To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco
Janez Svetokriški
Vocatum est nomen eius IESUS
Je njega ime bilu imenovanu JEZUS
Luc. c. 2.
En srečen, veseli inu vsih troštov nebeskih poln dan inu začetek noviga lejta, nebesko večnost N. N. voščim inu prosim od taistiga, kateri danes tu sladku inu nersveteši ime JEZUS si je izvolil... Le-tu sladku inu nersveteši s. ime bodi vam trošt inu pomoč le-tu lejtu 1697., kateru danes začne. Inu kadar bi bilu meni mogoče, jest bi hotel danes sturiti, kakor vselej na noviga lejta dan je sturil celtarski krajl Livius, kateri je v eni zlati kočiji po celem mestu se pustil pelati in z le-te kočije rdeči zlati so kapali, na katerih je bilu zapisanu: Krajl vošči starim inu mladim, bogatim inu ubogim enu srečnu inu veselu novu lejtu. Ali Bug meni odpusti, ako želim v zlati kočiji se pelati, dokler meni moja regula prepovej, se pelati v kočiji inu danarje imeti. Zatorej N. N. bodo mojo dobro volo namejsti djajna vzeli inu namejsti rdečih zlatov sem ofrav Očetu nebeskimu našiga Odrešenika Kristusa JEZUSA, de bi skuzi le-ta moj današni sveti ofer enu srečnu novu lejtu hotel dati N. N., duhovnim inu deželskim, starim inu mladim & c., de bi le-tu lejtu 1697. zdravi, veseli, bogati inu zlasti v gnadi božji dokončali. Inu de bodo N. N. enu znamine moje dobre vole imeli, taistom hočem (vsakaterimu po njegovem stanu) en faconetel šenkat; inu če v le-tega bodo flisnu gledali inu premišlovali, jim oblubim z božjo pomočjo, de bodo enu srečnu novu lejtu imeli, ter jih začnem vun deliti.
Nerpoprej sem dolžan novu lejtu dati tem visoki časti vrednem mašnikom, dokler sam s. Duh zapovej za Bugam nerprvu mašnike častiti, rekoč: Honora Deum ex tota anima, & honorifica sacerdotes... Zatorej se spodobi, de nerpoprej bom mašnikom dal za novu lejtu en faconetel inu ta nerlepši, namreč faconetel s. Veronike. Le-ta bogaboječa inu sveta gospa je šla za Kristusam Jezusam, kadar je vlekel ta težki križ na hrib Kalvarije ter se je v srci smilil Veroniki, taku de milu se je jokala; inu kadar je vidila, de očesa inu obliče Kristusavu je bilu polnu krivi, pade na svoja kolena ter s svojim faconetelnam Kristusavu obliče obriše. Kristusu ta bogaboječa šlužba dopade inu v tem faconetelnu svoje svetu obliče drukanu pusti, kateri je še današni dan v Rimi z"enu veliku čudu tem bogaboječim kršenikom se kaže. Tiga vam, o častiti mašniki, šenkam, v tega se imate vi špeglat, kateri ravnu k vam pravi: Exemplum dedi vobis, ut, guemadmodum ego feci, ita & vos faciatis. Kristus 33 lejt je iskal te zgublene ovčice ter za izveličajne taistih v nevarnost je postavil svoj život kakor en dober pastjer... Inu vask dan v tempelni je učil tu, kar ima sturiti človek, aku hoče izveličan biti ... Inu vse le-tu, kar je učil folk držati, on sam je poprej taistu sturil... ter za odpuščajne grahov tiga folka sam sebe je Očetu nebeskimu ofral... O častiti mašniki, le-ta faconetel s. Veronike za novu lejtu vam šenkam, v le-tiga vednu gledajte inu premišlujte inu pošlušajte, kaj vam pravi: Exemplum dedi vobi & c....
Za mašnikom gre ta žlahtni inu bogati. Pridite tedaj semkaj inu vzemite vaš faconetel! Inu le-ta nej en gmajn, ampak en krajlevi, kateriga danes je meni posodila krajlica Elizabet, portugalskiga krajla hči. Inu le-ta je silnu lep inu čuden, zakaj en dan je vidila pred krajlevem dvoru petlerje na almožno čakati, vzame ta faconetel, ga nepolni s kruham inu mesam ter nese petlerjom. Jo sreča krajl, nje oča, jo vpraša, kaj nese. Odgovori: "Rožice." Oča hoče vidit, mu pakaže, ter kroh inu mesu rože ratajo. Le-ta faconetel šenkam vam žlahtnim inu bogatem. Ali morebiti en sam vam ne bo zadosti, zakaj če bogatiši je človek, več želi imeti. Bodi tedaj! Vam hočem dva šenkat inu obadva sta glih lepa: inu le-ta drugi je faconetel Klotilde, španskiga krajla hčere. V tem tudi ta krajlica je nesla jetnikom kroh za almožno; jo vpraša nje oča, krajl Maurus: "Kaj neseš?" Odgovori ona: "Gartrože." Odpre faconetel inu nej bilu drugiga noter, ampak lepe frišne gartrože. Le-te reztala tem ubozem jetnikom, kar precej supet bele trente ratajo. Ta dva tedaj vam šenkam. Oh, koku ste srečni vi bogati, dokler vsak dan lahku zmorite takoršne čuda delat, zakaj če hočete, vaši piselci kruha, vaše reztrgane gvanti inu polomneni šulni, kateri pod postelo se valajo, če za božjo volo ubozim petlerjom jih daste, lepe rožice inu gartrože ratajo, iz katerih angeli v nebesih bodo lepe krancelne spletli inu vaše glave kronali, katere vas bodo lejpši cerale kakor te krajleve krone... Ah, nihdar bulši kupčije nej na svejtu kakor Kristusu posodit skuzi almožno, zakaj gvišnu na tem svejtu ali na unem obilnu povrne... Le-tu vse potrdem s tem, kar berem od te bogaboječe vduve, Ida z imenam. Le-ta žena vsak dan veliku petlerjov je s potrebo oskrbela. K zadnimu zboli ter en dan je bila zamaknena inu pred rihterja nebeskiga pelana, kir hudiči za vse, kar je bila hudiga sturila, so jo obtožili, de nej vejdla, koku se zgovorit. Za tiga volo z velikem straham je stala. Pole vidi, de vsi petlerji, keterem je bila dobru sturila, so pred rihtarja nebeskiga prišli inu almožno, od taiste prejeto, kazali ter za gnado prosili. Takrat rihtar nebeski sodbo sturi, de nemesti taiste almožne se ima tej ženi nebesku krajlevstvu dati. Oh, kaj z"en velik lon! Oh, kaj z" en lep dobiek je le-ta! O bogati, če želite tedaj taisto strašno uro prošnike imeti, bodite usmileni pruti tem ubozim, zakaj če pak zdaj bote neusmileni, ob taisti uri vam se bo godilu kakor uni neusmileni bogati lesici, katero so večkrat prišle podgane za almožno prosit, ali neusmilena lesica je dekli djala, de nima časa, nej pridejo ne drugi dan, inu če ne pujdejo proč, de jim hoče eno drugo pokazat. En dan ta lesica gre s hiše in v mreže pade inu se taku noter zaplete, de nej mogla vun. Gleda okuli sebe, de bi kateri ji vun pomagal ter zagleda taiste podgane mimu gredoče; jih začne pohlevnu prosit, de bi štrike odgrizle inu taistu od smrti rešile. Podgane jo poznajo ter pravijo: "Mi nimamo časa, pridi jutri!" Lisica se začne jokat, rekoč: "Bodo jagri prišli ter mene bodo umorili, če hitru meni ne pomagate." Podgane so djale: "Molči, ali bomo tebi eno drugo pokazale!" Na le-tu pridejo jagri ter lesico ubijejo. Vidite, kadar lesica bi bila usmilena, podgane bi jo bile smrti rešile. (Applica.) -- Zatorej vzemite, vi bogati, ta dva faconetelna inu bodite usmileni kakor Elizabet inu Klotilda, de vaša almožna vas bo pred to večno smrtjo rešila... inu v tej viži enu dobru lejtu bote imeli.
Zdaj pak bom tem zakonskim čast sturil, dokler njih stan je en častiti stan ... inu sam G. Bug ima dopadejne nad taistomi, kadar se lepu glihajo... Inu dokler zakon dvej peršoni zapopade, morem tedaj dva faconetelna taistom šenkat, eniga možu, ta drugiga ženi. Inu ravnu imam en par, katera gvišnu se bota dobru rajmala tem zakonskim. Zamerkajte! V Rimi en gospud je bil poslav svoji nevesti en lep faconetel, v katerem z zlatimi židami je bila podoba cesarice Livije štikana inu poleg enu goreče srce, nad cesarico pak so bile le-te besede zapisane: Si tu sic. Navesta prajme ta faconetel ter precej zamerka, kaj pomeni, namreč če ona bo taku dobra in potrpežliva kakor cesarica Livija, de on jo bo lubil iz srca. Zakaj od le-te cesarice se bere, de nihder cesarju Avgustu, svojemu možu se nej zamirila ali eno super besedo rekla, desilih je vejdla, de k drugem ženam je hodil, inu kadar so prišli takoršne reči pravit, nej hotela pošlušat, temuč je moža zagovarjala inu pruti njemu se izkazala, kakor de bi neč za le-tu ne vejdla. Zatorej tudi cesar nej nihdar Liviji obene reči odpovedal. Ta nevesta le-tu vse dobru zgrunta s tiga faconetelna inu hitru začne en faconetel štikat ter v taistem sturi podobo Sokrata filozofa inu poleg njega enu goreče srce ter na Sokrata zapiše le-te besede: Et tu sic, ter ga pošle svojmu ženinu. On pa začne premišlovati ter zastopi, kaj pomeni, namreč de če ona ima biti kakor Livija, on ima biti kakor Sokrates, kateri je imel takoršno potrpežlivost s svojo hudo inu tagotno ženo, de vus volni svejt se čudi, zakaj nihdar ji nej ene hude besede rekel, ampak vse s smeham je prenesel, inu kadar je nej mogel z dobro besedo potalažit, se je s hiše pobral; inu en dan, kadar je s hiše šel, de bi nje nepametne besede ne šlišal, ona se rezjezi ter popade posodo, katera ponoči se nuca, ter teče na oknu inu taisto rezlije na moža. Sokrates gori pogleda ter s smehom k ženi reče: "Moja Cantipa, jest sem dobru vejdil, de po takoršnem strašnem grmejnom se bo dež ulil, ali dobru zame, de nej toče." Ženin vse le-tu dobro premisli ter pravi: "Moja nevesta ima prav; zakaj če jest hočem, de bi ona Livija bila, jest tudi imam Sokrates biti inu v tej viži ne bo nihdar hude besede vmej nama; oku ona bo meni zanašala, jest pak nji."
Le-ta dva faconetelna vam zakonskim šenkam inu aku žena bo kakor Livija, mož kakor Sokrates, ne bo nihdar krega vmej vami...
Zatorej, vi žene, aku hočete enu dobru lejtu imeti, le-ta faconetel hranite inu dobru premislite Livijo cesarico ter ne pošilajte špegat za vašem možam, ne odgovarjajte njemu; kadar on pravi "ja", vi ne recite "ne", de vam se ne bo godilu kakor uni ženi, katera je imela en tako dolh jezik, de vselej je hotela možu udobit. En dan mož prnese damu 12 druzgu ter ženi reče, de ima taiste h kosili prpravit. Ona jih vzame inu gleda ter pravi: "Nejso druzgi, temuč so kusi." Mož pravi: "Si slepa, de ne vidiš inu ne poznaš kuse od druzgu?" Ona pravi: "Menem, de si ti obnoril, kir praviš, de so kusi." Muž pravi: "Bodjo kusi ali druzgi, gledaj, de jih ti dobru spečeš," inu se proč pobere, de bi uržoh ne imel se ž njo preperat. Sedeta k mizi, začneta te tice jejsti. Ona vseskuzi je djala: "Ah koku dobru so pečeni ti kusi! Gvišnu so debeli inu dobri le-ti kusi" & c. Mož k nji pravi: "Bodite uže druzgi ali kusi, jej inu molči!" Ona pak: "Zakaj bom molčala?" Ja, ja, ja, de so kusi & c. Takrat mož: "Jest bom sturil tebi molčati!" ter jo dobru oklofeta ter se s hiše pobere. -- Drugu lejtu na taisti dan spumne žena na kuse ter pravi k možu: "Spumniš, kaj si bil meni lani na današni dan sturil zavolo unih kusu, katere si djal, de so druzgi?" Supet se začneta preperat inu spet jo še ble oklofeta. Ona začne šrajat na vus glas. En šušter, kateri blizi je štacuno imel, teče v hišo gledat, kaj ta šraj pomeni. Zastopi od gospuda, kaj se je zgodilo ter gre nazaj v štacuno; začne svoji ženi pravit, kaj se je zgodilo. Ona pravi, de taista gospa ima prav, on pak je djal, da ne. Se začneta kregat in preperat, dokler on se je bil rezjezil inu popade za šobo ter ženo začne ometat inu goslat. Ljudje, kir so mimu šli inu so ta boj vidili, vprašajo, zakaj le-tu gre. Zastopijo uržoh, se rezglasi po mejsti; žene so ženam prov dale, možje so djali, de nimajo prov. Povsod se vzdigne kreh inu boj. -- Oh preproste žene, de za enu neč sebe v zamero per možu prpravijo! Ah, gledajte na ta faconetel inu sturite kakor Livija, katera nihdar svojmu cesarju se nej super postavila ...
Inu de bi si lih mož preprost bil, ste dolžne ga zanašat, kar nerveč vam je mogoče, zakaj de bi si lih hotele se jeziti, kregat inu ga fržmagovati, vener vam ne bo neč pomagalu, kakor k zadnimu je spoznala una žena, od katere sem bral, de je imela eniga preprostiga inu maluvredniga moža. Ona je mogla vse opravit, on pak nej bil za drugu, ampak za jejsti inu za spati. Zatorej žena večkrat ga je kregala inu tepla. En dan ona je imela s hiše pojti; prporoči možu pišata, de bi kej jastrob jih ne snedel. On jih je varval en čas, ali k zadnimu zaspi v eni senci. V tem prleti jastrob inu enu odnese. Žena pride damu, zamerka, de enu manka, moža kliče inu išče, ga najde v senci, popade eno palco inu ga dobru otepe inu omlati. Drugi dan supet gre z duma, možu prporoči pišata inu mu prepovej, de nima z lonca jejsti, kateri je na polici stal, rekoč, de je strup noter. Ali nej bil strup, ampak med, zakaj ona je rada med jejdla. Ta seromaški mož se je bal, de bi spet kateru ne zgubil, gre inu vse na eno špago prveže ter jih pusti. Prleti jastrob, zgrabi enu inu vse vkupaj proč nese. Seromak se prestraši ter misli: "Če žena zavolo eniga samiga je mene taku neusmilenu stepla, zdaj me bo cilu ubila." Caga ter misli: "Bulçi je, de sam si bom zaudal, kakor, de de bi ona mene ubila." Vzame ta prepovedani lonc ter začne vun jejsti, dokler je bilu kaj notri, nu pravi:" Zdaj, zdaj bo mene konec," ter se položi na postelo, rekoč: "Vsaj bom na moji posteli umrl." Natu pride žena damu, gleda po pišatah, jih ne vidi; ni moža, gre v hiço; ga najde raztegneniga na posteli, ga vpraša po pišatah. On vse povej, koku se je ž njimi godilu. Kadar žena zastopi, de jastrob vse pišata je odnesel, popade eno debelo palco ter k njemu pravi: "Ah, leni tat, z le-to bom tebe mlatila, dokler te bom ubila." Ta bore mož začne vpiti: "Nehaj, nehaj, žena, zakaj zdaj, zdaj bom umrl, dokler sem ves strup z lonca snedel." Takrat ona reče: "Zdaj videm, da zabstojn je ženi glavo rezbijat, kadar mož neče dobriga sturiti. Neč ne pomaga, ampak ta luba potrpežlivost," katero Livija je s svojim možem imela. Zatorej, žene, vzemite le-ta faconetel, premislite ga dobru ter enu srečnu lejtu bote imele, če bote vednu spumnile, de nejste v Indijah, kir je navada, de mož inu žena, kadar vkup prideta, se skušata, kdu je močnejši, inu če žena moža premaga, taku ona hlače nosi ter mož ženi more pokoren biti, temuč de ste v taisti de§eli, kir vir caput est mulieris...
Zdaj tudi vi možje vzemite vaš faconetel ter premislite pamet, lubezen inu potrpežlivost, katero Sokrates je imel s svojo hudobno ženo Ksantipo, desilih nej šlišal, kaj s. Paulus je zapovedal možem, namre: Viri diligite uxores vestras, sicut Christus dilexit Ecclesiam. Če vi možje bote pamet nucali kakor Sokrates, de z ženo ne bote mir prelomili, desilih žene vam bodo uržoh dale, skuzi vašo potrpežlivost bote ženo potalažili inu mir v hiši imeli inu z mirom vse sreče.
Ali šlišim, de uni mož pravi: Pater, jest bi hotel iz srca rad, de bi vmej nama mir bil; jest nikuli prložnosti ne dam kregu, ali ona je huda kakor ogen, obena rejč nej po nje misli, vse hoče po svoji glavi & c. Zatorej jest tebi šenkam ta faconetel, na katerem je Sokrates, kateri je imel Ksantipo stukrat huši, kakor je tvoja, inu vener je taiste hudobnost potrpežlivu zanašal. Si tu sic. Če tudi ti boš sturil kakor Sokrates, gvišnu de ne bo tulikajn krega vmej vama. Inu če nejsi hotel pretrpejti, bi ne imel žene vzeti, zakaj si dobru vejdil, de ta, kateri ženo vzame, en velik križ na ramo si založi. Qui ducit uxorem, accipit crucem & laborem. Iam olim dicebatur, eum, qui navim sibi comparat & qui uxorem ducit, grande sibi negotium comparare, quia cum mulier nunquam sibi satis ornata videatur, perpetuum facessit marito negotium, Tympius je zapisanu pustil. Ti si dobru tudi vejdil poprej, de vsi možje iščejo eno ženo prez vsiga tadla inu vener obeden taiste ne more najti, kakor je djal enkrat vicekrajl neapolitanski enimu možu, kateri sedem žen je bil poročil ter vse je bil zapustil, inu le-ta tožba je bila pred vicekrajla prešla. Pokliče tiga človeka k sebi, ga vpraša, aku je rejs, de tulikajn žen ima. Odgovori, de je rejs. Vicekrajl ga začne sfarit, de on, kršenik, se je podstopil Mahometavo veru v kršanstvu prpelat. On odgovori: "Jest sem iskal in želil eno dobro inu prez tadla ženo, ali še obene nejsem našel. Ta prva je bila Spanigarca, katera nuč in dan nej hotela drugiga delat, ampak cuker jejsti; inu kadar bi bil dolgu ž njo, vse gladku bi bila meni na cukru zajejdla. Ta druga je bila Nemškuta, ena velika pijanka. Ta tretja ena Benečanka, katera je bila meni sturila taku dolge roge, de nejsem mogel skuzi obene vrata. Ta četrta je bila ena Florentinerca, katera taku malu je kuhala, de skorej od lakoti bi bil umrl. Ta peta je bila ena Majlenderca, taku ofertna, de bi bila mene za petlersko palco prpravila. Ta šesta je bila ena Rimlerca, katera šest mil dolh jezik je imela inu vselej ona je hotela reč Amen. Ta sedma je le-ta Neopolitanarca, per kateri sem malu časa, zatorej še ne vem nje trmo." Vicekrajl takrat k njemu reče: "Moj človek, ti zabstojn na zemli ženo prez tadla iščeš, zakaj same tri žene na zemli prez tadla se so našle: ta prva je utonila, ta druga se je zgubila, de obeden ne vej, kej je, ta trjetja je šla v nebesa inu neče nazaj priti; zatorej hočem tebe v nebesa poslati, dokler na zemli naj upanja, ene prez tadla najti." Mu zapovej glavo odsekat ter v tej viži ga na uni svejt pošle iskat ženo. Koku ti mož hočeš, de bi tvoja žena prez tadla bila, dokler na zemli takoršne se ne najde? Bodi kakor Sokrates ter zanašaj tvoje žene tadlam! Inu le-tu imaš sturiti, pravi s. Peter, zakaj žena je ena slaba posodica. Viri similiter cohabitantes secundum scientiam, quasi infirmiori vasculo muliebri impartientes honorem. Inu nikar za vsaku malu, kar vam žena super reče, ne tagotite se inu ž njo ne preperajte se, zakaj vam nej obena čast, temuč špot.
Viri cohabitantes secundum scientiam. Nucajte vi pamet, če žena pameti nima ter ne bodite taku nori inu nagli kakor uni mož, kateri je bil svojo ženo pelal prangat na en travnik, kateri malu časa poprej je bil pokošen. Ta sruta nej vejdila, kaj je košna, zakaj vseskuzi je per povštrci inu pred špeglam doma v senci sidela. Ona je zagvišnu menila, de so travo s škarjami postrigli. Mož jo začne z noricami zmerjat, ona nej hotela svoje besede nazaj vzeti & c. Se začneta za le-tu kregat inu cukat taku dolgu, de mož se je bil taku močnu rezsrdil, de v en glabok potok je jo pahnil bil. Inu ta sruta, zakaj nej mogla z besedo, je z roko kazala, de s škarjami inu nikar s koso so travo porezali; inu dokler sruta nej znala plavat, je utonila inu dolgo časa je z roko kazala, de so bile škarje. Ah, secundum scientiam! Mož bi bil imel pamet nucat inu takrat molčat inu drugu lejtu ženo poslat, de bi bila ona s škarjami travo porezala, zakaj s pametjo in kunštjo je treba ženo na pravi pot prpravit.
Secundum scientiam, kakor je bil sturil inu pametni mož, egar žena je hotela po vsi sili, de bi tudi on sklede inu lonce pomival inu nikar ona sama. Kadar je mož le-tu nespodobnu pegervajne svoje žene vidil, pravi: "Bodi tedaj! Jest bom en dan pomival, ti ta drugi; inu če bo eden kaj umazaniga pustil, de ta drugi žiher mu taisto posodo na glavi rezbije." Ona rada prvoli. En dan mož pusti en umazan lonc. Žena ga zagleda ter možu ga na glavi rezbije. Drugi dan mož skrije pod klop en železen možer, pride v kuhanjo, najde ta umazani možer, ga pokaže ženi ter pravi: "Drži glavo, nej ga rezbijem!" Se začne jokat inu prosit, de bi ji šenkal inu de hoče vse nje živoče dni sama pomivat. Inu s to kunštjo je bil ženo na pravi pot prpravil.
Taku vi možje imate s pametjo andlat, kadar vidite, de žena kaj norskiga §eli ali dela, inu nikar precej s kregam inu bojom, zakaj v tej viži ne bote neč opravili. Kadar hudič je Savla krajla bil obsedel, včasih ga je taku močnu martral, de Saul je z zobmi škripal, ujedal inu okuli sebe vse trgal, rezbijal inu šrajal, de ga je bilu po celi gasi šlišat. David, kadar je le-tu vidil, precej je svoje citre zgrabil inu začel citrat ter hudič je Savla martrat nehal... Zatorej kadar vidite, de hudič začne vašo ženo martrat, takrat vi citrajte, dobre sladke besede dajte nji ter bote vidili, de se bo potalažila... Le-tu je sturil en ajd Sokrates, čegar faconetel vam šenkam s temi besedami: Si tu sic. Taku vam oblubem, de bote enu dobru lejtu imeli, zakaj bo G. Bug vmej vama.
Za zakonski gredo vduve. Ali imate, N. N., zamerkat, de več sort vduvic se na svejtu najde. Nekatere so prave vduve, katere n"hoejo več od moža šlišat, temuč vso njih misu inu skrb v G. Boga postavijo inu za nebesko krajlevstu se flisajo... Druge prave vduve so, katere za svojega ženina si izvolijo Kristusa Jezusa ter n"hoejo obeniga drugiga imeti... Druge vduve se najdejo pak, katere nejso prave vduve, temuč samu ime imajo, zakaj po sili so vduve, dokler mož jim je umrl. Inu kadar bi bilu mogoče, bi poprej drugiga moža vzela, kakor ta prvi je pokopan, kakor berem od žene eniga soldata, katera, kumaj je bila zastopila, de nje mož je bil v boju ostal, eniga drugiga vzame. Le-ta tudi je mogel čez sovražnike pojti, on tudi ostane. Ta žena precej eniga drugiga vzame inu taku de taisti dan 4 možje je imela.
Ali pak kakor una gospam katera milu se je jokala nad truplam svojga mrtviga gospuda. Pride le-to troštat en mlad, ledih gospud inu dokler je djala, de nihdar taku dobriga moža ne bo več ušafala, on pravi: "Če hočete mene vzeti, vam oblubem, de vam bom dober kakor ta prvi." Ona ga lubeznivu pogleda ter zdihne, rekoč: "Ah, gospud! Zakaj nejste poprej prišel, zakaj včerej sem enimu drugimi oblubila inu se troštam, de jutre bo ohcet. Ali kadar bi le-ta umrl, vam dam desedo, de vas bom vzela."
Ali kakor una, katera je klagovala inu cagovala na grobu svojga moža, taisti dan pokopaniga. En soldat, kateri je vahtav eniga obešeniga človeka, je šlišal tu klagovajne te žalostne vduve ter se je bal, de bi ne cagala inu sama sebe od žalosti ne fentala. Se čez to vduvo usmili, gre k nji, vidi, de po tleh se vala inu lasi z glave puli, jo gori vzdigne ter jo začne troštat, kakor nerble je znal inu vejdil, ali ona vseskuzi je djala: "Joh meni, zapušeni sruti! Zdej obeden več ne bo hotel mene imeti." Soldat zamerka, kej jo čevl nerble tiši; pravi: "Zakaj? Nikar, vsaj nejste še taku stara inu grda, de bi kateri še vas ne vzel." Ona: "Ah, kdu bo mene vzel, zapušeno sruto?" On pravi: "Če obeden drugi, taku jest." Ona precej reče: "Ah, Bug hotel!" Si roko dasta inu oblubo na grobu tiga mrtviga moža sturita. Jo pele v to prvo oštarijo ter celo nuč sta bila dobre vole. Se začne dan delat, soldat pravi: "Morem pojti tiga obešeniga vahtat." Gre ter najde, de so ga bili ponoči z gavh vzeli. Se prestraši ter štrajfinge boji. Teče ženi pravit, kaj se je ponoči zgodilu. Ona hitru s postele skoči ter pravi: "Ne boj se, moj mož! Pojdi z mano, hočeva mojga ranciga skopat inu namejsti tiga ukradeniga na gavge obesit ter ludje bodo menili,de je ta pravi, inu v tej viži se ne bo neč hudiga zgodilu." Gresta, ga skopata inu na gavge ga žena pomaga obesit.
Ene vduve pak so ravnu koker una Samaritanarca, katera je bila malu prida, kakor sam Kristus je k nji djal: Quinque viros habuisti & nunc quem habes, non est tuus vir.
Takoršnem vduvam jest ne bom šenkal faconetela, zakaj vejm, de se v tej božji veži ne najdejo, dokler pravi s.Paulus, de so umrle: Nam quae in deliciis est, vivens mortua est. Temuč tem, katere so prave vduve, šenkam en lep faconetel, dokler s Paulus zapovej takoršne spoštovati: Viduas honora, quae vere viduae sunt. Le-tem tedaj šenkam faconetel Marije Divice, s katerim si je solze brisala, kadar pod križem je stala inu svojga lubiga sinu Kristusa Jezusa na križu mrtviga je vidla ...
Zdaj bom šenkal en par faconetelov antverharjom, delavcom inu deklam, zakaj le-ti susebnu jih potrbujejo, dokler per njih deli večkrat se morjo potiti inu put brisat. Inu ravnu le-tem se bo dobru rajmal faconetel s. Josefa, kateriga je bila njemu šenkala Marija Divica, iz katerem, menem, de večkrat si je put brisal, kadar težku je delal, dokler on je bil en antverhar, kateri z delom si je mogel kruh šlužit, desilih je bil ženin Marije Divice. Inu menem, de en velik trošt je imel, kadarkuli je taisti faconetel nucal, premislejoč, de taistiga je njemu dala krajlica teh angelov. Ta faconetel šenkam antverharjom, delavcom inu kmetom, zakaj vejm, de večkrat težku vam naprej pride vaše delu ter menite, de nej na zemli težkejšiga stanu kakor je vaš. Ali vzemite ta faconetel ter premislite, de s. Josef je bil taku Bogu dopadeč, de vmej vsimi svetniki je bil njega izvolil za variha svojga sinu Kristusa Jezusa, inu vener je prpustil, de z delam je mogel zašlužit živejne sebi, Jezusu inu Mariji Divici. Zatorej ne bodi vam težku tudi delat za vaše živejne ter nikar se ne tožite čez vaš stan, v kateriga vas je Gospud Bug postavil, temuč spumnite na besede s. Duha, kir pravi: Labores manuum tuarum quia manducabis; beatus es & bene tibi erit ... En delavc sladku zaspi, kakor na postelo se položi, ta bogati pak ne more zaspati, zakaj želodec ga tiši. Dulcis est somnus operanti, sive parvum, sive multum comedat; saturitas autem divitis non sinit eum dormire. Zatorej vi delavci nimate uržoha, se čez vaš stan tožit, temuč čez vašo zanikrnost, čez vašo golufijo inu lagajnje, skuzi katire Bogu inu ludem super ratate, zakaj ne držite, kar oblubite, inu kar cel teden zašlužite, v nedelo v oštariji zapijete. Zatorej prav od vas pravi ta modri: Omnis labor hominis in ore eius, sed anima eius non implebitur. Revne vas sturi nikdar vaš stan, ampak dokler vi zapuvidi božje ne držite, praznike ne praznujete, ampak delate kakor v delavnik, s. mašo vekrat ne šlišite inu namejsti s. roženkranca kvarte inu majolike v rokah držite, zatorej žegna božjiga nimate in večkrat stradat morite, zakaj uže sodba je čez vas sturjena od tiga modriga: Operarius ebriosus nun locupletabitur. Ostanite vi per vašimu antverhu, flisnu delajte, besedo držite, na dušo inu na G. Boga ne pozabite ter na faconetel s. Josefa spumnite inu per vašimu stanu, v kateriga G. Bug vas je postavil, ostanite, taku bote spoznali, de vaš stan nej reven, temuč srečen. Če pak ne bote per vašimu stanu ostali, temuč bote hoteli prez mire jesti inu piti kakor gospoda inu gvantani hodit vi inu vaše žene kakor eni dohtarji, se bote k zadnimu gvišnu kesali kakor uni vovk, kateri je vidil eniga krulaviga osla. Ga je vprašal, kaj mu je. Osel odgovori, de se je ob en trn zbodel inu de ne more sam ga vun zdrejti, zatoraj taku krulav hodi. Prstopi vovk ter pravi: "Pokaži meni tvojo nogo ter bom jest tebi ta trn z noge zleku inu hitru tebe ozdravil, zakaj se dobru na le-te reči zastopim." Osel mu poda nogo, vovk prime z zobmi ta trn, ga začne vun vleč, osla zaboli ter pocukne nogo inu s to drugo vovka v čelo udari inu rezbije. Takrat vovk: "Prav meni stoji, dokler jest sem en mesar, inu sem hotel arcat biti." Glihi viži nekatirim antverharjom se godi, katiri hočejo cerat inu se gvantat kakor gospoda inu k zadnimu v buštvu veliku padejo, de oni inu njih žene reztrgani hodijo inu petlajo. Kadar bi bili po njih stanu delali inu živeli, v le-to revo bi ne bili padli. Ostanite per vašimu stanu ter premislite, de s. Josef, ženin Krajlice nebeske, je bil antverhar inu taku zvejstu je G. Bogu šlužil, de mu je bil svojga ediniga sinu zaupal. Le-ta tedaj faconetel vzemite inu zvejstu poleg vašiga dela Bogu šlužite ter vam oblubim, de bote enu srečnu lejtu imeli.
Vi pak, hlapci inu dekle, vzemite gori uk s. Pavla, aku hočete enu dobru lejtu imeti, kir vam pravi: Servi, obedite dominis carnalibus cum timore & tremore, in simplicitate cordis vestri, sicut Christo. Inu ne bodite kakor uni hlapci, katirim njih gospud je bil reztalal šlužbe, de bi vsakitiri svojo šlužo flisnu opravil. Se prmiri en dan, de ta gospud je bil v eno lužo padel. Je klical hlapce, de bi ga vun zlekli, ali ti nemarni nejso hoteli z luže gospudu pomagat, rekoč: "Jest se nejsem za tu udinjal, imam drugo šlužbo & c." Ah, nemarni takoršni posli, katiri, de bi vidli, de hiša gori, bi ne šli pomagat gasiti, rekoč: "Jest nejsem za tu se udinjal." Ali kadar je za jesti inu piti, en sam za sedem tovaršov bi spil inu snedel. Katiri se žiher morjo prglihat taisti kači, hidra imenovana, katira je imela sedem glav inu ust inu obene roke. Oh, kulikajn takoršneh poslov se najde, katiri nihdar nejso siti, kakor de bi sedem ust imeli, h delu pak nimajo rovk & c.
Ne bodite tudi kakor uni posli, čez katire se je tožil gospodar, rekoč: Unus me servus vestit, omnes expoliant. Taku se godi, de kumaj en posel se najde, de bi bil gospodarju nucen; ti drugi so vsi škodlivi, kakor resničnu je enkrat en djal, de ob našem času so posli kakor dinje, zakaj vmej 50 se ne najde ena dobra. Glihi viži vmej 50 posli kumaj bo en dober, flisen inu zvejst. Gledaj tedaj ti, de boš ta dober, flisen inu zvejst. Taku ne bo treba vsaku lejtu tebi drugiga gospodarja iskati, zakaj v tem, kir menijo si pobulšat, še huši najdejo, dokler oni ne sture, kar so dolžni inu se jim godi kakor unimu oslu, od katiriga sem bral, de je šlužil enimu mlinerju ter žitu je v malen nosil, moko pak v mestu. Ta osel začne mislit: Ta šlužba je pretežka za mene. Malukedaj počivam, drugi kruh jedo, jest pak, desilih žitu inu moko nosim, morem slamo inu listje glodat." Zatorej gre proč inu se udinja k enimu kramarju, menejoč, de mu bulši pude. Le-ta kramar ga naloži s svojo kramo ter še vrhi ga zavsede ter ga podviza hodit, de bi poznu na semejn ne prišla. Ali osel zavolo velike težave naj mogel hitru hodit, zatorej sta bila prepoznu pršla, kadar vsi ludje se so bili rezšli. Kramar se rezjezi, popade palco, začne osla gojzlat nausmilenu, potle ga prveže k enimu stebru inu celo nuč ga pusti stati prez špiže inu pitja. Inu cilu nej mogel doli leč, de bi spal. Osel začne mislit na svojga prviga gospodarja inu se grevat, de od njega je proč šel. Inu dokler se je njemu per kramerju taku hudu godilu, ga zapusti inu gre spet k mlinerju prosit, de bi ga v šlužbo vzel. Ali ga nej hotel več imeti. Gre k enimu krznarju. Temu šluži inu kože nosi. Ali le-ta krznar za vsako stopino ga s palco po rebrah ogladi, taku de kadar je damu prišel, nej mogel na nogah stati; od truda inu žlaku naj mogel jseti inu spati. Premišluje, kaj misli krznar, de taku hudu ž nim andla, ter milu se začne jokat inu tulit. Šliši lisica ta krik inu jok, teče pogledat, kaj to pomeni, najde osla, ga vpraša, kaj ga boli. Ali on od jokajna inu solz nej mogel odgovorit. Lisica mu poda en škupnik, rekoč: "Vzemi, moj osel, le-ta faconetel ter obriši tvoje solze inu povej meni, kaj te boli." Se obriše inu začne pravit, de vsi glidi ga bolijo -- zakaj nej glida na njemu, de bi ne bil pretepen -- inu zlasti srce, zakaj ne more zgruntat, kaj misli krznar ž nim sturiti. Lisica pravi: "Jest bom tebi povedala; on misli tebe taku dolgu martrat, dokler boš ucrknil, potle bo tebe odrl, kožo ustrojil inu jo predal." Kadar je le-tu osel šlišal, se začne valat inu cagovati. Takrat lisica se začne smejati inu njega troštat, rekoč: "Videm, de si en pravi osel, kir nejsi vejdil, de ta, kateri šluži, pojdi kamer hoče, more trpeti."
Le-ta faconetel, namreč škupnik poleg faconetela s. Josefa šenkam vam hlapcom inu deklam ter vam rečem, de če želite šlužit prez trplejna, ste pravi osli, zakaj ta, kateri šluži, pojdi kamer hoče, more trpeti, inu če ble si zbera, huši najde. Zatorej če želite enu dobru lejtu imeti, le-ta dva faconetelna premišlujte...
Zdaj šenkam tem starem en lep faconetel, namreč taisti, iz katerem Marija Divica je bila Kristusa Jezusa obliče zakrila po judovski šegi, kadar so imeli njegovu svetu truplu pokopati, katiri faconetel še današni dan z veliko andohtjo se hrani inu kaže v tem mesti Magonca. Le-ta faconetel vam šenkam ter premislite, de v kratkem času vam bodo oči zaprli inu obliče s to črno zemlo pokrili. Zatorej poflisajte se k eni dobri smrti se prpravit... Gvišnu taisti stari človek je prez pameti, katiri namejsti cirkve lubi oštarijo, namejsti roženkranca majoliko, namejsti molitve šentovajne, namejsti potrpežlivosti srd, inu kreh namejsti pokure... Inu tem nepametnem se k zadnimu zgudi kakor uni lesici, katera se je igrala inu skakala okuli ene šterne ter v šterno pade. Začne na pomoč klicat, pride vovk. Vpraša lisico, koku je delala, de je noter padla; kulikajn časa je tiga; aku se je pobila; aku zna plavat, aku voda je mrzla & c. Ali lisica je djala: "Nej čas zdaj se fopat, temuč hitru pomagaj mi vun, sicer utonem." Vovk pa se je z lisico fopal, dokler lesica je bila utonila. Ah, moji stari ludje, nej čas več se fopat inu šalit, ampak pomagajte si hitru z jame tiga greha, aku n"hočete v žveplenski šterni utonit...
Nimate vi stare žene menit, de vam je prpuščenu veliku piti, dokler ste stare -- non multo vino servientes -- kakor una stara baba, katera je bila vse, kar je imela, zapila, menejoč, de ne bo dolgu več živela. En sam kožuh je bil nji ostal, katiriga je nosila. Gre inu volno od kožuha ostriže inu taisto z"en maselc vina preda. Vari vas Bug od takoršne nespodobnosti...
Zdaj šenkam en lep faconetel tem mladem, od kateriga piše s. Bonaventura ter pravi, de kadar Marija Divica je vidla svojga lubiga sinu Kristusa Jezusa, je večkrat spomnila na prerokovajne s. Simeona: Dixit ad Mariam matrem eius: Ecce, positus est hic in ruinam & in resurrectionem multorum in Israel, & in signum, cui contradicetur; & tuam ipsius animam pertransibit gladius. Le-te besede je premišlovala Marija... ter solze se so nji z oči utrgale, kadar je Jezusa vidila, de bo taku neusmilenu martran inu križan. Jezus pak je svojo lubo s. Mater troštal inu s faconetelnam solze brisal. Le-ta faconetel tem mladem šenkam, s katirim imate solze vašim starišim brisat, tu je, imate taistom na pomoč priti inu z vašo volno pokoršino jih troštat, de žegen božji bote dosegli... Sicer ne bote nihdar sreče imeli, kakor ti stari vam so hoteli dati zastopit s tuisto prgliho. Namreč pravijo, de ta stara miš je bila prepovedala svojim mladem, de one imajo v gnezdi ostati, dokler bo supet nazaj damu prišla, de bi kej mačku v roke ne prišle, zakaj desilih je pisan, mu nej zaupati, inu desilih z repam se šmajhla, mu nej vervati. Gre s hiše mati. Maček zamerka, de nej matere doma, gre obiskat te mlade miši ter začne lubeznivu jih gledat, mavkat inu vun z gnezda klicat. Jim oblubi inu se prseže, de jim ne bo neč sturil, temuč de se bo ž nimi jegral. Te mlade miši začnejo njegove sladke besede pošlušat, njega gledat, jim dopade, zakaj je bil bev inu rdeč; ga začnejo hvalit, se začnejo v njega smijati ter si srce vzamejo k njemu pojti iz gnezda, zunej ene same. Maček začne ž nimi jegrat inu se šalit taku dolgu, dokler od gnezda daleč jih spele; inu kadar vidi, de mu ne morjo ubežat, zdaj popade eno, zdaj to drugo inu vse reztrga. Mati pride nazaj ter eno samo celo najde, katera je mater bugala; zastopi, koku se je godilu, žalostna od začetka postane, ali k zadnimu pravi: "Kumaj jim je, dokler nejso hotele bugat, kir sem jih lepu učila. Njih škoda!" Qui potest capere, capiat & c.
Taku se godi tem mladem, kadar n"hočejo svoje stariši bugat inu nih lepi nauk pošlušat. Je rejs, de potle se grevajo inu grimajo, ali uže prepoznu, kadar mačku v usta pridejo. Poprej, poprej imate premislit inu vaše stariši bugat, de ne bote šlišali: "Kumaj je tebi, zakaj nejsi poprej premislil. Zdaj je prepoznu mislit." Kateru je mogel v cerkvi en nepokoren samovolen šlišat. Le-ta se je bil zalubil v eno objestno kršenco ter po vsi sili je hotel taisto za svojo ženo imeti čez volo svojih stariših inu žlahte. Inu kadar mašnik pred altarjam jih je imel poročit, ga je vprašal: "Juri, hočeš Nežo za tvojo zakonsko ženo imeti?" Juri takrat začne mislit inu se potiti ter se obrne h taistom, katiri se so v priče našli, rekoč: "Ah prijateli, zakaj molčite. Kadar zakihnem, vsi pravite: Bug ti pomagaj. Zdaj sem v vekši potrebi, inu obeden ne reče: Juri, Bug ti pomagaj." Oni se so njemu smejali inu djali: "Juri, poprej, poprej bi bil imel premislit inu Nežo z merom pustiti, zdaj je uže prepoznu mislit, dokler pred mašnikam se najdeš inu Neža tebe z roko trdu drži." Je mogel Nežo poročit, katera Jurju je bila vse zalebala inu še poleg rogatiga sturila. Juri se je grimal inu greval, de svoje stariši nej bugal ter s svojo škodo je bil spoznal, de ta, kateri svoje stariši ne buga, nihdar sreče nima. Zatorej vi mladi iz škode teh drugih učite se vaše stariši bugat...
Vzemite tedaj, N. N., le-te faconetelne, katire vam iz srca šenkam inu prporočim, zakaj vam bodo k nucu. Aku bote le-te premišlovali inu te lepe nauke držali, gvišnu se ne bote grevali, zakaj bote dobru na duši imeli, katiru vam daj Bog Oča, Sin inu s. Duh. Amen
To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco