Navodila za tipkanje člankov v Slavistični reviji

Besedila naj bodo na disketi zapisana v formatu ASCII, ki ga poznajo vsi sodobni urejevalniki, v sili bodo sprejeti tudi formati popularnih urejevalnikov na PC-ju in na atariju. Besede naj ne bodo deljene, besedilo ne desno poravnano in ne paginirano. Poševni tisk, polkrepki tisk, drobni tisk, kapitelke in podobno naj bodo označeni na rokopisu, ki spremlja disketo, z ustrezno podčrtavo (enojna črta za ležeči tisk, dvojna za polkrepkega, kapitelke z okvirčkom, razprto -- dovoljeno le v citatih -- s črtkano črto ipd.). Pri tipkanju ne uporabljajte možnosti, ki jih ponujajo urejevalniki besedil, ampak zaznamujte začetek ležečega tiska z <I> (= italic), polkrepkega z <B> (= bold), polkrepkega ležečega z <I><B>, cirilico s <C>, grščino z <G> ipd. Konec ležečega, polkrepkega tiska ipd. označimo z </i>, </b>, </c> itd., npr. Jože Toporišič, <I>Družbenost slovenskega jezika</i> (Ljubljana, 1989). Najbolje je najprej iztisniti besedilo brez vseh teh kod in jih šele potem vnesti na disketo, rokopis pa ustrezno podčrtati, če tiskalnik ne pozna teh možnosti.

Polkrepki tisk je rezerviran za naslove glavnih poglavij in za nivojsko številčenje (1, 1.1, 1.2, 1.2.1 ... ); ležeči tisk za naslove samostojnih publikacij v opombah z bibliografsko informacijo (kadar je taka bibliografska informacija kar v tekočem besedilu, potem pač tam). Ne uporabljamo ga za naslove razprav v revijah in zbornikih ali naslove pesmi v zbirkah ali za knjižne zbirke (npr. Obdobja). Vse to pišemo navadno in brez narekovajev. Ležeče označimo jezikoslovne zglede in tujejezične citatne besede. Avtorski priimki v opombah z bibliografsko informacijo in v seznamu literature so v kapitelkah in se tipkajo običajno, ne v verzalkah. Poudarjanja naj bo v besedilu čim manj.

Za okrajšavno piko ali piko za vrstilnimi števniki je vedno presledek: n.d. --> n. d., t.i. --> t. i., 15.04.93 --> 15. 4. 93. Dvojne presledke med besedami pred oddajo odpravite. Odpravite tudi dvojni razmik med vrsticami, če ne gre za odstavek. Odstavek se zaznamuje s prazno vrstico in nič drugače. Izpis na papirju pa naj le ima dvojni razmik, da je mogoče besedilo korigirati. Pri izbiri konceptnih (draft) črk naj bo trak svež, pri izrabljenem traku je bolje uporabiti lepopisne črke.

Neoštevilčeni naslovi poglavij so polkrepki in centrirani, oštevilčeni so levo poravnani -- oboje natipkamo v levi rob, za pravilen iztisu bo poskrbel stavec. Naslovi podpoglavij so polkrepki in ob levem robu ter se nadaljujejo z besedilom v isti vrsti. Nivojsko številčenje poglavij je levo poravnano in se začenja z enico, pri avtorjevem kljubovanju lahko tudi z ničlo. Največja dovoljena globina segmentacije je 4.

Seznami so iz oštevilčenih enot: 1. 2. 3. 4., na nivoju niže a) b) c) č), še na nivoju niže so enote seznama uvedene s sredinsko piko, ki jo zapišemo s kodo <195>.

Izpusti iz citata ali vrivki vanj se zaznamujejo s poševnim ali z oglatim oklepajem. Tropičja na začetku in na koncu citata niso potrebna, le sredi citata: "xxxxxxx /.../ xxxxxxxxxxxx". Če citatu sledi v oklepaju vir, stoji pika praviloma za zaklepajem:

razmerjem med literaturo in njeno pogojenostjo: "s socialnimi in kulturnimi razmerami naroda" (Jamar-Legat 1976: 84).

Toda:

vede: "Moralistični utilitarizem razsvetljenstva v prejšnjem stoletju je dopolnilo še delo bavarskega kanonika Schmida." (Šircelj 1978: 10.)

Če imamo opombe na koncu članka skupaj, so seveda oštevilčene, njihovo mesto v besedilu pa nakažemo z zaporednimi številkami v prelomljenih oklepajih.

leta 1993 je Franc Zadravec,<4> pred njim pa verjetno še

Opombe tipa <5>, <5b>, <5c>, <2>, <6> so prepovedane. Ne upoštevati možnosti, ki jo nudijo urejevalniki, da sami potisnejo opombe pod črto! Opomba ima status odstavka, zato njeno besedilo ne sme biti naprej odstavčno razčlenjeno. Če je opomba zelo dolga, jo segmentirajo dolgi pomišljaji (---). Številka opombe je stična tudi pred besedilom opombe:

<4>Mišljena je njegova knjiga <I>Slovenska ekspresionistična</i>

Daljši citati niso v navednicah in so odstavčno ločeni od drugega besedila.

Nestandardna znamenja natipkamo s kodo, ki jo razberemo pri sliki znaka na tabeli posebnih znakov (tabela je na razpolago v uredništvu), in jo postavimo med prelomljena oklepaja. Za ü torej <129>. Bolj zapletene znake iz druge kolone v teabeli natipkamo z grabljicami in tromestno kodo, za jat z ostrivcem npr., ki zaseda v naši tabeli mesto poleg ü-ja torej #252. Šumnike natipkamo tako, kot smo navajeni. Znakom, ki jih ni na tabeli, določimo nove kode -- nad 218 -- in članku dodamo njihovo legendo. Cirilsko besedilo se tipka z latiničnimi znaki, ja, ju, šč, jer, jor ipd. pa se označi kako drugače in spisu doda legenda.

Prelomljene oklepaje natipkamo dvakrat <<, >>, da bodo na korekturah pravilno natisnjeni. Svoje kode imajo oglati ([ = #150, ] = #151) in zaviti oklepaji ({ = #132, } = #133). Ločevati je treba med dolgim pomišljajem (---), pomišljajem (--) in vezajem (-)(glej pravopis!). Prvega natipkamo s tremi črticami (dovoljen je le med povedmi), drugega z dvema črticama (120--123) in tretjega z eno črtico (črno-belo, Zofka Kveder-Jelovšek, Breznik-Ramovševa slovnica, slovensko-poljski slovar).

Narekovaji so le za citate! Narekovaji v slovenskih besedilih so v SR knjižni. Začetni narekovaj natipkamo s kodo <175>, končni narekovaj z zaporedjem <174>. Slovenska neknjižna narekovaja uporabljamo le izjemoma: levega naredimo z dvema vejicama spodaj, desnega (dve narobe obrnjeni vejici zgoraj). Enojna narekovaja za zaznamovanje slovarskega pomena natipkamo z ' ('xxxxxx'). Drugačna sta enojna narekovaja znotraj dvojnih: začetnega natipkamo z vejico spodaj, končnega pa z narobe obrnjeno vejico zgoraj, tj. s #190. Enojni narekovaji za zaznamovanje besed z nestandardnim pomenom niso zaželeni.

V angleškem besedilu sta začetni narekovaj dve vejici (,,), končni pa običajni (") -- to bo dalo na iztisu prave angleške narekovaej. V ruščini se levi in desni narekovaj knjižna kot v slovenščini.

Potenčni tisk postavimo v lomljeni oklepaj, v rokopisu pa označimo z barvnim svinčnikom, 1972<3> pomeni, da gre za tretjo izdajo iz leta 1972. Indeksni tisk je med dvema znakoma za dolar ($), v rokopisu označen z drugačno barvico. Drobni tisk daljših citatov bosta določila in označila tehnični urednik ter stavec, avtor naj ga natipka navadno.

V opombah in v seznamu literature (navedenk) so imena avtorjev pred priimki. Za zaporedje enot in ločila glej Navodila avtorjem.

Tehnično korektna besedila zmanjšujejo stavne stroške, poenostavljajo redakcijo in korekture ter so zato izdatneje honorirana. Korekture se vračajo v treh dneh, v besedilo ni dovoljeno vnašati novosti, ampak le popraviti napake. Rokopis in prejšnjo korekturo obvezno priložimo popravkom. Najkasneje ob korekturi posredujemo tehničnemu uredniku vse zahtevane osebne podatke (glej Navodila avtorjem na platnicah SR).