Fran Levstik

Pokljuk

Najprvo je treba, da povem, kdo je bil moj oče, ker je vselej dobro, da veš, od katerega drevesa je padel sad, ki te razveseljuje na mizi v lepi skledi, kakor moja modrost razveseljuje vaša srca.

Moj oče so bili pošten mož in velik šomašter pred Gospodom. Zdaj ne pravijo več šomašter, temveč učitelj, toda verujte mi, da je bilo za naš težavni stan zmerom dosti bolje, dokler smo se še imenovali šomaštri, nego je zdaj, ko nam pravijo učitelji. Pa to naj ostane tam, kjer je, kajti jaz se ne upiram novim besedam, ker sem Slovenec in narodnjak od malega mezinčka na nogi do poštene kučme na glavi. Moj oče so bili tedaj velik učitelj pred Gospodom. Nosili so kosmat visok klobuk pa leskovo palico v roki, katera je imela zgoraj luknjo, da je bil jermen skóznjo prepeljan. To palico so jako častili, ker so jo bili prinesli z božjega pota s svetih Višarij. Na smrtni postelji so jo pustili meni in prav jako sem jim hvaležen zanjo, ker samo za eno palico vem, da je imela od Boga tako moč, kakršno ima mojega očeta, zdaj moja palica, samo ena palica jo je prekosila, namreč Mojzesova, s katero je morje razdelil, da, je stalo kakor zid in kamen. Dokler so mogli oče služiti, nismo bili nikomur v strahu na zemlji, samo Bogu, fajmoštru, kmetom in pa vsem starim babam, sicer pa se nismo bali nobenega berača, kolikor se jih v deželo prikaže od svetega Marka do svetega Jurija. Preden so šli bero pobirat, so vselej v nedeljo pri deseti maši po pridigi zapeli:

"Namest' eno pesem
zapél sem po dvej,
tud' ti za povésem
predíva ne glej !"

Posebno želje, da bi to palico dobil po očetu, so me gnale, da sem šel v Ljubljano, kjer sem se petnajst let učil za učitelja, kakor se zdaj piše in govori.

Oče so bili na stara leta pustili službo in pri meni so živeli do svoje pobožne smrti. Delali niso nič, samo kakemu beraču so časi gosli popravili, ker nekateri berači ne molijo, ampak pojó, pa nosijo namesto paternoštra po svetu gosli, ki so pa tako razglašene, da pojó kakor ubit lonec. Moj oče pa niso mogli trpeti berača, ako je imel slabo ubrane gosli, zato so pa tudi vsake sami ubrali. Da pri tem delu niso mogli posebno obogateti, lahko ve vsak, kdor premisli, da berač še za štempelj nima, kadar pride v kanclijo, nikar da bi kako drugo reč plačal.

Bilo je 1842. leta ob desetih zjutraj, tisti dan pred svetim Pongrcem, ko so oče pred bučelami sedeli in pa gledali so, ali bode kaj roja ali ne. Kar pride mimo nas siv berač, ki je nesel velik bas na hrbtu. Ko zagleda očeta, precej se ustavi pa začne brenkati in peti lepo pesem od devete dežele. Takrat pa skočijo oče, kakor so bili stari, pokonci da nič tega in pravijo: "Da te zlomek, tako te ...! Kdo ti je velel? Daj sem bas, da ti ga popravim in ti ga ...! Poníglavec, s takim razhripélim basom boš ljudi križal po svetu. Precej bi te dal na šup, ko bi jaz bil komesár."

Oče vzemó bas ter ga začno popravljati in privijati, kakor je treba pri takem delu. Berač se je pa kar molče gologlav na soncu raztegnil po travi pa malhe je nekaj v red spravljal. Bil je kaj čuden mož videti. Imel je dolgo kraško suknjo, vso zakrpano, neke raztrgane platnene hlače, za vratom tako zamotane, da je hlačnici na prsih tako na križ del, kakor ženske devajo rute, čevlje je imel z dratom sešite pa na rami jih je nosil, ker je bos hodil. Sice je pa imel s seboj golido, da se je vanjo očedil, kadar je bilo treba, zajec, da se je izzuval, kadar ni bil bos in pa koš je nosil na hrbtu, da je v njem prenašal svoj bas po svetu. Klobuka ni špogal nič, ampak golido je pokril na glavo, kadar je sonce peklo ali kadar je šel dež. Okrog sebe je imel pa vse polno malh prevezanih in po vrsti nabranih od najmanjše do največje. Najmanjša je bila tolika, kakor je culica marajonovih plevic, največja pa tolika, da je držala dobro četrtinko žita.

Komaj so oče bas popravili, kar začno bučele rojiti. Berač je gledal pa nekaj mrmral. Oče pravijo "Ne gani se, da roj ne uide!"

Bučele so šumele, oče so jih pokropili s posvečeno vodó pa na kosó so brenkali in prsti vanje metali, kakor delajo taki, kateri vedo bučelam glas, kadar so z rojem. Takrat berač vstane, vzame bas in začne lepo brenkati pesem od svetega Izidorja, kako je na stari hruški bučele ogrebal. Kar okrog zašumi ves roj in sedejo se mu bučele na glavo, v njegove goste razkuzmane lase. Da te vendar, kako so se oče ustrašili! Berač je pa zmerom brenkal in brenkal ter prepeval od svetega Izidorja, kako je bučele ogrebal. Kdo se pa ne bi ustrašil! Misli si, ljubi moj, da imaš cel roj bučel na glavi, pa boš videl, kako se ti bo zdelo! Berač se pa nič ni bal, ampak pel je. Oče so dejali: "Ti si pa vendar od samega zlodeja, tako si," in naglo prineso panj.

Takrat jim reče berač, ki je imel bučele na glavi: "Postavi panj pokonci!" Oče so storili in berač je začel s prgiščem bučele v panj metati, pa ni nobena vbodla.

"Da te turška sablja," pravijo oče, "kaj takega pa še ne, kar imam svetih Višarij palico, pa tudi poprej ne."

Potem berač dene golido na glavo in iz koša vzame neko cunjo, v kateri je bilo nekaj zavitega. Odvije in prinese na dan majhno ročno pilico ali žago, kakor možje pravijo po nekaterih krajih, in pravi: "Jaz sem berač Hudolétnik, vzemi to pilico in daj svojemu sinu, kadar pojdeš na odgovor. Odločeno je, da bo ta pilica še imenitna med ljudmi tega sveta."

Mož to izreče pa dene bas v koš, koš na ramo, golido na glavo, čevlje čez pleča pa se začne počasi premikati po cesti proti Ljubljani. Od tistega dneva ni bilo nikoli več berača Hudoletnika. Drugo leto je bila pa res taka lakota, da so ljudje umirali od gladi.

Moj oče so že umrli, za njimi sem jaz dobil svetih Višarij palico in berača Hudoletnika pilico. Palica mi je res dostikrat pomagala, kakor je že rajnemu očetu, ko so od Kodriča v božjem strahu nosili glajs namazan. Za pilo pa dolgo nisem vedel, čemu mi je pri hiši.

Kar se pripeti, da so me sovražniki v Ljubljani pričrnili in vikši so me prestavili tja noter v Hudolesovo deželo, ki je sedem debelih dni za Dunajem in še več.

Prebito sem debelo gledal. K maši pridem in začnem orglati. Na, orgle kar niso zapele! Gledam, gledam, pritiskam z rokami in z nogami, da sem od stola odskakoval, kakor bi konja jezdil, vse nič ni pomagalo. Zlasam svojega sina, ki je mehove vlekel - vse zastonj! Da bi te vendar, kaj pa zdaj? Maša se je že začela, vsi Ijudje so v me zijali, jaz pa nisem mogel omečiti orgel, da bi mi zapele. Raje bi hotel, naj me tri dni in tri noči zdržema mora tlači, kakor pa da bi se mi še kdaj kaj takega pripetilo. Pritisnem še enkrat in orgle zapojo! Mislim si: "Kaj pa vendar je?" Ozrem se in vidim berača Hudoletnika, ki je mehove vlekel. Ko pridemo do pridige, stopim k beraču ter se mu zahvalim, da mi je pomagal. Vprašam ga, kako je to, da niso poprej orgle pele. Berač Hudoletnik mi odgovori: "Te orgle so take, da mora note znati celo tisti, ki mehove vleče, tvoj sin pa not ne zna."

Da te vendar vse prikazni, kaj pa zdaj! Berač Hudoletnik pravi: "Naj ostanem jaz pri tebi, da ti bodem vlekel mehove, ker štiri dni krog in krog ni dobiti človeka, da bi to razumel, ker noter do mesta nimajo nikjer orgel v cerkvi."

Kaj sem hotel? Hudoletnik je ostal pri meni in zmerom sem res imel huda leta, dokler sva bila vkupaj.

Kar se me Bog usmili, da pride četrto leto gospod Pokljúk v Hudolesovo deželo. Rojenjá je bil Kranjec in dobro sva skupaj orala.

Ta Hudolesova dežela je imela pa tako lastnost, da je povsod stalo prav dosti bogov in križev, katerim Ribničanje pravijo krstofisti. Pred vsako hišo, na vsakem zelniku, na vrhu vsake hiše je stal krstofist. In pa tako grdo so bili narejeni, da se Bogu usmili. Gospod Pokljúk je zmerom ljudi nagovarjal, naj te krstofiste popravijo, ali naj jih pa podero. -

Vse je bilo zaman. Gospod Pokljúk pa tudi ni bil rad v Hudolesovi deželi, katera se je zato tako imenovala, ker so imeli v njej kmetje to pravico, da nam niso dajali nič bere, ampak kadar je bila bera oznanjena, pa je šel, kakor tukaj pri nas, od hiše do hiše, od vasi do vasi, in pred vsako hišo je bil stol pripravljen pa je moral nanj leči, da ga je kmet pre- tepel. Kolikor palic mu je odštel, toliko voz drv mu je moral pripeljati. Mi smo pa morali kmetom lepo zahvaliti se in umazanim otrokom dajati še podobe, na katerih so svetniki, kakor je tukaj navada.

Zato smo pa tudi vse leto bero pobirali ker v enem tednu je bilo nemogoče zdržati toliko palic. Zgodilo se je bilo, da je bil prišel bogat fajmošter v Hudolesovo deželo. Ta je rekel: "Mrcine, le čakajte me! Kaj maram za vašo bero!" Pa ni šel nikamor bere pobirat. Kmetje so ga tožili noter do samega cesarja, da neče bere pobirati, on je bil pa učen in tako je bilo, da ga niso mogli prisiliti, ker se je zvito odgovarjal in branil. Nič mu niso mogli, ali prestavljen je pa vendarle bil v deželo Glavonošo, kjer vsi Ijudje hodijo brez glav, sam fajmošter ne, ljudje namreč nosijo glave pod pazduho, kakor so v pratiki nekateri svetniki narejeni.

Gospod Pokljúk je rekel: "Ti vražji Hudolesovci ti, da sem jaz bogat, nikoli bi ne šel po bero, ampak kašo vam bi pihal kakor fajmošter Bogate. Toda eno jim pa morava načiniti, pa naj se pes obesi."

To se je govorilo v krčmi pri Češarku, kjer smo pili vsi trije: gospod Pokljúk, berač Hudoletnik pa jaz. Vprašam gospoda Pokljúka: "Nu, kaj pa mislite načiniti?" Gospod Pokljúk pravi:."Veš kje za kako prav ostro pilo?" Nato odgovori berač Hudoletoik:

"Pilo imate vi od očeta kateremu sem jo bil dal jaz v Ložu, ko so bučele sedele na moji glavi." Jaz zavpijem: "Saj res, pilo imamo, samo ne vem, ali je za kaj ali ne, ker je nisem še nikoli poskušal." Berač odgovori: "Ostra je kakor želo, samo poskusite jo."

Gospod Pokljúk plača pa gremo naglo domov. Doma pravi gospod Pokljúk: "Veš kaj, požagajva jim vse krstofiste, kar jih je v deželi!" "Lejte si, pa jih, če veste, da kaže." "Kaže, kaže!"

Midva se lepo napraviva, vzameva pilo pa greva, ko se je mrak storil. Ko prideva do prvega križa, pravi gospod Pokljúk: "To je tista podoba, ki je tako Bogu in ljudem na sramoto narejena, da je grdo. Vrat ima strašno dolg in tenak. Zlezi gor in poreži kline pa daj podobo dol!"

Storim, kakor mi je rekel gospod Pokljúk. Greva dalje in poreževa vse bogove, kolikor je bilo tako grdo narejenih, križe pa pustiva.

Ko je bil dan, ljudje gredo po cesti pa se začno odkrivati, kakor po navadi, nakar zapazijo, da je s toliko križev bog izginil.

Da te tréni, kak hrup vstane po Hudolesovi deželi! Hitro ljudje prilete h gospodu Pokljúku in začno ga naganjati, naj moli, poje maše, vodi procesije, ker je prišla nesreča v deželo. Gospod župnik je bil namreč ne dolgo poprej umrl in zato je imel samo gospod Pokljúk vso oblast v rokah, ali zato je bil pa tisto leto tudi dvojno bero pobral. Tako je bil stepen, da je komaj lazil. Kaj ne bi; saj še jaz, ki sem imel najmanjšo bero, nisem imel nikoli zdrave kože na sebi. Gospod Pokljúk me pokliče in pravi: "Zdaj sva pa že dobra! Le napraviva se in vzemi pilo s seboj!"

Ko se zopet zmrači, greva v plašče zavita pa požagava vse bogove, kateri je nama prišel na vrsto.

Drugi dan so ljudje glasno jokali in prosili, kakor se Bog v nebesih prosi, da bi gospod Pókljúk molil in procesije oznanil. Gospod Pokljúk obljubi, ali reče jim, da ne more pred nedeljo molitev oznaniti.

Ko se je storil mrak, zopet kučme na glavo pa ostro pilo pod pazduho in tako sva do nedelje požagala vse bogove, kolikor jih je bilo v Hudolesovi deželi. Jaz revež nisem nič vedel, kaj bode iz te moke; ali gospod Pokljúk je pa vedel, ker je bil zvit mož; toda nazadnje se je pa vendar malo opekel. V nedeljo pri deseti maši oznani gospod Pokljúk, da bode ves teden vsak dan procesija, in sicer v ponedeljek na Svetega Antona Rebro, v torek na Svetega Roka Hrib itd.

Jaz sem kar šolo zaprl pa smo hodili dopoldne za procesijo, popoldne sva pa bero pobirala pa ljudi tolažila, kar se je dalo.

V sredo pridemo k svetemu Donatu, ki je pomočnik za točo. Gospod Pokljúk začne pridigovati in razlagati, da je po goreči molitvi v sanjah dobil odgovor, zakaj so požagani vsi krstofisti in zakaj so izginili nekateri bogovi s križev. Rekel je, da to se je zgodilo zato, ker je Hudolesova dežela tako hudobna, da svoje duhovne za bero tepe. Ako se možje pogovore, da bodo dajali bero v žitu in vinu, predivu jajcih in klobasah, kakor je drugod navadno, odstopi jeza božja od Hudolesove dežele. Ljudje so strmeli, gospod Pokljúk je pa tako ožigal in zmerjal ljudi, da je nazadnje vse jokalo. Ko teden mine, babe možem niso dale miru, ampak naganjale, naj privolijo bero, kakršna je podrugod. Res je potem prišlo nekoliko mož h gospodu Pokljúku, ki je zmerom svojo trdil in rekel, da jim hoče v nedeljo v pridigi razložiti, kaj naj store in kako se ubranijo božje jeze. Jaz pa naglo h gospodu Pokljuku in ga začnem prositi za vse na svetu, naj reče, da se mora tudi šomaštru bero dajati, kakršna je drugod navadna.

Gospod Pokljúk je res v pridigi potem pristavil, da Bog hoče, naj bode tudi gospod šomašter imel pošteno bero, kakor se mu daje po drugih deželah. Možje so se vendar še zmerom upirali, ker so rekli, da ne smejo prenarediti starih zakonov in šeg; ali žene jim niso dale miru. Možje so pa rekli, da je Hudolesova bera kaj dobra, ker dela, da se duhovni boje ljudem zameriti, ker sicer bi pri beri kmetje huje pritiskali in več palic odštevali, kajti drv je toliko v deželi, da se nihče ne trese za deset voz manj ali več. Toda kakor je bilo vselej in povsod navada, tako se je zgodilo tudi v Hudolesovi deželi - pobožne ženske so zmogle.

Naglo pridejo k Pokljuku, da jim je naredil prošnjo, v katero je premišljeno postavil, da kmetje sami žele, naj bi se duhovnim bera dajala kakor drugod. Tega pa ni nič povedal, kakšna nesreča je prišla v deželo. Ta prošnja je šla do škofa, od njega do cesarja in potem do samega papeža v Rim. Ali bere pa nisva takrat nič več pobirala, temveč jemala sva cerkveni denar, katerega so kmetje obljubili povrniti, če pride potrjena prošnja, če ne, da bodeva pa midva morala vse povrniti.

Mene je ta reč nekoliko skrbela, a gospod Pokljúk mi je dejal: "Ne bodi neumen ne! Če ne bode prošnja potrjena pa pojdeva skrivaj iz Hudolesove dežele, saj si lahko vzameva iz cerkvene pušice, kolikor hočeva."

To se ni meni prav nič pošteno zdelo, ali kaj se hoče! Bog je velik, človek majhen.

Čez dve leti pride od papeža, da je prošnja potrjena. In ustanovila sva si sama bero, kakršno sva hotela, ker župnika še zdaj ni bilo; kajti v to deželo ni bil prestavljen nikoli drugače noben duhoven niti šomašter, če se ni bil poprej pregrešil.

Gospod Pokljuk nekako zve, da je prošnja prišla potrjena, ali da leži še v škofiji in brž reče meni: "Pojdi pod streho in prinesi dol tiste bogove, katere sva bila skrila." Jaz grem in vzameva v roko tesarsko orodje ter popravljava bogove od zore do mraka. Kateri je imel predolg vrat pa sva ga nekoliko odrezala, potem zopet zlimala, na novo pobarvala in soboto večer nesla, vse popravljene, zopet vsakega na svoj križ.

Ali so se pa ljudje veselili, ko so v cerkev grede zopet videli, da je bog na marsikaterem križu, na katerem ga ni bilo že dve leti.

Gospod Pokljúk pa je pridigoval, da je dobil po gorečih prošnjah povedanje, da podrtih bogov ne smejo več postavljati, ampak lepe, nove da morajo narediti, ako hočejo, pa ne takih grdih podob, kakršne so bile poprejšnje, ker to je nespodobno in pregrešno.

Ljudje so poslali v mesto po delavce in vsaka hiša si je dala vsaj po kakih dvajset križev in bogov narediti, katere so zopet postavili, koder so poprejšnji stali.

Tako sva zdaj dobro živela, bogato bero imela in nikjer več ni bilo stola pred hišo.