Marko Juvan, INTERESI PARODIJ, LITERARNI KANON IN RAZVOJ
Janko Kos, PREŠEREN IN KRŠČANSTVO
Viktor Majdič, SLOVAROPISNE PASTI IN ZAGATE PRIROČNIKA SLOVENSKA KRAJEVNA IMENA
Boris Paternu, ČRTOMIROVA SPREOBRNITEV
Aleksander Skaza, RITMIZACIJA PROZE V ROMANU PETERBUG ANDREJA BELEGA
Jože Toporišič, IZDAJA BRIŽINSKIH SPOMENIKOV IZ L. 1992
Franc Zadravec, DANAŠNJI SLOVENSKI ROMAN IN OKUPACIJSKI ČAS
V prispevku je govor o pretežno slovaropisnih slabostih priročnika Slovenska krajevna imena. Kritizirane so pogoste nedoslednosti, tako na ravni tehnično-ureditvene, slovnične kot tudi zvrstnostne predstavitve slovarske tvarine. Razmeroma veliko je vprašljivih rešitev, nekaj pa tudi nespornih vsebinskih napak. Mnogo preveliko je tudi število tiskarskih napak.
The paper deals with the lexicographical weaknesses of the handbook Slovene Local Names. Frequent inconsequentialities are ciriticized as well as on the technical arranged level as the grammatical one and also the language style presentaton of grammar materials. There are a lot of relatively disputable solutions and there are also some undisputed contents mistakes. There are too much misprintings, too.
Nekatere parodije elemente iz (nacionalnega) kanona le uporabljajo za komično-zabavne ali satirične namene, druge pa s kritično tematizacijo predlog skušajo vplivati na spremembe v literarnem sistemu in kanonu. Te parodije so -- glede na njihovo vlogo v literarnem razvoju, razmerje do kanonizirane tradicije in do resničnostnih (ontoloških, gnoseoloških, estetskih) predpostavk -- ohranjevalne, naprednjaške, razločevalne in 'pietetne'. Ohranjevalne se nagibajo k strožji žanrski kodificiranosti, naprednjaške pa iščejo bolj odprte načine parodiranja v imenu ideje inoviranja/moderniziranja literature. Postmodernistični "konec zgodovine" ter ontološka negotovost antagonizem do kanonizirane tradicije in tujega govora oslabita (pietetna ironija).
Certain parodies use elements of the (national) literary canon only for comical or satiric effect, others attempt through critical thematization of the original text to effect changes in the literary system and canon. These parodies are--depending on their role in literary development, their relationship to the canonized tradition and to suppositions of reality (ontology, gnosiology, aesthetics)--conservative, progressive, differential and 'pious.' The conservative type tends to stricter genre codification, wheareas the progressive type seeks more open ways of parodization in the name of the idea of innovation/modernization of literature. The post-modern "end of history" and ontological uncertainty weakens the antagonism towards canonized tradition and foreign speech (pious irony).
Razprava raziskuje problem Prešernovega razmerja do religije, Cerkve in krščanstva na dveh ravneh -- najprej na biografski ravni z obravnavo ustrezne dokumentacije, zlasti pričevanj sodobnikov in spominov na pesnika; nato na ravni njegove poezije, z interpretacijo tistih besedil, iz katerih se da razbrati, kako se je to razmerje spreminjalo in kakšne so bile njegove notranje dileme.
The study examines the problem of Prešeren's relationship to religion, the Church and Christianity on two levels: first, on the biographical level with a treatment of appropriate documentation, especially the testimony and memories of his contemporaries; second, on the level of his poetry, through an interpretation of those texts that reveal how his relationship changed and what his internal dilemmas were.
Prešernova "povest v verzih" Krst pri Savici (1836) ima v svojem tematskem središču tudi eksistencialni problem preloma iz poganstva v krščanstvo, utemeljen na svobodoumnem pojmovanju religioznosti. To pojmovanje pa je notranje diferencirano in razpeto med skepticizmom in nostalgijo. Skladno s tem sodi pesnitev po svoji žanrski pripadnosti med tiste romantične poeme, ki pomenijo dezintegracijo, in ne poteka v smeri romana, temveč lirske epike.
Prešeren's "story in verse" Krst pri Savici (1836) includes in the central theme the existential problem of the break with paganism and conversion to Christianity, founded upon a freethinking conception of religiousness. In this internally-differentiated conception there is a tension between skepticism and nostalgia. In accord with this, the poetic work belongs in terms of genre to those romantic poems that bring disintegration and is not directed toward the novel, but towards the lyrical epic. (Not corrected transl.)
Razprava se ukvarja z ritmizacijo proze romana Peterburg Andreja Belega v skladu z avtorjevo semantično koncepcijo besedne umetnosti in pri tem izhaja iz teoretičnih vidikov V. Žirmunskega, B. Tomaševskega, J. Tinjanova in J. Lotmana. Preučevanje je pozorno predvsem na tiste posebnosti ritmizirane proze romana Peterburg, ki na osnovi delne metrizacije proze in še posebej ritmizacije, temelječe na sekundarnih elementih verznega ritma, na ritmično-sintaktičnih in tematskih paralelizmih ter ponavljanjih, na posebni leksikalno-semantični organizaciji besedila (retoričnost, emocionalnost, hiperboličnost), smiselnih in intonacijskih pavzah ter kolonih, intenzivira in povezuje v pogojih romaneskne groteskne strukture in modificiranega govora, usmerjenega v rabo ustnega (recitativnega) izraza, tako korespondenčno mrežo analogij in aluzij kot semantično enotnost umetnine nasploh, njeno kompleksnost in koheretnost.
The paper deals with the rythmicization of the prose of the novel Peterburg by Andrej Belyj in accord with the author's semantic conception of verbal art. As such it takes as a point of departure the theoretical views of V Žirmunskij, B. Tomaševskij, Ju. Tynjanov and Ju. Lotman. The study pays special attention to the peculiarities of the rythmicized prose of the novel Peterburg, which, based on a partial metricization of the prose and especially rythmicization, founded on secondary elements of the verse rythm, rythmico-syntactic and thematic parallelisms and repetitions, the special lexico-semantic organization of the text (rhetoricity, emotionality, hyperbolity), semantic and intonational pauses and cola, intensifies and binds in the conditions of the romanesque grotesque structure and modified speech, which is aimed at the use of oral (recitative) expression, both a corresponding network of analogies and allusions as well as the semantic unity of the work of art in general, its complexity and coherence.
Nova izdaja Brižinskih spomenikov (1992) je nekaka počastitev 1000-letnice nastanka teh za naš jezik in kulturnost nadvse važnih besedil. V veliki meri bogatitveno gradi na dosežkih relativno mnogoštevilnih dosedanjih raziskovalcev, ne rešuje pa vprašanja jezikovne pripadnosti teh spomenikov, kakor so jo postavljale nekatere dosedanje raziskave. Razveseljivo preseganje doslej znanega pa predstavlja vzpostavljena akcentuacija celotnega besedila vseh treh spomenikov, najavljajoča se doslej v prvih poskusih J. Gvozdanovi'c in še prej pisca tega prikaza izdaje BS 1992.
Okupirana Slovenija (1941--1945) daje pisateljem še zmerom človeško aktualno in umetniško rodovitno tematiko, še posebej romanopiscem. Usmerjenost k temu času potrjujejo tudi romani Iskanje drugega (1991) Andreja Capudra, Veliki voz (1992) Miloša Mikelna, Jernov rokopis ali Martinova senca (1993) Mateja Bora ter Stopa in reka (1993) Frančka Bohanca. Tokrat se ukvarjam s poetiko in konceptom človeka tretjega in četrtega romana, pač tudi zato, ker je Matej Bor konec septembra 1993 dokončno zaključil svoj rokopis.
Occupied Slovenia (1941--1945) still gives writers--especially novelists--humanly relevant and artistically fruitful themes. The current attention payed to this time is affirmed by novels such as Iskanje drugega (1991) by Andrej Capuder, Veliki voz (1992) by Miloš Mikeln, Jernov rokopis ali Martinova senca (1993) by Matej Bor and Stopa in reka (1993) by Franček Bohanec. This time I am dealing with poetics and the concept of a man of the third and fourth novel, in part because Matej Bor finished his writing, dying in 1993.
To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco