To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco
Možne so tri generalne, leksikonske (šolske) oznake Prežiha: socialnorealistični pisatelj (časovni, periodizacijski pogled na stvar), koroški pisatelj (avtor prostora) in žanrski pisatelj. Oznake se med seboj ne izključujejo, zato so z objektivnega stališča za literarno zgodovino vse enako pomembne. Moja naloga bo pogledati, kako so si skozi čas konkurirale in se izpodrivale v literarni kritiki, esejistiki in literarni zgodovini, torej kakšna je bila kritiška, esejistična in literarnozgodovinska recepcija Prežihovega Voranca.
Prvi dve oznaki sta dovolj znani in ju ni treba pojasnjevati. Bolj sveža je tretja opredelitev, ki združuje oznaki Prežih kot avtor kmečke povesti in Prežih kot avtor vojnega romana.1 Čistih in enoumnih uvrstitev pisatelja v eno ali drugo našteto skupino je bilo najti malo. Večinoma so bili interpreti pozorni na več prepoznavnih značilnosti hkrati.2 Spremembo pogleda na avtorja je zato mogoče zaznati po tem, koliko razpravljalnega prostora je posvečeno kakšni njegovi uvrstitvi.
Ker je bilo o Prežihovem socialnem realizmu in o njegovi koroškosti že marsikaj zapisanega, mi tale obletnica pomeni priložnost v strnjeni obliki spregovoriti o avtorju kot predstavniku kmečke povesti in vojnega romana ter v tej perspektivi interpretirati sporočilo nekaterih njegovih kapitalnih besedil.
Izhodišče za objektivno presojo recepcijskih poudarkov bi morala biti statistična kvantifikacija tem v kritikah, esejih in literarnozgodovinskih spisih. Izmerjene bi morale biti po obsegu (zgolj omemba, srednje obsežno, glavna tema), po mestu (v uvodu, v srednjem delu, na koncu) in po vrednostnem stališču pisca (pozitivno, negativno ovrednotena, zgolj deskripcija), upoštevani renomiranost in naklada časopisa, ki kritiko objavlja, renomiranost avtorja kritike (osrednji, obrobni) in podobno. Prosim za opravičilo, da se do takega objektivnega preštevanja nisem utegnil potruditi – manjkal mi je mehanizem za natančno količinsko ovrednotenje tega dela literarnega sistema.
Prežih se je pojavil na literarnem trgu kot proletarski pisatelj, to je, izraženo s kasnejšo terminologijo, socialnorealistični pisatelj. Prva knjiga Povesti je izšla leta 1925 in je bila relativno neodmevna. Še največ je o njej povedal Fran Albreht v LZ (1926, 310) (pod psevdonimom Kocjan), ko jo je zelo kratko označil za "dokumentarične študije o psihi, življenju in borbi našega malega kmeta in delavca", avtorja pa skupaj z založbo uvrstil na proletarsko sceno. Kvalifikatorji proletarskosti so mu bili dokumentarnost, naturalističnost, mali človek, preprosta in zanimiva fabulativnost, objava pri proletarski založbi, osnova za srednje pozitivno oceno avtorja pa avtobiografskost (tj. doživetost v opoziciji do provincialnega pisanja po nedoživljeni shemi) in lep jezik ter stil. Oznaka povzema vsebino založniškega uvoda h knjigi in tako izpostavlja tisto dimenzijo, ki jo je Prežih sam hotel poudariti, saj je zbirki želel dati sprva izrazito proletarski naslov: Prizori s ceste, Proletarčevi zapiski ali Življenje blatnih ljudi, iz njegove korespondence pa je znana izjava, da je treba ustvariti "Proletkult". Podobo pisatelja so v javnosti prav tako v smislu delavske oziroma socialne književnosti oblikovali še Anton Kristan (Pod lipo 1925, 93–94; ob njem omenja tudi Cankarja), Mile Klopčič, Bratko Kreft, Bogo Teply in še kdo; kritike je skoraj bolj kot mladi avtor zanimala nova delavska založba, ki je objavila knjigo. Relativno neodmevnost prve knjige so razložili Anton Slodnjak (1940), Marja Boršnik (1956/57: 5), Jože Koruza (1957: 198) in Franc Zadravec (1972/7: 143) z njeno preuranjenostjo: socialni realizem je namreč postal aktualen šele v tridesetih letih skozi publicistiko mlajših levičarskih avtorjev, zlasti Iva Brnčića.
Na literarno sceno je stopil Prežihov Voranc odmevno šele, ko so začele 1935 v Sodobnosti izhajati samorastniške novele. Že leto za tem je bil skupaj s Kranjcem in Kosmačem uvrščen med najpomembnejša imena nove generacije, ki polni praznino, nastalo po Cankarjevi smrti (Mrzel 1936). Tretji, zaradi nacionalne relevantnosti po številu ocen najštevilnejši odmev je povzročil izid Požganice, romana, ki je dobil nagrado mesta Ljubljane. Rdeča nit kritik je presoja plebiscitnih dogodkov: smo izgubili plebiscit res samo zaradi zapostavljenega socialnega razrednega vprašanja? – literarno besedilo je bilo le povod za zgodovinski, politični oziroma sociološki premislek.3 Na drugo mesto se je med kritiškimi sodbami prebila pozornost na koroško dogajališče.4
Najprodornejša se zdi ocena Iva Brnčića (LZ 1939, 512–15), ki je v času, ko je bilo bralstvo očitno povabljeno k regionalistični recepciji Prežiha, definiral avtorja kot socialnega realista. Požganica mu je bilančni roman (po Paulu Nizanu je to alternativa problemskemu romanu). Nima glavne osebe niti kake ljubezenske zgodbe, kakor je to navada pri ustaljenih oblikah, zato je to roman kolektiva in "med prvimi slovenskimi poskusi uveljavljanja tiste pripovedniške vrste, ki so jo imenovali 'socialni realizem'. Izraz pomeni /.../, da presoja pisatelj človeka predvsem kot družbeno bitje". Nalogo zmore le dober umetnik in sociolog v eni osebi. Kritizira dejstvo, da je v Prežihu sociolog sem in tja s feljtonskostjo, publicističnostjo in žurnalističnostjo preglasil umetnika. Brnčić je tudi prvi v dolgi vrsti Prežihovih interpretov, ki vidijo Prežihovo specifiko v prepletu socialnih in narodnostnih vprašanj. Seveda Brnčić ni bil slep za lokalni kolorit dela. Utemeljil ga je prav v prvobitni realističnosti pisanja, v katerem diha "z omamno močjo lepota njegove domače zemlje; ta čudovita pokrajina, najsi se pisatelj nikoli kdove kako ne trudi, da bi posebej opozarjal nanjo, živi /.../ tako pristna in otipljivo nazorna, da jo bralec malone čutno zaznava."
S presojo socialnorealistične dimenzije romana je povezano tudi zavračanje ideološke podlage besedila s strani konservativnih kritikov. Najostreje je proti Požganici protestiral v Slovenskem domu (9. febr. 1940, str. 3) Mirko Javornik, češ da gre za levičarsko propagando, in s tem vzbudil polemiko, ki jo je zaključila vojna.
Leto dni za izidom Požganice so Samorastniki poskrbeli za dokončno predvojno podobo pisatelja. Josip Vidmar je v uvodnem eseju k ponatisu novel v zbirki Samorastniki (1940) opisal njegov navdušujoči prodor v slovensko bralsko zavest s prvo novelo cikla, z Bojem na požiralniku. Uvodni esej je odločilno modificiral dotedanjo recepcijo avtorja. Namesto proletarskosti je Vidmar izpostavil Prežihovo koroškost, nemalo pa je recepcijo usmeril tudi podnaslov zbirke Samorastniki: "koroške povesti". Relevantnost Vidmarjevih sodb potrjuje tudi Prežihovo mnenje, da ga je med vsemi kritiki ta še najbolje zadel. Ključna (začetna in sklepna) Vidmarjeva izjava je, da je Prežihov Voranc avtor "našega življa na Koroškem" in da je Koroška "globoko iz svojega ljudstva in iz duha svoje prirode" s Prežihom dala Slovencem svojega poeta, po kakršnem je tako dolgo zaman hrepenel Oton Župančič.5 Verjetno bi pokrajinska identifikacija avtorja prišla do izraza že prej, če bi uresničil izdajo kmečkih povesti takoj po prvi knjigi 1925 ("Pripravljam novo izdajo kmetskih povesti."), ki bi jih po domnevi urednikov Prežihovega Zbranega dela pri slovenskih klasikih Jožeta Koruze in Draga Druškoviča (ZD 2, 457) določalo "neko posebno zanimanje za narodne običaje in lokalne posebnosti, nekakšne etnografske težnje". Da je lokalni značaj Prežihove literature pravzaprav od samega začetka pritajen v ozadju, dokazuje avtorjeva izjava, kako so se domači ljudje prepoznali v njegovem pisanju (Iz našega življenja III, DP 1913, citirano po ZD 1, 491).
Katoliška stran (Vinko Beličič, DiS 1940, 235–37) je v temeljnem potrdila Vidmarjevo oznako Prežiha regionalista: "Tako se v našo književnost uvaja nova slovenska pokrajina: vzhodna Koroška", z vrsto lokalizmov in provincializmov, zanimivih za jezikoslovce. "Svet Prežihovega Voranca je pokrajina med Obirjem, Peco, Olševo, Svinjsko planino, Uršljo goro, Pohorjem, Dravo, Velikovcem in Podjuno /.../ Vrsta tipov /.../ je zelo pestra, vendar so ti tipi nekako povezani v enovito podobo pokrajine." Pretirano poudarjeno namiguje celo na pripadnost tega pisanja t. i. Blut- und Bodenliteratur: Prežihove osebe so "tipični ljudje materije: zemlje, kruha, krvi". Kakor je Beličič enoumno prisodil Prežiha med regionalne pisatelje, ga je v tem smislu tudi obsodil, češ da se Korošci v Samorastnikih ne morejo spoznati in da zato Prežih ni najboljši poet pokrajine.6
Prežihova koroška provenienca je postala skratka glavna tema kritiških sodb recenzentov vseh političnih barv,7 pomembno mesto je zavzemala celo v Brnčićevem kritičnem prispevku (LZ 1940, 400–03), ki je po glavnih temah primerljiv z Vidmarjevim esejem: s Prežihovim nastopom je "slednjič tudi slovenska Koroška odrajtala naši sodobni književnosti svojo dačo", pisatelj je "bard 'tega zavrženega, prekletega rodu'". Zavest o regionalnem značaju Prežihovih predvojnih del je bila živa tudi še po vojni.8 Pogosto se je koroškost povezovala s socialno tipiko.9 Jasnih sodb o socialnorealističnem značaju Prežihove literature je bilo v tem času malo.10
Vrsta generalnih oznak je abstrahirala Prežihovo koroško osebno izkaznico v vseslovensko. Iz poudarjeno regionalnega pisatelja je postal poudarjeno nacionalni pisatelj. Model take presoje vrednosti za narodno samozavest je zastavila v obsežni kritiki Marja Boršnik (Sodobnost 1940, 230–35). V tej perspektivi se ji je pokazal Prežihov Voranc kot temeljni kamen nove dobe v literarnem razvoju, ki je dotlej potekal v znamenju političnega in nazorskega liberalizma ter stilne romantike (nove romantike) od Prešerna do Cankarja. Prežihov Voranc je prelomil s to pesimistično, "črtomirovsko" tradicijo. Koroško nacionalno ogroženost je razbirala kot metaforo slovenske narodne ogroženosti. Dokazi kvalitete so ji bili, kot že kritikom pred njo, avtobiografskost (= doživljenost snovi), avtorjev vitalizem, "sočen" in "plastičen" /le kaj to pomeni?/ jezik in zlasti optimistično nacionalno sporočilo, ki ga zagotavlja vitalni človek s socialnega dna, ni pa ji bil všeč tu pa tam iskani naturalizem. Novelo Boj na požiralniku je uvrstila med umetnine svetovnega formata.
Ta slavistična, univerzitetna interpretacija je dobila dopolnilo v Zadravčevi Zgodovini slovenskega slovstva (1972/7: 144), ki je pozorna v prvi vrsti na "narodno misel in čustvo": "Prežih je velik del pisateljskih moči in političnega dela porabil za to, da bi Slovenec v celoti, še posebej na severni meji narodno čimprej ozdravel."
Tik pred vojno je izšel "vojni roman slovenskega naroda" Doberdob. Že zaradi jasnega žanrskega podnaslova je bilo pričakovati, da bodo kritike to dimenzijo tematizirale. Za slovenske razmere značilno strogo in izključujoče je to prvi storil Božidar Borko (Jutro 1941, 15. jan., str. 3). Menil je, da imajo vojni romani, ki jih je spodbudila 1. svetovna vojna, le še dokumentarno veljavo; tako bo tudi z Doberdobom, ki je "značilen časovni dokument". Kritik ni bil zadovoljen s podnaslovom vojni roman, ki da preveč obeta – primerjal ga je pač z nedosežnim vzorom, Tolstojevim romanom Vojna in mir, ki zaobsega tudi civilno življenje, celotno narodno in socialno problematiko /torej je bolj roman dobe kot vojni roman/. Zaradi osredinjenja na majhno vojaško skupino to ni pravi kolektivni roman in zato tudi ne "pričakovani veliki vojni epos slovenskega naroda" (citirano po ZD 5, 283–85). Angela Vode (Ženski svet 1941, 46–48) je zanikala Borkova stroga izhodišča in potrdila avtorjevo odločitev za podnaslov vojni roman. Branka Rudolfa (Ljudska pravica 12. nov. 1950, str. 4) je zmotila fragmentarnost reportažnega stila, sicer pa mu je Doberdob v primerjavi z drugimi evropskimi romani pomembno delo v žanru. Vladimir Kralj (Nova obzorja 1951, 63–66) je opazil razliko med žanrskimi vzorci in Doberdobom: Prežihov roman je relativno časovno oddaljen od dogajanja, zato bolj retrospektiven in kronikalen za razliko od dnevniške reportažnosti vzorcev. Tudi dogajališče je širše in seže tudi za fronto.
Za obravnavo vojne tematike sta v praksi dve oznaki: vojno slovstvo in vojni roman.11 Vojno slovstvo so "dela, ki jim je dala pobudo prva svetovna vojska".12 Sem sodijo dela vseh treh zvrsti, lirike, proze in drame. Na Slovenskem najdemo relativno majhno število naslovov daljše vojne pripovedne proze, še najprej so to Finžgarjeva Prerokovana (1915/16), Vladimirja Levstika Gadje gnezdo (1918), Juša Kozaka Razori (1919), Budalov Župan Žagar (1927) in Davorina Ravljena Črna vojska (1938).
Čeprav markirana s takim korpusom besedil, kot so Barbussov Ogenj, Zolajev Polom, Rennova Vojna, Remarquov Na zahodu nič novega, Haškove Pustolovščine dobrega vojaka Švejka v svetovni vojni in vrsta drugih, vojni roman očitno ni tako trdna žanrska oznaka, da bi jo lahko našli v literarnih leksikonih. Oznake z vojno določenega pripovedništva se še najraje najdejo v monografskih analizah posameznih avtorjev. Vojni roman naj bi bila posebna "podzvrst družbenega, historičnega ali pustolovskega romana", posebna vsebinska in oblikovna kategorija. Je v neposrednem sorodstvu z revolucijskim romanom (Šolohova Tihi Don); po Druškoviču je Doberdob kombinacija vojnega bilančnega in revolucijskega romana (glej ZD 5, 251–57). Presojo o tem, katere od svetovnih vojnih romanov bi Prežih lahko poznal in imel za zgled, je opravil že urednik avtorjevih zbranih del Drago Druškovič in nas tu naprej ne bo več zanimala. Dejstvo je, da je Prežih s podnaslovom žanrsko pripadnost teksta jasno izrazil, s prvotno nameravanim naslovom Požganice Ogenj pa je celo neposredno pokazal na Barbussov žanrski vzorec. Vsaj za komične epizode Doberdoba je zelo verjetno, da so nastajale pod Haškovim vplivom, čeprav Drago Druškovič kakšno neposredno zgledovanje zanika; končno so ekstenzivna Kozakova črtanja prav teh epizod dokaz, da so se zdele sumljive tudi njemu. V vojno tematiko je prva svetovna vojna vnesla novost: vojna ni več priložnost za junaško epiko, ampak gre literaturi za "psihologijo življenja v ognjeni črti" (ZD 5, 252). V Barbussovem modelu so za žanr prepoznavna tudi kolektivnost (glavna oseba je manjša vojaška skupina, vod) in protivojno razpoloženje.
Visokonakladna Jamnica (10.000 izvodov v prvem natisu, številni prevodi) je z žanrskega stališča nedvomno kmečka povest oziroma kmečki roman, zato me je še posebej zanimalo, kako se je nanjo odzvala kritika leta 1946 ob prvem izidu. Recepcijo je usmerjal že podnaslov "roman soseske" (v konceptu "roman slovenske vasi"), pa tudi avtorjeve zgodnje pisemske napovedi romana,13 vendar so kritiki govorili o vsem drugem prej kot o žanrski pripadnosti besedila. Anton Slodnjak (SP 23. maja 1946, 6) je pozitivno ocenil monumentalno kompozicijo, spotaknil pa se je ob pretiranih moralnih ekscesih oseb. Enak očitek je izrekel Anton Ocvirk (Novi svet 1946, 791–809), bil pa je nezadovoljen tudi z novelistično razdrobljeno kompozicijo, razvlečenostjo, neorganičnostjo, mozaičnostjo. Glavna tema Ocvirkove ocene je bila periodizacijska stilna presoja besedila v okviru novega realizma, ki mu je šlo za "umetniško upodobitev socialnih /tj. razrednih/ dejstev". Predvojna moda kolektivnega romana je bila očitno že mimo, saj z njegovo novelistično razbito kompozicijo nista bila zadovoljna niti Lino Legiša (Obzornik 1946, 232–33) niti Dušan Pirjevec (LP 1947, 28. april). Prežih je bil na kritike nejevoljen, ker da se ukvarjajo zgolj s formalnimi problemi kolektivnega romana, ne pa z vsebinsko platjo romana. Dodatno je v lokalno recepcijo romana (roman predstavlja življenje malih koroških ljudi, "naših Korošcev") usmerjal Legiša.
Žanrski pogled na Prežiha (in tudi širše) je v slovenski literarni zgodovini manj običajen, čeprav ga upravičuje vrsta primerjav s tujimi žanrskimi besedili – najpogosteje je uzaveščana zlasti tista negativna s Hamsunovim kmečkim romanom Blagoslov zemlje14 –, pa tudi slovenska bralska, kritiška in deloma celo literarnozgodovinska zavest. Kadar se premišljuje o Prežihovem žanrskem pisanju, sta najprej v mislih kmečka povest in vojni roman (taboriščna ali lagerska novela sta žanrska podtipa vojne proze).15 Ko pozorno prebiramo kritike, najdemo v marsikateri tudi žanrske oznake avtorja. Resda ne na izpostavljenem mestu, pa vendar. Poglejmo si jih po vrsti.
Še ne prav jasno se je razpisal o dotedanjem Prežihovem opusu Tine Debeljak (Slovenec, 8. julij 1939, str. 8), ga žanrsko in stilno označil za kmečki naturalizem ter razkril njegovo materialistično, proletarsko nazorsko zaledje. Kolektivnost, nacionalnost, socialnost, koroškost so pozitivne dimenzije, reportažnost in tendenčnost pa negativne. Proti koncu leta 1939 je bila v istem časopisu (31. dec., str. 15) Požganica na kratko pozitivno ovrednotena kot delo "kmečkega opusa", ki pa ima žal preotipljivo socialistično tendenco. Josip Vidmar (1940) se je približal žanrski oceni, ko je zapisal, da je v vseslovenskem smislu Prežihov Voranc najustreznejši kandidat, ki naj ustvari "kmečki epos, veliki tekst našega ljudstva". Žanrsko je uvrstil Prežiha Vinko Beličič (1940). Z Vidmarjem je polemiziral glede literarne tradicije, ki naj bi ji Prežih sledil: omejil je sorodnost s Kranjcem, zamolčal paralele s Cankarjem in določil avtorja za naslednika tradicije "kmečkih povesti in značajevk, kakršne sta v slovenski književnosti gojila predvsem Tavčar in Kersnik", jasno in odločno pa je zavrnil socialnoprevratno tendenco, "ki se kaže kot propagandistična kritika obstoječega družbenega reda ali kot poveličevanje svobodne ljubezni ali kot simbolizirana zmaga proletariata nad kapitalizmom". Žanrsko razločno je roman Jamnica poimenoval Filip Kalan (Vprašanja naših dni 1946, 1034–38): "kolektivna kmečka zgodba", sicer pa ga je zanimala bolj akademska vrstna problematika, ali je to roman ali ciklus novel (ali so deskriptivnost, reportažnost in kolektivnost sploh lahko konstituante romana), pokrajinska opredeljenost besedila (k njej prispevajo obsežni folkloristični pasusi) in njegov idejni, to je revolucionarni, puntarski pomen.
Drago Druškovič in Jože Koruza sta v znanstvenokritičnih opombah v 1. knjigi Prežihovega Zbranega dela (1962, 441) naštela naslednja žanrska imena: proletarsko-potepuške črtice, po Gorkem se za to pisanje sliši tudi izraz bosjaške črtice, kmečke (tudi "kmetske") povesti. Odkrila sta avtorjevo željo snovno (žanrsko?) zaokrožati svoje knjige. O dvomu v ustreznost žanrske presoje tega pisanja govori vendarle dejstvo, da je Koruza zapisoval sintagmo kmečka povest v narekovajih (ZD 2, 460). Raje kot o žanru kmečke povesti je pisal o vplivu ljudske tradicije na pisatelja (Koruza 1976).
Anton Slodnjak (1968: 75) je imenoval Prežiha celo žanrski pripovednik (resda v nesodobnem negativnem smislu, skupaj z začetniškim folklorizmom in samouškostjo – kot negativno opozicijo kasnejšemu njegovemu mojstrstvu). Prežiha je uvrstil med avtorje proze s kmečko tematiko. Pisatelj je "ostro pretrgal vrsto naših kmečkih povesti", prelomil s psevdoromantičnim in idealističnim ter individualističnim prikazovanjem kmetstva ter pod vplivom marksizma postal socialni realist. Glede na tematiko bi ga "pač še vedno brez težave lahko vključili v našo tradicionalno prozo", v "alpsko-slovenski pripovedni način" Tavčarja, Finžgarja in Jalna, v sporočilu pa ni več tradicionalen: je preveč samouški, preveč piše iz lastne kmečke izkušnje, je za razliko od predhodnikov socialist; zavzema se za kolektivizacijo, je proti "tragično pogubnemu individualnemu garanju na premajhnih kmečkih posestih".16
Šele v osemdesetih letih je žanrske oznake mogoče pogosteje srečati (Pogačnik 1981 in z evociranjem vpliva Zolajevega kmečkega romana na Prežiha Janko Kos 1983).17 Nedorečeno kaže v smer žanrske recepcije Katarina Šalamun Biedrzycka (1986: 270). Korigirala je dvoje sodobnih pogledov na Prežiha, Krambergerjevega (1969) in Mitrovićeve (1985). Krambergerjevega je popravila z argumentom, da usode Dihurjev niso tragične, ker da gre za sprijaznjenje z redom stvari, za tradicionalno razumljeno vero v bodočnost, za katero je vztrajanje v boju do konca smiselno, čeprav se konča s smrtjo, ker je človek zanj nagrajen z občutkom trdnih vezi s svojimi bližnjimi. Popravila pa je tudi tezo Marije Mitrović (1985) o slutnji revolucionarne zmage kljub propadu glavnega junaka. Avtorica vendar še ni imenovala konteksta, v katerem je tak ubeg tragičnosti mogoč, z žanrsko besedo. V realnem življenju je to res – s Krambergerjevimi besedami – svet tradicionalnih vrednot, v literarnem svetu pa je to semantično polje žanra kmečke povesti, kjer ni pomembna usoda posameznika, ampak je pomembna usoda doma in rodu, ki v domu prebiva.
Sam sem pred leti (Hladnik 1987 in 1989) ob daljših kmečkih povestih Boj na požiralniku, Samorastniki, Ljubezen na odoru in ob romanu Jamnica osvežil zavest o Prežihovem žanrskem pisanju. Požganica ima le preveč delavske in vojaške problematike, da bi jo mogel vključiti v žanr kmečke povesti.18
V splošnem velja, da žanrska dimenzija Prežihovega ustvarjanja publicistike ni zanimala, v čemer avtor deli usodo z drugimi slovenskimi klasiki.19 Interpreti so se raje kot z žanrsko problematiko ukvarjali z genološkimi problemi in nazorsko ter idejno razsežnostjo besedil.20
Kakor so intepretacije in kritike Prežiha raznolike, je večini skupen odpor do marksistične razlage njegovega pisanja, to je do tistih prispevkov, ki so izpostavljali njegovo socialnorealistično dimenzijo. Iz spon socialnorealistične književnosti so ga trgali tako, da so poudarjali delež mitičnosti in ljudskega izročila (patriarhalnosti) v njegovi prozi,21 avtobiografsko, izkušenjsko dimenzijo,22 odločilnost koroške regije pri nastajanju besedil, njegovo nacionalno relevantnost ali vpliv krščanske simbolike in biblijske stilistike.23
Očitno je vladal in še vlada v kulturni zavesti do sistema socialnega realizma podoben odpor, kot je vladal svojčas v literarnozgodovinskem pisanju do vedno grešnega naturalizma. Jedrnato ga je argumentiral Jože Pogačnik (1987: 297) "Pripovedna proza 30. let /to je socialnorealistična proza/ je področje pomembnih hotenj in področje zgolj relativnih književnih dosežkov." Odpor je bolj trdoživ v vrednostno zavzetem (in vrednostno obremenjenem) kritiškem in esejističnem pisanju kot v vrednostno nezavzemajočem se literarnozgodovinskem pisanju. Sklicuje se zlasti na nevšečno nazorsko podlago smeri, to je na marksizem, in na z njim povezano tendenčnost, medtem ko so sodobni literarni zgodovini, kot kaže, pri socialnem realizmu relevantna bolj oblikovna določila: forma kolektivnega romana in reportažnost. Permanentna polemična opozicija do socialnega realizma se zdi z današnje perspektive zanimiva še posebej zato, ker na nasprotni strani ni videti nobene dovolj močno argumentirane, vse drugo izključujoče, avtoritativne ali celo uradne sodbe o Prežihovi pripadnosti socialnemu realizmu, z izjemo uredniških črtanj urednika Sodobnosti Ferda Kozaka, ki implicirajo socialnorealistično redukcijo pisatelja, začetne Brnčićeve kritiške sodbe, nekaterih Ocvirkovih izjav, doktorske teze Mirka Messnerja (1980: 159),24 v Sloveniji neodmevne sovjetske obravnave25 in pavšalnega literarnozgodovinskega uvrščanja v poglavje socialnega realizma oziroma nove stvarnosti.26
Pogled na potencialna nahajališča avtoritativnih literarnozgodovinskih sodb, to je v velike "uradne" literarne zgodovine, takih izjav ne odkrije. Zadravca (1972/7) je najprej zanimala nacionalna vloga Prežiha in šele potem "socialna nasprotja gorjanske vasi", razmerje človeka do zemlje in pokrajinskost. Ko se loteva Prežihovega romana (1972/6: 199–200), se njegovo zanimanje zreducira na formo kolektivnega romana (naslov poglavja je Kolektivni in figuralni roman socialnega realizma) in ni pri tem prav nič pristranski: "Stil socialnokritičnega kolektivnega romana /mišljena je Jamnica/ je v osnovi realističen. Nemalokrat pa Prežih stilizira, tipizira", pretirava, uvaja groteskno in iracionalno.27
Druga "uradna" literarna zgodovina, Matičina Zgodovina slovenskega slovstva (avtor 6. zvezka je bil Lino Legiša) obravnava Prežihovo zgodnje delo pod poglavjem Razhajanje z moderno in poudarja njegovo obrobnopokrajinsko poreklo in tematsko zasičenost s tradicionalnim kmečkim svetom. Temu svetu primeren stil je bil "realizem v domačijsko poudarjeni varianti" "z elementi preprostega ljudskega pripovedništva" (66, 67). Avtorjevo zrelo delo je analizirano v poglavju V novi realizem. Kot pri Zadravcu tudi tu ne velja osnovna pozornost tej časovnostilski uvrstitvi, ampak tokrat koroškemu izvoru. Motivacija za pisanje so bili domotožje, zgled regionalistične literature v Evropi, zlasti Hamsuna, tradicija ljudskega pripovedništva ter osebna kmečkoproletarska izkušnja (393–94). Zapisane so besede o romantično originalnih osebah in njihovi včasih že naturalistični upodobitvi, o marksističnem revolucionarstvu pa začuda ni nobene besede. Janko Kos (1987: 301–02) je sicer spregovoril o Prežihovi poti v socialistični realizem pod vplivom Mihaila Šolohova, vendar to v senci siceršnje žanrske perspektive na avtorja.
V koncu me bo zanimalo mesto Prežihovih kmečkih povesti v slovenski žanrski tradiciji in vpliv žanrskega pogleda na njihovo interpretacijo. Analiziral ju bom ob vlogi matere in pri vprašanju koncev.
Ena izmed pogostejših kritiških tem je vloga matere v Prežihovem delu. Sodbe o njeni podobi so praviloma pozitivne, večkrat celo navdušene.28 V kmečki povesti je materi pripisana dovolj skromna vloga, saj se osnovni konflikt dogaja med očetom (gospodarjem doma) in kandidatom za prevzem doma (sinom oziroma hčerinim ženinom). Skoraj v popolnosti tradicionalni podobi kmečke matere ustreza Dihurka v Boju na požiralniku. Kmečka povest jemlje materinstvo še kot naturno stvar, ki ne potrebuje posebne moralne podpore. Kmečke gospodinje so v prvi vrsti ubogljive žene svojim gospodarjem in šele potem matere svojih otrok. Monumentalni pojavi Mete v Samorastnikih in Radmance v Ljubezni na odoru imata v zgodovini slovenske kmečke povesti malo paralel. Ena redkih je mati Kastelka v Levstikovem Gadjem gnezdu (1918), kjer prevzema simbolno vlogo nacionalne matere, in Petrinka v istonaslovni povesti Ivana Matičiča (1943). Ni mogoče spregledati, da se t. i. velika mati pojavlja v zgodovinsko usodnih trenutkih, v času okrog vojn. Nadpovprečne dimenzije je zadobila lahko šele takrat, ko je prevzela tudi vlogo moškega gospodarja. Popolnoma naturno je potem, da sta tudi Prežihovi materi, spet ob odsotnosti oziroma umaknjenosti moškega gospodarja simbolni, zlasti Hudabivška Meta, česar interpretacije seveda niso spregledale. V skladu z žanrsko tradicijo pričakujemo predvsem nacionalno simbolnost, ki je potrjena, dodana pa ji je še nenavadna socialna dimenzija. Nacionalna mati pri Levstiku je gospodarica na trdnem gruntu, ki je ekonomska osnova nacionalnega preživetja. Pri Prežihu je Slovencem taka ekonomska podlaga spodmaknjena, samozavest, da bodo preživeli, je preselil v socialnorevolucionarni načrt.
Drugi sporni motiv je svobodna ali prešuštna ljubezen, ki stoji v protislovju z materinsko odgovornostjo in požrtvovalnostjo. Problem je odkrila že Marja Boršnik (1957: 215),29 v zaostreni obliki pa sta materinsko malomarnost, neodgovornost oziroma preračunljivost pri Prežihu formulirala Puharjeva (1982: 29–40) in Kramberger. Kako je s tem s stališča žanra kmečke povesti? Prešuštna oziroma svobodna ljubezen je značilnost t. i. naturalističnih avtorjev v žanru (Zofka Kveder, Ivo Šorli) oziroma žanrskega podtipa popularne kmečke povesti (Jan Plestenjak, France Bevk), z motivom pa se je uspešno spogledoval tudi Fran S. Finžgar v Bojih. Celo tam, kjer sta avtorjeva in bralčeva simpatija nedvomno na strani prešuštne osebe (v glavnem so to ženske, moškim ostane ljubosumnost!), je izid takega početja negativen, celo pri nazorsko liberalnih avtorjih (npr. Šorlijev Štefan Zaplotnik). S stališča centralne kategorije kmečke povesti, to je kmečkega doma, je taka ljubezen razdiralna in zato obsojena na propad. Upoštevanje žanrske tradicije kmečke povesti omogoči torej bralcu podvomiti v splošno pozitivno in fascinantno podobo Mete in Radmance. Prav tako je v soglasju z logiko kmečke povesti, da kazen za prešuštvo v Ljubezni na odoru ne pride od varanega moža, ki je že star in ne predstavlja za kmečki dom nobenega regeneracijskega potenciala več, pač pa od otroške roke.30
Socialnorealistična kmečka povest (Prežih, Kranjec, Ingolič, Potrč) je samo eden od žanrskih podtipov žanra kmečke povesti. Pomenila je sicer nazorsko opozicijo in alternativo sočasnemu domačijskemu tipu kmečke povesti (Zorec, Kolenc, Plestenjak, Dular, Kociper, Ulaga, pa tudi Matičič, Jalen, Čampa). Navzven najbolj očitna razlika med tipoma je v socialnem statusu oseb. Domačijska kmečka povest je postavljala na dogajališče večje kmete, gruntarje, in videla v njih perspektivo nacionalnega preživetja, socialni realisti pa vaške reveže: tradicionalni, gruntarski dom se je avtorjem zdel resno poškodovan, zato so videli v kmečkem proletariatu najustreznejšega kandidata za njegovo regeneracijo. Izpeljana zamenjava lastništva kmečkega doma v povesti bi bila utopična, zato so za to literaturo značilni perspektivistični konci, to je srečni konec v perspektivi, nekako v smislu deklarativnega konca Samorastnikov. Ker po marksistični ideologiji prihodnost pripada proletariatu, je bila za avtorje perspektiva v proletarizaciji kmetstva, torej zunaj kmetstva in zunaj kmečke povesti. Čeprav so povesti napolnjene s kmečkimi osebami, kmečkim dogajališčem in atmosfero, folkloro, tipičnimi kmečkimi problemi, njihovi sklepi pomenijo prelom z žanrsko strukturo. Ker zamenjava lastništva ni bila mogoča na tradicionalen način, so bili revni in neuspešni kandidati za nove lastnike prisiljeni prevrednotiti elemente tradicionalne strukture: stari dom je izgubil vrednost absolutno pozitivnega cilja prizadevanja, vrednost se je preselila na tradicionalno sovražno področje poti, tujine, deklasiranosti ipd. Zato ni čudno, da so se socialnorealistični avtorji sklicevali na sorodno Cankarjevo razreševanje stvari, ki je bilo najbolj deklarativno prav v Hlapcu Jerneju.31
Interpretacije so se razhajale zlasti pri noveli Boj na požiralniku ob vprašanju, ali je usoda Dihurjev tragična ali ne, in ob določanju temeljnega konflikta.32 Zadravec (1972/7: 147, 148, 150) je razlagal besedilo kot podobo tragičnih usod. "Tragičnih zato, ker prihajajo osebe iz boja vendarle poražene. Premagati namreč ne morejo dvojega: zemeljskih moči in kapitalističnega družbenega reda." Kateri konflikt je zanje usodnejši, oni z naravo ali oni z družbo, pri Zadravcu ni čisto jasno: "kolikor sploh zmagujejo, se to godi prej v boju z ljudmi kot z naravo" : "Usodnejša kot narava so v življenju Prežihovega človeka torej gospodarska, socialna nasprotja." Marijan Kramberger (1975: 36) je ugledal njihovo tragičnost v Prežihovih očeh iz kmetovega odnosa do "proizvajalnega sredstva", tj. zemlje, saj je "človek v svojem boju brez ostanka poražen", čeprav moralno zmaga. Kramberger ni videl v noveli niti sledi možnosti, da bi se kmečka usoda obrnila na bolje (37). Piščeva "najizrazitejša in najbolj opazna individualna posebnost" naj bi bila "tema strahotnosti človeške eksistence" (Kramberger 1972).33 V boju z naravo človek zmaga, usodno pa je zanj konfliktno razmerje s sosesko.
Za določitev izida bo treba natančno slediti besedilu. Relevantno je zgolj zadnje, sedmo poglavje, v katerem gre za finalni spopad med nasprotniki, med Dihurji in požiralniki. Dihursko zmago napovedujejo stavki: "Četrti dan pa se je nagnila zmaga k Dihurjem. /.../ Dihur je z zavestjo zmagovalca neumorno ril dalje. /.../ Neč in Pungra sta se zmagoslavno razkoračila nad odvodnim jarkom. /.../ Iz rova se je začul zmagoslaven krik: 'Bradavica je rešena...'" Boj kmečke družine z naravo se je končal z zmago družine. V boju sicer glava družine propade, vendar je domačija in njeno gospodarstvo rešeno, otroci so namreč že sposobni samostojnega življenja: "Očetova smrt pa jih je prevzela s samozavestno žalostjo in bolečino osamelosti. Vendar so se hitro odločili, da spravijo zadevo v red." Do tod je izid, če ga opazujemo s stališča žanrskih norm kmečke povesti, pozitiven, saj je temeljna strukturna enota povesti, to je dom, ohranjena. Zdaj šele čisto na kratko in na videz nemotivirano nastopi za žanr kmečke povesti usodni dogodek: "Po pogrebu je tuja roka razdrla Dihurjevo gnezdo. Dihurje so potaknili po službah, zapuščino večnih požiravnikov pa je prevzel bogati sosed." Negativen izid je za Dihurjevino odločila "tuja roka", "bogati sosed", "ljudje" "pri fari", "župan, žandarji in še več drugih", "množica", "gruče", torej tisti svet, ki se je sicer že v prvih stavkih povesti pokazal nevarnega, vendar je prikrit čakal v ozadju na razplet Dihurjevega boja z naravo (prim. Hladnik 1989).
Kdo je kriv za tak konec? Potuhnjena in prežeča soseska ali Dihurjeva nerazsodnost, "strast in srd", besnost, obsedenost, s katero so se lotevali gospodarstva? Bralčeva solidarnost in sočutje sta vsekakor na strani Dihurjev, s stališča umnega gospodarstva, ki je obenem stališče žanra kmečke povesti, pa je identifikacija z Dihurji sumljiva: vsebino njihovega doma določa za razliko od drugih namreč preveč strastno zavzemanje za samostojnost; na tem mestu je v tradicionalnih žanrskih besedilih sicer občutek za red in zmerno prizadevanje za ekonomsko blagostanje. Končno je komisijski strokovni ogled pokazal, da je za osuševanje Dihurjevine škoda vsakega denarja, povrhu pa je njegova posest premajhna ("Prav za prav zanj, za kajžarja, itak nima pravega pomena!"). Enak dvom izhaja tudi iz marksistične nazorske podlage, na katero je Prežih v življenju in tudi v literaturi nedvomno prisegal. Zgodovinski razvoj vodi namreč neogibno k opustitvi male posesti, družinske proizvodne enote, skozi proletarizacijo v kolektivizem. Socialnorealistična motivacija priznava le socialnega krivca nesreč.
Upoštevajoč trmo mladih Dihurjev, zgled dveh Dihurjevih stricev s prvih strani novele, ki "sta ostala pri rudarjih v Mežici" in "nikoli nista prihajala domov, pri bajti pa je nastala legenda o njunem čarobnem, gosposkem življenju", in pa proletarsko perspektivistični kontekst drugih samorastniških novel, zlasti Samorastnikov, je mogoče celo preseči tragično recepcijo Dihurjeve usode. Seveda skoraj ne več v okviru žanra kmečke povesti.
Zgornjemu sorodno vprašanje o krivdi za propad Karnic, to je o motivaciji takega konca, je razburjalo interprete tudi pri noveli Samorastniki. V okvirju novele je Prežih ponudil bralcem namreč obe možnosti. Marja Boršnik (1957) je od tega izbrala etično motivacijo (Karnice so propadle zaradi tradicionalne gruntarske trme in ne zaradi kapitalističnega sistema), Marijan Kramberger (1975: 69) pa socialno motivacijo: Karnice so propadle zaradi lastninskih razmerij. Znotraj druge možnosti se je priložnost konfliktnega kritiškega soočanja nadaljevala: nadaljnje vprašanje je, ali je konflikt tradicionalne "naturne narave", to je, ali gre za enostavno generacijsko zamenjavo, kot je to običajno za žanr kmečke povesti, ali pa je družbene, oziroma revolucionarne narave. Kramberger (1975: 68) je pravilno ugotovil, da če "dekle Meta ljubi Ožbeja Karničnika, ne ljubi kratko malo lepotca, temveč karniškega dediča, naj to hoče ali noče", in da se tudi Ožbej, ne samo ona, zaveda "'lastninske' vsebine svoje ljubezni" (70). Boj za Karnice ima tri faze in pomeni prehod od naturnega v družbeni konflikt. Najprej zahteva Meta Karnice s pravico vsakogar, da poskusi, njeni nezakonski otroci se v prizadevanju za Karnice že lahko sklicujejo na pravna določila, v koncu pa zahteva Karnice z revolucionarno pravico (71). Začetek je torej v načinu tradicionalne kmečke povesti, konec je tipičen za socialnorealistično kmečko povest.
Prežihov Voranc je bil avtor kmečke povesti in vojnega romana, torej je bil poleg vseh drugih določil tudi žanrski avtor, kljub dejstvu, da je marsikatero tradicionalno žanrsko pravilo modificiral v skladu s časom, v katerem je pisal, in v skladu s svojim avtorskim formatom. Končno niso žanrska pravila na področju proze nič večnega; vsaka doba in vsak večji avtor si jih po svoje prikroji in tako zagotovi žanru nadaljnje življenje.
2 Jože Pogačnik (1981: 351) tako pravi o Jamnici, ki jo je imel avtor za svoje najboljše delo, da je "izšla iz književnega standarda tridesetih let" in da je "skrajni dosežek tako imenovanega novega (socialnega) realizma, z njim je ta romaneskna struktura bistveno določena in označena". Takoj zatem pa dodaja, da je "po svoji tematiki in ubeseditvi /.../ eden vrhunskih dosežkov slovenske kmečke proze". V skrajšani obliki govori literarna zgodovina o "kmečkem realizmu" – sintagma očitno združuje periodizacijsko (socialni realizem) in žanrsko oznako (kmečka povest).
3 Anton Slodnjak, Dejanje 1939, 258–59, najbolj ekskluzivno pa pri Božidarju Borku, Jutro, 3. junij 1939, str. 5, in Janku Kotniku, Obzorja 1939, 535–37.
4 Tone Čokan (DiS 1939, 553–55) je navdušeno prehodil vsa dogajališča romana. Sicer je socialno sočustvujoč s kmetstvom, malo manj z internacionalistično zmedenim delavstvom, bogatašem pa privošči negativno podobo v romanu. Prostor romana je razcepljen v dve polovici: sončno slovensko kmečko stran in mračno delavsko nemčursko stran. Pozitivne lastnosti romana so v lokalnem koloritu (dialektizmih) in oblikovanje oseb, negativne pa so tendenca, teznost in političnost. Kljub očitkom je to še vedno najboljše plebiscitno delo. — Janka Kotnika (Obzorja 1939, 535–37) je veselilo, da se je končno tudi slovenski, koroški pisatelj, "ki pozna kraj in ljudstvo", lotil presoje te dobe. Stil je imel za "nekak zdrav realizem" in le redko kdaj za naturalizem. Roman je "nekak napolzgodovinski dokument naših prevratnih dni v tem kotičku naše domovine". "Mežiška dolina je dobila v Prežihovem Vorancu svojega rapsoda". — V tem smislu tudi že citirani Božidar Borko.
5 Podobno je bil v smislu "pokrajine, ki rodi pesnika" oz. avtorja, "ki je izklesal svojim rojakom spomenik", sprejet tudi Miško Kranjec, ki ga kritik primerja s Prežihom. Za popularizacijo te dimenzije je zadolžena v prvi vrsti pokrajina, iz katere je pisatelj izšel, torej pisateljevi rojaki, primerne oblike pa so literarni muzej, jubilejni simpoziji, proslave, slovenistične diplomske naloge rojakov ipd. V splošnem je socialni realizem 30. let močno povezan z regionalno identifikacijo pisateljev. Prim. tudi mojo razpravo Regionalism in Slovene Rural Prose (Slovene Studies 1991, 143–53) ali poglavje v Slovenski kmečki povesti (Ljubljana: Prešernova družba, 1991), 45–48.
6 Neskladje med dejanskimi Korošci in njihovo Prežihovo literarno upodobitvijo je našel tri desetletja kasneje tudi Zadravec (1972/7: 151): "zdi se, da je koroški pokrajinski ljudski tip mehkejši".
7 Kristina Brenk, Slovenija 1940, št. 18, str. 4: "je vdan kronist koroškega bajtarja", jezik ima poln lokalizmov. Brenkova je bila prva med kritiki pozorna tudi na formalno, klasično novelistično plat povesti. — Božidar Borko (Pripovednik slovenske Koroške, Jutro 1940, št. 102) je v svoji izrazito pohvalni oceni avtorjev prepoznavni lokalni kolorit (viden zlasti v besedišču) opredelil kot "podlago slehernega umetniškega realizma". Njegova pokrajinska, hribovska posebnost postane razvidna v primerjavi z ravninskim Miškom Kranjcem. Kot večini recenzentov tudi Borku ni bila všeč materialistična nazorska osnova novel.
8 Ljudska pravica 1947, št. 1, str. 9: "Dela Prežihovega Voranca so v tistih letih vzbujala zanimanje za Koroško."
9 Jaroslav Dolar (Obzorja 1940, 295–97): "Snov /.../ je pravzaprav zelo ozko omejena. Pokrajina in socialni sloj, ki nam ju v teh osmih povestih opisuje, sta vedno ena in ista: Koroška in njen proletarski ali sproletarizirani kmet. /.../ obravnava več ali manj isti motiv: neizprosno, skoro vedno brezuspešno borbo za življenje, borbo za košček kruha, ki ga je treba pod najtežjimi pogoji iztrgati zemlji." — Anton Slodnjak (Dejanje 1940, 275–77): Prežihov Voranc je v svojih kmečkih povestih "ostal zvest glasnik in oblikovalec življenja svojih rojakov v današnjem dravograjskem okraju, kjer so morebiti socialni in narodnostni odnosi še bolj zapleteni kakor drugod po naši domovini". — Peter Novljan (Slovenska mladina 1939/40, 167–68): "najtipičnejši socialni pisatelj" in "koroški poet". — Tudi Boršnik 1957.
10 Slodnjak 1940, Brnčić 1940: Prežih zavzema pomembno mesto v razvoju "ljudskega, 'socialnega' realizma"; Milan Rakočević (Pravda, Beograd, 1940, št. 12817, str. 12), tako tudi ob ponatisu knjige leta 1946, Ljudska pravica 1947, št. 1, str. 9.
11 Nekje vmes je izraz vojna proza, ki ni prava žanrska oznaka, čeprav bi se jo dalo pogojno razumeti kot poseben tip zgodovinske proze (prim. Bernik in Dolgan 1988: 11).
12 Avguštin Pirnat v spremni besedi k F. S. Finžgarja povesti Prerokovana (Ljubljana, 1951; Klasje, 24, str. 218).
13 "Roman propadajoče slovenske vasi v obdobju 1920–1935" (pismo F. Kozaku, ZD 11, 312).
14 "Ali misliš, da bi jaz Jamnico sploh napisal, ako bi ne bilo Blagoslova zemlje?" (Prežihova izjava Blažu Arniču).
15 Veliko manj stopajo v zavest žanri potopis, zgodovinski roman (fragment nameravanega zgodovinskega romana Pristrah, ki naj bi predstavil leto 1848 v okolici Dravograda) in otroške črtice. Specifične oznake samorastniške novele, ki se tiče samo njegovega kmečkega novelističnega pisanja, ni mogoče razumeti za žanrsko oznako, v najboljšem primeru gre za z avtorskim imenom določeni žanrski podtip kmečke povesti. Žanrske oznake se pri Prežihu tudi prepletajo med seboj. Zadravec (1972/7: 379) govori tako o "zgodovinskem kmečkem romanu" Pristrah.
16 Pogojno je na tem mestu mogoče imenovati tudi Zadravca (1972/7: 152): "Prežih je postavil na laž Hamsunov 'Blagoslov zemlje', z njim pa tudi vso tisto slovensko slovstvo, ki je skupaj s Finžgarjem idealiziralo kmetsko življenje" (tj. kmečko povest, op. M. H.).
17 Janko Kos (1983, 359): Prežih "sledi starejši slovenski tradiciji kmečke povesti"; Kos 1987: 301: "Jamnica je tipični kmečki roman", njegova nazorska podlaga pa je naturalni vitalizem) in 1981 v leksikonskih geslih vaška zgodba oziroma kmečka literatura.
18 Na tako možnost kaže Sušnikova izjava (1957), da je Požganica nadaljevanje Levstikove, Jurčičeve, Kersnikove, Tavčarjeve linije v opisovanju kmečke problematike. — Požganica je v podnaslovu sicer natančneje opredeljena kot "roman iz prevratnih dni", vendar bi jo težko razumeli v žanrskem smislu, čeprav je na isto temo nastalo kar nekaj besedil, t. i. "plebiscitnih romanov": Pregljev Umreti nočejo (1930), Matičičeva Moč zemlje (1931), Roševa Zvesta četa (1933). Matičičevo in Pregljevo besedilo sodita v žanr kmečke povesti, natančneje v žanrski podtip patriotske povesti. Če v Požganici ne bi šlo za relativno kratko oddaljenost od dogodkov in za avtorjevo spominsko (udeležensko) vlogo v njih, bi bila ustrezna oznaka zgodovinski roman, tako pa se ponuja oznaka kolektivni reportažni roman, kar seveda določa formo romana, ne pa njegovega žanra.
19 Prim. moj članek Pisanje kot popoldanska obrt ali Napake slovenskega žanrskega pisanja: Domači prag, Šola kreativnega pisanja, ur. Andrej Blatnik (Ljubljana: Aleph, 1990; Zbirka Aleph, 28), 125–36.
20 Ivo Brnčić (1940) je tako za dolgo časa razdelil interprete na dva tabora s široko argumentirano mislijo, da je Prežihovo pravo področje le roman, saj povesti presegajo novelski okvir, kakor ga opredeljuje poetika, da je njegovo pisanje izraz "izredno polnokrvne, nezapletene in sila jasne osebnosti" in da "se ne razume kdo ve kako na nežnejše, tišje utripe človeškega srca; tako mu je erotika dokaj tuje področje". Prežihu je očital "'kodrovsko' grobost" in enolično tipskost upovedenih oseb. Pri oceni kvalitete mu je bil za razliko od drugih presojevalcev očitno revolucionarni simbolizem Samorastnikov bolj všeč kot nedeklarativnost Ljubezni na odoru. "Knjiga je vseskozi tendenčna, v najboljšem, najplemenitejšem pomenu besede /.../ neskončno tuja kakemu ruralizmu, kmečko življenje za Prežihova ni idila". Njegovi bajtarji se razlikujejo od Kranjčevih, "svoje zemlje nič kaj ne ljubijo", pripovedovalec pa "čuti s svojimi ljudmi".
21 Vidmar 1940: Prežihova literatura je sporočilo o "neizpremenljivosti človeške narave". Podobno še Dolar 1940, Štih, Boršnik, Koruza 1976, Mitrović 1985.
22 Previdni "toda" je čutil dolžnost izreči že eden prvih kritikov Josip Vidmar (1940): res mu je bil Prežih zaradi usmiljenja s trpljenjem in ogorčenja nad ponižanjem kmečkega človeka "izrazit socialni pisatelj", vendar se avtor pozitivno razlikuje od večine takih piscev po svetu, ki so pristranski in poznajo samo črno-belo karakterizacijo oseb; njegovo čustvo je namreč pristno. Podobno še Slodnjak 1940, Boršnik 1940, Jakopič 1957, Ivanović 1987: Prežih je pisal "resničnostno prozo".
23 Za slednje glej Slodnjak 1968, Boršnik 1962/63, Kermauner 1974, Kramberger 1975, deloma Pogačnik (1982/83: 284), Cooper 1988. Cooper se strinja z Irmo Ožbalt (1983: 17), da so kritiki pretiravali s socialno-ekonomsko interpretacijo Prežiha. S kompozicijo in metaforiko dokazuje, da je v nasprotju z njegovo radikalno ideologijo Prežihov stil konservativen; Samorastniki so pretehtana alegorija evangelijev, natančneje Janezovega evangelija, to je zgodbe Kristusovega življenja.
24 Nemarksistična in tradicionalna so le zgodnja Prežihova dela do 1934. Po tem letu je pisal Prežih socialnorealistično literaturo z jasno marksistično zavestjo. Tema njegovih novel je razredni boj za lastnino nad produkcijskimi sredstvi, zato se jim prilega ime "Produktionsnovellen" (produkcijske novele). Messnerjeva razprava je med drugim tudi polemika s Krambergerjem (1975), ki ga z Messnerjem sicer druži marksistična formulacija temeljnega konflikta (ne človek : narava, ampak proizvajalec : produkcijsko sredstvo), razpira pa Krambergerjeva trditev o nemarksističnem sporočilu Prežihovega zrelega dela. Za ilustracijo Krambergerjeva izjava, da je pravzaprav "ves Prežihov greh v tem, da je izredno Metino osebnost hotel napraviti za revolucionarno osebnost /.../ V resnici se je Meta borila pač za Karnice in zase". Messner polemizira tudi z vsemi tistimi, ki v grotesknih podobah vidijo Prežihovo mitološko prizadevanje. Groteskna hiperboličnost izhaja iz sociološke in ekonomske tipizacije; s to tezo med vrsticami oponira tudi Francu Zadravcu (1974), ki je Prežihovo grotesko izvajal iz tradicije ljudske karnevalizacije, ne pa iz morebitnih avtorjevih osebnostnih disproporcev ali razrednih pobud. Iz Zadravčevega pisanja bi se dalo sklepati, da je Prežihova groteska povezana tudi z ekspresionistično izrazno maniro, saj se pojavlja na podobnih mestih kot tam: v zvezi z vojno tematiko, iz presežka junakove energije in iz konfliktnega razmerja človeka z naravo.
25 Objav iz disertacije A. V. Goreckega (1970, 1977) na Slovenskem ni citiral menda nihče.
26 Marja Boršnik (1956/57: 5) ugotavlja na stilni ravni pri Prežihu v 20. letih prepletanje naturalizma z ekspresionizmom, v 30. letih pa stil nove stvarnosti.
27 Za formo kolektivnega romana prim. tudi Glušič 1971.
28 Zgled zgodnje pozitivne presoje materinske vloge je Tomaž Furlan (Delavska pravica 1939, št. 40, str. 1): "Skoraj lepši, svetlejši lik matere, kot ga nam je Cankar podajal v vsakem svojem delu, nam je Prežihov Voranc ustvaril v svojem čudovitem umotvoru 'Samosevci'. Ne spominjam se kmalu dela v vsej svetovni literaturi, kjer bi bila žena in mati podana s tako presunljivo lepoto in z naravnost strašno veličino, kot je podana ta slovenska koroška mati svojih samosevcev in do smrti zvesta žena svojega nebogljenega zakonskega moža." (cit. po ZD 2, 507). — Podobno sta o Prežihovem poveličevanju (nezakonskega) materinstva in svobodne ljubezni prepričana tudi Brnčić 1940 (Meta in Radmanca sta "kmečki Veneri", Dihurka je tradicionalna kmečka mati) in Slodnjak (1968: 78, 79).
29 V istem času je bil motiv nekritično razumljen kot recept za idealno sklepanje zakonov: "Prežih je v tej noveli nakazal splošne smernice, ki naj bi vodile bodočo socialistično družbo pri sklepanju zakona." (Jakopič 1957: 291).
30 Da je za Voruhovo smrt kriv Radmančin otrok, je odkril že Anton Slodnjak, mlajši razlagalci pa so to ugotovitev izrazili s psihoanalitično terminologijo.
31 Prežihovo zgodnje besedilo Poslednji pot (1910) po pravilni Messnerjevi ugotovitvi še ne sodi sem, prej je konservativna polemična opozicija Cankarjevemu revolucioniranju kmečke snovi (po Sonji Vudler (1957: 240) gre za pretvorbo simbolnega lika v realnega), na istem bregu kot Pregljeva kritična parafraza istega besedila z naslovom Sosedje (1909).
32 Naslov novele je običajno zavajal v interpretacijo, da gre za konflikt človeka z naturo, vendar je vrsta kritikov opozarjala tudi na usodnost Dihurjevega konflikta z družbo, s sosesko (Jakopič 1957, 286, 290).
33 Drugače Brnčić 1940: Kljub tragičnim koncem "veje iz njih vendarle tudi neki optimističen zagon in zanos /.../ diha neka zdrava, močna vera v prihodnost".
Postavljeno na http://www.ijs.si/lit/prezih.html spomladi 2002.
To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco