Ni mi sicer znano primerjalno gradivo za druge nacionalne literature, vendar lahko domnevam, da bo povedano veljalo deloma vsaj tudi za druge nenemške literature na prostoru nekdanje Avstro-Ogrske. Pri morebitnih primerjavah bo zraven treba upoštevati nekatere slovenske posebnosti, v prvi vrsti lokacijo med nemškim, italijanskim, madžarskim in južnoslovanskim jezikovnim poljem, stoletno vključenost v nemški oblastni in kulturni prostor ter relativno skromno populacijo (danes slaba dva milijona Slovencev).
Vsaj od ozaveščenja v 16. stoletju dalje je bil temeljni problem slovenstva spraševanje o lastnem smislu (ali se tako skromni populaciji splača imeti svoj jezik in svojo kulturo) in določanje lastnega mesta med kulturo nemškega severozahoda in rodovnim zaledjem slovanskega jugovzhoda. Ta vmesni položaj, iz katerega se napaja slovenska nacionalna identiteta, najlepše ilustrira izjava Ivana Cankarja, ko se je leta 1913 zavzemal za politično združitev južnih Slovanov:
Kakšno jugoslovansko vprašanje v kulturnem ali celo jezikovnem smislu zame sploh ne eksistira. /.../ Po krvi smo si bratje, po jeziku vsaj bratranci – po kulturi, ki je sad večstoletne separatne vzgoje, pa smo si med seboj veliko bolj tuji, nego je tuj naš gorenjski kmet tirolskemu, ali pa goriški viničar furlanskemu.1Štiri poglavja tegale prispevka obravnavajo po vrsti štiri pogoje, ki so določali prevodno politiko Slovencev v času nacionalnega konstituiranja:
Kar se tiče prevodov, je moja misel ta: prevode samo za silo. Prevod je vedno le tuje blago; kdor more, naj piše kaj izvirnega. Samo kar je izvirno, domače, to je naše.2Tako je zapisal v zrelih letih svojega življenja Josip Stritar (1836–1923), najbolj svetovljanski med slovenskimi avtorji 19. stoletja, ki je célo svoje življenje preživel kot profesor na neki gimnaziji na Dunaju, tod pisal in izdajal reprezentativni literarni časopis Zvon in od tod zlasti s kritiškimi prispevki usmerjal slovenski literarni razvoj. Njegova izjava nedvoumno definira vlogo prevoda v sistemu nacionalne literature naroda, ki si šele prizadeva za enakopravno mesto med kulturnimi narodi. K temu mestu je lahko pripeljala le dovolj močna izvirna tvornost in zato po leposlovnih prevodih ni bilo prave potrebe. Dokaj redki prevodi svetovnih klasikov so dokazovali le "gibčnost" in zrelost slovenskega jezika tudi na umetnostnem področju.
Močno programsko literarno hotenje je navsezadnje pripeljalo do fenomena, ki mu ni para na svetu: slovenstvo se je ob pomanjkanju državnih simbolov konstituiralo kot literarna nacija. Kritik Henrik Etbin Costa je v pregledu literarne bere avstro-ogrskih dežel sredi prejšnjega stoletja v ljubljanskem nemškem časopisu opozarjal na presenetljivo veliko število izdanih pesniških zbirk pri malih Slovencih.3
Obsedenost Slovencev od dokazovanja skozi literaturo izpričuje tudi naslednja anekdota. 12. februarja 1866 je nemško-liberalno orientirani kranjski nemški pesnik Anastazij Grün, grof Anton Auersperg, v kranjskem deželnem zboru prepričeval poslušalce, da z izjemo verouka slovenščina zaradi manjkajočih učbenikov ne more biti nemščini enakopravni učni jezik v slovenskih srednjih šolah. Pri tem je menda pokazal dva prevedena učbenika in dejal: "Es ist aber für den lernbegierigen und namentlich den im Unterrichte in der Selbstbildung weiter vorrücken wollenden Schüler wirklich traurig, im Besitze dieser beiden Bücher sagen zu müssen, wie der griechische Philosoph: Omnia mea mecum porto." V nemških časopisih je naslednjega dne pisalo, da je grof Auersperg prinesel v kranjsko deželno zbornico vso slovensko literaturo – v žepnem robcu.4 Na Slovence je anekdota boleče dojmila. Strastno slovensko (Jurčičevo in Stritarjevo) izdajateljsko dejavnost takoj za tem si je mogoče razlagati tudi kot programsko dokazovanje, da zlobna Auerspergova trditev ne drži.
Pod literaturo za ljudstvo razumemo poseben razdelek trivialne literature, žanrsko so bili to svetniški in vladarski življenjepisi – o grofinji Genovefi (20 izdaj do leta 1921), zveličani Hildegardi, Hirlandi, bretanjski vojvodinji (po 6 natisov), o princu Evgenu Savojskem, močnem baronu Ravbarju ipd. –, najdenske in dekliškovzgojne povesti (Ottmarja Lautenschlagerja Najdenček s petimi izdajami), družinske povesti, nekaj kasneje roparske, piratske, indijanske, kriminalne in skrivnostnostne zgodbe. Povsod tu se zahteva po izvirnosti ni postavljala niti ni bilo slišati očitka, ker je bilo skoraj vse našteto in še mnogo drugega prevedeno ali prirejeno iz nemščine, saj je bila tu bolj kot originalnost pomembna praktična namembnost: zlasti verska in gospodarska poučnost. V slovenski literarni zgodovini se je za velik del te literature uveljavilo ime krištofšmidovska povest, ker se je zgledovala pri pisanju švabskega kanonika Christopha Schmida (1768–1854), čigar delo je bilo v celoti nemudoma in večkrat zapored prevedeno v slovenščino: Roža Jelodvorska (1820), Nedolžnost preganjana in poveličana (1823; obe s po tremi prevodi in šestimi natisi), Pomoč v sili ali leseni križec (1826), Evstahij (1828), Martin, mladi puščavnik (1829; trije prevodi) itd. Do 1927 je menda izšlo Schmidovo zbrano v 28 izdajah; med njimi prav gotovo nista upoštevani dve različni slovenski izdaji Schmidovega zbranega dela (1880–1917 in 1894). Zanimivo je vendar, da o enoumnem in enostranskem vplivu nemške katoliške mladinske literature na slovensko ni mogoče govoriti. Dela, ki jim je slovenska kritika najbolj očitala plagiiranje Christopha Schmida, so namreč nastala pred ustreznimi Schmidovimi, kar dokazuje, da sta tako Christoph Schmid kot njegov slovenski "učenec" Janez Cigler (1792–1867) izhajala iz skupne vzgojnopripovedne tradicije in iz istega duha ter potreb časa.5
Nekatere knjige za ljudstvo se ponašajo kar z več prevodi in ponatisi: Till Eulenspiegel je kot Nemški Pavliha v slovenski obleki bil natisnjen šestkrat, Münchhausen pa kot Lažnjivi Kljukec sedemkrat. Sem je mogoče prišteti tudi številne slovenske robinzonade, ki so se zgledovale pri ustreznih nemških predlogah (do 1760 je bilo v nemščini 50 takih; najpopularnejša je bila Joachima Heinricha Campeja Robinzon mlajši (orig. 1779, 1890 115. izdaja)), le pri originalnem Defoeju ne.
Da tudi na področju poljudne literature vprašanje originalnosti ni bilo čisto nepomembno, se je mogoče poučiti iz naslednjega diagrama, ki kaže, kako se je kmalu po začetku slovenske pripovedne proze spremenilo razmerje med prevodi in izvirniki pri popularni založniški hiši Mohorjevi družbi.
Založniška hiša Mohorjeva družba je z enkratno organizacijo poskrbela za naklade, ki v Evropi nimajo primere. 1918 je šest knjig rednega letnega daru izšlo v preko 100.000 izvodih na naslov, tako da je njene knjige bral vsak peti Slovenec (pri nemški populaciji bi bila npr. sorazmerna enkratna naklada najmanj 4 milijone izvodov!).
K literaturi za ljudstvo sodijo tudi prevodi Karla Maya. V debeli monografiji o Karlu Mayu6 našteje Ulrich von Thün celo nekaj slovenskih prevodov iz tridesetih let v okviru jugoslovanske recepcije Karla Maya. Podatki so skrajno pomanjkljivi, čeprav bi si bil avtor mogel pomagati s slovensko nacionalno bibliografijo, ko se je že lotil bibliografskega popisa tega popularnega pisca pri drugih narodih. Upoštevanje malih literatur očitno še ne sodi v strokovno etiko literarnozgodovinskega pisanja.
Ker je bil srednješolski mladini Karl May očitno dostopen v nemščini, ni čudno, da je pred prevodi prišlo do izvirnega pisanja v karlmayevskem slogu – sedemnajstletni gimnazijec Josip Knaflič je v družinskem časopisu Dom in svet leta 1897/98 pod naslovom Ob Balkanu objavil parafrazo Mayevega romana In den Schluchten des Balkan. Prvi prevod Karla Maya v slovenščino je povest Gozdovnik v dveh knjigah (1898). Sledile so ji 1901 Eri in kolportažni roman Beračeve skrivnosti ali Preganjanje okoli sveta ter končno klasik Winnetou s svojimi prijatelji. Konec dvajsetih let imamo že prvo Mayevo zbrano delo.7
Literarna zgodovina trdi, da književni stiki nekdaj niso bili tako močni kot danes; od tod verjetno izvira začudenje avtorja omenjene bibliografije ob njegovem odkritju, kako so Karla Maya zgodaj in obsežno prevajali v češčino, kot da bi bilo to nekaj povsem nenavadnega. Verjetno bi bilo bibliografovo začudenje še večje, če bi si natančneje ogledal Mayevo recepcijo še pri drugih slovanskih narodih. Na mednarodnem trivialnem literarnem trgu so bili stiki verjetno močnejši od tistih na področju elitne literature.8
19. stoletje je bilo v prevodnem pogledu usodno navezano na nemščino, saj je šlo skoznjo seznanjanje s svetovno literaturo, neredko pa so celo prevodi iz slovanskih literatur nastajali z nemškim posredništvom. Nemško literarno posredništvo seveda ni bilo vedno tako nasilno, kakor se je to dozdevalo narodno ogroženim Slovencem, ampak so šli vplivi tudi v drugo smer. Pisatelj in germanist Ivan Pregelj je leta 1915 Nemcem priznal najobsežnejše prevodno slovstvo, torej v primerjavi z drugimi velikimi občudujočo seznanjenost s tujimi literaturami in vplivanost od njih. Končno tudi Prešerna niso odkrili Slovenci, ampak mu je prvo ugodno in objektivno kritiko zapisalo nemško kritiško pero.11
Razlogov za odsvetovanje prevodov iz nemščine kot slovenščini najbolj nevarno konkurenčnega jezika so slovenski intelektualci 19. stoletja našli več. Jezikoslovni argument: "naj se ne prevaja vedno le iz nemškega, drugači se slovenščina ne bo znebila nikoli neprijetnih nemcizmov in neslovenskih oblik, ktere v prevode vedno silijo, kakor ljuljika med žito" – nemščina je po gramatični strukturi samostalniški, slovenščina pa nasprotno glagolski jezik.12
Nacionalni argument:
Prevajanje tujih klasikov je velike koristi; a to niso naši izdelki, le izposodili smo si jih pri tujcu za svoje potrebe. S prestavljanjem se je le gibčnost in moč slovenskega jezika dokazala, ne pa veljavnost slovenskega uma.13Ekonomski argument:
naj bi zavedni Slovenci segali po /proizvodih različnih slovanskih narečij/ ter bolj in bolj dajali slovo nemški beletristiki, ki s svojim časi jako lahkim in celo – dvomljivim blagom preplavlja naše pokrajine, a naš denar potuje v Leipzig in Berlin. Saj ste tudi svoj list namenili vzorni svrhi, da pomaga po svojih silah izpodrivati iz naših družin nemške ilustrovane liste, za katere potrošijo celó zavedni narodnjaki mnogo, mnogo denarja.14Etični in antropološki argument: "se bolje prilega našemu značaju zdrava resnoba ruskih pisateljev, nego-li nezdravi duh, ki veje iz francoskih in nemških knjig" (prav tam, str. 188).
Politično konkurenčni razlogi preferirajo hrvaške prevode ruske literature namesto nemških, ko že slovenskih prevodov ni na trgu:
Naši ljudje, hoteč se seznaniti z 'remek-djeli' najnovejše ruske literature, segajo po nemških prevodih. /.../ Ali ni /Šenoova hrvaška zbirka prevodov iz ruščine/ najlepša prilika, da se otresemo nemških prevodov, često nič manj nego natančnih, a tembolj usiljenih po židovski kolportaži, da čitamo dela slovanskih – ruskih – piscev v slovanskem – hrvaškem prevodu? (prav tam, str. 188).Brez predsodkov so bili nacionalni programerji do oddaljenih literatur. Komaj eno leto za izvirnikom sta namreč leta 1853 izšla kar dva slovenska prevoda dela Koče strica Toma Harriet Beecher Stowe, eden v Ljubljani in drugi v Celovcu. Slovenščina je bila seveda le eden od 37 jezikov, v katere je bilo to odmevno delo nemudoma prevedeno. Podobna ažurnost je doletela tudi divjezahodne Kalifornske zgodbe Breta Harta (1870, prevod 1876) in Julesa Verna Popotovanje okoli sveta v 80 dneh (1873; prevod 1878). Dela so vzbudila bralsko žejo po ameriški eksotiki, ki je vedno bolj prehajala v območje poljudne in mladinske literature ter kolportaže. V tem okviru je v začetku 20. stoletja prišlo tudi do Cooperjevih in Mayevih zbranih del.prevodilci umotvorov iz drugih slovanskih jezikov naj pomislijo, da njih prevodov ne čitajo zgolj poznavalci odnošajev drugih slovanskih plemen /.../ nego da imajo njih prevodi šele namen, da odvrnejo naše ljudi, zlasti naš ženski spol, od čitanja nemških in laških knjig ter jih napotijo do prebiranja slovanskih umotvorov in do spoznavanja slovanskih reči.15
Seveda so se pojavili tudi dvomi v tako prevajalsko politiko, tako v prevajalski praksi kakor v načelnih izjavah:
Zakaj jih mnogo zahteva, naj bi se prestavljalo le iz slovanskih narečij, ne gre mi v glavo. Mnogo nam morejo koristiti tudi dobre prestave izvrstnih nemških umotvorov, zlasti ker jezike vežejo tistim, ki zaljubljeni v nemški jezik neprenehoma trdé, da slovenski jezik nejma dosti izrazov, da je še premalo olikan in kar je več takega.16
Posebej učinkovita je bila prepoved prevajanja meščanskih pripovednih žanrov. Ko je leta 1883 pisateljica Luiza Pesjakova (njene prve pesmi in roman so bili nemški) uredniku celovškega literarnega časopisa Kresa ponudila prevod neke nemške sentimentalne ljubezenske povesti, jo je urednik Jakob Sket zavrnil z argumentom, da takega ne rabimo, saj bralci te stvari prebirajo v izvirniku.18 Ko je 1877 v Trstu izšel prevod sentimentalnega "romana" Ljudmila nemškega mladinskega pisatelja Franza Frischa, kritika kljub spoštovanju do prevajalca ni pozabila očitati neprimerne žanrske izbire. Brez vednosti o tej žanrski specializaciji bi si ne mogli razložiti enoumno negativnega sprejema tistih izvirnih slovenskih del, ki so se pregrešila v prepovedanih žanrih. Nenapisano pravilo je bilo usodno za pisateljico Pavlino Pajkovo in njen obsežni opus sentimentalnega ženskega romana. Po profesionalni plati (jezikovno in stilno) so njena dela celo primerljiva slovenskim klasikom 19. stoletja; da jo slovenska literarna zgodovina obravnava v drobnem tisku, je kriva pač pisateljičina žanrska izbira, ki je preveč spominjala na žensko berilo znamenite trivialne avtorice Eugenie Marlitt, kakor jo je slovensko bralstvo poznalo iz nemških družinskih časopisov; nemški Gartenlaube je bil namreč "splošna duševna hrana tedanjega izobraženega občinstva";19 razumljivo potem, da E. Marlitt v slovenščino ni bilo potrebno prevajati. Josip Stritar, ki se je kavalirsko postavil v bran literarni dami ob napadih mladih naturalistov, je imel podobne grenke izkušnje že za sabo. Po nesreči sta namreč istega leta 1876 izšla prevod Goldsmithovega Župnika Wakefieldskega in njegov "izvirni roman" Gospod Mirodolski, ki ga je očitno navdahnil prav sentimentalni roman Williama Goldsmitha.
Prevodno nedotakljivi so bili zlasti tisti pripovednoprozni žanri, ki so imeli poudarjeno nacionalnokonstitutivno funkcijo. Tako nista prenesla nemške prevodne konkurence najštevilčnejša slovenska žanra: izvirna kmečka povest in izvirni zgodovinski roman; nemški klasik žanra Berthold Auerbach ni bil nikoli preveden v slovenščino. Prevodi, ki so zaradi nevednosti ali nalašč stopili v ta žanrski prostor, so bili takoj kritiško obsojeni. Ruski in drugi slovanski izvirniki se slovenski inteligenci niso zdeli tako nevarni in je redno prevajala vsaj tiste romane, ki so obravnavali južnoslovansko zgodovinsko problematiko.
Premislek o nacionalni (ne)relevantnosti je zadel očitno tudi nastavek novega prevodnega žanra v šestdesetih letih 19. stoletja, planinske povesti (avtorjev ustreznih nemških izvirnikov mi ni uspelo identificirati). Prevodna odločitev je nakazovala v smer samorazumevanja Slovencev kot alpskega naroda in njihovo kulturno pripadnost severozahodu. Ne da bi bilo kje zaslediti kakšno polemiko v zvezi s tem, je obetajoči nastavek planinske povesti za dolgo časa zamrl, nadomestili so ga prevodi ruskih sibirskih povesti, ki jih morem interpretirati kot korekturo slovenske politične usmeritve proti jezikovnemu in rodovnemu zaledju na jugu in vzhodu.
Razmerje med konkurenčnima si literaturama se je v tretjem desetletju našega stoletja začelo spreminjati. V novem državnem okviru brez nemškega šolstva se je vloga nemščine med izobraženstvom vedno bolj zmanjševala. Prevodi so nadomestili nekdaj živahen obtok tujejezičnih knjig med izobraženstvom:
Poplava prevodov /.../ ni taka nesreča za nas. V prvi vrsti je pač dokaz, da smo Slovenci željni in potrebni branja, v ne mali meri pa izhaja iz dejstva, da je med nami vedno večje število onih, ki jim je nemška knjiga neumljiva in ki zato hočeš nočeš sežejo po slovenski.20V istem času si je prevodna politika našla novo strategijo. Opozicijo nemško : slovansko je pretvorila v opozicijo veliko : majhno. Očitala je, da se zajema iz velikih literatur dobro in slabo, pozablja pa se na male narode in kulture: Fince, Islandce, Norvežane, Letonce, Slovake, torej vse tiste, ki imajo z eksistenco podobne težave kot Slovenci.21
Statistika prevodov sredi petdesetih let odkriva naslednja razmerja: največ prevodov iz angleščine in francoščine, pol manj iz ruščine, italijanščine in nemščine, še manj iz drugih jezikov. Med povprečno 68 knjižnimi leposlovnimi prevodi na leto je šlo 27 % svetovnim klasikom, 47 % sodobni literaturi in 26 % zabavni književnosti.
Prevod se je šele od moderne dalje začel deklarirati kot kreativno dejanje, predsodke o nacionalni provenienci besedil je zamenjal razmislek o jezikovni in sporočilni ustreznosti prevoda. In vendar: kritike prevodov so občutno redkejše od kritik izvirnih leposlovnih del (najti jih je praviloma le ob prevodih svetovnih klasikov) – kaj ni to potrdilo, da je razmerje med izvirno in prevodno literaturo ostalo z narodnopotrjevalnega stališča v glavnem nespremenjeno? Z recepcijskega stališča je prav gotovo upravičeno zahtevati emancipacijo prevoda v odnosu do izvirnega leposlovnega besedila; s stališča nacionalnega literarnega programiranja pa bo razlika med njima najbrž obstajala tako dolgo, kot bo kot nekaj posebnega v svetu živela slovenska literatura.
2 Josip Stritar, Dunajska pisma, Ljubljanski zvon XVI/1 (1896), str. 20; tale in večina drugih citatov v prispevku se sklicuje na bibliografsko napotilo v katalogu literarnovednega izrazja pri ZRC SAZU.
3 Laibacher Zeitung 1857, št. 52, str. 210.
4 Ivan Prijatelj, Slovenska kulturnopolitična in slovstvena zgodovina 1848–1895, IV (Ljubljana: DZS, 1961), str. 149–50.
5 Rudolf Kolarič, spremna beseda k ponatisu Sreče v nesreči Janeza Ciglerja (Ljubljana, 1936)
6 Gert Ueding, ur, Karl May Handbuch (Stuttgart: Kröner), 1987, str. 648–49.
7 Gozdovnik: Povest iz ameriškega življenja (Ljubljana, 1898; New York, 1905; Ljubljana, 1921). — Eri (Ljubljana, 1901). — Beračeve skrivnosti ali preganjanje okoli sveta: Velik roman, poln razkritja skrivnostij človeške družbe (Dunaj, 1901). — Vinnetou, rdeči gentleman: Potni roman (New York, 1906/07, 1909). — V padišahovej senci; Old Surehand (New York, 1908–1911). — Sin medvedjega lovca: Potopisni roman (Ljubljana, 1924).
8 Trivialno literaturo razumem v smislu knjige Güntherja Fetzerja Wertungsprobleme in der Trivialliteraturforschung (München, 1980), ki si prizadeva izogniti se slabšalnemu pomenu besede ter določa trivialno literaturo le z masovno razširjenostjo ter poudarjeno psiho-socialno funkcionalnostjo.
9 Npr. kritik Fr. Wiesthaler v oceni prevodov Koseskega, Novice 1874, št. 36, str. 284.
10 R. Gradovin, Nekaj misli in predlogov o našem prevajalnem slovstvu, Dom in svet 1913, str. 115–118.
11 Zanimivosti iz nemškega slovstva, Mentor 1915/16, št. 1–2, str. 7. — Boris Paternu, Modeli slovenske literarne kritike: Od začetkov do 20. stoletja (Ljubljana: ZIFF, 1989; Razprave FF).
12 Janez Bleiweis, O spisovanji dobrih slovenskih knjig, Novice XIII/19 (7. marec 1855), str. 75.
13 France Zakrajšek, Slovansko slovstvo, Novice XXIV/11 (14. marec 1866), str. 87.
14 V. B., Ruska biblioteka in naši prevodi slovanskih izvirnikov, Dom in svet 1881, št. 4. str. 187, 188.
15 Fran Govekar, Slovanska knjižnica, Ljubljanski zvon 1896, št. 3, str. 189.
16 A. T. Mačkov, Književni oglasnik: Valenštajnov ostrog /.../, Čitalnica I (1865), str. 93.
17 France Koblar, Ivan Gornik: Prispevek k Stritarjevi dobi, Slavistična revija 1956, str. 118–47.
18 Fran Erjavec in Pavel Flere, ur., Starejše slovenske pesnice in pisateljice, 1926; Slovenski pesniki in pisatelji, 14; str. LXXVII.
19 Stanko Janež, Fran Levec (Ljubljana, 1980), str. 73.
20 J. A. Glonar, Iz prevodne književnosti, Sodobnost 1933, str. 463–66.
21 Ivan Albreht, Nekaj opomb o prevajalcih in prevajanju, Modra ptica 1931/32, str. 133.
Postavljeno na http://www.ijs.si/lit/prevodsl.html
6. sept. 2002.
To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco