5. julija 2002; preskenirala in htlmizirala Andreja Musar.
To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco
Na dlani je, da se je prej oblikovala specifična povestna struktura pripovedne proze, ki pa je šele čez leta dobila tudi specifično zvrstno oznako povest. Prej se je to zgodilo s prevedenimi daljšimi teksti Christopha Schmida (Evstahij in Nedolžnost preganjana in poveličana, oboje 1832, ter Leseni križec ..., 1835), kot z izvirnimi besedili. Veritijev Popotnik široke in vozke poti (1828) se imenuje "popisovanje", v literarni zgodovini znana prva slovenska povest Sreča v nesreči Janeza Ciglerja (1836) pa "popisovanje čudne zgodbe".
Prvi izvirni, izrecno kot povest poimenovani besedili, ki sta dosegli srednjo dolžino oziroma samostojno objavo, sta Prešernova "povest v verzih" Kerst per Savici (1836) in "povest u pesmi" Jožefa Žemlje Sedem sinov (1843). Verzna oblika povesti je po tem začetku izginila in se pojavila le še sem in tja. Prvi izvirni prozni srednje dolgi tekst s podnaslovom povest je Malavašičev Erazem iz Jame (1845), "povest iz 15. stoletja". O kontinuirani produkciji izvirne nekratke povesti lahko govorimo šele od leta 1858 naprej, začenši z anonimno "domačo povestjo" Poštena Bohinčeka v Benetkah (1858), Mandelčevim delom Ceptec (1959) in Mencingerjevima Vetrogončič ter Izgubljeni pa spet najdeni sin (oboje 1860).
Josip Jurčič je bil prvi vztrajnejši tvorec v srednjem obsegovnem pasu, 1864 pa je z Domnom in Jurijem Kozjakom razširil izvirno povest tudi v kategoriji daljših besedil (20.000–45.000 besed). Do dolge izvirne povesti (nad 45.000 besed) se je povzpela šele Mohorjeva družba konec 60. let v zbirki Slovenske večernice (Jernej Dolžan, Mati božja dobrega sveta ali bratovska ljubezen, 1868, "povest iz časov turških bojev konec 16. stoletja"; Josip Podmilšak, Žalost in veselje, 1870, "povest za prosto ljudstvo"). Sledili so Fran Detela z Malim življenjem (1882) ter Pegamom in Lambergarjem (1891), Jakob Alešovec s Kako sem se jaz likal in Ne v Ameriko (oboje 1884), Ivan Tavčar z Mrtvimi srci (1884) itd. Posebej plodni obdobji za nekratko povest sta bili v drugi polovici šestdesetih let, potem pa v devetdesetih letih prejšnjega stoletja.
V literarni zgodovini je obveljala Ciglerjeva Sreča v nesreči (1836) kot prva slovenska povest, "to je prva obsežna pripoved" (Kmecl, 1975, str. 12), čeravno je pred njo nastalo še eno daljše izvirno delo, Franca Veritija Popotnik široke in vozke poti ali popisovanje, kako se človek spači, v grehih živi, kako se poboljša in Bogu služi (1828), ki ga Kmecl imenuje "nabožna vzgojna alegorija", Lovre Pintar "moralni roman", Fran Levstik pa "nabožna povest". Razlog, da se Veritijev tekst ne more potegovati za čast prve slovenske povesti, je Kmecl argumentiral z dejstvom, da je v njem premalo pripovednega: zgodba je abstraktna, osebe niso individuumi, pač pa personifikacije moralnih lastnosti, motivacija ni verjetna v tistem smislu, kot ga je uveljavila romantika, dogajališče ni konkretno lokalizirano, dogajanje ni scenizirano (odsotnost dialogov). Roman in povest sta po Kmeclu rezultat romantičnih ubesedovalnih postopkov in zato pred romantiko nemogoča. Z vsem tem, kar Veritiju manjka, se že lahko pohvali Sreča v nesreči. Prva slovenska povest je nastala vsaj iz treh virov. Najprej so tu ljudske pripovedi v ljudskih knjigah, npr. o Pavlihi, potem pridižna literatura in tradicija krištofšmidovske pripovedi, imenovane po katoliškem verskem in pedagoškem pisatelju Christophu Schmidu (1768–1854). Ker gre le pri slednjem viru za literarno fikcijo, si ga velja natančneje ogledati. Krištofšmidovska povest premore več žanrskih podtipov: žensko svetniško, dekliškovzgojno, najdensko, beraško, družinsko pustolovsko, misijonsko, mučeniško pripoved ipd. Raztezajo se od 60 do dobrih sto strani in so najmanj v polovici primerov podnaslovljene s povest, kar nas opravičuje, da govorimo o žanrskih podtipih ženske, družinske itd. povesti v okviru krištofšmidovske povesti. Tipično dopolnilo v naslovnem delu tekstov je bilo "mladini in prostemu narodu v poduk in zabavo", kar pomeni, da je treba krištofšmidovsko povest 19. stoletja razumeti kot mladinsko literaturo svojega časa. Zaradi gole snovi bi bilo mogoče krištofšmidovska besedila razporediti po drugih žanrih: pustolovski, ženski povesti ipd., če jim ne bi dajala odločilnejšega značaja velika stopnja pridižnosti. V ženskem svetniškem podtipu je na preizkušnjo postavljena ženska zvestoba, v dekliškovzgojni povesti se preizkuša junakinjina poštenost (Hladnik, 1981, str. 281–286), najdenska povest pa popisuje socialni vzpon sirote. Vsem trem je skupno obnašanjsko navodilo: odreči se, da bi pridobili. Pridižnosti je zadoščeno s parafraziranjem treh božjih zapovedi: "Ne prešuštvuj" v ženski svetniški povesti, "Spoštuj očeta in mater" v dekliškovzgojni in "Ljubi svojega bližnjega" v najdenski povesti (Hladnik, Mladini ..., 1982; Trivialna literatura, 1983, str. 75–76). Nobeden od teh žanrskih podtipov na slovensko povest ni vplival tako intenzivno kot vzorec družinske pustolovske povesti, ki je pod znamko Janeza Ciglerja v Sreči v nesreči doživel prvo daljšo izvirno realizacijo.
Čeprav ne gre za izvirni žanr, je treba omeniti v začetku pripovedne proze v slovenščini še planinsko povest (Sprava, 1859; Cipsarjeva družina ali cesar Maksimiljan na Martinjipeči, 1861), ki je kmalu po rojstvu za dolga leta zamrla, kot da bi šlo za vrednostno dvoumno snovno in motivno možnost. Ponovno je vzcvetela v obliki lovske in alpinistične povesti desetletje pred drugo vojno pod avtorsko znamko Janeza Jalna (Ovčar Marko, 1919; Trop brez zvoncev, 1939/40) in po vojni Toneta Svetine (Lovčeva hči, 1957; Stena, 1973). Alpe so dale močan začetni impulz pri razvijanju slovenskih bralskih navad, podobno kot so dale v 20. stoletju pomemben impulz prvim slovenskim filmom, prvemu nasploh, prvemu zvočnemu in prvemu barvnemu. Šlo je za manifestativno identifikacijo z alpsko kulturo in s tem za potrjevanje slovenske samobitnosti. V 19. stoletju, navdahnjenim z vseslovanskim duhom in z željo po duhovni združitvi vseh Slovanov, je bil tak alpski ekskluzivizem nezaželen celo pri sicer konservativni Mohorjevi družbi. Namesto alpske, severozahodne orientacije je kmalu po začetku prevladala v idejnem pogledu jugovzhodna, ilirska in vseslovanska orientacija. Zaradi tega se tedaj ni čuditi močni seriji večinoma prevedenih povesti, katerih dogajanje je bilo umeščeno v Rusijo ali Sibirijo (Feodor in Olga, 1858; Elizabeta ali pregnanci v Sibiriji, 1857; Hčerina ljubezen, 1866; Menčikov, 1871; Car in tesar ali saardamska ladjedelnica, 1886).
Fran Levstik leta 1858 v Popotovanju iz Litije do Čateža sicer ni napisal izkjučno programa slovenske povesti, ampak program za slovensko pripovedno prozo nasploh. Tu je predvidel štiri vrste literature: "šaljivo pisanje", pobožno-narodno smer (Robinzon, Sreča v nesreči), "povesti, ki jim velimo novele" s snovjo iz turških bojev in povest, "nekoliko zasuknjeno" po zgledu Župnika Wakefieldskega z veljavnim domačinom v središču pa z originali na robu: Ribničanom, "ki obide križem svet", vojaškimi beguni, rokovnjači in desetimi brati. Humoristične povesti nismo dobili kaj prida, pedagoško poljudno pisanje v krištofšmidovski maniri, mišljeno v drugi točki, je oplodilo zgodovinsko turško povest pod tretjo točko, da je nastal eden najuspešnejših žanrov večerniške povesti, kakršne je izdajala Mohorjeva družba, četrto točko pa je mogoče razumeti kot načrt kmečke povesti, ki je prav tako kot zgodovinski žanr v okviru Mohorjeve družbe značilno zaznamovala povestno zvrst. Žanra sta v zgodovini menjala prvenstvo. Zgodovinska povest je v 60. letih pri Mohorjevi nadomestila krištofšmidovska besedila. V 80. letih se je na račun drugih žanrov razbohotila kmečka povest, ki je zadnji vrh zabeležila med drugo svetovno vojno, vmes pa je drugič med 20. in 30. leti vladala zgodovinska povest. Trije žanri so skrbeli za trojni vzgojni namen: verski (Christoph Schmid), domovinski ali nacionalni (zgodovinska povest) in gospodarski (kmečka povest). Mohorjeva družba je tako najzvesteje realizirala Levstikov literarni načrt. V manjši meri je to storil Josip Jurčič, ki je na Levstika navezal samo z reprezentativnimi povestnimi besedili zgodovinskega in kmečkega žanra (Jurij Kozjak, 1864, in Sosedov sin, 1868), ne pa tudi z romanom. Iz Jurčičevega prispevka si je torej mogoče razlagati, da je razumel Levstikov program le kot program za povesti in ne kot univerzalni literarni program.
Ob koncu 50. let sta se emancipirala dva pomembna evropska pripovedna žanra, kmečka in zgodovinska povest. Kakor ni žanrsko čist prvi primerek kmečke povesti, Mandelčeva novela Ceptec, tako tudi ni čista prva dolga zgodovinska povest Ferda Kočevarja-Žavčanina Mlinarjev Janez, slovenski junak ali vplemenitenje Teharčanov (1859).
Slovenska zgodovinska povest, katere predhodnik je literarizirana zgodovinska biografija (Franc Malavašič, Erazem iz Jame, 1846), je izrazit nacionalnokonstitutivni žanr. Tezo dokazuje preprosto dejstvo, da so izjemna tista besedila, ki se ne ukvarjajo z domačo zgodovino. Zgodovinska povest je interpretacija zgodovinopisnega in folklornega gradiva in obenem inštrukcija za bodoče zgodovinsko obnašanje naroda. Zgodovinska povest je vedno aktualizacija zgodovine.
Mlinarjev Janez je ponujal slovenskemu bralcu drugačen identifikacijski model kot konkurenčni Levstikov Martin Krpan. Naslovni osebi sta bili v obeh primerih junaka. Največ, kar Martin Krpan doseže, je legalizacija tihotapstva, postane torej svobodni trgovec, socialna perspektiva se mu kaže v prehodu iz kmetstva v meščanstvo, kar je preživetveni projekt slovenstva 19. stoletja. Mlinarjev Janez je sicer korenjak, manj samozavesten od Krpana, vendar socialno in intimno uspešnejši. Pripravljen je sklepati kompromise in je zato nagrajen s plemstvom. Kočevarjev socialni projekt je bil manj realen in seveda manj realističen od Levstikovega, bil pa je bolj optimističen in pogumnejši. Ni čudno potem, da je bralcem in založnikom bolj ugajal. Medtem ko je bil Krpan ponatiskovan v glavnem v zbranih delih ali šolskih izdajah, je Mlinarjev Janez do druge vojne doživel kar šest ponatisov.
Zgodovinsko ozadje dajejo povesti celjski grofje. Povest je po fabulativni shemi ljubezensko-pustolovska, po ideji pa patriotska v posebnem pomenu, ki ga razkriva tale citat: "To je čisto poseben narod, in srečen je, kdor prav ume – dobro vladati ga." Težko je v kaki povesti zadnjih sto let dobiti toliko izjav, ki gradijo in podpirajo slovensko samozavest in ponos, kot se jih na majhem prostoru gnete v Mlinarjevem Janezu. Fabulativni konec, kakor je že v znamenju Janezove zmage (tj. zmage slovenskega ljudstva), ne pomeni bistvenega popravka zgodovinskega položaja slovenstva: glavna junaka se poročita, pridno delata in dolgo živita, skratka – pozabita na možnosti, ki bi jih mogla potegniti iz pridobljenega plemstva. Mlinarjev Janez podobno kot folklorni Peter Klepec ob presežku fizične in nacionalne energije ostaja pri minimumu socialnih in zgodovinskih zahtev. Zdi se, kot da bi povest v nasprotju z Martinom Krpanom tematizirala ambicije Slovencev kot ljudstva, ne pa kot organiziranega naroda; povest je torej primer do nedavnega uveljavljenega slovenskega političnega obnašanja.
Po naslovu, sporočilu in atmosferi zelo podobna je Podmilšakova povest Sabinka, slovenska junakinja (1876), kjer je v strahu pred zgodovinsko odgovornostjo motivacijska vloga v dogajanju naklonjena ženski. To ima dvojne posledice: ženska v slovenski zgodovinski povesti je tako prisiljena delovati na moški način (od tod morda tudi v slovenski literaturi zelo pogosti motiv deklice vojaka), po drugi strani pa njena akcija izgublja radikalno ost in se nevtralizira v domačijstvu. Slovenstvo se znova identificira ne kot kulturna, ekonomska ali politična kategorija, ampak kot naturno dejstvo, ki mu ženska (mati) v okviru družine in rodu vedno znova zagotovi nadaljnjo eksistenco. Moška glavna oseba še bolj kot Janez spominja na Petra Klepca: močan, a krotak in blag, zvest služabnik svojega gospodarja. Od tod naprej slovenska zgodovinska povest ni več jemala osrednjega junaka iz ljudstva, da bi ga oblikovala v epskega junaka, tip Mlinarjevega Janeza je živel v njej le še kot ena izmed oseb, ki skupaj z berači, roparji, cigani, vohuni, Turki in puščavniki skrbi za zgodovinsko eksotiko. Vrsta motivnih detajlov dokazuje odvisnost Mlinarjevega Janeza od tistega tipa krištofšmidovske povesti, iz katerega je izšel pripovedni model Jurija Kozjaka.
Mohorjanska zgodovinska povest se je v veliki meri ukvarjala s pokristjanjevanjem in turškimi vpadi na Slovensko od 1408 do 1532 in razvila dva žanrska podtipa "turške povesti". Jurčičev Jurij Kozjak je primer družinsko-pustolovske, Sketova Miklova Zala (1884) pa primer ljubezensko-pustolovske povesti. Osnovni konflikt se rodi med domačimi ljudmi in Turki so v obeh primerih le slučajni zgodovinski dejavnik, ki pomaga dogajanju naprej; če ne bi bilo Turkov, bi enako dobro opravili vlogo tudi Cigani ali roparji. Večerniška zgodovinska povest ne jemlje zgodovine kot nujnega elementa dogajanja, zgodovina (Turki) je le slikovita kulisa. V detajlih so zgodbe lahko strašno zamotane zaradi velikega števila oseb in situacij, ki bi jih bilo mogoče na časovni premici poljubno zamenjati. Mohorjanska zgodovinska povest je skupaj s kmečko povestjo v desetletjih obstoja Slovenskih večernic oblikovala specifično pripovedno strukturo, ki je dobila ime ljudska povest.
Slovensko zgodovinsko povest je najbolj zanimalo razgibano 15. stoletje: vzpon in padec celjskih grofov, turški vpadi, konflikti med kmeti in grajsko gospodo (kmečki upori), vloga uskokov, po srednjem veku pa reformacija (npr. Andrej Budal, Križev pot Petra Kupljenika, 1911). Od pokrajin je bila v medvojni zgodovinski povesti največkrat predstavljena nacionalno ogrožena Primorska, ki je bila tedaj pod Italijo. Sporočilo povesti je tolažilno s tem, ko uzavešča zgodovinsko izkušnjo, da Slovenci kot ljudstvo preživijo vsakega tujega gospodarja.
Celjski grofje so bili, čeprav so, ali ravno zato ker so pomenili enega od nastavkov za drugačno možno slovensko zgodovinsko usodo, namreč z orientacijo na jugovzhod in zaradi nasprotja s habsburško dinastično hišo možnost jugoslovanskega koncepta, v fikciji opisani vedno negativno, brez razlike med katoliškimi in liberalskimi avtorji. Razvrednoteni so bili v moralnem pogledu kot samovoljni, kruti in zvijačni kar pri vseh oblikovalcih teme, Deteli, Kočevarju, Jurčiču in Malovrhu. Slovenska literatura je upoštevala tudi ljudsko izročilo, ki je bilo do Celjanov vedno zadržano oziroma sovražno.
Močan producent zgodovinske povesti je bila tudi liberalska periodika. Ta je sprva bolj ljubila podnaslov roman (npr. Jurčičev Ivan Erazem Tattenbach, "Slovenski narod" 1873), pod svojim najbolj plodnim avtorjem Miroslavom Malovrhom pa se je v glavnem preimenovala v povest. Večino njegovih feljtonskih zgodovinskih povesti je mogoče združiti pod oznako viteški roman ali povest (npr. Na devinski skali, 1905), zanimali pa so ga povrhu še obdobje Napoleonove okupacije (Pod novim orlom, 1904), kmečki upori (Kralj Matjaž, 1904) in uskoki (Strahovalci dveh kron, 1907). Idejna stalnica liberalskih povesti je protiklerikalizem, ki si daje duška zlasti z obsojanjem samostanov (Miroslava Malovrha Opatov praporščak, 1903, in Zaljubljeni kapucin, 1910; Vladimirja Vesela Libera nos a malo, 1911) in s poudarjanjem pozitivnih strani protestantizma. Katoliška stran je v svoji zgodovinski povesti gledala na samostane pa tudi na protestantizem seveda popolnoma drugače (Beli menihi Ivana Zorca, 1932–37). Razen Mohorjeve družbe je katoliško zgodovinsko povest tiskala še revija "Dom in svet". Med številnimi avtorji naj omenim samo opus Lee Faturjeve: Vilemer (1906), Za Adrijo (1909), Komisarjeva hči (1910), Vislavina odpoved (1912). Izrazito trivialno klerikalno podlistkarsko zgodovinsko povest je v 20. in 30. letih objavljal literarni zgodovini popolnoma neznani avtor Jožef Urbanija. Vodilna slovenska literarna revija "Ljubljanski zvon"ni objavila veliko zgodovinskih povesti, kot da bi ji že a priori pomenile slabo kvaliteto.
Eno najtehtnejših imen slovenske zgodovinske povesti, tako po količini kot kvaliteti, je France Bevk. Uspešno je izpolnil vrsto zahtev, ki jih pisatelju zastavlja žanr: spretno fabuliranje zgodovinskih faktov, ki jim vedno grozi nevarnost, da se osamosvojijo v pusta zgodovinopisna poglavja brez trdne zveze z osrednjo fabulo, slikovitost okolja in fabule (gradovi, trubadur, vohuni, vojske, ugrabitve deklet itd.), ki ju strogi kritiki radi odpravijo z obtožbo romantizma, v resnici pa sta žanru imanentna, in občutek za verizem historične scene, ki deluje potujevalno in daje besedilom specifično zgodovinsko atmosfero. Temeljni konflikt Bevkove zgodovinske povesti se dogaja med kmetstvom in gospodo, vendar ne v klasični obliki kmečkega upora. Socialni opoziciji med osebami jemlje ostrino in skuša interpretirati konflikte tudi na psihološki podlagi (npr. Človek proti človeku, 1930).
Kmečka povest je v več kot 120 letih svojega obstoja doživela toliko sprememb, da je težko podati njeno enotno definicijo. Raznolikost pojavnih oblik obetajo različni izrazi: domačijska povest, vaška zgodba itd., v nemškem prostoru Dorfgeschichte za 19. stoletje in Bauernroman za 20. stoletje. Kmečka povest je žanrska oznaka, ki sem in tja gosti tudi podnaslove kot vaška zgodba, kmečka novela in kmečki roman. Zvrstni oznaki roman in novela sta se namreč izkazali preveč ohlapni in redki, da bi mogli sprejeti nase težo ločene obravnave ali celo postati žanrska oznaka. V žanrski sintagmi postane povest zbirni izraz in dobi pomen 'pripovedna proza'.
Razvojni žanrski podtipi kmečke povesti nosijo različne bolj ali manj trdne oznake: vaška zgodba velja za redka besedila vajevskega izročila, npr. za Mandelčevega Ceptca. Od nje je težko ločljiva kmečka novela z individualnim in v dogajalnem času zamejenim problemom, ki se začenja že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, pozneje pa so jo pisali Cankar (Sosed Luka, 1909), Bevk (Obračun, 1931), Kranjec in Prežih. Izraz kmečka novela je s stališča teorije novele problematičen. Če je kmečki ambient tako poudarjen, da zahteva poimenovanje, potem naj bi ne šlo več za novelistične probleme, ampak za atmosfero, ki prilikuje propozicijam kratke pripovedi ali povesti. Seveda se novela lahko dogaja na kmetih, vendar kmečkost po teoriji novele ne bi smela biti očitna do take mere, da bi upravičevala poimenovanje snovi; v istem trenutku bi namreč zašla v povest. Enako kot novela je neskoncentrirana idila (Kodrova Marjetica, 1877, Tavčarjevo Cvetje v jeseni, 1917, Matičičeva Petrinka, 1943, in z rezervo tudi Jalnov opus). Statika in harmonija idile sta sodobnemu času tuji in mogoči le še kot kontrast zgodovinski in socialni realnosti.
Že omenjena večerniška kmečka povest z gospodarsko, politično, versko (etično) in kriminalno tematiko pobere velik del korpusa in časovno tudi ni omejena na kako obdobje (Hladnik, Trivialna literatura, 1983, str. 86–89). Za večerniško kmečko povest je zanimivo neusmiljeno ekonomsko stališče: bajtarji so škodljivi, ker drobijo kmečko posest in ne pomagajo akumulaciji kapitala. Trdi gospodarski liberalizem ima besedo tudi pri formuliranju moralnih navodil kmetu. Pijančevanje, pravdarska strast, kvartanje, pretepaštvo, vraževernost, trma, nadutost itd. niso kar tako negativne značajske lastnosti, graje so vredne zato, ker zmanjšujejo kmetovo produkcijsko sposobnost. Tako kot je bil do 1918 nedvoumen odklonilni odnos do bajtarjev, so tudi delavci predstavljali v pripovedni strukturi večerniške kmečke povesti zunanjo skupino. Redno so povezani s kriminalno tematiko. Ker je tema ljubezni kar se da zreducirana, je prevzel njeno vlogo fabulativnega dražila prav kriminal kot negativni eksempel.
Folklorna realistična povest Frana Jakliča je nadaljevanje Jurčičeve tradicionalne kmečke povesti, kakršno predstavlja Sosedov sin. Pičla je bera naturalistične kmečke povesti izpod peres Govekarja in Kvedrove. Okrog prve vojne je nastajala patriotska kmečka povest (Levstikovo Gadje gnezdo, 1918), po vojni pa v odrezanih pokrajinah pokrajinska povest izpod peres Ivana Albrehta, Budala, Bevka, Velikonje in drugih. V tridesetih letih se je z vpeljavo in poudarkom socialnega motiva pokrajinska povest spremenila v socialno povest in roman (Kranjčeva Os življenja, Prežihov Boj na požiralniku, oboje 1935), z akcentom na mistiki zemlje pa v domačijsko povest ali roman (Jože Dular, Krka umira, 1943, Drago Ulaga, Bele zvezde, 1944). V ekstremni obliki se je domačijska povest razvila v literaturo krvi in zemlje. Ob tem so vseskozi nastajale popularne "ljudske" povesti večjega obsega s "senzacionalnimi" trivialnimi motivi: Zbašnikova Pisana mati (1909), Pregljeva Mlada Breda (1913), Velikonjeva Višarska polena (1928), Plestenjakove povesti (npr. Mlinar Bogataj, 1942, ali Herodež, 1944) in najbrž tudi Kačev Grunt (1932). Nekaj avtorjev je zaznamovalo kmečko povest z individualno ali časovno poetiko: Cankar, Kozak, Bevk. Za Cankarja je značilen vnos fantastike, pri Kozaku in Bevku je opazen večji delež ekspresionističnih postopkov.
Vsi našteti žanrski podtipi so nastajali eden iz drugega oziroma iz opozicije proti izročilu in tako gradijo snop besedil, ki ga je v celoti mogoče poimenovati kmečka povest. Če bi kmečki povesti iskali reprezentativni (ne pa povprečni) tekst, potem bi morali imenovati vaško klasiko Frana Saleškega Finžgarja. Ker je kmečki dom in njegova usoda osrednja tema kmečke povesti, jo je v tem pomenu mogoče v devetdesetih odstotkih izenačiti z domačijsko povestjo. Preostalih 10 % tako ali drugače polemizira z domačijskostjo izročila in se tako vključuje v žanr.
Kmečka povest ni določena le z mikroprostorom (njiva, hlev, gostilna, gozd, kmečka hiša), ampak tudi s pokrajino, v kateri se dogaja. Zanimivo je, da jih največ upoveduje centralne pokrajine: Gorenjsko s kranjskim delom Primorske – Vipavo, Štajersko in Dolenjsko. Z Notranjske, Prekmurja in Koroške je prišlo precej manj tekstov, zato so obrobne pokrajine predstavljale nekakšno nacionalno eksotiko, ko so vstopile v literarni svet kmečke povesti; tako se je zgodilo npr. s Kranjčevimi pripovedmi iz Prekmurja.
Notranje značilnosti kmečke povesti se začno razkrivati najprej pri konceptu prostora in pomenskih polj. Glavna oseba praviloma nima veliko moči in pooblastil za izjemna dejanja. Njena naloga je zapolniti praznino v okvarjenem domu in se v njem naseliti kot gospodar oziroma postati predstavnik doma. Najpogostejša motivna oblika tega koncepta je generacijski konflikt oče–sin, na drugem mestu je že precej redkejši motiv boja doma proti zunanjemu svetu. Znotraj teh razmerij se dogajajo zlasti pri ambicioznih avtorjih raznovrstne modifikacije, ki dokazujejo generativno sposobnost izhodiščnega modela. Ljubezen je bolj postranskega značaja, za njo se skrivajo praviloma ekonomski interesi in lastninski konflikt. Kolikor je ljubezenskega trikotnika, zaseda v njem ženska podrejeno vlogo kot nagrada boljšemu od rivalov. Ženska tekmovati za moža ne sme. Med stranskimi motivi je najpogostejša folklorna scena, praznična ali delovna: svatba, košnja, vasovanje, v gostilni itd., ki skrbi za atmosfero in je eden bolj trdoživih elementov žanrske strukture, saj je ne pogrešajo še tako deklarativno "protikmečke" kmečke povesti. Pogosta je tudi kombinacija z vojno povestjo. Omenjen je bil že kriminal kot konstitutivni člen zlasti večerniške kmečke povesti. Zle osebe so pripovedno zanimivejše kot dobre, izkorišča jih zlasti popularna kmečka povest. V 62 odstotkih se kmečka povest izide srečno, skoraj brez izjeme pa pozitivno, tj. tako da je zlo kaznovano, da je nakazan obet za prihodnost ali da gre zgolj za moralno zmago. Srečni konec je običajno poroka (ali druga poroka), nesrečni smrt. Kar precejkrat je konec "srečen v perspektivi", pogost zlasti v času prve vojne in po njej do let gospodarske krize. V tem času ni bilo negativnih izidov, ki so kulminirali tik pred prvo in pred drugo vojno. Kmečka povest ljubi dvojne konce. V primeru srečnega izida zli stranski liki žalostno končajo, v primeru negativnega izida je bralcu omogočeno tolažiti se s srečno poroko stranskih oseb, ki bodo prevzele kmečki dom. Najpomembnejše vloge v povesti ne igra glavna oseba, ampak kmečka domačija. Če ta preživi in se regenerira, potem je treba razumeti izid povesti kot pozitiven, pa čeprav za ta kmečki dom propadejo njegovi lastniki.
Motivacijski sistem kmečke povesti ni po enem kopitu. Pogosto je pravo gibalo dogajanja prikrito. Na izrecni ravni (skozi pripovedovalčeve izjave ali govor glavnih oseb) gre za metafizično ali etično motiviranost, npr.: bila je božja volja, ali: kmetija je propadla zaradi pijanske strasti gospodarja. Analiza pa pripelje do ugotovitve, da so bili usodni dogodki in konec dejansko socialno motivirani. Čiste realistične ali psihosocialne pogojenosti je malo. Za Kranjčevo in sorodno pisanje velja socrealistična motivacija: dejanja in konec povzroči absolutna logika zgodovinskega razvoja. Navzven je metafizična motiviranost v skladu z nazorskim temeljem glavnine kmečke povesti seveda prevladujoča. Preobrat negativca pred smrtjo, njegovo kesanje, je zunanji znak metafizične motivacije.
Idejni razpon kmečke povesti sega od slovenske nacionalne ideje, poudarjene v patriotski povesti, do kulta zemlje in domačije. Del opusa je zaposlen z relacijami med vasjo in mestom, kmetstvom in industrijo, patriarhalno vdanostjo razmeram in revolucionarno aktivnostjo, bogastvom in revščino, subjektivnim in kolektivnim principom, z izseljevanjem itd. Nobena od teh idej ni nujno potrebna za kmečko povest, posamezne pa so značilne za njena posamezna obdobja in njene posamezne žanrske razvojne podtipe.
Didaktičnost, sledenje žanrski formuli in večkrat oblikovni diletantizem, zraven tega pa velika popularnost in nedvomna prosvetiteljska vloga kmečke povesti za Slovence so branili literarni zgodovini, da bi se objektivno izrekla o kmečki povesti kot žanru, obravnavala je raje samo posamezne kmečke povesti. Drugi razlog za to je usmerjenost programerjev nacionalnega literarnega razvoja v meščansko snov. Kmetstvo zanje ni bilo interesantno, ker ni moglo biti nosilec nacionalne ideje; ta se je lahko potrdila le v meščanstvu in meščanski tematiki. Kmet je bil sicer nacionalno najodpornejši element družbe, vendar to po svoji naravi, ne pa iz zavesti. Zavest je pripadala meščanstvu.
Opozoriti velja na nevarnost razumeti žanrske oznake sociološko. Zraven kmečke povesti bi po sociološki logiki morali pregledati še proletarsko, meščansko in plemsko, mogoče še obrtniško povest ipd. Zgornji pregled povestnih žanrov ni sledil taki metodi, ampak je upošteval poimenovalno tradicijo, ki izhaja iz specifičnega nacionalnega sistema žanrov, ta pa se ne da sociološko posplošiti.
Po podnaslovih sodeč povest danes izumira. Tiska se še njen najbolj trdoživi žanr kmečka povest, ki konkurira novejši mladinski povesti. Ta obeta postati vzorec povesti na podoben način, kot je bila pred vojno to ljudska povest. V opazni meri določa mladinsko povest poleg pustolovskosti fantastična tematika, zato lahko govorimo tudi o živi fantastični povesti. Zgodovinska tematika je še vedno prisotna, je pa dokaj raznolika, saj je srečati vse od mohorjanske zgodovinske povesti do biografij in spominov ali domobranske in partizanske vojne povesti. Omeniti je mogoče celo parodijo povestnega pisanja (Švabič, Ljubavne povesti), akoravno meri na tematiko, ki v slovenščini ni mogla oblikovati posebnega popularnega žanrskega podtipa – ta "udarec v prazno" je bil verjetno tudi eden od vzrokov, da kritika prave intencije teksta ni takoj jasno razbrala.
Značilno je, da najplodnejši avtorji povestnih struktur danes (Ivan Sivec, Minka Krvina, Janez Zupan, Erna Starovasnik, Anica Zidar, Ladislav Črnologar, Magda Stražišar-Magduška, Karel Leskovec, Joži Munih, Janez Švajncer, Polona Škrinjar in vrsta drugih) ne podnaslavljajo radi svojih besedil ali pa tega noče storiti njihova založba Kmečki glas oziroma Prešernova družba. Povest, ki jo našteti avtorji pišejo, seveda ni enaka tisti izpred vojne. Kmečka tematika je sorazmerno z upadom čistega kmečkega življa največkrat v kombinaciji s tovarniškim ali mestnim življenjem, za malenkost je tudi več sproščenosti pri ljubezenskih scenah, motive iz prve svetovne vojne so nadomestili pripovedni vložki iz druge svetovne vojne. Razlike vendar niso tako velike, da bi bilo potrebno za ta opus iskati kakšno drugo žanrsko ime. Ker se povesti lotevajo v glavnem amaterski avtorji – med njimi je več kot polovica avtoric – gre razen redkih izjem (Polona Škrinjar, Ivan Sivec) za diletantske izdelke. Zato ne moremo govoriti le o krizi zavesti o zvrsti povest, temveč tudi o nizkem nivoju samega pojava. Vzrok za današnje še kar naprej neugledno stanje povesti je nepremagani odpor literarne refleksije do podedovanega zvrstnopoetskega izraza (prim. Silva Trdina) in nepozabljena ideološka diskvalifikacija povesti tik po drugi vojni. Perspektivo za povest pomeni emancipacija pripovednih žanrov na Slovenskem, vendar to ni več perspektiva povesti kot zvrsti, ampak povesti kot žanrske oznake. Kot zvrstna oznaka pa je povest danes problematična na podoben način kot roman ali novela.
The Slovene 'evening tale' is unsophisticatedly didactic, sentimental, partial to its cause, and therefore not highly esteemed by criticism, which preferred the novel and the short story or novelette in the 19th century. The estimation of the tale reached its lowest point after World War II, under the new communist government, mostly because of the genre's conservativism rather than its aesthetic features. Due to its poor reputation, authors nowadays very rarely mark their stories as tales, even if they actually follow the features of the genre. The only exception are 'youth tales'.
As the genre determinator, the term 'tale', except in the case of 'the folk tale', seems to be more vague than the terms 'short story' or 'novelette' or 'novel'. Its semantic field is broad: it has been used 1. as a general name for all kinds of narrative prose, i.e. as 'the narrative'; 2. as a domestic equivalent for the foreign terms 'novelette' and 'novel'; 3. up to the mid-19th century, as a synonym for 'rumour' or 'a (newspaper) notice'; 4. as an occasional substitute for 'the story' or 'the fairy tale'. Its very vagueness has been welcome to authors, critics and literary historians whenever they hesitated to use a more precise term.
The closest terms to 'povest' are 'povest" in Russian, 'Erzählung' in German, 'romaneto' in Czech, 'opowieć' in Polish, 'tale', 'novelette' or 'long short story' in English. Serbian and Croatian 'pripovjetka' and 'pripovjest' are closer to the folk-tale tradition.
In Slovene literary history, the tale was established by 19th century literary programmes, later by critical discussion in the mid-1930's which tried to uphold its poor reputation, and recently by Matjaž Kmecl's treatises.
The share of the genre in the total bulk of Slovene narratives since 1830 is determinable only by their explicit subtitling with the term 'povest'. At first, this subtitle prevailed among original and translated, long and short narratives in Slovene. After 1945, the term 'novel' prevailed as a label for long narratives, while 'sketch' or 'picture' were preferred for the short ones since 1890, and 'short story' during recent decades. Up to 1945, all prose narratives, including the tale, tended to grow increasingly longer.
The first Slovene tale is acknowledged to be Sreča v nesreči (1836) by Janez Cigler, modelled after the popular narratives by Christoph Schmidt, though not marked with the corresponding subtitle. The first explicitely labelled 'verse tale' is France Prešeren's Krst pri Savici (1836) which is a text of medium length. Continuous production of longer prose tales started in 1858. The first outstanding author was Josip Jurčič: his Jurij Kozjak (1864) is considered to be the model of the historical tale, his Sosedov sin (1868) the model of the country tale. Historical tales have been built upon the themes of Slovene history, predominantly upon the Turkish raids on Slovene villages in the 15th century. Their most popular authors were Fran Saleški Finžgar, Janez Jalen and France Bevk.
Regarding its length, the tale has been more flexible than its rivals, i.e. the novel and the short story. The majority of the texts (47%) belongs to the group of 20,000 to 45,000 words, the next to the largest group (35%) oscillates from 10,000 to 20,000 words, while texts under 10,000 words are usually subtitled as other genres.
The tale's characteristics are: 1. it is a plebeian prose narrative (cf. Kmecl), written for uneducated readers of the lower classes; 2. its main attraction has been the plot; 3. it is uninhibitedly instructive; 4. it tends to be thematicaly pure, its main branches having been the historical tale and country tale; 5. it has been promoted by popular publishing houses, and consequently attributed to the trivial genres; 6. its scope varies from short to medium and long specimens, the short and medium-long tales (up to 20,000 words) being published in magazines and periodicals, the long tales either serialized or printed in book form; 7. regarding their structure, the long tales are similar to novels, while the shorter ones are closer to short stories or novelettes.
Postavljeno na http://www.ijs.si/lit/povest3.html
5. julija 2002; preskenirala in htlmizirala Andreja Musar.
To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco