Grafikon 1: Daljša proza v slovenščini 1830–1910
Matevž Ravnikar je v uvodu k priredbi Zgodb svetega pisma za mlade ljudi leta 1815 zapisal: "Vem, da je ni skoraj reči, nad katero bi toliko veselja, kakor nad lepimi povestmi ali istorijami, imeli. Polne bukve jih nate!" in pokazal, da ne razlikuje med povestjo, istorijo in zgodbo. Zraven literarnega pomena je še daleč v štirideseta leta trajal pomen povesti kot vesti ali novice, npr. v rubriki Povest ("Novice" 1845, 36), kar je presenetljivo sorodno etimologiji romanske besede novela, korenine pa je temu pomenu treba iskati pri Pohlinu, ki mu je povest še pomenila govorico. — Ivan Macun je poznal 1849 v Uvodu v krestomatijo med proznimi zvrstmi samo roman in novelo, v Cvetju slovenskiga pesničtva 1850 pa je ob romanu zapisal sinonim pripovest, ki mu je bila dve leti kasneje v Kratkem krasoslovju o pesničtvu sa dodatnim pregledom najglasovitiih pesnikah gerčkih, rimskih, romanskih, engelzkih, nemačkih i slavenskih najprej sinonim eposu (str. 7), potem pa še splošni pripovedi: poetična pripovest = narratio poetica (str. 12). — Čeprav je slovenski bralec v tridesetih letih že imel izkušnje z daljšimi proznimi besedili Christopha Schmida, podnaslovljenimi s povest, so izvirni teksti dobili to oznako sprva le, če so bili v verzih: Prešernov Kerst per Savici. Povest v verzih (1836) in Žemljevih Sedem sinov. Povest u pesmi (1843). Od Prešernovega poskusa prozne povesti ni ostalo ničesar. Na poimenovalno negotovost opozarja že dejstvo, da se je ta Prešernova "Erzählung" zgledovala pri dolgi "noveli" Die Zerrissenen (1832) plodnega nemškega avtorja Alexandra Ungerna-Sternberga, ki pa bi jo danes najbrž podnaslovili kot pustolovski roman.
Verjetno je pomen povesti najbolj utrjevala kratka šolska poetika Antona Janežiča, vključena v Cvetnik slovenske slovesnosti, berilo za višje razrede gimnazije in realke (1868). V tretjem ponatisu leta 1870 (paragraf 57) se je ustrezno mesto glasilo takole: "Pripovest ali povest slove tista vrst pripovednega pesništva, kteri je predmet kakšna resnična ali izmišljena dogodba iz človeškega življenja v njenem naravnem razvitku. /.../ Visoke cene v šolskem pouku je nravno-podučna povest, ktera ima namen, da požlahtnuje mladini um in srce." Janežič je omenil tudi pesniško pripovest in povesti sorodno novelo, ki jo določata poetičnost ter zanimiv in presenetljiv dogodek.
V petdesetih letih je v časopisu "Vedež" izhajala vrsta pripovednih tekstov različne dolžine in značaja s podnaslovom povest, kar pomeni, da je bila povest po vsej verjetnosti bolj zbirni pojem za pripovedna besedila kot zvrstna oznaka (Kmecl 1981, str. 37; Kos, Roman, str. 20, 87).
Fran Levstik je v Popotovanju iz Litije do Čateža 1858 pisal o "povesti/h/, ki jim velimo novele", in tudi "roman" Sreča v nesreči (1836) Janeza Ciglerja verjetno razumel kot obliko take povesti. Roman Robinson Crusoe je na istem mestu imenoval preprosto "Robinzonova povest". Povest mu je bila torej najprej zbirni izraz za (daljšo) pripovedno prozo, znotraj katere se je treba odločati med novelo in romanom. Nekaj let kasneje, 1868, je v pisemski kritiki Jurčičevega Desetega brata namreč zapisal:
Razloček meju novelo i romanom nej tako gotov i trdnih mej, da bi se moglo o vsacem delu naravnost reči: to je novela, to roman. Nekteri še Goethejevega "Wertherja" štejó med novele, meju katere bi jaz tudi "desetega brata" rajši uvrstíl, nego med romane. A novel imamo že mnogo; koliko je samo tvojih.
Torej na začetku še ni šlo za vrednostno opozicijo roman : povest, ampak za strukturno opozicijo roman : novela. Levstik svojega Martina Krpana 1858 sicer ni podnaslovil, vendar je iz uvodnih stavkov razbrati ("Enkrat v nedeljo popoldne mi je v lipovi senci na klopi pravil naslednjo povest"), da ga verjetno ni imel za nič drugega kot za povest.
Izraz povest v času, ko se je uveljavljal za zvrst, nikakor ni imel enoumnega pomena. Različne pomene je mogoče lepo izslediti iz Jurčičevih besedil. V podnaslovu Jurija Kobile, te "po pravljici posnete povesti" (1865), je razjasnjena razlika pravljice do povesti. Jurčiču je pravljica pomenila resnično zgodbo iz polpreteklosti (o rokovnjačih, vojaških begunih, tihotapcih ipd.), ki se je širila s tem, da so jo ljudje "pravili", torej je bila povest za razliko od ljudske pravljice umetno, avtorsko pisanje. — "Ker pa nisem namenjen, svojim prečastitim bralcem izmišljenih reči kvasiti, ampak golo resnico pripovedovati, torej rajši začnem povest" (Prazna vera, 1863): povest pripoveduje o resničnih dogodkih. — "Pripovedovalec večje povesti bi se dal primerjati amerikanskemu volovskemu vozniku" (Deseti brat, 1866): ker gre za refleksijo o besedilu, ki je podnaslovljeno kot roman, je mogoče sklepati, da je bil Jurčiču roman toliko kot večja povest. — Čisto identična pa Jurčiču izraza le nista bila: "Poprosil sem ga tudi, če smem njegovo povest, katero mi je povedati blagovolil, zapisati. Stari se nasmehne in reče: /.../ Samo to si izgovorim, da imen ne imenujete in pa da ne osnujete iz moje suhe pripovedi na dolgo romantično in sentimentalno raztegnjenega romana." (Dva prijatelja, 1865). Povest je na tem mestu sinonim pripovedi (kakor še marsikje pri Jurčiču), oboje pa v opoziciji do romana tako, kot je realizem drugačen od romantike; povest je pomenila torej realistično, roman pa romantično pripoved. — Če registriramo še pomen povesti kot dogajanja oziroma zgodbe ("Pomaknemo povest za poldrugo leto naprej" – Kloštrski žolnir, 1866), je pomenska obremenjenost pojma že na začetku njegove literarne uporabe na dlani. Ker prav trdnega razločka med povestjo in romanom ni bilo, sta se termina pogosto uporabljala sinonimno – tudi pri Stritarju, Kersniku in Tavčarju. Ob prelomu stoletja je bilo zato mogoče roman Straža Boleslava Prusa alias Aleksandra Głowackega v slovenskem prevodu podnasloviti preprosto kot povest. Med obema oznakama je nihal še Cankar, ki je svoje daljše pripovedi izmenično imenoval povesti in romane, pogosto pa celo ob istem besedilu okleval, kateri izraz naj uporabi (gl. Kos, Roman).
Že bolj domače je zvenelo pisanje Janka Pajka o razmerju med romanom in novelo leta 1869 ("Slovenski narod", št. 25, str. 1): Svetinova Metka ni ne roman in ne novela, pač pa nekaj vmes, zato povest. Roman bi spis bil, če bi bil predmet Metkino življenje celo, novela pa, če samo ena zgodba njenega življenja.
Tudi anonimni avtor začetnega obdobja pri določanju mesta povesti ni mogel brez primerjave; tokrat je šlo za razmejitev do zgodbe in pripovedi: "Ložej je dobro govoriti kakor dobro pripovedovati /.../ Marsikteri pridiguje, ko misli da pripoveduje." "Povest ni zgodba, pa iz zgodbe se lahko napravi povest." ("Učiteljski tovariš" 1873, str. 82). Zgodba je bolj izraz za gradivo, zunajliterarno stvarnost, torej za besedila, ki dajejo občutek golega zapisa takega gradiva. Kjer pa je prisotna in opazna oblikovalna vloga pripovedovalca, ki po svoje organizira gradivo, zgodbo zamenja povest oziroma pripoved.
Če je bila Pajkova zvrstna delitev še vrednostno nezaznamovana, tega ni mogoče trditi za Ivana Gornika razlikovanje med novelo in povestjo, kakor ga je razvil v kritiki Vošnjakovih novel v "Zvonu" 1877 (str. 350–351):
G. Skalca noveli "Pervi poljub" in "Na černi zemlji" niste nikakor noveli, imenovati bi jih smeli za silo "noveleti", prav za prav samo povesti. Osebe namreč so tu tako poveršno, tako ubožno risane, da zadostujejo ravno še povesticam, ne pa novelam, v katerih treba, da so značaji ravno tako ostro, jasno, do dobra opisani kakor v romanih /.../ Tako malostne zaljubljene povesti, kakor te, naj imajo mesto morda v kaki zbirki povesti, ne da bi se nam podajale za novele: za novele veljajo z estetično-kritičnega stališča gotovo pravila, za katera se g. Skalec tu nikakor ni menil.
In na drugem mestu v Literarnih pogovorih ("Zvon" 1877, str. 319):
Dozdeva se mi, da so naši slovenski pisatelji /.../ čisto premalo premišljali o bistvu romana ali novele; drugače bi svojim različnim duševnim proizvodom ne dajali kar tako naslov "izviren roman", ali "izvirna novela", ko so mnogokrat samo daljše ali krajše proste povesti iz navadnega življenja, srednje vrednosti, duhomorne enoličnosti, skopega dejanja, brez krepkega jedra, brez vsake izvirnosti.
Očitno se je Gornik zgledoval pri kritičnem Goetheju, ki je menda tudi razočarano trdil, da se na Nemškem pišejo bolj povesti kot novele (Rohner, 1987, str. 158).
Ko je Josip Stritar leta 1877 v "Zvonu" (št. 17, 18) ocenjeval Kodrov "izviren roman" Marjetica, je argumentiral svojo trditev, češ da je podnaslov roman za delo neustrezen, z ugotovitvijo, da je dejanje preveč preprosto, vsakdanje in navadno, primerno le povesti, noveli ali idili. Značilnost romana naj bi bila zanimivost snovi (omemba Jamesa Fenimoorja Cooperja nakazuje, da je imel v mislih razne oblike eksotičnega), v Kodrovi knjigi pa je prikazano vaško življenje, ki nam je vsem prav dobro znano. Roman zahteva individualnih oseb, pri Kodru pa so osebe tipi. Do romana naj bi manjkalo Kodru tudi posebne štimunge. Koder je ob ponatisu ubogal in podnaslov sprva opustil, leta 1894 pa svoje relativno dolgo besedilo popravljeno podnaslovil z idilo.
Gornikovo razlikovanje med povestjo in novelo je v literarno teorijo zapisal Ivan Pregelj: "Sorodna noveli je povest, ki ne zahteva tolike umetniške poglobitve in stilne prefinjenosti kot novela" (Osnovne črte iz književne teorije, 1936, str. 32). Povest je ljudska novela, ki kratkočasi in etično vzgaja. Doma je v večerniški in koledarski povesti. Bolj problemske so "domačijske novele", kamor sodi zaradi "novelske stisnjenosti" npr. Finžgarjev Beli ženin (1925). Sicer je bil v zgodnejši kritiški praksi Pregelj manj natančen in vsaj med kmečko novelo ("Dom in svet" 1914, str. 30–34), kmečko povestjo in vaško zgodbo (Dorfgeschichte) ("Mentor" 1916/17, str. 118) ni delal nobene razlike.
Razlikovalnih vrednostnih sodb je bila slovenska kritika polna; enkrat je zamejevala povest do romana, drugič do novele in tretjič do zgodbe. Tujim delom je bil prisojen običajno romaneskni značaj, ki ga domača dela nikakor niso mogla doseči, ampak so ostajala na pol poti, pri povestnosti, novelskosti ali zgodbenosti. Enkrat je motila razdrobljenost motivov (Filip Kalan, "Vprašanja naših dni" 1946, str. 1036), drugič preveč kriminalne presenetljivosti, potem spet dejstvo, da je pravi roman lahko le epopeja (France Koblar, opombe k Bevkovim Izbranim spisom, X, 1962, str. 432) ali da je pravi roman lahko samo naturalistični roman. Vrh takih ekskluzivizmov je sodba francoskega pisatelja Benjamina Crémieuxa, da je roman pri majhnih narodih sploh nemogoč, ker ga preprečujejo prevelik regionalizem, nacionalizem, lirska opisnost in krajinarstvo ("Modra ptica" 1931/32, str. 303), njena posledica pa je poenostavljena definicija povesti kot slovenske variante romana. Čeprav so take izjave skušale med izrazi povest, roman in novela uveljaviti jasno razlikovanje, je vztrajna sinonimna raba dokazovala, kako negotove so razlike med pripovednimi zvrstmi v slovenski literarnozgodovinski zavesti. Bevk je svojega Vedomca (1931) npr. podnaslovil z romanom, kritiki pa se niso mogli zediniti, ali je to res (Andrej Budal), ali je to zgodba (France Koblar), ali mešanica med povestjo in novelo (Viktor Smolej). Za Tineta Debeljaka ("Slovenec" 1936, št. 67, str. 6) so bile kmečke povesti zvrstno novele. Podobno sta se izrazila tudi Janez Rotar ob Jurčičevih in Jože Koruza ob Prežihovih tekstih s kmečko tematiko. Vrsta drugih literarnih zgodovinarjev in kritikov ni videla nobene razlike npr. med kmečko zgodbo in kmečko povestjo. Uporaba zvrstnih oznak je bila v veliki meri individualno določena. France Koblar je strogo razlikoval med romanom, novelo, povestjo, zgodbo in sliko, vendar se je izrazu roman raje izognil, ker mu je predstavljal vrhunske oblikovne zahteve, slovenske tekste pa je večinoma obremenjevala verska in domačijska ideja, značilna za povest (tako npr. pri Pregljevem romanu Magister Anton (1929/30) ali pri večini Bevkovega opusa). V ponatisu del obeh avtorjev v okviru zbranih del se je vsakršnemu podnaslavljanju sploh odpovedal. Andrej Budal pa je dela Franceta Bevka nasprotno raje označeval z romani kot s povestmi.
Sredi tridesetih let se je, vzporedno s poslednjim vzponom zvrsti, razvila prva večja debata o povesti, natančneje o njeni najpogostejši obliki, "ljudski povesti". Začel jo je Tone Šifrer (1936) v želji pokazati zvrsti pot ven iz območja literarne nekvalitete, ki ga je predstavljala ljudska povest. Opozarjal je, da ljudske povesti "ne smemo zamenjati z vaško oziroma domačinsko povestjo ali kmečko zgodbo, dasi obe obravnavata večinoma kmečke razmere v kmečkem okolju". "Vaška povest ima navadno splošno veljavno umetniško vrednost, ljudska povest pa /.../ nikdar ni umetnina", odlikujeta jo prevelika shematičnost in poučnost. Od osebne pisateljeve umetniške moči je odvisno, ali ostane pri tendenčni ljudski povesti ali pa napiše kvalitetno vaško oziroma domačijsko povest. Slednji so bile razmere naklonjene le v obdobju stilnega realizma; nova romantika in poznejši ekspresionizem kmečke tematike nista marala, zato sta bila nasprotna tako kmečki kot ljudski povesti. Bolj je bil slovenski literarni razvoj naklonjen ljudski povesti, od Sreče v nesreči (1836) do danes, ko jo obnavljajo z namenom, da bi tendenčno politizirala vaško življenje.
Z nasprotnega, katoliškega nazorskega brega je bil pogled na ljudsko povest popolnoma drugačen. Jakoba Šolarja (1938) je motila samo oblikovna pomanjkljivost povesti, ki so namenjene ljudstvu, vzgojnost ali tendenčnost pa je imel za njen legitimni del. Ljudska povest ni literarnoteoretski, pač pa sociološki izraz. Snovni, tj. literarnozvrstni povestni tipi so zgodovinska, značajska, pokrajinska, zaljubljena in pustolovska povest; ljudska povest pa sodi v vrsto socialnih identifikacijskih tipov, skupaj z viteško, meščansko, aristokratsko, velemestno, kozmopolitsko, kmečko, delavsko, proletarsko povestjo. Ljudska povest je tista "povest, ki je pisana za ljudstvo, ki je po jeziku, mišljenju in čutenju ljudstvu po srcu". Ker je ljudstvo sloj, ki se preživlja z delom svojih rok, tj. socialno dno, delavec in kmet, je ljudska povest identična tisti kmečki povesti, ki kmetstva ne opisuje le po zunanji podobi, ampak je z njim "zrasla v živo čutečo celoto". (Zdi se, da je prav iz te teze, namreč da je kmečka povest samo tisti del kmečke proze, ki kaže do kmeta in zemlje simpatičen odnos, izhajal Franc Zadravec, ko je trdil, da Zola, Prežih in Kranjec niso pisali kmečkih povesti, ampak novele ali romane – Miško Kranjec, 1963, str. 264.) Ljudska povest mora biti torej vzgojna, ganljiva in svojemu predmetu čustveno naklonjena. Te zahteve po Šolarjevem mnenju ne bi smele biti nasprotne zahtevam visoke literature, saj je tudi visoka literatura polna tendence. Da kljub temu ljudska povest med kritiki ne uživa ugleda, ki ji pripada, so krive zahteve sodobne umetnosti, ki ni pisana za bralca, ampak sama zase. Kriterijev ni treba spremeniti ljudski povesti, ampak mora kriterije spremeniti sodobna etablirana književnost. S tem Šolarjevim sklepom je polemiziral Lino Legiša ("Dejanje" 1939, str. 212–214). Po njegovem so zahteve preprostega in izobraženega bralca tako zelo različne, da si zbližanje ljudske povesti in moderne literature težko predstavlja.
V zadnjem času se je s terminološkimi zagatami okrog povesti, z njenim razmerjem do novele na eni strani in romana na drugi strani največ ukvarjal Matjaž Kmecl. Izraz povest tako kot vrsta drugih slovenskih literarnih zgodovinarjev nerad uporablja, namesto njega raje nevtralni zbirni izraz pripoved in pri kratkih godčevskih ali kriminalnih pripovedih, kakršne je pisal Alešovec in imajo resnično podlago, termin zgodba. Razliko med povestjo in romanom je sociološko utemeljil: roman je meščanska paradna zvrst, povest je torej predmeščanskega, plebejskega ali ljudskega značaja. V povesti si osebe prizadevajo za božjo milost, v romanu za kapital. Druga pomembna razločevalna lastnost je ljubezen: "Skoraj bi si upali domnevati, da Jurčič s svojimi sodobniki vred v Juriju Kozjaku samo zato ni videl romana, ker v njem pač ni najti nikakršne ljubezenske dogodivščine (najti pa je ni zato, ker je bila 'povest' pisana za Mohorjevo družbo)." Kmecl je uzavestil (Rojstvo slovenskega romana, str. 37–42), da je beseda povest v prvi polovici prejšnjega stoletja – tako kot je bilo to pri Italijanih z besedo novela – označevala novico, ki se posreduje s pripovedovanjem; zato tudi še ni bilo mogoče, da bi prva slovenska povest, Ciglerjeva Sreča v nesreči (1836) nastopila s podnaslovom povest. Levstik in Jurčič sta imela povest za prevod tujega izraza novela. Levstiku so bile namreč vse Jurčičeve povesti
slovenski tip novele (in torej nikakor literarno manjvredno, preprostejše, naivno branje, kakor se nekako samoumevno pojmuje danes; naivnega bralca Jurčič v svoje "povesti" ni "vprogramiral" /.../ Tako smemo sklepati, da je "povest" Jurčiču slovensko "počiščena", naši nravnosti in našemu občutku za moralo prilagojena novela, slovenski novelni tip.
Ker sta bila novela in roman obremenjena z erotizmom, se ju je katoliško obarvana literatura, zlasti v okviru Mohorjeve družbe, izogibala in za svojo nravno neoporečno literaturo raje sistematično uveljavljala izraz povest. Ta je zato kmalu začel pomenjati za razliko od novele in romana naivnejšo, krščanskovzgojno pripoved s kar najbolj omejeno ljubezensko tematiko. Za dokaz te svoje domneve je Kmecl navedel dialog iz Vošnjakovih Pobratimov (1889):
In Menhart je dejal, da on črti vse romane in da ne dopušča, da bi jih čitala Pavlina.
"In vi ste, gospica," vprašal je svetnik, "ubogali?"
"Gotovo," zatrdila je Pavlina, "čitala sem le povesti."
Monopol Mohorjeve nad povestjo je pripeljal do tega, da je povest za našo literarno teorijo (prim. Silva Trdina), ne brez sorodnosti z nemško Erzählung, obveljala kot manjvredno, preprostejše pisanje.
Literarna zgodovina govori tudi o besedilih, ki so križanci med povestjo in romanom. Tak je npr. Ovčar Marko (1929) Janeza Jalna, roman po obsegu, socialnem položaju osrednje družine, ljubezni kot motivaciji, jezikovni sorodnosti s Pregljem in idiliki narave, povest pa po poučnosti, moraličnosti, zgodovinski opisnosti in folklorizaciji, popotniški temi in srečnem koncu. Jalen je pomeščanil "ljudsko povest" v mešanico med mohorjanko in bukoličnim romanom (Kmecl, 1988).
Kmecl je problematiko povesti jedrnato povzel v Mali literarni teoriji: povest je "pripovedna knjiž. vrsta brez jasnega profila; po SP slovenska oznaka za 'novelo', torej srednje dolgo pripoved." Od sedemdesetih let prejšnjega stoletja je bila manj ugledna od novele in romana, uveljavljena zlasti v sintagmi ljudska povest. Namesto tega izraza, ki asociira na ustno izročilo, uporablja Kmecl raje termin poljudna povest, to je daljša pripoved za manj zahtevnega bralca, prilagojena najširšemu, ljudskemu okusu. V nasprotju s trivialno literaturo naj bi ohranjala številne literarne kvalitete, za kar je z redukcijo poučnosti poskrbel zlasti Fran Saleški Finžgar. Programiral jo je Fran Levstik leta 1858, publicirala pa Mohorjeva družba v glavnem v zbirki Slovenske večernice – zato se imenuje tudi večerniška povest.
O povesti je pisal tudi Janko Kos (Roman, 1983, Literarni leksikon, 20), saj je bil to eden izmed izrazov, s katerimi se je v 19. stoletju označeval roman. Bil je tako raztegljiv, da se je prilegal vsem mogočim besedilom od kratkih pripovedk do romanov in se je šele polagoma ustalil kot oznaka za nekakšno vmesno obliko pripovedne proze med dolgo novelo in kratkim romanom. Od petdesetih let 19. stoletja je imel izraz vsaj dva različna pomena, prvič je bil sinonim noveli, drugič zbirni izraz za pripovednoprozne zvrsti, vključno z novelo in romanom, danes največkrat "preprostejši tip romana za ljudstvo". Sam sem pisal o različnih žanrih povesti, ne pa o povesti kot zvrsti, zato tudi nisem dosledno razlikoval med romanom, povestjo in zgodbo: o krištofšmidovski povesti in njenih žanrskih podtipih na več mestih (Mohorjanska pripovedna proza, "Mladini in prostemu narodu v poduk in zabavo", "Svobodno po nemškem poslovenjeno"), o ženskem romanu, humoristični povesti, na več mestih o zgodovinski povesti, o mladinski povesti, planinski povesti, izseljenski povesti in kmečki povesti. Opisal sem tri distribucijske načine povesti (Tipi slovenske trivialne proze na začetku tega stoletja): mohorjanski abonma, podlistek in kolportažo. Precej tega je bilo povzeto v 21. zvezku Literarnega leksikona Trivialna literatura.
Razširjenost povesti na Slovenskem. Statistična preštevanja so prisiljena upoštevati le enoumne zvrstne samooznake v naslovnem delu besedil in spregledati vsebinske oznake, ki so jih dela dobila v sočasni kritiki ali v literarni zgodovini, še posebej zato, ker so te oznake le redko enotne. Statistična analiza povesti se zato ne nanaša toliko na predmet kot na sprotno samorefleksijo predmeta, ki pa ni bila najbolj jasna. Alešovčev Vrtomirov prstan (1869) je bil sprva natisnjen kot povest, pri ponatisih se je kasneje uveljavil podnaslov pravljica. Zlasti ponatisi v raznih zbranih in izbranih delih so radi izpuščali zvrstne oznake.
Sledeči grafikoni imajo ilustratitvni pomen; zajemajo namreč le dve obdobji: 1830–1910 (1918) in 1945–1988, izpuščajo pa vmesno, bibliografsko neobdelano obdobje. V začetnem obdobju so prešteti vsi knjižni prozni teksti v slovenščini, domačih avtorjev ali prevedeni (prirejeni), v prvem natisu ali ponatisnjeni. V sklepnem obdobju je bila taka izčrpnost nemogoča in zato preglednice jemljejo v obzir le izvirna knjižna besedila v prvem natisu. Zraven knjižnih natisov je bil izpisan še "Ljubljanski zvon" in pri klasikih tudi objave v drugi periodiki. Pri takem izboru ni čudno, da so izčrpneje predstavljeni dolgi teksti, med kratkimi pa izčrpno le tisti, ki jih zajemata Kocijanovi bibliografiji (1983, 1988), oziroma ki sestavljajo zbirko ali so natisnjeni v zbornikih. Površno sondiranje je pokazalo, da bi upoštevanje periodike v prvem obdobju še dvignilo krivuljo povesti, v drugem obdobju pa krivuljo zgodbe, ki je po sovjetskem vzorcu takoj po vojni doživela veliko popularnost.
Podnaslavljanje besedil nikakor ni bilo in ni obvezno. Odvisno je bilo od običaja edicije (rade se npr. podnaslavljajo publikacije Mohorjeve družbe) ali navade avtorjev (Miroslav Malovrh je podnaslovil skoraj vse svoje tekste, France Bevk pa komaj kakšnega), od dolžine besedila in časovne navade. Najpogosteje so podnaslovljena najdaljša besedila (83 % tistih nad 95.000 besed), v obsegu 45.000–95.000 besed jih je podnaslovljenih 58 %, v obsegu 20.000–45.000 besed pa le še dobra polovica (52 %) besedil. Pri srednje dolgih besedilih (10.000–20.000 besed) je verjetnost podnaslova 48 % (preračunano na kmečki povesti 1850–1941) ali 55 % (preračunano za obdobje 1850–1918; Kocijan, 1983, 1988), pri kratkih besedilih pod 10.000 besed pa 38 % (Kocijan). V 19. stoletju je bilo podnaslavljanje bolj običajno, kot je danes. Pri kratki prozi je podnaslavljanje upadalo takole: 1850–1870: 51 %, 1871–1890: 54 %, 1891–1910: 41 %, 1911–1918: 25 %, pri srednji prozi pa takole: 1892–1910: 56 %, 1911–1918: 38 %. Vztrajno upadanje podnaslovov razloži tudi razlika med Kocijanovimi in mojimi podatki. Odsotnost podnaslova seveda ne pomeni, da je besedilo zvrstno nedoločljivo. Iz deleža izrecno podnaslovljenih besedil lahko sklepamo tudi na značaj nepodnaslovljenih. Število po podnaslovih preštetih povesti tako sicer ni ustrezno dejansko precej večjemu številu tekstov v zvrsti, ni pa mogoče tej metodi očitati, da išče zvrst tam, kjer je ni. Na prvi pogled se zdi podnaslavljanje nezanesljivo in subjektivno ter majhne vrednosti za definicijo zvrsti. Moteče je vendar le takrat, kadar hočemo priti do definicije predmeta brez upoštevanja njegove recepcije in brez upoštevanja avtorjeve intencije. Kompleksno, fenomenološko razumevanje predmeta mora upoštevati tudi njegovo interpretacijo pri bralcih in njegovo samointerpretacijo. Podnaslov usmerja bralčevo recepcijo. Pri nas je termin novela poleg informacije o relativni dolžini hotel povedati, da gre za ambicioznejše pisanje, ki računa na zahtevnejšega (izobraženega) bralca, povest pa je pritegovala manj izobraženega bralca oziroma poudarjala domačnost snovi; povedati je hotela, da prinaša domačo zgodovino, domačo pokrajino in ljudi in da je taka lokalna specifika njen temeljni namen. Do novele so gojili slovenski avtorji in kritiki manjvrednostni kompleks, kakor ga Nemci niso poznali. Ne le da se je kot novela predstavljal viden delež proznih besedil, podnaslov novela je bil običajen celo v trivialnih zbirkah, kar je pri Slovencih tako kot nemogoče. Podnaslov torej ne pomeni obvezno neke določene strukture, ampak je ime za avtorjevo in bralčevo interpretacijo teksta (Bock, 1985).
Podnaslov povest je srečati pod teksti različnih dolžin v različnem obsegu.
Grafikon 1: Daljša proza v slovenščini 1830–1910
Grafikon 2: Izvirna knjižna pripovedna proza 1945–1989
Grafikon 3: Izvirna kratka proza 1850–1915
Povest je bil najzgodnejši in izrazito prevladujoči podnaslov v prvem obdobju daljše pripovedne proze. Roman in novela kot alternativni zvrsti se s povestjo nista mogla meriti, tekmovala pa sta med seboj tako, da se je romanu polagoma večala frekvenca.
Pripovednoprozne zvrsti zavzemajo tri petine objavljenega leposlovja po drugi vojni. Vloge med zvrstmi so se zamenjale. Povest je bila vedno manjkrat zapisana v podnaslovu izdaj, deloma se je ohranjala še kot del naslova. Upad je toliko bolj očiten, ker je število naslovov pripovedne proze vztrajno naraščalo. Celo v založbah, kjer je podnaslov povest tradicionalna znamka kvalitete, npr. v celovški Mohorjevi družbi, se od 60. let naprej izrazito povestna dela v okviru Družinskih večernic prodajajo tudi kot roman ali izhajajo brez podnaslova. Na mesto povesti je stopil roman, ki se je nesorazmerno povzpel nad vse druge oznake. Čeprav je od druge polovice šestdesetih let opaziti rahel upad, lahko za Kosom (1977) ponovimo, da je po 1945 na Slovenskem "čas romana". Med manj pogostnimi oznakami konkurirajo povest, novela in zgodba. Linija novele je zelo nestalna. V glavnem gre za zbirke novel, podobno kot pri izrazu zgodba, katerega pogostnost edina rahlo narašča. Ker gre pri obeh oznakah za kratke, v najboljšem primeru srednje dolge tekste, je mogoče sklepati, da se slovenski avtorji daljše pripovedne proze zvrstnim ali žanrskim oznakam vedno bolj izogibajo oziroma da hočejo pisati žanrsko nedoločljive tekste. Drugačna je situacija pri prevodih slovenskih del v tuje jezike. Knjige, ki so zlasti v povojnem obdobju izhajale brez zvrstnih oznak, dobivajo v prevodih največkrat podnaslov roman (pri klasikih 19. stoletja včasih tudi povest), ki neorientiranemu tujemu bralcu usmerja pričakovanje.
Pri srednje dolgi prozi (podatki iz bibliografije Gregorja Kocijana so le za obdobje 1892–1918) je med podnaslovi najpogostejša povest, takoj za njo pa novela. Prva se rahlo krepi, druga rahlo upada.
Povest je prevladovala tudi med kratko prozo (z začasno zmago novele v drugi polovici sedemdesetih let) do 1890, ko sta jo naenkrat močno prehiteli slika in črtica. Kljub temu je povest obdržala tretje mesto med oznakami za kratko prozo. Zgodba ji je postala nevarna šele v drugi polovici prvega desetletja v novem stoletju, podnaslova obraz in podoba pa se po pogostnosti nista mogla primerjati z njo. Med prvo svetovno vojno je literarna produkcija v celoti strahovito upadla – s tem tudi število naslovov kratke proze –, kar je deformiralo razmerja med pripovednoproznimi zvrstmi.
Povest v slovenščini se je začela s prevodi Christopha Schmida, ki so jih kmalu nadomestili domači teksti. Kratkih besedil je bilo v glavnem več kot dolgih, objavljena so bila največ v periodiki. Po vojni periodika skoraj ne prinaša več kratkih povesti, njihovo glavno nahajališče je v knjižnih zbirkah. Položaj je zdaj obraten, saj dolga knjižna povest izrazito prevladuje.
Do preloma stoletja je velik del izdaj povesti založniško pokrivala Mohorjeva družba. Tudi po vojni so jo tiskale predvsem popularne založbe (celjska, celovška in goriška Mohorjeva družba, Prešernova družba in založba Kmečki glas), ki so prvi pogoj za pojavljanje zvrsti. Njihova dejavnost sicer zelo niha, v povprečju pa so odgovorne za 43 % povestne produkcije. Povest je vedno bolj redka, najti jo je le v okviru mladinske književnosti ali pa med izdajami slovenskih založb za mejo (v Celovcu, Gorici ali Buenos Airesu). Preglednice potrjujejo domnevo, da zavest o povesti kot posebni zvrsti umira. Celo pri slovenskih klasikih, ki so svojčas izrecno poimenovali svoja besedila kot povest, se podnaslovi v ponatisih za šolsko rabo izpuščajo.
Dolžina, snovne in druge značilnosti povesti. Med dolžinskimi določili pripovedne proze je sicer najbolj znano tisto za roman Edwarda Morgana Forsterja iz leta 1927, po katerem se zvrst začenja nad 50.000 besedami, poznani pa so tudi poskusi določitve dolžine drugih zvrsti. Ludwig Rohner (1987) je izmeril dolžino nemške novele 19. stoletja s 50–70 stranmi, kar zmore bralec približno v eni uri (!?) in kar uvršča novelo med srednje dolga besedila. Spodnji rob je 20 strani (denimo pri Theodorju Stormu), zgornja meja 100 strani, kjer se začenja kratki roman. Za Petra Zimmermanna (Der Bauernroman, 1975) so pod 200 stranmi dolge povesti, nad 200 strani dolgi teksti pa se imenujejo romani.
Dolžinska analiza pripovedne proze je bila opravljena na korpusu 234 srednjih in dolgih kmečkih povesti od 1859 do 1945. Besedila z manj kot 10.000 besedami imajo svojo strukturo, značilno za kratko pripovedno prozo. Napovedujejo jo že drugačni podnaslovi: slika, obraz, zgodba, črtica, pa tudi povestica ali pripovestica. Besedila nad 10.000 besedami zahtevajo v periodiki objavo v nadaljevanjih ali stremijo k samostojni knjižni obliki.
Ivan Prijatelj je razliko med kratko in daljšo prozo tudi vsebinsko opredelil. Kratka slika mu je pomenila realistično kratko prozo, daljša povest pa je zahtevala romantično usodno konstelacijo oseb. Med slikami je Anton Ocvirk našel tri tipe: "romantično-realistično kmetsko zgodbo", "vsebinsko zgoščeno, v novelsko obliko stisnjeno realistično povest" in "jedrnato črtico" "v stilu nekakšnega poročila". Izrazi zgodba, novela/povest, črtica si slede tu kot razvojne stopnje kratke proze (Kersnikovo Zbrano delo, III, 1951, str. 341–343. Tako je bilo seveda v teoriji. V praksi sta bila izraza črtica in zgodba največkrat sinonima, v primeru negotovosti pa je vedno prišel prav splošnejši izraz povest. Avtorji se precej držijo ustaljenih obsegovnih tipov: Cankarjeve vinjete so dolge do 500 besed, črtice 500–1.500 besed, Tavčarjeve in Kersnikove slike in večina Jurčičevih kratkih povesti se giblje v obsegu 1.500–5.000 besed, Prežihovi krajši teksti in Finžgarjeve koledarske zgodbe v pasu 5.000–10.000 besed, Prežihovi Samorastniki in Finžgarjeve večernice pa so dolgi 10.000–20.000 besed.)
Zakonitost obratne sorazmernosti med obsegom in številom naslovov ne velja v vseh obdobjih slovenske pripovedne proze. Najizrazitejša je v njenem začetku, ko prevladujejo srednja besedila. V obdobju 1926–1934 je potem najprej povedla daljša pripoved, med leti 1935 in 1945 pa je prišlo celo do izenačenja med številom srednjih, daljših in dolgih tekstov.
Grafikon 4: Naraščanje proznih dolžin (na primeru kmečke povesti)
Srednje dolga besedila so bila torej vedno manj popularna, raslo pa je zanimanje za daljša, dolga in zelo dolga besedila. V okviru kmečke povesti je opaziti, kako je po 1945 število objavljenih naslovov počasi padalo, obenem pa se je večala dolžina posameznega besedila.
Zanimiva je politika do pripovednoproznih zvrsti, ki sta jo vsaka po svoje gojili elitna revija "Ljubljanski zvon" in bolj družinska "Dom in svet". "Ljubljanski zvon" je imel daljše življenje in zato tudi nekaj večje število daljših besedil, objavljenih v nadaljevanjih (okrog 125). Dolgi in srednje dolgi teksti so bili v njem enakomerno zastopani. V "Domu in svetu" je bilo srednjih besedil kar dve tretjini in dolgih ena tretjina, temu ustrezen pa tudi večji delež podnaslova povest. Zato lahko rečemo, da je bil "Dom in svet" eno pomembnih nahajališč povesti, "Ljubljanski zvon" pa zaradi obsežnejšega kritiškega dela bolj mesto refleksije o povesti in obenem dokaz, da se je elitna literatura podnaslovu povest raje izogibala kot ne.
Čeprav so bile preštete le kmečke povesti, domnevam, da veljajo dobljeni podatki v grobem tudi za pripovedno prozo nasploh. Opazneje odstopajo verjetno le pri noveli, do katere je v okviru kmečke tematike vladalo veliko nezaupanje. Oznaka povest je imela v večini obsegov med 30 in 40 % možnosti in med drugimi zvrstmi nobene tekmice. Pri zelo dolgih besedilih je bil najobičajnejši podnaslov roman.
Grafikon 5: Predvidljivost zvrsti glede na obseg
Grafikon 6: Obseg zvrsti
Novela (grafikon 6) je bila najtrdnejša oznaka, saj je bila omejena na ozek obsegovni diapazon; dovolj trdna oznaka je bil tudi roman – predvidljiv je v bil v območju od 45.000 besed dalje. Teksti z drugačnimi zvrstnimi oznakami – dogodbica, slika, obraz, podoba, črtica itd. – so bili pogostejši v območju kratke proze. Najmanj specifična sta bila podnaslov povest in njen obseg. Povest je bila obsegovno raztegljiva zvrst. Največ (47 %) je je bilo med 20.000 in 45.000 besedami. Povest je bila v povprečju večja tekmica noveli kot romanu; tako pri povesti kot noveli je bil namreč na prvem mestu obseg 20.000–45.000 besed in na drugem mestu obseg 45.000–90.000 besed.
Pri današnji povesti gre z redkimi izjemami, kakršni sta Dolenčeva "fantastična povest" Vampir z Gorjancev (1979) in Švabičeve Ljubavne povesti (1982), za stilno in vsebinsko neinovativna besedila. Sporočilna in oblikovna inovacija ni bila nikoli moč povesti, pač pa je povest uživala v snovni inovaciji in vpeljavanju novih tem in novih prizorišč, novega "settinga". Pri povesti je torej bolj važno kaj in ne kako. Ta izrazito snovni interes povesti je legitimen, saj se popolnoma pokriva tudi z imperativi slovenskih literarnih programov od Levstika do danes, ki so v prvi vrsti naštevali še ne obdelane teme, snovi in motive. Poleg že omenjenega Levstika lahko tezo ilustrira še Pregljev program domačijske literature:
Tu ležijo grmadoma problemi in motivi /.../ zgodba slovenskih zaročencev, pa taka, da pojde naivni Tolminec k domačemu župniku z goldinarjem za mašo, v zahvalo, ker sta se onadva srečno vzela! Zgodbo slovenskega skopuha, zapravljivca. Povest Belokranjcev, Notranjcev, Goričanov, Tolmincev, Gorenjcev. Povesti iz krajev vina, morja, hmelja in enciana. (Nekaj misli o slovstveni izobrazbi slovenskega ljudstva v bodočem, "Mladost", 1916, str. 38–43).
O snovni oziroma tematski preferenci izvirne daljše povesti v splošnem ni mogoče govoriti, kakor to definirajo nekateri tuji leksikoni za svojo nacionalno proizvodnjo. Le v časovno omejenih obdobjih je prihajalo do prevlade tega ali onega žanra. Začetek je bil v znamenju zgodovinske povesti, prav tako obdobje 1866–1870 (6 besedil med desetimi). Med 1871 in 1875 je prevzela vodstvo kmečka povest (4 besedila od petih) in po kratkem odmoru spet med 1886 in 1895 (21 od enaintridesetih). Mladinsko literaturo je s svojo vzgojnostjo v 19. stoletju predstavljala krištofšmidovska povest. Z nastopom 20. stoletja in pojavom Knjižnice za mladino je mladinska povest postala poseben žanr in je danes eden od sinonimov povesti, tako kot je bila svoj čas ljudska povest.
Podnaslov roman je bil v primerjavi s povestjo redek, zato je zanimivo pogledati, kako so se do poimenovalne alternative obnašali posamezni avtorji z večjim opusom. Razlika med romanom in povestjo je bila pomenljiva samo v času, ko sta bila izraza konkurenčna, torej najkasneje do druge vojne. Josip Jurčič je ob devetih nekratkih povestih napisal osem romanov. V povprečju je njegov roman daljši od povesti, dobre polovice vsakega od obeh korpusov pa po dolžini ni mogoče razlikovati, ker pripadajo besedila isti kategoriji med 20.000 in 45.000 besedami. Dolžina teksta je vplivala na podnaslov torej samo s 50 %, v nadaljnjih približno 25 % je pri podnaslovu odločala tudi snov: skoraj vse povesti imajo zgodovinsko snov, od romanov pa le slaba polovica. Sedem Jurčičevih besedil, romani Ivan Erazem Tattenbach (1873), Med dvema stoloma (1876) in Lepa Vida (1877), povesti Domen (1864), Grad Rojinje (1866) in Kloštrski žolnir (1866) ter "pripovedka" Tihotapec (1865), je dolgih od 20.000 do 23.000 besed. Na prvi pogled je opaziti, da so s povest podnaslovljeni teksti iz šestdesetih let, tisti iz sedemdesetih let pa z roman. Razlika je tudi v mestu objave: povesti so izhajale v "Slovenskem glasniku" in pri Mohorjevi družbi, romani pa v liberalski periodiki in Jurčičevi lastni ediciji Slovenska knjižnica. Tudi pregled vsebinskih elementov ni pokazal bistvenih razločkov. Insceniziranih oseb je vedno tam med 11 in 15, če ne štejemo še anonimnih kmečkih ali meščanskih skupin v vsakem delu. Prizorišč je osem ali devet, pripovedovani čas od enega do petih let, epilog neobvezen, prav tako retrospektiva, okvirnost bolj izjemna kot ne, konec praviloma nesrečen. Tihotapec se razlikuje po večjem številu oseb (21) in daljšem pripovedovanem času (9 let). Zaradi majhnega števila besedil ostaja nepotrjena domneva, da je za romane bolj značilna nacionalna ideja, za povesti pa bolj socialni ali verski konflikti. Zdi se tudi, da je v romanih več ljubezenskega trikotnika ali četverkotnika, v povestih več konfliktov ali ljubezni med zgolj dvema osebama.
Vrednostnega ločevanja med zvrstema Jurčič torej še ni poznal, pa tudi sicer med povestjo in romanom razlike niso bile prav zelo razvidne. Mogoče so Jurčičevi romani iz poznega obdobja le poskus razširitve tujega izraza tudi na tekste manjšega obsega.
Zvrstna poetika Janka Kersnika je v veliki meri zavezana jurčičevski tradiciji. Dve povesti od njegovih petih pripadata obsegovni kategoriji daljših besedil, tako kot štirje romani. Če je mogoče reči, da je pri povesti Jara gospoda (1893) ter romanih Cyclamen (1883) in Agitator (1885) poimenovalno razliko povzročila v prvi vrsti dolžina, gre pri povestih Rošlin in Vrjanko (1889; 28.000 besed), ki je daljša od romana Agitator (26.000 besed), za snovno razliko. V obeh tekstih so osebe grajska oziroma trška gospoda, posebnost Rošlina in Vrjanka je v motivni naslonitvi na folklorno izročilo, ki je izpostavljeno v naslovu. Kersnikovi teksti predstavijo praviloma več oseb kot Jurčičevi (24 do 26), dejanje je z izjemo epiloga skoncentrirano na eno leto ali manj. Z večjim številom oseb je padlo število prizorišč na pet ali šest. Novela Gospod Janez (1884) je kot večina povesti srednje dolžine, vendar na spodnjem robu tega pasu in predstavlja dokaj ozek in dramatično zaostren izsek iz življenja s poudarjeno ljubezensko motiviko. Kersnik je pisal romane le na svojem literarnem začetku, po Cyclamnu so mu nastajali vedno krajši teksti in podnaslavljanje se je omejilo na povest.
Po Jurčiču in Kersniku nista bili zvrsti nikoli več tako enakomerno zastopani. Avtorski opusi so v glavnem iz samih povesti, drugačni podnaslovi so redkost, zato je za prvo obdobje vsekakor bolj modro opazovati, v čem je bila izjemnost romana, kot pa iskati specifiko povesti. Detela je z roman podnaslovil samo svoj zgodovinski tekst, za Finžgarja je očitno, da je roman povezoval z mestno snovjo za razliko od kmečke povesti. Šlo je v veliki meri za individualni občutek. Pavlina Pajkova je napisala šest romanov, osem novel in osem povesti. Oznake ni izbirala toliko po dolžini kot po snovi in strukturi. Samo roman ima retrospektivne vložke, torej je dogajanje bolj umetelno predstavljeno, samo novele poznajo zelo pogosti ljubezenski trikotnik med osebami. Romani se dogajajo v podeželski graščini, novele v meščanski vili s parkom, povesti samo na vasi. Najjasneje se povesti razlikujejo od konkurenčnih zvrsti po socialnem statusu oseb, ki niso niti plemiči niti meščani, ampak vedno kmetje ali delavci, dogajanja pa ne poganjajo naprej spletke, kakor je običaj zlasti pri romanu, ampak junakinjin poudarjeni občutek za moralno dolžnost (gl. Hladnik, 1981, str. 262). Miroslav Malovrh ima nekaj let kasneje le dva romana ob vrsti povesti, ki so praviloma celo daljše, zanimivo pa se obema naslov začenja z Ljubezen ... Tavčar se je pri zgodovinski pripovedi Izza kongresa (1903–5) odločil za podnaslov roman očitno le zaradi izjemne dolžine, sicer je bolj od povesti ljubil tudi pri daljših besedilih podnaslov novela (Janez Sonce, 1885) ali noveleta (Otok in struga, 1881). Tradicionalno se je meščanskim temam bolj prilegal izraz roman (grajsko-vaški roman, roman o umetniškem življenju, ženski roman), kmečkim snovem bolj izraz povest.
Ivan Pregelj je z romanom podnaslovil svoja daljša in kompaktna besedila. Za obsege pod 30.000 besedami si je raje izbral podnaslov povest; za ta besedila je tudi značilno, da kompozicijsko niso strnjena ("zgodovinska povest" Zgodbe zdravnika Muznika, 1923). Nihanje zvrstne oznake pri Štefanu Golji, "povesti iz leta 1738", ni pripisati toliko strukturnim razlogom kot preprosto dolžini, saj se besedilo nahaja na Pregljevi meji med romanesknimi in povestnimi dolžinami (30.000 besed).
Pregled prevedenih tekstov pokaže, da je bil v 19. stoletju izraz roman v glavnem rezerviran za zelo dolga besedila. Sem in tja je mogoče naleteti tudi na zelo kratke romane, kjer ni najti nobene snovne ali strukturne specifike. Za razlago ostaja le dejstvo, da je za podnaslov kriva založba, ki se je na vsak način želela postaviti s svetovljanstvom. Tako je po Koblarjevi trditvi Goriška matica zahtevala od Franceta Bevka, da je podnaslovil svojo povest Smrt pred hišo (1925) z romanom; tudi goriški založnik Anton Gabršček je kaj rad objavljal romane.
Kakor so bili v 19. stoletju celi avtorski opusi samo iz povesti, so po drugi vojni iz samih romanov (npr. Nada Gaborovič, Nada Matičič). Zdaj ko je povest v manjšini, ni težko ugotoviti njenih značilnosti (objava pri popularni založbi ali mladinski značaj). Anton Ingolič je pisal izključno romane, ko pa je ustvaril daljši tekst za mladino, ga je podnaslovil mladinska povest.
Izraz povest je uporaben tudi danes, in to za tiste prozne žanre, ki ohranjajo izrazit fabulativni značaj. Moderno prozno pisanje je sicer še vedno narativno, ni pa vedno dovolj fabulativno, ker mu fabulo omejujeta fragmentarnost in velik delež neepskih postopkov. V tem smislu povest označuje danes tradicionalno prozno pripovedno tvornost daljšega obsega, ki sledi večinoma realističnim postopkom, kolikor se seveda ne imenuje roman. Tako se zavzemam za zvrstni izraz povest, kadar naj zadeva zlasti daljšo pripovedno prozo 19. stoletja in fabulativno, neeksperimentalno daljšo prozo 20. stoletja. Najbolj poenostavljeno bi se glasilo, da je povest običajni podnaslov za tradicionalno srednjo in dolgo pripovedno prozo do 1945, roman pa za moderno daljšo pripovedno prozo po 1945.
Povestno pisanje je namenjeno recepciji, ki si ne stavi visokih zahtev, ki se rada giblje v okvirih znanega in ki ji gre pred jezikovno še posebej za snovno plat dela. Manj zahtevna recepcija je določena z nizko izobrazbeno ravnijo bralca – pri nižjeslojskem bralcu – ali z zabavnostno motivacijo pri izobraženem bralcu. Povest je torej v prvi vrsti določena s tipom popularnega bralca oziroma s preprostejšo recepcijo in je zato v veliki meri socialno razložljiva zvrst pripovedne proze, kakor je to lepo pokazal že Jakob Šolar ob ljudski povesti. Današnja poplava strukturno preprostih domačih in prevedenih besedil, namenjenih široki potrošnji, ki se vztrajno podnaslavljajo kot roman, vendar onemogoča sprejeti preprostega bralca kot edini glavni element definicije povesti, saj ta v enaki meri bere tudi tekste, ki so znani kot roman.
Če bi pustili vprašanje obsega ob strani, bi bilo v glavnem popolnoma vseeno, ali tekst imenujemo znanstvenofantastični roman ali znanstvenofantastično povest, kriminalni roman ali kriminalno povest itd. Posebej pri žanrsko določenih besedilih največkrat ni mogoče argumentirano razlikovati med izrazoma povest in roman, npr. kmečka povest : kmečki roman, zgodovinska povest : zgodovinski roman (tako je nihal Ivan Pregelj pri oznaki svojih zgodovinskih tekstov Tlačani, 1915/16 – 1927 preimenovano v Tolminci, in Štefan Golja, 1918/19), kriminalna povest : kriminalni roman. V vseh primerih imamo v mislih samo daljšo žanrsko literaturo, ne pa kakšne zvrstne specifike in še manj vrednostne razlike, saj tudi svetovna literarna veda ne razmišlja o tem, da je npr. žanr kriminalnega romana zožil in diskvalificiral visoki pojem romana in da bi se bilo treba zato pri kriminalki izogibati izrazu roman. O zvrstni specifiki bi lahko govorili le, če žanrska oznaka ne bi bila mogoča. Povest je zvrstna oznaka, ki podobno kot roman išče natančnejšega določila (kmečka, zgodovinska, planinska ipd.) in se tedaj spreminja iz zvrstne v žanrsko oznako. Ker je žanrska preglednost tudi eno izmed določil trivialne literature – namreč skozi pristajanje na poetiko istovetnosti in v distanci do poetike inovacije – je povest samodejno postavljena pod sum trivialnosti, kar običajno pomeni estetske manjvrednosti. Neizobraženi in množični bralec je dodatni razlog za uvrstitev povestnih žanrov v zgodovino trivialne literature.
Podnaslov roman vzbudi pri bralcu pričakovanje bolj zvestega zgledovanja pri tujih žanrskih vzorcih, povest pa upoštevanje slovenskih specifičnosti v snovnem, idejnem in tematskem območju ali sledenje domači literarni in žanrski tradiciji, npr. poljudni povesti v okviru mohorjanke. Prevlada romana v sodobni literaturi pomeni tudi, da ta izhaja iz svetovnih sodobnih vzorcev v večji meri, kot pa se razvija iz nacionalne pripovedne tradicije.
V praksi se zvrstna izraza povest in roman, če to dopušča njuna dolžina, večkrat uporabljata sinonimno. Termin pripoved ne more pomeniti alternative, saj je to preširok izraz z dvema pomenoma, tehničnim (za epski način ubeseditve) in zbirnim (za pripovedna besedila vseh mogočih dolžin in zvrsti), pri povesti pa je že od kraja jasno, da gre za daljše in za srednje dolge pripovedne tekste; kratki in zelo kratki teksti (pod 10.000 besedami), se navadno imenujejo slika, obraz, podoba, črtica, zgodba ipd.
Med številnimi definicijami slovenske povesti je bilo razbrati tudi, da je to le posebna, slovenska oblika romana. Tak pogled je sprejemljiv samo v okviru tiste tuje literarne zgodovine, ki izraza povest ne pozna oziroma povest v njej ni imela pomembne vloge. Pri nas, a tudi pri drugih, zlasti pri slovanskih literarnih tradicijah pa je povest odigrala tako pomembno vlogo ne samo kot literarni pojav, ampak tudi v poimenovalni tradiciji, da bi se ji bilo krivično na ljubo enotni terminologiji odpovedati ter se podrediti tuji zvrstni logiki. V najslabšem primeru je mogoče reči, če hočemo na vso silo daljšo pripovedno prozo omejiti le na roman in novelo, da je povest ena od oblik slovenskega romana. Na enak način je potem seveda mogoče reči – s stališča domače poimenovalne tradicije –, da je roman posebna oblika povestne zvrsti.
Za sklep želimo kljub tveganju strniti lastnosti povesti v poenostavljeno definicijo. Vrsta špekulativnih absolutnih sodb nas ni zadovoljila, saj za slovensko povest ne veljajo in vzbujajo povrhu sum, da ne veljajo niti za večino tekstov literarnega gradiva, iz katerega izhajajo. Absolutna zvrstna definicija izhaja iz reprezentativnega primerka zvrsti in povzroča v korpusu velik izmet besedil, ki jih ni mogoče potakniti v nobeno zvrst. Celo pri "trdnih" oznakah novela in roman se literarna veda ne more zediniti, v kakšnem razmerju sta si. Enkrat je dolgi roman v opoziciji do krajših novele in povesti, drugič je tektonska novela v opoziciji do netektonskega romana in povesti, tretjič je povest v opoziciji do skupne tradicije romana in novele. Rešitev iz absolutnih in špekulativnih definicij bi bila relativna definicija, ki bi izhajala iz celote besedilnega korpusa, torej iz tekstov, in operirala s statističnimi povprečji ter odstotkovnim deležem zvrstnih lastnosti. Take predhodne analize za vse pomembne ravnine slovenske povesti še niso bile opravljene. Glede na dozdajšnje ugotovitve pa je mogoče kljub odporu povesti do zvrstne poetike in njenemu stalnemu prestopanju zvrstnih meja postaviti tole njeno definicijo.
Povest je 1. plebejska pripovednoprozna zvrst (Kmecl), njen recipient je socialno in izobrazbeno nizki bralec, 2. zato je v povesti veliko privlačne fabulativnosti ter 3. poučnosti v raznih oblikah. 4. Povest je rada žanrsko določena, njena glavna žanra sta kmečka in zgodovinska povest, 5. producent pa popularna založba. — Te lastnosti so povzročile enačenje povestnih žanrov s trivialnimi. 6. Najti jo je v treh različnih dolžinah, namreč kratko, srednjo in dolgo povest. Prvi dve se pojavljata v periodiki ali v zbirki (do največ 20.000 besed), tretja zahteva objavo v nadaljevanjih ali samostojno knjigo. 7. Zgradba je pri dolgih tekstih podobna romanu, pri krajših pa noveli in kratki zgodbi.
V definicijo se ponuja še vrsta drobnih lastnosti, npr. razmerje med srečnim in nesrečnim koncem ali pasivna in neodločna glavna oseba, vendar to niso več samo značilnosti povesti, ampak značilnosti, specifične za slovensko literaturo nasploh oziroma za kakšno njeno zgodovinsko obdobje.
Meja povesti do drugih zvrsti sicer ni jasna, ni pa je tudi potrebno prav natančno določiti, saj ni razmejevanje med zvrstmi glavna naloga literarne vede, ampak naj bi bilo predalčkanje le v službi vzpostavljanja reda v svetu literature (Paul Hernadi, Beyond Genre, 1972, str. 184). Zdi se, da se bo morala vedno manj uporabna zvrstna klasifikacija slej ko prej umakniti osamosvojeni žanrski klasifikaciji literarnega korpusa. Zvrstni izrazi bodo mogoči le še v konkretizirani, žanrskemu konceptu sorodni formi, torej povest kot slovenska zgodovinska povest v 19. stoletju, ruska kmečka povest v dvajsetih letih ipd.
Postavljeno na http://www.ijs.si/lit/povest2.html
5. julija 2002; preskenirala in htlmizirala Andreja Musar.
To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco