Josip Stritar

KRITIČNA PISMA

Da si se tudi ti poprijel pesništva, veseli me v resnici. -- Tega veselja mi celo ne kale žalostne prikazni, ki jih vidim oziraje se po našem mladem slovstvu. Tvoja zdrava pamet, tvoje blago srce in tvoje moštvo -- lastnosti, ki sem jih že zdavnaj z veseljem spoznal na tebi, a posebno živo mi govoré iz tvojega pisma, -- te so mi porok, da ne zaideš na pota, po katerih tavajo do malega vsi naši sedanji pesniki; prepričan sem vsaj, da tebe ne bo, kakor nje, oslepila in omamila nezaslužena hvala.

Da si tako navdušen za pesništvo in za umetnost sploh, kakor mi kaže pismo tvoje, za to te pač ne morem grajati jaz, ki vem iz lastne skušnje, koliko pravega, čistega veselja zajema človek iz tega neusahljivega vira: iz njega se krepi in oživlja hirajočo dušo, da mu je moči prenašati to pusto življenje. Bogu bodi potoženo, da pri nas možje, katerim je izročena mladina, tako slabo spoznavajo to resnico, da tako malo vedó, káko blago moč ima umetnost do človeškega, zlasti do mladega srca; da ona bolje, kakor vse tiste njihove uboge ograje, varuje mladost in ji brani, da ne zagazi v mlake ter si ne oskruni in umaže duše in telesa!

Nekdaj vsaj je bilo tako. Jaz sem v vseh svojih latinskih šolah našel le enega moža, ki je tu pa tam, dejal bi gredoč, nam o tej reči vrgel kako zrno, ki je pa palo v rodovitno zemljo -- in še dandanašnji sem mu hvaležen za to!

Pa kaj, saj je zdaj, kakor mi pišeš, ako mogoče, še slabeje. Pa o tej reči, dasi je tako imenitna in posebno meni močno pri srcu, nimam namena zdaj govoriti.

Da, dragi moj, umetnost, zlasti poezija, blaži in povzdiguje srce vsakemu, kdor jo uživa s preprosto, čisto dušo; ima pa v sebi še drugo zdravilno, rešilno moč za tistega, kateremu je dano, da jo drugim razodeva.

Pridejo ti časi -- če ti niso že -- ko ti bo srce kipelo v prsih, da boš mislil, zdaj pa zdaj ti jih mora razdejati; navdajala ti ga bo zdaj žalost, zdaj radost, zdaj hrepenenje, zdaj obup; bodi ti dano, da ga, ko te misli zadušiti čut, izliješ v pesem -- in ozdravljen boš.

Zato ti svetujem po lastni skušnji, vdaj se umetnosti, vdaj se poeziji, saj ona je najlepši dar, ki ga je podaril stvarnik človeku, da mu lepša in daljša življenje! Vadi se in uri, dokler je čas, da ti bo moči, ko bo treba, vsakemu čutilu dati pripravno lepo podobo, tako da ne bo samo tebi, ampak tudi nam v veselje.

Svojih poskušenj pa mi ne pošiljaj še v pregled. Mene človek ne pripravi lahko v večjo sitnost, kakor če mi z ginljivim zaupanjem izroči svoje mlade pesmi v milostljivo presojo. Graja človek nerad, hvaliti pa navadno ni moči!

Pri tebi, seveda, je drugače. Kar sem tvojega videl še do zdaj -- dasi je bilo le malo -- bilo mi je nekako všeč, vsaj ni bilo táko, kakršno se bere povsod; kazala se mi je v vsem neka izvirna moč, neka krepost, ki človeku dobro dé, tako da sem dejal: Iz tega utegne kaj biti. Ko ne bi bil videl tega, naravnost ti povem, ne bil bi tako na dolgo in široko o tej reči govoril s teboj; saj bi bilo vendar le vse zastonj.

Da pa tvoji želji vendar in morebiti še bolje ustrežem, hočem ti, kakor vem in znam, po priložnosti nekoliko sploh govoriti o tej reči.

Kako naj se skladajo pesmi, to učiti je težko, če ni nemogoče; kako pa naj se ne skladajo, to kazati zdi se mi lahko delo in mislim, da tudi koristno.

Če popotniku ne veš pokazati pravega pota, ustrežeš mu tudi, če ga svariš in mu praviš, katerih potov naj se ogiblje, da ne zaide. Tako mislim tudi jaz tebi kazati, katerih krivih potov, katerih glavnih napak se posebno ogiblji, in sicer v zgledih, ki so ti znani; žal, da imamo toliko takih zgledov! Nikar se ne pohujšuj, če ti tu pa tam razderem kako staro vero; če se ti bo tu pa tam zdelo, da sem v svoji sodbi preoster ali celo krivičen. Ker nisem izmed slovenskih pisateljev ali celo pesnikov, ne bodo se mi mogli podtikati krivi nameni. Meni je poezija resna, sveta stvar -- poezija mi je vse -- poetje nič! Ker pa mi je poezija sveta stvar, kako bi me včasi ne zgrabila pravična jeza, ko vidim, kako se v njeno svetišče vrivajo krivi duhovniki in preroki, ki se šopirijo in slepé ljudi!

Kaj pa je korenina in vir žalostnega stanja našega pesništva? -- saj da je žalostno, tega morda vendar noben odrasel človek ne bo tajil; saj kdor ni popolnoma slep, morda vendar vidi, da po tej poti Slovenci nikdar ne bodo prišli do zaželenega slovstva; -- od kod torej to žalostno stanje, če ne ravno od tod, da pri nas v teh rečeh ni nikakršne sodbe!

Kdor zna pri nas le pisati, to je, črke delati, on je slovenski pisatelj; kdor je zverižil toliko in toliko verzov, on je slovenski pesnik, "nadepolni", če je mlad, "slavni", če je že malo starejši. Če je pa zraven še kak učitelj, uradnik ali pa še višjega stanu -- omne tulit punctum!

Kolikor morem, pridno prebiram slovenske časnike, vendar ne vem se spomniti, da bi se bilo kdaj v njih kaj grajalo ali le ostreje sodilo. Potemtakem so Slovenci srečnejši mimo vsakega drugega izobraženega naroda; nimajo le enega slabega pisatelja; le to se še vpraša, kateri je prvi, ali pa najbolje, vsi so prvi, kakor na ribniškem ženitovanju. Difficile est satiram nom scribere.

Povsod, v političnem, moralnem in družinskem življenju se nam pridiguje in prerokuje: Spoznavajte se, poboljšajte se, obrnite se na druga pota! Le v slovstvenem življenju je vse prav. Gorje mu, kdor bi se predrznil tudi tukaj povzdigniti glas -- glas vpijočega v puščavi: Bratje, iz te moke ne bo kruha! Postaviti bo treba nanovo kvas! Zarežali se bodo nad njim: Kdo pa si ti in kaj si? Ti nisi zapisan v našo zlato pratiko. Kdo te nam je postavil za sodnika? Le sama nevoščljivost govori iz tebe! Hitro se mora umakniti, da še kaj hujšega ne pride!

Ni čudo, resnica oči kolje; in tako možje, ki govoré resnico, niso bili nikoli posebno po volji ljudem, ne v starem zakonu ne v novem! Vsak si je poiskal pripravnega mesta v slovenskem panteonu, težko je res temu in onemu popustiti svoj sedež ter umakniti se v vežo ali pa celo izpod strehe med nesveto drhal!

Z eno besedo, dragi moj, da ne govorim dalje v prilikah in podobah: treba nam je kritike, kritike na vse strani pravične in ostre; pisanje, ki ne druži teh dveh lastnosti, ni vredno tega imena. Ali kritike se naši ljudje boje kakor živega ognja. Če le slišijo to strašno ime, izpreleti jih že kurja polt! Kritika, kri, krivica, kriminal in druge take so jim sorodne, grozne besede!

Da se boje kritike in se je branijo kakor sršenov pisatelji, to ni nikakor čudno, vidi se ta naravna prikazen tudi drugod; ali da se ji ustavljajo tudi drugi možje, med njimi tudi taki, ki jim je mar za razvitek in omiko našega naroda, to mi ni hotelo nikoli in noče mi tudi zdaj v glavo! --

Take može pa slišimo govoriti tako (o drugih se ne menimo): Naše slovstvo je še premlado; pri nas je še premalo pisanega; če bodete natanko rešetali, kaj ostane? Če bodete ostro sodili, kdo bo obstal? Ta in oni pa se še celo ostraši, tako da nazadnje se bo vse zadušilo in zatrlo!

To govorjenje pa se meni zdi ravno tako, kakor ko bi kmet, ki vidi, da je manj namlatil ko sosed, dejal: Čakaj, bom pa vse skupaj spravil v žitnico -- zrno in pleve, grašico in ljuljko, ali pa še celo slamo zrežem vmes, da bo le več videti. -- Kaj pa bo iz tega? Te zmesi ne bo mogel prodati, da bi imel za davke, in o veliko noči ne bo imel poštenega kolača. Ko bi kak kmet to storil -- risum tenetes amici?

Ali mi ne ravnamo tako?

Če se ne pleve njiva, kmalu zaduši plevel blago setev in pokrije njivo čez in čez -- žalostne pogled! Ali ni tako njivi podobno naše slovstveno polje? Vpije po plevici, ali pletje je težavno in nehvaležno delo in nihče se ga noče poprijeti.

Vpraša se, ali hočemo Slovenci imeti svojo književnost po zgledu drugih narodov ali ne. Če jo hočemo -- treba nam je kritike; komur bi se moralo to še dokazovati -- temu so zastonj vsi dokazi! Če je pa nočemo, pa pustimo to igračo in šemarijo ter lotimo se potrebnejših reči; saj dežela potrebuje delavcev, umnih, pridnih delavcev povsod. Krompir, pravijo, je steber in podpora naši deželi; o pesnikih se kaj takega še ni slišalo. Treba je slabejših, cenejših čevljarjev in krojačev -- slabih pesnikov ni nikakor potreba ni drugim narodom ni nam Slovencem. Kdor ni za to, kaj bi se silil in tratil svoje moči -- loti naj se drugega, koristnejšega dela, sebi v prid in narodu! --

Glavna reč pa je ta, da se nikakor ne slepimo, ne samih sebe ne drugih, saj naše siromaštvo -- prikrivajmo ga še tako skrbno -- odkrije se vendar naposled, prej ali pozneje; tedaj pa bo tolikanj večja naša sramota!

Ne bodimo malosrčni in mehkužni! Če najdem kje na cesti kaj, kar se mi podobno zdi dragemu kamnu -- ali bi bilo to moško, ko bi vesel svetlo stvar vtaknil v žep, skrbno jo hranil in nikomur je ne hotel pokazati, da mi ne podere sladke vere? Ne tako! Če sam takih reči ne umejem, pojdem pa k zlatarju; če je drag kamen, tolikanj bolje -- če pa ni, pa le zopet na cesto z njim med drugo kamenje!

Velika zmota je misliti, da kritika koga ostraši. Bog hotel, da bi imela tako moč! Ali nima je. Pravi, dokazuj pevčetu še tako jasno, da njegove pesmi niso nič prida: še rajši jih bo imel -- sovražil pa bo tebe!

Te moči, zdi se mi, kritika nima v sebi. Ima pa drugo, razen tega, da sodi in loči dobro od slabega -- namreč to, da se more iz nje učiti kaj, kdor se more in hoče učiti.

Če kritika kaže na tem in onem, kaj je dobrega in kaj je slabega, kaj je pravega in kaj je napačnega, in če dokazuje tudi, zakaj je to takó -- to takó; ali ne o začetnik, ki ima dobro voljo, lahko posnemal to -- ogibal se onega?

Tako sem se namenil, dragi moj, da hočem, ker imam več let in torej več skušnje mimo tebe in ker sem malo bolj pogledal po svetu, po priložnosti pismeno se s teboj pogovarjati o glavnih napakah naših pesnikov; pisal ti bom "sine ira et studio", zdaj z resno, zdaj s šaljivo besedo, kakor mi bosta ravno velevala moja volja in pa -- vreme! Zbogom!

II

Ali smeš moja pisma v natis pošiljati Glasniku? Kaj ti je neki vdihnilo to čudno misel? -- Zdi se mi pač, da krivo sodiš moja obljubljena pisma in pa slovenske bralce. Pa če ti to veselje dela -- ti je šlo! Če bo kaj napačnega iz tega -- ti glej! Le bojim se, da me bo ta misel malo motila pri pisanju; zdaj ne bom smel več, kakor pravijo, v rokavih pisati, treba bo bolje pomisliti, kako se postavi ta in ona beseda, da ne bo tu ali tam kake zdražbe in zamere.

Najprej bom moral svojo reč, kakor v pridigi, lepo razdeliti in govoriti "po vrsti, kakor so hiše v Trsti". Vprašali bomo torej, ker govori,o o petju: 1. Kdo naj poje? 2. Kaj naj se poje? in 3. Kako naj se poje?

1. Kdo naj poje? -- Čudno vprašanje! Poje naj, komur je petje dano, kakor veli nemški pesnik. Ali pa še krajše: poje naj pevec, poet ali pesnik (kakor imenujemo zdaj po hrvaško take može). To pa je ravno tako, kakor bi kdo na vprašanje: Kaj je pobožnost? odgovoril: Pobožnost je, če je človek pobožen.

Kaj je pesnik, kdo je in kakšen je?

Pesniki se nahajajo pri vseh narodih preteklih in sedanjih časov; iz tega bi se dalo sklepati, da so pesniki nekako potrebne stvari!

V starih časih, ko je bilo manj in so bili še boljši, tedaj so jih močno čislali. Pri Izraelcih so bili pesniki zraven tudi preroki in sploh sveti možje; ljudstvo jih je častilo, tudi kamnalo, kadar mu niso govorili in prerokovali pogodu.

Pri Grkih, ki niso imeli drugega opravka, -- kadar se niso ruvali s Perzijani ali pa tudi za kratek čas malo med seboj -- kakor kopati se, po mestu pohajkovaje lepe podobe ogledovati, zijati in modrijane, govornike, pesnike in enake postopače poslušati in pri pojedinah zvečer ogledovati lepe plesalke -- pri tem zlahka živečem ljudstvu so imeli pesniki najlepše dni. Bili so imenitni možje. Hvaležno ljudstvo jih je častilo celo s tem, da jih je volilo za vojskovodje in poslance; s katerim uspehom, o tem seveda molči zgodovina!

Rimljan, ki si je moral z mečem v pesti pridobiti ves svet -- ni imel ne časa ne volje, da bi se bil veliko pečal s pesniki. Poslušal jih je le tu pa tam v zabavo in prebavo.

Tudi dandanašnji, ko je pesnikov kakor listja in trave, imajo pri raznih narodih različno usodo. Pri Francozih se v svojih kočijah vozarijo po mestu; pri Nemcih pa umirajo od gladu. Pri nas Slovencih se časte po čitalnicah in pivnicah, póje se in pije njim na čast, sami pa velikokrat stradajo kruha.

V starih časih so imeli pesniki, vsaj kakor si jih mislim jaz, posebno praznično obleko. Hodili so zamakneni po ulicah v dolgi beli halji do petá, z zlatom zarobljeni, lovorov venec imajoč krog glave in zlato liro pod pazduho. Dandanašnji pesniki hodijo kakor mi navadni ljudje -- profanum vulgus -- in o prvem pogledu ne boš ločil Apolonovega od Merkurjevega sina.

Le zlata lira je še ostala našim nadepolnim pesnikom. V svojih pesmih nam toliko in tolikrat pripovedujejo, kako jim je "krasna deva", slovenska modrica, boginja petja, -- vila, muza in kakor sicer še imenujejo tega nebeškega dekleta -- izročila "zlato liro", ki jo vzemó kakor na dolgu brez kake zahvale. Le eden je bil, kakor nam pravi, tako pohleven, da ni hotel zlate, ki se mu je ponujala kakor drugim, ampak hotel je enkrat pošteno javorovo za domačo rabo s tremi strunami, katere mu bodo pele vsaka svojo pesem.

Zdaj bo pa že čas kreniti na pravo, resno pot, da mi ne postaneš nejevoljen.

Kdo je torej pesnik?

Ne vem, kateri krivoverci so trdili nekdaj ali pa še trdijo, da vsak človek je sam duhovnik, ki sme pridigovati, učiti in božjo službo opravljati in tudi prerokovati, kadar ga božji duh obide. Tako se tudi pri nas zdaj misli, da je vsak pesnik, kdor le utegne. V tej misli je pa tudi nekoliko resnice. Vsak človek, zlasti pa kadar je zaljubljen, dela pesmi na tihem, po svoje. Šteje zvezde ponoči, gradove zida v obleke, sprehaja se ob potoku, trga rožice ter jih spleta v vence in kar je več takih poetičnih opravkov. Samo da vse to, kdor je pameten, dela skrivaj in pravi vsakemu, kaj počenja.Pesniki pa delajo pesmi iz teh opravil. To je razloček. Ali da resno govorim: skoraj vsak človek čuti poezijo; pri posebnih, prazničnih priložnostih dela pesmi v glavi ali srcu, dasi te pesmi niso umetno ubrane in razdeljene v strofe in verze -- nimajo ne rim ne metra, še celo besedi ne.

Pesnik ni kaka posebna, tuja prikazen -- ravno tiste čute ima, kakršne mi drugi. Le prejel je od stvarnika neko stvarilno moč, da ti čuti dobé v njem življenje in obraz -- žive in dorasle tako rekoč stopijo te podobe iz njegovega osrčja na dan in razveseljujejo nas druge, ki smo "fruges consulmere nati".

Čebela pobira prah in srče sok iz cvetu, kakor metulji in drugi enaki mrčesi; ali v nji se spremeni ta hrana v čisti, sladki, dišeči med, ki razveseljuje naša grla.

Prva in poglavitna lastnost pesnikova je torej, da čuti, in sicer živeje čuti ko drugi ljudje.

V stekleno cev, ki nam ima kazati ali meriti gorkoto, deva se živo srebro -- zakaj ravno to, vemo vsi; vsaka reč ima sicer ravno tisto lastnost, da se krči v mrazu in steza v gorkoti; ali živo srebro ima to splošno lastnost v obilnejši meri; bolj občutljivo je, kakor pravijo naravoznanci. Tak naj bo tudi pesnik.

Občutljiv mora biti za vse, karkoli zadeva človeštvo, za njegovo revo in njegovo veselje, za njegove želje in njegovo hrepenenje. Jokati mora jokajočim in veseliti se z veselim. Nobeno človeško čutilo ne sme bitu tuje njegovemu srcu. Komur ne kipi srce, ko vidi pomlad, kako iz maternozemeljskih prsi vse kalí in klije in raste; kako življenje, mladost in ljubezen prešinja vesoljno naravo; komur ne poka srce, ko sliši otroka zapuščenega ihteti in jokati se na materinem grobu -- ta naj pusti petje, in če mu je že radodarna muza podala "zlato liro", naj jo vzame in nese k zlatarju ter jo proda za gotov denar; kajti naj se kakor slab igralec še tako kremži in kislo drži -- ne bo nas spravil v jok!

Druga ravno tako imenitna lastnost pesniku pak je ta, da more in zna dati svojim čutom pripravno podobo. Ta lastnost je, kakor prva, poseben nebeški dar; kdor ga ni prejel pri svojem rojstvu -- njemu je zastonj vse prizadevanje in hrepenenje -- ostal bo večno nem.

Kdor pa ga je prejel -- bodi ga vesel in obračaj ga sebi in nam na veselje.

Da mu bo pa to popolnoma mogoče, ne sme rok križem držati in čakati, kaj pride; učiti se mora in vaditi. Nobene zmožnosti človek ne prejme dovršene pri rojstvu, vsako mora šele razvijati z mnogim trudom.

Kralj David je bil ustanovitelj preroške šole za nadepolne mladeniče. Božjega navdušenja in razodenja seveda v njih učitelji niso mogli dajati učencem svojim; učili pak so jih in vadili in pripravljali za njih visoki poklic.

Da, kdor hoče biti pravi pesnik, mora se učiti: Čudno, da je ta resnica tako malo spoznana pri nas.

Kdor hoče biti slikar, skladatelj ali drug umetnik, koliko se mora učiti, vaditi in truditi se, da le dospe do srednje stopnje, kaj pa še, če hoče priti do najvišje! Le pesniku, ki je, rekel bi, najvišji umetnik, ne bi bilo treba nikakršnega uka, nikakršne vaje? In kaj mislimo, da tisti možje, ki so skladali narodne pesmi, niso se tudi učili -- če ne v šolah -- pa po zgledih?

Jezik je pesniku tvarina in orodje; mora ga torej imeti v svoji oblasti, tako da mu nikdar ne odreče. Poznati mora njegove lastnosti in moči, njegove najbolj skrite zaklade. Saj ima človek časi misli in čutila, katerim nima najbolj izobraženi, najbogatejši jezik pripravnih imen in podob -- kako bo pa še izhajal, če še ne pozna izrekov, ki jih jezik ima.

Za čutila pa, katerim jezik nima že pripravljenih oblik, bo moral iz starih, navadnih sestavljati in stvariti si nove, kakor si slikar mora sam mešati svoje barve. To pa sme in more le po postavah, ki si jih je posnel iz jezika samega.

O tej reči, ki je silno imenitna, mislim pozneje še obširneje govoriti. Treba je pesniku dalje skušnje v življenju; kdor ni ničesar doživel in skusil, kdor ni zares trpel in se veselil -- kogar le živa domišljija stavi v ta ali oni stan človeškega življenja, ta nas ne bo ginil, naj še tako močno udarja po zlati svoji liri, kakor pravi tista lepa pesem:

David je na pljunko bil,
da je je razbil!

Nad vse to pa je treba pesniku še -- zdrave pameti. Pamet je vsakemu človeku kolikor toliko potrebna, kdor se ubija po tej solzni dolini; treba je je nekoliko celo tistemu, ki tolče kamen ob cesti, pa bi je ne bilo treba pesniku? Naši pesniki pa mislijo kakor tisti slavni minister, ki je dejal: Glej, sin moj, kako malo pameti je treba, da se vlada svet! Če je že tako malo pameti treba, da se vlada veliki -- svet, je pač nič treba ne bo, da se naredi drobna pesmica. Zdi se mi, da so pesniki naši morda malo preveč zares vzeli tisti Horacijev "furor poeticus" in "amabilis insania"; ne pomislijo, da ravno Horacij je bil posebno pameten človek, morebiti bolj ko vsi tisti, ki so se sprehajali z njim po "sveti cesti", in da ravno v njegovih pesmih se nahaja morebiti več zdrave pameti, kakor bi je bilo ravno potreba. Da ima res ta in oni o pameti take misli, to ti bom , kadar pridem do tega, dokazal iz njegovih lastnih pesmi., Zato bi človek, kakor Mefisto tistemu ukaželjnemu učencu, svetoval: Najprej "colegium logicum"!

Te se mi zde v kratkem poglavitne lastnosti pesnikove. Da me pa krivo ne umeš, moram ti tukaj še enkrat opomniti, da govorim tu zmerom le o liričnih poetih. Na misel mi tu ne pride, da bi govoril o takih velikanskih prikaznih, kakršne so n. pr. Aeschylus, Dante, Calderon, Shakespeare in Goethe; ti so pesniki v najvišjem pomenu -- pesniki in preroki, po katerih se najvišje resnice nam naravnost razodevajo v najlepši podobi; v njih se strinjata poezija in filozofija, lepoto in resnica v čudovito zvezo; takih velikanov zemlja ne rodi v vsakem stoletju!

Kako pa človek ve sam, ali ima lastnosti, o katerih smo govorili? Poskusi naj -- začne naj delati pesmi, kadar čuti potrebo, in kar jih je naredil, dá jih naj v pregled pametnemu in poštenemu -- sovražniku. Zaboga pa naj jih ne dá tiskati prej; saj slaba pesem je še nedolžna, dokler ni tiskana; pregreha postane le, ko pride iz temne tiskarne na beli dan!

In ta je prva in največja pregreha naših novih pesnikov. Omika gre na široko -- umetnost je postala demokratična -- vsi smo enaki -- vsi smo duhovni! Vsi smo poetje, kar nas je sklanjalo "ribo" in "raka" v šoli. "Et nos ergo manum ferulae subduxius" ... mislijo si z Juvenalom ... "stulta est clementia, cum tot ubique Vatibus occuras, periturae parcere chartae!"

III

Da sem pustil med drugim in tretjim pismom tako nespodobno dolg presledek -- ne bom se ti opravičeval ne z resničnimi izgovori ne z izmišljenimi, kakor je navada. Saj sem ti dejal že z začetka, da ti mislim pisati o teh rečeh le, kadar bom ravno pri volji; to je pa pri meni le o velikih praznikih.

To pa je že kaj drugega, ker me opominjaš, da sem govoré o lastnostih pesnikovih pozabil in izpustil najimenitnejšo -- domišljijo. Taka je, vidiš, če se poprime človek reči, ki se jih ni učil na šolskih klopeh. In tako se je lovec ujel v svojo past; glejmo, kako se bo izmotal in izrezal!

Najbolje bo morebiti, če pravim, da domišljija se pri pesniku tako že sama ob sebi umé, da je še ni treba omenjati.

Še bolj moško in korenito pa bi bilo, ko bi se pokonci vzpel, z glavo otresnil ter dejal, da liričnemu poetu domišljije še celo treba ni; zlasti pa je nevarno priporočati jo našim mladim pesnikom, ki si tako že preveč domišljujejo!

In v resnici, dragi moj, liričnemu poetu pa moji misli ni treba druge domišljije, kakor jo ima že vsak naravno ustvarjeni človek. Saj njemu ni treba izmišljevati novih, nenavadnih predmetov in loviti jih, ne vem kod, pod nebom in pod zemljo in širnem svetu. Kadar ga obide duh, stopi naj, tako rekoč, v tiho svetišče svojega srca, saj, če je v resnici pesnik, ondi najde v zmanjšani podobi vesoljni svet; veselje in žalost, up in hrepenenje vsega človeštva. In da nam oznani, kar čuti, da se jokamo in veselimo z njim, ne bo mu treba iskati novih, lepih besed, bleščečih podob, predrznih tropov in figur; brez ovinkov, brez okolišev naj srce srcu naravnost govori kakor prijatelj prijatelju.

V tem nikakor ne moremo in ne smemo posnemati grških in latinskih pesnikov, ki se nam v vsem stavijo v zgled. Take lirike, o kakršni govorimo mi, ne nahajamo do malega pri starih pesnikih. V stari liriki živi ves drug duh kakor v novi, ki je po naravnih postavah vzrastla in razvila se iz čisto drugačnega, novega življenja. O tej stvari, ki je silno imenitna, pa do zdaj še premalo razjasnjena, govorila bova morda o priliki še obširneje.

Zdaj, ko smo odgovorili na vprašanje, kdo naj poje, govoriti nam je, kaj naj se poje.

Če tako rad kakor jaz ogleduješ podobe, gotovo se ti je že včasi čudno zdelo, zakaj slikarji, in sicer najbolj sloveči, volijo po navadi tako siromaške, suhe predmete. Tukaj vidiš borno kočo, "zvezano s trto, s kolom podprto", kakor pravi narodna pesem -- tam mršavo kravo, suho, da bi ji lahko klobuk na kolk obesil; in zopet tu raztrganega, umazanega paglavca, ki nemarno vznak ležé gloje suho kruhovo skorjo! Zakaj ni umetnik naredil rajši, ker mu je že vse v en kup, tam lepih belih hiš, z zelenimi "polkni", tukaj lepe junice, okrogle in gladke, da se muha na nji razčesne, in namesto zanemarjenega paglavca -- gizdalina, s skrbno razprečanimi lasmi, z lici kakor kri in mleko ter z drobnimi ročicami in nožicami, kakršne ogledujejo s srčnim veseljem mlade šivankarice v oknih pri mestnih krojačih!

Človek se morda s konca čudi takim predmetom, kmalu pa spozna, da ravno ti so najbolj pripravni, da nam zbude take misli in čute, kakršne je imel umetnik.

Taka je tudi v lirični poeziji. Njeni predmeti se ne cenijo po visokosti in globokosti, ne merijo se in ne tehtajo; dosti je, da jih je resnično čutilo srce in da so sploh človeški, ne kake mušice, ki rojijo iz bolne glave; dosti, da zbudé v bralčevih prsih celo vrsto misli in čutov -- takih, kakršni so navdajali pesnika.

Kaj je oljkova mladika? -- Ko jo je pa prinesel golobček v kljunu Noetu v ladjo -- ali ni bila tedaj preprosta vejica željno čakajočemu očaku nebeška prikazen, ali mu ni zbudila v boječih prsih veselega roja sladkih, tolažljivih misli in čutov? Potolažena je božja jeza --- upadajo vode, iz njih vstaja zemlja, zemlji se je povrnila rodilna moč, ki pokriva tla z veselo zelenjavo in vzbuja zopet ptičje petje; rešeno je življenje, človeštvo; rešena je vesoljna priroda! Glej, to ti je prava lirična pesem! --

Dve reči so pesniki od nekdaj posebno prepevali in kakor je videti, prepevali bodo tudi zanaprej: ljubezen in pa -- vino. Te veseli prikazni sta v neki notranji in vnanji zvezi; druga časi iz druge izhaja in po sestrno se podpirata med seboj. Če smo prej dejali, da liričen predmet bodi lahko umeven, sploh človeški, more se zares trditi, da ta dva predmeta imata staro veljavo pri vseh narodih. Zlasti pa vino, kolikor je meni znano človeštvo in njegova zgodovina, nikoli ni imelo resničnih nasprotnikov. Grki in Rimljani so nam, kakor v drugih rečeh, tako tudi v pitju posnemovanja vreden zgled. Posebno radi so pili njihovi pesniki in iz vina izvira veliko najlepših njihovih pesmi; saj se je še celo iz praznovanja Bakhovega razvila drama, ki je krona vse poezije! --

Najpridneje so jih v tem posnemali Nemci, in ni ga pač naroda, ki bi vino tako slavil in častil v pesmi in v dejanju, kakor naš mogočni sosed.

Obilo tri četrti vse lirične poezije poje -- ljubezen in ne kaže se še, kakor da bi se hotela ta stvar premeniti. Pri nas so se pesniki, dokler je bilo moči, ogibali tega polzlega predmeta, razen enega moža, ki je pa ravno zavoljo tega trpel veliko preganjanja. Ko pa so prevideli, da dolgo časa ni moči izhajati tako, so začeli počasi, strahoma lotili se tega prepovedanega sadu. In kakor kaže, pripustila se jim je ta reč vsaj molče nekoliko. Meni sicer o takih stvareh ne gre beseda, željo pa vendar smem izreči, da se naj jim dovoli ta igrača, če se sicer pošteno vedó; če ne, bodo stali na poezije polju kakor krava sredi goste visoke detelje -- s torbo pred zobmi! --

Predmet, ki je bil do sedaj pri nas posebno v čislu in katerega si je vsak naš pesnik obilo privoščil, je -- domoljubje. Prav težko mi je o tej stvari tako govoriti, a ti, mislim, ki me poznaš, ne boš me krivo sodil.

Lep, blag čut je domoljubje -- Bog daj, da bi ga ljudje bolj v srcu nosili ko na jeziku in bolj kazali ga v dejanju ko po pivnicah in čitalnicah. Lepa, blaga čednost je domoljubje -- kdo bi to tajil? A meni je ljubše v dejanju kakor pa v pesmi!

Zmernost, pohlevnost, potrpežljivost so gotovo tudi lepe čednosti, ali kdo jih bo vedno prepeval? Tako so tudi najbolj pošteni in modri možje po navadi najmanj pesniške prikazni!

Domoljubje je premalo izvirno, neposredno čutilo, preveč abstraktno, premišljeno, in vsa taka čutila, naj bodo še tako lepa in blaga, niso sama na sebi pripravna za poezijo, če jih pesnik ne zna vliti v tako podobo, da se bolj približajo človeškemu srcu.

Slovenec, Slovenka, Triglav, Sava, Slovenija, domovina -- to so gotovo prav lepe besede, ali iz njih samih se ne da še po goli kombinaciji sestaviti zdrava, živa pesem! Ali ne ravnajo tako naši pesniki? Take pesmi so le za uho, ne za srce, trenutek jih je rodil, trenutek jih pogoltne in za njimi ne bo sledu!

Kakor so nekdaj slavili Nemci Körnerja, Herwegha; dandanašnji nihče ne vpraša po njima! Pesem, čim bolj je patriotična, tem manj je poetična po navadi! --

Bog ne daj, da bi hotel s tem trditi, da se ljubezen do domovine nikakor ne da prepevati; gotovo, le ne sama na sebi, ampak v pripravni obliki, kakor nam je na primer pokazal Prešeren.

Sploh pa, kaj naj se poje -- to se ne da učiti; reči se a sme toliko: poj, česar ti srce kipi, sili se pa ne nikdar.

Predmet pa, določen, omejen mora imeti vsaka pesem, bodisi dolga ali kratka. To je ena glavnih napak naših mlajših pesnikov, kakor bomo bolj natanko videli pozneje, da njihove pesmi so le sestavljene iz samih praznih besed, brez misli, brez čuta; ali pa se izgubé v tisto neslano, nerodovitno sentimentalnost, ki se tako rada, posebno pri začetnikih prodaja za globoko čutilo. Tak bled mladenič ves božji dan drugega ne počenja, kakor da sprehajaje se ob sladko šumljajočem potoku, trga cvetice, iz njih plete vence, ki jih namaka z bridkimi solzami; ponoči šteje zvezde po nebu ali pa ogovarja bledo luno, ki ga zaspano gleda, zdihuje in stoka. Ko bi ga pa kdo vprašal, kaj mu je pravzaprav, molče položi roko na srce, obrne oko proti nebu -- in globok zdihljaj je edini odgovor njegov na usmiljeno vprašanje! --

Sentimentalnost -- zdravi Slovenec še besede nima za to čudno, neslano zmes -- in Bog daj, da bi mu je ne bilo treba nikoli, sentimentalnost je prava smrt vse poezije; kakor rja ali slana zeleno zelišče, zatre in zamori ta kužna bolezen vsako zdravo misel, vsak krepki čut. Tako ubogo pevče nima srca ne za žalost ne za veselje; dremaje se ziblje med enim in drugim, da zaspi -- in z njim milovanja vredni bralec! -- Če pa tudi najde kdaj ponevedoma kako misel, zrezlja jo na drobne kosce in jo prevleče z osladnimi polževimi slinami, tako da boš zastonj iskal pri njem grižljaja za zdravo grlo in krepek želodec. Le tu pa tam se nahaja še kateri, ki se ni potopil v ti osladni povodnji. "Adparent rari nantes iu gurgite vasto."

Kdor ima srce in razum za take stvari, kdor hoče svete dajati našim pesnikom -- vojsko, neusmiljeno vojsko mora najprej napovedati ti bolezni, žgati in rezati mora bule in gobe, ki pokrivajo zdrava telesa -- naj boli tega pa tega, naj sirota vpije in toži! -- saj ne gre tu za prid in slavo posameznih, saj slovstvo morda vendar ni kaka usmiljena naprava, kaka bratovščina, kak zavod, kjer se onemogli mladi in stari s slavo in hvalo redé ob srenjskih troških!

IV

Čudno se ti zdi, kajne -- da se ravno zdaj, v tako viharnem, tako pomenljivem času pečam z rečmi, katere, dasi lepe in koristne, vendar niso potrebne. Ko zunaj divjá srdit boj, sedim miren v tihem hramu in premišljam -- slovenske pesnike -- najnedolžnejše in najkrotkejše stvari za ovcami -- ali ni to ginljiva idila? In če kdo stopi predme z bojnimi poročili, kdo je padel, kdo je ujet, kdo v žitu leži in kdo je hrbet pokazal in na katero stran se zmaga nagiblje: zavrnem ga nejevoljno godrnjaje: Noli turbare circulos meos!

Ali dragi moj, ne misli, da ravnam tako, ker mi niso mar imenitne reči, ki se zdaj vrše; kriva mi je tega druga neprijetna prikazen -- telesna slabost! Imam namreč, hvalo Bogu, krepka pljuča, dobra jetra in zdravo drugo telesno orodje -- le želodec mi je od nekdaj že slaboten. Ko mi gre jed najbolj v slast, naj mi pravi kdo kaj ostudnega, in v tistem hipu sem odkosil; zato nisem bil za medicino in zato nisem zdaj za politiko. Zakaj za politiko, posebno dandanašnji, treba je dobrega želodca, takega, kakršnega pravijo, da ima tista velika ptica, ki jé za prigrižljaj kamenja, črepinje in staro železje -- sicer človek ne bo izhajal. Gorje pa še celo njemu, ki ima dobre oči in časi priložnost, da pogleda malo zad za "kulise" in vidi igralce, kako se šemarijo in napravljajo pred igro in zopet slačijo po igri blesteče cunje! Potem pa človeku preide vse nedolžno, otroško veselje! Meni vsaj se je tako godilo!

Ko pa tako sam miren sedim, imam časi čudne prikazni: zdaj vidim pred seboj lep vrt -- z visokim plotom zagrajen, na vrtu drevesa z zapeljivimi, žarečimi jabolki; bližata se mestu dva moža -- poznam ju ne, ker ju vidim le od zad; govorita, pa kaj, ne vem, ker sta predaleč; prvi kaže drugemu posebno lepo jabolko; ko preideta do plota, prikloni se drugi in prvi mu zleze z veliko težavo --- ker je obilega života -- na krepka rame -- z ram na plot -- utrga jabolko, vtakne ga mirno v žep ter se, kakor je videti, svojemu pomagaču lepo zahvaljuje. Ta pa se huduje in preti mu s pestjo -- zakaj -- tega seveda ne vem. V drugi prikazni vidim velik ptičji zbor; strašen krik in hrup je med njimi -- kaj hočejo -- ne vem, videti pa so strašno bojaželjni in pogumni, tako da bi se spravili kar nad samega kraljevega orla! Kar zašumi v višini nekaj in na pogumni zbor pade senca kraguljeve perutnice in zdajci -- kakor bi trenil -- razkropi se pogumna drhal!

In zdaj mi pride na misel tista zgodba, ko so bile sklenile miši zvonec privezati mačku okrog vratu, potem pa si ni nobena upala izročiti nevarnemu nasprotniku to glaseče znamenje -- nezaupnosti. In v ušesih mi zveni tista krepka Horacijeva oda, ki pravi: Iustum et tenacem propisiti virum ... si fractus illabatour orbis, Impavidum ferent ruinae.

Pa dovolj in preveč že takih političnih reči, po katerih rada glava boli; vrniva se zopet k našim mladim poetom! --

Prišla sva do poglavitnega dela svojega pogovora. Govoriti nama je zdaj o vprašanju, kako naj se poje -- ali o obliki poezije.

Sila kola lomi, pravi pregovor, pesmi pa sila ne dela; če sila že nikjer ni dobra, je pa še celo slabi pri pesmarjenju. Tu ni, da bi se človek usedel in v roke vzel, česar je treba za pisanje, ter dejal: Dolgo nisem že naredil nobene "pesmice", zdaj pa moram vendar eno "skovati" za "Glasnika", za domovino ali pa za lastno slavo -- kakor je ravno pri volji. Kar tako naredi, bo res, če ni posebno neroden, močno podobno pesmi -- pesem pa vendar ne bo. Močno, pravim, bo podobno pesmi, tako da bo mož sam mislil, da je naredil pesem, in izmed sto bralcev njegovih jih bo morda mislilo devetindevetdeset, da beró pesem, in vendar se bodo motili.

V vseh razmerah in prikaznih našega življenja se namreč nahaja staro nasprotje med resničnim, pravim, in med ponarejenim, lažnivim blagom. Kar je dobrega, lepega, poštenega, dragega in zatorej redkega na svetu, vse se ponareja, tako rekoč za delavnik, za vsakdanjo rabo. Kmečki paglavci kadé listje namesto tobaka, stare ženice po mestih pijó cikorijo namesto kave in mi vsi nosimo sleparsko "pavolo" med volno v suknjah in v srajcah med poštenim domačim platnom -- tako da ga ni več poštenja na svetu. Ko vidiš zvečer v gledišču ali pa na plesu lepo žensko telo, z gostimi črnimi, kodrastimi lasmi, lica kakor bi kri v mleko zlil, usta rdeča ko binkoštna češnja, in rasti je take kakor miloška Venera -- rad bi stvarnika hvalil v njegovih delih -- a spomniš se še o pravem času, da pri vsem tem je imel le malo opraviti stvarnik -- njena lepota je znesena od vseh strani, kakor sračje gnezdo, in ko bi se ločila laž od resnice -- bogve, kaj bi ji ostalo! Tako je svet poln laži in sleparije. Ponareja se zlato in srebro, ponarejajo se dragi kamni, ponareja se domoljubje in ponarejajo se -- pesmi! Čudno pri tem pa je to: od daleč, to seveda, je ponarejeni prstan ravno tak videti kakor zlat z dragim demantom -- od blizu pa se da le malokdo z njim slepiti, tako da bi plačal zanj več goldinarjev, kakor je v resnici vreden krajcarjev. Pri pesmih pa je to čisto drugače; ponarejeno pesem le malo, malokdo loči od prave. In tako se zgodi tolikrat, da ta in oni kupi tisoč in tisoč verzov na lepem papirju v rdečem usnju in z zlato obrezo in misli, da ima veliko pesmi, a nima morebiti le ene! In ko bi se vse pesmi, kar jih je do zdaj narejenih na svetu, znesle na en kup in bi se ločile pleve od zrnja, kako bi se čudil svet, ko bi videl, da ima tako malo dobrih pesmi, ker je mislil, da jih ima toliko!

Od kod pa izvira to? Od tod, ker pesem mora biti rojena, ne pa narejena. Rojena, to je prava beseda! Kakor v tistem naravnem procesu, ki je vir vsega življenja, ločita se tudi v stvarjenju pesmi dva glavna momenta, spočetje in pa porod. Ne enega ne drugega nima človek v svoji oblasti. Če pa se sili, stvariti pesem "invita Minerva", prišel mu bo na dan namesto čvrste, zdrave stvari, ubogi Wagnerjev homunculus, ki ne more živeti ne umreti. Ko seme pade v rodovitno zemljo, klije nekoliko časa natihoma v temni zemlji skrito, da požene kal, ki ob svojem času predere zemljo in se prikaže na dan!

Tako naj ima poet svoje rodovitne prsi odprte vsem prikaznim, ki ga obdajajo, pije naj in sreba, tako rekoč, žalost in radost, up in obup, strah in hrepenenje, ki je razlito po življenju. Česar se je navzel tako, to se mu bo, če je resničen, rodoviten poet, prijelo v prsih, jelo bo živeti in rasti in gibati se, pojilo in redilo se bo z njegovo srčno krvjo, in ob svojem času se bo prikazalo na dan v podobi, ki jo imenujemo: lirična pesem -- in ta bo kri iz njegove krvi in bo meso iz njegovega mesa. Ali da govorim naravnost, ne v podobah: ko "pomlad razklada svoja čuda" in se napravlja poet, da zapusti temno zidovje, ne bo jemal s seboj, česar je treba za pisanje, češ da bi delal zunaj, sredi cvetja, zelenja in ptičjega petja "mične spomladanske pesmice". Ne tako! Pustil bo doma, karkoli ga teži, in hodil bo ven "z lahkim srcem in lahko nogó" -- odprl bo oko in uho in vse svoje počutke in pil bo željno v srce nebeško lepoto! In kakor pridna čebela se bo vračal s težkim blagom obložen. In doma zopet v ozkem, tihem hramu, včasi že pozno, morebiti celo ob času, ko bo zunaj žvižgal ostri zimski sever ob hišnem voglu -- takrat bo začelo buditi se in rojiti mu po prsih -- zunaj bo zima -- v njem pomlad z vsem svojim zelenjem, cvetjem in ptičjim petjem! In zdaj bo delal pesmi! -- Nespametno seveda bi bilo trditi, da vsi lirični pesniki vselej ravnajo tako. Nekako tako pa, če se čisto ne motim, bodo se vendar delale najboljše pesmi. Le potem bo pesem objektivna in subjektivna, splošna in individualna, realistična in idealistična. Le tako se bosta njegova stvarjenja enako udeleževala um in srce; srce pri vživanju -- um pri skladanju. Le po tej poti bo postala pesem dovršena po misli in po obliki.

Nihče ne bo kamenja lomil in zidal ob enakem času. Gorski potok, ki se iz silne plohe rodi in naglo raste, bobni kalen po skalah ter vali s seboj kamenje in korenine in "v zeleno hití", tu pa se umiri in očisti s časom in, kakor pravi dalje pesnik:

V valovih sonce in luna migljá,
nad reko se kroži mavra z nebá;
iz vode srečuje te lastni obraz, --
sedanjost, minulost, bodoči te čas.

V

Kar mi pišeš o slovenščini na vaši gimnaziji, to je res žalostno, da bi tako ne bilo! Slišal sem enake tožbe že zdavnaj od drugih, ki prihajajo na Dunaj, tako da sem mi je zbudila misel, ali ni to morebiti vse nalašč tako napravljeno in napeljano, da bi se le s časom naši mladini popolnoma zatrlo vse veselje do materinega jezika, vsa ljubezen do svojega naroda. In res, čuditi se je po tem, kar slišim, da imajo naši mladeniči še toliko narodnega duha, ko zapuste gimnazijo. -- O kako lepo nalogo ima slovenski učitelj na slovenski gimnaziji; koliko je tu priložnosti, ne samo poučevati učencev v materinem jeziku tako, kakor se poučavajo v kakem tujem, ampak tudi buditi in gojiti v mladih srcih ljubezen do domovine, nétiti jim sveti ogenj navdušenja za vse, kar je pravega, dobrega in lepega; učiti jih, da naj ljubijo, najprej svojo domovino tako, kakor ljubijo svojo mater, potem pa, da naj tudi spoštujejo vse narode -- da naj se uče od njih in posnemajo, kar vidijo pri njih dobrega. Ko vidijo, da ta ali oni narod je v tem ali tem tako daleč pred nami, da ga pač ne bo moč dohiteti, naj se ne usedejo kakor trmasti otroci sredi ceste, nevoščljivo gledajo za svojimi srečnimi predniki -- veselili se bodo tudi tujega napredka; saj smo si vsi bratje na svetu, ter trudili se bodo po svoji moči, če v tem ne, pa v drugem, pred svetom izkazati se -- tako bo imela njihova narodna zavest trdno podlago in njihov narodni ponos ne bo puhel in prazen.

Slovenci nimamo ne Goethejev ne Schillerjev in tudi ne drugih enakih prvakov, kakor nam trdijo naši psevdokritiki in estetiki; noben pameten človek nam ne bo očital, da jih nimamo; ne slepímo se pa tudi, da jih imamo.

Take in enake reči svojim učencem razjasnjevati ima priložnost slovenski učitelj; v besedi in dejanju bo svojim učencem jasen zgled pravega, razsvetljenega domoljubja. Razlagaje jim to, kar imenujemo po navadi slovensko slovstvo, ne bo jim pokrival iz slepega domoljubja resnice, ne bo mešal zrnja in plev, da bo le večji kup -- plašč krščanske ljubezni bo pogrinjal čez slabosti in napake svojega bližnjega, ne pa čez siromaštvo našega slovstva. Kazal jim bo revno našo preteklost, žalostno sedanjost z razlogi vred, zakaj je tako in ne drugače. Na ti podlagi pa jih bo opominjal in izpodbujal, naj napenjajo vse svoje dušne moči, da nam zacvete lepša prihodnost.

Govoré o posameznih pisateljih, ne bo dejal samo: Ta je prvi, ta je drugi, ali pa celo: Oba ta sta prva, in pa: Ta je posnemal tega, ta onega. Vsa njegova kritika ne bo obsežena v besedah: Beseda mu je gladka in "duh mu je gladek"! Vsaj o poglavitnejših pesnikih bo govoril obširneje; načrtal njihove pesmi po mislih in po obliki in pokazal njihov duh, če ga imajo kaj; hvalil bo in grajal, a vselej povedal tudi zakaj. Rekel bo svojim poslušalcem: Posnemajte to, pazite se onega!

Tako jih bo učil, v tem duhu jim bo dajal tudi svoje "naloge". Po teh nalogah ravno bo skoraj spoznal, da ta ali oni kaže posebno sposobnost, posebno veselje do tega ali onega razdela v slovstvu. Veselil se bo, ko najde tak talent. Kakor vrtnar plemenito rastlino ga bo skrbno hranil in branil. -- Rastlini je treba sonca in moče -- učiteljev prijazni obraz bo talentu sonce, dež in rosa njegovi nauki in dobri sveti.

Tako bo ravnal s talenti; vsem pa bo prijatelj, oče; k njemu se bodo zatekali zaupljivo v svojih potrebah in nadlogah; če ne k njemu, ali morebiti k njim, ki so tujci ali pa potujčeni, ki zasmehujejo njih svetinje!

Ali ni to lep stan? Blagor mu, kdor je postavljen na tako mesto; več more tu koristiti narodu kakor kjer si bodi drugje. --

Tistih uric, ki so tako skopo odmerjene slovenščini na naših gimnazija, morali bi se učenci že naprej veseliti, in ko jim pridejo, zvesto poslušati, da ne izgubé besedice. Tu bi se zbirali kakor okrog domačega ognjišča , sini ene matere in ogrevali si srca o večno govorečem ognju domoljubja. -- Zakaj ni pri nas tako? Ali ne bi bilo potem marsikaj drugače?

Posebno žalostno je, kar slišim o vaših slovenskih nalogah. Pri Grkih so se res učili otroci, kakor iz svetega pisma, vsega iz Homerja. Iliada in Odiseja sta jim bili berilo od "prvega do osmega razreda", ti slavni epopeji sta jim bili podlaga vseh vaj in nalog! Ali od Iliade in Odiseje pa do "Abúna Solimana" je, mislim, vendar malo dolga pot! S tem nočem sicer ničesar reči zoper to našo epopejo, in ko bi hotel, ne morem, ker iz nje ne poznam le ene vrstice. Vendar pa si upam dvomiti, da bi bila ta pesem edina pripravna, da bi se vedno zajemalo iz nje kakor iz neusahljivega vira. Pobožnost je res, kakor pravi sv. Pavel, koristna za vse; vendar naj bi se včasi poskušalo tudi s kako drugo pesmijo, že zato, da bi se učencem po tem tolikanj večja žeja vnela -- zopet po Abúni Solimanu. Jerebice so dobra jed, vendar pravi Francoz -- da ne gre, toujours perdrix! Tako se je ta gotovo lepa pesem popolnoma pristudila učencem; vsaj nobeden mi ne govori o nji, da bi se zraven nekako čudno ne smehljal.

Zdaj pa kaj veselega na to!

Res, nehote so se mi na smeh nabrala usta, ko sem videl, kako polagoma in strahoma, po mnogih okoliših in zagovorih začenjaš mi praviti, kako je vaš učenik govoril o priložnosti o mojem pokojnem spisu v tistem nesrečnem "Klasju", ki ga je slana vzela, preden je še dozorelo -- habent sua fata libelli! -- Slabo me poznaš, dragi moj, če misliš, da me bolé take reči; srečen človek bi bil, ko ne bi imel drugih bolečin! Meni je za resnico -- nič drugega. Če mi kdo dokaže, da to ni res, od tistega časa ne spregovorim več besedice očitno!

Ne govorim rad "pro domo", ker sem pa tako poklican, samo toliko!

Preden sem še pomočil pero za tisti spis, vedel sem že dobro, da z njim ne bom nikakor ustregel našim veljakom, prvič že zato ne, ker Prešeren jim ni nič kaj pogodu, zakaj, ne vem!

Zato ga je bil, kakor sem slišal praviti, celo eden sežgal; to je, ne Prešerna samega, ampak le pesmi njegove.

Drugič, ker revež nisem zapisan v njihovo bratovščino; gorje pa pri nas tistemu, ki se predrzne imeti o kaki stvari svojo lastno, nekolkovano misel, in jo še celo dati med svet brez višjega dovoljenja! "Nil sine nobis!" Nadejal sem se torej hude, ostre, še celo strastne kritike, a kritike, ki pojde reči do jedra, da se zve in pokaže resnica -- vsi ljudje vse vedo! Nič takega! Očitalo se mi je, da za življenjepis prvega našega pesnika nisem pregledoval nekih ribniških "perioh" -- in o drugem delu, ki je glavni mojega spisa, dejalo se mi je, da sem spisal himno namesto kritike. Čudno, saj so pri nas sicer himne prav v navadi in do tega časa se je hvala pela še vsemu, kar je bilo tiskanega s slovenskimi pismeni, bodisi v bohoričici, metelčici ali pa v gajici. Kako je to, da je hvala naenkrat prepovedana? "Duo cum faciunt idem, non est idem!" A zdi se mi tudi, da je v tistem spisu razen hvale še nekoliko drugega -- in če hvalim -- mislim, da kažem tudi zakaj!

Če je bila pa kritika našega glavnega lista le bolj negativna

kar modró zamolčí, to mojstra nam kaže pisave --

S svojim vprašanjem, kaj mislim o Koseskem, zlasti pa o tem, kar se je bralo iz njegovega novega dela v zadnjih "Novicah" -- spravil si me res v veliko zadrego; ne da bi ne vedel kaj reči -- saj moja sodba o tem tolikokrat in tako krivo sojenem pisalcu je že zdavnaj sklenjena. Le težko mi je naravnost izgovoriti svojo misel, ki se, žalibog! nikakor ne zlaga s tem, ker so pisali moji predniki o njem. Pred vsem drugim moram pa omeniti, da s Koseskim sem v ravno tisti zvezi kakor s Prešernom; nisem ga videl v svojem življenju; storil mi ni nikoli nič dobrega ne slabega, še celo ne ve, mislim, da je kdo mojega imena na svetu. To moram omeniti, ker se pri nas vsakemu tako radi podtikajo osebni motivi.

Žalibog, da, govoreč o Koseskem, ne bom mogel pasti v greh, ki se mi je očital pri Prešernu. Pa saj v tem se je že obilo, le preobilo grešilo nad Koseskim. Ponižali so ga tisti, ki so ga hoteli povišati; zakaj kdor preveč dokazuje, ničesar ne dokaže, in Koseski sme po pravici zdihovati: Bog me varuj mojih prijateljev, sovražnikov se bom varoval že sam!

Taki prijatelji so ga imenovali slovenskega Goetheja, eni, če se ne motim, tudi Schillerja -- zakaj? tega pač sami ne vedo. Mislim, da Koseski sam ni vedel, ali bi se jezil ali smejal takim nemarnim primeram.

Če se mora že primerjati po vsi sili, imenujmo ga rajši slovenskega Klopstocka. Kakor Klopstock na Nemškem, tako je udaril Koseski pri nas prvi na véliki zvon, da je dal mogočen glas, ki se je razlegal daleč okrog po slovenski domovini in iz spanja zbudil marsikaterega zaspanca.

Lep je zvonov glas, kdo bi tajil! "Vivas voco, mortuos plango, fulgura frango!" Budi zvon in drami ter povzdiguje srca proti nebu; ali človeško srce ima še druge potrebe in željno bo pilo potem tudi mile glasove, izvirajoče in preproste, domače piščalke, glasove zdaj žalostne, zdaj vesele, glasove, ki mu vzbujajo sladko domotožnost, kakor bi čulo mater, ki poje detetu v zibeli! --

Klopstock se je bil prikazal Nemcem kakor nova svetla zvezda na nebu; vse jo je gledalo strmé, tako da so jih nazadnje bolele oči. Zvezda ta je bila komet, šla je, kakor je prišla. Dandanašnji, kakor je znano, govore Nemci o svojem Klopstocku z velikim, spodobnim spoštovanjem -- beró ga pa ne. Bral sem celo nekdaj, da je bil razpisan Nemec lepo darilo za tistega, ki se more izkazati, da je v resnici prebral vso Klopstockovo Mesijado od konca do kraja. Do današnjega dne se ni še nihče oglasil! --

Vzbudil je bil Klopstock, kakor vsaka nenavadna prikazen v literaturi, iz začetka veliko posnemovalcev. Cela truma se jih je bila usula za njim, sčasoma pa jih je prijalo manj in manj in dandanašnji je Klopstock popolnoma zastarel; v ljudstvu pak se ni bil ukoreninil nikoli.

Z veselim strmenjem so čuli Nemci v začetku nove besede, pogumne trope in izvirne podobe, dejali so: Glejte si, nismo mislili, da se da kaj takega povedati tudi po naše. Strmeli so nad novim "bardom", ki se je vzdigoval tako krepko, tako veličastno kvišku, kvišku -- da se je skril v oblake! -- Potem pa so se razšli vsak po svojem opravku! --

A tudi s Klopstockom se ne more popolnoma primerjati Koseski. Če se le težko kdo najde, ki bi bil prebral vsega Klopstocka, nikakor se to ne more očitati našemu Koseskemu; njegova dela, kar jih je izvirnih, preberó se v času, kar ga je treba, da se jajce v mehko skuha. To je ravno! Izvirnost, menim, je morda vendarle pri pesniku glavno. Ponašati se more človek le s tem, kar je njegovega, kar je naredil sam. O izvirnosti Koseskega pa se ne bomo dolgo pričkali! A s tem nočem nikakor zametavati prestavljavcev. Prestavljavci so dobri in koristni delavci, zlasti če prestavljajo dobre reči in jih prestavljajo dobro. Te slave ne bom kratil Koseskemu, dasi tudi njegovi besedi očitajo mnogo naši filologi, to so pa sitneži, ki jim ni ustreči! Da pa se človek, ki se veliko peča s pesniki in je tako rekoč ves napojen z poezijo -- nazadnje tudi včasi malo sam oglasi, to je prav naravna prikazen; saj je znano, da so nekatere tvarine, ki se, če dolgo ležé na soncu, nazadnje tako napijó in navzemó luči, da se potem še dolgo časa svetijo v temi.

Najbolj po pravici torej bomo primerjali Koseskega nemškemu Vossu, ki si je zaslužil s svojimi predstavami lepo častitljivo mesto v nemškem slovstvu. -- Kar se pa tiče zadnjega dela Koseskega, naznanjenega v "Novicah", zdi se mi, da mu je zopet veliko škodilo prijateljstvo -- prvič z bombastičnim naznanilom, potlej pa s tem, kar je v zgled iz njega vzetega in natisnjenega v Novicah. Prestrašil sem se, ko sem bral to najnovejše delo njegove "divne muze". Res dolgo že živim v tujem nemškem mestu, zato pa vendar nisem še pozabil materinega jezika. Zvesto berem Novice, Glasnika (Danica mi žalibog ne pride pred oči!) in kar mi je moči sicer dobiti slovenskega v roke. In Slovenci na Dunaju imamo, pač smem reči, lepo navado, da se, kjerkoli se snidemo, radi pogovarjamo o ne samo o vsakdanjih, ničemurnih rečeh, ampak tudi o vsem, karkoli zanima omikanega človeka, in to vedno le v slovenskem jeziku. Tolikanj večji moj strah, ko berem in berem tiste nove verze Koseskega; premišljujem in ugibljem -- vse zastonj! Kako je to, saj sem vendar bral prve pesnike skoraj vseh evropejskih slovstev in razluščil sem že marsikateri filologičen lešnik -- tu pa je ves moj trud zastonj. Pa ne da bi dejal, da je govor tako visok, da ne morem za njim -- saj je pravi "peš govor"; ne dviguje se tu, kakor je sicer njegova navada, v oblake, prav ob tleh se plazi kakor obstreljena jerebica. Tako se pa ni govorilo samo meni, ampak tudi mojemu prijatelju, ki ima lepo ime v slovenskem slovstvu. On mi je bil z glavo majé in čudno se smehljaje podal prvi tisti list Noviški. Z združenimi močmi po dolgem ugibanju in ukrepanju, z mnogoterimi kombinacijami, konjekturami in raznimi filologičnimi zvijačami sva nekoliko šele uganila, kaj hoče reči njegova muza; a še zdaj ne veva, ali sva pravo zadela. Naš pesnik namreč ne rabi velikokrat besed v navadnem pomenu -- in pa ima zraven neusmiljeno navado, da kakor hitro mu ni všeč kaka beseda, pa ji kar odstriže rep kakor poredni paglavec nedolžnemu martinčku, ali pa odseka ji celó glavo kakor petelinu, namesto: rahlo pravi -- rah; namesto množica -- množ in vad -- namesto navad.

Da pa je ravno jaz tako slabo umem Koseskega, to se mi zdi tolikanj čudneje, ker se druži, kakor pravi sam, bolj stare pisave. Tako tudi jaz -- si parva licet componere magnis -- še vedno po starem imenujem tistega, ki bere moje pisanje (Bog mu daj dolgo življenje in pa dolgo potrpljenje!), ljubega bralca, ko bi imel reči: čitatelj; še vedno berem stare bukve, ko drugi čitajo nove knjige; čevlje nosim namesto črevljev in zobljem češnje rajši ko črešnje. Pisal sem trdovratno do zadnjega časa: čern kert je prederl terdo perst (a gospod urednik mi ne privošči nepotrebnega e), in lepo partikulo: nego sem ravno zdaj prvič v svojem življenju pritisnil na papir.

Zdim se v tej zastarani pisavi samemu sebi kakor kak pošten star ljubljanski meščan, urar ali rokavičar v nedeljo pri sveti maši v frančiškanski cerkvi v skrbno osnaženi suknji iz rjavega sukna, z visokim, okornim zavratnikom, kratkimi tesnimi rokavi in ozkimi vleki za pestjó, s katere sta izglodala zadnjo dlako "časa zob" in pa ostra ščet! Tako se je nosil tudi rajnki nestor slovenskih slovničarjev, nepozabljivi Metelko, po katerim sem se tudi jaz učil sklanjati: žabo in ribo in raka in druge take postne jedi.

Nekaj me je pa vendar veselilo pri tem branju, namreč to, ker se videl, da Koseski sam je res, kakor sem mislil že prej, skromen in protestuje zoper slavo, ki mu jo po vsi sili nakladajo njegovi prijatelji.

Tak nam je čas kaj malega rodil,
ne da bi zá-se tú al tam slovélo,
al da od nas bi kdo se kaj učil,
veljavo le pepéla da b' imelo,
ki včasih njivi ploda mnogo dá.
In tak izid želí sledeče délo,
Bog daj, Bog daj, da bi doseglo ga!

Ne bojim se, da bi ti krivo ne sodil teh mojih besedi, saj veš, da bi nihče tako vesel ne bil kakor jaz, ko bi imeli veliko veliko takih pesnikov, za kakršnega delajo Koseskega; pa kaj nam pomaga, če se slepimo! To več škodi kakor koristi. Če bomo ravnali tako, legli bomo zvečer moško na namišljeni lovor; ko pa posije dan, zbudili se bomo na bobovi slami.

Če sem v tem pismu govoril toliko "pro domo" -- ti sam si tega kriv, saj veš, da sem miren človek in se ne prepiram rad (kar bi hotel morda posnemati kdo iz mojega imena), nikoli pa ne, kadar bi šlo le za mojo osebo! Ko bi se pa bilo kdaj udariti za resnico, za čast domovine, takrat pa se ne bom skrival v koruzo, saj, hvalo Bogu, nedostaje mi brušenega meča, ne ostrih sulic in puščic, ne bojim se boja iz oči v oči -- gorjače pa ne vihtim rad in nikdar ne bom kakor potepuh in tihotapec pobiral tiho kamenje v ruto in hajdi od zadaj po glavi!

Kar sem rekel tu o Koseskem, s tem mu nikakor ne mislim kratiti zaslužene slave; in ko bi spreobrnile pesmi njegove, ki se nam obetajo, mojo misel, tedaj bom pa jaz prvi s kadilom pritekel ter klical na vso moč iz globočine svojega osrčja: Slava!

VI

Pišeš mi, da pričakujejo tisti, katerim so mar take reči, odgovora od mene. Vendar pa, upam, ne takega, kakršen je spis v "Novicah" -- kaj takega od mene pričakovati, to bi bilo preveč! Vsak ptič ima svoje petje, ali če petja ne, vsaj svoj posebni glas, ki ga je prejel od stvarnika -- in tako vpije ali poje, kakor zna, drugače pa ne more. Tako tudi jaz svojemu gospodu nasprotniku ne bom nikdar odgovarjal v tistem glasu, v katerem me je -- ogovoril. Vsak po svoje! Da je pa gospod nasprotnik nekatere reči v mojem spisu čisto drugače zasuknil (vide: bobova slama!), nekatere pa čisto prezrl (glej: vso tiso obilo hvalo, ki jo dajem Koseskemu), to pa gre že na drugo stran; namreč med tiste reči, ki jih rajši vidim na kom drugem kakor na sebi! Tako mi je gospod nasprotnik res storil očitno krivico -- gotovo nehote --; zato sem bil pa spisal prav kratek, pohleven in gladek odgovor in poslal ga s ponižno prošnjo gospodu uredniku "Novic", naj ga natisne -- ali pa vsaj o kratkem naznani v prihodnjem listu, da sem mu poslal odgovor, katerega pa noče ali ne sme natisniti. Kako se je ta gospod vedel o ti priložnosti -- o tem pa rajši molčim; vsak človek ima svoje misli o plemenitosti! Ker me je bil gospod nasprotnik poklical, naj poskusim posloveniti en sam odstavek Byronove pesmi: Mazepa -- priložil sem bil svojemu pismu 230 prvih verzov -- poslovenjenih v štirih dneh v ta namen namreč, da pokažem, da se dá ta pesem posloveniti v ravno tisti meri; gospod urednik je vse to položil "ad acta"!

In tako naj ostane ta reč, kakor je! Za odgovor naj bere gospod nasprotnik te kritične črtice, ki jih mislim pisati o prestavi Koseskega, in naj blagovoli spustiti se z menoj vred v to sitno preiskavo, morda bo potem malo drugače sodil. Pri tem pisanju se bom zdrževal, kolikor moč, vse porednosti in norčavosti, katera je, kakor sem ravno skusil, tako malo po voljni našim možem -- naj me tu pa tam še tako prstje srbé. -- -- --

Žalostno je, da mora človek pri nas še vedno s strahom in trepetom iti na tako delo -- naj ima še tako dober namen; to je takoj "nagrda, sirov nalet, treba je satisfakcije", kakor se mora cerkev zopet posvetiti, če se je oskrunila s kakim hudodelstvom. Pa naj se vpije, kolikor se hoče, resnico je vendarle treba povedati -- če je noče noben drug, bom jo pa jaz!

Bog hotel, da bi mogle toliko dobrega reči o tem prevodu, kolikor bom moral slabega!

Prva napaka njegova je ta, da ni jasen, tu pa tam je težko umeven, ne nekaterih mestih čisto nerazumljiv. Jaz vsaj se ne sramujem povedati, da sem nekatere verze po dolgem ugibanju šele razumel z izvirnikom v roki. Kakor pa meni, mislim, da se je godilo tudi marsikateremu drugemu, le da človek ne spozna rad očitno: Tega pa tega ne umejem! in tako slepimo drug drugega!

Iz začetka že pa mi ni bilo jasno, kaj je nagnilo gospoda prevodnika, da je izvolil namesto izvirnih prostih štirinogih jambov umetno italijansko osemvrstno petonogo "stanco". Oblika sploh in tako tudi mera se pač sme premeniti, ali, da bo prememba estetično opravičena, le takrat, kadar najde prevodnik kako delo, ki ima sicer lepo vsebino, a v slabi obliki, da potemtakem prevodnik tako rekoč pomaga pesniku, ker je dal njegovemu delu lepšo obliko, ali pa tedaj, kadar je izvirno delo pisano v pesniški meri, v kateri jezik prevodnikov ne more po svoji naravi doseči lepote izvirnega jezika. To je n. pr. vodilo Schillerja, kakor pravi sam, ko je prevajal kos Vergilijeve Eneide.

Ne enega ne drugega razloga pa ne morem videti v našem prevodu. Byron je eden izmed prvih pesnikov vsega sveta in nikakor in nikjer se mu ne more očitati, ravno njemu ne, da ne bi bil popolnoma "mojster v formi" on, ki je tako lahko, tako elegantno pisal kakor malokateri drugi pesnik. Ne potrebuje torej nobene poprave in pomoči. Ko bi se bile "ottave rime" pripravne zdele Byronu za svojega Mazepo, zakaj jih pa ne bi bil izvolil? Saj, da jih zna rabiti, resne in šaljive, pokazal je dovolj v svojem Don Juanu. Da je torej pisal Mazepo v prostih jambih, ni drugega razloga kakor ta, da se mu je ravno ta mera zanj pripravna zdela -- tega se je bilo tudi držati vestnemu prelagatelju; saj ne pozabímo nikoli, da oblika v poeziji ni kakor je obleka, ki se nosi zdaj tako, zdaj tako, kakor ravno šega nanaša -- šega pa nima nikakršnih, vsaj ne pametnih zakonov. Obliko je tako rekoč zrastena z umetnim delom, tako da se ne more brez škode ločiti od njega.

Ravno tako ni mogle voditi tukaj gospoda prelagatelja drugi razlog, saj morda vendar ne bo nihče trdil, da se našemu jeziku bolj prilegajo umetne laške stance kakor pa prosti jambi.

Ne morem si torej misliti drugega, kakor da je gospod prelagatelj izvolil to mero le zato, ker so mu po volji lepoglasne "ottave rime". V tem sem jaz njegove misli, zlasti če se pišejo tako, kakor jih je pisal naš Prešeren; tako jih pa ne zna vsak. Ali to še ni dovolj razloga; tembolj, ker si je gospod prelagatelj s tem več škodil nego koristil. Res je včasi malo težko prenesti kratek angleški verz v ravno takó kratko slovensko vrsto (mogoče je pa vendar), zato bi se pač smel verz v prestavi, če ni drugače, podaljšati za eno nogo, da bi mu ne premenilo tolikanj značaja. Izvoljena mera pa je silila gospoda prelagatelja, da je moral raztrgati in razkosati povest, ki je v enem pisana (le v daljše oddelke razdeljena), to pa ni šlo vselej brez sile; in to je primoralo moža, da je moral marsikaj dostaviti iz svojega, da je bila stanca polna --; to pa, kakor vidimo, ni pomnoženje, ravno tako, kakor ne pomnoži vina v kozarcu, kdor mu prilije vodé. Tako je gospod prelagatelj, in to je velika napaka, čisto spremenil značaj izvirne pesmi. To pa gotovo ni nji na korist, česar se bo prepričal vsak, ki bere zaporedoma izvirnik in prevod! -- Govoreč o posameznih rečeh, mislim puščati na stran vse malenkosti, ravno tako tudi čisto jezikoslovne napake, katerih bi veliko našel tudi ne preoster filolog. Med malenkosti štejem tudi take reči, kakor je n. pr. takoj začetek: "Je bilo dneva po pultavski bitvi." Vsak že zdaj ve pri nas, da ni dobro začenjati -- z brezglasnimi besedami.

V 1. stanci se bere: "Razdjana vsa po ojstri bojni britvi." Če se že izvoli nelepa podoba britve, ki je pa nima Byron -- ostati se mora pri podobi; britev pa ne razdeva, ampak le reže -- njena bistvena lastnost je ostrost. Takih in še hujših napak, ki bi se ne smele najti pri nobenem pesniku, še tudi ne pri prozaiku, ki ima kolikaj korektno pisavo, bomo našli v tej predstavi še več. Če pisatelj rabi podobo, mora biti karakteristična, da nam bolje, krepkeje ne samo za um, ampak tudi za oči izrazi misel kakor navadna beseda; če nima te glavne lastnosti, tedaj je le -- fraza; drugič pa, in to je ravno tako imenitno, mora pisatelj ostati pri podobi, ki jo je izvolil, in tako jo razpeljati, da se da naslikati, da jo vidi bralec živo, jasno pred očmi -- da pa more to pisatelj, mora jo sam prej videti v duhu tako, kakor ko bi jo hotel naslikati z barvami -- potem se bo vse zlágalo in vezalo -- denique sit quidvis, simplex dumtaxat et unum. Potem ne bo prisiljeno bralčevo oko ali recimo: bralčeva domišljija nemirno in nazadnje nevoljno tavati sem ter tja kakor Noetov golobček -- ki ni vedel, kje bi si počil. -- Po tem načelu bi se moral grajati tudi znani izrek Goethejev: Prijatelj, siva vsa je teorija -- Zeleno zlato je drevo življenja! Zagovarjanje, češ da beseda zlat ni tu že več tropus, da je že popolnoma izgubila prvotni pomen, meni vsaj ne zadostuje; po moji misli je Goethe humoristično ti dve besedi kakor kak oksymoron nasproti postavil -- saj jih govori -- Mefisto! To je pa tudi edina meni znana taka napaka v pravih poetih; pri nas pa ne gre tako natanko; če pridemo kdaj do tega, pokazal bom sonet s slovenskimi črkami tiskan, v katerem je zmešanih pet ali šest različnih podob, kakor bi se človeku sanjalo; pravo sračje gnezdo -- udique conlatis membris! -- Za zdaj dovolj tega! --

Dalje še v prvi stanci:

Krepost in up v okrutni krvolitvi
nezvesta kot ostale vse močí;
topovlje, konj'ki, peštvo, druge sile
k zmagavnemu so caru prestopile.

Nezvesta kot ostale vse moči, torej krepost in up in druge moči -- čudna zveza; ali pa se mora umeti morebiti: moči, ki so mu ostale -- pa to tudi ne gre -- katere so pa te druge moči? Natanko so nam naštete: topovlje, Konj'ki, peštvo -- to je že precej dovolj; vsaj bralec, ki ni po vojaško izobražen, ne bo pogrešal ničesar -- vendar pa je pristavljeno še: in druge sile -- kakor et caetera. To je tako nepoetično, da človek ne umé, kako pridejo te tako praktične reči v rahle, nežne stance. Byron ima samo tri reči, ki so bile kralju nezvesti, moč (oblast), slava in ljudstva -- to je pač dovolj; kar je več -- to je odveč, ne pa pomnoženje.

Stran druga:

Tak Moskovi sloboda je otéta

"Do dobe zmot!" -- se ima tu misliti francoska revolucija -- ta je bila že minila -- ?

"V pokvaro večji" -- pokvara je tukaj slaba, "prekuc" pa grda beseda! Kako se beró ti verzi v originalu!

Stran tretja:

Očitanje pohlepa dik nastrán
pustijo vsi v tej noči tužni, ljuti,
das' reče vsak, kar misli, sodi, čuti.

Non multa sed multum! --

Stran četrta:

Ta dirja z njim veliko milj okroga --

V gošavi zdaj prvotnega še loga.

O blesku ogenj daljnih ruskih črt,
kaj so pa ruske črte? Morda čete?

V napadu tem težav, nesreč in zlobe
pokorne so nadloge volji vse,
trpljenje, trud, grozivne vse gonobe
kar scer na zemlji pusto, grenko je,
vse vkloni se ti duši tako zmožni,
ko pred ob reči polki mu podložni.

V Vöslavu 16. majnika 1868.