Peter Weiss
Ustanova, na kateri se vse to dogaja -- Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša pri Znanstvenoraziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani --, si takih malenkosti, ki so za posameznika lahko prav grenke, ne bi smela dovoliti. Za dramatizacijo zgodbe in za popoln zaplet sta poskrbeli gospe, ki bi na najvišjih vodstvenih mestih na tem inštitutu morali zagotavljati spodobne odnose in omogočati znosne, spodbujati pa čim boljše razmere za delo. To sta prof. dr. Varja Cvetko Orešnik (v nadaljevanju: gospa VCO), predstojnica Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša, in Milena Hajnšek-Holz (v nadaljevanju: gospa MHH), profesorica slovenskega in srbohrvaškega jezika s književnostma ter pomočnica predstojnice in vodja leksikološke sekcije tega inštituta. V zvezi z odzadnjim slovarjem poleg njiju v zgodbi največkrat nastopam jaz, dr. Peter Weiss, delavec v leksikološki sekciji.
0.2 Tule pojasnjujem, kako sta gospe VCO in MHH zavajali (ne samo mene) in govorili neresnico (ne samo meni) ter kako se njuna ignoranca, s katero se podpirata celo v Znanstvenem svetu Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša, vleče še naprej; moje prizadevanje, da bi bil stavek objavljen, ter dogovor in obljubo, dano ne enkrat, sta družno storpedirali. To stanje slabo vpliva na kolektiv, v katerem delam, in z njim se inštitut tudi ne more pohvaliti navzven. Prepričan sem bil, da se je mogoče častno dogovoriti, in nisem pričakoval takega početja vodstvenih delavk inštituta, svojih dveh šefic, ki se mi zdi malopridno. Zato zdaj tale z dokumenti podprta objava, ki mi morda škoduje, saj razkriva moje preveliko zaupanje v obljube, za katere sem mislil, da prihajajo iz resnih ust, in ki priča o verodostojnosti inštituta, kateremu načelujeta in ga predstavljata -- bog pomagaj! -- gospe VCO in MHH.
1.2 Znanstveni svet Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša je o izdelavi odzadnjega slovarja govoril 4. junija 1991, ko je gospo MHH in mene določil za izdelovalca odzadnjega slovarja -- oba naj bi ga izdelovala le del delovnega časa --, gospa Karmen Nemec pa je bila določena za tehnično delavko. Znanstvenemu svetu sem v dopisu 30. avgusta 1991 predlagal organizacijo izdelave odzadnjega slovarja, kot sem jo predvideval takrat. V zapisnikih sej znanstvenega sveta o drugih takih pobudah ni natančnih podatkov. Med dokumentacijo pa je med zapisniki vendarle mogoče najti zasnovo, ki sem jo predstavil na inštitutu 8. novembra 1989, medtem ko je bila objavljena iz leta 1991 tako splošno dosegljiva; druge zasnove v arhivu ni. -- Mogoče nepomemben podatek: zapisnike sej znanstvenega sveta inštituta za slovenski jezik piše gospa MHH.
1.3 V letopisih SAZU se je več let zapored pojavljala formulacija, da se v Leksikološki sekciji Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša pripravlja odzadnji slovar, s tem da se je zapisana zasedba spreminjala. Npr. v Letopisu SAZU za leto 1991, Ljubljana: SAZU, 1992, str. 265:
Odzadnji slovar slovenskega knjižnega jezika (Milena Hajnšek-Holz, Polona Kostanjevec, mag. Peter Weiss, Karmen Nemec). Na osnovi gesel iz vseh petih knjig Slovarja slovenskega knjižnega jezika bo izdelan Odzadnji slovar slovenskega knjižnega jezika. Peter Weiss je v Jezikoslovnih zapiskih objavil zasnovo tega slovarja. Opravljen je računalniški vnos gesel iz pete knjige Slovarja slovenskega knjižnega jezika.V Letopisu SAZU za leto 1995, Ljubljana: SAZU, 1996, str. 285:
Odzadnji slovar slovenskega jezika (Milena Hajnšek-Holz, mag. Primož Jakopin, Karmen Nemec -- do 7. 3., Nanika Holz* -- od 1. 4. do 31. 10.) [..]Zvezdica ob imenu Nanike Holz, hčere gospe MHH, pomeni, da je bila zunanja sodelavka (tako je povedano na str. 269).
1.4 Ko sem novembra 1995 izvedel, da je odzadnji slovar večinoma že pripravljen za natis -- delo zanj je ves čas potekalo skrajno konspirativno --, sem predstojnico inštituta, gospo VCO, povprašal, ali je izdelan po moji zasnovi. Ker so mi bili znani izsledki gospe MHH na tem področju, se mi je namreč zdelo nemogoče, da je naredila odzadnji slovar po zasnovi, ki jo je predstavila na inštitutu leta 1989. Gospa VCO mi je odgovorila, da ne, ob tem pa ostro pripomnila, da do takega odzadnjega slovarja lahko pride kdor koli po običajni poti, če le upošteva ustrezne podatke v SSKJ-ju. (S tem je seveda tudi povedala svoje o avtorstvu gospe MHH, kar pa je tako poseben problem.) Povedala je še, da se na odzadnje slovarje ne spozna; zase sem ji zagotovil, da jaz se, in jo prav kmalu oborožil z dokumenti, iz katerih si je lahko naredila sliko o zasnovah in objavah v zvezi z odzadnjim slovarjem po SSKJ-ju, in to o mojih in tudi o tisti od gospe MHH.
1.4.1 Rokopisa izdelanega odzadnjega slovarja do takrat še nisem videl, zato sem se z gospo VCO domenil, da si ga ogledam in ji po ogledu sporočim, če je v njem upoštevana moja zasnova ali kaka druga. Čez nekaj dni (16. novembra 1995) sem ji posredoval dopis, v katerem sem izrazil pričakovanje, da bo v natisnjenem odzadnjem slovarju zapisan tale stavek:
Odzadnji slovar je bil izdelan z delnim upoštevanjem zasnove Petra Weissa, ki je bila objavljena v zborniku Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša Jezikoslovni zapiski 1 (1991) na str. 121--139.
1.4.2 S to formulacijo se je gospa VCO strinjala in mi kak dan pozneje zagotovila, da bo objavljena, izrecno pa je protestirala proti drugemu delu dopisa. (Zaradi tega ji takrat seveda ne bi bilo treba skrbeti, saj je dopis ostal tako rekoč med nama; pokazala ga je -- kar je logično -- tudi gospe MHH, saj je ta o njem morala biti obveščena.)
1.5 Oktobra in novembra 1996 -- torej v času, ko je bil OSSJ tik pred izidom -- sem se ločeno najprej pri gospe VCO in potem še pri gospe MHH pozanimal, ali bo stavek, katerega objavo sem pričakoval v natisnjenem odzadnjem slovarju, res objavljen. Zagotovili sta mi, da bo.
1.6 Devetnajstega decembra 1996 se je na inštitutu znašel tedaj edini natisnjeni in zvezani primerek OSSJ-ja; edinček je ostal kak mesec, saj so drugi izvodi prišli na inštitut šele ob koncu januarja 1997. V njem sem pogledal seveda tudi za stavkom, ki bi moral biti zapisan, pa ga ni. Res pa je v literaturi navedena moja objava zasnove odzadnjega slovarja iz leta 1991. O tem sem takoj povprašal gospo VCO, ki pa se ji je zdelo, da je tako vse dobro in prav, saj sem naveden, le da -- po njenem mnenju -- malo drugače, kot sva se domenila, da bom.
1.7 Potem ko sem se odločil, da bom s to zgodbo o sprenevedavosti vodstva Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU in s svojim deležem v objavljenem OSSJ-ju seznanil javnost z objavo dokumentacije in ta delež argumentiral (gospa VCO mi je večkrat rekla, da ga bom zelo težko dokazal), sem gospo MHH prosil za podatek, kje bo objavila zasnovo odzadnjega slovarja, ki jo je predstavila na inštitutu novembra 1989 in ki se v večini sestavin zelo razlikuje od njenih rešitev v OSSJ-ju. Odgovora od nje (seveda) nisem dobil.
1.8 O zgodbi do tod sem 6. januarja 1997 obvestil Ota Lutharja, direktorja ZRC SAZU, ki se je o zapletu 9. januarja 1997 pogovoril naprej gospo VCO; ta mi je tega dne edinkrat rekla, kako ni dovolj pazila na to, da bi bil v OSSJ-ju objavljen stavek, o katerem sva se domenila, kar naj bi pomenilo, da ga je njena pomočnica, gospa MHH, izločila na lastno pest in proti njeni volji.
K direktorju smo 16. januarja šli potem še vsi trije -- gospa VCO in MHH ter jaz. Sporazumeli smo se o dveh točkah, namreč (1.) da stavek, za katerega sem pričakoval, da bo objavljen (in o tem dobil zagotovilo obeh šefic), v OSSJ-ju ni naveden, (2.) da pa bo naveden v ponatisih in na zgoščenki.
1.9 Znanstveni svet Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU je na seji 23. januarja 1997 sprejel dva sklepa, in sicer (1.) da je moja zasnova v OSSJ-ju "strokovno korektno citirana" in (2.) da mi je bila med nastajanjem slovarja "obljubljena drugačna oblika citiranja" moje zasnove, ker pa ni bila izpolnjena, "jo je treba kot obljubo izpolniti pri izdaji Odzadnjega slovarja na CD-ROM-u". Znanstveni svet je sprejel sklep, ki je v kar velikem nasprotju s tistim, s čimer sta dve njegovi članici, namreč gospe VCO in MHH, soglašali na sestanku pri direktorju teden dni prej. Znanstveni svet me z govorjenjem o (neizpolnjeni) obljubi (v treh vrsticah govori o obljubi kar trikrat) tolaži z nečim, kar sploh ni bil predmet prvotnega dogovora z gospo VCO (objava na zgoščenki), prav nič pa ne pove o tem, zakaj se njegovi članici, gospe VCO in MHH, nista držali obljube in zakaj sta me vodili za nos in mi delili prazne obljube. Prav tako se ne sprašuje, kako to, da se gospe VCO in MHH nista obrnili na znanstveni svet že novembra 1995, ko sem gospe VCO napisal dopis, v katerem sem navedel stavek, katerega objavo sem pričakoval v OSSJ-ju. Če bi bil stavek sporen, ker bi jaz z njim hotel izsiljevati neupravičeni delež ali si prilaščati tuje delo (pa nisem zahteval kakega soavtorstva ali morebitnega honorarja), bi bila njuna takojšnja pot na znanstveni svet eno od učinkovitih sredstev, ki bi me spravilo k pameti.
1.9.1 Znanstveni svet razglaša strokovno korektnost navajanja moje zasnove v literaturi (čemur sploh nisem oporekal). Vendar pa je v korektno navajani literaturi običajno, da se pri članku, objavljenem npr. v reviji in zborniku, napiše, na katerih straneh je natisnjen; tega v OSSJ-ju ni. Najbrž znanstveni svet ni imel pri roki izvoda OSSJ-ja, zato je gospema VCO in MHH verjel na besedo. Direktor Oto Luthar je dopis očitno dobil dvakrat -- kot naslovnik in še v vednost. In še to: v drugi točki tega dopisa manjka vejica pred in ker.
Stvar avtoričine presoje je nenavedba moje ocene Odzadnjega slovarja slovenščine Elfriede Mader (Weiss 1989). Očitno je iz drugih navedenih del za svoje dobila spodbude in koristne zamisli, iz moje ocene pa ne. To je njena stvar. Močno vprašljivo pa je, ali je znanstveni svet inštituta za slovenski jezik pristojen, da izreka sodbe o pravilnosti tovrstnih avtorjevih odločitev, saj se avtor ob ignoriranju ali spregledu kakega pomembnega dela iz stroke ali pa ob nenavedbi dela, iz katerega je črpal, onemogoči sam. Ali pa se vsaj naj bi.
1.9.2 Ko sem gospo VCO po prejemu dopisa znanstvenega sveta v začetku februarja 1997 opozoril na to, da v njem ni nič zapisano o ponatisu OSSJ-a, me je seveda spet napotila na znanstveni svet in še enkrat poudarila, da bo moj pričakovani stavek zapisan na zgoščenki zaradi obljube (ne pa zaradi ugotovitve in zapisa dejanskega stanja, za kar je šlo meni).
2.2 Zasnova gospe MHH doslej ni bila širše znana. Tale primerjava obeh zasnov -- moje in tiste, ki jo je predstavila gospa MHH --, ter izdelka gospe MHH, kakršen je v OSSJ-ju, je očitno potrebna za tiste, npr. za gospo VCO, ki mi dajejo vedeti, kako si le domišljam, kako je gospa MHH uporabila moje izsledke. (Njej tega ni treba dokazovati, ker ve.) Poudarjam: gospa MHH do rešitev, ki so predstavljene v OSSJ-ju, tega pa je podpisala s svojim imenom, ni prišla sama. Moja zasnova je bila narejena nalašč za SSKJ in z navedbo stavka, katerega objavo sem pričakoval v OSSJ-ju, sem želel, da bi bil moj delež pri njegovem snovanju priznan, če že ne s strani gospe MHH, od katere kaj takega sploh nisem pričakoval, pa s strani Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša kot izdajatelja; tega predstavlja gospa VCO, ki pa je pri zamegljevanju mojega deleža v OSSJ-ju asistirala (po domače: gospe MHH je "držala štango").
2.2.1 V zasnovi, ki jo je leta 1989 predstavila gospa MHH, razen slovničnih podatkov m, ž, s in mn. ni nobeden ostal tak, kot je v SSKJ-ju. -- V mojih zasnovah iz let 1989 in 1991 (Weiss 1991: 126) je ostalo vse tako kot v SSKJ-ju, razen označevalnikov za glagol, ki sem ju okrajšal (dov. v d. in nedov. v nd.), saj sem predvidel pomanjkanje prostora, kadar bi prišlo do kombinacij pri dvovidskih glagolih. (Tako bi bilo pri meni d.+nd. namesto dov. in nedov., ker sem imel v mislih manjši format slovarja, takega, kot je format SSKJ-ja v petih knjigah, in ne takega, kot je objavljeni.) -- Gospa MHH v OSSJ-ju ni sledila sebi -- uvajanje povsem novih označevalnikov bi bilo res nespametno, sploh ker je odzadnji slovar po svoje nadaljevanje SSKJ-ja (Weiss 1991: 126) --, ampak večinoma moji zasnovi, saj je označevalnike prepisala iz SSKJ-ja, kjer v njem so zapisani.
2.2.2 Zasnova, ki jo je gospa MHH predstavila leta 1989, pri pregibnih besedah ni imela zapisane neprve osnovne slovarske oblike (npr. rodilnika pri samostalnikih), razen na nekaterih nepričakovanih mestih (npr. v izgovoru besede agrement [-má -ja] ali pri álma máter, kjer je imela predviden takle nejasen podatek: "ž (, tudi nskl.)"); v nasprotju s tem pa je dosledno navajana okrajšava nskl. (pri nesklonljivih samostalnikih, pridevnikih in prilastkih iz SSKJ-ja). -- Neprvo osnovno slovarsko obliko (ali/in ustrezni podatek neskl.) v obeh zasnovah sem predvidel v svoji objavljeni zasnovi in tak prikaz ima tudi gospa MHH v OSSJ-ju.
2.2.3 Gospa MHH v zasnovi iz leta 1989 ni predvidela zapisa tonemskosti. -- Jaz je v zasnovi, ki sem jo predstavil leta 1989, nisem imel, v objavi pa sem jo na pobudo Marka Snoja, sodelavca na inštitutu, predvidel povsod, tudi v geslih, ki bi nastopila v odzadnjem slovarju, čeprav na ustreznih mestih v SSKJ-ju tonemskost ni navedena, npr. v podgeslih iz SSKJ-ja, kjer bi bila zaradi poenotenja iztočnic v odzadnjem slovarju rekonstruirana (Weiss 1991: 127). -- Gospa MHH v OSSJ-ju glede tonemskosti sledi mojim rešitvam, vendar navaja tonemski naglas le na mestih, kjer je zapisan že v SSKJ-ju.
2.2.4 Iz zasnove, ki jo je gospa MHH predstavila leta 1989, je povsem nejasno, kakšno vlogo naj bi v njenem odzadnjem slovarju imele dvojnice k (pod)iztočnicam, kakršni sta npr. abecé pri iztočnici abc in abakus pri iztočnici abak, vendar pa je predvidela navajanje odnosa med obema oblikama (z označevalniki, kot sta in in tudi). -- V mojih dveh zasnovah je predvidevno, da bi dvojnice k (pod)iztočnicam v SSKJ-ju bile v odzadnjem slovarju samostojne iztočnice, in to brez navajanja označevalnikov, ki bi določali razmerje med obema ali več oblikami, vendar pa pri dvojnicah ali podiztočnicah s kazanjem na osnovno obliko, tako da bi uporabnik našel pot od dvojnice, npr. od oblike bdenje k iztočnici v SSKJ bedenje, in to vsaj dva koraka daleč, vse pa v okviru odzadnjega slovarja, npr. od dvojnice pri podiztočnici do dvojnice k iztočnici. -- Gospa MHH v OSSJ-ju delno sledi moji rešitvi, saj pri dvojnici ne navaja razmerja do osnovne oblike z označevalnikom. (Vendar pa npr. pri dvojnici abece ne pove, pri kateri osnovni obliki v SSKJ-ju nastopa; iz vrste tiska je razvidno, da ne gre za (pod)iztočnico iz SSKJ-ja, uporabnik pa mora, če želi izvedeti, v katerem geslu v SSKJ-ju nastopa abece, to obliko poiskati na malo okolišen in naporen način v SSKJ-ju, kjer je abece kazalka, ki kaže k abc. To je nepotrebno obremenjevanje uporabnika, sploh ker je prostora za tovrstni prikaz v OSSJ-ju več kot dovolj. Zelo v praznem se znajde uporabnik npr. tudi pri dveh geslih púščica, kjer bi bilo do njega zelo prijazno, če bi pisalo, da je eno dvojnica k puščíca, drugo pa dvojnica k púšica.)
2.2.5 Pri večbesednih iztočnicah je zasnova, ki jo je leta 1989 predstavila gospa MHH, predvidevala prikaz pri vsaki besedi posebej (à la carte torej pod à, pod la in pod carte). -- Jaz sem v svojih dveh zasnovah predvidel poln prikaz pri veèbesedni iztoènici, pri njenih nezadnjih sestavinah pa kazalko (Weiss 1989: 125); glagoli s prostim morfemom se ali si bi bili prikazani na naèin se beliti, tako da bi vsi glagoli nastopali skupaj (Weiss 1989: 124). -- Gospa MHH v OSSJ-ju predstavlja veèbesedne iztoènice le na enem mestu, pri èemer ne sledi nobeni od zasnov, kar je slabo, saj je iz OSSJ-ja zdaj nemogoèe na enem mestu izvedeti, ali npr. beseda la nastopa še v kaki drugi večbesedni iztočnici kot v à la carte.
2.2.6 Zasnova, ki jo je gospa MHH predstavila leta 1989, predvideva, da bi bile v odzadnji slovar uvrščene tudi normativne kazalke tipa brezdno. -- Moja zasnova jih ni upoštevala (Weiss 1991: 124). -- Gospa MHH je v OSSJ-ju sledila moji rešitvi (OSSJ: VII--VII): v njem ni gesel, kot sta baklja in brezdno.
2.3 Res pa je tudi, da je v OSSJ-ju gospa MHH nekajkrat sledila prvotnim rešitvam v zasnovi, ki jo je predstavila leta 1989, ki pa sem jih jaz odklonil, npr. pri uvrščanju orientacijskih iztočnic, ki jih ona ima razvrščene v slovarju in še v posebnem seznamu (OSSJ: 841--842), jaz pa sem zanje predvidel le predstavitev v posebnem seznamu (Weiss 1991: 123--124; 136).
2.4 Če primerjam še nekatere istovrstne rešitve iz zasnove, ki jo je gospa MHH predstavila leta 1989, in iz svoje zasnove iz leta 1991 z rešitvami v objavljenem OSSJ-ju, je v zasnovi, ki jo je predstavila gospa MHH, neprimerno manj podatkov, presenetljivo enaka pa je njihova količina v moji zasnovi in v OSSJ-ju. (Pri meni je bilo predvideno, da bi bil pri pregibnih besednih vrstah besednovrstni podatek naveden pred neprvo osnovno slovarsko obliko, kar bi bil sistemski odstop od SSKJ-ja (Weiss 1991: 126).) Primeri so navedeni po zaporedju besednih vrst, kot je v navadi v SSKJ-ju pri enakopisnicah.
V zasnovi, ki jo je predstavila gospa MHH leta 1989, je predvideno, da bo beloglav itd. eno samo geslo, tako kot bi tudi abakus bil naveden pod abak (gl. tule točko 2.2.4).
3.2 Uvod
3.2.1 Med odzadnjimi slovarji slovanskih jezikov (Uvod, str. VII) ni naveden beloruski odzadnji slovar (Albert Bartoszewicz -- Irena Komendacka, S³ownik a tergo wspó³czesnego jêzyka bia³oruskiego 1--4, Varšava: Wydawnictwa Uniwersytetu Warszawskiego, 1988--89). (Nanj me je opozoril Silvo Torkar, za kar se mu zahvaljujem.)
3.2.2 Kot piše v uvodu (OSSJ: VII), so gesla "razvrščena po abecedi s končne strani". Če naj bi si samoglasniki npr. sledili v zaporedju i, í in ì ter o, ó, ò in ô, kot je določeno v uvodu, bi moralo biti to zaporedje v geslih v odzadnjem slovarju upoštevano pri branju od zadaj. (SSKJ ima tu zaporedje ó, ô in ò, medtem ko o nenaglašenem o v tej zvezi ne govori -- vsekakor ne spada na prvo mesto.) Vendar pa so enako pisana gesla z istim besednovrstnim podatkom v OSSJ-ju razvrščena povsem drugače kot v SSKJ-ju: v OSSJ-ju je geslo blagovníca pred blagóvnica, kar je ravno obratno kot v SSKJ-ju. Ni jasno, zakaj OSSJ v tem ne more slediti dobrim rešitvam v SSKJ-ju, tako da bi bili najprej navedeni samostalniki in potem po uveljavljenem zaporedju druge besedne vrste in vsa preostala enako pisana gesla, šele potem pa bi odločalo zapisano naglasno znamenje. (Tako pa zdaj v OSSJ-ju recimo deležnik rosèn stoji pred pridevnikom rôsen.) Morebitno izgovarjanje na določanje zaporedja z računalnikom bi bilo neresno, saj je človek za zdaj še nad računalnikom.
3.2.3 Med "besednovrstnimi oznakami" (OSSJ: VIII) je navedeno tudi "deležje", kar ni "oznaka" (to je kvečjemu delež.), sploh pa ne besednovrstna, ni pa tu naveden deležnik (pravzaprav krajšava del.); ta manjka seveda zaradi preglednice 29 (Besedne vrste, OSSJ: 839, ki primera, kakršen je "kažóč -a -e del(ež). kázati", ni štela dvakrat, zato je bila potrebna poenostavitev: med deležji so v njej šteti tudi deležniki, kakršen je "ližóč -a -e del. lízati". K deležju seveda ne spada neprva osnovna slovarska oblika (v tem primeru -a -e). (Deležniki, ki so v SSKJ-ju prikazani kot podiztočnice, so besednovrstno pridevniki, nastali iz glagola, deležja, ki so v SSKJ-ju podiztočnice, pa so prislovi.
Ker "druge oznake, predpone, deležja, samostalniška raba" in manjkajoči deležnik niso "besednovrstne oznake", so napačni vsaj odstotki v preglednici z naslovom Besedne vrste, preglednica pa je močno zavajajoča predvsem pri deležih, izraženih z odstotki. To je hud spodrsljaj, ki ga v publikaciji Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ne bi smelo biti.
3.2.4 Uvod ni sestavljen ravno natančno. V njem ni nič napisano o tem, kdaj je avtorica sama pripisovala označevalnike, kot je npr. del., ali posebni izgovor v oglatih oklepajih, česar vse v SSKJ-ju pri podiztočnicah ni; tako je v OSSJ-ju označevalnik medm. glede na SSKJ pripisan v geslih brate in hudiča. Razlikovanje bi bilo lahko tudi grafično, tako da bi na novo uvedeni označevalniki stali npr. v posebnih oklepajih. Tu bi moralo pisati kaj tudi o tem, kdaj je bil npr. okrajšan komentar k posebnemu izgovoru, ali pa bi bil naveden grafični mehanizem pri tem postopku. Tako v OSSJ-ju beremo geslo "bélka -e [tudi ouk] ž (èou)", kar je zavajajoče glede na SSKJ, ki ima v oglatem oklepaju zapisano: "za žival tudi ou." OSSJ zavaja, nič pa ne opozarja na izpuščanje podatkov, ki so v SSKJ-ju. (V moji zasnovi je bilo predvideno opozarjanje s krožcem na komentarje v SSKJ-ju, ki bi v odzadnjem slovarju manjkali (Weiss 1991: 127).) -- V uvodu bi moralo biti razloženo tudi, zakaj so upoštevani npr. deležniki na -n iz SSKJ-ja v zaglavju pri nekaterih glagolih (ki vanj ne spadajo -- gl. točko 3.3.4), ne pa tudi deležniki na -l (izpodnesel, v SSKJ-ju v geslu izpodnesti), čeprav so ti prav tako navedeni le zaradi pravopisno-pravorečne in oblikotvorne problematike, sploh kjer pride do odstopanj od shem iz uvoda k SSKJ-ju.
3.3 Slovar
3.3.1 Neprimerno je, da podgesla iz SSKJ-ja kot gesla in dvojnice k njim v OSSJ-ju nimajo zapisanega tonemskega naglasa; namesto njega je "napisana oblika gesla, na katero se podgeslo nanaša" (OSSJ: VIII). Gesla v OSSJ-ju so tudi sicer predstavljena zelo različno, na kar bi moralo biti opozorjeno v uvodu. Nejasno ostaja, zakaj je ponekod posebni izgovor v oglatem oklepaju glede na SSKJ avtorica pripisala, drugič pa ne; razumljivo je npr. "zrél -a -o [eou] prid. (èou; éou;)", različno rešeno pa "privrél -a -o [eou] del. privréti" in "zrèl sam. zrèl"; v predzadnjem primeru izgovor v oglatih oklepajih v SSKJ-ju ni zapisan. OSSJ bi moral gesla predstaviti enotno, ne pa skoraj povsem slediti SSKJ-ju, ki je bil strukturiran drugače, zaradi česar so v njem lahko npr. pri podiztočnicah manjkali nekateri podatki.
3.3.2 V nekaterih primerih bi bilo treba bolj poseči v gradivo, ki ga daje SSKJ in je moralo biti v njem obdelano gospodarno, to pa je bilo mogoče, ker je nastopalo na enem mestu. Drugače pa je v OSSJ-ju, kjer so ta gesla razmetana na različna mesta. Tak primer je v njem različica h geslu double: "dubel -bla [dúbl] m (u#)." Izgovor (ki je bil v SSKJ-ju v primerjavi z nobel [b#l] zapisan narobe) je v tem primeru nepotreben, naglasno znamenje pa bi bilo mogoče prenesti na iztočnico. Izgovor [dúbl] je v SSKJ-ju zapisan seveda zaradi iztočnice double. Zaradi te poenostavitve v OSSJ-ju je veliko odvečnega tudi v preglednicah 27--28 (Gesla brez naglasa, OSSJ: 833--838), ki so seveda samo gesla brez zapisanega naglasnega znamenja, ne pa morda same breznaglasnice.
3.3.3 Sistemska napaka je storjena pri podiztočnicah, ki so v SSKJ-ju izkazane samo z besednovrstnim podatkom, iztočnica pa ima pisno dvojnico; večinoma gre za razmerje med citatnim in podomačenim zapisom, npr. bouclé z dvojnico bukle ali dizel z dvojnico diesel. Pisno dvojnico k iztočnici bi bilo treba razumeti tudi pri podiztočnici, izkazani samo z besednovrstnim podatkom, vendar pa v OSSJ-ju pri podiztočnicah nastopa le prva oblika, kar zavaja. Tako bi torej OSSJ moral imeti poleg gesla "dizel neskl. pril. dizel" tudi geslo diesel neskl. pril. (Pravilo, da se v SSKJ-ju v ponazarjalnih primerih od več dvojnic k (pod)iztočnici vedno uporablja (pod)iztočnična, tu pač ne more veljati.) Drugače pa je primer z dvojnico rešen na vzporednem mestu, npr. pri izpodnesti, ki ima dvojnico spodnesti: v zaglavju sta v SSKJ-ju navedeni le obliki izpodnesèn in izpodnešèn (ki sta prišli tudi v OSSJ), OSSJ pa navaja tudi iz dvojnice k iztočnici rekonstruirani obliki spodnesèn in spodnešèn. Zakaj je rekonstruirano to dvoje, ne pa tudi dvojnica k podiztočnici, kakršna je diesel neskl. pril., ni jasno, v uvodu k OSSJ-ju pa bi seveda moralo biti razloženo.
3.3.4 V odzadnji slovar ne spadajo posebni oblikotvorni podatki iz zaglavja, saj so v njem navedeni, kadar jih ni mogoče tvoriti po shemah iz uvoda v SSKJ, npr. "izpodnesèn del. izpodnêsti" ali "izpodnešèn del. izpodnêsti".
3.4 Preglednice
3.4.1 Pri odstotkih moti, ker v številkah namesto decimalne vejice povsod stoji decimalna pika, kar je škoda predvsem zato, ker pika ponekod nastopa tudi na meji tisočic, vendar ne dosledno (1.119 (OSSJ: 851), toda 17159 (OSSJ: 703); različno je celo v isti preglednici za števila s po petimi števkami (OSSJ: 704)). Tudi tu -- tako kot pri velikih začetnicah v naslovu -- gre za nepotreben vdor tujega v še vedno prevladujočo rabo v naših krajih.
3.4.2 V preglednici Porazdelitev vseh črk (OSSJ: 701) je navedeno, da je v geslih v OSSJ-ju tudi 1752 pik, 64 vezajev in 4 opuščaji (to so znaki, ne črke), ni pa zapisano, koliko je v njih presledkov, čeprav je med trojčki navedena npr. skupina #se (# mi tule pomeni presledek -- v OSSJ-ju je res zapisan kot presledek, torej na njegovem mestu ni nič). Dvojčki, trojčki itd. (OSSJ: 705--830) niso nikjer razloženi (to naj bi po mojem bila dva, trije itd. kateri koli znaki, in sicer črke, ločila ali presledek), tako da je mogoče le iz ponekod nasprotujočega si gradiva slutiti, kaj naj bi zajemale posamezne skupine. Vsekakor bi bilo na začetku preglednic treba navesti zaporedje nečrkovnih znakov (ločil in presledka), tudi glede na črke.
3.4.3 V preglednici 4 (Porazdelitev zadnjih samoglasnikov in soglasnikov, OSSJ: 704) je črka y šteta med samoglasnike, kar pa ne drži vedno, saj je lahko tudi soglasnik [j] (okay, boy) ali pa sploh nima tovrstne glasovne vrednosti (y kot ime črke ipsilon, tudi v XY). V tej preglednici bi bilo mogoče predstaviti le znake (ali celo samo črke), ne pa glasov, kar se vidi tudi po tem, da ni nikjer npr. dvoustničnega u, ki nastopa na koncu besed. Nekakšna dvoživka je r, ki pa vsaj na koncu besede najbrž ni nikoli naglašen.
3.4.4 Preglednica 6 (Najpogostejši dvojčki, OSSJ: 706) je le začetek preglednice 7 (Pogostejši dvojčki, OSSJ: 706); tako je še s preglednicami 9 in 10 (za trojčke), 12 in 13 (za četverčke) ter 15 in 16 (za peterčke).
3.4.5 Če med znake spadajo tudi pike, potem je po preprostem izračunu treh pik v OSSJ-ju 584, te pa bi morale biti izkazane npr. na ustreznem mestu vsaj v preglednici 10 (Pogostejši trojčki, OSSJ: 717). (Vezaj je kot znak ves čas upoštevan, npr. v trojčku lo- (OSSJ: 707), in presledek tudi, npr. v trojčku #se (OSSJ: 709).) Dejansko bi bilo treba izpustne tri pike, ki so vedno stične, šteti kot en sam znak.
3.4.6 O nekaterih drugih nedoslednostih v preglednicah OSSJ-ja sem že govoril (v točkah 3.2.3 in 3.3.2).
3.5 OSSJ je koristen pripomoček, ki pa je v posameznostih nezanesljiv in ga bo treba pri resnem delu uporabljati ponekod z velikimi pridržki. To velja za uvod, ki je premalo natančen, za slovarski del, katerega korekture pa je gospa MHH opravila odlično, in tudi za preglednice.
4.2 Moj večji delež pri OSSJ-ju od tega, kot je razviden zdaj (v literaturi), bi izkazoval stavek, za katerega sem pričakoval, da bo objavljen v OSSJ-ju. Gospe VCO in MHH sta storili, kar se jima je zdelo prav: zavajali sta me, stavek zamolčali in nazadnje zavestno prelomili vse obljube, njuno pišmevuhovstvo pa se vleče še naprej.
Vse tole sem napisal najprej zato, ker je slaba izkušnja s samovoljnostjo, potem ko je izpovedana, nekaj manj grenka.
4.3 Stvari so resne. Gospe VCO in MHH vodita kolektiv, ki izdeluje slovarski del slovenskega pravopisa. V zadnjem času sta postali članici uredniškega odbora za sestavo slovarskega dela slovenskega pravopisa, ki ga vodi Jože Toporišič. Tu pa se začne vleči sicer špekulativna, vendar ne nemogoča vzporednica. Leta 1994 je bila objavljena zasnova slovarja novega slovenskega pravopisa (Toporišič 1994). Če bosta gospe VCO in MHH ravnali, kot sta z menoj, se lahko ob zanju ugodnem razpletu Toporišičevo ime pojavi zapisano samo v literaturi (njegova zasnova bo seveda "strokovno korektno citirana"), medtem ko bo slovarski del pravopisa podpisala recimo gospa MHH.
Malo na dolgo pišem tole tudi kot opozorilo -- da se kaj takega, kot se je meni, ne bi zgodilo še komu.
Ljubljana, 17. marca 1997
Toporišič 1994 = Jože Toporišič, Teoretična podstava slovarja novega SP, Slavistična revija 42 (1994), str. 455--472.
Weiss 1989 = Peter Weiss, Odzadnji slovar slovenščine Elfriede Mader, Slava: Debatni list 3 (1988/89), št. 2, str. 186--197.
Weiss 1991 = Peter Weiss, Zasnova novega odzadnjega slovarja slovenskega jezika, v: Jezikoslovni zapiski: Zbornik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša 1 (1991), str. 121--139.
To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco