To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco
Janez Svetokriški
Iest vejm, de veliku njih se bodo čudili, de jest sem se podstopil moje pridige drukat sturiti v slovenskim jeziku, dokler dosehmal obeden naj tiga sturil, desilih veliku lepši slovenski jezik so imeli, kakor je moj vipavski. Jest pak ne gledam na le-tu, temuč na besede s. Augustina, kateri že nekedaj je svetoval, rekoč: Ideoque utile est plures libros a pluribus fieri diverso stylo & idiomate, non diversa fide, etiam de quaestionibus eisdem, ut ad plurimos res ipsa perveniat, ad alios sic, ad alios vero sic -- kir hoče reči, de je nucnu inu potrebnu pisat inu drukat v slednem jeziku, de vsim bo pomaganu; katero pomuč večkrat ti mašniki so želeli inu prosili, de bi jim moje slovenske pridige posodil inu prepisat prpustil ali pak de bi jih drukat pustil. Zatorej jest hočem le-te moje dobre prijatele pohlevnu bugat inu tulikajn jim pomagat, kulikajn premorem, dokler Tertullianus pravi: Quid tam malignum quam nolle prodesse, cum possis. Inu gvišnu bi veliku nucalu inu pomoglu, kadar bi več pridig v slovenskim jeziku drukanih bilu, zlasti taistim mašnikom, kateri nimajo časa dolgu študerat ali pak imajo malo bukvi, de bi si mogli pomagat, zakaj sledne bukve nejso prnaredne za naš folk. Zatorej obeden nima meni zamirit, ako bom jest s Ciceronam rekel: Pristinis orbati muneribus, haec studia renovare coepimus, ut & animus molestiis hac potissimum re levaretur & prodessemus civibus nostris, quarecunque possemus. Inu desilih spoznam, de le-te moje pridige ne bodo tako nucne, dobre inu učene, kakor se morebiti moji prijateli troštajo, vener njih volo hočem sturiti inu drukat jih pustiti, de vsaj z njih potrpežlivostjo si bodo kejkaj per G. Bogu zašlužili, kadar jih bodo brali. Zavolo tiga bom rekel, kar Ovidius pravi:
Cum relego, scripsisse pudet, quia plurima cerno
me quoque, qui feci, iudice digna lini.
Nam quoties video, toties mihi displicet illud;
durior & iudex me sibi nullus adest.
Et nisi peccassem, quid tu concedere posses?
Materiam veniae sors tibi nostra dedit.
Kadar pak bi se kateri našel, de bi se moji slabusti inu prošni
potrpežlivu n"hotel izkazat, temuč bi hotel moje pridige tadluvat
inu zaničvat, le-tu ne bo mene prestrašilu, zakaj skoraj sledni
pridigar je v taki viži od ludi polonan. Kdu je bil učenejši inu
zastopniši pridigar koker glas s. Duha, Paulus, joger božji? Inu
vener njegovim s. pridigam se so posmehuvali inu špotali, kakor iz
jogrskiga djanja se doli vzame: Quidam irridebant. Ali tudi eni
bogaboječi so radi pošlušali inu verovali: Quidam autem crediderunt.
Zakaj tedaj bi meni imelu težku naprej priti, aku tudi nekateri se
bodo mojim pridigam posmehovali? (Zakaj vejm, de ta nehvaležni inu
nevošlivi svejt svojo hudo navado nihdar ne bode premenil.) Eni pak
vejm, de jih bodo radi imeli; inu ravnu tem, nikdar tem prvem h
šlužbi jih pustim drukat. Inu kadar bi sledni zašpotuvajnje se bal,
malukateri bi kejkaj pustil drukat. Si formidaret irridentes, non
perveniret apostolus ad credentes, tako piše s. Avgust.Inu desilih spoznam, de težku je slovensku pisat inu cilu nej mogoče v taki viži pisat, de bi vsim zadosti mogel sturiti ali s sledno deželo se zglihat dokler cilu ti, kateri blizi prebivajo, eden drugači kakor ta drugi eno besedo zreče -- zatorej obene besede ne bom zaznamval, ali se ima hitru ali počasi izreči, temuč sledni po navadi svoje dežele bo govuril, jest pak bom pisal, kakor so Slovenci pisali, quia scribendum est more gentis, loquendum vero more regionis. Inu se meni zdi, de bo zadosti, de jest obene laške ali latinske ali nemške besede ne bom mešal, temuč, kar narveč bo mogoče, lastne slovenske besede bom nucal, de jih boš lahku zastopil ino po svoji deželi obrnil inu zrekel; zavolo tiga tudi, kar je latinskega, ne bom na slovensku preobrnil, dokler mašniki sami bodo lahko le-tu sturili: Quia non sunt multiplicanda entia sine necessitate. Inu dokler jest veliku s. pisma inu uka s. učeniku po latinsku postavem kakor tudi veliku histori inu eksempelnu naprej prnesem, ti pak kakor ta kunštna čebela boš vunkaj vzel, kar tebi bo dopadlo inu nucniši se zdelo, kakor nas lepu uči s. Basilius, rekoč: Veluti apes non omnibus insidunt floribus neque ex eis, ad quos accedunt, omnia auferre conantur, sed quantum ipsis ad opus necessarium fuerit comprehendentes, religuum dimittunt: nos autem, ut sobrii sapientesque, quantum congruum nobis propinquumque veritatis ex libris fuerit, prosequamur, reliquum praetereamus. Inu kadar boš kejkaj, moj prijatel, v te-teh pridigah našel, de ne bode prav pisanu ali rečenu, tako pohlevno tebe z besedami Julijana Toletana prosim, rekoč: Si quae forsitan aliter, quam dicenda sunt, dixi, aut aliter, quam formandum erat, apposui, caritas, quae omnia suffert & tolerat, confitenti mihi ignoscat idque apud animum tuum obtineat, ut quod imbecillitatis nostrae sensus minus docte formavit, prudentiae tuae supplementum corrigat, elucidet & exornet.
Tebe pak, o Gospud Bug, nebeški Oča, pohlevnu prosim, podeli meni Tvojo s. gnado, de, kar jest delam ali pišem, tuistu Tebi na hvalo začetu inu doprnesenu bodi, zakaj li Tvojo edino čast iščem ter samu od Tvoje dobrute lon čakam inu se troštam. K zadnimu s s. Grogorjam sklenem, rekoč: Igitur quaeso, ut quisquis haec legerit, apud districtum iudicem solatium mihi suae orationis impendat, & omne, quod in me sordidum deprehendit, fletibus disluat.
Vale, amice lector.
To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco