Blogrene, zadovoljne vživa dnéve
Grof Mikič, slavljeni Horvatski Ban,
Prost vsake, ki sromaka stiska, réve,
Od deželjakov svojih spoštován;
Pa kot naj lepši zerno ni brez pléve,
Je sreči njega tud' osat prisján,
Dotika njega tudi se resnica,
De térn vsaktera svoj imá cvetlica.
V zakonu léta žé živí nektere,
Pozabi skoro, kar je bilo kdaj,
Blagá, častí obilno si nabere,
In bil imel na svéti že bi raj,
Pa kaj? – vse upanje se mu podere,
Ki cvetlo mu prijetno je do zdaj:
Preserčno ljubi lépo svojo ženo,
Pa ah! bit' mati, ni ji dovoljeno.
Visocih reveži ne zavidajte!
Vsi skup nezmožna ste in slaba stvar,
Nad njih blišobo se ne spodtikajte,
Po volji vse tud' njim ne gre nikdar;
Marskdej rastergane so bolji bajte,
Kot Pluta, Venere, Atene dar;
Ni mati še rodila ga sloveča,
De bi po gôdu bla mu vstregla sreča.
Gospá sprehaja, kot večkrat, kraj grada
Nek dan polétni se za kratik čas.
Približa se ji ženska srednje mlada.
Podoba njena v serce gane vas:
Sirótika uboga sahne glada,
Raztergan je opravik, bled obraz,
Na rokah otročičev troje nosi,
Gospé ponižno vbogajme kej prosi.
So otročiči vsi ti vaši?" vpraša
Je nejevoljna grofinja ojstró.
Sirota, ki na dar se lép zanaša,
Odgovorí zaupno in krotkó:
"Vsi moji so, Vsokost častita Vaša!
Pa konec vsega hudiga jih bo;
Ob enim porodila sim vse troje,
Živíti reva s čim jih nimam dvoje."
Če prav navadniga je kej na sveti,
De, kjer otrók obilno, kruha ni;
Nasproti, kjer svitli so zlatje šteti,
Brez sina Himen zakon rad storí,
Ubož'ci noče grofinja verjeti,
Na moč nad njo iz gerla zakričí:
"Poberi se lažnivka preč spred mene!
Pod soncam mater take ni nobene.
"Če prav že dosti si jih preslepila,
Pa jez, gerdôba! te poznám drugáč;
Nobena ni beráčiti ti sila,
Že slišala od tvojih sim zvijáč:
Tožlivka si nedélavna in gnjila,
Za lene lakot je nar boljši vrač;
Živela rada dobro bi brez déla,
Zató z lažmí si beračáti jéla."
Solzico si obriše od očésa,
In hitro zgine bož'ca spred gradú,
Očí povzdigne žalostna v nebésa,
Potoži vsigavédnimu Bogú,
Njo ohraniti in njé sad telésa
Očetu izročí se večnimu.
On, ki pod nebam čudno hrani ptice,
Ne bo pozabil revne sirotíce.
Gospá, domú ko pride, pripovduje,
Kar se naklúčilo je, možu vse;
De vtogotíla ni nekoli huje,
Kot dans nad beračico gerdo se,
K' legati ji v obraz se ne sramuje,
Kar nemogočiga na sveti je;
In kak, namest de dar bi bla ji dala,
Prederzno babo je ozmerijala.
Grof, umin mož, prijazno jo pokréga:
"Glej! bratovska ljudí vse véže véz,
Ne stori ljuba! več vprihodno téga,
Pred nebam edin je berač in knez,
Obdan zamore biti dans od zléga,
Kdor bil učerej je bogati Kréz,
Gotovo pregrešila si se silno,
De si žalila rev'co tak obilno".
Pa al tovarš njen ljubezniv ji vstréže
Z naukam in svarjenjem tim lepim?
Razterga svojoglavnosti ji mréže
S pohlevnim glasam svojim in krotkim?
Kaj še! močneje terma njé se véže
Jo k mislim si u glavo vtolčenim:
Brez uma, brez možgan se zdi ji véra,
De trojce bi imeti môgla ktéra.
Kralj Bela pošlje Bana nad Tartare,
Da vajvoda ga vojsknim trumam vsém;
Sovražnika krivične vstavit' kvare,
Prederznim ulomiti tilc tatém.
Ko grof se bije za pravice stare,
Doma kaj nov'ga se zgodí med tém?
Gospá ob enim znos' sinóv sedmero,
Ko komej mescov steče devetero.
Vsi ljubeznivi so, čverstí in zdravi,
Zaljubit' va-nje mogel bi se vsak;
Pa kaj gospá k porodu svoj'mu pravi,
Ko došel blagoslov je zdej ji tak?
Ah! zgodba gre s siroto ji po glavi,
Sercá njé červ peklen'mu je enák;
Zdej še le gonijo jo Evmenide,
Ne manjka dosti, de ob um ne pride.
Nad njo zgled imate mogočni svéta!
Zapišite globoko v serce si,
Kaj tistim hudiga nebó obéta,
Ki do sirot so neusmiljeni,
Hudoba bla gotovo bi prekléta,
Jih zaničvati u njih revšini.
Sromaka vpitje gor v nebésa sliši,
In serdno zanj ponaša se nar Viši.
Kako znebiti se sramote take,
Gospá modruje, misli dan in noč,
Zvijače, pota si umišlja vsake,
Pa uma njé preslaba vsa je moč;
Ker se raztergati ne dajo šake,
Storiti vonder zadnič kaj odlóč'?
Naj lepši izrediti sklene déte,
Končati druge vse v nečast si štéte.
Jok mili detcov matere ne gane,
Od misel ne odstopi vragovih,
Neobčutlivo njé sercé ostane
Do sinkov lastnih njenih tak lepih:
Zadéti mora dekla v koš pobrane,
Vtopiti u potoku bližnim jih.
De ne prišlo bi vséga nič na znanje,
Zažuga keršenci terdo molčanje.
Žé dekla gre skoz bližni gozd s košarno,
Povelje svoje zveršiti 2) gospé,
Ko dokončavši vojsko Ban nevarno
Na poti k domu ji naproti gré.
Ko pred seboj jo vidi béžat' varno,
Zapreti pot ji slugam zapové;
Kaj nese, praša jo gospod prijazin,
Odgovor s straham da, de koš je prazin.
Pa ko boječo vidi trepetati,
Mu čudno zdi se, huje se je vlot';
De ne prederzne naj se mu legati,
Gorjé nji! če ne govorí brez zmot.
Resnice plašna dalje mu ne krati,
Strah ima dobro svojo stran povsot:
Od kraja mu natanko razodéne
Strupene spruge 3) njega vse naméne.
Kot kdor predrémi ravno se iz spanja,
Razločno véditi ne more sam,
Al je resnica, al biló je sanja,
Kar se dozdeva mu iz spanja zmam,
Po glavi Banu misel se preganja:
"Je to li rés, al sanje le imám?
Li smem verjeti to od žene svoje,
ki bla edino je veselje moje?
"Kar ljubo zaročnico sim jo snubil,
Kar pred altarjem ji rokó podál,
Ko svoje lastno sim teló jo ljubil,
Dolžnosti spruga zvestiga dostál, –
Bom nagnjenje, ljubézin k nji zdej zgubil?
Je ona huji kot skernobna žval?"
Pa kaj? – očém resnica se pokaže,
In zbrihta se, de pamet mu ne laže.
Hudôbi ti se vražji prečuditi
Ne more grof, ko zvé se 'z zmame spét,
Nezmerno žalost, jad 4) mu grozoviti
U serce vliva tak naklep preklét;
Previdno, modro vonder vé zakriti
Právične nejevolje serd unét;
Lijó pa iz očés solzé mu vroče,
Ko vgleda v košu déteta spijoče.
Objema jih, na serce jih ljubavi 5)
Očétine pritiska mož vesél;
Na ščit svoj boja vajen jih postavi,
Ki tolkrat mu življenje je otél,
Jih zagovarja kralju in deržavi,
Ki bil, kar diha, zvest ji je čas cél.
Skerb perva njega zdej je in posebno
Vse kar je k ohranjenju jim potrebno.
Vonder pred ko domú se dekla verne,
Zažuga ji, de dala bo glavó,
Če živi duši čerkico razgerne,
Kar zgod'lo se na poti ji je blo.
Služabnike zdej žén iskat zaverne,
K' izredile bi detca mu lepó;
In rés, dobiti bílo jih je k sreči,
Ki hotle so dojiti jih, jim streči.
Ko sinki zvestim rokam so zročeni,
Napóti zadnič se do doma Ban;
De bli vprihodno tud' bi oskerbljeni,
Ljubezni do dežele vsak bil vžgan,
Izrédili sinovi se pošteni,
Nekoli čuti ôče ni zaspán:
Noben dan, ura tudi dné ne mine,
De na otéte bi ne mislil sine.
Lés – léni starši! tukej se zgledujte,
Ki skerb za otročiče ni vam mar,
Kot ôča ta, ne žena njega slujte,
Spoznajte jih nebá naj drajši dar;
Ljudí in sebe samih se sramujte,
Ak manj uméte kakor zvérska stvar:
Roditi znajo tudi oroslani, 6)
Pa mladi od njih niso poteptani.
Z veseljem, komej stopi v grad, nazvésti
Edin'ga grofu porod se sinu,
Pa kar oserčje žuga mu razjésti,
Zakriva modro svétu celimu;
Dramíti sprugi svoji noče vésti,
Ne v hrup spravljati tihiga domú:
Očetine se radosti unéma,
Vesél ediniga sinu objéma.
Po skerbi staršev dobrih vsi mogočji
Je mladi grof doma lepó rejen,
Odraša naglo starosti otročji,
Po stanu z vsim spodobno preskerbljen,
Od dné do dné modrejší kot visočji,
Umétnostih potrebnih vsih učen;
Pa ôča ima skerb na skrivnim védno,
De unih šest redí se tudi čédno.
Kot dvojčika, vterdvavca star'ga Rima,
K' ju vreči v Tibro dédov brat velí,
De se življenje zagítovi njima,
Volkulja v divji goši tam dojí:
Šestercov svojo dojkinjo vsak íma,
Ki bolje kot njih mati zanj skerbí;
Vsi rástejo očetu na veselje,
Do kraja spolnjene so njega želje.
Žé bliža zanj se serčno zaželjéni,
Za tovaršíco njega britki čas,
Ko dopeljati zadnič jih naméni
Pred njé, strupéne matere obraz.
Po šegi gôstje naredí groféni,
Pripravi se s kopó, kar mika nas;
Gospôdo povabiti da vso slavno,
In žé sedé krog mize vsi postavno.
Kob' trenil, ropi notri šest junakov,
Vsih kakor mladi grof opravljenih;
Pod soncam gorših ni jih korenjakov,
Lepih, čverstih, kot sveča zrašenih;
Ban ko šést svojih vitežkih vojšakov
Plemenitažev zboru skaže jih:
Lepoti čudi gostov se neznanih,
Zdravico jim napiva slédinj zbranih.
Žé bliža praznik koncu se obédin , –
Ban stopi vsred sinóv, vprašanje da:
"Kaj malopridnež tisti bil bi vrédin,
Ki smert junakov tih bi slast ga bla?
"Per moji véri! kervolok 7) porédin."
Oglási perva se zmed vsih gospá,
"Ki tih sokolov hotel kri bi žréti,
To uro smerti mogel bi umréti."
"Ta kervolok si tí! sopruga môja,"
Povzame mož besédo njén serdít,
"Ko bla spolníla bi se volja tvôja,
Že zdavnej vsi bi mogli bi vtonit';
Pa védi, de vsih šest gredé iz bôja
Je jézi tvoji vedlo mi vmaknit';
Ak vést oterpne ni nikol te pekla,
Si sodbo sama čez-se zdej izrekla."
Kot Cevza nenavadni svit Semelo, 8)
Na tla njo tréši besedí tih jék,
Prebode, ji presune serce smelo, 9)
Ki ni ganil ga mili detcov vék;
Pričjoče vse je vživo spreletelo,
Zgleduje, čudi se, stermí vse vprék;
Kakó bo zgodba čudna se končala,
Skerb ta edina vse je obhajála.
V trepetu nezrečenim zdihujoča,
Ponižna kot berac razcapan, bos,
Z razspetimi rokami klečijoča
Gospá ji odpustiti grofa pros';
Solzá zaliva ji obličje moča,
Podobo smerti na obrazu nos':
Pa ne da se nekakor omečiti,
Nezmerno ne zastonj mož njén serditi.
Pričjočim vsim gospá se v serce smili
V britkosti strašni, ki je ni izreč;
Vsi združeni zavzdignejo jok mili,
Vsak prošnje skrikne svoje glas trepeč,
Gospé na pómoč v zadnji priti sili,
Ko vzdigne Ban izdert žé góli meč,
Spolniti od njé same izrečeno
Kervavo sodbo sam nad svojo ženo.
O stoj! o stoj! sprug, ôče razžaljéni!
Ak te ne gane žene tvoje jók,
Saj prošnje imenitnih gostov céni,
In krik rojenih dvakrat ti otrók;
Nazaj spét v nóžnice meč ojster déni,
De dnéva kônc veselje bo, ne stok;
Pravične ôginj jéze potolaži,
Pred svétam vélkodušnost svojo skaži.
Vonder – on, ki pravica mu je draga,
Žaljenje tudi pozabiti vé;
Vse lépo duše je njegove snaga,
Usmiljeno mu tolče tud' sercé:
Na prošnje té se zadnič Ban premaga,
Krivico svoji odpustí gospé.
Lepó pravice svéto je češenje,
Še lepši odpustiti razžaljenje.
Naj vam pripoveduje drugo pero
Gostovov zbranih čut veselja nov.
Okó rosí solzíce marsiktero
U krogu razodetih vitezov;
Kdo zrekel bo čutenje mnogotero
Med sabo se spoznanih braticov?
Obilno popisvati take čuda,
V resnici! prasna bíla bi zamuda.
Brat bratu krog urata se ovíje,
Objema nepoznan'ga bratica,
Solzá mu potok po obrazu líje,
Obraz umiva z njimi druziga,
Kervi glas slednjimu iz serca vpije –
Kdo priča bil je kdej enaciga?
Plačéča mati tudi zdej spoznana,
Od njih objemana je, celivana. 10)
Vsi Bana Mikiča sedmeri sini 11)
Pridôbili so sí slovečo čast,
Se darovali kralju, domovini,
Za njé obnašali, se slave rast,
Per nji živeti v vitezov spomini,
Je hrepenjenja njih edina slast,
Rodóv sedmerih bili so očaki,
Ki mnogi so iz njih izšli junaki.
2) zveršiti, ali dopolniti.
3) sprug, so - suprug; spruga, so - supruga, zakonski tovarš , zakonska tovaršica (conjux).
4) jad (od tod ja-jedinšina), ali nevolja, togota.
5) ljubav, ali ljubezin.
6) oroslan, ali 1ev.
7) kervolok, kdor je kervi žejin.
8) Semela (Semele), Tebanskiga kralja u Beocii hči, je nadležvala, kakor čenčajo ajdovskih bogov pravljičarji, Cevza ali Jupiterja, kteri je rodil z njo Baha (Bacchus), de bi prišel enkrat k nji u svoji bogovski podobi in svitlosti; pa ko je zadnič dovolil u njeno prošnjo, nje umerjoče oko ni moglo prenesti blišobe tega bogá, tako de se je per ti priči na tla zgrudila, in umerla, u plamen uneta od taciga svita.
9) smel, ali prederzin (temerarius).
10) celivati, tudi ljubiti, ali kušvati.
11) Imena sedmerih sinov so: Simon, Bosan, Tomo, Djono, Ditro, Juraj, in Mitar. Resnico te povesti poterdijo imenitni pisavci: Peter Alvinci, grof Vuk Bethlen, Štefan Tzegledi, in več druzih.
To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco