Miran Hladnik

Slovani v slovenski zgodovinski povesti

Letošnjo seminarsko temo o razmerju med slovenstvom in slovanstvom je mogoče razumeti tudi kot odgovor na izziv ljubiteljskim zgodovinarjem, ki nas na osnovi ljudskega etimologiziranja v pismih bralcev v dnevnem časopisju, včasih pa tudi ob podpori akademskih avtoritet prepričujejo, da nismo Slovani, ampak nekaj drugega: Vindišarji, Veneti, Vikingi, Etruščani, Iliri ... Ti instantni identifikacijski modeli za vsakdanjo popularno rabo izražajo svojevrstno krizo nacionalne identitete, ki v marsičem spominja na tisto ob prelomnih obdobjih v slovenski zgodovini. Razloge zanjo mi je težko ugledati; bolje rečeno: razlogi zanjo se mi zdijo težko upravičljivi, ker nam v splošnem ne gre nič radikalno drugače kot prej, ne ekonomsko ne kulturno.

Ker je bila večina slovenskih zgodovinskih povesti napisana iz nacionalnopotrjevalnih spodbud, je hvaležen predmet za razbiranje slovenskega odnosa do slovanske genetske baze in sorodnikov. Slovenska nacionalna pozicija je vmesna: kulturno se vidimo kot del zahodnega sveta ali vsaj Srednje Evrope, ker pa je ta v neposredni bližini nemški, so naši predniki v strahu pred asimilacijo ves čas igrali tudi na karto genetske povezave s širnim slovanskim zaledjem, ki so ga občutili kot garancijo nacionalnega obstanka.

Zgodovinska povest je skrbela za nacionalno ozaveščanje tako, da je kazala na slavne čine Slovencev v preteklosti ali pa tudi na neuspela nacionalna podjetja -- v opomin in svarilo, kako se ne sme ravnati v prihodnje. Ta temeljna funkcija se je najlaže uresničevala skozi tematizacijo dogajanja na domačih tleh. Edini številnejši Slovani, s katerimi so Slovenci doma lahko prihajali v stik, so bili izpod Turkov pribegli Uskoki.[1] Z drugimi Slovani se je bralec mogel srečati le, če so se slovenski junaki odpravili kam proti jugovzhodu ali če se je avtor v celoti odpovedal Slovencem in dogajanje postavil med slovanske brate. Ker se je zavest o posebnosti in enkratnosti slovenstva začela oblikovati šele od Trubarja dalje, bi morali, če bi bili zgodovinsko strogi, v korpus besedil na temo slovanstva vključiti vse zgodovinske povesti z dogajanjem na slovenskem etničnem ozemlju do 16. stoletja, vendar po tej poti iz praktičnih razlogov ne bomo šli.

Slovanske osebe in dogajališče so se seveda precej pogosto pojavljali tudi v kratkih zgodovinskih povestih,[2] v drami in verzu ter zunaj zgodovinskega romana.[3] Pri pregledovanju bomo zanemarili tudi tiste zgodovinske povesti, kjer je kaka oseba sicer slovanskega porekla ali kjer se Slovenec znajde v sosednjih slovanskih deželah, vendar so ta dejstva bolj naključnega značaja in brez globljega pomena.[4] Odpovedati se moramo tudi pozornosti na prevedeni zgodovinski roman, ki je slovenskemu bralcu odkrival zgodovino drugih slovanskih narodov. Tega je bilo kar nekaj -- pomislimo samo na številne prevode Poljakov Henryka Sienkiewicza in Micha/la Czajkowskega, Hrvatov Avgusta Šenoe, Evgena Tomi'ca in Velemirja Deželi'ca, Čehov Prokopa Chocholouška in Alojza Jiráčka, Rusov Alekseja Konstantinoviča in Leva Nikolajeviča Tolstoja pa Dimitrija Sergejeviča Merežkovskega, če pustimo ob strani številne krajše prevode neznanih avtorjev in slovanskih vladarskih biografij po različnih koledarjih.[5] Seznanjenost slovenskega leposlovnega bralca z zgodovino drugih Slovanov je bila torej precej večja, kot jo bo prikazal tale pregled. Kljub omenjeni obilni selekciji je ostalo za predstavitev kar nekaj besedil, ki pa vendarle ne dovoljujejo novega žanrskega imena ali imena novega žanrskega tipa, recimo roman iz slovanske zgodovine.

Naravno je, da so od vseh slovanskih sosedov Slovence najbolj zanimali najbližji, južni bratje. Južnoslovanske teme so se pojavile najprej v turški povesti, vendar glede na siceršnjo obsežnost korpusa turških povesti precej poredko. Njen monopolni producent Mohorjeva družba je v tem okviru pač raje skrbela za verski kot za nacionalni pouk. Turška povest obsega obdobje turških vpadov na Slovensko v 15. in 16. stoletju, natančneje med 1408 in 1532. Iz 17. stoletja je bila za romanopisce produktivna tema zarota Zrinjskih in Frankopanov proti Habsburžanom, najpogosteje pa so za južnoslovansko zgodovinsko problematiko v slovenskem zgodovinskem romanu značilni Uskoki.

Manj je s tega področja romanov o kmečkih uporih in o pokristjanjevanju ter o dogodkih v 18. in 19. stoletju.

Prva daljša zgodovinska povest s slovansko temo je "izvirna povest iz 16. stoletja" Mahmud sedemnajstletnega petošolca Jurija Vraniča (1853--1903). Objavljena je bila v Letopisu Matice slovenske za leto 1870, njeno slovansko nastrojenost pa je napovedoval že avtorjev psevdonim Jurij Črnogorec.

Pripoveduje o turškem vezirju slovenskega porekla, ki se odpove visoki karieri in se vrne v rodno Kostanjevico na Krki. Začne se v Sarajevu leta 1575, se nadaljuje po bojiščih na Hrvaškem[6] in seže vse do Carigrada. Slovence je fasciniral družbeni vzpon enega izmed njih na tujem dvoru ("Bela Ljubljana, bodi ponosna, rodila si vezirja!"), nacionalni ponos pa je utrjevala tudi deklarativna ideja slovanske vzajemnosti. Citata so danes vredne izjave o prijateljstvu med Slovenci in Hrvati:

Hrvatje /.../ poslovili so se še na večer od svojih sobratov
Slovencev. Niso se mogli lehko ločiti od svojih zaveznikov.
Podajali so si roke, objemali se in poljubovali vrli sinovi
matere Slave, kteri so se bili zjedinili, zapazivši nevarnost,
ktera jim preti in naklestili svoje največje sovražnike.
Zavezali so se, da se postavijo v bratovski slogi o vsaki
nevarnosti sovražniku v bran. /.../

Mnogokrat sem se vže poskusil maščevati nad kristijani, zaradi
smrti svojega očeta, kterega so potolkli na hrvaški meji.
Posrečilo se mi je vže nekoliko, popolno pa vendar še ne, kajti,
akoravno smo ropali po Slovenski in Hrvaški, vendar smo se
morali umakniti vselej, kadar so se zbrali Slovenci in Hrvati.
/.../ Gotovo ni bila nikjer padišahova vojska tolikrat tepena,
kot ravno tu (320).

Odkar je oplakala vila nesrečno Kosovo, se je razrušilo v
sramoto Evrope ponosno bizantinsko cesarstvo in je dajala kleta
nesloga Slovanov divjemu Azijatu deželo za deželo v dobrodošli
plen. 

Povest navdušuje za slovanstvo z informacijo o demokratičnem slovanskem pravu, ki ni poznalo sužnjev, ječe in smrtne kazni. Prizadeva si povezati bosansko glagolsko cerkveno tradicijo z oglejskim obrednikom[10] in idealizira slovanski značaj:

Bilo je nekaj plemenitega v tem mladeniču. Široko, od plavih las
obvito čelo, podolgasto lice, krepki nos, goste obrvi in polne
ustnice so kazale odločno, neupogljivo nrav, ki se ne plaši ne
zaprek, ne truda; sanjavi pogled modrega očesa pa je svedočil
mehko slovansko dušo, ki ljubi glas pesmi ob zvoku strun bolj
nego žvenket orožja (421). 

V turških povestih je zabavno ponavljajoče se dejstvo, da je cela Bosna polna ujetih Slovencev in da jih je najti na ostajanje vsakokrat tudi v Carigradu, kadar se dogajanje preseli tja. Če bi imeli današnji Slovenci tako živ spomin na turške roparske deportacije desettisočev Slovencev v Bosno kot slovenski pisatelji 19. stoletja, potem bi se manj bali begunskega vala iz Bosne v času nedavne vojne: končno se je v Slovenijo le vračalo to, kar ji je bilo pred 400 leti in več odvzeto.

Jurčičev (1844--1881)Ivan Erazem Tattenbach, "izviren historičen roman iz slovenske zgodovine" iz leta 1873 -- izhajal je najprej kot podlistek v liberalskem dnevniku Slovenski narod, potem pa še v knjižnem ponatisu -- je obravnaval slovenski del zrinjsko-frankopanske zarote proti Habsburžanom med 1669 in 1671.[11] Naslovna oseba je štajerski uporni plemič in dogajališče na gradovih po Slovenskem. Katarina Zrinjska in Franjo Krsto Frankopan sta le stranski osebi, nastopita samo v kratki sceni na Hrvaškem na koncu,[12] sicer pa je Hrvaška še dogajališče zgodovinopisnega poročila na začetku romana. Jurčič je bil, po karakternih lastnosti upornikov sodeč, kljub sicer deklariranemu jugoslovanskemu in panslovanskemu čustvu nenaklonjen uporu in spremembi državnega okvira Slovencem.[13]

Prva zgodovinska povest brez slovenskega personala in locirana daleč stran od domovine, je bila Tavčarjeva (1851--1923) "historična podoba" Antonio Gle-devi'c (Zora 1873), ki resda komaj prerašča okvir kratke proze. Pripoveduje o dubrovniškem pesniku, ki leta 1727 zaradi svojega slovanskega radikalizma pride v konflikt s politično prilagodljivo republiko, omahujočo med turškim zaščitništvom in beneško pohlepnostjo. Pesnik očita "ljudovladi", da ne pomaga Srbiji in Hercegovini v njunem boju proti Turkom in resignirano ugotavlja, da "slovanstvo nima pričakovati prihodnosti na obali sinjega morja" in da "slovanskega Dubrovnika ni več in ga več ne bode" (ZD 1, 195), ker dubrovniškim plemičem brez slovanskega domovinskega čuta ni "bilo mnogo mar, ali ostane laška Raguza ali pa slovanski Dubrovnik" (192). Ko mu plemiški senator Gozze onečasti še sestro Bazilijo, se z mečem maščuje z romansko vzgojo skvarjenemu nasprotniku, sam pa umre v ječi.

"V naših žilah teče slovanska kri," pričel je navdušeno,
"Dubrovnik je slovanski grad! Slovani ga obdajajo krog in krog
in še daleč proti severu! In kaka je ta moč, ta slava slovanska!
O njej mi je pripovedoval star menih, /.../ razkazoval mi je
svetega Cirila svete knjige ter s ponosom govoril o moči naših
rodov. Kjer je obdan z ledom severni pol, ondi gospodujemo mi;
kjer vro vroči studenci zemlji iz osrčja ter bega po razbeljenih
pečinah vitka gazela, ondi je naš glas, naša slava!" (189, 190).

Koncu 18. in 19. stoletju so na Slovenskem dali podobo trije zgodovinski dogodki: francoska okupacija 1797, 1805 in 1809--13, kongres alianse v Ljubljani 1821 in marčna revolucija 1848.[15] Reflektirali so jih seveda tudi slovenski pisatelji. Čeprav se dogajanje v Tavčarjevem prek 100.000 besed obsežnem zgodovinskem romanu Izza kongresa (LZ 1905--08) ali -- kakor je sam hotel -- "kroniki" o kongresu alianse leta 1821 ne premakne iz Ljubljane, kar najlepše povzema slovenske jezikovne, kulturne in politične dileme v razmerju do bližnjih in daljnjih slovanskih sosedov. Idejo slovanstva predstavlja ruski grof Sergej Semjonovič Volkonski, njegov slovenski sogovornik pa je Andrej Smole. Generala Volkonskega sprejmejo ljubljanski intelektualci iz Zoisovega krožka "po slovanski šegi". Na njegovo vprašanje o slovenskem jeziku odgovarja slovničar Metelko, da je morda samo slovansko narečje, vendar naj ostanemo kar pri njem. Skriptor Kastelic se zavzema za ilirščino, ki "je naša prihodnost" (ZD 5, 330), pesnik Zupan pa je radikalnejši:[16]

"Pojdita rakom žvižgat, ti in tvoja ilirščina!" se je drl Zupan.
"Če že moramo iz očetove koče, pojdimo dalje in ne zgolj do
nemškega Zagreba! Kaj veš ti o slovanstvu, Kastelic? Od
Peterburga pa do mehke Meke se razširja! Ali Kastelic nam
svetuje, naj hodimo v Zagreb hruške kupovat! /.../ Nič o
slovenščini! Nič o ilirščini! Slovanščina, ta je prava! Ta je
naša rešiteljica, da nismo tisti osli, kakor smo!"

/.../ Kastelic ni odnehal: /.../ S slovanščino nas hočete
pitati, a mi nismo mlade gosi, da bi jo žrli! Ilirščine nam ne
privoščite, kaj nam torej ostane drugega, nego da pričnemo
zajemati iz polnega nemškega škafa. Morda nam je napredek
zagotovljen le tedaj, če krenemo na livade, kjer kraljujeta
Goethe in Schiller!" /Zupan:/ "Martina Lutra nam je treba,
Martina Lutra, da nam ustvari vseslovanski jezik!" (331--32).

Leta 1797 se dogaja Govekarjev (1871--1949) roman Svitanje (SN 1920--21 in še v knjigi), ki je po Antonu Slodnjaku "eden redkih dobrih zgodovinskih romanov". Besedilo nosi sledi evforije ob nastanku južnoslovanske države: pisatelj bralca npr. pouči, da je melodija Haydnove cesarske himne zajeta iz jugoslovanske ljudske pesmi (79). Idejno je posvečen emancipaciji slovenstva, zanimivo pa bo z daljšim citatom pokazati, kako je bilo slovenstvo samoumevno del slovanstva:[17]

"Dobro! Kako je in kako bo, preblagorodni gospod glavar!" je
odvrnil skoraj rezko Valentin Vodnik. "Od grškega Hema do
Ledenega morja, od koroško-goriške Soče in češke Vltave tja do
Urala je malone ves svet slovanski! A tudi severna tretjina
Azije priznava slovansko vlado ter dozoreva po slovanskih mestih
za evropsko kulturo. In dasi štejejo Slovani danes jedva petino,
da jedva desetino tega, kar bi lahko šteli ob ugodnejših
moralnih pogojih, doseza njih število vendarle nad šestdeset
milijonov duš. Da, gospod glavar, resnica je in ostane:
slovanski svet je največji in Slovani so med vsemi narodi, ki so
si ohranili isti jezik, danes najmočnejši!"

"Da, da, ogromna masa... velikanski kolos, a brez kulture in
celo brez civilizacije! In njih jezik ...!" je ugovarjal
Hohenwart.

"Naš jezik? Ali, gospod glavar! -- Po svojem jeziku je Slovan
vendar jafetid, torej bližnji sorodnik, če ne celo mlajši brat
Grka, Rimljana in Nemca! Naš jezik! Kako morete govoriti tako,
gospod glavar? /.../ Voltaire bi bil proglasil slovanščino, če
bi jo bil poznal, za najsrečnejši jezik že samo zato, ker nima
spolnika!"

/.../ "Da, da, v slovanščini lahko uporabljamo antično mero s
pravcato antično gracijo!" je pritrdil Zois. "In ta obilica
zvonkih vokalov, to bogastvo krepkih končnic, ta bujna
originalnost in to neprestano porajanje novih, vedno lepših
besed! In še nekaj: Petje v slovanščini se čuje prav tako sladko
kot italijanščina, in še danes, dasi takorekoč še hlapec med
Evropci, je Slovan poleg Italijana najbolj muzikalen na vsej
zemlji!"

"Bodisi! A nemške kulture ne dobite Slovani nikoli!" je
ugovarjal Hohenwart. "Vedno so bili razkosani, vedno nesložni,
-- stoletja in stoletja podaniki tujih vladarjev; zamudili so
svoj pravi čas in danes so -- dasi imajo neznatno, brez dvoma
vrlo inteligenco -- vendarle trmasto, sirovo ljudstvo, ki se ne
dvigne nikdar iz teme brez nemške kulture." /.../

"Herder piše: ,Ali bi bil čudež, če bi se bil po stoinstoletni
sužnosti in najgloblji ogorčenosti tega naroda njegov mehki
značaj pogreznil v zavratno, kruto in hlapčevsko lenobo?' -- In
vendar si je ohranil ta narod povsod, zlasti pa kjer je užival
vsaj malo več svobode, svojo staro, prvotno podobo: veselost,
muzikalnost, gostoljubnost, miroljubnost, krotkost, marljivost
itd. /.../ Mi Slovani nismo rojeni za opice! /.../"

"Ne, ne, le ne bojte se za nas, gospod glavar! Slovani imamo
vendarle eno dušo in en značaj; v različnih dialektih govorimo
in pišemo, a razumemo se lepše in laže nego vsi tisti različni
nemški in italijanski dialekti med seboj. Moškovitar razume
Slovenca, Pemec Poljca, Srb, Hrvat in Slovenec pa se prav tako
izlahka pomenijo med sabo, kakor se pomenijo Štajerec, Korošec
in Kranjec. Bratje smo! Ista kri! Vsi imamo jezik ene same
matere! Tako je, gospod glavar! Za zdaj nam to spoznanje
zadostuje. A kako bo? Kakor Bog hoče! Naša skrb bode poslej, da
se začno sinovi iste matere in istega jezika tudi še ljubiti. Ko
postanemo složni, nas nobena sila več ne premaga." 

Uskoki

Najpogostejša etnija v slovenski zgodovinski povesti so Uskoki. V slovensko bralsko zavest so stopili sicer že zgodaj, npr. v Jurčičevem Domnu, "domači povesti iz prejšnjega veka" (SG 1864), vendar le kot stranski motiv,[18] podobno tudi v Tavčarjevi romaneskno dolgi "zgodovinski noveli" Janez Solnce (Sn 1885/86). Povsod so v sumljivi vlogi roparske tolpe, nekako primerljive slovenskim rokovnjačem. Tavčar je postregel bralcem z naslednjo ne prav simpatično podobo Uskokov:

Potem pa je zopet pričel razgovor, a sedaj je govoril o Hrvatih.

"Čudni ljudje so  to," izpregovoril je, "in moj brat, ki je
služil v granici, mi je pravil, da žro še surovo meso, Bog
pomagaj!" (ZD 4, 69).

Pradedje jezdecev, katere pričakujemo danes, uskočili so iz
Turčije ter pribežali v hrvaško našo mejo. Prinesli so s seboj
nekaj prav slabih navad. Če so pa jedli surovo meso, o tem mi
naš Joannes Ludovicus ničesar ni vedel povedati. Mogoče je, ker
je ta narod bil silno razdivjal. In kakor je moril in požigal po
zeleni Bosni, če se mu je zljubilo, tako je hotel moriti in
požigati po naši granici. Težko smo jih obrzdali te Uskoke, in
neprestano so se upirali, če se jim je zabranjevalo požigati,
razbijati in krasti. Tako se je zgodilo tudi tiste dni, ko je
bil gospod Jožef Rabatta vicedom v Karnioliji. Vstali so Uskoki
ter pričeli divjati, da se je mejna pokrajina tresla pred njimi
(60). 

Grozno je govoriti, kako so potem ravnali ž njim! Razsekali so
ga v drobne kosce in srce so mu iztrgali iz živega telesa. Stara
knjiga nam govori, da so srce razljučeni Uskoki požrli, iz česar
bi se smelo sklepati, da jedo gotovo tudi surovo meso (60).

Opis je ironičen: ves čas ga imenuje krasnega junaka, junaštvo pa dokumentira samo z njegovimi vratolomnimi jahalnimi spretnostmi in s tem, da je "vobče dopadal ženskam ob cesti" in "na mah pridobil srca vseh gledalcev in da se je še nekaj tednov pozneje po vseh ljubljanskih pivnicah, čevljarnicah in šivalnicah govorilo samo o tem, kako da je Deli-Simonovi'c v mesto jezdaril" (67).

Moški spol je sicer trdil, da je junak Simonovi'c prečrne kože
in da bi sicer pač ne zaslužil tolike pozornosti, da ni ravno
tak velikan v jezdarjenja umetnosti.

Ljubljanska dekleta pa so bila drugega mnenja, ki se je šele
potem prav močno omajalo, ko se je pozneje po poti iz Karlovca
zvedelo, da ima Deli-Simonovi'c v zeleni granici ženko in deco.
Naravno je, da je od tedaj v hipu ugasnil spomin na našega
junaka po mestu! (67). 

Bolj pogumno je modelirala slovenske politične perspektive Lea Fatur v "povesti iz uskoško-benečanskih bojev" Za Adrijo (DiS 1909) z dogajanjem leta 1609 in naprej. Bralec naj bi se identificiral s srbskimi Uskoki v Senju, ki žive v precepu med turško in benečansko silo in nehvaležnim gospodarjem, nemškim cesarjem, ki jim kot neregularni vojski ne daje redne plače, ropati pa jim tudi ne pusti. Cesarska vojaška oblast v Senju je v rokah Kranjcev ("Ti vražji Kranjci jemljejo nam Hrvatom najboljše službe /.../ od njih pa ne dobiš ničesar", 17), vendar nima veliko moči. Dva mešana beneško-uskoška ljubavna para bi lahko pomirila nasprotja, pa ju politična nasprotstva razderejo. Nazadnje se sprva gizdava, potem pa v ljubezni razočarana Zora, sestra uskoškega kneza Juriše Senjanina (ki je izpričana zgodovinska osebnost!), namesto z ljubljenim beneškim plemičem Ivanom Foscarijem poroči z grdim in roparskim Uskokom Milanšičem, ki ga sprva ni marala, avtorica pa ji kliče: "Vzgajaj sinove, Zora, da stoje junaki v borbi za moč in svobodo Jugoslavije -- za Adrijo!..." Perspektive ne vidi več ne v povezavi z Benečani, s katerimi so bili zavezniki pred padcem Cipra konec 16. stoletja, ne z nemškim cesarjem, ampak v samostojnosti: "Bodi naš varih, Frankopan. Brani naše pravice pred Nemcem in Benečanom." Kranjski plemiči, tj. Slovenci, nastopijo dvakrat v stranskih scenah, vendar obakrat na uskoški strani![20]

Še najbolj se je Uskokom posvetil slavist in časnikar Ivan Lah (1881--1938) v povesti Sigmovo maščevanje (1931). Povest se dogaja po Vojni krajini od Ozalja do Čakovca in govori o zrinjsko-frankopanski zaroti. Glavna oseba je sin kranjskega protestantskega plemiča Sigma Virski, ki ga oče pošlje v službo k zarotniškemu hrvaškemu banu Zrinjskemu. Pripovedovalec je kritičen do cesarju zvestega kranjskega plemstva, zlasti do Turjačanov, ki jim ni mar hrvaških žrtev v boju s Turki in plemenite ideje južnoslovanskega zedinjenja:

"Našim vrlim Kranjcem, Korošcem in Štajercem ni treba braniti,
česar niso nikoli imeli, vendar bi morali držati z nami, ker
tudi k njim prihajajo tujci; namesto tega rajši pomagajo
dunajskemu dvoru in prihajajo k nam kot njegovi pomagači, za kar
bomo vsi škodo trpeli. Mi bi se morali združiti in drug drugemu
pomagati, ker naš narod povsod enako trpi..." (27). 

"Tako smo postali pastirji in vojniki na tujih tleh! Kje ti je
domovina, narod moj? Kje ti je Dušanovo carstvo.

Svet te psuje z Vlahi[21] in sam si sprejel
to ime. A kje ti je čestito ime srbsko? Kje ti je Srbija, kje ti
je Bosna in Hercegovina? ... Tuje zemlje napajaš s svojo krvjo,
da bi rešil ono, ki te je rodila. Tujim vladarjem ponujaš svoje
junaštvo, da bi ti vrnili, kar je tvojega. Vse meje si napojil s
svojo krvjo in ta kri je razkropljena iz srčne rane kosovske, da
se zlije nekoč zopet k njej kakor k živemu srcu /.../

"Ne, nismo Vlahi," je nadaljeval vladika. Vlahi so vsi, ki so z
nami skupaj bežali z Balkana. Vsi smo bili uskoki. Bili so med
nami tudi divji rodovi iz Moldavije in Valahije. A mi smo Srbi,
sinovi velikega naroda, ki je obvladal Balkan od morja do morja"
(62).

"Cele pokrajine ob meji so bile opustošene. Tam so naselili naš
narod, da varuje meje sosedov. Begunci smo bili brez zemlje in
doma, hvaležni za vsak dar, odkupljen celo z našo krvjo. Tako so
nastali Vlahi, ki polnijo danes zemlje Dalmacije, Primorja,
Like, Žumberka, Senja, Posavja in Podravja, tja do Tise in
Donave. Smo narod brez domovine, deca brez doma. Tudi na oni
strani so ostali, mnogi so se poturčili in so dosegli visoke
časti. Preko  meje se družimo z njimi, kajti vežeta nas vera in
jezik. Zato nas imajo za nezanesljive. Vlaška vera nima veljave
-- naša zvestoba je kupljena in negotova. /.../ Zato se
prodajamo za košček zemlje, da se ohranimo, kajti pozni potomci
se bodo nekoč vrnili v domovino svojih očetov, kakor se je
izvoljeno ljudstvo vrnilo iz faraonske sužnosti v obljubljeno
deželo. Evo, to smo mi. Mnogo zla so nam povzročili drugi, morda
smo ga tudi mi drugim" (63).[22]

"Ti ljudje čuvajo svojo čast in ne pozabijo nikoli, če so bili
užaljeni. Maščujejo se drug za drugega. Česar ne dosežeš pri
njih zlepa, zgrda gotovo ne boš dosegel. Rekel sem vam: ne
dražite Vlahov..." (116). 

Roman Gričarji Ilke Vaštetove (1891--1967) iz leta 1956 (140.700 besed) se je Uskokov iz zadnjih let 16. stoletja lotil le mimogrede, vendar prav nič dvoumno:[24]

"Gorski hrbet, ki ga vidiš tamle na obzorju, pa so Gorjanci. Tam
in po dolinah pod njimi se je v zadnjih desetih letih naselilo
mnogo srbskih beguncev, Uskoki jim pravimo. Zbežali so pred
Turki v naše kraje."

"Ubogi ljudje"

"No, da. Ampak so precej nasilni. Kadar jim zmanjka živeža,
ropajo žito in živino in koljejo kakor Turki. Naši kmetje so se
že pritožili pri kralju. Toda kralj potrebuje Uskoke, da mu
varujejo mejo pred Turki, naši kmetje morajo pač potrpeti"
(106). 

toda še rajši delajo tisto, o čemer so govorili že stari
Metličani, da namreč ti junaški, drzni ljudje vse preradi kaj
najdejo, preden si izgubil, in da si vzamejo, preden si jim dal.
Bili so pač navajeni, da so šli iskat tja, kjer niso nič
spravili, in zato ni bilo čudno, da so si bili tako z Belimi kot
s Črnimi Kranjci pogosto v laseh (132). 

Še desetletje kasneje je izšla pri celovški Mohorjevi povest Vlada Firma Uskoška nevesta (1976), ki se dogaja v Gorjancih in Beli krajini 1515. Uskoki so na začetku prikazani še z nezaupanjem, ker pomagajo plemstvu zatreti kmečki upor, potem pa z vedno večjo simpatijo, ki napake pretvarja v vrline. Največji junak je domačin Jure, ki se pridruži Uskokom, domači praporščak Vid v službi kranjskega plemstva pa se odtuji in izgubi iz pripovedi. Naslov upravičuje uskoška ugrabitev slovenske neveste in poroka z njo. Uskoki so edina "domača" gospoda, ki pa se obnaša po kmečko. Čeprav idejno ni preveč jasna, bi se dalo reči, da je povest Uskokom v glavnem prijazna.

V Ingoličevem romanu Gorele so grmade (1977) se podoba Uskokov ni dosti spremenila. Pisatelj skozi usta meščanov spregovori o njihovem slabem glasu. Meščani jih gledajo, "kakor da so tatovi in razbojniki, ne pa cesarjevi vojaki".

Vse tako kaže, da je tole krajiška vojska, da so tile hudo
kosmati in slabo oblečeni možje Hrvati in Srbi, Uskoki ali
Vlahi, kakor jim tudi pravijo. Še dobro, da snežene krpe
pokrivajo njihove raztrgane uniforme, vkolikor so sploh vojaško
opravljeni, in njihovo revščino, zaostalost in divjost. Bog z
njimi in da jih ne vidimo tako kmalu na ulicah našega mesta, ki
mu je ljubi Bog prizanesel vsaj z vojnim opustošenjem, če mu že
ni mogel prizanesti z vojnimi dajatvami pa s kugo in drugimi
nesrečami. /.../ In zaloputnite za njimi spodnja vrata!" (20).

Uskoška podoba se je v slovenski zgodovinski povesti spreminjala: najprej je bila do Uskokov zlobno kritična, ob prelomu stoletja pa so jih že interpretirali tudi pozitivno v smislu borbe za jugoslovansko samostojnost. Dobra uskoška lastnost naj bi bila občutek za svobodo in prvinski demokratizem, to je prijaznost do nižjih slojev. Njihova fabulativna naloga pa je bila običajno v romantično zaokroženih zgodbah reševati ugrabljene protagonistke iz krempljev sovražnika.[25]

O slovanskih prednikih

Jurčičev nedokončani "historični roman" Slovenski svetec in učitelj (LZ 1886) uvaja serijo povesti o pokristjanjevanju Slovanov, z dogajališčem v veliki meri zunaj današnjega slovenskega ozemlja. Zgodovinski dogodek je zmaga moravskega kneza Svetopolka nad Franki v 9. stoletju in pot nadškofa Metoda v Regensburg, kamor je šel branit slovansko bogoslužje. Pisatelja je navduševal ideal velike slovanske države in enotnega slovanskega naroda v Evropi, ki je bil v zgodovinskem času, ko slovensko in slovansko še nista bila ločena, uresničljiv: "Noben narod v Evropi ni tako velik, kot je narod slovanski" (ZD 8, 53). Govori o panonskih, moravskih, severnih in grških "Slovenih" (danes rečemo Slovani), ki so bili predhodniki kasnejših slovanskih narodov. Čas interpretira kot dobo "velikanskih trudov in naporov za samostalnost slovenskega rodu, za svobodo slovenskega imena" (53). Slovanskim knezom je šlo za lastno cerkev, ker so se tako nadejali ohraniti samostojnost od Nemcev. Nemci pa so računali "kakor že prej večkrat z uspehom na slovensko neslogo in medsebojno slovensko malostno osebno zavist" in zanetili usodni spor med moravskim knezom Rastislavom (846--870) in njegovim nečakom v Nitri, vojvodo Svetopolkom. Jurčič poudarja, sklicujoč se na starocerkvenoslovansko legendo, poznano mu v Šafa#rikovi redakciji, ki pravi, da "vsi Solunjanje čisto slovenski govore", da sta bila Ciril in Metod Slovana in ne Grka (57). Iz Kopitarja je prevzel tezo, da se je pred njima uporabljala glagolica, ki sta jo z grško pisavo oplemenitila do cirilice. Obžalujoč za Slovence izgubljeno priložnost idealizira vzhodno krščanstvo kot cerkev, ki temelji na ljubezni, za razliko od zahodnega krščanstva, ki mu gre le za enotno državo.[26]

Nedokončana "polabska povest" ali kasneje "baltiška povest" v treh delih: Naš stari greh, V smrtni senci in Vineta (DiS 1903--05) Matije Prelesnika (1872--1905) je seznanjala slovenskega bralca z življenjem severnih, polabskih ali baltskih Slovanov v 11. stoletju. Avtor je epopejo objavljal pod pomenljivim psevdonimom Bogdan Vened. Pripovedovala je, tako kot večina povesti na temo pokristjanjevanja, o nemško-slovanskih vojnah in o usodnosti slovanske nesloge ter odklanjanja krščanstva. "Naš stari greh" je v slovanski neveri, da bi krščanstvo omogočilo samostojno slovansko državo. Pripovedovalec je obilno in čustveno komentiral dogajanje in ogorčeno nagovarjal celo nemške zgodovinopisce, ki so o Slovanih pisali vse najslabše; od lepih lastnosti so jim priznavali samo gostoljubnost.[27] Zgodba je na kratko takale: Bodriški nadknez Gotšalk želi okrepiti krščanstvo v svoji državi, čeprav se zaveda, da le-to prinaša s seboj nevarnost nemške oblasti, s poroko hčere Viljenice s saksonskim kneževičem Magnusom.

Ljudstvo se upre krščanstvu, zarotniki ubijejo Gotšalka, Viljenica, ki Magnusa noče, ker je že zaljubljena v slovanskega kneževiča Kruta, iz žalosti naredi samomor, Gotšalkovi otroci pobegnejo k Nemcem, Bodričem pa zavlada Krut. V drugem delu se poganski Krut neuspešno ženi z že krščeno Slavico, ki želi s pomočjo Saksoncev in Dancev spet utrditi krščanstvo med Slovani. Ponovno zmagajo borci za vero staršev, sovražnik je premagan in antagonisti mrtvi. Zmago spremlja pripovedovalčeva človeška simpatija, vendar obenem tudi grenko spoznanje, da je sprejem krščanstva nujen za obstanek Slovanov; v tem smislu je krščansko izročilo zaupano deklici Slavini, ki naj z Gotšalkovim sinom Henrikom v tretji knjigi poskrbi za njegovo uveljavitev.

Politično sporočilo trilogije je presenetljivo pragmatično. Poganski Bodriči so sicer vojaško zmagali, vendar je prostor, kjer so prebivali, danes trda nemška dežela in le še imena krajev pričajo o nekdanji slovanski moči (Lübeck za nekdanji Ljubek, Rügen za nekdanje slovansko ootoško svetišče Rujan). Nauk, da bi se bilo treba v imenu preživetja obnašati drugače, manj radikalno -- načelnost v politiki pač ne pripelje daleč --, je živo kontrasten sočasni liberalski literaturi, polni političnih in moralnih kategoričnih imperativov.

Finžgarjeva (1871--1962) "povest davnih dedov" Pod svobodnim soncem (DiS 1906--07) je po literarnem zgodovinarju Antonu Slodnjaku "naš najboljši narodnotendenčni roman do prve svetovne vojne" (ZSS 4, 244); danes sodi med mladinsko berilo. Ker je bil roman dovolj ponatiskovan in prebiran, je kljub relativno skromnem številu izrecnih narodnospodbudnih izjav še najbolj delal reklamo za slovanstvo in znotraj tega za jugoslovansko idejo. Slovanske značilnosti so ponos ("Naprodaj nismo Sloveni nikdar"), odkritost ("Sloveni ljubimo glasno"), moralni čut ("Sloveni obešamo sramotno znamenje na dom verolomnic"), lepota, zdravje in moč, demokratičnost in gon po svobodi (vojaško uspešni glavni junak se ves čas boji, da se ne bi pregrešil proti kolektivnemu modelu odločanja). Edina velika napaka Slovanov je nesložnost in tendenca romana je, da jo odpravi: "Bratje, tako mi naših bogov, ne prepirajmo se! Združimo se na maščevanje naših očetov in bratov!".

Vislavina odpoved Lee Faturjeve, "povest iz druge švedsko-poljske vojske" leta 1655 (1912, SV 66), zapolnjuje mesto sovražnika Slovanov s Švedi, motiv slovanske nesloge pa ilustrira s konfliktom med poljskima rodbinama revnih plemičev Zjemblicev in bogatih Čerskih, ki se v vojni eni postavijo na stran švedskega kralja poljske krvi Karla Gustava X., drugi pa na stran poljskega kralja Jana Kazimirja. Gre za motiv Romea in Julije ali ljubezni dveh iz sprtih rodbin. Razplet je podoben onemu v povesti Za Adrijo: med nacionalnimi sovražniki se sicer najdejo plemeniti posamezniki (švedski poveljnik Unterštjerna se zaljubi v Poljakinjo Vislavo), ki bi s poroko utegnili pomiriti mednacionalne spore, vendar usoda odloči drugače. Politično programske izjave v povesti so diametralno nasprotne Jurčičevim: slovanstvo je neločljivo povezano s katolicizmom in nasprotno vzhodni cerkvi.

"Iz nebrzdanosti poljskega plemstva se izcimi pogin naše tako
slavne in močne Poljske. /.../ Poglej Januš, dva lakomna soseda
ugonobita tretjega. In na kaj se opro sosedni slovanski rodovi,
če pade Poljska, bran severnega suženjstva, južne nevere? Veš,
da nismo pozabili možje pisem, da gre še poročilo med narodom: O
bratstvu vseh en jezik govorečih narodov, o treh bratih:
Čehu, Slovencu in Hrvatu, -- o sestrah treh ...

Vsi ti narodi, govoreči nam sorodni jezik, od Krkonošev do
Jadranskega od Karpatov do Baltiškega morja, vsi se spominjajo
stare skupnosti. Tlačeni od Nemca, bičani od Turka se ozirajo
zaupno v Poljsko, ona odreši svet krivega preroka. Ona,
varovanka svete Device, naj nese prapor katoličanstva in omike v
ruske in azijske stepe, ona naj veže izhod z zahodom, jug in
sever. Veliko je poslanstvo naše domovine /.../

Če premaga tudi začasno nesreča Poljsko, če pokliče nesloga in
nebrzdanost lastnih sinov navidezni razpad na Poljsko, če jo
raztrgajo lakomni sosedi kakor volkovi mrhovino, Bog, ki je
rešil tri mladeniče iz ognjene peči, Bog, ki obuja mrtve v
življenje, pokliče tudi našo domovino v novo življenje.

Očiščeni strasti v ognju sramote in pokore bodo spoznali naši
potomci poslanstvo Poljske, z močjo naprednega katoličanstva
bodo rušili trhle trdnjave pravoslavja in bizantinizma, bodo vez
Slovanov vseh dežela, vez vzhoda in zahoda, severa in juga" (34,
35). 

Mejaši Ilke Vaštetove, "povest iz davnih dni" (1923), je nastala kot delo za mladino. Govori o junaškem "slovenskem" prodiranju v Furlanijo v 8. stoletju. Navedek iz nje naj ilustrira avtoričin pogled na razmerje med slovenstvom in slovanstvom:

"To pa gotovo vem, da so Slovenci močni in da jih je -- kadar se
vsi združijo -- kakor listja in trave. Po Panoniji prebivajo in
po Noriku tja do Dunava in doli po Karantaniji, po Karnioli in
daleč ob Savi in na jugu Save do bizantinske Adrije" (22).

Nekaterih povesti ni mogoče potakniti v noben obširnejši žanrski ali tematski tip zgodovinskega romana. Obskurna je npr.

tematizacija ruske zgodovine v povesti Nihilist (1906) Vitomila Feodorja Jelenca. Jelenc je bil sicer tako strasten Jugoslovan, da se je preselil v Srbijo in prevzel srbsko državljanstvo, bil je prostovoljec v balkanskih vojnah in je preživel pekel umika srbske vojske na otok Krf, vendar v povesti izrecnih klicev k slovanski vzajemnosti ni. Neoprijemljivi so mohorjanski Božji mejniki ali Oče, budi volja tvoja!, "povest iz Istre" Ivana Preglja (1925), ki je 1926 izšla tudi v hrvaščini. Zgodovinska je v njej le informacija o tržaškem in poreškem škofu Juriju Dobrili iz prejšnjega stoletja, ki je rad pomagal študentom. Podobno je nedeklarativen Peter Markovič, strah ljubljanskih šolarjev (1929) istega avtorja, katerega prvi del se dogaja na Hrvaškem, na jugu Istre in na Reki leta 1583. Osamljen je "profesorski" oziroma historiografski roman na temo zgodnje srbske zgodovine Tite Kovač, ki je pod psevdonimom Mira Ceti v okviru Slovenskih večernic leta 1974 objavila roman Štefan Dečanski. Poglavja uvajajo citati iz žitij srbskih vladarjev v stari cerkveni srbščini skupaj s prevodi. Kakšnega razvidnega aktualnega sporočila knjiga nima; najbrž jo je spodbudila le fascinacija nad bogato, vplivno in divjo srbsko preteklostjo.

Sklep: Okroglih 50 ali dobrih deset odstotkov slovenske zgodovinske povesti je bolj ali manj zaznamovano s slovansko tematiko. Na programski, tj. nazorski, idejni ali politični ravni prav nič ne dvomi o tem, da varno eksistenco zagotavlja Slovencem le širno slovansko zaledje in da so pravi prijatelji samo med Slovani, zato je vzhičena nad razprostranjenostjo Slovanov, njihovo močjo, nravnim zdravjem in gostoljubnostjo ter žalostna zaradi tradicionalne nesloge med slovanskimi "plemeni". Na zgodbenem nivoju pa so panslovanski ideali neredko problematizirani z zgodovinskim spominom na neprijetne slovanske sosede, zlasti na Uskoke. Nevarno podjetni tujci, tudi tisti slovanskega porekla, so v slovenski literaturi praviloma negativne osebe.[29] Tako se v slovenski zgodovinski povesti s slovansko tematiko spodrivata dva koncepta, prevratni koncept vseslovanske enotnosti in previdnejši koncept ohranjanja relativne samostojnosti pod trenutnim neslovanskim gospodarjem, bodisi pod Habsburžani bodisi pod Oglejem.

Opombe

[1]Če mislimo samo na njihov status prebežnikov, potem lahko Uskoke pišemo z malo začetnico, kadar pa na etnijo, z veliko.

[2]Prim. Josipine Urbančičeve Turnograjske Nedolžnost in sila (1851) o Veroniki Deseniški ali Ivana Preglja Blagovestnika (1908) o Cirilu in Metodu.

[3]Npr. v Luize Pesjakove ženski noveli Rahela (1869) je glavna oseba poljskega porekla, v koncu Jurčičeve povesti Med dvema stoloma (1876) pa se glavna oseba odpravi borit za osvoboditev južnih Slovanov izpod Turkov. Verjetno je slovanstvo najbolj izrazito v obsežnem Levstikovem pustolovskem in propagandnem "romanu z Balkana" Za svobodo in ljubezen (1913). Tu se kuje slovensko-srbsko prijateljstvo in jugoslovanstvo tako, da se sin trdnega gorenjskega kmeta poroči v Beograd, za njim pa še oče razproda imetje in se priseli v Srbijo k mladima dvema. V taki atmosferi ni čudno, da sta tudi Solun in Skopje predstavljena kot srbski mesti.

[4]V Vražjem dekletu Ilke Vaštetove (1933) je glavna oseba, Valvasorjev "famulus" Marija Trošt, hči hrvaškega pesnika Pavla Ritterja Vitezovi'ca (slednji se pojavi tudi v povesti Udari na gudalo, Jandre Jožeta Dularja, 1967) in na koncu, ko jo obtožijo čarovništva, pobegne na Hrvaško. -- Jože Pahor je dejanje Matije Gorjana, "romana iz velikega upora slovenskih kmetov proti fevdalcem l. 1515" (1940) sicer postavil na Slovensko, vendar je na koncu poslal glavnega junaka, izobraženega upornika, ki so mu tla na Slovenskem postala prevroča, in njegovo družino v Jastrebarsko pri hrvaškem Karlovcu, kjer bo nadaljeval boj za kmečke pravice.

[5]Prim. moj članek Kako smo prevajali zgodovinski roman v 20. zborniku društva slovenskih književnih prevajalcev (1996, v tisku).

[6]Gre za Vihič na Krupi, Sisak in Budački na sotočju Radonje in Korane južno od Karlovca, kjer je 21. sept. 1575 Ferhad paša razbil vojsko vrhovnega komandanta Vojne krajine Herberta Auersperga, to je kranjskega Turjačana -- dogodek popisuje povest Takšni so! Frana Detele (1900).

[7]Mimogrede se dotikajo slovanske problematike naslednje povesti: Jerneja Dolžana Mati božja dobrega sveta ali Bratovska ljubezen, "povest iz časov turških bojev konec 16. stoletja" (SV, 1868) omenja prednosti Slovencev pred Nemci in Ogri zaradi poznavanja jezika, kadar so ujeti od "Turkov" v Bosni, in obtožuje bogomilske krivoverce, da so zakrivili propad bosanskega kraljestva. Kmečkega upora Matije Gubca in dubrovniške zgodovine se na hitro dotakne "zgodovinska povest iz turških časov" Izdajavec Frana Valentina Slemenika (SV, 1873).

[8]Stjepan Tomaš, naslednik Tvrtka II., je bil bosanski kralj med 1443 in 1461. Povezoval se je z Benečani tudi proti ozemeljskim apetitom celjskih grofov, ki so želeli skozi dinastično poroko poseči po bosanski kroni.

[9]Krščanska sekta bogomilov se je v 12. stol. iz Bolgarije razširila v Srbijo, kjer jo je Štefan Nemanja kruto zatrl, in se potem razcvetela v Bosni. V Slovenijo menda ni segla, so pa na slovenskih tleh bogomili izpričani v slovenski zgodovinski povesti.

[10]"Svečenik je opravljal mašo po obredu oglejske cerkve, čital jo v milozvenečem jeziku trpinov. Solnce je zlatilo krasno pisane, častitljive črke stare glagolice" (428). Dalmacija je bila vse do 10. stoletja v verskem pogledu podrejena Bizancu in ne Rimu, zato so se sem lahko zatekli Metodovi učenci ter nadaljevali slovansko glagolsko bogoslužje. -- V naslovu izpostavlja glagoljaštvo Bohinjčeva mohorjanska "povest iz 13. stoletja" Glagoljaš Štipko (1912). Naslovna oseba nekje na jugu Slovenije ponovno vrača meščane v naročje krščanstva, potem ko jih je v času njegove odsotnosti zbegal bogomilski krivoverec.

[11]Upor Zrinjskih in Frankopanov je pod naslovom štajerskega velikaša Tattenbacha ubesedil tudi Ožbalt Ilaunig (1930).

[12]Hrvaški plemiči Frankopani so pogosto omenjane osebe v slovenski zgodovinski povesti, tako začetnik zarote proti Habsburžanom Nikolaj kot njegov brat Peter. Imeli so posesti in upravne funkcije tudi po Kranjskem in podpirali luteranstvo ter glagoljaštvo. Do zarote je prišlo, ker po koncu turških vpadov na Hrvaško Avstrijci niso hoteli vrniti Vojne krajine -- to so zaradi obrambe pred Turki sredi 16. stoletja organizirale in financirale notranjeavstrijske dežele, branili pa hrvaški plemiči, najemniki in goriški, kranjski, koroški ter štajerski deželni stanovi -- nazaj pod jurisdikcijo hrvaškega sabora in bana. Petrov svak Franjo Krsto, ki je bil 1671. skupaj z njim obglavljen v Dunajskem Novem mestu, je napisal celo nekaj slovenskih verzov. -- Kar v treh poglavjih Jurčičevega romana je v zoprni druščini nastopil vojskovodja Petra Zrinjskega kapetan Franjo Bukovački. 1669. je šel Bukovački v Solun k sultanu Mehmedu IV., da bi ga pridobil za Zrinjskega in proti Habsburžanom. Po propadli zaroti ga je cesar Leopold I. sicer pomilostil, vendar se nezaupljivi vojak nikoli ni hotel vrniti iz turškega ubežništva nazaj na svoja posestva.

[13]Podobno zagonetno in pomenljivo je dejstvo, da je izbral v Kloštrskem žolnirju, "izvirni povesti iz 18. stoletja" (SG 1866), za glavno negativno osebo izobraženega slovanskega prišleka, češkega inženirja; standardno so negativne vloge v slovenski literaturi, tudi Jurčičevi, zasedali Nemci ali Italijani.

[14]Jurčičeva povest na to temo, Janez Gremčič (1864), ni bila dokončana in objavljena, njegov Sin kmečkega cesarja (1869) pa je drobno besedilo. Pač pa je bilo na temo kmečkih uporov do tedaj priobčene precej zgodovinopisne literature.

[15]Z marčno revolucijo se ukvarja roman Mimi Malenšek Marčni veter (1988), ki je eden od redkih slovenskih profesorskih zgodovinskih romanov. V njem diskutirajo tudi o panslavizmu, sporočilo debate pa je, da je vseslovanska ideja preveč fantastična.

[16]Čudaški Jakob Zupan (1785--1825) je bil jezikoslovec in pesnik, profesor na ljubljanskem bogoslovju in na liceju. Za duhovnika je bil hudo nereden in v sporih z nadrejenimi brez dlake na jeziku, zato ga je škof predčasno upokojil. V zgodovini je zapisan kot strasten ilirec in panslavist, v literarni zgodovini pa kot pesnik, ki je v skrbi za blagoglasnost slovenščine pisal verze brez sičnikov in šumnikov. -- Prav nasprotnega značaja je bil mirni, vendar trmasti Franc S.

Metelko (1789--1860), glasno hvaljeni slovničar, pisatelj učbenikov in nabožne literature ter Zupanov kolega na liceju, menda odličen profesor slovenščine. Njegov poglavitni greh je bil izum novega črkopisa metelčice ali "žabice", kot so jo imenovali nasprotniki, z novimi znaki za ozka e in o, za polglasnik in za šumnike. -- Licejski bibliotekar Miha Kastelic (1796--1868) je bil kasneje ustanovitelj in urednik literarno ambiciozne Kranjske čbelice.

[17]Še dve besedili na temo francoske okupacije se slovanstva dotikata le ob robu: proti koncu Malovrhovega romana Pod novim orlom (1904) avtorjev rezoner, učitelj in pijanec Andrej Kopitar izda neuresničljive želje po južnoslovanski državi Iliriji, ki naj bi jo ustanovil Napoleon; dejansko seveda Napoleona slovanska emancipatorična stremljenja niso zanimala. V Brambovcih Ivana Laha (1910) pa se kranjski vojaški prostovoljec Kristjan Salmič iz Novega mesta v precepu med svobodomiselnim francoskim jakobinstvom in zvestobo Avstriji po slabih izkušnjah z obojimi odloči za južnoslovansko idejo, za ilirizem -- brez posledic za fabulo.

[18]Vojaški ubežnik postane uskoški harambaša in se pride tragično maščevat svojemu zlobnemu očetu -- motiv ima Jurčič iz Valvasorja, ki govori o osemnajstih Napolitancih, zanimiv pa se je zdel kasneje tudi Ivanu Zorcu, Beli menihi (1932--37), in Franu Deteli, Takšni so! (DiS 1900). Zorec je branilcem gradu privoščljivo dovolil posekati vseh 50 krutih Uskokov in se tako odrekel svojemu nekdanjemu jugoslovanstvu, zgodovinsko manj samovoljni Detela pa je Uskoke spet nadomestil z roparskimi Italijani.

[19]Plodoviti Miroslav Malovrh ima eno izmed zanimivejših slovenskih literarnih biografij, prim. mojo spremno besedo k ponatisu njegove povesti Opatov praporščak (Ljubljana, 1991), 156--63.

[20]Zgodbi obeh romanov sem povzel v članku Pot slovenske zgodovinske pripovedne proze v 20. stoletje, 19. SSJLK (Ljubljana, 1983), 63--77.

[21]Imenu Uskoki konkurirajo izrazi Vlahi, Morlaki in hajduki. Vlah je sprva pomenilo romanskega prebivalca oziroma latinca, na Balkanu so Slovani tako nazivali romanizirane nomadske in živinorejske staroselce, ki so imeli v srbski državi celo lastno "vlaško pravo". Sčasoma se je ime uveljavilo za srbsko pravoslavno prebivalstvo, ki se je pred Turki selilo proti zahodu, za kmečko prebivalstvo sploh in celo za vsakršne priseljence. Uskoki je ožje poimenovanje, v 16. stoletju le za srbske ali hrvaške prebežnike v Senju in Žumberku, tj. v Vojni krajini (od tod še eno ime zanje -- krajišniki). Na opustošenih hrvaških ozemljih so se naseljevali organizirano zlasti po 1530, ko so prevzeli obrambo trdnjave Klis. 1537 so postali stalna posadka senjske kapetanije in se spopadali v glavnem z Benečani. Ti so bili prisiljeni zaradi uskoških piratskih napadov večkrat zaposliti svoje močno ladjevje (leta 1613 npr. kar 85 ladij, 6 galej z 12.000 vojaki) in blokirati Senj ter druga avstrijska pristanišča v Dalmaciji. 1618. se je Avstrija vdala beneški zahtevi in razselila preveč borbene Uskoke v Žumberak. Po 1645 so se razmere na turškem ozemlju poslabšale in na beneško stran in v njihovo vojaško službo je prešlo na desettisoče Vlahov -- Benečani so jim rekali Morlaki (Morlacci). Ime izvira iz bizantinskega etnonimika Črni Vlahi (Maurovlahos), za živinorejske staroselce na Balkanu, prepoznavne po črnih oblačilih, doživelo pa je podobne pomenske obremenitve kot ime Vlahi: neciviliziranost (kmečkost), slovansko poreklo, nezanesljivost. Ko so jim v 18. stoletju želeli Benečani dati status navadnih podložnikov, so Morlaki prešli na avstrijsko stran, v Vojno krajino. -- Hajduki je ime za balkanske cestne roparje, vendar je njihova roparska dejavnost večkrat interpretirana v smislu narodnoosvobodilnega boja in so tedaj sinonimni Vlahom in Uskokom.

[22]Leta 1629 je hrvaški sabor potrdil notranjo avtonomijo Vlahom v Vojni krajini z dokumentom Statuta Valachorum, ki ga je leto kasneje potrdil Ferdinand II. Nezaupanje je med Vlahi povzročil rusofilski Juraj Križani'c (1618--1683), čigar ideal je bil zediniti Slovane pod zahodno cerkvijo. Križani'c se je zaradi drobnega političnega spodrsljaja v Moskvi 15 let pokoril v pregnanstvu v Sibriji, Vlahi pa so zahtevali, da se jih podredi cesarski vojaški oblasti, ne pa hrvaškemu banu, in se celo pogajali s Turki, naj bi jim dovolili vrnitev, če bi le smeli ohraniti vero. Odpor Vlahov proti hrvaški banski oblasti v strahu pred izgubo privilegijev je bil Avstriji prikladen razlog, da je skoraj polnih 300 let (1578--1871) odtegovala Vojno krajino hrvaški jurisdikciji.

[23]Nedavni politični dogodki so prinesli menda prav to!

[24]Kot zgodovinska oseba nastopa tudi tu (prej že v Slemenikovem Izdajavcu, 1873, in v Detelovi povesti Takšni so!, 1900) v stranski negativni vlogi vrhovni kapetan Hrvaške krajine kruti baron Ivan Lenkovič. Rodbina se je v začetku 16. stoletja priselila na Kranjsko in živela na gradu Otočec. Ivan Lenkovič se je izkazal pri obrambi Dunaja pred Turki 1529 in 1556 v bitki s Turki pri Sigetu. Bil je senjski kapetan, kapetan vseh žumberških Uskokov in kasneje vseh Uskokov od Senja do Save. Umrl je 1569 na Otočcu, grob s spomenikom pa ima v Novem mestu. Njegov sin Jurij (umrl v Ljubljani 1601) je bil general Hrvaške krajine, kranjski deželni glavar in uskoški kapetan v Senju. -- Eno poglavje povesti je posvečeno znameniti bitki pri Sisku 1593, ki pomeni prelomnico v avstrijsko-turških vojnah, ko je banska vojska skupaj z Andrejem Auerspergom in Adamom Ravbarjem potolkla Turke. Štiristo let kasneje, 1993, je ta zgodovinski dogodek v jedru povesti Ivana Sivca Jutro ob kresu, "povesti o Adamu Ravbarju, slovenskem vitezu".

[25]Zadnji, že zaradi arhaičnega podnaslova "zgodovinska povest" anahronistični izdelek te vrste je Slavka Dokla Uskoška princesa (1988).

[26]Ciril in Metod sta stranski osebi še v vrsti povesti, ki se dogajajo na Slovenskem, med njimi je, čeprav mohorjanka, izrazito nacionalno spodbudna Ivana Vuka "povest iz davnih dni" Zorislava (1913). Še: Stanko Cajnkar, "povest iz 9. stoletja" Sloven iz Petovije (SV, 1955), Zora Piščanec, Blagovestnika Slovanov (Celovec, 1978).

[27]Slovenski romanopisci so radi pograbili vsako drobno pozitivno omembo Slovanov in jo ponavljali toliko časa, da je postala mit. Mitizacijo slovanske gostoljubnosti je bilo prebrati že v Vraničevem Mahmudu (1869): "Vsaj gostoljubnost znači Slovana sploh" (349).

[28]Prim. Aškerčevo balado Mutec Osojski, LZ 1883.

[29]Slovanska kri je npr. tekla po žilah vojskovodje Jana Vitovca, čigar zli sloves poznamo že iz slovenske ljudske pesmi o Pegamu (Beha(i)m 'Čeh'), potem pa iz Detelove zgodovinske povesti Pegam in Lambergar (1891). "Jan Vitovec je prišel na dvor Celjskim kot najemnik s tremi konji v času, ko so se grofje Celjski bojevali z Avstrijci. In bil je potomec revnega viteškega rodu na Češkem" (Kronika grofov Celjskih, 1883). Osvajal je gradove celjskih nasprotnikov in pripomogel, da je Ulrih 1454 postal ban kraljevine Dalmacije, Hrvaške in Slavonije. Po propadu rodbine je menjal strani: malo se je tepel za cesarja Friderika III., malo pa za ogrskega kralja Matijo Korvina, kakor mu je bolje kazalo, in dosegel celo časti slavonskega bana. Vitovčevih vojaških uspehov slovenska zgodovinska povest nekako ni mogla porabiti za utrjevanje ideje slovanske vzajemnosti. -- S Celjani je povezan tudi motiv Veronike Deseniške. Živel je sicer bolj v drami, v prozi menda le v delu Sandija Sitarja Veronika z Desenic Veronika (1974).
To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco