To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco
Zadnja leta se ukvarjam s slovenskim zgodovinskim romanom. Ker me književnost zanima bolj v bralski kot pa v besedilni ali avtorski razsežnosti, se mi ločnica med izvirno in prevodno književnostjo ne kaže tako strašno velika, kakršna je z ustvarjalskega vidika, in bi moral zato v načelu obravnavati izvirno, prevedeno in tujejezično literaturo na Slovenskem kolikor mogoče enakovredno; končno so vsa tri področja enakovredno oblikovala slovenske bralske navade. Ker pa literatura ni samo bralsko dejstvo, ampak je zlasti v slovenskih razmerah skoraj bolj pomembno od prebiranosti to, kako se besedilo odreže pred kritiki oziroma kakšno mesto zasede v kulturni zgodovini naroda, ki pa daje absolutno prednost izvirnim besedilom, se težišče moje pozornosti v praksi samodejno preveša v korist izvirno slovenske romaneskne produkcije. Kritike prevodov so še danes občutno redkejše od kritik izvirnih leposlovnih del (najti jih je praviloma le ob prevodih svetovnih klasikov) -- kaj ni to potrdilo, da je razmerje med izvirno in prevodno literaturo ostalo z narodnopotrjevalnega stališča v glavnem nespremenjeno? Z recepcijskega stališča je prav gotovo upravičeno zahtevati emancipacijo prevoda v odnosu do izvirnega leposlovnega besedila; s stališča nacionalnega literarnega programiranja pa bo razlika med njima najbrž obstajala tako dolgo, kot bo kot nekaj posebnega v svetu živela slovenska literatura.
Namen tegale spisa je osvežiti v zavesti neenakopravno razmerje med tujimi književnostmi in domačo književnostjo, ki je bilo značilno za 19. stoletje in v veliki meri še danes določa kritiško in literarnozgodovinsko pisanje.
Izhodišče mojim tezam o prevodu je dejstvo, da je bil v 19. stoletju slovenski bralec praviloma dvojezičen in da je njegov odnos do tujih književnosti prvenstveno določalo prizadevanje za kulturno emancipacijo v razmerju do rivalske nemške literature: prevajanje je bilo programirana dejavnost v projektu nacionalnega konstituiranja slovenstva in prevod orožje v slovensko-nemški literarni tekmi. Za potrebe nekega drugega simpozijskega referata sem pred leti identificiral štiri pogoje, ki so določali prevodno politiko Slovencev:
1. privilegiranje izvirne leposlovne produkcije;
2. prevajalo se je le za poljudnega bralca (to je za mladino in kmetstvo), ki je bil enojezičen, ne pa za dvojezičnega meščana;
3. če se je že prevajalo za izobražence, potem le iz slovanskih ali oddaljenih literatur, ne pa iz rivalske nemščine;
4. žanri, ki so bili občuteni kot izrecno slovenski, se niso prevajali.
Nekaj ilustrativne argumentacije. Ad 1. Svetovljanski Josip Stritar je še ob koncu stoletja pisal takole:
Kar se tiče prevodov, je moja misel ta: prevode samo za silo. Prevod je vedno le tuje blago; kdor more, naj piše kaj izvirnega. Samo kar je izvirno, domače, to je naše (Josip Stritar, Dunajska pisma, Ljubljanski zvon XVI/1 (1896), str. 20).
S temi besedami je potrjeval logiko razpisa literarnih nagrad Mohorjeve družbe dobrih 30 let poprej, ki je obljubljalo
a) 100 gold. za najboljšo izvirno pripovest v obsegu petih tiskanih pol; predmet naj se jej vzame iz domače zgodovine ali se vsaj oslanja na-njo; b) 50 goldinarjev za najboljšo izvirno pripovedko iz družinskega življenja sploh, v obsegu blizo treh tiskanih pol. Če ne pride nobene take, darila vredne izvirne pripovedke, podeli se darilo najmičniši prestavljeni povesti, ki pa mora vsaj blizo pet pol obširna biti (Novice 1864, 127)
in tako med vrsticami razložilo vrednostno razliko med izvirnimi in prevedenimi deli. Sicer pa nam ni treba segati 130 let nazaj, da bi utemeljili razliko med izvirno in prevedeno književnostjo: zadošča pogled v cenik avtorskih honorarjev, kakor ga razpošilja Ministrstvo za kulturo, kjer dobimo vrednost prevoda nekako tako, da delimo vrednost izvirnega besedila z 2.
2. Največje število prevodov in priredb je vsaj v 19. stoletju najti v bibliografski rubriki z naslovom "Knjige za mladino in prosti narod", precej manj pa v rubiriki z naslovom "Slovenska književnost".
3. Redki prevodi znanih nemških besedil, ki jih je slovenski izobraženec sicer prebiral v originalu, so imeli nalogo kljubovaje kazati izrazno zmogljivost slovenskega jezika. Ko je kritik leta 1913 našteval avtorje in besedila svetovne književnosti, ki naj bi jih Slovenci še prevedli, je bil izčrpen pri Angležih in Francozih pa seveda pri Slovanih, na kratko pa je opravil s sosednjimi literaturami: hrvaško in srbsko, "ker njihovo pripovedno slovstvo čitamo lahko v njih jeziku", italijansko, ker poleg Danteja nima prepričljivih umetnikov, in nemško: "Glede nemške in skandinavske književnosti velja pri nas praviloma načelo, da ju čitamo v nemškem jeziku" (R. Gradovin, Nekaj misli in predlogov o našem prevajalnem slovstvu, Dom in svet 1913, 115--118).
Prevodno debato je v prejšnjem stoletju usmerjalo predvsem rivalsko razmerje z nemško kulturo. Razlogov za odsvetovanje prevodov iz nemščine kot slovenščini najbolj nevarno konkurenčnega jezika so slovenski intelektualci našli kar nekaj.
Jezikoslovni argument: "naj se ne prevaja vedno le iz nemškega, drugači se slovenščina ne bo znebila nikoli neprijetnih nemcizmov in neslovenskih oblik, ktere v prevode vedno silijo, kakor ljuljika med žito" -- nemščina je po gramatični strukturi samostalniški, slovenščina pa nasprotno glagolski jezik (Janez Bleiwies, O spisovanji dobrih slovenskih knjig, Novice XIII/19, 7. marec 1855, 75).
Nacionalni argument:
Prevajanje tujih klasikov je velike koristi; a to niso naši izdelki, le izposodili smo si jih pri tujcu za svoje potrebe. S prestavljanjem se je le gibčnost in moč slovenskega jezika dokazala, ne pa veljavnost slovenskega uma (France Zakrajšek, Slovansko slovstvo, Novice XXIV/11, 14. marec 1866, 87).
Ekonomski argument:
naj bi zavedni Slovenci segali po /proizvodih različnih slovanskih narečij/ ter bolj in bolj dajali slovo nemški beletristiki, ki s svojim časi jako lahkim in celo --- dvomljivim blagom preplavlja naše pokrajine, a naš denar potuje v Leipzig in Berlin. Saj ste tudi svoj list namenili vzorni svrhi, da pomaga po svojih silah izpodrivati iz naših družin nemške ilustrovane liste, za katere potrošijo cel*o zavedni narodnjaki mnogo, mnogo denarja (V. B., Ruska biblioteka in naši prevodi slovanskih izvirnikov, Dom in svet 1881, št. 4. 187, 188).
Etični argument: "se bolje prilega našemu značaju zdrava resnoba ruskih pisateljev, nego-li nezdravi duh, ki veje iz francoskih in nemških knjig" (prav tam, 188).
Politično konkurenčni razlogi dajejo prednost bližnjim južnoslovanskim prevodom ruske literature namesto nemškim, ko že slovenskih prevodov ni na trgu:
prevodilci umotvorov iz drugih slovanskih jezikov naj pomislijo, da njih prevodov ne čitajo zgolj poznavalci odnošajev drugih slovanskih plemen /.../ nego da imajo njih prevodi šele namen, da odvrnejo naše ljudi, zlasti naš ženski spol, od čitanja nemških in laških knjig ter jih napotijo do prebiranja slovanskih umotvorov in do spoznavanja slovanskih reči (Fran Govekar, Slovanska knjižnica, Ljubljanski zvon 1896, št. 3, 189).
4. Brez vednosti o žanrski specializaciji bi si ne mogli razložiti enoumno negativnega sprejema del, ki se niso držala nezapisanih žanrskih omejitev. Tako nista prenesla prevodne konkurence, zlasti ne nemške, najštevilčnejša slovenska žanra s poudarjeno nacionalnokonstitutivno funkcijo: izvirna kmečka povest in izvirni zgodovinski roman.
Zgodovinski roman oz. zgodovinska povest, kakor se je do pred 50 leti standardno glasilo ime žanra, se je podrejal vsem naštetim principom. Ker je imel izrazito narodnokonstitutivno vlogo, je moral kazati slavna ali tragična dejanja v domači zgodovini in na domačem terenu ter je bil zato občuten kot izrazito nacionalni žanr, rezerviran za ekshibicijo domačih ustvarjalnih energij in manj primeren za prevajanje. Po drugi strani žanr v očeh literarne kritike ni imel prav visokega mesta, ker je velik del njegovega korpusa prištevala zabavni literaturi, zgodovine trivialne literature pa so ga v svojih seznamih navajale celo na prvem mestu -- po tej plati je bil prevodom seveda odprt, celo tistim iz nemščine.
Opisana razmerja veljajo za celo 19. stoletje in prva desetletja 20. stoletja. Do sprememb prevodne strategije je prišlo najprej ob prelomu stoletja z nastopom moderne, ki je poudarila estetsko plat prevoda na račun do tedaj edino zveličavne funkcionalnosti. Drugi prelomni moment je bila sprememba državnega okvira ob koncu prve svetovne vojne, ki je postopoma ukinila dvojezičnega, to je nemško-slovenskega intelektualca: "med nami vedno večje število onih, ki jim je nemška knjiga neumljiva in ki zato hočeš nočeš sežejo po slovenski" (J. A. Glonar, Iz prevodne književnosti, Sodobnost 1933, 463--66).
Ker nemška kultura ni več ogrožala eksistence slovenske, si je prevodna politika našla novo strategijo. Opozicijo nemško : slovansko je pretvorila v opozicijo veliko : majhno. Očitala je, da se zajema iz velikih literatur dobro in slabo, pozablja pa se na male narode in kulture: Fince, Islandce, Norvežane, Letonce, Slovake, torej vse tiste, ki imajo z eksistenco podobne težave kot Slovenci (Ivan Albreht, Nekaj opomb o prevajalcih in prevajanju, Modra ptica 1931/32, 133). Zaradi teh sprememb je komentar prevodnega izbora zgodovinskega romana na Slovenskem v 20. stoletju veliko bolj zapleten in tvegan kot za 19. stoletje.
Žanrska pripadnost prevedenih besedil z zgodovinsko tematiko v začetku 19. stoletja danes ne more biti kar spočetka jasna: čeprav podnaslov Ite, Togenburške grafine (1831) nemškega avtorja Weitzeneggerja, "zgodba dvanajstiga stoletja", usmerja k recepciji, tipični za zgodovinski roman, drugi del podnaslova "lepa in nauka polna /.../ za vse pobožne kristjane popisana, posebno za tajiste, kateri v nedolžnosti terpe" omejuje tako ambicijo in bralca vrača k načinu branja, značilnemu za krščanskovzgojne zgodbe: v tem primeru ženskosvetniške (tako tudi v Hemi, brumni koroški grafini), rodbinske, pokristjanjevalske (Jozafat, kraljevi sin iz Indije, povest iz prvih časov krščanstva), sibirske (Elizabeta ali pregnanci v Sibiriji, Krivica za krivico: Povest iz časa ruske cesarice Katarine II), najdenske povesti itd. Besedila žanrsko pravilno in enoumno uvrsti med verskospodbudno fikcijo šele podatek, da gre za publikacije Mohorjeve družbe, oziroma blagovna znamka Christoph Schmid na naslovnici. Predloge krištofšmidovske pripovedne proze, namenjene mladini in neizobraženemu, nedvojezičnemu bralcu, so bile seveda lahko tudi nemške. Kljub temu se med nemškimi avtorji pogosteje pojavi le eden, namreč popularni mladinski avtor Joseph S. J. Spillmann (Zadnji dnevi Jeruzalema, Hrabro in zvesto, Zvesti sin, 1906--1907).
Postopoma so se ta besedila daljšala oz. začela računati na zahtevnejšega sprejemnika, tako da jih sčasoma ni več mogoče šteti med verskovzgojna, ampak se razvijejo v poseben žanrski tip zgodovinske povesti, to je roman o zgodnjih obdobjih krščanstva. Tega je več v prevodih kot v izvirnih besedil: poleg izvirnega Carlijevega Zadnji dnevi v Ogleju (1876) sodijo prevedene povesti Fabiola ali cerkev v katakombah kardinala Nicholasa Patricka Stephena Wisemana (Celovec, 1867 in ponatisi, prevedel A. Zupančič), Perpetua ali afrikanski mučenci, "pogled v 3. stoletje po Kristusovem rojstvu" (1869, poslovenil A. Lesar), Hanani ali poslednji dni v Jeruzalemu E. Guenota (poslovenil Jaroslav, Slovenec 1875), Ludwiga Wallaca roman Ben-Hur, "roman iz časov Kristusovih" (Gorica, 1900, prevedel Podravski), Valerija ali zmagoslavni izhod iz katakomb (1910, avtor Ant. de Waal, prevajalec Ivan Prijatelj) itd. v skupino krščanskih zgodovinskih romanov in se izmikajo standardnemu kriteriju nacionalne relevantnosti. Nekakšen vmesni žanrski status imajo anonimna daljša besedila Divji Hunci pod mestom Meziborom, "podučna in kratkočasna povest iz 10. stoletja za slovensko mladost in tudi za odrašene ljudi" (Celovec, 1853), in Čudne poti božje vsigamogočnosti, ali skrivne sodbe srednjih časov (Gorica, 1862). Slednjo je poslovenil učitelj Franc Bunc iz Ajdovščine, jo izdal v samozaložbi ter jo sam na spreten način oglašal v Novicah tako, da je sproti opozarjal na vse zaplete v zvezi s tiskom, tiskarskimi napakami in seveda poudarjal nizko ceno (samo po 45 krajcarjev). Drugo žanrsko nejasno področje -- nejasno zato, ker je le deloma fikcija -- je junaška in vladarska biografija. Pri tem izstopajo popisi usod vladarskih rodbin, ki jih je v nesrečo spravila francoska revolucija.
Zvenečih imen svetovnega zgodovinskega romana v prvih letih prevodov žanra ni. Imena avtorjev večinoma niso niti navedena, ker se niso zdela pomembna, končno ni šlo za avtorsko promocijo, ampak za popularizacijo te ali one za Slovence zanimive teme: Turkov, francoske revolucije, beneške republike, ruske zgodovine, starokrščanske zgodovine.
Glavnina čistega, izvirnega in prevedenega zgodovinskega romana na Slovenskem je nastala iz nacionalnospodbudnih motivov, pri čemer so prednjačile poljska, češka in hrvaška literatura. Nekaj slikovitih izjav:
Zgodovina in njen mit nista morda v nobeni evropski književnosti igrala večje vloge, kakor v Poljski, saj ja apoteoza zgodovine tvorila naravnost izhodišče njih literarnega ustvarjanja vse do svetovne vojne, ki jih je politično osvobodila" (France Vodnik, Novejša poljska zgodovinska povest, Slovenec 1929, 141, 9).
Podobno velja tudi za hrvaško literaturo: Šenoova umetnost je imela v času bujenja narodne zavesti vedno pred očmi cilj "dati narodu v delih umetnosti podobo njega smaega, njegovih idealov, njegovih borb, njegovih prizadevanj ter buditi v njem vero v bodočnost /.../ "Hočemo dvigniti narod, da se zave, da popravimo napake preteklosti, da budimo v njem smisel za vse, kar je lepo, dobro in plemenito." /.../ romani so bili Avgustu Šenou v prvi vrsti sredstvo za buditev narodne zavesti in utrjevanje narodnih idealov" (France Vodnik, Ob 100-letnici A. Šenoe, Modra ptica 1937/38, 357--59).
Čehi:
Kakor pri vsakem narodu, kedar se začne zavedati, tako so tudi pri češkem narodu od začetka vsi pesniki, lirični, epični, da! celo dramatični imeli pred soboj glavni in vzvišeni smoter s svojimi spisi delovati na to, da se narodna zavest popolnem prebudi in utrdi /.../ delovalo se je posebno na to in sicer posebno s tem, da so si pisatelji za predmete izbirali dogodke iz slavne zgodovine češke minolosti (Ivan Hribar, Novejša češka literatura, Ljubljanski zvon 1881, 318).
In še:
V boju smo, borimo se za življenje; nam pa mora biti življenje naroda čez vse. Zanje se mora vse boriti, tudi umetnost. /.../ Spomin na davne, slavne čine starih očetov je oni čudotvorni balzam, ki je obudil češki narod, in ki ga dosihdob krepi v borbi za napredek, omiko in svobodo. V zgodovini svojega naroda išče in nahaja Čeh spodbudo in krepost za svoje nadaljnje težnje in boje, in taki pisatelji so češkemu ljudstvu najljubši, kateri mu umejo razodevati slavno in otožno usodo nekdanjih pradedov (A. Jirasek, K petdesetletnici njegovega rojstva, Slovenski narod 1901, 199).
Nacionalna zavzetost je tisti prepoznavni element, ki povezuje zlasti češko, slovensko, poljsko in hrvaško zgodovinsko povest in jih uveljavlja kot poseben tip nasproti evropskemu zgodovinskemu romanu (Fran Petrè, Literarno ozadje Prešernovega Krsta pri Savici, Sodobnost 1940, 300--308). Po Petretu je slovenska zgodovinska povest sicer od daleč sorodna evropski zgodovinski povesti, vendar je "odmaknjena od vse zahodne slovstvene produkcije" in predstavlja samosvojo varianto, sorodno češkim zgodovinskim povestim. Petrè ni mogel dokazati, da bi se Prešeren pri pisanju "povesti v verzih" Krst pri Savici zgledoval pri češkem psevdohistoričnem viteškem romanu, saj se veliki pesnik češko niti učiti ni hotel, kako bi potem prepisoval od Čehov. (Od češkega psevdohistoričnega korpusa smo dobili v slovenščini menda le povest Ratimir Jana Vavre, leta 1893.) Ker je imel žanr v slovanskih literaturah podobno vlogo in ker je šlo deloma celo za sklicevanje na skupno preteklost ali vsaj fikcijski obračun z istim nasprotnikom, to je Nemci ali Turki, je razumljivo, da je število prevodov iz sorodnih slovanskih literatur veliko in da je obenem relativno skromno število prevodov zahodnih avtorjev. --- Dejstvo, da je veliko prevodov izšlo na Primorskem, v Gabrščkovi Slovanski knjižnici v Gorici ali v založništvu Edinosti v Trstu, dokazuje, da so bile slovenske obrobne pokrajine zaradi večje nacionalne ogroženosti celo bolj kot "samoslovenska" Kranjska naklonjene ideji jugoslovanstva in panslovanstva. Po drugi strani bi se dalo zagovarjati tudi tezo, da so bile regionalne založbe relativno bolj naklonjene zabavni ali popularni literaturi in da od tod opazni delež zgodovinskega romana.
Bibliografski pregled. Posebej se je Slovencem zdel zanimiv poljski pisatelj scottovskih pustolovskih kozaških povesti Micha*l Czajkowski (1804--1886); 1865 je v Listku Slovenskega glasnika izšla povest Kridžali (izvirnik 1839), ki jo je prevedel plodni kaplan Podgoričan (s pravim imenom Leopold ali Lavoslav Gorenjec, po Levcu poleg Jurčiča najplodnejši slovenski prozaist -- Levec je očitno prevode štel enakovredne izvirnim delom!). V podlistku katoliškega Slovenca mu je leta 1877 izšel prevod povesti Dobrudža. Ni se mogoče ubraniti vtisu, da je bila pisateljeve popularnosti precej kriva njegova pustolovska biografija: potoval je iz dežele v deželo, prestopal je iz ene vere v drugo in bil vse od poljskega vstajnika, turškega dostojanstvenika Mehmeda Sadika Paše do ukrajinskega pravoslavca. Njegova usoda je bila do te mere provokativna za slovensko katoliško zavest, da je zašel celo v domačo turško zgodovinsko povest (prim. Jurij Vranič, Mahmud: Izvirna povest iz 16. stoletja, LMS 1870).
Veliko bolj kot Walter Scott je usmerjal žanrska pričakovanja slovenskih bralcev ob zgodovinskem romanu poljski Scott Henryk Sienkiewicz (1846--1916). Od preloma stoletja dalje je bil po zaslugi samouškega prevajalca Podravskega (s pravim imenom Peter Miklavc) naravnost evforično prevajan: Z ognjem in mečem (izv. Ogniem i mieczem, 1884) je izšel kar v dveh zaporednih prevodih, pri novomeškem Krajcu in pri Matici slovenski (1892/93; drugič 1908/09), Potop (1886, prevod 1904/05), Pan Wo*lodyjowski (1887, prevod Mali vitez 1902/03), Krzyžacy (1900, prevod Križarji 1902/03), Quo vadis (1896, prevod 1901), Pod tatarskim jarmom (prev. A. Glonar, Slovenec 1907) itd.
Boleslav Prus, s pravim imenom Aleksander G*lowacki (1847--1912), velja za realističnega zgodovinskega romanopisca, ki je prelomil z dumasovsko-sienkiewiczevsko maniro pustolovskega zgodovinskega romana. Faraon (1923, izv. 1895/96) je bolj roman o oblasti in družbenih razmerjih kot roman o zgodovinskem Egiptu. Na koncu poljske naveze je Zofia Kossak (Szczucka)-Szatkowska (1890--1968) z obsežnim romanom v štirih delih o križarjih (1941, izv. Krzyžowcy, 1935).
S podlistkarskim zgodovinskim romanom, prevedenim iz češčine, se je postavljal liberalni dnevnik Slovenski narod: Prokop Chocholoušek (1819--1864) je bil scottovski avtor, ki si je tako kot naš Jurčič služil kruh z novinarstvom in je bil zaradi slovanskega radikalizma večkrat zaprt. Njegov zgodovinski roman je artikuliral češke in jugoslovanske teme; zaradi slednjih je bil slovenskim prevajalcem, zlasti Podgoričanu in Fr. Jaroslavu, še posebej ljub. Pojavil se je z vrsto "zgodovinsko-romantičnih obrazov": Harač (Novice 1864, izv. 1861), Ilija (kar brez navedbe avtorja v Koledarju Matice slovenske 1869, izv. 1846), Poslednji bosanski kralj (SN 1869). V Janežičevem Cvetju iz domačih in tujih logov je izšla Agapija, "obraz iz jugoslovenske zgodovine" (Celovec, 1864), 1869 v Narodnem koledarju beneška povest Dožeška in 1911 v Trstu obsežni "historični roman" v treh delih Jug (izv. Jih).
Popularni Alois Jirásek (1851--1930) je bil znan kot realističen ubesedovalec husitske zgodovine, Slovencem pa je prirastel k srcu njegov roman Psohlavci (1884), ki je bil preveden naenkrat pod dvema različnima naslovoma: Pasjeglavci, "zgodovinska povest" (1906), in Psoglavci "zgodovinska slika" (1907). Krajše besedilo Gardist je izšlo l. 1895 v Gabrščkovi Slovanski knjižnici. --- Še bolj priljubljen je bil stilno konservativnejši, pri Scottu zgledujoči se Václav Beneš-T*rebízsk*y (1849--1884). 1910 je v istem Gabrščkovem podjetju v Gorici izšel njegov zgodovinski roman Kraljica Dagmar (Královna Dagmar, 1883), v Slovenčevem podlistku pa že prej zgodovinski povesti Črni vitez in Loški župnik (1907, 1908). Še dva češka avtorja sta bila Dragotin Sabina z Osveto, "povestjo o razmerah v človeški družbi 15. stoletja" (Gorica, 1894) in v katoliški Ljudski knjižnici A. Dostál z Darovano, "zgodovinsko povestjo iz dobe slovanskih apostolov" (1906).
Hrvatov se sprva ni prevajalo, ker so se brali kar v originalu, ob koncu 19. stol. pa vendar: najpopularnejši zgodovinski romansier August Šenoa (1838--1881), čigar biografija je v detajlih osupljivo podobna oni našega zgodovinskega romanopisca Josipa Jurčiča, se je predstavil Slovencem z ducatom povesti in romanov, med katerimi so bili za Slovence še posebej zanimivi tisti, ki se ukvarjajo s slovensko zgodovino, to je o kmečkem uporu v 16. stol., ali so posledica Šenoovega potovanja po Sloveniji in njegove čustvene navezave na Prešernov ustvarjalni opus. Po vrsti je prihajal Šenoa k Slovencem takole: Turopoljski top (1893, izv. 1865), Čuvaj se senjske roke (Trst: Edinost, 1898, izv. 1875), Seljačka buna (1877) je bila najprej prevedena kot Zadnja kmečka vojska (1906/07), drugič (nedokončano) kot Kmečki upor ali Stara pravda (1907), tretjič kot Kmečki punt (prev. Glonar, 1926). Silvester K(ošutnik) je za popularnega ljubljanskega knjigotržca Turka prevedel Zlatarjevo zlato (1906, izv. 1871), Prijatelj Lovro je izšel v Celju (1906, izv. 1873), Prokletstvo v Trstu (1904--06; izv. Kletva, 1881). Karanfil s pjesnikova groba (1878) je prestavil Karel Ozvald (Nagelj s pesnikovega groba, 19xx), Pruskega kralja (izv. 1878) pa Alojz Gradnik (1922).
Od drugih južnoslovanskih avtorjev omenimo še Velemirja Deželi'ca (1864--1941) V burji in viharju (izv. 1902), "zgodovinski roman iz davnih dni Jugoslovanov" in V službi kalifa (izv. 1908; oboje je za Slovenski ilustrirani tednik leta 1912 prevedel Ivan Vuk), Evgena Tomi'ca in trivialno Marijo Juri'c-Zagorko (1873--1957) (Marija, zadnji dnevi nesrečnega kralja, 1923 pri Turku, izvirni naslov mi ni znan). Prevodov iz srbščine in bolgarščine je bilo malo: Čeda Mijatovi'c, Ikonija, vezirjeva mati, "povest iz 17. stoletja" (1896), Ivan Vazov, Pod jarmom (1912, izv. 1890), Stojan Zagorčinov, Ljubezen kraljične Sofije, "zgodovinska novela" (1943). Malo jih ni bilo zato, ker bi bili Slovenci do njihovega romana nezaupljivi, ampak najbrž v skladu z dejstvom, da Srbi pravega zgodovinskega romana niso poznali -- tako vsaj trdi Marija Mitrovi'c (Položaj in značaj zgodovinskega romana druge polovice 19. stoletja v jugoslovanskih literaturah, Obdobje realizma v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi, Ljubljana: Filozofska fakulteta, 1982 (Obdobja, 3), 169--78).
Ruska zgodovina je prihajala k Slovencem prek anonimnih nemških prevodov (Kozaki v Carigradu, 1869; Menčikov, povest o Petru Velikem, 1871, Car in tesar ali saardamska ladjedelnica, 1886). 1872/73 je v Letopisu Matice slovenske v Podgoričanovem prevodu izhajal Gogoljev roman Taras Buljba; drugič ga je leta 1910 prevedel Vladimir Levstik. 1877 je Slovenec priobčil zgodovinski roman Knez Serebrjani (izv. 1861) Alekseja Konstantinoviča Tolstoja (1817--1875), enega izmed rodbine pisateljskih grofov Tolstojev. Puškinovo zgodovinsko novelo Kapitanovo hčer (Kapitanskaja dočka, 1836) je 1896 prevedel Ivan Prijatelj in je izšla v Gabrščkovi Slovanski knjižnici. Ruski zgodovinski roman sta v 20. stoletju prevajala Vladimir Levstik in Božidar Borko. Prvi je poslovenil romana Leva Nikolajeviča Tolstoja Hadži Murat (1923, izv. 1910) in Vojna in mir (1932--34, izv. 1863--69), drugi pa v Taboru 1923 začetek trilogije Hristos i Antihrist, roman Julijan Odpadnik (Julian Otstupnik, izv. 1896) tedaj neverjetno popularnega Dimitrija Sergejeviča Merežkovskega (1866--1941).
Neslovanov je med prevedenimi zgodovinskimi romanopisci tako malo, da jih lahko naštejemo na dušek. Očitno je bil na zahtevo po slovanski snovi imun tudi roman z antično tematiko; drugega razloga namreč ne najdem za prevode romanov Rienzi, zadnji tribunov (SN 1912, izv. 1835) in Zadnji dnevi Pompeji (Glas naroda 1912, izv. 1834) Edwarda Bulwerja-Lyttona ter Salambô Gustava Flauberta (Jutro 1931, izv. 1862), problematičnega zgodovinskega romana v hvaljenem prevodu Antona Debeljaka. --- Da je moral biti Nodierjev zgodovinski roman Ivan Zbogar (izv. 1818) preveden v slovenščino že leta 1886 in potem še leta 1932 Janez Žbogar, je seveda zaradi tematizacije slovenske zgodovine razumljivo samo po sebi.
Druga izjema v sicer neizprosni prevajalski strategiji je bil status mladinskosti ali gole zabavnosti. V tej skupini bi mogli našteti romane Michela Zévaca Otroci papeža (Jutro 1910), Markiza Pompadour in njegovo nadaljevanje Kraljev tekmec (Tabor 1923); avtor je bil očitno že sprejet kot zabavno berilo za neizobražene množice. Priredba Dumasovega (1802--1870) Le Comte de Monte Christo (1845--46) je izšla pod naslovom Zaklad na kozjem ostrovu ali Bog nedolžnih ne zapusti 1893 v Celju "slovenski mladini", torej neizobraženemu sprejemniku (v celoti pa pod običajnim naslovom v Gorici leta 1905. Le kdo je izvirni avtor 1912 v Trstu izdanega dolgega romana Vitez iz rdeče hiše, "romana iz časov francoske revolucije"? --- Cooperjeva zbirka o Usnjeni nogavici in Zadnjem Mohikancu (1926) je prej divjezahodni kot zgodovinski roman in je ob prelomu stoletja računal povrhu na mladinskega bralca. Vstaja Škenderbegova (1910) angleškega avtorja Benjamina Disraelija (1876--1881) je izšla v slovenščini očitno zgolj zato, ker se ukvarja z južnoslovansko zgodovino.
Tu se neha za tezo potrjevalno gradivo. Naj naštejem še besedila, ki so nekakšen ostanek, ker zanje enostavno ne vem, iz kakšnih razlogov so bila prevedena. Tak je Marco Visconti Tommasa Grossija, ki je zagledal luč sveta pri Gabrščku leta 1900; morda zato, ker je rodbina Viscontijev povezana s habsburško zgodovino in tudi z našo Stično (prim. roman Ivana Janežiča Gospa s Pristave, DiS 1896)? Prav tako ne bi rad špekuliral o pobudah za prevod romana Karin (1905) M*ora J*okaia (1825--1904), najbolj znanega madžarskega domoljubnega romantičnega avtorja zgodovinskih romanov. Hugojeva Notre-Dame de Paris (1912, izv. 1831) je klasika, vendar zakaj od klasike samo on? Kam s Klabundovim (1890--1928) Rasputinom (1938, izv. 1929) in Borgijci (1952, izv. 1928)?
Sklep. Prevedeni zgodovinski roman se je loteval prvenstveno tem, ki so bile Slovencem na tak ali drugačen način blizu. Ker se neslovenski pisatelji izrecno s slovensko zgodovino niso ukvarjali, štejemo za domače jugoslovanske in vseslovanske teme, to je osvobodilni boj južnoslovanskih narodov s turškimi gospodarji in povesti o spopadu drugih Slovanov z nekrščanskimi verami oz. z Nemci. Te teme so združevale rivalska nazorska in politična tabora, liberalce in klerikalce, zato med njima ni mogoče potegniti jasne ločnice, ki bi kazala na različne prevajalske strategije. Liberalce je bolj zanimalo jugo- ali panslovansko sporočilo romanov, klerikalci pa so jih sprejemali zaradi njihove verskoobrambne ideje. Najdlje od standardne tematske zasidranosti v slovanstvu je skupina romanov o času zgodnjega krščanstva, ki so bili interesantni za katoliškega bralca. Do leta 1912, do koder nam bibliografija omogoča sistematičen pregled, je nastalo največ prevodov iz češčine, hrvaščine, poljščine in ruščine, precej manj jih je bilo iz drugih literatur (oče zgodovinskega romana Walter Scott je zašel v slovenščino šele 1912 z Ivanhoejem in Kenilworthom, pa še to je izšlo v Glasniku SNPJ v Ameriki), nič pa iz nemščine, kar potrjuje v uvodu izpostavljeno tezo, da je imel zgodovinski roman izrazito nacionalnoobrambno funkcijo, ki se ji je podredila tudi prevodna politika. Prevodna strategija se je začela mehčati v 20. stoletju. Vladimir Levstik se je lotil sistematičnega prevajanja pomembnih besedil svetovnega zgodovinskega romana (1930 med drugim Scottovega Ivanhoeja), pod začetek druge svetovne vojne pa so se smeli pojaviti tudi prvi redki prevodi nemških avtorjev: delo trivialnega avtorja Ludwiga Ganghoferja Martinjklošter, romana iz začetka 12. stoletja, je izhajalo v Domoljubu 1936--38, 1941 pa je izšlo tudi v knjigi, Ane Wambrechtsamer roman Heut Grafen von Cilly und nimmermehr (Gradec, 1933) pa je bil preveden leta 1940 (Niko Kuret). -- Številčno je izvirne zgodovinske povesti vsaj dvakrat več kot prevedene -- obe sta se najprej razcveteli v prvem desetletju 20. stoletja, izvirna pa potem še med prvo in drugo svetovno vojno.
To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco