana, 1935, 155), ko je primerjal nemške modne meščanske igre iz sezon 1829–1832 s trivialnimi romani 18. stoletja; oboji so v podnaslovu nosili oznako, da gre za "romantično" delo. Sicer se beseda ni dosti uporabljala. Manj fina in bolj povedna se je slovenskemu publicistu zdela zmerljivka šund.
Prvič se je izraz šund pojavil v zvezi z nemškim grozljivim romanom ("Slovenec" 1887, št. 203, str. 4) in s pozornostjo na nov distribucijski mehanizem: "Danes so zlasti nemške knjigotržnice s svojimi šundi začele svet kar poplavljati. Groznih romanov in drugih ničvrednih spisov kar mrgoli, kamor le človek pogleda (...) Kjer bode politična oblast torej odslej kakega knjigotržca zasačila, da svojim 'šauderromanom' dodaja premije, ki ne spadajo v njegovo področje, ga bo ostro kaznovala." Na slovensko literaturo se je z njim prvi spravil Janko Pajk. Meril je na naturaliste, ki so skritizirali in s slovenskega literarnega Parnasa izgnali njegovo ženo Pavlino z očitkom, da je plagiatorka. Pajk govori, da bo "vselej in povsod (...) nasprotoval namernemu zlorabljanju naše literature in sistematičnemu zapeljevanju naše mladine, katero se hoče zastrupiti z drugje že obnošeno in zavrženo 'šundliteraturo'." Omenja tudi sinonimno "flirt-literaturo", "katero so Nemci pred kratkim časom vrgli v smeti". To "šundliteraturo ali šundromane", ki so se v obliki časopisov in brošuric razvešali po Dunaju, "so sedaj pobrali nekoji naši blazirani ljudje ter se hote vtihotapiti v našo mlado literaturo, katero potem našemu narodu priporočajo kot jedino 'zdravo' (...). In ti 'strujarji' si upajo pisateljici Pavlini Pajkovi očitati, da piše po Marlittki" (Janko Pajk: Manevri naše nove literarne šole. "Edinost" 1896, št. 138 in 139). Leta 1903 se v "Rdečem praporu" (št. 11, str. 1) pritožujejo, da imajo založniki denar za vsak šund, za vsak senzacijski roman, ne pa za natis Marxovih del. Šund so dela kot Beračeve skrivnosti, ki so marsikateremu Slovencu edino berilo ("Rdeči prapor" 1903, št. 27, str. 3). Stanje je treba spremeniti, začeti pa pri delavcu, pri neizobraženem ljudstvu, ker je katoliški (sentimentalni) in liberalni (senzacij željni) meščan tako ali tako že pokvarjen. V naslednjih letih so za popularizacijo izraza skrbeli publicisti v časopisu "Omladina". Leta 1904 (str. 12) krivijo za razširitev "'šund'-literature" pomanjkanje primerne poljudne literature (Koder, Detela, Trošt, Stare). Predlagajo, naj se distribucija poljudne literature zgleduje pri kolportaži "šundromanov". Nekaj strani kasneje (150) piše A. Ribnikar: "Naloga dobre knjige je človeka povzdigovati, vzgajati, izobraževati. Knjige kakor 'Grofica beračica' pa vzbujajo edino le nizke instinkte (...). Ta književnost prihaja k nam iz tujine iz špekulacij." Ob Beračevih skrivnostih seznanja bralca z ogromnimi dobički in velikimi nakladami te literature na Slovenskem. Zgraža se nad žensko inteligenco, ki pozna samo Beračeve skrivnosti in Grofico beračico ter nemške šundromane, ne pa domačega Jurčiča ("Omladina" 1908–09, priloga št. 3, str. 23). V boju proti šundu je vidno vlogo odigral tudi Ivan Cankar. Leta 1910 je v "Ljubljanskem zvonu" (692) omenil mlade talente, ki pišejo šundromane in jih je sram idealizma, umetniške naivnosti in zlasti ljubezni. Ko se je nato čutil v "Jutru" prizadetega Vladimir Levstik, je bil Cankar izzvan in je v "Rdečem praporu" (št. 123, str. 3) nakazal, kaj da si predstavlja pod šundromani. V "Ljubljanskem zvonu" (441) je bil že natančnejši: "Pred nekaj leti je neki dunajski žid lovil študente, da bi mu prevajali v slovenščino tisti nesramni šund, zoper katerega so prav takrat začeli pošteni časopisi neizprosen boj (...) Nazadnje je le stopila Grofica beračica z blatnimi čižmi v hišo slovenske književnosti in dobili smo, česar prej nismo imeli: čist, pristen, razgaljen šund. Nerodno je le bilo, (...) da nismo imeli svojega domačega, samoniklega šunda. Letos smo ga dobili – Ženo Arturja Severja." Mogoče je Cankar Vladimirja Levstika sumil za pravega avtorja pod psevdonimom izdanega erotičnega romana Žena (1910). Ni naključje, da je njegovo jezo vzbudilo prav to delo Vitomirja Feodorja Jelenca, ki je mestoma posrečena kopija Cankarjevega stila. — Leta 1912 je izraz šund prav moden. Največkrat z njim označujejo uvoženo (prevedeno) feljtonsko literaturo v "Jutru", pa tudi v "Slovenskem narodu", "Edinosti" in "Dnevu". Po naslovih naj bi to bili Malovrhovi povesti Opatov praporščak in Strahovalci dveh kron, Blaža Pohlina Prava in neprava ljubezen, od prevedenih pa Zévacovi Nostradamus, Most vzdihljajev, Beneška ljubimca, Papeževi otroci, Hiša Saint Paul. Govekar v "Slovanu" (285) našteje žanre šunda: detektivske, romantične, krvoločne in pornografske povesti. Šund postane tudi oznaka za politično nasprotno usmerjeno pisanje (Pavel Perko o Antonu Novačanu v "Času", 319). V naslednjem letu doživi šund prvi rahli poskus rehabilitacije. Ob "romanu z Balkana" Za svobodo in ljubezen psevdonimnega Vladimirja Levstika napiše kritik (v "Domu in svetu", 438), da je avtor "rutiniran pisar, ki hoče govoriti o Balkanu v obliki šundromana", priznati pa mu mora, "da je slovenski šundroman, ako je to izvirno delo, dosegel z njim precejšnjo stopnjo popolnosti".
Tik pred prvo vojno se je slovenska publika seznanila še z novim manjvrednostnim izrazom kič (Vladimir Knaflič, "Veda" 1912, 335), najprej v obliki "ameriški kič" (ob pariškem varietéju, dunajski opereti in kinematografiji, ki so nasprotje živemu idealizmu), leto kasneje (Vojeslav Mole, "Ljubljanski zvon", 385) pa v pomenu 'amaterske ilustracije', 'rokodelstvo za reprodukcije v družinskih listih', 'diletantizem'. Negativnost izraza ni brez omejitev navzdol, saj pravi Ivan Pregelj v opombah k svojim Izbranim spisom (III, 1929, 269), da je njegova večerniška povest Peter Pavel Glavar, lanšpreški gospod sicer lepo in vzgojno delo, vendar kljub temu kič.
Soobstajanje obeh bližnjih izrazov je povzročilo njuno zamenjavanje. Alojzu Kraigherju je Bartscheva Nemška bol šund (Kontrolor Škrobar, 1914, 41), Vladimir Levstik zapiše sintagmo dramatski in operetni šund ("Ljubljanski zvon" 1918, 665), Janku Lavrinu je šund beg iz realnosti, skomercializirana romantika (Dostojevski in Nietzsche, 1927, 27). Stanku Lebnu so nasprotno kič podlistki s Tarzani, Pitigrilliji in Dakobrami v dnevnem časopisju ("Ljubljanski zvon" 1929, 314), Pero Pajk pa ob filmu enači kič z banalnostjo ("Modra ptica" 1931–32, 20). Pomenske vsebine uporabljenega izraza se je zavedal Vladimir Knaflič ("Ljubljanski zvon" 1913, 653), ki je šund enačil s kriminalno tematiko v dnevnem časopisju, z motivi, kot so zastrupljena zakonska dvojica, zakonska nezvestoba, umor nezakonskega otroka, ujetništvo, umor tekmice itd. Tudi ponazoritev z vojno propagandno literaturo D'Annunzijevega tipa ("Edinost" 1916, št. 203, str. 3) kot rezultat ljudske etimologije šuntati –> šunt literatura ("Tabor" 1921, št. 59, str. 3) je jasna in upravičena.
Izraz kolportaža smo zapisovali v glavnem za označevanje posebnega načina knjižne distribucije, kot nekaj, česar Slovenci še nimamo razširjeno v zadostni meri. V pomenu zloglasnega romana v snopičih je bila beseda uporabljena redko (ob Bevku – F. Koblar, "Dom in svet" 1929, 124; ob češki pisateljici Anni Mariji Tilschevi – "Ženski svet" 1934, 206). Namesto nje se je raje rabil krajši šund.
Trivialna literatura je doživela prvo natančnejšo teoretično študijo s člankom Kič in šund Frana Čibeja ("Dom in svet" 1929). Kič mu je pojav, ki je neestetski, to je estetsko oporečen, nastopa s pretenzijo prave umetnine in računa z izvenestetskimi motivi pri doživljajočem. Umetniški spodrsljaji ne sodijo v to področje, za katerega določitev zgolj umetnostni kriteriji niso zadostni. Kič nas prikrito zvablja s področja estetike in je preračunljiv. V praksi dosega to največkrat s tendenco in erotiko, zato sodijo sem diletantske, sentimentalne "naturalistične" povesti (misli najbrž na Govekarja) in t. i. proletarska umetnost. Odkrita tendenčnost v delu ni kič, ampak šund. Šundu daje Čibej tale določila: 1. Šund nima izrecnih estetskih in umetniških namenov, je bolj ali manj estetsko indiferenten pojav, navadno estetsko manjvreden ali vsaj zanemarja umetniške kvalitete. 2. Zanj je bistvena uslužnost do publike, šund ustreza raznim potrebam in željam sprejemajočih poedincev. 3. V tej smeri je bolj ali manj kvaren in škodljiv, zato ga z moralnih in pedagoških vidikov skušamo izločiti. Šund berejo ljudje zaradi zabave, zaradi iluzije, zaradi potlačenih želja. To funkcijo lahko opravlja tudi čista umetnost, vendar jo šund izvaja tako rekoč poklicno. Vsi smo pravzaprav izpostavljeni njegovemu delovanju. S političnega vidika je šund vse z nasprotno ideologijo: za marksista Krištof Šmid, za konservativca vsako količkaj drzno revolucionarno pisanje. Doraščajočemu so prave literarne vrednote tako ali tako še nedostopne, otrok še ni zrel za doživljanje umetnine in je zato zanj izživljanje ob šundu neizbežno. Iz teh razlogov je eksistenca šunda do neke mere upravičena, medtem ko je kompromis s kičem, ki si nadeva obliko umetnosti in ga moramo prej šele razkrinkati, izključen. — Pri Čibeju preseneča vrednostni obrat: kič se mu zdi nevarnejši od šunda, je tako rekoč notranji sovražnik umetnosti. Čeprav je daleč od marksizma, je njegova porazdelitev plusov in minusov podobna Blochovi, Uedingovi in še koga, ki so celo kolportaži določili mesto nad kičem. Čibejeva definicija je v glavnem veljavna tudi za današnje slovarske in leksikonske oznake.
Do šestdesetih let kič ni bil ravno pogosto uporabljan izraz, čeprav je 1934 že zapisan v Glonarjevem Žepnem slovarčku tujk. Kar v polovici primerov se nanaša na področje likovne umetnosti in arhitekture, precej pa tudi na film, glasbo in industrijsko oblikovanje. V povojnih letih so s kičem opravili ideološko, definirali so ga kot nacistično, stalinistično, meščansko in sploh protisocialistično umetnost. Drugače ga določajo še s sentimentalnostjo, zabavnostjo, nepristnostjo, računanjem na publiko in plagiatskostjo. Vrednost je kiču skušala vrniti leta 1961 Rapa Šuklje ("Naša sodobnost", 668). V eseju o Poejevih novelah imenuje patos, melodramatičnost, pravljičnost, sugestivnost in sanjavost kiča stvari, ki jih človek, zlasti otrok, nujno potrebuje. Nenaklonjenost sentimentu je rezultat predsodkov 20. stoletja. Naša higienična civilizacija se je v svojo škodo odpovedala romantični fantastiki, sejmarskemu šarlatanstvu in cirkuški barvitosti. — Razpravljanje o kiču se je razživelo zlasti leta 1971, spodbujeno od razstave kiča, ki jo je v etnografskem muzeju v Ljubljani priredil Gorazd Makarovič. V razstavnem katalogu je kič razumljen kot sinonim za masovno kulturo industrijske družbe, zadeva meščanskega in konformističnega značaja. Njegove značilnosti so splošna razumljivost, cenena, množična, serijska industrijska izdelava, privlačen zunanji videz. Oblikovno sledi preizkušenim vzorcem, da od sprejemnika zahteva čim manjšo aktivnost. Kič je zgolj porabno blago, zato ga s samo formalnimi določili ali s kriterijem slabega okusa ne moremo določiti. V slovenskem pisanju tega časa (v "Delu", "Naših razgledih", "Tovarišu" itd.) ni težko prepoznati tujih spodbud Gilla Dorflesa, Abrahama Molesa, Adorna in drugih teoretikov masovne kulture. Kič je dobil obseg zbirnega pojma za vse pojave masovne kulture. Skušajo ga zajeti zgodovinsko (Kermauner, "Naši razgledi" 1971, 461: kič je vsaka nasprotna umetnost) in prostorsko (Bojan Štih, "Naši razgledi" 1971, 543–44: kič je alpska kultura) ter imenujejo njegove tipe: vulgarni, skriti ali akademski kič, kič avtoritarnih režimov, pornografski, turistični, filmski, cerkveni, industrijski kič itd.
Do druge vojne je bil najpogosteje uporabljani izraz za območje trivialne literature šund. Njegovo najvidnejše določilo je bila poleg estetske nezadostnosti moralna manjvrednost in škodljivost. Proti popolnemu razvrednotenju so se vendar pojavljali strpnejši glasovi. "Jutro" 1927 (št. 1, str. 10) protestira proti moralnemu vrednotenju literature, naslednje leto pa kar poenači šund z "narodno umetnostjo", saj so njegovi bralci iz vseh slojev (št. 242, str. 15). Osamljena in, kot kaže malomarno ohranjeno gradivo v centralnih knjižnicah, neupoštevana je bila zahteva Avgusta Pirjevca, naj se v knjižnicah registrirajo tudi šundromani, ki so pred leti izhajali v Zagrebu, saj niso brez pomena za kulturno zgodovino naroda ("Sodobnost" 1936, 381). Povod za pisanje o šundu med vojnama je bil drugi val trivialne literature v letih 1927–1930. Prišel je iz Zagreba, Beograda in Sarajeva, opisala pa sta ga "Slovenec" 1936 (Plaža v slovenski tiskani besedi, št. 70, str. 5) in Melitta Pivec-Stele v "Času" 1937–38 (Nekaj statistike o šundu). "Slovenec" imenuje tri valove slovenskega šunda, prvega dunajskega iz časa ob prelomu stoletja, drugega zagrebškega in tretjega izvirnega iz leta 1936. Ta se nahaja v "nekem ljubljanskem tedniku", "v nekem ženskem listu" in v "Glasu naroda". Največ ga je v feljtonih, v rubriki iz sodnih dvoran in v podlistkarskem zdravniškem pouku. Poln je cinizma in je leglo boljševizma. — Steletova je po Čibeju poskrbela za drugo znanstveno obravnavo tega pojava, tokrat ne s teoretičnega estetskega, ampak s formalnoopisnega in zgodovinsko-bibliografskega vidika. Šund so zvezki po 16 strani na slabem časopisnem papirju, izhajajoči enkrat do štirikrat na teden, s sliko na naslovni strani, ki predstavlja razburljiv, solzav ali krvav prizor. Večinoma so prevedeni, v prvi vrsti iz nemščine. Zvezek se rad konča v napetem trenutku. Žanrsko so to zgodovinski, ljubezenski in kriminalni romani.
V teh letih je opazna želja slovenskega purizma, označevati šund s firmo plaža, kar se je zdelo ustrezen prevod nemške zmerljivke (šund 'izvržek', plaža 'smeti'). Vladimir Levstik je že leta 1918 zapisal takole verigo besed: "kabaretne burke, operete in podobne smeti", v pomenu zabavne literature pa je besedo najbrž prvi uporabil Stano Kosovel ("Kritika" 1925, št. 1, str. 7). Kljub povojni težnji, da bi beseda plaža nadomestila šund ali celo postala zbirni pojem za pojave trivialne literature, predstavlja danes skupaj s šundom odmirajočo vejo vrednotenjskega izrazja. Socrealistična kritika jo je uporabljala za oznako ideološko neustreznih literarnih produktov, za pozitivno protiutež so ji postavljali izraz zabavna literatura, ki je nadomestil starejšega ljudska literatura. Če je bilo 19. stoletje pri tej zvrsti občutljivo predvsem za stil in jezik, zanima 20. stoletje na tem področju skoraj izključno literarna ideologija. Ker se je ladja s plažo pod težo ideoloških obtožb neizprosno potapljala, so entuziasti z nje poskušali rešiti vsaj nekatere žanre. Pavel Kosem (Jože Dolenc) je zagovarjal pred obtožbo plaže kriminalni roman ("Naša sodobnost" 1953, 92–96, 283–285), Božidar Borko Dumasa ("Knjiga" 1953, št. 1, str. 23), "Življenje in tehnika" znanstveno fantastiko (1964, 446).
Tretji k znanstveni natančnosti stremeči pregled trivialne literature je v članku Bič literarne plaže ("Naši razgledi" 1966), naslanjajoč se na definicije Fischerjevega literarnega leksikona, izdelal Jaro Dolar. Avtor posumi, da je plaža stalna spremljevalka prave literature od poznoantičnega in bizantinskega romana naprej, potem pa se odloči, da o pravi plaži lahko govorimo šele od konca prejšnjega stoletja, začne se torej z množično kolportažo. Danes zavzema obliko trafikarske literature. Plaža je produkt kulturne industrije, zavezana je ekonomskim zakonitostim, zato se zgolj estetsko ne da definirati. Za njen opis pritegne avtor znane weimarske dihotomije (zabavnost : pretresljivost itd.), poudari njeno moralno škodljivost, izvirajočo iz sugestivnosti, estetsko revščino in družbeno nezadostnost. Deli jo na kič (ljubavni roman) in pustolovsko povest (kriminalni, znanstvenofantastični, vojni in divjezahodni roman) in kratko opiše zgodovino posameznih zvrsti. Plaža je kapitalistično zlo, zato se morata proti njej z vsem žarom boriti knjižničar in učitelj, tudi proti stripu, ki je znak polpismene civilizacije. Leta 1971 se je Jaro Dolar v predelanem članku (Kič in šund v literaturi, "Naši razgledi", 372, 373) že odpovedal zbirnemu pojmu plaža.
Ob razstavi kiča je proti Gorazdu Makaroviču napisal polemičen esej Branko Rudolf. V njem se, očitno naslonjen na Gilla Dorflesa, zavzema za fenomenološki pristop k predmetu. Kiča je od vsega začetka v vsaki umetnosti nekaj. Šund je kič posebne sorte, označujeta ga v nasprotju z dopadljivostjo kiča brutalnost in sadizem. Pač pa rešuje pred očitki kiča otroško in narodno književnost ter socialistični realizem. Tudi Matjažu Kmeclu (1975) se zdi, da je neelitna literatura stalna spremljevalka visoke, tako rekoč antropološko konstantna potreba. Kmecl izraza trivialna literatura ne uporablja, raje množična literatura, subliteratura, plaža, kič in potrošna literatura. Ob problem trivialne literature zadevajo danes največkrat tisti publicisti in literarni zgodovinarji, ki se z literaturo ukvarjajo skozi njene zvrsti in oblike (Drago Bajt ob znanstveni fantastiki, Matjaž Kmecl ob kriminalnem romanu, Miran Hladnik ob ženski, vaški, komični in mladinski povesti, Jurij Fikfak ob dr. romanu itd.).
Za povzetek lahko tvegamo distribucijo pomenov v paradigmi manjvrednostnih oznak. Kič je v 19. stoletju ime za sentimentalni, estetsko sporni ljubezenski žanr, v 20. stoletju je to pojem masovne (industrijske) literature. Šund, plaža in kolportaža pomenijo masovno, serijsko izdajano, danes trafikarsko literaturo. Šund je danes skoraj mrtev izraz, plaža je nekaj časa hotela nastopati v imenu zbirnega pojma, pa tudi prihaja iz rabe, beseda kolportaža izginja skupaj s takim načinom distribucije trivialne literature. Občasni poskusi drugačnih oznak, npr. šablonska literatura (F. Kidrič: Prešeren, II, 122; F. Vidic, "Slovenka" 1899, 117) ali lahka literatura so ostali zunaj splošnejše veljavnosti.
2. Trivialna literatura v slovenščini. Slovenci do nedavnega nismo bili ravno voljni priznati obstoja domače množične trivialne literature. Za trivialne so bili raje označeni individualni umetniški spodrsljaji kot kompletni založniški projekti. Pri svetovnih literaturah, kjer je množica letno izhajajočih del taka, da zlahka prenese diferenciacijo, razlikovanje med elitno in trivialno literaturo še ni tragično. Ob slovenski literarni produkciji pa je bila vprašljivost diferenciacije upravičena. Slovensko meščanstvo, ki naj bi bilo odgovorno za vznik trivialne literature, je bilo v prejšnjem stoletju v posebnem položaju. Najprej je tu slabša razvitost srednje Evrope v primeri z zahodno, potem je tu šibkost našega meščanstva zaradi konkurence nemškega ali nemškutarskega in še dvojezičnost na slovenski strani, ki je omogočala konzumiranje nemške literature. Količinski minimum slovenske literature, ki je bil glavni vzrok zahtevi po njeni enotnosti, tako ni nerazumljiv. Ta literatura naj bi v celoti opravljala nalogo narodnega in jezikovnega ozaveščanja. Že zato, ker je bila napisana v slovenščini, je bila zunaj vprašljivosti. Kar je bilo nemeščanske (nesrednjeslojske) literature, je počivala pod okriljem druge neproblematične institucije – cerkve. V tem ostro zamejenem prostoru je ostalo kaj malo možnosti za manj posvečene, manj resne ali drugačne (npr. socialne) literarne funkcije. Te so se sproščale v vzporednem nemškem (zabavnem in trivialnem) berilu ali pa ob rokopisih v ozkih literarnih družbah (Prešernova požganina, Jenkov Ognjeplamtič, Modrinjakove pivske, vulgarne verzifikacije iz 18. stoletja – Ena lepa pesem od enega pijanega moža in žene, Zoisov prevod Efeške vdove itd.). Nekaj od tega je bilo celo natisnjeno, Pavla Knobla Štiri pare kratkočasnih novih pesmi (Kranj, 1801) celo kot prva posvetna slovenska pesniška zbirka, zraven pa še Andreja Šusterja-Drabosnjaka satirične in parodične pesmi (1818) ter Andreja Gutmana Novi vedež za smeh ino čas kratenje Slovencom (1838, 18412). Ta bukovniška in šomoštrska literatura je bila namenjena deloma ustnemu razširjanju v okviru ljudske literature, deloma pa je funkcionirala kot alternativni žanr za pismenega (elitnega) bralca. Dokler je bila literatura izključno last pismene elite, so bili različni literarni tipi samo stvar elitnih bralskih preferenc, enkrat zabave, drugič pouka, tretjič tolažbe. O pravi trivialni literaturi lahko govorimo šele, ko različne tipe literature lahko zasidramo v različnih bralskih miljejih. To se je zgodilo lahko, ko je pismenost dosegla stopnjo množičnosti (v Avstriji relativno pozno, še najhitreje pri Slovencih: 1830 – 40 %, tj. 384.000 pismenih, 1880 – 61 %, tj. 470.000 in 1900 – 85 % ali 721.000 pismenih).
Razvoj slovenske literature zamuja toliko, da sta v 19. stoletju sovpadla dva tipa literature, ljudska knjiga (Schenda jo imenuje popularna literatura, kolportažna literatura 16.–19. stoletja) in kanonizirana, poučna poljudna literatura, pri nas največkrat v obliki mohorjanke. Spornost prve komponente nove literarne zmesi je na svoji koži občutil samo še Andrej Šuster-Drabosnjak (1768–1825), ko mu je oblast zaradi nedovoljenih tiskov in trgovine z njimi zaplenila tiskarno in knjižno zalogo. Žal se je njegov rokopisni prevod Lepe Magelone (Ena liepa historia od te liepe Magdalone in pa od ta Edelpetra v eni provinciji v Švajci) s tiskanim naslovom in inicialkami, ohranjen še do 1885, izgubil. Ostala sta samo njegova rokopisna prevoda večnega Žida Ahasverja (pri Giontiniju je izšel v Malavašičevem prevodu 1850, 18612) in ljudske knjige o Frideriku Barbarossi (Bukvice od Matjaža). Kot igre je Drabosnjak populariziral še priliko o izgubljenem sinu, zgodbo o Amanu in Esteri, o Egiptovskem Jožefu in o bogatem možu, ki so večinoma izgubljene. Ljudsko knjigo o Genovefi (prvi predelani zapis legende je znan izpod peresa patra Renéja de Cersiersa, 1638, najznamenitejša pa je Cochemova priredba) smo dobili leta 1800 (Ena Lepa lubesniva in brania vredna HISTORIA od te po nedoushnu ven isgnane Grafnie GENOFEFE), do druge vojne pa je bila več kot dvajsetkrat natisnjena in je tako ena nekdaj najpopularnejših slovenskih knjig. Tilla Eulenspiegla je kot Nemškega Pavliha v slovenski obleki leta 1850 priredil Franc Malavašič (1818–1863), šest let kasneje pa še Münchhausna ali Lažnjivega Kljukca (obe knjižici sta bili še šestkrat ponatisnjeni). Grizeldo smo dobili leta 1867. Od versko obarvanih ljudskih knjig je treba omeniti Tomaža Kempčana Hojo za Kristusom (1820) z osmimi natisi, Baragovo Dušno pašo (1830), prav tako večkrat ponatisnjeno, Zgodbe svetega pisma (1821) in Življenja svetnikov (1828–29), ki tvorijo železni repertoar popularne verske literature. V Drabosnjakovi priredbi smo se seznanili s Kristusovim življenjepisom (Pasion tu je popisvanie od terplenia Jezusa Kristusa in niega žalostne matere Marie Devica, 1818). Knjiga se je v prepisih razširila po vsej Sloveniji. Isto temo je Drabosnjak predstavil tudi v dramski obliki. — Med nefabulativnimi praktičnimi ljudskimi knjigami so bile najznamenitejše praznoverske Kolomonov žegen (1740, 1830, 1835), Duhovna bramba (1750, 1810, 1820) in prevod Antikrista Matije Žegarja (rkp. 1767). Precej podobnega materiala je ohranjenega v Leškem rokopisu (1757). Še drugi kolportažni artikel so bile zbirke cerkvenih pesmi, molitveniki, romarske knjižice (zlasti Jakoba Filipa Repeža, 1764 itd.), svetniške legende, zdravilske knjige (Bedecin dohtarske bukve, rkp. 1720, Arcniske bukve, rkp. 1759), skratka vse tisto, kar so prodajali tudi evropski kolporterji.
V slovenski literaturi se trivialne zvrsti in oblike niso pojavile v istem zaporedju kot v evropski. Tu so se že osipale, ko je slovenska literatura šele stopila na pot. Zato jih je prevzela vzporedno oziroma s slučajno prednostjo ene ali druge. Nekatere so sploh umanjkale. Sledi viteškega in grozljivega romana je najti le v pravljicah, kot so Musäusov Repoštev, duh v Krkonoških gorah, 1868 itd., Bojtek, v drevo vpreženi vitez (pet natisov v prejšnjem stoletju), Alešovčevi Vrtomirov prstan (sedem natisov) in Jama nad Dobrušo ali dobri in hudobni grajšak, celo v pravljici o Graalu (1927). Najbrž pravljice niso kaj prida vplivale na kasnejšo usodnostno in viteško povest (Miroslav Malovrh, Osvetnik, 1903, in Ljubezen in junaštva strahopetnega praporščaka, 1910; Silvester Košutnik, Požigalec, 1910; Ivan Fajdiga, Deset let v peklu, 1911). Ti sta morali črpati iz sočasne nemške usodnostne povesti in kolportažnega romana.
Zgodovine trivialnega se ponavadi začenjajo z robinzonadami. V 19. stoletju je robinzonada že mladinsko berilo. Da se zgodovina trivialne literature prične prav z mladinskimi knjigami, se ni čuditi, če pomislimo, da je bila tisti novi sloj bralstva, ki je pogoj novemu tipu literature, trivialni literaturi, ravno mladina, potrebna vzgoje meščanskih moralnih vrednot. Prvega Robinzona, Cafov prevod Campejevega Robinzona mlajšega iz češčine, smo dobili leta 1849 (18512), 1876 pa je izšel že Parapatov prevod druge priredbe Robinzon starši, ki je 1921 pri Mohorjevi družbi doživel tretjo izdajo. V Košutnikovem prevodu je izšel tudi pri Turku in od 1935 v slikanicah. Med robinzonade bi lahko šteli še povesti Krištofa Šmida Martin, mladi puščavnik (1829, 1836, 1846, pod naslovom Mladi samotar leta 1881 in 1894 ter pod naslovom Bogomir, mladi puščavnik leta 1866) in Jana Baukarta Marko Senjanin, slovenski Robinzon (1920), skratka vsega skupaj 18 prevodov in priredb v skupaj 29 izdajah.
Naštevanje slovenskih trivialnih besedil je, kakor je videti, v glavnem naštevanje prevedenih knjig. Omejitev na izvirno tvornost bi bila pod tem naslovom nesmiselna. Trivialna literatura je bolj kot literatura avtorja literatura bralca. Temu pa avtorjevo ime ne pove veliko, saj v berilu ne išče njegovega oblikovalnega genija, ki ga bo razumel kot narodov ustvarjalni genij, ampak ga zanima v prvi vrsti neproblematična vsebina. Prevodi niso oblikovali samo sposobnosti prevajalcev, pomembni so bili za oblikovanje slovenskih bralskih navad in že zaradi tega zaslužijo enakopravno pozornost.
Licenčna znamka trivialne mladinske literature 19. stoletja je ime Christopha Schmida (1768–1854), nemškega nabožnega katoliškega pisatelja, čigar zbrano delo je leta 1927 doživelo že 28. izdajo. Pri nas so njegovi zbrani spisi izšli dvakrat, posamezne povesti pa še večkrat. Kot posebno žanrsko območje opredeljuje krištofšmidovsko literaturo velika mera pridižnosti, ki prekriva podstat drugih žanrov, ji daje značilni ton in preprečuje, da bi jo obravnavali na različnih mestih pod drugimi naslovi, kot misijonske, mučeniške, zgodovinske povesti itd. Preglednosti na ljubo vendar lahko imenujemo tri njene poglavitne tipe, ženskosvetniško oz. dekliškovzgojno povest, najdensko povest in družinsko povest. Če je šlo v viteškem romanu za preizkušnjo moškega, gre v komplementarnih ženskosvetniških zgodbah za preizkus ženske zvestobe: vitez gre na vojno, njegova žena je medtem izpostavljena podlemu oskrbniku; ker se mu noče vdati, jo obtoži nezvestobe in jo da ubiti; po dobroti krvnikov ostane živa; čez leta samotarjenja jo najde mož in jo odpelje nazaj v grad (Genovefa; Zveličana Hildegarda, dvakrat po nedolžnem v smrt obsojena cesarica – šest natisov; Ita, togenburška grafinja; Hirlanda, bretanjska vojvodinja ali zmaga kreposti in nedolžnosti – šest natisov). Zgodbe so si tudi v stilu tako podobne, da so Krištofu Šmidu pripisovali tudi tiste, katerih avtorji so bili dejansko drugi. V dekliškovzgojni povesti je nedolžna junakinja preganjana zaradi podtaknjene kraje, pa se tudi tu stvar srečno razplete (Nedolžnost preganjana in poveličana, tudi pod naslovi Vezilo ali preganjana nedolžnost in Bog čuje nad pravičnimi, v izvirniku Das Blumenkörbchen – šest natisov; Roza Jelodvorska, tudi pod naslovi Cvetina Borograjska in Ljubezen premore vse, priredbe Rose von Tannenburg – sedem natisov; Janez Cigler, Kortonica, koroška deklica, 1866, 1893, 1901). — Najdenska povest je zgrajena po podobni formuli kot dekliškovzgojna oz. ženskosvetniška: odreči se, da bi pridobili. Izgubljen, ugrabljen ali zanemarjen otrok brez staršev s svojo pridnostjo in božjo pomočjo najde pokrovitelja ali starše in se z njihovo pomočjo povzpne na višjo stopničko na družbeni lestvici (Božidar ali Najdenček ali pravični se tudi živine usmili Ottmarja Lautenschlagerja – štirje natisi, Šmidov Pavle Hrastovski, Antona Umka-Okiškega Osrečena pravičnost, Slovenske večernice 6, 1862, deloma celo Ciglerjeva Deteljica ali življenje treh kranjskih bratov, francoskih soldatov, Slovenske večernice 7, trije natisi, in Poštena Bohinčeka v Benetkah, 1858). — Družinska povest ponavlja shemo po svetu raztepene družine, ki se na koncu srečno združi (Šmidov Evstahij, Anibas-Malavašičev Oče naš, Ciglerjeva Sreča v nesreči, anonimna zgodovinska povest iz leta 1853 Divji Hunci pred mestom Meziborom itd.). Drugi velikan nemške mladinske književnosti, protestantski Gustav Nieritz, na Slovence ni vplival, pač pa Joseph Spillmann in Johanna Spyri (1829–1901) z junakinjo Heidi. Od povojnih domačih mladinskih pisateljev so očitek trivialnosti doživeli Josip Ribičič, Vitan Mal in še kdo. Občasno se oglašajo sumi na račun vse mladinske književnosti; tako npr. pravi Aleksander Zorn ("Naši razgledi" 1982, 391), da samo slaba literatura docela ustreza pojmu mladinska literatura.
Leta 1853 je po zaslugi Franca Malavašiča in Janeza Božiča k nam v rekordnem času prispelo drugo popularno delo svetovne književnosti kar v dveh prevodih naenkrat: Stric Tomaž ali življenje zamorcov v Ameriki in Stric Tomova koča ali življenje zamorcov v robnih državah Severne Amerike (izvirnik je iz 1852), kasneje še večkrat prevedeno in ponatiskovano. Uspeh pri Slovencih ni bil nobena izjema, saj je bila slovenščina samo eden izmed 37 jezikov, v katere je bilo takoj prevedeno. To je sentimentalen družinsko-pustolovski roman, katerega pomanjkljivosti celo ameriška literarna veda ne zamolčuje. Za nas je bil pomemben, ker je odpiral slovenski literaturi in slovenskemu bralcu prostor ameriške tematike ter tako pripravljal tla izseljenskemu in divjezahodnemu romanu. Podobno je samo s šestletno zamudo izšel prevod Kalifornskih zgodb (1876) Breta Harta v Jurčičevi Slovenski knjižnici. Med novelami v tej knjigi je znana Sreča rjovskega tabora, kjer se na obrobju že pojavljajo Indijanci. Še prej ("Prijatelj" 1855) je bila za ameriško tematiko pomembna prav tako melodramatična povest Atala ali ljubezen dveh divjih v puščavi (Atala ou les Amours de deux sauvages dans le désert, 1801) Françoisa Renéja Chateaubrianda, z romantičnim kultom narave neposredna potomka pastirske idile Paul et Virginie Bernardina de Saint Pierra, ki tudi ni ostala neznana našemu bralstvu (prevedel jo je za "Letopis Matice slovenske" 1873 Anton Umek-Okiški). Vzporedno s tem so Ameriko predstavljali domači pisci v nemščini (Friderik Baraga, Geschichte (...) der Indianer. Ljubljana, 1837; Franc Pirc, Die Indianer (...) St. Louis, 1855). Med najširše občinstvo je v Slovenskih večernicah stopila ameriška tematika leta 1862 (V. Štulc, Berač Bogdan), vendar samo kot epizodno mučenje in boji z Indijanci. Sedem let kasneje je "Besednik" objavil Andrejčkovega Jožeta (Josipa Podmilšaka, 1845–1874) povest Amerika ali povsod dobro, doma najboljše, ki žal tudi ni čisto izvirna, pa tudi tu so bile ameriške avanture le epizodne. Indijanske črtice je prinašala še druga obrobna literarna revija "Zora". Razcvet divjezahodne povesti opazimo po letu 1882. Filip Haderlap je tedaj pri Giontiniju izdal Eno leto med Indijanci, 1884 Jakob Alešovec v samozaložbi fabulativno izredno bogato Ne v Ameriko!, Hrizogon Majar pa Campejevo Odkritje Amerike. Peter Miklavec je istega leta prevedel Sienkiewiczevo povest Za chlebem (samo štiri leta za izvirnikom), ki je 1887 izšla pri Turku v Majarjevem prevodu kot Srečolovec; tedaj tudi Nedeljkova Naselnikova hči, cvetlica pustinje. Ni potrebno poudarjati, da so bile skoraj vse pridno ponatiskovane. Proti koncu stoletja smo dobili še prevod ameriške dime novel, X. Čekala Preskušnjo in rešitev (1894), ki združuje kriminal z divjezahodno temo. Teren je bil torej utrjen za serijsko izdajanje kavbojskih zgodb pri Giontiniju (J. F. Cooper – Ivan Strelec, Natanael Bumppo, 1900; Karl May, Eri, 1901), za Fischerjeve (Karl May, Beračeve skrivnosti) in druge kolportažne snopiče (Vinoga. Poslednji Mohikanec. Sarajevo 1929–30, 76 zvezkov). Nekaj divjezahodnih zgodb, ki so se do nedavnega ohranile v ljudskem spominu, je izdal Anton Turk (npr. May, Gozdovnik, 1898, Sin medvedjega lovca, 1924). Mayevi zbrani spisi so med leti 1928 in 1937 izšli v Cirilovi knjižnici v Mariboru, precej pa ga je bilo natisnjenega tudi v Ameriki v "Glasu naroda" in samostojno. Z divjezahodno povestjo za mladino je koval dobiček celo Schwentner (Cooper, Na divjem zapadu, 1906). Najbolj znan je od divjezahodnih pisateljev Karl May. Kako močno priljubljen je bil tudi mladini pred devetdesetimi leti, priča izvirna povest Ob Balkanu, ki jo je, spodbujen po In den Schluchten von Balkan in le štiri leta po njej, pod psevdonimom Josip Repina za "Dom in svet" napisal sedemnajstletni Josip Knaflič.
Slovenski odnos do Amerike je v izseljenskih povestih odklonilen, zlasti velja to za mohorjanska avtorja Pavlino Pajkovo (Domačija nad vse!, 1889) in Frana Zbašnika (Za srečo!, 1901). Do druge svetovne vojne je pri nas izšlo štirideset naslovov ameriških povesti.
Za roparsko povest, ki v Evropi velja kot žanr 18. stoletja, lahko rečemo, da smo jo prebirali s skoraj stoletno zamudo. Kot eden izmed popularnih motivov so roparske druščine dražile slovenskega bralca že v krištofšmidovskih povestih, Evstahiji, Blagem Fridolinu in hudobnem Bricu (1841), v Gospodove pota so čudne (1862), pri Andrejčkovem Jožetu in Jurčiču. Rokovnjaštva je bilo na Kranjskem konec leta 1853. Nastopil je čas, ko so se rokovnjaška junaštva začela prenašati v literaturo. 1855 so pisale "Novice" o rokovnjaču Grogi, čez dve leti jih je Levstik postavil v svoj literarni program, v "Slovenskem narodu" 1875 je že analiza rokovnjaškega jezika. Pripovedno prozo so rokovnjači osvojili z Jurčič-Kersnikovim romanom leta 1881–82 v "Ljubljanskem zvonu", v katerem so strokovnjaki ugotovili sledi popularnih avtorjev Gerstäckerja, Washingtona Irwinga in Karla Spindlerja. Slovenski rokovnjači so vznemirili tudi Evropo: 1886 smo dobili roman Ivan Zbogar Charlesa Nodiera, pisatelja, ki je za zgodovino trivialne literature zanimiv zato, ker je prinesel v Francijo t. i. črni roman. — Kot prava roparska povest je obveljala tista, ki je izšla na 64 do 96 straneh v seriji enakih, privlačno opremljenih knjižic z barvno sliko roparskega napada na naslovni strani. Prvenstvo gre Filipu Haderlapu s Črnimi brati (1882, 1896, 1905 pri Giontiniju). (Mogoče gre za priredbo istoimenskega Zschokkejevega romana?) Sledili so Ignacija Hladnika Roparsko življenje (pri Blasniku z dvema natisoma) ter številne Turkove izdaje: Körner-Kramarjeva Hedvika, banditova nevesta (pet natisov), Košutnikove Rinaldo Rinaldini (1907 in še trikrat), Musolino, ropar Kalabrije (1909, 19212), Fra Diavolo (dva natisa). Žanr si je prisvojila tudi kolportaža. 1904 je pri Fischerju v Ljubljani izhajal danes izgubljeni roman Tolovajski glavar Jurij Skopec, pri Turku pa med vojnama obsežni Falkov Giusepo Musolino. Vrh in obenem konec pomeni Petra Bohinjca izvirna povest Pod krivo jelko (1923).
Slovenska žeja po roparski povesti ima različne vzroke. Spodbujala so jo pričevanja o domačem rokovnjaštvu, dražljive so bile tudi vzorčne nemške, za ljudstvo prirejene roparske zgodbe, pa tudi dramatizacije, npr. Alešovčev Dimež, strah kranjske dežele, napisan v nemščini kot Sicherl, vulgo Dimež, der Schrecken von Krain. Bralca so privlačevali junaki teh povesti, družbeni izobčenci ne po svoji krivdi, ki so sami jemali pravico v roke, si krojili usodo in po svoje popravljali krivično urejeni svet. Na koncu so seveda propadli ali se vključili v državno službo. Ljudstvu so bili simpatični ravno zaradi stalne želje po svobodi, po kršenju tabujev in družbenih prepovedi. Prevajalci so se v uvodu do junakov in njihovih dejanj sicer distancirali, beročemu nižje- in srednjeslojskemu Slovencu pa so le nudili dražljivi okus svobode.
Rop in brodolom na morju tvorita skelet pomorske ali piratske povesti, ki je še najbliže klasični avanturistični povesti. Izrazito taka je Andrejčkovega Jožeta Žalost in veselje (1870, 1890, 1908). Da delo ni izvirno, se je izkazalo 21 let po izidu, ko je Ivan Tkalec za Giontinija prevedel povest Tiun-Lin, kitajski morski razbojnik (19002), ki se je razkrila kot del Žalosti in veselja. Brodolom in rop sta zlasti pogosto nastopala v slovenski izseljenski povesti, ko je hotela biti eksotična, vendar med prave primere pomorske povesti sodijo samo Ignacija Hladnika Na valovih južnega morja (1883, 1907), Deutz-Hladnikova Rešitev o pravem času (1885), Nezgoda na Palavanu (1889), vse tri pri Giontiniju, pa Košutnikovi, za Turka prirejeni Na indijskih otokih (1903, 1918) ter izgubljena Sin morskega razbojnika (1908). S slikami lepo opremljeno Kapitan Žar ali Kleč v Tihem morju je izdal celo Schwentner. Tradicija je bila tako močna, da je tudi na njeni osnovi lahko nastal izvirni pomorski pustolovski roman – Malovrhovi Strahovalci dveh kron (1907). Žanr je danes v glavnem prešel na področje mladinske književnosti (Seliškarjeva Bratovščina Sinjega galeba, 1936); popularna so bila zlasti tuja dela (Fredericka Marryata Morski razbojnik, 1910, 19232, in Stevensonov Otok zakladov). Ta literatura je učinkovala s stoletja starimi motivi, simboli in miti morja, ladje, otoka ..., ki jih je literarna formula v obilici izrabljala.
Pustolovščina si je kakor drugi žanri 19. stoletja rada nadela zgodovinski kostum. To je počela že krištofšmidovska povest, saj delo Divji Hunci pred mestom Meziborom iz leta 1853 nosi podnaslov "podučna in kratkočasna povest iz 10. stoletja", Čudne poti božje vsigamogočnosti ali skrivne sodbe srednjih časov iz leta 1863 pa celo ambiciozni "zgodovinska povest". Pravi začetek zgodovinske povesti vendar lahko postavimo šele v leto 1859, ko je izšel Ferda Kočevarja Žavčanina Mlinarjev Janez ali uplemenitba Teharčanov s podnaslovom "po narodni pripovedki iz srede 15. stoletja" (povest je bila šestkrat ponatisnjena). Odprla je serijo podobnih del, v katerih temelju je še prepoznavna shema ljubezensko-pustolovskega žanra (Sketova Miklova Zala, 1884, s petimi ponatisi do 1921, Andrejčkovega Jožeta Sabinka, slovenska junakinja, "Besednik" 1876 itd.). Ljubezenski par se mora po sili razmer ločiti, pa se po prestanih dogodivščinah spet srečno najde. Zanimivo je, da je v vseh treh naštetih primerih, ki so skušali oblikovati slovenskega mitičnega junaka, njegovo vlogo prevzela ženska. Drugi tip pustolovske zgodovinske povesti variira formulo družinsko-pustolovskega romana. Večini bi zaradi tematike lahko rekli kar turške povesti (Jurčičev Jurij Kozjak, 1864; Jerneja Dolžana Mati božja dobrega sveta ali bratovska ljubezen, 1868; Valentina Slemenika Križem sveta, 1877, in Izdajalec, 1873; Vošnjakovo Troje angeljsko češčenje, 1886 itd.). Zgodbe razgrabljene koroške družine, ujete in raztepene po Turškem, ki se na koncu srečno združi, je skoraj monopolno izdajala Mohorjeva družba v Slovenskih večernicah. Z njimi je poleg verske želela vzgajati predvsem domovinsko in narodno zavest. Postopek je bil preprost:
Ivan Sibinjski je stal prav v linah, ko se naši Slovenci v divjem diru približajo mestu, da se je kar prah delal za njimi. "To so Slovenci" je dejal Sibinjski vitezom, "poznam jih po njihovih bronastih čeladah in pogumnem in zvonkem ukanju, katero je pridobilo že marsikatero zmago (...) Sedaj se nam pa ni treba več bati, kajti zmaga nam je gotova. Dobro jih poznam, kaki ljudje da so. Vsak je junak od nog do glave, kjer zadene, iskra šine, šest jih pade, kjer porine, grad vali se v sip in prah (...) Ako ravno jih je le mala peščica," je rekel večkrat svojim tovarišem, "so mi vendar ljubši kakor pol ostale vojske. Vsak je junak od nog do glave brez izjeme, vsak vam stoji v boju neprekosljiv kakor skala. Pač niso zastonj slovenske krvi."
(Ferdo Kočevar Žavčanin: Mlinarjev Janez, 1922, 115–117)
Povesti so bile priljubljene zaradi pogostih scen prepoznavanja in ponovnega snidenja raztepenih sorodnikov:
"Oj pač, imela sem dragega moža, sina in preljubo hčerko; pa to nekje daleč daleč od tod, tamkej na svojem prelepem domovju – na Predosljih."
"Na Predosljih – pod visokimi Grintovci tam, ob reki, ob Savi?" hiti Zorina povpraševati in zviškoma jo neka sladka slutnja prešine.
"Da, ravno tam – tam je moj ljubi dom, kjer sem le nekaj malo časa tako srečno živela s svojim Ratiborom, z Vojnimirčkom in –"
"In – večni Bog! – jaz sem hči vaša, vaša Zorina!" vzklikne dekle od neznanega veselja, spogne se svoji materi na srce in, objemaje jo okoli vratú, joka se od gole radosti.
"Ti moja hči – jaz tvoja mati – ali je mogoče, ali je mogoče?" vzklika tudi Radoslava in, ne nadejaje se tako nenadoma toliko sreče, sama ne vé, kako ji je?
"O resnično, gotovo – jaz sem prava Vaša Zorina, ki sem do današnjega dné tako bridko žalovala za Vami, kar sem bila zvedela, da so mi še otroku Vas odpeljali tisti nečloveški pesjanarji," hiti Zorina živo zagotavljati, ko je bila čez nekaj časa svojo mater spet izpustila iz objetja. In potegnivši iz neder svetinjo, katero je bil Svitelj oni dan popustil pri njej, vsa srečna pristavi:
"Glejte, tu je podoba mojega ljubega očeta Ratibora, tu je!"
Radoslava na prvi pogled spozna dobro znano svetinjo in podobo svojega moža na njej.
"Resnično resnično, ta je moj Ratibor – ti moja ljuba Zorina!"
In iznova si mati in hči vsi srečni ležita na srcu.
(Josip Ogrinec: Vojnimir ali poganstvo in krst, 1913, 58)
Do tod sta se trivialnost in zgodovinskost neproblematično povezovali. Huje je, če po vzoru tujih zgodovin trivialnega v ta koš vržemo zgodovinsko pripovedno prozo v celoti, saj je s tem ogrožen sloves Jurčiča, Tavčarja in še koga. V tolažbo nam je lahko, da tako brez predsodkov ravnajo tuje literarne zgodovine s svojimi Scotti in Gerstäckerji, ki so prav gotovo tudi Jurčičevi vzorniki, pa z Bulwerjem Lyttonom, ki je najbrž dal zgled za Zadnje dneve v Ogleju (1876) Alojzija Carlija Lukoviča. Če k temu ponovimo še definicijo iz Reallexikona, da je trivialna literatura z določeno psihosocialno uporabno vrednostjo, – te pa ne moremo odreči Jurčiču, Kodru, Bedenku, Govekarju, Faturjevi, Jakliču, Lahu, Malovrhu, Zbašniku, Finžgarju, Vuku, Murniku, Ilaunigu, Lavtižarju, Vaštetovi, Zorcu, Bevku in drugim – potem stvar ni tako tragična. Skoraj povsod so izrazita fabulativnost, želja po eksotiki ali pretirana sentimentalnost dodatni razlogi, ki upravičujejo obravnavo na tem mestu. Zgodovinska povest je najpopularnejši žanr na Slovenskem. Samo do druge vojne je izšlo vsaj 200 domačih in tujih zgodovinskih romanov in povesti. Že zato bi bilo naštevanje naslovov in avtorjev, četudi samo znamenitih, nesmiselno. Vrhove je doživljala povest v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja, v prvem desetletju našega stoletja in od srede dvajsetih let do druge svetovne vojne. Domači avtorji so za svoje izdelke izrabljali domačo zgodovino od praslovanskega in pokristjanjevanjskega obdobja prek kmečkih uporov, turških in napoleonskih do balkanskih vojn, tuji, ki smo jih imeli prevedene (Sienkiewicz, Wallace, Zévaco, Bulwer Lytton, Gagern, Šenoa, Tomić, Deželić in drugi) pa so zlasti radi segali po dogodkih iz rimske zgodovine. Pri anglosaških povestih je delež pustolovske eksotike večkrat prerasel zgodovinsko komponento (Kipling, Haggard, Burroughs) in skupaj z domačim potopisom (Josip Lavtižar: V petih letih okoli sveta, 1930) pripravljal pot izvirnemu pustolovskemu romanu (Vladimir Levstik: Za svobodo in ljubezen, 1913).
Literarni zločin je od nekdaj izzival ukročeno, med tabuje, družbene prepovedi in zapovedi ukleščeno ljudsko naravo. Zavora, ki jo je ustvarila prepoved, je ob poslušanju in branju o tujih prekrških tabuiranih področij vsaj malo popustila. Še med popularno ljudsko berilo sodijo na obeh straneh potiskani letaki časopisnega formata; kar šest jih je izšlo pri nas, z naslovi kot Življenje strašnega nevsmiljenega morilca Janeza Cotarja (...) ki je tri žene in dva otroka strašno in nevsmiljeno umoril (izdal ga je Filip Haderlap 1882). V krištofšmidovski povesti je pogost motiv podtaknjena kraja. Potrebo po kršenju reda in obenem po kaznovanju zločina, ki za alibi spet spravi svet v red in ravnotežje, je pokazalo tudi meščanstvo. Zločinca je célo 19. stoletje iskalo med (lumpen)proletariatom (Janez Cigler, Sveta Hema, 1839, Fran Zakrajšek, Oglénica ali hudobija in nedolžnost, 1865, 19043; Fran Zbašnik, Na krivih potih, 1893 itd.). Delavec je veljal za potencialnega kriminalca, zlasti tisti, ki je prestopil v liberalni ali socialnodemokratski tabor (Jakob Alešovec, Petelinov Janez, 1880; Josip Vošnjak, Troje angeljsko češčenje). V mohorjanski vaški večerniški povesti je bila kriminalna tema ena bistvenih, razrešitvi zločina je bila včasih posvečena čisto cela povest (Zbašnik, Boj za pravico, 1897). Tudi Košutnikova usodnostna povest Požigalec je zgodba o zločinu, ki ne more skriti lastnosti, značilnih za grozljivi roman:
"(...) ta lobanja, ki jo imam zdaj v roki, je nesrečne Lizike." Z veliko grozo sta župnik in pokopač zazrla malo, ploskovato žrebljevo glavico, ki je bila ravno pri sredini glave zabita v kost. Ko so vsi trije še preiskovali glavo skozi spodnjo odprtino, so našli, da je bil žrebelj eno ped dolg, preril je bil torej vse možgane. "Grozno, grozno!" vzdihnil je župnik. (66)
Nobeno od teh del ni kriminalka ali detektivka v pravem pomenu besede. Bralec in pripovedovalec sta vsevedna in opazujeta po krivem obtoženo glavno osebo, kako se bo dokopala do pravice. Do razjasnitve ne pride zaradi logičnega, analitičnega, privatnodetektivskega uma glavne osebe, ampak zločin razreši inštitucija, pomaga pa ji vsemogočni bog v nebesih z najmočnejšim orožjem – slučajem.
Po vzoru Pitavalov, zbirk interesantnih kriminalnih zgodb, je leta 1874 Jakob Alešovec začel objavljati v "Ljubljanskem listu" zgodbe pod skupnim naslovom Iz sodnijskega življenja, v katerih vidi Matjaž Kmecl začetek slovenske kriminalke. Razmerje pripovedovalec-detektiv-zločinec-bralec je v njih podobno kot v prej omenjenih povestih. Spremembo prinaša Preskušnja in rešitev X. Čekala (1894), kjer bralec in trpeča glavna oseba šele na koncu odkrijeta pravega zločinca. Začetnika kriminalke Poeja smo spoznali leta 1905 (Zlati hrošč, "Nada"; čez dve leti tudi znamenito Umora v ulici Morgue, "Slovenec"). Potem pa se je odprlo: od 1906 smo prebirali Conana Doyla, kasneje še Chestertona, Leblanca in Gaboriauja. Po manj znanih so planili provincialni založniki kot Požgaj iz Kranja. 1910 je vrgel na trg Petrossinija Josipa, najznamenitejšega laško-ameriškega detektiva in knjigo Giovani Leopardi, kralj zločinov ali živ pokopan. Turk je izdal zbirko Svetovni detektiv (7 knjig). Ob slavnih imenih prevajane književnosti so se na detektivski tematiki mojstrili tudi domači pisci, Milčinski s komično zasuknjeno Uro št. 2258 (1907), Ivo Šorli s "kriminalnim romanom" Pasti in zanke (1922), Ljuba Prenner z Neznanim storilcem (1939), Josip Knaflič z Lovom za skrivnostmi (1944), s tihotapsko povestjo Izpod Golice (1928) pa Slavko Savinšek.
Najmlajši pustolovski žanr je znanstvena fantastika. Pridevnik znanstvena lahko začnemo upoštevati šele tam od dvajsetih let našega stoletja naprej. Ker pa pred tem obstaja že vrsta literarnih del, ki bi jih bilo tudi mogoče našteti prav na tem mestu, je treba seči nazaj v leto 1878, ko je Davorin Hostnik v Murski Soboti s samo petletno zamudo prevedel Vernov roman Popotovanje okoli sveta v 80 dneh. Ob fantastični pripovedi omenjajo tudi politično utopijo Swiftovega tipa. Zato se zdi nujno in koristno opozoriti še na Bregarjev prevod Potovanja v Liliput iz leta 1884. Domačo (znanstveno)fantastično literaturo je izčrpno obdelal že Drago Bajt (1982). K izvirom sega prav do Trdine, Mencingerja, Tavčarja, Mahniča in Stritarja. Njegovo panoramo bi veljalo dopolniti le še s "satirično noveleto" na 103 straneh Dijak v Luni, ki jo je pod šifro H. G. leta 1871 v Zagrebu objavil Andrej Volkar; zaradi nje ga je Jurčič grajal v "Slovenskem narodu", literarna zgodovina pa ga je pozabila. Za potovanje na Luno si je junak v njej izbral kar balon. Najplodovitejši domači pisatelj žanra je bil prav gotovo Damir Feigel (1879–1959) z deli Pol litra vipavca (1911), Pasja dlaka (1926), Na skrivnostnih tleh (1929), Faraon v fraku (1929), Čudežno oko (1930), Kolumb (1932), Čarovnik brez dovoljenja (1933), Pot okoli sveta (1935), Supervitalin (1939). Priljubljeno mu je bilo preverjanje nenavadnih znanstvenih izumov v okolju. V vesolje so znanstveno fantastiko prenesli Radivoj Rehar (Potovanje po zvezdi večernici, 1931), Pavel Brežnik (Temna zvezda, 1935) in Jenko-Hassl (Izum, 1938). Za to produkcijo so bili spodbudni prevodi povesti Vojna leta 2000 A. Boruna (1896), Čapkov Krakatit (1929), Roberta Krafta V oklopnjaku okoli sveta (1925), Vernov opus v letih 1921–1932 in H. G. Wellsa Boj z Marsovci (1934). Po vojni je tema vesoljskega potovanja in napada tujih bitij vedno popularnejša. Seli pa se v mladinsko književnost ali pa se z izdatno psihologizacijo in jezikovnim eksperimentom odmika trivialni literaturi. Zato od daljših del lahko imenujemo izraziteje trivialno samo povest Čas, blaznost in blodnje Borisa Čerina (1979).
Druga polovica trivialne literature je manj diferencirana kot pustolovska. V revolucionarnem letu 1848 je bila prevedena Zschokkejeva pedagoška vaška utopija Zlata vas. Zasluge za to je imel spet Franc Malavašič. Za gospodarsko in moralno vzgojo kmeta so izšle še štiri prevedene knjige, med njimi Egidija Jaisa in Francesca Teccinija, od domačih sta izraziteje taki Setev in žetev Josipa Ogrinca (1875) in Zbašnikova Vas Kôt (1896), obe iz Slovenskih večernic. Našteta dela so vaške povesti samo po prostoru, v katerem se dogajajo. Vaška povest ima ponavadi večjo stopnjo fabulativnosti ali ljubezensko zgodbeno shemo. Pri nas se je začela s hribovsko (alpsko ali tudi lovsko) varianto (Sprava, 1859; Cipsarjeva družina ali cesar Maksimiljan na Martinji peči, 1861). Gre za neuspešno maščevanje tretjega, ki je izpadel iz ljubezenskega trikotnika, dogaja pa se med plezanjem in lovom na divje koze. Z letom 1868 stopi vaška povest na svojo uspešno pot, ki jo je po količini izdanih naslovov pripeljala ob bok zgodovinski povesti. Meje med trivialno in netrivialno vaško povestjo tu ne bomo vlekli. Razlog za to je isti kot pri zgodovinski povesti, dodamo pa lahko še dejstvo, da slovenska literarna zgodovina vaške povesti še ni izčrpneje analizirala. Dejstvo je, da je bila vaška povest za kritiko skoraj nedotakljivo področje iz več razlogov. Prvič je težko razvrednotiti tako veliko količino naslovov, ki so po večini še izvirni, drugič to preprečujejo romantične simpatije do "nepokvarjenega kmeta", tretjič je za to kriv pozitivni vrednostni ozir do realizma, ki se je začel pojavljati prav v tem kratkem žanru. Sprva je bila v ospredju ljubezenska zgodba (Stritar, Svetinova Metka, 1868; Jurčič, Sosedov sin, 1869, in tudi še pri Kodrovi Marjetici, 1877, ki je doživela precej izdaj); v 80. in 90. letih, ko je pri Mohorjevi družbi izhajalo največ nedvomno trivialne vaške povesti, pa se vaška zgodba ljubezenskemu čustvu vedno bolj izogiba in se v večji meri posveča narodnogospodarskemu programu. Poroke niso več stvar čustev, ampak gospodarskega računa: fant ne bo vzel tiste, ki je lepa in v katero bi se lahko na smrt zaljubil, ampak dobro gospodinjo:
"Pri kmetiji je treba gospodinje. Rebernikova hiša bi ne bila tako na dobrem, ko ne bi naša mati skrbno vse opravljali v hiši in v hlevu. Pregovor pravi in resnično je, da pridna žena tri ogle hiše po koncu drži. Poiskal si boš torej ženo iz domačih deklet. Silil ti ne bom nobene, če prav bi meni bila najljubša sosedova Šotorjeva Jeta. Poznam jo od mladih nog. Zmirom mi je dopadala, da je tako lepo ubogala svojo mater in očeta. Zdaj, ko je dorastla in krepka za delo postala, ne počiva ne od jutra do mraka in vsako delo opravlja urno in veselo. Nikdar ne zamudí Božje službe in sam gospod župnik so mi jo pohvalili. Pač težko jo bode pogrešala Šotorjeva mati, ki se zdaj lahko spočije zraven nje. Dobro bo za hišo, v katero bo ona prišla za gospodinjo. Brez dote pa tudi ne pojde od Šotorjevih. Po njej povprašuj in kedar imaš besedo, povej mi, da gremo vsi skupaj k notarju in napravimo ob enem izročilno in ženitovanjsko pismo."
(Josip Vošnjak: Troje angeljsko češčenje, 1866, 6)
Idila je samo odraz urejenih gospodarskih razmer. Lépo je tu to, kar je koristno: gozdovi, ker dajejo les, sadovnjaki zaradi sadja, obvezni studenci niso tu zaradi romantike, ampak da namakajo polja. Bela barva (bele hiše) je lepa zato, ker je znak čistoče, tj. reda, dobre organizacije dela itd. Če kljub dvomom skušamo odkriti razločevalna znamenja trivialne večerniške vaške povesti, ugotovimo tele značilnosti: deficit ljubezni, poudarjena idejno-moralna plat, politična ter gospodarska propagandnost, realizmu nasprotna težnja v pomirljiv konec in tu in tam povečan delež fabulativnosti, ki se kaže v simbiozi z drugimi žanri, s kriminalno, vojaško, grozljivo povestjo. V splošnem določajo vaško mohorjanko tri snovno-idejna področja – gospodarski pouk, politični pouk in kriminal. Prvi uči intenzivnega gospodarjenja, politični pouk skrbi, da dobički proizvodnje ne gredo v napačno smer, kriminal pa je tu kot svarilni zgled, kam pripelje neupoštevanje gospodarskih in političnih nasvetov. Moralni napotki niso izrečeni iz božje perspektive, čeprav dajejo tak občutek, ampak iz gospodarskega zornega kota. Zahteva po redu in čistoči, neštetokrat in s posebno slastjo opisovana, simbolizira težnjo k brezhibni organizaciji dela in maksimalni delovni sposobnosti (v umazaniji človek rad zboli in ni za delo).
Mina županja, začrnela in suhljata ženica, je bila jako pametna in pobožna gospodinja. Snažnost in red je visoko cenila, in županova hiša je bila vsem v zgled. Tla so bila vedno čisto pometena, strop in hrastove stene so se rumenile kakor z voskom prevlečene; javorjeva miza je bila bela, kakor da je iz mramorja izsekana; okna, skrinje in druga kuhinjska posoda obrisana in v lepem redu; visoke, rahle postelji, z belimi prti pokrite, so človeku silile v oči. Večkrat je mati rekla svoji hčerki: "Snažnost in red mi toliko veljata kolikor ena dekla: snažnost stori, da se posoda ne pohabi in se človek ne otruje; red pa, da brž najdeš vsako stvar."
(Jernej Dolžan: Mati božja dobrega sveta, 1868, 4)
Ves pouk poteka kar se da izrecno:
Zakaj opisujemo vse to tako na široko, zakaj razkladamo tako natanko te lastnosti Malkine?
Zató, da bi si ti, slovensko dekle, vzelo Malko za vzgled, in da bi tudi tako ravnalo (...)
Naj bi se tudi slovenske gospodinje ozrle malo po hiši in se vprašale, je li tudi pri njih vse tako v redu, vse tako snažno, kakor je bilo v koči v kateri je gospodinjila Malka. In če ni, naj jo posnemajo, in naj skrbé odslej tem bolj za red in snago v hiši, čim bolj so se morda pregrešile doslej v tem.
(Fran Zbašnik: Na krivih potih, 1893, 18, 19)
Med avtorji vaške povesti velja omeniti še Kostanjevca, Pajkovo, Finžgarja, Malešiča, Plestenjaka, Preglja, Savinška, Golca, Remca, Budala. Vaška povest je bila zlasti živa v prvem desetletju našega stoletja, potem pa od srede 20. let prav v drugo svetovno vojno. Po njej je Mohorjevi družbi, ki je dotlej najuspešneje opravljala vlogo producenta vaške povesti, prevzela primat založba Kmečki glas s Kmečko knjižno zbirko. Tu so veliko popularnost dosegle zlasti povesti Skrivač in Ciganka Magde Stražišar-Magduške, zaradi plodovitosti pa kaže zapisati tudi imena Ivana Sivca, Joži Petrič-Munih in Minke Krvine. Razen v tem ozko omejenem področju izvirna vaška povest skoraj ne živi več.
Ženska povest je drugo ime za ljubezensko povest oziroma je njen najpogostejši tip. Njeni konzumenti so večinoma ženske, glavna oseba povesti je meščanska ženska, zapletena v ljubezenski trikotnik, in tudi avtorice teh povesti so večinoma ženske. Zasnove žanra segajo v konec 60. let prejšnjega stoletja (Luiza Pesjakova, Rahela), njen stržen pa sestavljajo Luize Pesjakove Beatin dnevnik (1887), Antona Funtka Iz spominov mlade žene ("Slovan" 1887) in opus Pavline Pajkove: novele Odlomki ženskega dnevnika (1876), Roka in srce (1881), Blagodejna zvezdica (1881), Mačeha (1882), Očetov tovariš (1884), Uslišana (1900), in romani Arabela (1885), Spomini tete Klare (1895), Judita (1896), Dušne borbe (1896) in Slučaji usode (1897). Pavlina Pajkova (1854–1901) je ustvarila pripovedno formulo, ki se jo zdi zanimivo opisati. Romani se dogajajo večinoma v podeželski graščini, novele v meščanski vili s parkom. Glavna oseba je mlada in lepa, vendar osamljena in revna sirota, skupek vseh dobrih lastnosti, ki si jih moški lahko predstavlja pri ženski, skratka Pepelka 19. stoletja, ki je v kmečki preobleki že prej odločilno zaznamovala like krištofšmidovske dekliškovzgojne in ženskosvetniške ter vaške povesti. Bralcu se nudi skupaj z bogastvom mitičnih in simbolnih pomenov, ki jih kot pravljični lik premore, pa še z navodilom za obnašanje, ki ga ponuja v zgled (po poklicu je najpogosteje vzgojiteljica). Obnaša se po pravilu, ki velja v večini meščanske literature 19. stoletja, ne samo v trivialni: odreči se, da bi pridobili. Nad njeno čustveno naravo gospodari kategorični imperativ meščanskih moralnih norm, ki regenerirajo pokvarjeno okolje. Pomembna značilnost ljubezenskega romana je ljubezenski trikotnik. Zaplete in razplete se po tejle shemi:
Spolni odnosi v romanu so prekriti z družinskimi (ona je bolj otrok ali mati kot ženska, on bolj oče kot mož ali moški). Trivialni ženski roman ne ljubi opisov pridobivanja bogastva. Zato so pozitivne moške osebe kot reprezentanti meščanskih moralnih norm profesor, zdravnik, inženir, katerih premoženje je podedovano ali odvisno od visokih služb. Osnovno motivacijsko sredstvo je bolezen (v njej in ob njej se preizkušajo značaji), obvezni happy end pa ponovno vzpostavi v svetu ravnotežje.
Jurčičev ljubezenski roman se od romana Pavline Pajkove razlikuje po glavni osebi – izobražencu kmečkega izvora, ki hoče navzgor –, po sestavi ljubezenskega trikotnika, v katerem je pogostejše razmerje dva moška in ena ženska, ne pa toliko po koncu: konflikti se še vedno v treh četrtinah srečno poravnajo. Značilna za Jurčiča je kombinacija gradu in vasi kot dogajalnega prostora, netrivialni sta tudi zabrisanost izrecnega kategoričnega imperativa in večja količina ironije. Verjetno bi se ti znaki dali postaviti kot pregrada med trivialnostjo in netrivialnostjo ljubezenskega romana 19. stoletja. Ustrezneje pa se jih zdi uporabiti za distinkcijo med alternativnima tipoma slovenskega meščanskega romana, različnima zaradi različnega socialnega izvora njunih avtorjev: moški so bili kmečkega, ženske že meščanskega družbenega izvora. Največ sorodstva s pripovedništvom Pavline Pajkove kaže Stritarjev sentimentalni roman. Od kasnejših trivialnih romanopiscev sta izrazita samo Miroslav Malovrh (1861–1922) z Ljubeznijo Končanove Klare (1919) ter romanoma V študentovskih ulicah (1910) in Zadnji rodovine Benalja (1909) in Vladimir Levstik (1886–1957) z Zapiski Tine Gramontove (1919).
Za širšo panoramo ne bo napačno dodati "moškim" in "ženskim" trivialnim zvrstem še poglavje o funkcionalno ozko zamejeni političnopropagandni in komični literaturi. Obe vrsti pisanja sta večkrat tesno povezani, saj je smešenje glavni način spopada z nasprotnikovim političnim prepričanjem ali ravnanjem. Med trivialno literaturo ju uvršča njuna neestetska, uporabnostna funkcija. Prvi pamfletist pri nas je bil Jakob Alešovec, obenem urednik prvega slovenskega humorističnega časopisa daljše sape "Brencelj" (Ričet iz Žabjeka, 1872), njegov vredni naslednik Miroslav Malovrh (Skušnjave Tomaža Krmežljavčka, 1911; Zaljubljeni kapucin, 1910), deloma tudi Vladimir Levstik s "satiričnim romanom" Višnjeva repatica (1920) in Luigi Calco (Alojz Kokalj) z Gospodom Buckom (1912). Politična propaganda je v dvajsetih letih postala tako resna stvar, da se je odpovedala komičnemu orožju, zlasti po oktobrski revoluciji. Največ so proti nasprotnikom napisali in jih najhuje napadali klerikalci: priljubljena tema so jim bili spomini ruskih vojnih ujetnikov. Liberalci so bili polovico manj močni, sovražno energijo so usmerjali proti klerikalcem in Avstro-Ogrski. V tej smeri so nastale Levstikove povesti Sphinx Patria (1910), Svoboda! (1910), Pravica kladiva (1926), Dejanje (1934) in pisanje Vitomirja Feodorja Jelenca v "Slovanu" ter "Jutru". Čisto komiko, ki jo literarna zgodovina zaradi njene neresnosti nerada gleda na svojih straneh, so gojili Rado Murnik, Damir Feigel, Janko Mlakar, Silvester Košutnik in še kdo.
Ena značilnosti kolportažne literature je objavljanje v nadaljevanjih ali serijah. Časopisni podlistek ("Slovenski narod", "Ljubljanski list", "Slovenec", "Jutro" itd.) in knjižna zbirka, uglašena na eno temo (Ljudska knjižnica Lavoslava Kordeša 1885, Haderlapove Koroške bukvice 1887, Naš dom 1891) sta zato njena bližnja sorodnika in predhodnika. Leta 1885 je kot podlistek v "Ljubljanskem listu" izhajal roman Émila Richebourga Prokleta, ki se je "posebno ženskam (...) tako priljubil", da ga je leta 1909 v osmih snopičih ponatisnil tiskar Viljem Požgaj iz Kranja. Takrat je kolportaža na Slovenskem imela že utrjeno pot. Giontini jo je leta 1900 pripravil s šestimi zvezki Cooperjevih povesti o Usnjeni nogavici, prve korake po njej pa je naredil dunajski Žid Josip Rubinstein s kolportažnim romanom Beračeve skrivnosti ali preganjanje okoli sveta, velik roman, poln razkritja skrivnosti človeške družbe (1901), ki je prevod Mayeve Waldröschen. Tedensko je za 15 krajcarjev prihajalo na trg od 20.000 (na začetku) do vsaj 3000 izvodov (na koncu) 32 strani obsežnih snopičev tega romana, nabralo pa se jih je za 3228 strani ali 100 nadaljevanj. Naslednje leto je donosni posel prevzel Oton Fischer iz Ljubljane. V 99 snopičih, ki so bili cenejši (10 krajcarjev), pa tudi tanjši (24 strani), je izdal Guida Felsa "roman iz življenja" Grofica Beračica ali usodni doživljaji grofovske hčere (Bettelgräfin). Kot že prej so tudi tu imena oseb in krajev pridno slovenjena. Isti založnik je leta 1904 ponudil bralcem še roman Tolovajski glavar Jurij Skopec, imenovan Črni Jurij in njegovi divji tovariši (na 1968 straneh in v Slatnarjevem tisku). Boj proti šundu je za desetletja zavrl izdajanje take literature. Snovno spominjajo nanjo nekoliko le Pajkove Slučaji usode in Zbašnikova Z viharja v zavetje (1898), po načinu izdajanja (težnji k snopičem) pa Nebesa (1905) in Deset let v Peklu (1911) Ivana Fajdige (1854–1935). Drugi val kolportaže je prišel z juga, kjer se je dvignil leta 1921, na Slovensko med leti 1927 in 1930. Obseg snopičev, ki so izhajali enkrat do štirikrat tedensko, z obvezno sliko na naslovnici, je bil še manjši – 16 strani, njihova cena je bila en dinar. Po prepovedi so izhajali v obliki časopisov z naslovi "Ljudski roman" (Ljubljana 1925, 25 zvezkov), "Zabavni tednik" (Zagreb 1928, 4 serije), "Širom svijeta". Zbirka napetih pustolovskih dogodivščin Percy Stuarta (Zagreb 1928–30, 3 serije), "Novi romani" (Zagreb 1929–31, 3 serije), "Lepi romani" (Zagreb 1928, 70 zvezkov), "Romani" (Zagreb 1927), "Domači list". V njih so se nahajali romani z napetimi naslovi Osvetnik – Življenje in ljubezen ruske carice Katarine, Skrivnosti ruskega carskega dvora ali radi ljubezni nedolžna v prognanstvu (1320 strani), Giuseppe Garibaldi ali gospodar noči, Feodora, Ljubezen in sovraštvo na Habsburškem dvoru. Nekaj se jih je dobilo tudi pri Antonu Turku (Viktor Falk, Krvno maščevanje ali Giusepo Musolino – 8 knjig in 2650 strani; Rigo Muratti, sovražnik trinogov, maščevalec nedolžnih. Roman Španije itd.).
Danes naj bi bila trivialna literatura visoko obdavčena in s tem onemogočena. Vendar je najbrž kar prav, da kljub črki zakona iz leta 1972 lahko izhaja v slovenščini vsaj malenkost tistega, kar bi bili sicer prisiljeni prebrati v srbohrvaščini. Pred leti so v trafikah prodajali pustolovske romane v t. i. Belo-črnih zvezkih, potem pa "Stopove" in "Tovariševe" kriminalne NN romane. Opustili so jih, češ da so imeli prenizko naklado – 6000 izvodov. Od 1974 izide vsak teden v nakladi približno 35.000 izvodov en dr. roman; do zdaj je izšlo že prek 430 zvezkov. Vmes pa je zaživela še enkrat serija Tarzanovih zgodb Edgarja R. Burroughsa. V zadnjem času prihajajo v trafike in trgovine iz "Anteninega" uredništva in "Pavlihovega" založništva celo precej izvirne Ljubezenske zgodbe, Cankarjeva založba pa je poskrbela za novo ljubezensko in novo kriminalno serijo. Samostojne trafikarske serije stripov, divjezahodne, znanstvenofantastične in drugih serij Slovenci nimamo, menda zaradi maloštevilnosti. Vse to se nam v zadostni količini ponuja v srbohrvaščini.
Trivialno literaturo kot množični pojav industrijske dobe najlaže opazujemo pri proizvodnji, v založbi (tovarni kulturnega blaga). V 19. stoletju je z nakladami fascinirala Mohorjeva družba. Od 1853 do 1900 je izdala daljšega leposlovja le za približno 50 naslovov (53 zvezkov Slovenskih večernic in 41 koledarjev), vendar večinoma izvirnega. Letno je svojim naročnikom (1860 – 1116, 1873 – 21.927, 1890 – 46.042, 1900 – 78.103, 1918 – 90.512) za en goldinar poslala 6 knjig, torej je njene knjige leta 1871 prebiral vsak deveti, 1910 pa že vsak peti Slovenec, če upoštevamo, da en izvod prebere od 2,6 do 6 bralcev. Kmetov je bilo glede na njihov velik odstotek od skupnega prebivalstva med naročniki relativno malo – 25 %. Več interesa oz. denarja so imeli obrtniki (25 %) in posestniki (20 %), delavcev in uradnikov je bilo po 10 %. Po selitvi družbinega sedeža iz Celovca v Prevalje leta 1918 so naročniki in naklade hitro padli na 40.000 do 50.000 izvodov in se do prejšnje višine niso več povzpeli. — Liberalno meščanstvo se je zbiralo okrog Narodne založbe in njenega glasila "Slovenski narod", kasneje okrog "Jutra". Tu so izhajali podlistkarski romani raznih žanrov; najuspešnejši (Malovrhovi) so doživeli še broširan knjižni ponatis. — Strankarsko manj vezana, spoštujoča bolj čisti komercialni uspeh, je bila v prejšnjem stoletju sejemska kolportaža knjigarnarjev Giontinija in Turka, ki sta izdajala roparske, piratske in indijanske povesti.
Če se vrednostno neobremenjeno ozremo na množično literaturo v slovenščini, nikakor ne moremo mimo institucije knjižnega kluba, ki jo strokovnjaki opisujejo kot najnovejši način distribucije literature in katerega licenco je med drugimi odkupil ljubljanski Svet knjige. Popularnost Sveta knjige (170.000 članov) omogoča primerjavo z Mohorjevo družbo v letih njenega največjega razmaha in upravičuje omembo na tem mestu. Mohorjevi družbi je podoben z zavzeto reklamo (premije neknjižnega značaja za nove naročnike dokazujejo, da je klubu knjiga v prvi vrsti prodajno blago), razlika pa je v neprimerno večjem izboru (okrog tristo naslovov ob vsakem od štirih obveznih nakupov na leto) in s tem manjši nakladi posameznega naslova (do 50.000 izvodov). Leposlovje je v ponudbi zastopano s 60 %, domači avtorji s 30 %. Analize bralcev, včlanjenih v klub, so dale podobne rezultate kot evropske: največ bralcev je starih od 20 do 30 let, imajo srednješolsko izobrazbo, med njimi pa prednjačijo ženske.
Kriteriji, na podlagi katerih so nekdaj ostro ločevali med visoko in trivialno literaturo (npr. predsodek do množičnosti, ideološki in moralistični predsodki), danes večinoma ne veljajo več. Prav gotovo bodo tudi ti, ki so danes v veljavi, čez nekaj let le še preteklost. V nasprotju s tako problematično diferenciacijo in poudarjanjem razlik med obema tipoma literature je sodobna semiotična literarna veda pokazala, da prepad med njima po marsikateri plati le ni tako velik, kot se zdi na prvi pogled. Zato je smiselno, da ju literarna veda vzajemno obravnava na takšen način in s takšnimi metodami, ki najbolj ustrezajo njunim značilnostim, namesto da neplodno vztraja le pri vrednostni dihotomiji.
Postavljeno na http://www.ijs.si/lit/trivlit3.html
5. julija 2002; preskenirala in htlmizirala Andreja Musar.
To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco