Janko Kersnik

Ponkrčev oča

Tam doli pod Kompoljskim gradom v zatišju dveh majhnih dolin, raztezajočih se na sever in vzhod, je delala soseskina cesta majhen klanec. Preko ceste vrhu klanca pa sta držali dve ozki stezi. Vsi grajski in kmetski lovci so pripovedovali, da je tamkaj na razpotju izvrsten stan za vsakovrstno divjačino. Zajec, gnan in pojan od tulečih psov, mora pripihati, kakor so pravili lovci, kar po cesti, bodisi od desne ali leve. Lisica se priplazi in privleče po ozki spodnji stezi in njo je treba posebno pazit. Srnjak pa prilomi skozi gosto, z robidovjem preraslo grmovje; že na dvesto korakov ga lahko čuješ in na cesto pred puško mora priti. Izvrsten stan je bil to! Tudi za srnice, lahkonoge, živooke srnice!

A po teh streljati je bilo strogo prepovedano, grajski gospodarji so varovali svojo divjačino. Bilo je septembra meseca, ko se je zgodaj, v hladni rosi odpravilo nekoliko lovcev iz Kompoljskega grada na lov doli v zatišje. Bilo jih je malo krdelce. Grajski gospodar je hotel imeti nekaj zajcev, a sam ni utegnil iti nanje. Poslal je svoje lovske čuvaje, štirje so bili, in pridružil se jim je grajski učitelj, odgojevalec gospodarjevih sinov. Vedel je, da bosta mlada dva barončka spala do desetih, in do tedaj so se hoteli vsi vrniti. Pozneje se je pač rosa posušila in sled izgubila. Učitelj je bil po svojem službenem stanu med današnjimi najodličnejši lovec; postavili so ga torej na najboljše mesto, tja na soseskino cesto na razpotje. Nič ne de, četudi ne zadene vsakega zajca; dovolj jih je tam po brežinah in čuvaji imajo bistre oči, da paznouhca ugledajo lahko že na ležišču. Tam na obronku vzhodne doline se je malo žarilo, ko je grajski učitelj prikorakal tja na svoj stan. Lep mož je bil ta učitelj in še mlad. Dolgo še ni bil v gradu in tudi ostati ni hotel dolgo, kajti študirati je mislil še dalje zase in le svoje počitnice in morda še nekaj mesecev več je hotel prebiti tukaj. In kaj! Saj je bilo tudi dolgočasno v tem gradu; v mestu je pač druga zabava. Lov, to je še bilo edino, to je bilo še nekaj tu v teh hribih. Ta še nekoliko pomaga pozabiti teh baronovih paglavcev. Grenak kruh je to učiteljevanje pri visokih ljudeh - hvala Bogu, da se lahko osladi, dokler smo v mestih. A na deželi!

Dobro uro že je stal učitelj tam na svojem stanu in ustrelil je bil res enega zajca, a po dveh je bil krivo pomeril. Ubitega pa je ponosno obesil na suho vejo v bljižnem borovcu. Gonjači so se bili s psi obrnili v drugo stran in učitelj je moral čakati, da se vrnejo okrog griča zopet proti njemu. Sedel je torej kraj ceste na odrušen kamen. Kar ga opozorijo lahke stopinje, ki so prihajale po soseskinem potu navzgor. Mlada kmetska deklica je prišla mimo. Bila je pa tudi vredna, da si jo je človek, in če tudi ni bil tako mlad kot grajski učitelj, ogledal in ogovoril. A zadnjega ni bilo treba, kajti dekle je samo postalo pred zajcem in radovedno vprašalo:

"Ali ste ga tukaj ustrelili?" Učitelja še pogledala ni bolj nego površno. "Tukaj, tukaj!" reče oni, ki ni mogel z očesom od nje. "Kam pa greš ti?" pristavlja, ker ona ga je že bolj zanimala nego zajec. Zdaj je uprla tudi deklica svoj pogled v lovca. Zardela je malo. "Na polje!" je dejala hitro in hotela dalje po cesti. "Čakaj malo, čakaj!" reče oni in stopi sredi pota prednjo. "Kako ti je pa ime?"

Govoreč jo je hotel prijeti čez pas. A ona se mu izmuzne. "Vsak dan Urška!" reče smeje in hiti navzdol. A on je naglo zopet pri njej ter jo pridrži za roko. "Urška? Čigava si?" je dejal. "Pustite me, meni se mudi!" reče ona malo nejevoljna, a vendar ji je silil smeh v zardelo lice. "Povej mi, čigava si, potem te izpustim, prej ne!" Govoril je to z resnim naglasom, tako da se je videlo, da misli zares izpolniti svoj namen. Deklica je vila sem in tja svojo roko, ki jo je on krepko držal, ter pogledala po cesti gori in doli, da li nihče ne prihaja. Sramovala se je. "Ker ste že tako sitni," pravi naposled, "Tolstovršnikova sem. Zdaj me pa pustite v miru!"

In on jo je res izpustil. Samo prej jo je še hitro prijel čez pas in jo bliskoma poljubil na majhne rdeče ustne. Odrinila ga je nejevoljno in, svojo roko držeč na ustih, stekla po cesti. Kmalu je bila za ovinkom, a učitelj je še vedno stal na mestu in gledal za njo. "Tolstovršnikova Urška!" je dejal sam pri sebi. "To si bomo zapomnili. Nisem še videl lepšega dekletca. Malo zabave bo morda vendar v teh hribih!"

Kakih štirinajst dni pozneje je jel učitelj pogostoma hoditi zvečer na sprehod, kakor je sam dejal, in se je pozno vračal. Baron se ni mnogo menil zanj, ker večere je imel proste; tudi drugi posli se niso brigali za učitelja; in če je tudi ta ali oni hlapec kako sumljivo izrekel o teh ponočnih učiteljevih sprehodih, gotovega nihče ni vedel povedati. Znalo se je le, da hodi grajski učitelj navadno tja po dolini, na katere spodnjem koncu, dobre pol ure daleč, je stala samotna Tolstovršnikova hiša. Čez dva meseca pa so baronovi odšli v mesto in učitelj z njimi. Odslej se tudi med posli ni več govorilo o njem.

II

Kričal je in se drl na vse pretege, ko so ga nesli h krstu. V cerkvi pa so mladi gospod župnik Janez grdo gledali, ko so ga oblivali z vodo in ko so mu polagali peščico soli na jeziček. "Ponkrec naj bo, Ponkrec," so dejali potem gospod Janez. "Saj nima očeta, da bi mu imena izbiral, danes pa je svetega Ponkrca god!" Ni boter ni botrinja nista hotela ugovarjati, čeravno je bil boter že zinil, da bi bil nasvetoval drugo ime; tako je bil fantič krščen za Ponkrca. In gospod Janez so vnovič grdo pogledali, vprašujoč malo pozneje v farovžu botra: "Koga pa bom za očeta zapisal?" "I, se bo že oglasil, če se bo hotel!" je dejal boter in potem so gospod Janez pustili prazno tisto vrsto v krstni knjigi, kamor se ima zapisati očetovo ime, priimek in dostojanstvo. Kričečega Ponkrca pa so odnesli domov. Tamkaj tudi ni bil vesel dan. Stari Tolstovršnik je že od jutra sem klel in se hudoval okrog hiše in, ko se mu je zdelo dovolj, je zadel sekiro na ramo ter odšel v gozd smrečje klestit. Čakati ni hotel, da prineso malega vnuka iz cerkve. Želel in prerokoval mu je vse, samo dobrega nič. Stara Tolstovršnica pa je brisala na tihem solze in kuhala juho za bolno hčerko. Tej je bilo slabo, silno slabo. "Na Urška," je dejala mati, prišedši z malim loncem v izbo "tole juho izpij; Anžiška mi je kokoš poslala, tako lepo kokoš, da jo je bilo škoda klati, le pij Urška, dobro ti bo delo." V tem je prinesla botra malega krščenca. Položili so ga v zibel in jo gugali sem in tja, kajti kričal je še vedno. "Ali so gospod kaj rekli?" vpraša stara mati potihoma botra. "Dosti niso rekli," reče ta, "pa krstili so ga na današnjega svetnika!" "Kako pravite," se oglasi bolno dekle, "kako so ga krstili?" "Ponkrec je Ponkrec; danes je njegov god! Gospod Janez so tako hoteli!" "Oh moj Bog!" zaihti mlada mati na glas in solze jo oblijo. "I, kaj boš jokala! V nebesa lahko pride, naj bo že Jože ali Jurij ali pa to, kar je; z gospodom se nismo mogli kregati!" reče botra ter ziblje venomer otroka. Tudi stara mati je brisala solze, a rekla ni nič. "Očeta so tudi hoteli vedeti!" pristavlja boter ter ogleduje svoje umetno na kveder šivane čevlje. "Oh, ti ljubi Bog!" vzdihne Tolstovršnica. Dekle v postelji pa je zakrilo obraz. Tako slabo ji je bilo in tudi tako hudo pri srcu. Botra sta kmalu odšla in okoli poldne se je vrnil domov tudi stari Tolstovršnik. Sekiro je zasadil v tnalo pred hlevom in potem ogledoval pod kozolcem voz in nekaj borovih plohov, ki so se tam sušili. Naposled je šel v hišo, a po bolni hčeri ni vprašal. Pri kosilu so vsi molčali: gospodar, hlapec in dekla; matere ni bilo. Drugi dan pa je pri farni cerkvi zvonilo mrliču. Tolstovršnikova Urška je bila umrla. Ko so jo pokopavali, je bil tudi stari Tolstovršnik med pogrebci in si je nekajkrat potegnil z desnim rokavom čez obraz. Stara mati pa je doma sedela in vzdihovala in jokala ter zibala malega Ponkrca.

III

Minilo je trideset let. Na Tolstovršnikovem domu je gospodaril Ponkrec. Za starim očetom, ki je prvič šel s tega sveta, je gospodinjila stara mati, a ta je pred nekoliko leti izročila vse vnuku. Umrla pa je leto pozneje, ko se je oženil Ponkrec. Ta je sedaj kmetoval tukaj, kakor so kmetovali drugi pred njim. Ves teden je bilo dela in truda dovolj, ob nedeljah pa si je časi rad privoščil kozarec vina, če je bilo toliko okroglega pri hiši, da se oni krajcarji niso poznali; kajti bil je priden in varčen mož. Posestvo njegovo stalo je bolj na samoti, tako da se je malokdaj oglasil kakšen popoten človek tu; a če je kdo prišel, Ponkrec nikogar ni podil od hiše; še jesti mu je dal in ga prenočil pod kozolcem, pozimi pa v hlevu. In vse to za dobro besedo. Bilo je okoli božiča in mraz, da je škripal sneg pod noge. Pri Tolstovšnikovih so odvečerjali, kar pride hlapec pravit gospodarju, da na koncu hleva sloni ob zidu človek, ki prosi prenočišča, ker je tako oslabel, da ne more dalje. "Kaj pa je? " vpraša gospodar. "E, kakšen capin mora biti; raztrgan je in skoraj bos," meni hlapec nejevoljno. "Naj bo kar hoče, v hlev na slamo mu pokaži!"

Čez nekoliko časa odloži Ponkrec svojo kratko pipo in reče ženi, ki je otroke spat spravljala:

"Pogledal bom pa vendar; kakšen capin je tam v hlevu; če je pravi, mi še kravo ukrade." V hlevu, tam v zadnjem kotu je na slami zleknjen stokal star mož. Hlapec je bil vrgel raztrgan kožuh nanj in v tega se je zavijal stari capin, kajti tak je bil v istini po svoji vnanjosti. Iz čevljev, ki jih je kazal izpod kožuha, so lezli poleg palcev tudi drugi prsti. Rdeči njegov nos je kazal da ni kot samega mraza rdeč; na glavi je imel le malo las in ti so bili sivi. "Ta ne bo krave kradel!" si je mislil Ponkrec, ko je bil ogledal starca. "Ali vas zebe?" vpraša potem glasno. "Zdaj je že bolje!" reče oni, " Pa lačen sem, lačen!" "Pojdi k materi, Bolt, " veli gospod hlapcu. "Nekaj večerje je ostalo!" "Ali ste vi gospodar? "vpraša oni zdaj na slami. "Sem !"

"Ali ste doma tukaj ?" "Kajpak !" de Ponkrec, ki je gledal, ali je živini dobro nastlano. "Kje pa je tista Tolstovršnikova Urška?" vpraša spet oni počasi in ječe. "Urška?" odgovarja Ponkrec osupnjeno, kajti ni se mogel takoj domisliti. "Jaz ne poznam - a, Urška! Tako je bilo moji materi ime" Čudno se mu je zdelo, kaj povprašuje tujec. "Ali je že , ali so že umrli mati?" vprašuje spet oni. "Takrat, ko sem se jaz rodil!"

Tujec je malo premolknil in vzdihnil; potem prične spet: "Kje pa je vaš - oča?"

"Kaj hudirja povprašujete to?" zaropoče Ponkrec. A v tem je prišel hlapec in prinesel nekaj ričeta v skledi. Tujec se je sklonil kvišku in zajel nakajkrat, pa potem spet odložil žlico ter legel nazaj. "Ne morem, slabo mi je!" reče ječe. "Umrl bo!" krikne hlapec. Ponkrec se skloni čez starca. "Po gospoda teci," reče hlapcu, "saj bo res umrl!" Bolt je zaklel med zobmi; v vas k fari je bilo daleč in debel sneg je ležal zunaj. Pa šel je vendar urno. Čez nekoliko časa je onemu odleglo, tako da je zopet pričel: "Kje je pa vaš - oča?" Ponkrec se ni mogel več jeziti. Prisedel je na korito poleg bolnika in dejal:

"Saj ga nismo poznali - ne jaz in ne stara mati! Trideset let je tega." Capin se je po teh besedah vzpel na pol kvišku in zaječal:

"Jaz sem tvoj oča!" Ponkrec je odskočil k zidu - te besede so ga preplašile; mislil je da se starcu blede. Stari capin pa mu je jel pripovedovati počasi, pretrgano in venomer ječe dolgo, dolgo povest in Ponkrec je poslušal, zinil ni besede. Vsega - vse lahkomiselnosti in nesreče tudi ni umel. In ko je starec končal, je šel Ponkrec molče ven iz hleva v hišo in poklical ženo. Postlala sta v hiši posteljo in z velikim trudom privlekla bolnika iz hleva. Ženi je Ponkrec le nekaj besed rekel, potem ona ni več povpraševala. Ko so prišli gospod Janez - saj so še vedno duše pasli v tej fari - je ležal tujec že v čedni postelji v hiši. Hlapec Bolt je debelo gledal to spremembo. Proti jutru je res umrl - Ponkrčev oča. Pogreb je oskrbel in plačal sin. Nekoliko dni pozneje je prišel še k župniku, h gospodu Janezu, položil križavec na mizo ter rekel:

"Za eno sveto mašo, gospod fajmošter, za mater in pa za - onega, saj veste za katerega!